Zadeva T-137/09

Nike International Ltd

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti R10 – Neregistrirana nacionalna besedna znamka R10 – Prenos nacionalne znamke – Kršitev postopka“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Postopek s tožbo – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Pogoji dopustnosti – Tožbeni razlogi zgolj zoper odločbe odborov za pritožbe

(Uredba Sveta št. 40/94, člen 63(1))

2.      Znamka Skupnosti – Postopek s pritožbo – Pritožba zoper odločbo oddelka za ugovore Urada – Prenos prejšnje znamke po vložitvi ugovora in preden Urad sprejme odločbo – Preizkus odbora za pritožbe, ali ima prevzemnik aktivno legitimacijo

3.      Znamka Skupnosti – Prenos pravice intelektualne lastnine – Dokaz o prenosu prejšnje nacionalne znamke – Uporaba pravila 31(6) Uredbe št. 2868/95 za prenos nacionalnih znamk

(Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 31(6))

1.      V skladu s členom 63(1) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti je tožbo pri sodišču Skupnosti mogoče vložiti samo zoper odločbe odborov za pritožbe, tako da so v okviru take tožbe dopustni samo razlogi zoper odločbo odbora za pritožbe. Zato je treba tožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev določbe uredbe z odločbo oddelka za ugovore, kot nedopustne zavreči.

(Glej točko 13.)

2.      Kadar je po prenosu, ki se je zgodil po vložitvi ugovora, v kopiji potrdila o registraciji znamke, na kateri temelji ugovor, kot imetnik navedena druga družba od tiste, ki je vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore o zavrnitvi ugovora, pritožba ni dopustna na podlagi domneve, da je bila prejšnja znamka prenesena na pritožnika. Tako lahko odbor za pritožbe zakonito preizkusi njegovo aktivno procesno legitimacijo.

Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) mora namreč – drugače kot v primeru, v katerem je prenos opravljen pred vložitvijo ugovora – v primeru, v katerem je prenos opravljen, potem ko se ugovor vloži in preden ta izda dokončno odločbo, varovati pravice stranke, ki je prvotno vložila ugovor ali prijavo znamke, saj je namen tega, da se dovoli udeležba prevzemnika znamke, ta, da se za prvotno stranko, ki je postopek začela, ta konča. Poleg tega se mora odbor za pritožbe prepričati, da je oseba, ki je vložila pritožbo, aktivno legitimirana za vložitev pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore.

(Glej točko 17.)

3.      Ob tem, da ni pravne določbe glede dokaza o prenosu prejšnje nacionalne znamke, ki se navaja v utemeljitev ugovora, se smernice Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) – ki jih mora ta načeloma spoštovati – glede tega ravnajo po določbah pravila 31(6) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti. Tako te smernice v „delu 1: Postopkovna vprašanja“, ki je v „delu C: Ugovor“, določajo, da če novi imetnik prejšnje nacionalne pravice „obvesti Urad o prenosu, pa ne predloži (zadostnega) dokaza o tem prenosu, se postopek z ugovorom prekine, novi imetnik pa razpolaga z dvomesečnim rokom, v katerem mora predložiti dokaz o prenosu“. Uporabi pravila 31(6) Uredbe št. 2868/95 za prenos nacionalnih znamk ni mogoče oporekati, ker je, če nacionalno pravo ne določa postopka za registracijo prenosa lastništva prijavljenih znamk, preizkus, ki ga opravita oddelek za ugovore ali odbor za pritožbe za ugotovitev, ali je bil prenos znamke, navedene v utemeljitev ugovora, dejansko izveden, v bistvu enak kot tisti, ki ga opravi organ Urada, pristojen za pregled vlog za prenos znamk Skupnosti. Poleg tega, čeprav ta postopek izrecno zadeva samo registrirane nacionalne znamke, ga je treba po analogiji uporabiti za prenos neregistriranih nacionalnih znamk, pri čemer tip preizkusa, ki ga opravi Urad, ostane enak.

(Glej točko 24.)