SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 24. novembra 2010(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti R10 – Neregistrirana nacionalna besedna znamka R10 – Prenos nacionalne znamke – Kršitev postopka“
V zadevi T‑137/09,
Nike International Ltd s sedežem v Beavertonu, Oregon (Združene države Amerike), ki jo zastopa M. de Justo Bailey, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa J. Crespo Carrillo, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je
Aurelio Muñoz Molina, stanujoč v Petreru (Španija),
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 21. januarja 2009 (zadeva R 551/2008-1) glede postopka z ugovorom med DL Sports & Marketing Ltda in Aureliom Muñozom Molino,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
med posvetovanjem v sestavi O. Czúcz (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in K. O’Higgins, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. aprila 2009,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. julija 2009,
ker v roku enega meseca po pisnem postopku stranke niso vložile predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in v skladu s členom 135a Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Aurelio Muñoz Molina je 2. januarja 2006 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložil zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je besedni znak R10.
3 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 30/2006 z dne 24. julija 2006.
4 DL Sports & Marketing Ltda je 24. oktobra 2006 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložil ugovor zoper registracijo prijavljene znamke. Ugovor je temeljil na neregistrirani znamki ali znaku R10, ki se uporablja v gospodarskim prometu, in se je nanašal na vse proizvode, za katere je bila znamka prijavljena. V utemeljitev ugovora so bili navedeni razlogi iz člena 8(2)(c) in (4) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(2)(c) in (4) Uredbe št. 207/2009).
5 Oddelek za ugovore je 28. novembra 2006 družbi DL Sports & Marketing odobril štirimesečni rok, do 29. marca 2007, da bi dokazala obstoj in veljavnost zatrjevane prejšnje pravice. Družba DL Sports & Marketing je 29. marca 2007 zaprosila za podaljšanje roka, kar ji je bilo 8. junija 2007 odobreno do 9. avgusta 2007. Oddelek za ugovore je 24. oktobra 2007 ugotovil, da v podporo ugovora ni bil predložen noben dokaz.
6 Z dopisom z dne 31. oktobra 2007 je pravni svetovalec tožeče stranke, družbe Nike International Ltd, obvestil oddelek za ugovore, da je družba DL Sports & Marketing s pogodbo z dne 20. junija 2007 prek družbe Nike Inc. na tožečo stranko prenesla več znamk in pravic industrijske lastnine (v nadaljevanju: pogodba o prenosu). Pravni svetovalec tožeče stranke je navedel, da mu je nova imetnica prejšnje pravice naložila, naj nadaljuje postopek z ugovorom, in zato zahteval, da se mu dovoli udeležba v postopku kot zastopniku.
7 Oddelek za ugovore je 19. februarja 2008 zavrnil ugovor z utemeljitvijo, da družba DL Sports & Marketing ni v roku dokazala obstoja prejšnje pravice, ki jo je zatrjevala v ugovoru (v nadaljevanju: odločba oddelka za ugovore).
8 Tožeča stranka je 28. marca 2008 pri UUNT na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo oddelka za ugovore vložila pritožbo.
9 Prvi odbor za pritožbe pri UUNT je z odločbo z dne 21. januarja 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrgel kot nedopustno, ker tožeča stranka ni dokazala, da ima v postopku z ugovorom položaj stranke, in tako ni imela procesnega upravičenja za vložitev pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore. Odbor za pritožbe je ob tem menil, da pravni svetovalec tožeče stranke pred oddelkom za ugovore ni navedel – še manj pa predložil dokaze – da spada prejšnja pravica, zatrjevana v ugovoru, med znamke, ki so bile prenesene na tožečo stranko. Pojasnil je, da tožeči stranki niti v postopku s pritožbo ni uspelo dokazati, da je imetnica prejšnje pravice. Tako je ocenil, da je v skladu s pogodbo o prenosu tožeča stranka pridobila le nekatere znamke Skupnosti, vendar med njimi ni izrecno določena zatrjevana prejšnja pravica.
Predlogi strank
10 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga:
– naj spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugotovi, da je pritožba, vložena pri odboru za pritožbe, dopustna in mu naloži, naj to upošteva in pritožbo meritorno obravnava;
– podredno, naj ugotovi, da sta odbor za pritožbe in oddelek za ugovore kršila člen 73 Uredbe št. 40/94 (postal člen 75 Uredbe št. 207/2009) in druge določbe, in odredi, naj se postopek vrne v predhodno fazo, da se odpravi napaka, da tožeča stranka ni imela priložnosti odpraviti nepravilnosti kot prevzemnica prejšnje pravice, in/ali vsaj to, naj se odločba pravilno vroči predstavniku imetnika prejšnje pravice.
11 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
12 Tožeča stranka v bistvu navaja štiri tožbene razloge: prvi je kršitev obveznosti obrazložitve s strani oddelka za ugovore, drugi kršitev pravic do obrambe, priznanih s členom 73 Uredbe št. 40/94, in drugih določb, ki se uporabijo, tako s strani oddelka za ugovore kakor tudi odbora za pritožbe, tretji kršitev smernic o postopkih pred UUNT (v nadaljevanju: smernice UUNT) s strani odbora za pritožbe in četrti napačna presoja glede prenosa prejšnje pravice.
13 Takoj je treba zavrniti prvi in drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanašata na odločbo oddelka za ugovore. V skladu s členom 63(1) Uredbe št. 40/94 (postal člen 65(1) Uredbe št. 207/2009) je tožbo pri sodišču Skupnosti mogoče vložiti samo zoper odločbe odborov za pritožbe, tako da so v okviru take tožbe dopustni samo tožbeni razlogi zoper odločbo odbora za pritožbe (sodba Splošnega sodišča z dne 7. junija 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE-Zentral (Salvita), T‑303/03, ZOdl., str. II‑1917, točka 59).
14 Nato je treba preizkusiti tretji tožbeni razlog, v katerem tožeča stranka v bistvu trdi, da v skladu s smernicami UUNT odbor za pritožbe ni mogel zakonito preizkusiti, ali je dejansko pridobila prejšnjo pravico, zatrjevano v ugovoru.
Tretji tožbeni razlog: kršitev smernic UUNT
Trditve strank
15 Tožeča stranka trdi, da odbor za pritožbe ne bi smel zavreči njene pritožbe kot nedopustne, zato ker ni imetnica pravice, na kateri je temeljil ugovor. Poudarja, da je v skladu s smernicami UUNT, zlasti s točko A.V.2.5.3 dela 1: Postopkovna vprašanja, ki je v delu C: Ugovor, kadar je v kopiji potrdila o registraciji znamke, na kateri temelji ugovor, kot imetnik navedena druga družba od tiste, ki je vložila ugovor, pritožba dopustna, če je bila prejšnja znamka prenesena na vložnika ugovora, preden je bil ugovor vložen. Meni, da bi morala v primeru pritožbe proti odločbi oddelka za ugovore veljati enaka domneva.
16 UUNT nasprotuje tem trditvam.
Presoja Splošnega sodišča
17 Ugotoviti je treba, da mora UUNT drugače kot v primeru, v katerem je prenos opravljen pred vložitvijo ugovora, v primeru, v katerem je prenos opravljen, potem ko se ugovor vloži in preden ta organ izda dokončno odločbo, varovati pravice stranke, ki je prvotno vložila ugovor ali prijavo znamke, saj je namen tega, da se dovoli udeležba prevzemnika znamke, ta, da se za prvotno stranko, ki je postopek začela, ta konča. Poleg tega se mora odbor za pritožbe prepričati, da ima oseba, ki je vložila pritožbo, procesno upravičenje za vložitev pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 28. junija 2005 v zadevi Canali Ireland proti UUNT – Canal Jean (CANAL JEAN CO. NEW YORK), T‑301/03, ZOdl., str. II‑2479, točki 19 in 20). Zato je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, treba ugotoviti, prvič, da smernic UUNT ni mogoče po analogiji uporabiti glede dopustnosti pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore in, drugič, da je odbor za pritožbe lahko zakonito preizkusil procesno upravičenje tožeče stranke.
18 V teh okoliščinah je treba obravnavani tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe, priznanih s členom 73 Uredbe št. 40/94, in drugih določb, ki se uporabijo v zvezi z izpodbijano odločbo
Trditve strank
19 Tožeča stranka trdi, da je bila izpodbijana odločba sprejeta ob kršitvi njenih pravic do obrambe, ker temelji na presoji pogodbe o prenosu, v zvezi s katero ni mogla podati ugotovitev, in ob kršitvi drugih določb, ki se uporabijo, kot je pravilo 31(6) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvajanje Uredbe št. 40/94 (UL L 303, str.1), ker ni imela možnosti za odpravo nepravilnosti glede dokazila o prenosu prejšnje pravice.
20 UUNT trdi, da odbor za pritožbe ni mogel kršiti pravic do obrambe tožeče stranke, ker ni bila stranka v postopku pred oddelkom za ugovore. V zvezi s tem UUNT poudarja, da je tožeča stranka zahtevala, naj se ji prizna položaj stranke šele po 10. avgustu 2007, ko se je zadevni postopek končal po poteku zadnjega podaljšanja roka za predložitev dokazov glede obstoja, veljavnosti in obsega prejšnje pravice, čeprav je bila odločba o zavrnitvi ugovora izdana šele čez nekaj mesecev. Poleg tega ni tožeča stranka predložila nobenega dokaza o prenosu prejšnje pravice, zatrjevane v ugovoru, nanjo. UUNT meni tudi, da odbor za pritožbe ni kršil pravila 31(6) Uredbe št 2868/95, niti ne drugih zadevnih določb, ki se uporabijo, ker bi lahko pozval stranke, naj odpravijo pomanjkljivosti, le če ne bi bil postopek z ugovorom že končan.
21 V vsakem primeru UUNT ugotavlja, da tudi če bi bile kršene pravice do obrambe tožeče stranke, taka kršitev ne bi upravičevala razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, ker bi bil izid, tudi če bi bila tožeča stranka pozvana, naj predloži stališča v zvezi s potekom roka in koncem postopka z ugovorom, zavrnitev ugovora in nedopustnost pritožbe.
Presoja Splošnega sodišča
22 Tožeča stranka v bistvu trdi, da odbor za pritožbe ne bi smel zavreči njene pritožbe kot nedopustne, ne da bi ji omogočil odgovoriti na dvome glede zadostnosti predloženega dokaza, da je pridobila pravico, na kateri temelji ugovor.
23 Pravilo 31(6) Uredbe št. 2868/95 glede prenosa znamk ali prijave znamk Skupnosti določa, da če niso izpolnjeni pogoji, ki se uporabljajo za registracijo prenosa, ki vključujejo obveznost predložitve dokumentov, ki potrjujejo prenos, UUNT obvesti vložnika zahteve o pomanjkljivostih, in „če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi [UUNT], [ta] zavrže zahtevo za registracijo prenosa“.
24 Ob tem, da ni pravne določbe glede dokaza o prenosu prejšnje nacionalne znamke, ki se navaja v utemeljitev ugovora, se smernice UUNT – ki jih mora ta načeloma spoštovati (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. maja 2009 v zadevi Jurado Hermanos proti UUNT (JURADO), T‑410/07, ZOdl., str. II‑1345, točka 20) – glede tega ravnajo po določbah pravila 31(6) Uredbe št. 2868/95. Tako te smernice v delu 1: Postopkovna vprašanja, ki je v delu C: Ugovor, ki se uporabljajo v primeru, na katerega opozarja tožeča stranka v tretjem tožbenem razlogu, določajo, da če novi imetnik prejšnje nacionalne pravice „obvesti [UUNT] o prenosu, pa ne predloži (zadostnega) dokaza o tem prenosu, se postopek z ugovorom prekine, novi imetnik pa razpolaga z dvomesečnim rokom, v katerem mora predložiti dokaz o prenosu“ (točka E.VIII.1.3.1). Uporabi pravila 31(6) Uredbe št. 2868/95 za prenos nacionalnih znamk ni mogoče oporekati, ker je, če nacionalno pravo ne določa postopka za registracijo prenosa lastništva registriranih znamk, preizkus, ki ga opravita oddelek za ugovore ali odbor za pritožbe za ugotovitev, ali je bil prenos znamke, zatrjevane v ugovoru, dejansko izveden, v bistvu enak kot tisti, ki ga opravi organ UUNT za preizkus tahtev za prenos znamk Skupnosti. Poleg tega, čeprav ta postopek izrecno zadeva samo registrirane nacionalne znamke, ga je treba po analogiji uporabiti za prenos neregistriranih nacionalnih znamk, pri čemer tip preizkusa, ki ga opravi UUNT ostane enak.
25 Skratka, v skladu s pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95 je treba določbe glede postopka pred organom, ki je izdal izpodbijano odločbo, smiselno uporabiti za postopek s pritožbo.
26 V tem primeru je odbor za pritožbe odločil, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila imetnica prejšnje pravice, ter da torej ni predložila dokaza o položaju stranke v postopku z ugovorom in ni imela procesnega upravičenja za vložitev pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore. Ob kršenju zgoraj navedenih pravil pa odbor za pritožbe tožeči stranki ni dal možnosti, da bi priskrbela dodatne dokaze v utemeljitev prenosa prejšnje pravice, na podlagi katerega je utemeljevala svoje procesno upravičenje.
27 Utemeljitve UUNT, da je tožeča stranka hotela nadomestiti prvotnega vložnika ugovora po koncu postopka, s katero upravičuje postopanje odbora za pritožbe, ni mogoče sprejeti. Ugotoviti je treba, da tudi če vlogi za nadomestitev prvotnega vložnika, ki jo je vložil prevzemnik prejšnje nacionalne znamke med koncem postopka z ugovorom in sprejetjem odločbe s strani oddelka za ugovore, ni bilo mogoče ugoditi, celo če bi jo bilo mogoče povsem prezreti, ne da bi bila izrecno zavržena kot nedopustna, zaradi te okoliščine ta prevzemnik ne sme biti prikrajšan za pravico do vložitve pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore. Tako kot imetnik znamke, navajane v ugovoru, ima tudi prevzemnik vsekakor procesno upravičenje za ukrepanje proti odločbi, s katero je končan postopek z ugovorom (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 17 navedeno sodbo CANAL JEAN CO. NEW YORK, točki 18 in 19), ne glede na to, ali je pri oddelku za ugovore podal vlogo za nadomestitev in ali je bila taka vloga dopustna. Čeprav se mora odbor za pritožbe prepričati, da je prevzemnik dejansko imetnik prejšnje znamke, mora pri opravljanju tega preizkusa spoštovati zadevna postopkovna pravila, kot so smernice UUNT.
28 Prav tako ni mogoče sprejeti trditve UUNT, ki izhaja iz dejstva, da tožeča stranka ni predstavila nobenega dokaza o prenosu prejšnje pravice, zatrjevane v ugovoru, nanjo. Treba je namreč ugotoviti, da očitek tožeče stranke temelji ravno na tem, da bi ji odbor za pritožbe moral dovoliti, da predstavi svoja stališča glede presoje predloženih dokazov ali da odpravi njihovo pomanjkljivost.
29 V teh okoliščinah je treba obravnavati trditev UUNT, da kršitev, ki jo je v tem primeru storil odbor za pritožbe, ne sme pripeljati do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, ker ta ni vplivala na njeno vsebino, saj bi moral biti ugovor v vsakem primeru zavrnjen, ker prvotni vložnik ugovora ni predstavil dokazov o obstoju prejšnje pravice, aztrjevane v ugovoru.
30 Poudariti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso nepravilnost v postopku ne more povzročiti neveljavnosti akta, razen če je ugotovljeno, da bi akt ob neobstoju te nepravilnosti lahko imel drugačno vsebino (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. marca 2003 v zadevi Staelen proti Parlamentu, T‑24/01, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑423, točka 53). Vendar je bila v tem primeru z izpodbijano odločbo kot nedopustna zavržena pritožba tožeče stranke, ne da bi bilo v njej odločeno o utemeljenosti njenih trditev glede odločbe oddelka za ugovore o zavrnitvi ugovora. V teh okoliščinah je trditev UUNT, da bi bila ta odločba o zavrnitvi ugovora po njegovem mnenju očitno pravilna, brezpredmetna. Ni sporno, da odločba, s katero se pritožba zavrže kot nedopustna, nima enake vsebine kot meritorna odločba. Poleg tega Splošno sodišče ne more neposredno preizkusiti zakonitosti odločbe oddelka za ugovore in tako obravnavati trditev, ki pred odborom za pritožbe niso bile pretresene, da bi ugotovilo, ali je bila kršitev postopkovnih pravil s strani odbora za pritožbe taka, da bi lahko vplivala na odločitev glede končne zavrnitve ugovora (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. marca 2009 v zadevi Kaul proti UUNT – Bayer (ARCOL), T‑402/07, ZOdl., str. II‑737, točki 47 in 49).
31 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba temu tožbenemu razlogu ugoditi v delu, v katerem se nanaša na izpodbijano odločbo, ne da bi bilo treba ugotoviti, ali so bile pravice do obrambe tožeče stranke ne glede na zgoraj omenjene določbe kršene.
32 Glede na posledice, ki iz tega izhajajo, je treba opozoriti, da tožeča stranka od Splošnega sodišča v bistvu zahteva primarno, da spremeni izpodbijano odločbo tako, da razsodi, da je njena pritožba dopustna, in podredno, da razglasi to odločbo za nično.
33 Tudi če reformatorična pooblastila Splošnega sodišča vključujejo možnost, da sprejme odločbo, ki je nasprotna odločbi odbora za pritožbe, v tem primeru ne more odpraviti kršitve, ki jo je ta storil. Splošno sodišče namreč ne more zakonito povabiti tožeče stranke, naj navede trditve in dodatne dokaze glede prenosa nacionalne pravice nanjo, in se v teh novih okoliščinah izreči glede dopustnosti pritožbe pred odborom za pritožbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul, C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213, točka 54, in sodbo Splošnega sodišča z dne 6. marca 2003 v zadevi DaimlerChrysler proti UUNT (Calandre), T‑128/01, Recueil, str. II‑701, točka 18). V teh okoliščinah je treba, ne da bi bilo treba preučiti četrti tožbeni razlog, razglasiti izpodbijano odločbo za nično in zavrniti predlog za njeno spremembo.
Stroški
34 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker UUNT v tem primeru v bistvenem delu s svojimi predlogi ni uspel, tožeča stranka pa ni predlagala, naj se mu naloži plačilo stroškov, vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 21. januarja 2009 (zadeva R 551/2008-1) se razglasi za nično.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. novembra 2010.
Podpisi