SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PRIITA PIKAMÄEJA,
predstavljeni 16. maja 2019(1)
Zadeva C‑314/18
Openbaar Ministerie
proti
SF
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirna sklepa 2002/584/PNZ in 2008/909/PNZ– Predaja zahtevane osebe odreditveni državi članici ob jamstvu, da bo oseba vrnjena izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala kazen ali ukrep odvzema prostosti – Trenutek predaje – Zaporna kazen ali dodatni ukrep“
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(3) in člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami,(2) kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,(3) ter člena 1(a) in (b), člena 3(3) in (4) in člena 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, zaradi njihovega izvrševanja v Evropski uniji.(4)
2. Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega 3. marca 2017, na Nizozemskem, zaradi uvedbe kazenskega postopka zoper SF pred Canterbury Crown Court (Crown Court v Canterburyju, Združeno kraljestvo).
3. V členu 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 je določena možnost, da izvršitvena država članica za izvršitev evropskega naloga za prijetje kot pogoj določi jamstvo odreditvene države članice, da bo oseba, ki je bila v drugi državi članici obsojena na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, vrnjena prvi državi članici, da bi v njej prestajala to kazen. S to zadevo se Sodišču ponuja priložnost, da pojasni obseg tega jamstva vrnitve in znova potrdi zahteve, ki izhajajo iz načela vzajemnega priznavanja, na katerem temelji pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah v Uniji.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Okvirni sklep 2002/584
4. Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584 določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
5. Člen 2(1) tega okvirnega sklepa določa:
„Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti [do] najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti izrečena, za kazni do najmanj štirih mesecev.“
6. Člen 5, točka 3, navedenega okvirnega sklepa določa:
„Za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko po zakonu izvršitvene države članice veljajo naslednji pogoji:
[…]
3. kadar je oseba, ki je predmet evropskega naloga za prijetje z namenom uvedbe kazenskega postopka, državljan ali prebivalec izvršitvene države članice, se jo lahko preda pod pogojem, da se oseba po obravnavi vrne izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, na katerega jo je obsodila odreditvena država članica.“
2. Okvirni sklep 2008/909
7. Člen 1(a) in (b) Okvirnega sklepa 2008/909 določa:
„V tem okvirnem sklepu:
(a) ,sodba‘ pomeni pravnomočno odločbo ali nalog sodišča države izdajateljice, s katerim je izrečena kazenska sankcija za fizično osebo;
(b) ,kazenska sankcija‘ pomeni vsakršno zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, izrečen za določen ali nedoločen čas na podlagi kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja“.
8. Člen 3 tega okvirnega sklepa določa:
„1. Namen tega okvirnega sklepa je določiti pravila, na podlagi katerih država članica v luči zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo.
2. Ta okvirni sklep se uporablja, kadar se obsojena oseba nahaja v državi izdajateljici ali v državi izvršiteljici.
3. Ta okvirni sklep se uporablja le za priznavanje sodb in izvrševanje kazenskih sankcij v smislu tega okvirnega sklepa. Dejstvo, da je bila poleg kazenske sankcije izrečena denarna kazen in/ali odredba o zaplembi, ki še ni bila plačana, izterjana ali izvršena, ne preprečuje posredovanja sodbe. Priznavanje in izvrševanje takšnih denarnih kazni ter odredb o zaplembi v drugi državi članici temelji na instrumentih, ki se uporabljajo med državami članicami, zlasti Okvirni sklep Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni[(5)] ter Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi.[(6)]
4. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“
9. Člen 8 navedenega okvirnega sklepa določa:
„1. Pristojni organ v državi izvršiteljici v skladu s postopkom iz člena 5 prizna sodbo, posredovano v skladu s členom 4, in nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe za izvršitev kazenske sankcije, razen če se odloči, da se bo skliceval na enega od razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9.
2. Kadar kazenska sankcija zaradi trajanja ni združljiva s pravom države izvršiteljice, se lahko pristojni organ države izvršiteljice odloči, da bo kazensko sankcijo prilagodil le, če je ta višja od najvišje kazni, ki je po nacionalnem pravu te države določena za podobna kazniva dejanja. Prilagojena kazenska sankcija ne sme biti nižja od najvišje kazni, ki je po pravu države izvršiteljice določena za podobna kazniva dejanja.
3. Kadar kazenska sankcija po svoji naravi ni združljiva s pravom države izvršiteljice, jo lahko pristojni organ države izvršiteljice prilagodi glede na kazen ali ukrep, ki je po njenem pravu predviden za podobna kazniva dejanja. Takšna kazen ali ukrep mora čim bolj ustrezati kazenski sankciji, ki je bila izrečena v državi izdajateljici; tako se kazen ne sme spremeni v denarno kazen.
4. Prilagojena kazenska sankcija po svoji naravi ali trajanju ne sme biti strožja od kazenske sankcije, ki jo je izrekla država izdajateljica.“
10. Člen 25 Okvirnega sklepa določa:
„Brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] se določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe.“
B. Nizozemsko pravo
11. Z Overleveringswet (zakon o predaji)(7) z dne 29. aprila 2004 se izvaja Okvirni sklep 2002/584. Člen 6(1) tega zakona določa:
„Predaja nizozemskega državljana se lahko dovoli, če je zahteva naslovljena za potrebe kazenske preiskave zoper njega in če je po mnenju izvršitvenega pravosodnega organa zagotovljeno, da bo, če bo pravnomočno obsojen na kazen odvzema prostosti zaradi dejanj, za katera je dovoljena predaja v izvršitveni državi članici, to kazen lahko prestajal na Nizozemskem.“
12. Člen 28(2) OLW določa:
„Če rechtbank [sodišče] ugotovi […], da predaje ni mogoče dovoliti […], mora v svojem sklepu to predajo zavrniti.“
13. Z Wet wederzijdse erkenning en tenuitvoerlegging vrijheidsbenemende en voorwaardelijke sancties (zakon o vzajemnem priznavanju in izvrševanju zapornih in pogojnih kazni)(8) z dne 12. julija 2012 se izvaja Okvirni sklep 2008/909. Člen 2:2(1) tega zakona, naslovljen „Pristojni organ“, določa:
„Minister je pristojen za priznavanje sodne odločbe, ki jo izda ena od odreditvenih držav članic, zaradi njenega izvrševanja na Nizozemskem.“
14. Člen 2:11 WETS, naslovljen „Vloga sodišča; prilagoditev obsodbe“, določa:
„1. Minister posreduje sodno odločbo in potrdilo generalnemu pravobranilcu na tožilstvu pri višjem sodišču, razen če že na začetku meni, da obstajajo razlogi za zavrnitev priznanja sodne odločbe.
2. Generalni pravobranilec sodno odločbo takoj predloži posebnemu senatu Gerechtshof Arnhem‑Leeuwarden [višje sodišče v Arnhem‑Leeuwardnu, Nizozemska] […]
3. Posebni senat Gerechtshof [višje sodišče] odloči:
[…]
(c) kako se prilagodi izrečena kazen odvzema prostosti glede na [točko 4, 5 ali 6].
4. Če je trajanje izrečene kazni odvzema prostosti daljše od najdaljšega trajanja kazni, ki je po nizozemskem pravu določeno za zadevno kaznivo dejanje, se kazen odvzema prostosti skrajša na to najdaljše trajanje.
5. Kadar je obsojena oseba predana ob jamstvu vrnitve v smislu člena 6(1) [OLW], se točka 4 ne uporablja, vendar je treba takrat ugotoviti, ali naložena kazen odvzema prostosti ustreza kazenski sankciji, ki bi se za zadevno kaznivo dejanje izrekla na Nizozemskem. Po potrebi se sankcija ustrezno prilagodi, pri čemer se upoštevajo stališča, sprejeta v odreditveni državi članici glede resnosti storjenega kaznivega dejanja.“
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
15. Canterbury Crown Court (sodišče v Canterburyju) je 3. marca 2017 izdalo evropski nalog za prijetje SF, nizozemskega državljana, zaradi uvedbe kazenskega postopka v zvezi z dvema kaznivima dejanjema, in sicer za načrtovanje uvoza 4 kg heroina in uvoza 14 kg kokaina v Združeno kraljestvo.
16. Officier van justitie (državni tožilec, Nizozemska) je 30. marca 2017 pozval odreditveni pravosodni organ, naj izda jamstvo iz člena 6(1) OLW, s katerim je prenesen člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.
17. Home Office (ministrstvo za notranje zadeve, Združeno kraljestvo) je v dopisu z dne 20. aprila 2017 navedlo:
„[…]
Združeno kraljestvo se zavezuje, da bo SF, če bo v Združenem kraljestvu obsojen na kazen odvzema prostosti, v skladu z oddelkom 153C Extradition Act 2003 (zakon o izročitvi iz leta 2003) vrnjen na Nizozemsko, takoj ko bo to, potem ko bodo v Združenem kraljestvu končani kazenski postopek in vsi drugi postopki, povezani s kaznivim dejanjem, za katero je zahtevana predaja, razumno mogoče.
Podrobne informacije o morebitni izrečeni kazni zoper SF bodo sporočene, ko bo vrnjen na Nizozemsko. Menimo, da predaja na podlagi Okvirnega sklepa [2002/584] ne dovoljuje, da bi Nizozemska spremenila trajanje kazni, ki jo bo morebiti izreklo britansko sodišče.“
18. Ministrstvo za notranje zadeve je v odgovoru na zahtevo, naj pojasni postopke, ki so zajeti z s pojmoma „vsi drugi postopki“ v smislu oddelka 153C(4) zakona o izročitvi iz leta 2003, v elektronskem dopisu z dne 19. februarja 2018 navedlo:
„Pojem ,drugi postopki‘ lahko zajema:
(a) preučitev ukrepa odvzema;
(b) postopek za ugotavljanje trajanja zaporne kazni, ki jo bo treba izvršiti, če morebitna denarna kazen še ni bila plačana;
(c) izčrpanje morebitnih pravnih sredstev, in
(d) iztek vseh rokov za plačilo iz sklepa o odvzemu ali v zvezi z denarno kaznijo.“
19. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je odlomek „[m]enimo, da predaja na podlagi Okvirnega sklepa [2002/584] ne dovoljuje, da bi Nizozemska spremenila trajanje kazni, ki jo bo morebiti izreklo britansko sodišče“, povezan z okoliščino, da je zahteva Openbaar Ministerie (državno tožilstvo, Nizozemska) po dajanju jamstva v prejšnjih podobnih zadevah, vključevala stališče, da lahko Nizozemska v skladu s členom 2:11(5) WETS zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti prilagodi nacionalnim določbam.
20. Predložitveno sodišče meni, da se z jamstvom odreditvene države članice, kakršno je podala, postavljajo vprašanja o njegovi združljivosti z različnimi določbami okvirnih sklepov 2002/584 in 2008/909. Če bi se dejansko izkazalo, da to jamstvo ni združljivo s tema okvirnima sklepoma, bi bilo treba predajo SF zavrniti.
21. Prvi del teh vprašanj se nanaša na to, kdaj mora odreditvena država članica izvršiti jamstvo vrnitve osebe, obsojene na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, izvršitveni državi članici, kot je določeno v členu 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584. Natančneje, postavlja se vprašanje, ali lahko odreditvena država članica po pravnomočnosti sodbe, s katero sta bila izrečena zaporna kazen ali ukrep odvzema prostosti, zadrži vrnitev zadevne osebe izvršitveni državi članici, dokler niso končani vsi drugi postopki, povezani s kaznivim dejanjem, za katero je zahtevana predaja, kot je na primer postopek odvzema predmetov oziroma premoženjske koristi.
22. Predložitveno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da cilj lažje socialne rehabilitacije osebe, obsojene na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, sicer podpira vrnitev te osebe izvršitveni državi članici takoj po pravnomočnosti obsodbe, in sicer brez čakanja na konec drugih postopkov v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je zahtevana predaja, vendar obstajajo argumenti, ki podpirajo nasprotno razlago, kot sta učinkovitost boja proti kriminalu in varstvo pravic do obrambe zadevne osebe.
23. Drugi del vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, izvira iz navedbe v besedilu jamstva vrnitve, ki ga je podala odreditvena država članica, da „predaja na podlagi Okvirnega sklepa [2002/584] ne dovoljuje, da bi Nizozemska spremenila trajanje kazni, ki jo bo morebiti izreklo britansko sodišče.“
24. Predložitveno sodišče meni, da se je treba zaradi te navedbe vprašati, ali lahko izvršitvena država članica, potem ko je predala zahtevano osebo ob pogoju jamstva glede njene vrnitve in ko bi morala izvršiti njeno obsodbo na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, to kazen prilagodi, in če je odgovor pritrdilen, v kolikšni meri.
25. V teh okoliščinah je rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 1(3) in člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa [2002/584] ter člen 1(a) in (b), člen 3(3) in (4) ter člen 25 Okvirnega sklepa [2008/909] razlagati tako, da mora odreditvena država članica kot država izdajateljica evropskega naloga za prijetje, če izvršitvena država članica za odstop od kazenskega pregona svojega državljana z jamstvom iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa [2002/584] določi pogoj, da se zadevna oseba po sojenju vrne izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki ji je bil izrečen v državi članici, izdajateljici [evropskega naloga za prijetje], zadevno osebo – po pravnomočnosti izrečene kazni zapora ali ukrepa odvzema prostosti – dejansko vrniti, šele ko so pravnomočno končani ,vsi drugi postopki, povezani s kaznivim dejanjem, za katero je zahtevana predaja‘, na primer postopek odvzema predmetov oziroma premoženjske koristi?
2. Ali je treba člen 25 Okvirnega sklepa [2008/909] razlagati tako, da lahko država članica, če je predala svojega državljana ob jamstvu iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa [2002/584], kot država izvršiteljica ob priznavanju izvršitve sodbe, izdane zoper to osebo, ne glede na člen 8(2) Okvirnega sklepa [2008/909] preuči, ali je kazen odvzema prostosti, izrečena tej osebi, v skladu s sankcijo, ki bi ji bila izrečena za zadevno kaznivo dejanje v državi izvršiteljici, in po potrebi to kazen zapora ustrezno prilagodi?“
IV. Analiza
26. Pred preučitvijo vsebine vprašanj, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti na trditve Kraljevine Nizozemske v podporo nedopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.
A. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
27. Kraljevina Nizozemska izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, pri čemer v bistvu trdi, da odgovori na postavljena vprašanja niso potrebni, da bi lahko predložitveno sodišče odločilo o izvršitvi evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari, in poudarja, da je narava teh vprašanj hipotetična.
28. Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča „v okviru sodelovanja, ki na podlagi člena 267 PDEU obstaja med njim in nacionalnimi sodišči, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti“.(9)
29. Iz tega izhaja, da se „domneva upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Unije, ki jih je postavilo nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša. Sodišče lahko zavrže predlog nacionalnega sodišča, le če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, potrebnih za to, bi na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore“.(10)
30. V obravnavanem primeru iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da položaj v tej zadevi ustreza eni od teh predpostavk. Predložitveno sodišče mora namreč odločiti o izvršitvi evropskega naloga za prijetje. Zato mora nujno oceniti, ali je jamstvo glede vrnitve, kot ga je podal odreditveni pravosodni organ, v skladu s tem, kar dovoljuje člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, da bi lahko potem ugodilo zahtevi za predajo SF. Da bi predložitveno sodišče to preučilo, mu mora Sodišče pojasniti obseg člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584. Enako velja za obseg člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909. Iz zgoraj navedenega izhaja, da so nadaljnji ukrepi predložitvenega sodišča glede evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari neposredno odvisni od odgovorov Sodišča na postavljeni vprašanji.
31. Dodajam, da v tej fazi postopka povsem očitno nihče ne ve, ali bo SF spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj ali ne in še manj, kakšna kazen mu bo v tem primeru naložena. Iz tega stališča je hipotetičnost neločljivo povezana z običajnim potekom kazenskega postopka in domnevo nedolžnosti. Kljub temu je gotovo, da mora predložitveno sodišče odločiti o izvršitvi evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari in da mu mora Sodišče zato pojasniti obseg jamstva vrnitve, določenega v členu 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, ki je pogoj za to izvršitev.
32. Zato menim, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
B. Prvo vprašanje za predhodno odločanje
33. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se lahko jamstvo, da bo oseba, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka, po obravnavi vrnjena izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, ki bi lahko bila izrečena zoper njo v odreditveni državi članici, odloži do pravnomočnosti odločitve o zaporni kazni ali dodatnem ukrepu, kot je sklep o odvzemu.
34. Najprej je treba opozoriti, „da je cilj Okvirnega sklepa 2002/584, kot izhaja zlasti iz njegovega člena 1(1) in (2) v povezavi z njegovima uvodnima izjavama 5 in 7, nadomestitev multilateralnega sistema izročitve, ki se je oblikoval na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, podpisane 13. decembra 1957 v Parizu, s sistemom predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi izvršitve kazni ali kazenskega pregona, pri čemer zadnjenavedeni sistem temelji na načelu medsebojnega priznavanja“.(11)
35. Namen Okvirnega sklepa 2002/584 je torej, „da se z uvedbo novega poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje in da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da ta postane prostor svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami“.(12)
36. Tako je „v skladu s členom 1(1) tega okvirnega sklepa namen mehanizma evropskega naloga za prijetje omogočiti prijetje in predajo zahtevane osebe, da glede na cilj, ki mu sledi navedeni okvirni sklep, storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano in da se ta oseba kazensko preganja ali da prestaja kazen zapora, ki ji je bila izrečena“.(13)
37. Na področju, ki je urejeno z Okvirnim sklepom 2002/584, je načelo medsebojnega priznavanja – ki, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 6 tega okvirnega sklepa, pomeni „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – uporabljeno v členu 1(2) tega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. „Izvršitveni pravosodni organi lahko torej načeloma zavrnejo izvršitev takega naloga samo iz taksativno naštetih razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584, za izvršitev evropskega naloga za prijetje pa se lahko določi le kateri od pogojev, ki so izčrpno našteti v členu 5 tega okvirnega sklepa. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko“.(14)
38. V Okvirnem sklepu 2002/584 so izrecno določeni razlogi za obvezno (člen 3) in za fakultativno neizvršitev (člena 4 in 4(a)) evropskega naloga za prijetje ter jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih (člen 5).(15)
39. Tako medsebojno priznavanje, „[č]eprav Okvirni sklep 2002/584 temelji na načelu medsebojnega priznavanja, […] ne pomeni absolutne obveznosti izvršitve izdanega naloga za prijetje. Ureditev navedenega okvirnega sklepa […] namreč državam članicam pušča možnost, da pristojnim pravosodnim organom v določenih okoliščinah omogočijo sprejetje odločitve, da je treba naloženo kazen izvršiti na ozemlju izvršitvene države članice“.(16)
40. To zlasti izhaja iz člena 4, točka 6, in člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584. V zvezi z vrstama evropskega naloga za prijetje, ki ju vsebuje zadnjenavedeni člen, „je namen teh določb zlasti omogočiti, da se kot posebej pomembna izpostavi možnost, da se zahtevani osebi […] omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo“.(17)
41. Natančneje, člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da „kadar je oseba, ki je predmet evropskega naloga za prijetje z namenom uvedbe kazenskega postopka, državljan ali prebivalec izvršitvene države članice, se jo lahko preda pod pogojem, da se oseba po obravnavi vrne izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, na katero jo je obsodila odreditvena država članica.“
42. Vendar s to določbo ni natančno določeno, kdaj je treba osebo, ki je bila v odreditveni državi obsojena na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, vrniti izvršitveni državi članici.
43. Glede te nenatančnosti je treba izbrati eno od dveh tez.
44. V skladu s prvo tezo, ki jo zagovarjajo SF ter italijanska in poljska vlada, je treba dati prednost cilju, ki se dosega s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, in sicer lažji socialni rehabilitaciji osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka. S tega vidika bi morala odreditvena država članica izvršitveni državi članici zagotoviti, da bo oseba, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, vrnjena zadnjenavedeni državi članici takoj po pravnomočnosti izrečene zaporne kazni ali ukrepa odvzema prostosti, ker bo takrat krivda te osebe dokončno dokazana. Okoliščina, da lahko obsodbi na zaporno kazen ali ukrepu odvzema prostosti sledi druga faza kazenskega postopka, ki lahko pripelje do zaporne kazni ali dodatnega ukrepa, kot je sklep o odvzemu, v zvezi s tem ne bi bila pomembna. Bilo bi namreč v nasprotju s ciljem lažje socialne rehabilitacije obsojenih oseb, če bi se odlagala vrnitev osebe, pravnomočno obsojene na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, v pričakovanju morebitnega sprejetja zaporne kazni ali dodatnega ukrepa v nedoločenem roku. Izvršitev zaporne kazni ali ukrepa odvzema prostosti v državi članici državljanstva ali prebivališča obsojene osebe, na katero se nanaša člen 5, točka 3, tega okvirnega sklepa, ne bi mogla biti odvisna od te negotovosti, ki izhaja iz posebnosti kazenskega postopka odreditvene države članice.
45. V skladu z drugo tezo, ki jo z nekaterimi odtenki zagovarjajo državno tožilstvo, nizozemska in avstrijska vlada, vlada Združenega kraljestva ter Evropska komisija, pa bi učinkovitost kazenskega pregona in varstvo procesnih pravic obdolžencev pomenila, da bi ta oseba morala biti vrnjena izvršitveni državi članici, šele ko bi bile pravnomočno končane druge faze kazenskega postopka, ki bi lahko pripeljale do izreka kazni ali dodatnega ukrepa, kot je sklep o odvzemu.
46. Strinjam se s to drugo tezo. Vseeno ji bom dodal nekatera pojasnila za zagotovitev, da se cilj lažje socialne rehabilitacije obsojenih oseb ne izniči zaradi posebnosti ali predolgega trajanja kazenskega postopka v odreditveni državi članici.
47. Kot izhodišče svoje analize naj opozorim, da iz člena 1(1) Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da se lahko evropski nalog za prijetje izda zaradi uvedbe kazenskega postopka ali zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.
48. Iz člena 2(1) in (2) Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da se lahko evropski nalog za prijetje izda le za kazniva dejanja, ki se v odreditveni državi članici kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom, vezanim na odvzem prostosti.
49. Čeprav se torej evropski nalog za prijetje, izdan zaradi uvedbe kazenskega postopka, lahko izda le za kazniva dejanja, ki se kaznujejo z zaporno kaznijo ali ukrepom odvzema prostosti, pa to vseeno ne pomeni, da lahko taki postopki privedejo le do izreka take kazni ali takega ukrepa. Pogosto sta namreč poleg kazni ali ukrepa odvzema prostosti kot glavne kazni izrečena tudi kazen ali dodatni ukrep, kot sta denarna kazen ali sklep o odvzemu.
50. Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe poudarja to drugo vrsto kazni ali dodatnega ukrepa.
51. Ker lahko kazenski postopki v odreditveni državi članici v okviru kazenskega postopka, ki ga je mogoče razdeliti v več faz, privedejo do izreka glavne kazni in ene ali več dodatnih kazni ali ukrepov, se postavlja vprašanje, kdaj je treba izvršitveni državi članici vrniti osebo, obsojeno na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, da bi v njej prestajala to kazen. V zvezi s tem poudarjam, da v Uniji zaradi nezadostne harmonizacije obstaja več postopkovnih modelov, kar se med drugim kaže v različnem poteku kazenskih postopkov v državah članicah.
52. Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati pravila iz Okvirnega sklepa 2008/909. Iz člena 25 tega okvirnega sklepa namreč izhaja, da se njegove določbe načeloma uporabljajo v okviru vrnitve za izvršitev kazni, ki jo ureja člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.
53. V skladu s členom 1(a) Okvirnega sklepa 2008/909 pojem „sodba“ pomeni „pravnomočno odločbo ali nalog sodišča države izdajateljice, s katerim je izrečena kazenska sankcija za fizično osebo“.(18) V skladu s členom 1(b) Okvirnega sklepa pojem „kazenska sankcija“ pomeni „vsakršno zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, izrečen za določen ali nedoločen čas na podlagi kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja“.(19) Tako uporaba Okvirnega sklepa 2008/909 zahteva obstoj pravnomočne obsodbe na kazen odvzema prostosti.(20)
54. Iz tega izhaja, da se lahko vrnitev osebe, obsojene na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, izvršitveni državi članici, ki je določena v členu v 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, v skladu s členom 1(a) in (b) Okvirnega sklepa 2008/909 izvede šele takrat, ko postane ta obsodba pravnomočna.
55. Ali pa to pomeni tudi, da je treba osebo, ki je bila v odreditveni državi članici obsojena na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, izvršitveni državi članici vedno vrniti takoj po tem, ko je ta obsodba postala pravnomočna?
56. Menim, da ne.
57. Po mojem mnenju namreč člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 odreditveni državi članici dovoljuje, da določi, da bo lahko oseba, ki ji je bila predana, vrnjena izvršitveni državi članici, šele ko bo pravnomočno odločeno o zaporni kazni ali dodatnih ukrepih v zvezi s kaznivim dejanjem, v zvezi s katerim je bil izdan evropski nalog za prijetje.
58. Drugače povedano, čeprav člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 izvršitvenemu pravosodnemu organu dovoljuje, da izvršitev evropskega naloga za prijetje pogojuje z vrnitvijo zadevne osebe, mu ta določba ne dovoljuje, da bi zahteval, da se vrne takoj po pravnomočnosti zaporne kazni ali ukrepa odvzema prostosti. Tako neobstoj jamstva za takojšnjo vrnitev ne pomeni položaja, v katerem bi izvršitveni pravosodni organ moral imeti možnost zavrniti predajo osebe, ki spada na področje uporabe člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.
59. To mnenje opiram na temeljno ugotovitev, da je treba – čeprav je seveda treba člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je dosežen njegov glavni cilj, to je lažja socialna rehabilitacija obsojene osebe – prav tako sprejeti razlago, ki omogoča uskladiti ta cilj s cilji, ki na eni strani omogočajo, da se zagotovi popolno in učinkovito kaznovanje kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se izda evropski nalog za prijetje, in na drugi strani, da se zagotovi varstvo procesnih pravic te osebe. Prav tako opozarjam, da je glavni cilj Okvirnega sklepa 2002/584 boj proti nekaznovanosti.(21)
60. V podporo temu mnenju naj poudarim naslednje elemente.
61. Prvič, po analogiji s tem, kar je Sodišče odločilo v zvezi s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, je treba poudariti, da imajo države članice pri izvajanju člena 5, točka 3, tega okvirnega sklepa določeno diskrecijsko pravico.(22) Poleg tega je treba poudariti, da se – čeprav je cilj jamstva glede vrnitve iz zadnjenavedene določbe med drugim omogočiti, da se kot posebej pomembna izpostavi možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo – s tem ciljem ne glede na njegovo pomembnost ne more izključiti, da države članice pri izvajanju Okvirnega sklepa 2002/584 v smislu, določenim s temeljnim pravilom iz člena 1(2) tega okvirnega sklepa, omejijo primere, v katerih bi moralo biti mogoče zavrniti predajo osebe, ki spada na področje uporabe člena 5, točka 3, navedenega okvirnega sklepa.(23) Cilj lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe torej ni absoluten in ga je mogoče pretehtati glede na druge zahteve.
62. Drugič, pojasniti je treba, da ima zaporna kazen ali dodatni ukrep, kot je sklep o odvzemu, bistveno vlogo pri kaznovanju kaznivih dejanj, kakršna se obravnavajo v postopku v glavni stvari in v zvezi s katerimi je bil izdan evropski nalog za prijetje.(24)
63. Kot izhaja iz uvodne izjave 1 Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji(25) je „[g]lavni motiv čezmejnega organiziranega kriminala, vključno s hudodelskimi združbami mafijske narave, […] finančna korist.“ Zato bi bilo treba „[u]činkovito preprečevanje in odpravljanje organiziranega kriminala […] doseči z nevtraliziranjem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v določenih primerih pa bi se moralo razširiti na vse premoženje, pridobljeno z dejavnostmi kriminalne narave.“
64. Zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 3 te direktive poudarja, da je „[e]no najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu […] določitev strogih pravnih posledic za storitev takšnega kaznivega dejanja, kot tudi učinkovito odkrivanje ter začasno zavarovanje in odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem“.(26)
65. Glede na pomembnost sklepov o odvzemu za boj proti kriminalu je treba sprejeti razlago, ki omogoča neovirano sprejetje takih sklepov, vključno s poznejšo pravnomočno obsodbo osebe, obsojene na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti. Za to mora biti ta oseba na voljo pristojnim organom odreditvene države članice, in sicer tako v okviru preiskave, s katero se ugotovi premoženjska korist, ki jo je ta oseba pridobila s kaznivim dejanjem, in oceni obseg te koristi, kot tudi med postopkom, ki lahko pripelje do izreka sklepa o odvzemu. Drugače povedano, za dober potek sojenja, da se učinkovito in popolno kaznujejo kazniva dejanja, v zvezi s katerimi je bil izdan ta evropski nalog za prijetje, je potrebna navzočnost obdolženca do dokončnega zaključka te faze postopka, ki je sestavni del kazenskega postopka. Bistveno je namreč, da pristojnim organom odreditvene države članice ni treba reševati težav dokazovanja ali praktičnih težav v zvezi z nenavzočnostjo zadevne osebe, ki bi lahko ovirale izrek sklepa o odvzemu.
66. Tretjič, navzočnost obdolženca v okviru postopka, ki lahko privede do sklepa o odvzemu, pomeni bistveno procesno jamstvo za to osebo.
67. V zvezi s tem poudarjam, da člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da ta okvirni sklep „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU]“.(27) Ker lahko sklep odvzemu znatno vpliva na pravice obdolžencev(28) in ker je sestavni del kazenskega postopka za določitev kazni, je treba zagotoviti varstvo procesnih pravic, do katerih so te osebe upravičene, med katerimi je pravica obtoženca, da je osebno navzoč na sojenju, ki je zagotovljena s pravico do poštenega sojenja.
68. Kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek,(29) „[i]z sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice […] izhaja, da se jamstva iz člena 6 EKČP ne uporabijo samo za razglasitev krivde, temveč tudi za določitev kazni (glej v tem smislu sodbo ESČP, 28. november 2013, Dementyev proti Rusiji, CE:ECHR:2013:1128JUD004309505, točka 23). Spoštovanje pravičnosti sojenja tako zajema pravico zadevne osebe, da je udeležena na razpravah, zaradi pomembnih posledic, ki jih lahko imajo te za obseg kazni, ki ji bo naložena (glej v tem smislu sodbo ESČP, 21. september 1993, Kremzov proti Avstriji, CE:ECHR:1993:0921JUD001235086, točka 67)“.(30) Ker je kazenski postopek sestavni del določitve kazni in se vodi z namenom morebitnega izreka sklepa o odvzemu, je treba pri njem spoštovati to procesno pravico obtoženca.(31)
69. Glede na te ugotovitve menim, da lahko odreditvena država članica v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 upravičeno poda jamstvo, ki določa, da bo zadevna oseba vrnjena šele po pravnomočnosti odločitve o kazni ali dodatnem ukrepu, kot je sklep o odvzemu.
70. Iz navedenega izhaja, da izvršitveni pravosodni organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje z utemeljitvijo, da je tako jamstvo v nasprotju s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.
71. Da bi natančno opredelili obseg rešitve, ki jo predlagam, vseeno vztrajam pri naslednjih elementih.
72. Prvič, jasno je, da se mora faza kazenskega postopka, ki lahko pripelje do izreka zaporne kazni ali dodatnega ukrepa, kot je sklep o odvzemu, nanašati na isto kaznivo dejanje, kot je to, v zvezi s katerim je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka.
73. Drugič, določitev zaporne kazni ali dodatnega ukrepa, kot je sklep o odvzemu, mora biti v okviru kazenskega postopka, zaradi katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje. Natančneje, to mora biti sklep o odvzemu, izrečen v okviru kazenskega postopka, in ne postopkov v civilnih ali upravnih zadevah.
74. Tretjič, poudariti je treba, da pa razlaga člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, ki jo predlagam, ne sme pripeljati do tega, da posebnosti kazenskih postopkov držav članic ovirajo doseganje cilja te določbe in Okvirnega sklepa 2008/909,(32) in sicer lažjo socialno rehabilitacijo obsojene osebe. Zato pristojni organi odreditvene države članice po predaji osebe, zoper katero je izdan evropski nalog, tega cilja ne smejo spregledati. V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče že odločilo, da „socialna reintegracija državljana Unije v državi članici, v katero je resnično vključen, ni samo v njegovem interesu, ampak tudi na splošno v interesu […] Unije“.(33) Zato, čeprav priznavam, da je iz zgoraj navedenih razlogov vrnitev osebe, obsojene na kazen ali ukrep odvzema prostosti, izvršitveni državi članici mogoče odložiti, dokler ni zaporna kazen ali dodatni ukrep, kot je sklep o odvzemu, dokončno določena, pa ta odlog ne sme biti nerazumno dolg.
75. Ne sme se namreč pozabiti, da je od takrat, ko je obsodba na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti pravnomočna, vsakršno nadaljevanje pripora obsojene osebe v odreditveni državi članici del izvršitve te kazni. Glede na cilj člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 je izvršitev navedene kazni v odreditveni državi članici sprejemljiva le za kratko obdobje. Kadar se evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka izvršuje ob jamstvu vrnitve iz člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, morajo pristojni organi odreditvene države članice narediti vse v svoji pristojnosti, da bi bilo obdobje med pravnomočno obsodbo na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti in določitvijo kazni ali dodatnih ukrepov, kot je sklep o odvzemu, čim krajše, da se pospeši vrnitev obsojene osebe v izvršitveno državo članico. V zvezi s tem bi morali ti organi – če to dovoljuje njihovo nacionalno pravo – dati prednost določanju kazni ali dodatnega ukrepa, kot je sklep o odvzemu, hkrati z izrekom glavne kazni odvzema prostosti, tako da bi se lahko oseba, dokončno obsojena na take kazni, čim hitreje vrnila izvršitveni državi članici.
76. Četrtič, te vrnitve nikakor ni mogoče odložiti do izvršitve kazni ali dodatnega ukrepa, kot je sklep o odvzemu. Člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/909 je glede tega jasen, ker med drugim določa, da „[d]ejstvo, da je bila poleg kazenske sankcije izrečena denarna kazen in/ali odredba o zaplembi, ki še ni bila plačana, izterjana ali izvršena, ne preprečuje posredovanja sodbe“. Poleg tega iz te določbe izhaja, da priznavanje in izvrševanje denarnih kazni ter odredb o zaplembi v drugi državi članici temeljita na posebnih pravnih ureditvah Unije.
77. Zato menim, da pojasnilo Združenega kraljestva, da lahko pojem „drugi postopek“ zajema „(d) iztek vseh rokov za plačilo iz sklepa o odvzemu ali v zvezi z denarno kaznijo“,(34) ni v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584. Menim namreč, da je, čeprav je vrnitev mogoče odložiti do izreka sklepa o odvzemu, izključeno, da bi se trajanje tega odloga podaljšalo do faze izvršitve takega sklepa. Združeno kraljestvo bi moralo torej v zvezi s tem ponovno pregledati besedilo jamstva vrnitve, saj bi v nasprotnem primeru lahko po mojem mnenju izvršitveni pravosodni organ upravičeno štel, da to jamstvo ni v skladu s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.
78. Menim, da iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da jamstvo, da bo oseba, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka, po obravnavi vrnjena izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, ki bi lahko bila izrečena zoper njo v odreditveni državi članici, pomeni, da se lahko taka vrnitev odloži do pravnomočnosti odločitve o zaporni kazni ali dodatnem ukrepu, kot je sklep o odvzemu, če se ta izreče v okviru kazenskega postopka in se ta faza postopka nanaša na isto kaznivo dejanje, kot je tisto, v zvezi s katerim je bil izdan zadevni evropski nalog za prijetje. V zvezi s ciljem te določbe, to je lažja socialna rehabilitacija obsojenih oseb, pa morajo pristojni organi odreditvene države članice narediti vse v svoji pristojnosti, da do take vrnitve pride čim prej.
C. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
79. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da lahko izvršitvena država članica, potem ko je predala zahtevano osebo ob pogoju jamstva njene vrnitve in ko bi morala izvršiti obsodbo navedene osebe na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, to kazen prilagodi, tako da ustreza kazni, ki bi ji bila za zadevno kaznivo dejanje izrečena v tej državi članici.
80. To vprašanje izhaja iz pojmovanja – ki ga zagovarja Kraljevina Nizozemska in ki je po mojem mnenju v nasprotju z načelom teritorialnosti kazenskega prava – da je treba tuje kazenske obsodbe, izrečene zoper nizozemske državljane, ki so bili drugi državi članici predani ob pogoju jamstva vrnitve, spremeniti v obsodbo, ki se na Nizozemskem običajno izdaja za podobno kaznivo dejanje. To pojmovanje temelji na volji Kraljevine Nizozemske, da zagotovi enako obravnavanje takih državljanov in nizozemskih državljanov, ki se jim sodi v tej državi članici.
81. Navedeno pojmovanje je izraženo v členu 2:11(5) WETS, iz katerega izhaja, da se člen 2:11(4) tega zakona, s katerim je prenesen člen 8(2) Okvirnega sklepa 2008/909, ne uporablja, če je Kraljevina Nizozemska zadevno osebo predala ob jamstvu iz člena 6(1) OLW, s katerim je prenesen člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584. Člen 2:11(5) WETS namesto tega določa, da „je treba takrat ugotoviti, ali naložena kazen odvzema prostosti ustreza kazenski sankciji, ki bi se za zadevno kaznivo dejanje izrekla na Nizozemskem“, in da se „[p]o potrebi […] sankcija ustrezno prilagodi, pri čemer se upoštevajo stališča, sprejeta v odreditveni državi članici glede resnosti storjenega kaznivega dejanja“.
82. Kraljevina Nizozemska meni, da člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 v primeru osebe, predane ob jamstvu vrnitve, dovoljuje prilagoditev kazni, ki presega tisto, kar je določeno v členu 8(2) tega okvirnega sklepa.
83. S tako razlago člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909, ki po mojem mnenju ne vsebuje nobene pravne podlage v utemeljitev take prakse, se ne strinjam.
84. Naj opozorim, da iz tega člena izhaja, da se določbe Okvirnega sklepa 2008/909 načeloma uporabljajo v okviru vrnitve za izvršitev kazni, ki jo ureja člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584.
85. Vendar pa Okvirni sklep 2008/909 nalaga obveznost priznavanja sodbe, izrečene v drugi državi članici, in izvršitev kazenske sankcije iz te sodbe. Kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 8. novembra 2016, Ognyanov(35), „člen 8 tega okvirnega sklepa določa stroge pogoje za prilagoditev, ki bi jo želel opraviti pristojni organ države izvršiteljice v zvezi s kazensko sankcijo, ki je bila izrečena v državi izdajateljici, pri čemer so ti pogoji tako edina izjema od načelne obveznosti, naložene navedenemu organu, da prizna sodbo, ki mu je bila posredovana, in da izvrši kazensko sankcijo v dolžini in obliki, ki ustreza dolžini in obliki sankcije, določenima v sodbi, ki jo je izdala država izdajateljica“.(36)
86. Poleg tega je Sodišče že poudarilo, da pristojni pravosodni organ v državi članici izvršiteljici ni upravičen do ponovnega vsebinskega pregleda analize, ki je bila že opravljena v okviru sodne odločbe, sprejete v odreditveni državi članici. „Tak pregled bi kršil načelo medsebojnega priznavanja in mu odvzel polni učinek, to načelo pa zahteva, da obstaja vzajemno zaupanje v to, da vsaka država članica sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah članicah, čeprav bi izvajanje njenega nacionalnega prava privedlo do drugačne rešitve, in torej ne omogoča, da izvršitveni pravosodni organ presojo o kazenski odgovornosti [zadevne] osebe […] ki je bila že opravljena […] v odreditveni državi članici[,] nadomesti s svojo.“(37)
87. Poleg tega, kot je Sodišče pojasnilo v okviru evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni ali ukrepa odvzema prostosti, „[p]odlaga za izvršitev [te zaporne kazni] temelji na izvršljivi sodbi, izrečeni v odreditveni državi članici […]“.(38)
88. Iz vseh teh ugotovitev sklepam, da se lahko v izvršitveni državi članici obsodba na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, izrečena v odreditveni državi članici, po potrebi prilagodi le pod strogimi pogoji iz člena 8 Okvirnega sklepa 2008/909. Natančneje, glede na razliko trajanja zaporne kazni ali ukrepa odvzema prostosti v teh dveh državah članicah za kazniva dejanja, kakršna se očitajo SF,(39) se zdi, da je člen 8(2) Okvirnega sklepa 2008/909 edina določba, na podlagi katere bi se lahko prilagodila kazen, ki bi lahko bila v Združenem kraljestvu izrečena zoper SF. Opozarjam, da je v tej določbi navedeno, da se lahko, „[k]adar kazenska sankcija zaradi trajanja ni združljiva s pravom države izvršiteljice, […] pristojni organ države izvršiteljice odloči, da bo kazensko sankcijo prilagodil le, če je ta višja od najvišje kazni, ki je po nacionalnem pravu te države določena za podobna kazniva dejanja. Prilagojena kazenska sankcija ne sme biti nižja od najvišje kazni, ki je po pravu države izvršiteljice določena za podobna kazniva dejanja.“
89. Verjetno je, da je Združeno kraljestvo bilo seznanjeno s tem, da nizozemsko pravo po vrnitvi obsojene osebe ponuja različne možnosti prilagoditve kazni, in da je želelo Kraljevini Nizozemski svoje nasprotovanje s tako široko dovoljeno možnostjo prilagoditve izraziti s tem, da je v besedilo jamstva vrnitve vključilo navedbo, da „predaja na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584 ne dovoljuje, da bi Nizozemska spremenila trajanje kazni, ki jo bo morebiti izreklo britansko sodišče“. Glede na to je treba pojasniti, da taka navedba ne more biti ovira za to, da bi Kraljevina Nizozemska uporabila možnost prilagoditve, ki je izrecno dovoljena v členu 8(2) Okvirnega sklepa 2008/909.
90. Menim, da iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da izvršitvena država članica, potem ko je predala zahtevano osebo ob pogoju jamstva njene vrnitve in ko bi morala izvršiti obsodbo navedene osebe na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, te kazni ne more prilagoditi tako, da bi ustrezala kazni, ki bi ji bila za zadevno kaznivo dejanje izrečena v tej državi članici. V izvršitveni državi članici se lahko obsodba, izrečena v odreditveni državi članici, po potrebi prilagodi le pod strogimi pogoji iz člena 8 Okvirnega sklepa 2008/909, natančneje –glede na okoliščine spora o glavni stvari – iz odstavka 2 tega člena.
V. Predlog
91. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu), odgovori:
1. Člen 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kot je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je treba razlagati tako, da jamstvo, da bo oseba, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka, po obravnavi vrnjena izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, ki bi lahko bila izrečena zoper njo v odreditveni državi članici, pomeni, da se lahko taka vrnitev odloži do pravnomočnosti odločitve o kazni ali dodatnem ukrepu, kot je sklep o odvzemu, če se ta izreče v okviru kazenskega postopka in se ta faza postopka nanaša na isto kaznivo dejanje, kot je tisto, v zvezi s katerim je bil izdan zadevni evropski nalog za prijetje. V zvezi s ciljem te določbe, to je lažja socialna rehabilitacija obsojenih oseb, pa morajo pristojni organi odreditvene države članice narediti vse v svoji pristojnosti, da do take vrnitve pride čim prej.
2. Člen 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji, je treba razlagati tako, da izvršitvena država članica, potem ko je predala zahtevano osebo ob pogoju jamstva njene vrnitve in ko bi morala izvršiti obsodbo navedene osebe na zaporno kazen ali ukrep odvzema prostosti, te kazni ne more prilagoditi tako, da bi ustrezala kazni, ki bi ji bila za zadevno kaznivo dejanje izrečena v tej državi članici. V izvršitveni državi članici se lahko obsodba, izrečena v odreditveni državi članici, po potrebi prilagodi le pod strogimi pogoji iz člena 8 Okvirnega sklepa 2008/909, natančneje – glede na okoliščine spora o glavni stvari – iz odstavka 2 tega člena.