SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 27. marca 2014*

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg avtomobilskega stekla – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Sporazumi o razdelitvi trga in izmenjavi poslovno občutljivih podatkov – Uredba (ES) št. 1/2003 – Ugovor nezakonitosti – Globe – Retroaktivna uporaba smernic za izračun zneskov glob za leto 2006 – Vrednost prodaje – Ponovna kršitev – Dodatni znesek – Odgovornost za kršitev – Zgornja meja globe – Konsolidirani promet skupine“

V zadevah T‑56/09 in T‑73/09,

Saint-Gobain Glass France SA s sedežem v Courbevoiju (Francija),

Saint-Gobain Sekurit Deutschland GmbH & Co. KG s sedežem v Aachnu (Nemčija),

Saint-Gobain Sekurit France SAS s sedežem v Thourotteu (Francija),

ki so jih sprva zastopali B. van de Walle de Ghelcke, B. Meyring, E. Venot in M. Guillaumond, nato pa B. van de Walle de Ghelcke, B. Meyring in E. Venot, odvetniki,

tožeče stranke v zadevi T‑56/09,

Compagnie de Saint-Gobain SA s sedežem v Courbevoiju, ki jo zastopata P. Hubert in E. Durand, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑73/09,

proti

* Jezik postopka: francoščina.

Evropski komisiji, ki so jo sprva zastopali A. Bouquet, F. Castillo de la Torre, M. Kellerbauer in N. von Lingen, nato pa A. Bouquet, F. Castillo de la Torre, M. Kellerbauer in F. Ronkes Agerbeek, zastopniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata E. Karlsson, zastopnica, in F. Florindo Gijón, zastopnik,

intervenient v zadevi T‑56/09,

zaradi predlogov za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 6815 final z dne 12. novembra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo), kakor je bila spremenjena z Odločbo Komisije C(2009) 863 final z dne 11. februarja 2009 in Odločbo C(2013) 1118 final z dne 28. februarja 2013, v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke, ter, podredno, predloga za razglasitev ničnosti člena 2 te odločbe v delu, v katerem je tožečim strankam z njim naloženo plačilo globe, ali, še bolj podredno, predlogov za zmanjšanje zneska te globe,

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi N. J. Forwood (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in J. Schwarcz, sodnika,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. decembra 2012,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Ti tožbi sta bili vloženi, da bi se dosegla razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 6815 final z dne 12. novembra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2009, C 173, str. 13). Komisija Evropskih skupnosti je v izpodbijani odločbi zlasti ugotovila, da so nekatera podjetja, med njimi tožeče stranke, kršila navedeni določbi, ker so v različnih obdobjih med marcem 1998 in marcem 2003 sodelovala pri protikonkurenčnih sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju avtomobilskega stekla v EGP (člen 1 izpodbijane odločbe).

2        Družbe Saint-Gobain Glass France SA, Saint-Gobain Sekurit Deutschland GmbH & Co. KG in Saint-Gobain Sekurit France SAS (v nadaljevanju: skupaj: Saint-Gobain), tožeče stranke v zadevi T‑56/09, so družbe, ki delujejo na področju proizvodnje, predelave in distribucije materialov, tudi avtomobilskega stekla. To so odvisne družbe v stoodstotni lasti družbe Compagnie de Saint-Gobain SA (v nadaljevanju: Compagnie), tožeče stranke v zadevi T‑73/09. V družbi Pilkington Group Ltd so med drugim družbe Pilkington Automotive Ltd, Pilkington Automotive Deutschland GmbH, Pilkington Holding GmbH in Pilkington Italia SpA (v nadaljevanju: skupaj: Pilkington). Družba Pilkington, ki je prav tako vložila ničnostno tožbo zoper izpodbijano odločbo (zadeva T‑72/09), je eden največjih proizvajalcev stekla in proizvodov za steklo na svetu, zlasti v avtomobilskem sektorju. Družba Soliver NV, ki je vložila ničnostno tožbo zoper isto odločbo (zadeva T‑68/09), je manjša proizvajalka stekel, ki deluje zlasti v avtomobilskem sektorju.

3        Družba Asahi Glass Co. Ltd (v nadaljevanju: Asahi) je proizvajalka stekla, kemijskih proizvodov in elektronskih komponent s sedežem na Japonskem. Družba Asahi je lastnica vseh deležev steklarskega podjetja Glaverbel SA/NV, to pa je stoodstotni lastnik družbe AGC Automotive France (v nadaljevanju: AGC). Družba AGC se je pred 1. januarjem 2004 imenovala Splintex Europe SA (v nadaljevanju: Splintex). Družba Asahi, ki je ena od naslovnic izpodbijane odločbe, zoper to odločbo ni vložila tožbe.

4        Preiskava, ob koncu katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, je bila sprožena na podlagi dopisov, ki jih je Komisiji poslal nemški odvetnik, ki je deloval v imenu anonimne stranke, ter so vsebovali informacije o sporazumih in usklajenih ravnanjih več podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in distribucijo avtomobilskega stekla.

5        Komisija je februarja in marca 2005 izvedla preiskave v prostorih tožečih strank ter družb Pilkington, Soliver in AGC. Med temi preiskavami je zasegla več dokumentov in datotek.

6        Po navedenih preiskavah sta družbi Asahi in Glaverbel ter njune odvisne družbe, vključene v preiskavo (v nadaljevanju: skupaj: predlagateljica ugodne obravnave), vložile prošnjo za imuniteto ali zmanjšanje globe na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002). Komisija je 19. julija 2006 vlogo za pogojno imuniteto pred globo zavrnila, vendar je predlagateljico ugodne obravnave kljub temu obvestila, da namerava v skladu s točko 26 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zanjo uporabiti od 30- do 50‑odstotno zmanjšanje zneska globe, ki bi ji bila naložena v običajnih okoliščinah.

7        Komisija je od 26. januarja 2006 do 2. februarja 2007 na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) na tožeče stranke ter družbe Pilkington, Soliver, Asahi, Glaverbel in AGC naslovila več zahtev za informacije. Zadevna podjetja so nanje odgovorila.

8        Komisija je zahteve za informacije na isti podlagi naslovila tudi na več proizvajalcev avtomobilov, italijanskega proizvajalca avtobusov ter dve poklicni združenji v industriji stekla, ki so prav tako odgovorili nanje.

9        Komisija je 18. aprila 2007 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z enotno in trajajočo kršitvijo v obliki sporazumov in usklajenih ravnanj med proizvajalci avtomobilskega stekla za namene razdelitve pogodb o dobavi proizvajalcem avtomobilov. To obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je bilo vročeno tožečim strankam ter družbam Pilkington, Soliver, Asahi, Glaverbel in AGC. Vsako od podjetij, na katera je bilo naslovljeno to obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, je imelo vpogled v spis, Komisija pa je tudi vsa pozvala, naj v zvezi s tem predložijo stališča. Zaslišanje, na katerem so sodelovali vsi naslovniki, je potekalo v prostorih Komisije 24. septembra 2007.

 Izpodbijana odločba

10      Komisija je izpodbijano odločbo sprejela 12. novembra 2008. V njej je med drugim ugotovila, da sta družbi Saint-Gobain in Compagnie pri sporazumih in usklajenih ravnanjih iz točke 1 zgoraj sodelovali med 10. marcem 1998 in 11. marcem 2003 (člen 1(b) izpodbijane odločbe), zato jima je sprva naložila, da morata „solidarno“ plačati globo v višini 896 milijonov EUR (člen 2(b) izpodbijane odločbe).

11      Predlagateljici ugodne obravnave, za katero je bilo ugotovljeno, da je pri kršitvi sodelovala med 18. majem 1998 in 11. marcem 2003, je bila naložena globa v višini 113,5 milijona EUR (člena 1(a) in 2(a) izpodbijane odločbe).

12      V zvezi z družbo Pilkington je Komisija menila, da je ta pri sporazumih in usklajenih ravnanjih sodelovala od 10. marca 1998 do 3. septembra 2002 (člen 1(c) izpodbijane odločbe). Sprva ji je naložila globo v višini 370 milijonov EUR (člen 2(c) izpodbijane odločbe).

13      Nazadnje, v zvezi z družbo Soliver je Komisija menila, da je ta pri kršitvi sodelovala od 19. novembra 2001 do 11. marca 2003 (člen 1(d) izpodbijane odločbe). Naložila ji je globo v višini 4.396.000 EUR (člen 2(d) izpodbijane odločbe).

14      Komisija se v izpodbijani odločbi opira na ugotovitev, da značilnosti trga avtomobilskega stekla, zlasti velike tehnične zahteve in visoka raven inovativnosti, dajejo prednost povezanim dobaviteljem, ki delujejo mednarodno. Družbe AGC, Pilkington in Saint-Gobain spadajo med glavne proizvajalce avtomobilskega stekla na svetu in so v času sprejetja izpodbijane odločbe skupaj pokrivale približno 76 % svetovnega povpraševanja po steklu, namenjenem trgu originalne opreme (opremljanje vozila z avtomobilskim steklom pri sestavljanju v tovarni). Komisija opozarja tudi na znaten obseg trgovine med državami članicami in državami članicami Efte, ki so del EGP, v sektorju avtomobilskega stekla. Poleg tega naj bi se proizvajalci avtomobilov o nakupnih pogodbah za dobavo avtomobilskega stekla pogajali na ravni EGP.

15      Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da so dobavitelji avtomobilskega stekla, na katere se nanaša preiskava Komisije, v obdobju kršitve neprekinjeno nadzirali tržne deleže posameznih dobaviteljev, in sicer ne le za „posamezna vozila“, to je glede na znesek prodaje po posameznih modelih vozil, ampak tudi na splošno, za vsa vozila skupaj.

16      Družbe Pilkington, Saint-Gobain in AGC naj bi v zvezi s tem sodelovale na tristranskih sestankih, včasih imenovanih „klubski sestanki“. Ti sestanki, ki jih je izmenično organiziralo vsako od teh podjetij, naj bi se odvijali v hotelih v različnih mestih v Evropi, zasebnih stanovanjih uslužbencev teh podjetij, prostorih poklicne organizacije Groupement européen de producteurs de verre plat (GEPVP) (Evropsko združenje proizvajalcev ravnega stekla) in prostorih Associazione nazionale degli industriali del vetro (Assovetro) (nacionalno združenje proizvajalcev stekla).

17      Med navedenimi konkurenti naj bi bili organizirani tudi dvostranski sestanki in stiki z namenom dogovarjanja o dobavi avtomobilskega stekla za obstoječe ali prihodnje modele vozil. Ti različni stiki ali sestanki naj bi se nanašali na oceno in nadzor tržnih deležev, razdelitev dobave avtomobilskega stekla proizvajalcem, izmenjavo podatkov o cenah, izmenjavo drugih poslovno občutljivih podatkov in usklajevanje strategij navedenih konkurentov pri oblikovanju cen in oskrbi strank.

18      Prvi tak dvostranski sestanek, na katerem naj bi sodelovali družbi Saint-Gobain in Pilkington, naj bi potekal 10. marca 1998 v hotelu Hyatt Regency na letališču Charles-de-Gaulle v Parizu (Francija). Prvi tristranski sestanek naj bi potekal spomladi 1998 v Königswinterju (Nemčija), v zasebnem stanovanju uslužbenca družbe Splintex (AGC), pristojnega za velike poslovne stranke. Pred temi sestanki naj bi od leta 1997 potekali informativni stiki med družbama Saint-Gobain in Pilkington, na katerih so tehnično usklajevali zatemnjena stekla, ki jih proizvajata ti podjetji, in sicer glede barve, debeline in prosojnosti. Vendar Komisija teh stikov ni vključila v sporni kartel, saj je menila, da so se nanašali predvsem na napredno fazo v proizvodni verigi ravnega stekla, preden se to predela v avtomobilsko steklo.

19      Komisija je v izpodbijani odločbi opredelila skoraj 90 sestankov in stikov, ki so potekali od spomladi 1998 do marca 2003. Do zadnjega tristranskega stika naj bi prišlo 21. januarja 2003, medtem ko naj bi se zadnji dvostranski sestanek, ki naj bi se ga udeležili družbi Saint-Gobain in AGC, odvijal v drugi polovici marca 2003. Udeleženci naj bi med temi sestanki in stiki pri navajanju svoje identitete uporabljali okrajšave ali kodirana imena.

20      Družba Soliver naj bi se v kartel vključila šele 19. novembra 2001 in naj bi v njem sodelovala do 11. marca 2003. Družba Saint-Gobain naj bi z družbo Soliver navezala stik že leta 2000, ko naj bi jo povabila k sodelovanju v spornem kartelu. Prvotne udeleženke kartela, v tem primeru družbe Saint-Gobain, Pilkington in AGC, naj bi v ta namen izkoristile odvisnost družbe Soliver od proizvajalcev surovin, saj ta družba ne proizvaja ravnega stekla, potrebnega za proizvodnjo avtomobilskega stekla.

21      Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je splošni načrt omejevalnega sporazuma obsegal razdelitev dobave avtomobilskega stekla med udeleženci kartela, tako glede že veljavnih pogodb o dobavi kot glede novih pogodb. S takim načrtom naj bi se zagotovila stabilnost tržnih deležev teh udeležencev. Za uresničitev tega cilja naj bi si udeleženci na sestankih in med stiki, kot so opisani v točkah od 16 do 20 zgoraj, izmenjali podatke o cenah in druge občutljive podatke. Poleg tega naj bi usklajevali svoje politike določanja cen in oskrbe strank. Zlasti naj bi usklajevali odgovore na povpraševanja proizvajalcev avtomobilov za cenovne ponudbe, s čimer naj bi vplivali na njihovo izbiro dobavitelja stekla ali celo več dobaviteljev v primeru dobave pri več dobaviteljih. Udeleženci naj bi v zvezi s tem na dva načina spodbujali dodelitev pogodbe o dobavi dogovorjenemu proizvajalcu, in sicer tako, da ni bila dana nobena ponudba, ali pa tako, da je bila dana ponudba „za kritje“, kar pomeni, da je ta vsebovala višje cene od cen navedenega proizvajalca. Po potrebi naj bi se določali korektivni ukrepi v obliki nadomestil, dodeljenih enemu ali več udeležencem, s čimer se je zagotovilo, da je splošno stanje ponudbe na ravni EGP ostalo v skladu z dogovorjeno razdelitvijo. Če je bilo treba s korektivnimi ukrepi vplivati na že veljavne pogodbe o dobavi, naj bi konkurenti za prilagoditev tržnih deležev vnaprej opozorili proizvajalce avtomobilov, da je zaradi tehnične težave ali pomanjkanja surovin otežena dobava naročenih delov, in jim predlagali, naj se obrnejo na nadomestnega dobavitelja.

22      Udeleženci kartela naj bi se za ohranitev dogovorjene razdelitve pogodb tudi večkrat dogovorili o znižanju cen za proizvajalce avtomobilov, pri čemer so upoštevali povečano produktivnost, ali celo o morebitnih zvišanjih cen za modele vozil, pri katerih je bila raven proizvodnje nižja od predvidene. Prav tako naj bi se po potrebi dogovarjali, da proizvajalcem avtomobilov ne bodo razkrili vseh podatkov o dejanskih proizvodnih stroških, da ne bi ti prepogosto zahtevali znižanja cen.

23      Usklajevanje, katerega namen je bil zagotoviti stabilnost tržnih deležev, naj bi se omogočilo zlasti s preglednostjo trga dobave avtomobilskega stekla. Spremembe tržnih deležev naj bi se izračunale na podlagi proizvodnih stroškov in predvidene prodaje, ob upoštevanju že obstoječih pogodb o dobavi.

24      Komisija v izpodbijani odločbi navaja, da je predlagateljica ugodne obravnave potrdila, da so predstavniki družbe Splintex najpozneje od leta 1998 sodelovali z nekaterimi konkurenti pri dejavnostih, ki so z vidika konkurenčnega prava nezakonite. Poleg tega naj bi bilo treba to, da družba Saint-Gobain ni izpodbijala resničnosti dejstev, navedenih v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, razlagati kot njeno strinjanje z opisom vsebine spornih sestankov in stikov, ki ga je podala Komisija.

25      Nazadnje, družbe Pilkington, Saint-Gobain in AGC naj bi se na sestanku 6. decembra 2001 dogovorile o novi metodi izračuna za razdelitev in prerazporeditev pogodb o dobavi.

26      Komisija je na podlagi vseh teh indicev menila, da so družbe Saint-Gobain, Compagnie, Pilkington in Soliver ter predlagateljica ugodne obravnave odgovorne za enotno in trajajočo kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.

27      Dogovori, sklenjeni med strankami, so po mnenju Komisije sporazumi ali usklajena ravnanja v smislu teh določb, ki so izkrivljali konkurenco na trgu dobave avtomobilskega stekla. Poleg tega naj bi bila ta kršitev enotna in trajajoča, saj so udeleženci kartela izrazili skupno voljo, da na trgu ravnajo na določen način, in sprejeli skupen načrt za omejevanje poslovne avtonomije posameznih subjektov, tako da so si razdelili dobavo avtomobilskega stekla za osebne avtomobile in lahka gospodarska vozila ter priredili cena teh stekel za zagotovitev splošne stabilnosti na trgu in za ohranitev umetno visokih cen na njem. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je zaradi pogostosti in neprekinjenosti teh sestankov in stikov v obdobju petih let kartel zajel vse velike proizvajalce osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil v EGP.

28      Komisija je poleg tega menila, da nič ne kaže na to, da bi sporazumi in usklajena ravnanja med dobavitelji avtomobilskega stekla pripomogli k večji učinkovitosti ali da bi spodbujali tehnični oziroma gospodarski razvoj v sektorju avtomobilskega stekla. Zato je v obravnavanem primeru izključila uporabo člena 81(3) ES.

29      Komisija je pri opredelitvi naslovnikov izpodbijane odločbe zlasti menila, da ima družba Compagnie posredno v lasti stoodstotni delež družbe Saint-Gobain. Zato se po njenem mnenju lahko predpostavi, da je družba Compagnie odločilno vplivala na poslovno politiko družbe Saint-Gobain. Navedeni odločilni vpliv naj bi potrjevali še drugi elementi, na primer poslovna struktura skupine pod neposrednim ali posrednim nadzorom družbe Compagnie (v nadaljevanju: skupina Saint-Gobain) in sestava upravnega odbora družbe Saint-Gobain. Ker družba Compagnie te domneve ni bila sposobna ovreči, je Komisija sklenila, da skupaj z družbo Saint-Gobain tvori eno samo podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, zato je družbama Compagnie in Saint-Gobain naložila globo, ki jo morata plačati solidarno.

30      Kar zadeva trajanje kršitve, je Komisija menila, da sta družbi Saint-Gobain in Compagnie pri njej sodelovali od 10. marca 1998 do 11. marca 2003. Za družbo Pilkington je bilo ugotovljeno sodelovanje od 10. marca 1998 do 3. septembra 2002. Družba Soliver pa naj bi pri kršitvi sodelovala med 19. novembrom 2001 in 11. marcem 2003.

31      Komisija je za izračun glob najprej določila vrednost prodaje avtomobilskega stekla, ki jo je vsako od sodelujočih podjetij realiziralo v EGP v neposredni ali posredni povezavi s kršitvijo. Pri tem je razlikovala med več obdobji. Za obdobje, ki se je začelo marca 1998 in končalo 30. junija 2000, opredeljeno kot obdobje „porasta moči“, je menila, da ima dokaze glede kršitve le za del evropskih proizvajalcev avtomobilov. Zato je za to obdobje upoštevala le prodajo avtomobilskega stekla proizvajalcem, za katere je imela neposredne dokaze glede omejevalnega sporazuma. Za obdobje med 1. julijem 2000 in 3. septembrom 2002 je Komisija ugotovila, da so računi, ki so bili predmet omejevalnega sporazuma, zadevali najmanj 90 % prodaje v EGP. Zato je sklenila, da je treba za to obdobje upoštevati celotno prodajo avtomobilskega stekla v EGP, ki so jo realizirale naslovnice izpodbijane odločbe. Nazadnje, na koncu obdobja kršitve, in sicer med 3. septembrom 2002 in marcem 2003, naj bi se dejavnosti kartela upočasnile zaradi izstopa družbe Pilkington. Zato je Komisija odločila, da bo za to obdobje upoštevala le prodajo proizvajalcem avtomobilov, za katere je imela neposredne dokaze glede omejevalnega sporazuma. Za vsakega zadevnega dobavitelja avtomobilskega stekla je bilo nato izračunano letno ponderirano povprečje navedenega prometa od prodaje, pri čemer so se vrednosti zgoraj navedene prodaje delile s številom mesecev, ko so posamezni dobavitelji sodelovali pri kršitvi, rezultat tega deljenja pa je bil pomnožen z 12.

32      Komisija je nato poudarila, da zadevna kršitev v obliki delitve poslovnih strank šteje med najresnejše omejitve konkurence. Glede na naravo te kršitve, njen geografski obseg in skupni tržni delež podjetij, ki so pri kršitvi sodelovala, je za izračun osnovnega zneska globe uporabila 16‑odstotni delež vrednosti prodaje vsakega udeleženega podjetja, pomnožen s številom let sodelovanja pri kršitvi. Osnovnemu znesku glob je bil poleg tega v odvračalne namene prištet še dodatni znesek („vstopna tarifa“) v višini 16 % vrednosti prodaje.

33      Osnovni znesek, katerega solidarno plačilo je bilo naloženo družbama Saint-Gobain in Compagnie, je bil povečan za 60 % zaradi ponovitve kršitve. Globa, naložena družbi Soliver, je bila na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 zmanjšana na 10 % prometa te družbe. Predlagateljici ugodne obravnave je bilo priznano 50‑odstotno zmanjšanje zneska globe ob upoštevanju dokazov, ki jih je predložila Komisiji in ki so tej omogočili boljše razumevanje dokumentov, zbranih med preiskavami.

34      Komisija je 11. februarja 2009 sprejela Odločbo C(2009) 863 final, s katero je spremenila le nekatere točke izpodbijane odločbe.

35      Komisija je 28. februarja 2013 sprejela Odločbo C(2013) 1118 final, s katero je izpodbijano odločbo spremenila zlasti v zvezi z upoštevanjem prodaje družbe Saint-Gobain […] (zaupno) pred 31. majem 1999 (v nadaljevanju: odločba o popravku z dne 28. februarja 2013). S to odločbo je popravila znesek globe, naložene tožečim strankam, na 880 milijonov EUR.

 Postopek in predlogi strank

36      Družba Saint-Gobain je 13. februarja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑56/09. Družba Compagnie je 18. februarja 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo v zadevi T‑73/09.

37      Po koncu pisnega postopka in predlogu za njegovo ponovno odprtje, ki ga je vložila družba Compagnie v zadevi T‑73/09, je ta družba v sodnem tajništvu 6. septembra 2010 predložila dopolnilno vlogo. Komisija je 22. oktobra 2010 v sodnem tajništvu predložila stališča v zvezi s to dopolnilno vlogo.

38      Po spremembi senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v drugi senat, ki sta mu bili zato dodeljeni tudi ti zadevi.

39      Predsednik drugega senata Splošnega sodišča je po opredelitvi strank s sklepom z dne 23. aprila 2012 odločil, da se zadevi T‑56/09 in T‑73/09 združita za ustni postopek.

40      Stranke so na obravnavi 11. decembra 2012 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča. Stranke so bile ob tej priložnosti pozvane, naj predložijo stališča o morebitni združitvi zadev T‑56/09 in T‑73/09 za namene sodbe; navedle so, da v zvezi s tem nimajo stališč.

41      Družba Saint-Gobain v zadevi T‑56/09 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        podredno, razglasi za ničen člen 2 izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        še bolj podredno, zmanjša globo, ki ji je bila naložena z izpodbijano odločbo, na ustrezen znesek;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

42      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v zadevi T‑56/09 zavrne kot neutemeljeno;

–        družbi Saint-Gobain naloži plačilo stroškov.

43      Družba Saint-Gobain je z dopisom, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispel 19. februarja 2009, prilagodila predloge za razglasitev ničnosti, tako da je predlagala, prvič, razglasitev ničnosti različice izpodbijane odločbe, kakor je bila spremenjena z Odločbo C(2009) 863 final z dne 11. februarja 2009, ter, drugič in podredno, zmanjšanje zneska globe, ki ji je bila naložena s členom 2 spremenjene odločbe.

44      Svet Evropske unije je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. maja 2009 vložil predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije v zadevi T‑56/09. Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je temu predlogu ugodil s sklepom z dne 7. julija 2009.

45      Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v zadevi T‑56/09 zavrne kot neutemeljeno;

–        ustrezno odloči o stroških.

46      Družba Compagnie v zadevi T‑73/09 Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, ki se nanaša nanjo, in iz tega izpelje vse posledice v zvezi z zneskom globe;

–        podredno, zmanjša znesek globe, ki ji je z izpodbijano odločbo naložena solidarno z družbo Saint-Gobain;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

47      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo v zadevi T‑73/09 zavrne kot neutemeljeno;

–        družbi Compagnie naloži plačilo stroškov.

48      Komisija je po sprejetju odločbe o popravku z dne 28. februarja 2013 z dopisom z dne 7. marca 2013 Splošnemu sodišču predlagala, naj ponovno odpre ustni postopek.

49      Drugi senat Splošnega sodišča je po opredelitvi strank v zvezi s tem s sklepom z dne 23. aprila 2013 odločil, da ponovno odpre ustni postopek.

50      Družba Saint-Gobain je z dopisom z dne 30. julija 2013 Splošno sodišče obvestila zlasti o prilagoditvi svojih predlogov zaradi upoštevanja odločbe o popravku z dne 28. februarja 2013. Ta družba je sicer trdila, da je njena ničnostna tožba še vedno utemeljena, in vztrajala pri predlogu, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, vendar je hkrati podala še podredni predlog, naj se Komisiji naloži delno plačilo stroškov. Komisija je z dopisom z dne 30. julija 2013 predložila stališča v zvezi z navedeno odločbo o popravku in v zvezi s tem, da se je družba Saint-Gobain odpovedala delu enega od svojih tožbenih razlogov. Svet in družba Compagnie sta z dopisoma z dne 22. julija oziroma 1. avgusta 2013 Splošnemu sodišču sporočili, da v zvezi s tem ne nameravata predložiti nobenih stališč.

51      Ustni postopek se je nato končal 11. septembra 2013.

 Pravo

52      Po opredelitvi strank je treba ti zadevi na podlagi člena 50 Poslovnika Splošnega sodišča zaradi izdaje skupne končne odločbe združiti.

I –  Predmet tožbe

53      V skladu s stališči, ki so jih predložile tožeče stranke na obravnavi in po ponovnem odprtju ustnega postopka, ter v skladu s stališči, ki jih je Splošnemu sodišču predložila družba Saint-Gobain z dopisom z dne 11. marca 2013, je treba šteti, da sta ti tožbi vloženi zoper izpodbijano odločbo, kakor je bila nazadnje spremenjena z odločbo o popravku z dne 28. februarja 2013, kar velja tako za del, v katerem se z navedenima tožbama predlaga razglasitev ničnosti navedene odločbe, kot tudi za del, v katerem se Splošnemu sodišču z njima predlaga, naj zmanjša globo, katere solidarno plačilo je bilo naloženo tožečim strankam.

II –  Primarni predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe

54      Najprej je treba preučiti tožbene razloge za razglasitev ničnosti iz zadeve T‑56/09. Nekateri tožbeni razlogi in trditve družbe Saint-Gobain se ujemajo s tožbenimi razlogi in trditvami družbe Compagnie v zadevi T‑73/09, zato jih je treba preučiti skupaj. Nato je treba preučiti še posebne trditve iz ničnostne tožbe, ki jo je vložila družba Compagnie, ki se ne navezujejo na noben tožbeni razlog družbe Saint-Gobain.

A –  Zadeva T‑56/09

55      Družba Saint-Gobain v bistvu navaja šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na nezakonitost Uredbe št. 1/2003, drugič, na kršitev pravice do obrambe, tretjič, na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe in napako pri izračunu globe, četrtič, na napačno uporabo prava zaradi pripisa odgovornosti za kršitev, ki jo je storila družba Saint-Gobain, družbi Compagnie, na kršitev načel individualizacije kazni in domneve nedolžnosti ter na zlorabo pooblastil, petič, na kršitev načel prepovedi retroaktivnosti kazni in varstva legitimnih pričakovanj ter, šestič in nazadnje, na nesorazmernost globe, naložene družbi Saint-Gobain.

1.     Prvi tožbeni razlog: nezakonitost Uredbe št. 1/2003

56      S prvim tožbenim razlogom se družba Saint-Gobain sklicuje na ugovor nezakonitosti v zvezi z Uredbo št. 1/2003, s katero so Komisiji podeljena pooblastila tako za preiskavo kot tudi za sankcioniranje kršitev člena 81 ES. Ker je ta ugovor v bistvu enak ugovoru, na katerega se sklicuje družba Compagnie v zadevi T‑73/09, ju je treba preučiti skupaj.

57      Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela. Na prvem mestu, zaradi takega kopičenja pristojnosti Komisije naj bi bila kršena pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča. Na drugem mestu, dejstvo, da se Komisiji priznava pristojnost sprejemanja odločb o sankcioniranju na podlagi člena 81 ES, naj ne bi bilo v skladu z načelom domneve nedolžnosti.

a)     Prvi del tožbenega razloga: kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča

 Trditve strank

58      Družbi Saint-Gobain in Compagnie v bistvu trdita, da se s kopičenjem preiskovalnih in kazenskih pooblastil pri izvajanju člena 81 ES, kakršna Komisiji podeljuje Uredba št. 1/2003, krši pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča, čeprav je prav ta pravica bistveno jamstvo za pravico do poštenega sojenja, kot jo določata člen 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), ter člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

59      Družba Saint-Gobain najprej trdi, da so sankcije, ki jih naloži Komisija v tem okviru, kazenske, in sicer ne le zato, ker se prepoved iz člena 81 ES nanaša na vsa podjetja, ne pa le na določeno kategorijo podjetij, temveč tudi zaradi odvračalnega in represivnega namena takih sankcij. V zvezi s tem naj ne bi bilo mogoče upoštevati dejstva, da je zakonodajalec v členu 23(5) Uredbe št. 1/2003 navedel, da te sankcije nimajo kazenskopravne narave. V obravnavanem primeru naj bi se torej brez omejitev uporabljala pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča.

60      Vendar naj bi iz sodne prakse izhajalo, da Komisije ni mogoče opredeliti kot neodvisno in nepristransko sodišče.

61      Neveljavnosti Uredbe št. 1/2003, ki izhaja iz tega, naj ne bi bilo mogoče odpraviti z možnostjo, ki jo ima naslovnik odločbe Komisije o sankcioniranju na podlagi navedene uredbe, da zoper to odločbo vloži ničnostno tožbo pri Splošnem sodišču. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice naj bi namreč izhajalo, da je treba načeli neodvisnosti in nepristranskosti upoštevati že v fazi, ko je sankcija izrečena.

62      V zvezi z zadnjenavedenim vidikom družba Saint-Gobain opozarja, da je mogoče pristojnost za odločanje o utemeljenosti obtožbe, ki spada na področje uporabe člena 6(1) EKČP, prenesti na upravni organ, katerega odločbe je mogoče izpodbijati s tožbo pred sodiščem z neomejeno sodno pristojnostjo, le v izjemnih okoliščinah, ko je treba upoštevati posebne zahteve v zvezi z učinkovitostjo, kršitve pa niso hude. Obravnavani primer naj ne bi vključeval takih okoliščin.

63      Tudi če je treba šteti, da zadevne sankcije ne spadajo v kazensko pravo v najožjem pomenu, je treba kljub temu ugotoviti, da se z omejitvijo pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča, ki jo vnaša sistem pregona in sankcioniranja kršitev konkurenčnega prava Evropske unije, kršita načeli legitimnosti in sorazmernosti. Tako naj ne bi bilo mogoče z nobenim tveganjem preobremenjenosti sodišč utemeljiti kopičenja pristojnosti, ki ga uveljavlja ta sistem. Poleg tega naj bi bila omejitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča nesorazmerna z vidika teže sankcij, naloženih na podlagi člena 81 ES Uredbe št. 1/2003, pa tudi z vidika značilnosti nadzora, ki ga izvaja Splošno sodišče v primeru tožbe.

64      V zvezi s tem družbi Saint-Gobain in Compagnie trdita, da Splošno sodišče, ko odloča v ničnostni tožbi zoper odločbe Komisije o sankcioniranju na podlagi člena 81 ES, ne izvaja neomejenega sodnega nadzora v smislu člena 6(1) EKČP. Splošno sodišče naj bi namreč pri takem nadzoru načeloma le preverilo obstoj očitnih napak pri presoji ali morebitno zlorabo pooblastil. Upoštevati je treba tudi, da tožba, vložena pri Splošnem sodišču, ne odloži izvršitve izpodbijane odločbe.

65      Družba Saint-Gobain nasprotuje še trditvi Sveta, da bi z ugovorom nezakonitosti zoper Uredbo št. 1/2003 omajali veljavnost člena 83(2) ES. Ta določba Pogodbe naj Komisiji namreč ne bi omogočala kopičenja pristojnosti za preiskovanje in sankcioniranje kršitev pravil o konkurenci, saj je to izbiro opravil zakonodajalec.

66      Družba Compagnie nazadnje še trdi, da je bila težava, nastala zaradi kopičenja pristojnosti Komisije za pregon in sankcioniranje kršitev konkurenčnega prava, potrjena s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 11. junija 2009 v zadevi Dubus SA proti Franciji (št. 5242/04).

67      Komisija in Svet tem ugovorom nasprotujeta.

68      Komisija sicer ne zanika, da imajo podjetja, udeležena v nadzornem upravnem postopku na področju konkurence, pravico do neodvisnega in nepristranskega sodišča, vendar hkrati izpodbija trditev, da se člen 6(1) EKČP enako uporablja na področju kazenskega prava v ozkem pomenu in na področju upravnih sankcij.

69      Komisija v zvezi s tem opozarja, da na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 sankcije, sprejete na podlagi člena 81 ES, nimajo kazenskopravne narave. Hkrati še trdi, da je – kot izhaja iz sodne prakse sodišč Unije – ni mogoče šteti za sodišče, ki nalaga kazenske sankcije. Zato naj se zanjo, ko sprejema odločbe na podlagi člena 81(1) ES, ne bi polno uporabljal člen 6 EKČP. Splošno sodišče naj bi tako v sodbi z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji (T‑54/03, neobjavljena v ZOdl.) menilo, da kopičenje preiskovalnih in kazenskih pooblastil Komisije na področju konkurence ni v nasprotju z varstvom temeljnih pravic.

70      Dalje, družba Saint-Gobain naj bi napačno sklepala, da je mogoče iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izpeljati tri kumulativne pogoje za prenos pristojnosti sankcioniranja na upravni organ v zadevah, ki ne spadajo na kazenskopravno področje v najožjem pomenu. Prvič, tudi visoke globe naj ne bi nujno spadale na kazenskopravno področje v najožjem pomenu. Drugič, jamstva, ki jih zagotavlja člen 6 EKČP, naj ne bi nasprotovala temu, da lahko upravni organ izvaja pristojnost sankcioniranja na področjih, za katera ni značilno veliko število kršitev, če je zastavljeni cilj legitimen. Očitno pa naj bi bilo, da je učinkovitost pregona in sankcioniranja pravil o konkurenci legitimen cilj.

71      Komisija poleg tega še trdi, da ima sodni nadzor, ki ga izvaja Splošno sodišče, vse značilnosti neomejenega sodnega nadzora v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. To naj bi še toliko bolj držalo v zvezi z globami, naloženimi v primeru kartelov, ko lahko Splošno sodišče na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 preveri ustreznost. V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da je Splošno sodišče doslej svojo neomejeno sodno pristojnost izkoristilo le v omejenem obsegu, in sicer za zmanjšanje glob, ki jih je naložila Komisija.

72      Nazadnje, ker naj bi ta tožbeni razlog napeljeval na to, da se prizna, da odločbe Komisije o ugotovitvi in sankcioniranju kršitev konkurenčnega prava niso niti zavezujoče niti izvršljive, naj bi bil v nasprotju z načelom, po katerem za odločbe Komisije velja domneva veljavnosti, dokler niso razglašene za nične ali preklicane, in z načelom iz člena 242 ES, po katerem ničnostna tožba načeloma ne odloži izvršitve izpodbijanega akta.

73      Utemeljitve Sveta so v bistvu podobne utemeljitvam Komisije. Svet zlasti trdi, da sistem sankcioniranja, vzpostavljen z Uredbo št. 1/2003, ne spada na kazenskopravno področje, zato se v obravnavani zadevi člen 6(1) EKČP ne uporablja. Svet še trdi, da družba Saint-Gobain z ugovorom nezakonitosti, na katerega se sklicuje, dejansko izpodbija veljavnost člena 83(2) ES v delu, v katerem ta določa, da zakonodajalec opredeli naloge Komisije in Sodišča Evropske unije pri pregonu in sankcioniranju kršitev pravil o konkurenci. Vendar naj sodišča Unije ne bi bila pristojna za odločanje o veljavnosti določbe primarnega prava.

74      Nazadnje, kar zadeva trditev, ki jo je družba Compagnie izpeljala iz zgoraj v točki 66 navedene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Dubus SA proti Franciji, naj bi se okoliščine, v katerih je bila izrečena navedena sodba, razlikovale od okoliščin te zadeve. Ta sodba naj bi se namreč nanašala na kopičenje pristojnosti za pregon in sankcioniranje v rokah komisije za bančništvo v Franciji, katere odločbe naj bi imele značilnosti sodnih odločb. Komisije pa naj ne bi bilo mogoče šteti za sodišče v smislu člena 6 EKČP.

 Presoja Splošnega sodišča

75      Splošno sodišče meni – ne da bi se bilo treba izreči o ugovoru nedopustnosti v zvezi s tem tožbenim razlogom, na katerega se sklicuje Komisija v zadevi T‑73/09 – da prvi del prvega tožbenega razloga ni utemeljen, kot to po analogiji izhaja iz sodne prakse v zvezi z zadevami, v katerih se je v bistvu izpodbijala veljavnost Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962 Prve Uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 3) (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso Española proti Komisiji, T‑348/94, Recueil, str. II‑1875, točke od 55 do 65; z dne 11. marca 1999 v zadevi Aristrain proti Komisiji, T‑156/94, Recueil, str. II‑645, točke od 23 do 40, in zgoraj v točki 69 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točke od 36 do 47).

76      Najprej je treba opozoriti, da je pravica do poštenega sojenja, zagotovljena s členom 6(1) EKČP, splošno načelo prava Unije, ki je odslej določeno s členom 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah.

77      Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Komisija ni „sodišče“ niti v smislu člena 6 EKČP (sodbi Sodišča z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah Van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 81, in z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 7) niti v smislu člena 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah. Poleg tega člen 23(5) Uredbe št. 1/2003 izrecno določa, da odločbe, s katerimi Komisija naloži globe zaradi kršitve konkurenčnega prava, nimajo kazenskopravne narave.

78      Vendar se glede na naravo zadevnih kršitev ter naravo in težo sankcij, ki se na to navezujejo, pravica do poštenega sojenja uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih je mogoče naložiti globe ali periodične denarne kazni (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točki 20 in 21, ter z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, ZOdl., str. I‑7191, točka 143).

79      Tako je imelo Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi z dne 27. septembra 2011 v zadevi A. Menarini Diagnostics srl proti Italiji (št. 43509/08) priložnost pojasniti pogoje, pod katerimi lahko globo, ki zaradi svoje višine ter preventivnega in represivnega namena spada na kazenskopravno področje, naloži upravni organ, ki ne izpolnjuje vseh zahtev iz člena 6(1) EKČP. V tej sodbi se je obravnaval italijanski sistem za omejevanje kršitev konkurenčnega prava. Evropsko sodišče za človekove pravice je v bistvu menilo, da upoštevanje člena 6(1) EKČP ne izključuje možnosti, da „kazen“ naloži upravni organ, pristojen za sankcioniranje na področju konkurenčnega prava, če lahko nad odločbo, ki jo sprejme ta organ, pozneje opravi nadzor sodni organ z neomejeno sodno pristojnostjo. Med značilnostmi takega sodnega organa je pristojnost, da v celoti glede dejanskih in pravnih elementov spremeni odločbo, ki jo je izdal nižji organ. Nadzor, ki ga opravi sodišče v takih primerih, se torej ne sme omejiti le na preverjanje „zunanje“ zakonitosti odločbe, ki mu je predložena v nadzor, temveč mora imeti možnost preučiti sorazmernost odločitev organa, ki deluje na področju konkurence, in preveriti njegove tehnične presoje.

80      Ugotoviti je treba, da sodni nadzor, ki ga izvaja Splošno sodišče v zvezi z odločbami, s katerimi Komisija naloži sankcije v primeru kršitve konkurenčnega prava Unije, izpolnjuje te zahteve.

81      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da pravo Unije Komisiji podeljuje nadzorno nalogo, ki vključuje pregon kršitev členov 81(1) ES in 82 ES, pri čemer mora Komisija v okviru tega upravnega postopka upoštevati procesna jamstva, določena s pravom Unije. Poleg tega je z Uredbo št. 1/2003 pooblaščena za to, da podjetjem ali podjetniškim združenjem, ki so namerno ali iz malomarnosti kršila te določbe, naloži denarne sankcije.

82      Dalje, zahteva po učinkovitem sodnem nadzoru kakršne koli odločbe Komisije o ugotovitvi in sankcioniranju kršitve pravil o konkurenci je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic (zgoraj v točki 75 navedena sodba Enso Española proti Komisiji, točka 60). To načelo je odslej vključeno v člen 47 Listine o temeljnih pravicah (sodbi Sodišča z dne 22. decembra 2010 v zadevi DEB, C‑279/09, ZOdl., str. I‑13849, točki 30 in 31, ter z dne 28. julija 2011 v zadevi Samba Diouf, C‑69/10, ZOdl., str. I‑7151, točka 49).

83      Vendar je iz sodne prakse razvidno, da je sodni nadzor nad odločbami, s katerimi Komisija sankcionira kršitve konkurenčnega prava, kot je določen s Pogodbami in dopolnjen z Uredbo št. 1/2003, v skladu s tem načelom (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, C‑272/09 P, ZOdl., str. I‑12789, točka 106, in Chalkor proti Komisiji, C‑386/10 P, ZOdl., str. I‑13085, točka 67).

84      Na prvem mestu, Splošno sodišče je neodvisno in nepristransko sodišče, ustanovljeno s Sklepom Sveta 88/591/ESPJ, EGS, Euratom z dne 24. oktobra 1988 o ustanovitvi Sodišča prve stopnje Evropskih skupnostih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 181). Kot izhaja iz tretje uvodne izjave tega sklepa, je bilo ustanovljeno zlasti za to, da se izboljša sodno varstvo interesov posameznika v postopkih, ki zahtevajo natančno preučitev zapletenih dejstev.

85      Na drugem mestu, Splošno sodišče na podlagi člena 3(1)(c) Sklepa 88/591 izvršuje pristojnosti, ki jih Sodišču podeljujejo Pogodbe in akti, sprejeti za njihovo izvajanje, med drugim „pri tožbah, ki jih proti institucijam […] vložijo fizične ali pravne osebe skladno z drugim odstavkom člena [230 ES] in v zvezi z izvajanjem pravil o konkurenci, ki se uporabljajo za podjetja“. V tožbah na podlagi člena 230 ES je treba nadzor zakonitosti odločbe Komisije o ugotovitvi kršitve pravil o konkurenci, zaradi katere se zadevni fizični ali pravni osebi naloži globa, obravnavati kot učinkovit sodni nadzor zadevnega akta. Tožbeni razlogi, ki jih lahko zadevna fizična ali pravna oseba navede v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti akta, namreč Splošnemu sodišču omogočajo, da presodi utemeljenost glede dejanskih in pravnih elementov kakršne koli obtožbe. ki jo poda Komisija na področju konkurence.

86      Na tretjem mestu, na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 je nadzor zakonitosti, določen s členom 230 ES, dopolnjen z neomejeno sodno pristojnostjo, na podlagi katere lahko sodišče poleg nadzora zakonitosti sankcije presojo Komisije nadomesti s svojo presojo ter tako naloženo globo ali periodično denarno kazen odpravi, zniža ali zviša (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 692).

87      Trditev družb Saint-Gobain in Compagnie, da je izpodbijana odločba nezakonita samo zato, ker je bila izdana v okviru sistema, ki določa kopičenje pristojnosti za preiskave in sankcioniranje kršitev člena 81 ES v rokah Komisije, torej ni utemeljena, zato je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.

b)     Drugi del tožbenega razloga: kršitev načela domneve nedolžnosti

 Trditve strank

88      V drugem delu tega tožbenega razloga družbi Saint-Gobain in Compagnie trdita, da je z izpodbijano odločbo kršeno načelo domneve nedolžnosti, določeno s členom 6(2) EKČP in členom 48 Listine o temeljnih pravicah, ker jo je izdal upravni organ, ki ni neodvisno in nepristransko sodišče, poleg tega pa morebitna tožba zoper to odločbo pred Splošnim sodiščem ne zadrži njene izvršitve.

89      Družba Saint-Gobain trdi, da te kršitve, ki jo je povzročila nezakonitost Uredbe št. 1/2003, ni mogoče zanikati le zato, ker je Splošno sodišče neupravičeno menilo, da navedena uredba ne krši pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča, saj je naslovnikom odločbe Komisije o ugotovitvi kršitve člena 81 ES na voljo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred Splošnim sodiščem. Tudi v tem primeru naj bi bila namreč morebitna krivda naslovnikov take odločbe zakonito dokazana šele na datum, ko tako odločbo potrdi Splošno sodišče, ki odloča o ničnostni tožbi.

90      Nazadnje naj bi se Komisija neupravičeno sklicevala na pravico naslovnikov odločbe o ugotovitvi kršitve konkurenčnega prava, ki vložijo tožbo za razglasitev njene ničnosti, da Komisiji namesto takojšnjega plačila globe predložijo bančno garancijo. Ta možnost naj bi bila v celoti prepuščena Komisiji, ki o njej odloča po prostem preudarku, poleg tega pa naj ne bi v ničemer spremenila okoliščine, da začne odločba učinkovati, preden se o njej izreče Splošno sodišče.

91      Glede na navedeno naj Komisija ne bi zakonito dokazala, da sta družbi Saint-Gobain in Compagnie kršili konkurenčno pravo, zato bi bilo treba izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša nanju, razglasiti za nično.

92      Komisija in Svet tem ugovorom nasprotujeta.

93      Komisija opozarja, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za podjetje, v zvezi s katerim poteka preiskava zaradi kršitve pravil o konkurenci Unije, velja domneva nedolžnosti, dokler Komisija ne dokaže njegove vpletenosti v tako kršitev. Svet dodaja, da v obravnavani zadevi ni mogla biti kršena domneva nedolžnosti, saj do izreka sodbe Splošnega sodišča ni dokončno odločeno o obstoju kršitve in odgovornosti družbe Saint-Gobain zanjo.

94      Komisija poleg tega še meni, da se družba Saint-Gobain s svojo utemeljitvijo sklicuje na ugovor nezakonitosti zoper člen 242 ES, na podlagi katerega tožbe, vložene pri Sodišču, nimajo odložilnega učinka. Vendar naj sodišča Unije ne bi bila pristojna za odločanje o veljavnosti določbe primarnega prava.

95      Komisija nazadnje še navaja, da je lahko tožeča stranka, čeprav ta tožba ni imela odložilnega učinka na izvršitev izpodbijane odločbe, namesto začasnega plačila globe predložila bančno garancijo. To naj bi ji bilo omogočeno med drugim zato, ker obstoja kršitve pravil o konkurenci pred izdajo odločbe Splošnega sodišča, s katero bo postopek končan, še ni ugotovilo neodvisno in nepristransko sodišče ter pred koncem sodnega postopka ni mogoče šteti, da je višina globe dokončno določena.

 Presoja Splošnega sodišča

96      V drugem delu tega tožbenega razloga družbi Saint-Gobain in Compagnie v bistvu trdita, da Komisija – ker ni neodvisno in nepristransko sodišče – ne more zakonito dokazati krivde podjetij, za katera trdi, da so sodelovala pri kršitvi člena 81 ES. Zato naj bi bilo s sankcijami, ki jih naloži na podlagi člena 81(1) ES, kršeno načelo domneve nedolžnosti.

97      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se glede na naravo zadevnih kršitev ter naravo in težo sankcij, ki se na to navezujejo, načelo domneve nedolžnosti, ki je odslej določeno s členom 48(1) Listine o temeljnih pravicah, uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih je mogoče naložiti globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C‑235/92 P, Recueil, str. I‑4539, točki 175 in 176, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 216).

98      Nato je bil v že ustaljeni sodni praksi pojasnjen obseg tega načela.

99      Domneva nedolžnosti pomeni, da vsaka obdolžena oseba velja za nedolžno, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njena krivda. S tem prepoveduje vsako formalno ugotovitev in celo vsak namig na odgovornost osebe, obdolžene za določeno kršitev, v odločbi, s katero je postopek končan, ne da bi ta oseba lahko izkoristila vsa običajna jamstva za izvajanje pravice do obrambe v okviru rednega postopka, katerega cilj je odločba o utemeljenosti ugovora (sodba Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T‑22/02 in T‑23/02, ZOdl., str. II‑4065, točka 106).

100    Zato mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko dokaže, da je bila storjena kršitev, kršitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točka 59 in navedena sodna praksa). Komisija mora predložiti natančne in skladne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila storjena kršitev (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točki 43 in 72 in navedena sodna praksa, ter z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Romana Tabacchi proti Komisiji, T‑11/06, ZOdl., str. II‑6681, točka 129).

101    Zahteve v zvezi z upoštevanjem domneve nedolžnosti morajo usmerjati tudi delovanje sodišč Unije pri nadzoru nad odločbami Komisije o ugotovitvi kršitve člena 81 ES. Tako se dvom na strani sodišča razlaga v korist podjetja naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne sme sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če na njegovi strani še vedno obstaja dvom o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (zgoraj v točki 100 navedena sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 60).

102    Iz točk od 99 do 101 zgoraj torej izhaja, da načelo domneve nedolžnosti ni ovira za to, da se odgovornost osebe, obdolžene za določeno kršitev konkurenčnega prava Unije, dokaže na podlagi postopka, ki je v celoti potekal v skladu s pravili iz določb, ki izhajajo iz člena 81 ES, Uredbe št. 1/2003 in Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81), ter v katerem se je tako lahko v celoti izvajala pravica do obrambe.

103    Ker s pristojnostjo, podeljeno Komisiji v primeru kršitve člena 81 ES, načeloma ni kršena domneva nedolžnosti, je očitek v zvezi s tem, da tožba pred Splošnim sodiščem zoper odločbo o sankcioniranju kršitve konkurenčnega prava Unije nima odložilnega učinka, brezpredmeten. V takih okoliščinah se ni treba dodatno izreči o vprašanju, ali je tak očitek – kot trdi Svet – enakovreden ugovoru nezakonitosti zoper člen 242 ES.

104    Vsekakor je treba opozoriti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi z dne 23. julija 2002 v zadevi Janosevic proti Švedski (Recueil des arrêts et décisions, 2002‑VII, str. 1, točke od 106 do 110) menilo, da pravica do domneve nedolžnosti načeloma ne nasprotuje temu, da se lahko kazenske sankcije, ki jih sprejme upravni organ, izvršijo, preden postanejo ob koncu tožbenega postopka pred sodiščem pravnomočne, če se taka izvršitev izvede v razumnih mejah, s katerimi je vzpostavljeno pravično ravnotežje med zadevnimi interesi, in če je mogoče v primeru uspeha tožbe vzpostaviti prvotno stanje za osebo, na katero se nanaša sankcija. Tožeče stranke niso navedle nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da sistem pregona in sankcioniranja kršitev konkurenčnega prava Unije, kot je bil vzpostavljen z Uredbo št. 1/2003 in ki ga izvaja zlasti Komisija, ni v skladu s temi zahtevami.

105    Ob upoštevanju predhodne analize in ne da bi to v okviru preostalih tožbenih razlogov vplivalo na preverjanje, ali se v obravnavani zadevi upoštevajo zahteve, navedene v točkah od 97 do 101 zgoraj, je torej treba drugi del tega tožbenega razloga – in s tem tudi celoten prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na ugovor nezakonitosti – zavrniti kot neutemeljen, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tega ugovora.

2.     Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

a)     Trditve strank

106    Z drugim tožbenim razlogom družba Saint-Gobain trdi, da je Komisija kršila njeno pravico do obrambe, ker je sprejela izpodbijano odločbo, ne da bi ji omogočila predstavitev stališč o načinu izračuna končnega zneska globe. Komisija naj bi tako pri izračunu globe upoštevala nekaj dejavnikov, s katerimi družba Saint-Gobain ni bila seznanjena, zlasti vrednost prodaje, povezane s kršitvijo. Tako naj navedbe iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah družbi Saint-Gobain ne bi omogočile, da ustrezno predstavi svoje stališče v zvezi s tem, čeprav je vrednost prodaje element dejanskega stanja, ki odločilno vpliva na izračun globe in v zvezi s katerim je v skladu s členom 6(1) EKČP potrebna kontradiktorna razprava. To obvestilo naj namreč ne bi vsebovalo informacij v zvezi s prodajo, ki jo je Komisija upoštevala pri izračunu osnovnega zneska globe, niti v zvezi z metodo, na podlagi katere je nameravala opredeliti upoštevno prodajo. Poleg tega naj ne bi ta dokument vseboval nobene navedbe v zvezi s tem, kako bo Komisija opredelila težo kršitve ali kako bi lahko upoštevala ponovitev kršitve.

107    Teh vrzeli naj ne bi zapolnila nobena od zahtev za dodatne informacije, ki so bile pozneje naslovljene na družbo Saint-Gobain v zvezi z določitvijo vrednosti prodaje. Navedbe iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bo zadevna prodaja določena na podlagi točke 13 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice iz leta 2006), naj v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je bil ta način izračuna v času priprave izpodbijane odločbe še negotov. To negotovost naj bi bilo mogoče razbrati zlasti iz nedoslednosti različnih zahtev za informacije, ki jih je v zvezi s tem Komisija naslovila na družbo Saint-Gobain.

108    V takih okoliščinah družba Saint-Gobain meni, da pred sprejetjem izpodbijane odločbe ni mogla ustrezno predstaviti svojega stališča o metodi izračuna globe.

109    Družba Saint-Gobain graja tudi sodno prakso, na podlagi katere mora Komisija v postopkih za preiskavo in sankcioniranje kršitev konkurenčnega prava naslovnike svojih odločb seznaniti le z glavnimi dejanskimi in pravnimi elementi, ki lahko privedejo do naložitve globe, ne da bi ti lahko uveljavljali pravico do pričakovanja takih odločitev. Po njenem mnenju taka sodna praksa ne more zagotoviti upoštevanja temeljnih pravic. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati dejstvo, da predložitev natančnejših informacij med postopkom preiskave zadevnim podjetjem ne omogoči nujno pričakovanja odločitve Komisije, saj naj take navedbe ob sprejetju odločbe zanjo ne bi bile zavezujoče.

110    Družba Saint-Gobain še trdi, da je Komisija s sprejetjem smernic iz leta 2006 omejila svoje polje prostega preudarka v zvezi z osnovo za izračun globe, saj je pojem „zadevne prodaje“ objektiven in preverljiv element. Zato naj se Komisija v obravnavani zadevi vsekakor ne bi mogla sklicevati na sodno prakso, katere namen je preprečiti tveganje neustreznega pričakovanja prihodnjih odločitev kolegija komisarjev.

111    Komisija najprej opozarja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da bi dajanje pojasnil v zvezi z ravnjo predvidenih glob v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah privedlo do neustreznega pričakovanja odločitev Komisije. Podjetjem naj namreč za izvajanje pravice do obrambe ne bi bilo treba natančno predvideti višine glob. Zato naj bi bila pravica do izjave upoštevana, če Komisija v takem obvestilu navede, da bo preučila, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, in če v njem navede glavne dejanske in pravne elemente, ki lahko privedejo do sprejetja odločbe o naložitvi takih glob.

112    Komisija nato poudarja, da je bilo v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljenem na družbo Saint-Gobain, jasno navedeno, da se bo v obravnavani zadevi uporabila metoda izračuna iz smernic iz leta 2006. Hkrati še trdi, da je na zadevna podjetja naslovila različne zahteve za informacije v zvezi z vrednostjo prodaje, ki jo je bilo primerno upoštevati pri izračunu globe. Zato meni, da je bila ob upoštevanju polja prostega preudarka, s katerim razpolaga pri izračunu glob v primeru kršitve člena 81 ES, pravica do obrambe družbe Saint-Gobain v celoti upoštevana.

113    Komisija nasprotuje tudi trditvi družbe Saint-Gobain, da ta ni mogla ustrezno predstaviti svojega stališča o upoštevanju ponovitve kršitve kot obteževalne okoliščine. V zvezi s tem trdi, da je družbo Saint-Gobain v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah posebej opozorila na obteževalno okoliščino ponovitve kršitve in na različne predhodne ugotovitve kršitve člena 81 ES. Tako naj bi Komisija celo presegla obveznosti, ki so ji naložene na podlagi zgoraj v točki 97 navedene sodbe Groupe Danone proti Komisiji (točka 50). To, da je družba Saint-Gobain v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah prejela zadostne informacije v zvezi s ponovitvijo kršitve, naj bi dokazovale trditve, s katerimi je to podjetje v odgovoru na navedeno obvestilo izpodbijalo to obteževalno okoliščino.

b)     Presoja Splošnega sodišča

114    Trditve družbe Saint-Gobain vključujejo dva ločena očitka, ki se nanašata na kršitev pravice do obrambe.

115    Družba Saint-Gobain s prvim očitkom Komisiji očita, da je pred sprejetjem izpodbijane odločbe ni obvestila o vrednosti prodaje, ki jo bo upoštevala za izračun globe, ki ji je bila naložena, o v ta namen uporabljeni metodi izračuna in o teži kršitve, ki se bo upoštevala.

116    V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da bi v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah dajanje pojasnil v zvezi z višino predvidenih glob, kadar podjetja niso imela možnosti uveljavljati svojih stališč o očitkih proti njim, povzročilo neustrezno pričakovanje odločitve Komisije (glej zgoraj v točki 77 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 21, in sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 434 in navedena sodna praksa).

117    Dejstvo, da gospodarski subjekt vnaprej ne more poznati natančne višine glob, ki jih bo Komisija naložila v posameznem primeru, je namreč utemeljeno z vidika ciljev represije in odvračalnosti, zastavljenih s politiko sankcioniranja na področju konkurence. Uresničitev teh ciljev bi bila ogrožena, če bi lahko zadevna podjetja ocenila prednosti, ki bi jih imela zaradi sodelovanja pri kršitvi, tako da bi vnaprej upoštevala višino globe, ki bi jim bila naložena zaradi tega protipravnega ravnanja (sodba Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 83).

118    Tako Komisija izpolni obveznost upoštevanja pravice podjetij do izjave, če v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navede, da bo preučila, ali je treba zadevnim podjetjem naložiti globe, ter poda glavne pravne in dejanske elemente, zaradi katerih je lahko naložena globa, kot so teža in trajanje kršitve ter dejstvo, da je bila kršitev storjena namerno ali iz malomarnosti. S tem jim da potrebne elemente za obrambo ne samo zoper ugotovitev kršitve, ampak tudi zoper naložitev globe (glej zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 428 in navedena sodna praksa, ter sodbo Sodišča z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 181).

119    Dalje, Komisiji v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah podjetjem, zoper katera poteka postopek zaradi kršitve člena 81 ES, ni treba najaviti obsega morebitnega povečanja globe zaradi zagotovitve njene odvračalnosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 62).

120    Iz tega izhaja, da je v zvezi z določitvijo višine glob pravica podjetij do obrambe pred Komisijo zagotovljena z možnostjo, da ta predstavijo svoja stališča glede trajanja, teže in protikonkurenčne narave očitanih dejstev, kar pa še ne pomeni, da ta možnost zajema tudi način, kako namerava Komisija uporabiti obvezni merili teže in trajanja kršitve za določitev višine glob (zgoraj v točki 116 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 439). Zadevna podjetja imajo v zvezi s tem dodatno jamstvo glede določitve višine glob, saj Splošno sodišče odloča z neomejeno sodno pristojnostjo in lahko med drugim odpravi ali zmanjša globo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 200 in navedena sodna praksa).

121    V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, naslovljenem na družbo Saint-Gobain, podrobno predstavila dejanski okvir, ki ga je nameravala uporabiti za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES. Poleg tega je na straneh od 129 do 131 in od 132 do 135 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah predstavila razloge, zakaj so bili po njenem mnenju stiki, pri katerih je sodelovala družba Saint-Gobain, sestavni del sporazumov ali usklajenih ravnanj v smislu te določbe.

122    Dalje je Komisija na straneh od 132 do 135 in od 152 do 155 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah predstavila tudi elemente, na podlagi katerih je ocenila zlasti trajanje sodelovanja družbe Saint-Gobain pri kršitvi. Prav tako je na straneh 156 in 157 navedenega obvestila opisala glavne dejavnike, ki jih bo upoštevala za oceno teže kršitve, to je zlasti dejstva, da spadajo tajni dogovori, na kakršnih temelji ta zadeva, med najresnejše kršitve člena 81(1) ES, da so ti dogovori vplivali na celoten sektor avtomobilskega stekla in niso škodovali le proizvajalcem avtomobilov, temveč tudi splošni javnosti, da so se udeleženci kartela zavedali nezakonitosti svojega ravnanja ter da so dejavnosti kartela zadevale celoten EGP.

123    Komisija je v točki 489 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah še pojasnila, da namerava upoštevati morebitno vlogo vodje kartela, ki jo je imela družba Saint-Gobain, saj naj bi ta na sestankih kluba večkrat zastopala interese drugih podjetij in naj bi poleg tega sklicala večino sestankov navedenega kluba. Dodala je še, da bo višino glob izračunala glede na trajanje sodelovanja posameznega zadevnega podjetja v kartelu in morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine.

124    Ker je torej Komisija tako navedla glavne dejanske in pravne elemente, na podlagi katerih bo izračunala višino glob, kot to izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 120 zgoraj, ji ni bilo treba opredeliti načina, kako bo vsakega od navedenih elementov uporabila za določitev višine globe. V zvezi s tem ni pomembno, da je konec koncev v izpodbijani odločbi deloma odstopila od metode izračuna vrednosti upoštevne prodaje, kot je določena v točki 13 smernic iz leta 2006.

125    Vsekakor je treba opozoriti, da je Komisija na strani 156 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da bo globa, ki jo bo naložila v obravnavani zadevi, izračunana v skladu z načeli, določenimi v smernicah iz leta 2006. Drži sicer – kot izhaja iz točk od 664 do 667 obrazložitve izpodbijane odločbe – da se je v obravnavani zadevi v zvezi z upoštevano prodajo stekla odločila deloma odstopiti od te metode izračuna, vendar je to storila prav v odgovor na nekatere ugovore naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah glede metode izračuna upoštevne prodaje, kot je določena v točki 13 navedenih smernic, ki so jih ti navedli v stališčih o tem obvestilu in odgovorih na različne zahteve za informacije, ki jih je naslovila nanje.

126    To pomeni, da je Komisija družbo Saint-Gobain pred sprejetjem izpodbijane odločbe dovolj dobro obvestila o dejanskih in pravnih elementih, ki jih je nameravala upoštevati za ugotovitev njenega sodelovanja pri kršitvi člena 81 ES, ter da je bila pravica do obrambe te družbe v tem okviru upoštevana. Zato prvega očitka ni mogoče sprejeti.

127    Družba Saint-Gobain z drugim očitkom trdi, da ji Komisija med upravnim postopkom ni omogočila, da bi ustrezno predstavila svojo stališče o upoštevanju ponovitve kršitve kot obteževalne okoliščine.

128    V zvezi s tem zadostuje ugotovitev – ki ne vpliva na preučitev prvega dela šestega tožbenega razloga v nadaljevanju – da je Komisija na straneh 157 in 158 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zadevna podjetja opozorila, da bo mogoče kot obteževalno okoliščino uporabila določbe v zvezi s ponovitvijo kršitve, poleg tega pa je v zvezi z družbama Saint-Gobain in Compagnie še dodatno navedla tri prejšnje odločbe o sankcioniranju kršitev člena 81(1) ES, na katere se je nameravala sklicevati za ugotovitev obteževalne okoliščine ponovitve kršitve v zvezi z njima. Poleg tega iz odgovora družbe Saint-Gobain na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da je ta z različnimi trditvami izpodbijala morebitno povečanje globe zaradi ponovitve kršitve na podlagi katere od teh odločb.

129    Zato drugega očitka ni mogoče sprejeti. Drugi tožbeni razlog je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

3.     Tretji tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev in napaka pri izračunu globe

130    Tožbena razloga, ki ju je družba Saint-Gobain v tožbi predstavila kot tretji in četrti tožbeni razlog, je treba preučiti kot en sam tožbeni razlog, saj gre dejansko za dva dela istega tožbenega razloga, ki se nanaša na promet od prodaje, ki ga je Komisija upoštevala za izračun osnovnega zneska globe, naložene tej družbi.

a)     Prvi del tožbenega razloga: pomanjkljiva obrazložitev

 Trditve strank

131    Družba Saint-Gobain v prvem delu tožbenega razloga trdi, da izpodbijana odločba ni obrazložena v smislu člena 253 ES in člena 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah, ker v njej niso natančno navedeni različni zneski prometa od prodaje, na podlagi katerih je bila izračunana globa v skladu s točko 13 smernic iz leta 2006. Obveznost obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem naj bi bila še toliko nujnejša, ker ima Komisija na tem področju diskrecijsko pravico za naložitev visokih glob.

132    Družba Saint-Gobain Komisiji še posebej očita, da ni predložila nobenega elementa, iz katerega bi bilo razvidno, ali znesek prodaje, ki ga je upoštevala v zvezi z njo, temelji na točnem in povezanem izračunu oziroma, nasprotno, ali je ta izračun napačen. Na podlagi izpodbijane odločbe naj namreč ne bi bilo mogoče opredeliti proizvajalcev, ki so bili upoštevani v obdobjih porasta moči in ob koncu kršitve, v zvezi s katerimi Komisija trdi, da ima neposredne dokaze, da so bili predmet spornega omejevalnega sporazuma. Iz tega naj bi še izhajalo, da družba Saint-Gobain ni mogla preveriti, ali taki dokazi obstajajo. V odločbi naj ne bi bili navedeni niti zneski prodaje po posameznih proizvajalcih v vseh treh fazah kršitve. Nazadnje naj iz odločbe ne bi bilo razvidno natančno število mesecev sodelovanja, ki jih je Komisija upoštevala za izračun letnega povprečja vrednosti zadevne prodaje. V takih okoliščinah naj Splošno sodišče ne bi moglo ustrezno izvajati sodnega nadzora, izpodbijana odločba pa naj ne bi bila (dovolj) obrazložena.

133    Obveznost obrazložitve, ki zavezuje Komisijo, naj bi bila še podkrepljena z okoliščino, da je ta v izpodbijani odločbi v zvezi s prodajo, ki naj bi jo uporabila kot podlago za izračun globe, odstopala od pravil, ki izhajajo iz smernic iz leta 2006. Medtem ko te smernice določajo upoštevanje vrednosti prodaje zadevnega blaga v zadnjem celem poslovnem letu udeležbe pri kršitvi, naj bi Komisija v obravnavani zadevi upoštevala vrednost letnega ponderiranega povprečja prodaje v celotnem obdobju kršitve.

134    Družba Saint-Gobain še dodaja, da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z upoštevano vrednostjo prodaje ni mogoče nadomestiti z informacijami, predloženimi v sodnem postopku pred Splošnim sodiščem. Vsekakor naj dodatne informacije, ki jih je predložila Komisija v odgovoru na tožbo, ne bi bile zadostna obrazložitev, saj naj bi pomembna vprašanja ostala brez odgovora.

135    Komisija tem ugovorom nasprotuje. Pri tem poudarja, da je v izpodbijani odločbi pojasnjena metoda, po kateri je določila osnovni znesek globe. Poleg tega naj bi zlasti iz sodbe Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji (C‑196/99 P, Recueil, str. I‑11005, točka 56) izhajalo, da številčni podatki niso nujno potrebni za to, da se obrazložitev odločbe o naložitvi globe lahko šteje za zadostno.

136    Komisija meni, da je mogoče dodatna pojasnila, ki jih je predložila v odgovoru na tožbo, izpeljati že iz natančne preučitve izpodbijane odločbe ali jih je bilo mogoče vsaj predvideti.

137    Tako naj bi bili v nasprotju s trditvami družbe Saint-Gobain v izpodbijani odločbi opredeljeni proizvajalci avtomobilov, ki so bili upoštevani v fazah porasta in upada moči kartela, in sicer v predstavitvi dejanskega stanja te odločbe. Enako naj bi veljalo za dejstvo, da je bil proizvajalec, ki je bil predmet tajnega sporazuma v določenem letu, upoštevan tudi v prihodnjih letih. Prav tako naj bi bilo iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno število zadevnih mesecev za vsakega udeleženca pri kršitvi in za vsako obdobje.

138    Kar zadeva promet, upoštevan za leto 1998, je Komisija navedla, da ji zadevna podjetja v zvezi s tem niso predložila zadostnih pojasnil, zato je morala dejansko opraviti oceno na podlagi številčnih podatkov za leto 1999, ob čemer pa je upoštevala le proizvajalce, ki so bili predmet tajnega dogovora v letu 1998.

139    Poleg tega naj bi Komisija v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnila razloge, iz katerih je v obravnavani zadevi odstopila od načela upoštevanja prodaje v zadnjem celem poslovnem letu udeležbe pri kršitvi, kot je določeno v smernicah iz leta 2006. To dostopanje naj bi bilo utemeljeno z značilnostmi omejevalnega sporazuma, v zvezi s katerim je bila izdana izpodbijana odločba, povezanimi s pogodbami o dobavi avtomobilskega stekla, ki so bile sklenjene po dodelitvi posla in so dolgo ostale v veljavi. V tem okviru naj bi bilo treba upoštevati različne faze, ki odražajo zlasti porast in upad moči kartela do prenehanja njegovega delovanja. Komisija še meni, da je tako odstopanje ugodno za podjetja, ki so naslovniki navedene odločbe, saj bi bila globa precej višja, če bi se upošteval celoten promet, realiziran v zadnjem letu kršitve.

140    Komisija dodaja, da v izpodbijani odločbi ni mogla razkriti natančnejših vrednosti prometa od prodaje, ker so te poslovna skrivnost.

 Presoja Splošnega sodišča

141    Družba Saint-Gobain v prvem delu tretjega tožbenega razloga Komisiji v bistvu očita, da, prvič, v izpodbijani odločbi ni podrobno pojasnila izračuna, na podlagi katerega je v zvezi z njo upoštevala znesek prodaje v višini […] (zaupno) milijonov EUR, in, drugič, ni pojasnila razlogov, iz katerih je v obravnavani zadevi odstopila od načina izračuna iz točke 13 smernic iz leta 2006.

142    Vendar ni mogoče sprejeti nobenega od teh očitkov.

143    V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija na podlagi člena 253 ES, ki ga odslej dopolnjuje člen 41(2)(c) Listine o temeljnih pravicah, odločitve, ki jih sprejme, obrazložiti.

144    Namen obveznosti obrazložitve posamične odločbe je, da lahko sodišča Unije izvajajo nadzor nad njeno zakonitostjo in da zainteresirani osebi zagotovi zadostne podatke za ugotovitev, ali je odločba ustrezno utemeljena ali pa morda vsebuje napako, ki omogoča njeno izpodbijanje (glej v tem smislu zgoraj v točki 135 navedeno sodbo Aristrain proti Komisiji z dne 2. oktobra 2003, točka 52 in navedena sodna praksa).

145    Obrazložitev mora biti torej načeloma zadevni osebi sporočena sočasno z odločbo, ki posega v njen položaj. Neobrazložitve ni mogoče odpraviti tako, da zadevna oseba spozna razloge za odločbo med postopkom pred Splošnim sodiščem (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1981 v zadevi Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22).

146    Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine primera. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je v skladu z zahtevami člena 253 ES, presojati ne samo glede na besedilo zadevnega akta, ampak tudi glede na okvir, v katerem je bil ta sprejet (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63).

147    Kar zadeva navedbo številčnih podatkov v zvezi z izračunom glob, je treba opozoriti, da Komisija v izpodbijani odločbi posebej za družbo Saint-Gobain dejansko ni navedla podrobnih vrednosti prometa od prodaje, ki jih je upoštevala pri izračunu globe, naložene tej družbi.

148    Vendar glede določanja glob zaradi kršitev konkurenčnega prava Komisija izpolni svojo obveznost obrazložitve, če v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje kršitve, ne da bi morala v njej navesti podrobnejšo obrazložitev ali številčne elemente v zvezi z metodo izračuna globe (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925, točka 66; glej sodbi Splošnega sodišča z dne 3. marca 2011 v zadevi Siemens proti Komisiji, T‑110/07, ZOdl., str. II‑477, točka 311 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. julija 2011 v zadevi Schindler Holding in drugi proti Komisiji, T‑138/07, ZOdl., str. II‑4819, točka 243 in navedena sodna praksa).

149    Tako navedba številčnih podatkov v zvezi z načinom izračuna zneska glob, pa naj bodo taki podatki še tako koristni, ni nujno potrebna za upoštevanje obveznosti obrazložitve (sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točke od 75 do 77, in Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffaisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 414).

150    Kar zadeva obrazložitev določitve zneska glob v absolutnem smislu, je treba namreč opozoriti, da člen 23 Uredbe št. 1/2003 – ki zlasti določa, da se globa, naložena podjetju, ki je kršilo pravila Unije o konkurenci, določi ob upoštevanju trajanja in teže te kršitve ter da navedena globa ne sme presegati 10 % skupnega prometa tega podjetja v predhodnem poslovnem letu – Komisiji podeljuje polje prostega preudarka pri določanju zneska glob, da bi ravnanje podjetij usmerila v upoštevanje pravil o konkurenci (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 335 in navedena sodna praksa).

151    Poleg tega je treba preprečiti, da bi lahko gospodarski subjekti brez težav predvideli globe. Če pa bi morala Komisija v svoji odločbi navesti številke v zvezi z načinom izračuna zneska glob, bi to škodilo odvračalnemu učinku teh glob. Če bi bil znesek globe rezultat izračuna na podlagi preproste aritmetične formule, bi imela podjetja namreč možnost predvideti morebitno sankcijo in jo primerjati s prednostmi, ki bi jih imela od kršitve pravil konkurenčnega prava (zgoraj v točki 150 navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 336, in zgoraj v točki 117 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točka 83).

152    V nasprotju s trditvami družbe Saint-Gobain le zato, ker je bila metoda izračuna glob v okviru smernic iz leta 2006 prilagojena, ni mogoče izpodbijati teh ugotovitev.

153    Točka 13 teh smernic določa, da Komisija za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, uporabi vrednost prodaje blaga ali storitev zadevnega podjetja, neposredno ali posredno povezanih s kršitvijo, na upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP ter da običajno upošteva prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi. Poleg tega se Komisija s tem, da sprejme tako pravilo ravnanja in da z objavo smernic razglasi, da ga bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanaša, sama omejuje pri izvrševanju svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku in brez utemeljitve ne more odstopiti od tega pravila, ne da bi bila, glede na okoliščine primera, sankcionirana na podlagi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta enako obravnavanje ali varstvo legitimnih pričakovanj (zgoraj v točki 116 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 211).

154    To pomeni, da je treba preveriti, ali je lahko družba Saint-Gobain na podlagi besedila izpodbijane odločbe sklepala, da je bila globa, ki ji je bila naložena, izračunana na podlagi metode, alternativne metodi, določeni v točki 13 smernic iz leta 2006, in ali je bila seznanjena z razlogi, iz katerih se je Komisija v obravnavani zadevi odločila odstopati od pravil ravnanja, ki si jih je postavila v tej točki.

155    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v izpodbijani odločbi navedla, da bo globa izračunana v skladu z načeli, določenimi v smernicah iz leta 2006. V točki 658 obrazložitve izpodbijane odločbe je zlasti opozorila na pravilo izračuna upoštevne prodaje iz točke 13 navedenih smernic. Komisija je še navedla, zakaj po njenem mnenju vrednosti upoštevne prodaje v obravnavani zadevi ni bilo mogoče izračunati le ob upoštevanju pogodb, za katere je razpolagala z neposrednimi dokazi o sporazumu ali usklajenem ravnanju. Tak pristop je v točkah od 660 do 662 obrazložitve izpodbijane odločbe utemeljila zlasti s trditvijo, da je bilo mogoče sporazume in usklajena ravnanja v obdobju kršitve dokazati v zvezi z vsemi velikimi proizvajalci avtomobilov v EGP ter da je bil poleg tega cilj navedenega kartela zagotoviti splošno stabilnost tržnih deležev udeležencev, ta stabilnost pa se je zagotavljala zlasti z mehanizmom nadomestil na podlagi vseh individualnih računov in z vključitvijo vseh delov stekla.

156    Komisija je nato navedla, da bo v obravnavani zadevi odstopala od metode izračuna, po kateri se upošteva le prodaja, realizirana v zadnjem celem poslovnem letu udeležbe pri kršitvi. V točkah od 664 do 667 obrazložitve izpodbijane odločbe je v utemeljitev takega odstopanja od pravila iz točke 13 smernic iz leta 2006 v bistvu pojasnila, da je posebnost spornega kartela v tem, da se je njegova intenzivnost med marcem 1998 in marcem 2003 spreminjala. Za prvo obdobje, to je med marcem 1998 in prvo polovico leta 2000, ki ga je opredelila kot obdobje „porasta moči“, naj bi imela neposredne dokaze o kršitvi le za del evropskih proizvajalcev avtomobilov. Nasprotno pa naj bi v obdobju med 1. julijem 2000 in 3. septembrom 2002 sporazumi ali usklajena ravnanja zadevali vsaj 90 % prodaje avtomobilskega stekla kot originalne opreme v EGP. Nazadnje, za obdobje med 3. septembrom 2002 in koncem obdobja kršitve, opredeljeno kot obdobje „upada moči“, naj bi bila značilna upočasnitev dejavnosti kartela po izstopu družbe Pilkington.

157    Ob upoštevanju teh okoliščin je Komisija navedla, da je uporabila „bolj umerjen“ pristop, tako da je pri izračunu osnovne globe zmanjšala pomen obdobij porasta in upada moči kartela ter je v tem okviru upoštevala samo vrednost prodaje proizvajalcem avtomobilov, za katere je imela neposredne dokaze, da so bili predmet tajnega dogovora. Po drugi strani je pojasnila, da je za obdobje med 1. julijem 2000 in 3. septembrom 2002 upoštevala celotno prodajo v EGP. Kot je bilo ugotovljeno že v točki 155 zgoraj, je tak pristop v točkah od 660 do 662 obrazložitve izpodbijane odločbe utemeljila zlasti z navedbo, da je bilo mogoče sporazume ali usklajena ravnanja v obdobju kršitve dokazati v zvezi z vsemi velikimi proizvajalci avtomobilov v EGP ter da je bil poleg tega cilj tega kartela zagotoviti splošno stabilnost tržnih deležev udeležencev, ta stabilnost pa se je zagotavljala zlasti z mehanizmom nadomestil na podlagi vseh individualnih računov in z vključitvijo vseh delov stekla.

158    V točki 667 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedeno, da je bila prodaja, ki se je upoštevala pri izračunu globe za posameznega udeleženca kartela, določena na podlagi pravkar opisane celotne ponderirane prodaje, pri čemer se je ta delila s številom mesecev udeležbe pri kršitvi in pomnožila z 12, da je bilo tako izračunano letno ponderirano povprečje. Komisija je še pojasnila, da so bili ti izračuni opravljeni na podlagi številčnih podatkov, ki so jih predložila zadevna podjetja v odgovor na zahtevo za informacije, ki jim je bila poslana 25. julija 2008.

159    Komisija tako v svojih pisanjih upravičeno poudarja, da je treba ta pojasnila razlagati ob upoštevanju drugih delov izpodbijane odločbe, zlasti v zvezi z delovanjem kartela (točke od 120 do 428 obrazložitve izpodbijane odločbe), v katerih je sistematično opredelila proizvajalce, ki so bili predmet nezakonitih stikov v različnih obdobjih kršitve.

160    Poleg tega je Komisija v izpodbijani odločbi podala različna pojasnila v zvezi z metodo, ki jo je uporabila za izračun glob, ki jih je naložila posameznim zadevnim podjetjem iz obravnavane zadeve, zlasti v zvezi z upoštevnim prometom od prodaje, upoštevanim deležem vrednosti prodaje, dodatnim zneskom in prilagoditvami osnovnega zneska globe.

161    Nazadnje, drži sicer, da izpodbijana odločba ne vsebuje pojasnila v zvezi s prometom od prodaje, upoštevanim za leto 1998, vendar je treba hkrati ugotoviti, da družba Saint-Gobain med preiskavo ni predložila podatkov o prometu od prodaje po posameznih proizvajalcih za to leto. Iz tega izhaja – kot upravičeno trdi Komisija – da je bilo v tem okviru upravičeno in predvidljivo, da je za izračun globe, ki jo je naložila družbi Saint-Gobain, uporabila podatke o prometu od prodaje v najbližjem letu, torej v letu 1999.

162    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je lahko družba Saint-Gobain na podlagi navedb iz izpodbijane odločbe razumela tako razloge, iz katerih je Komisija v obravnavani zadevi delno odstopila od pravila ravnanja iz točke 13 smernic iz leta 2006, kot tudi elemente, na podlagi katerih je Komisija preučila težo in trajanje kršitve, ter metodo izračuna globe. Izpodbijani odločbi torej v zvezi s tem ni mogoče očitati neobrazložitve ali pomanjkljive obrazložitve, čeprav ne vsebuje podrobnosti glede tega izračuna.

163    Zato prvi del tožbenega razloga ni utemeljen.

b)     Drugi del tožbenega razloga: napaka pri izračunu

 Trditve strank

164    Družba Saint-Gobain, ki trdi, da je ob branju odgovora Komisije na tožbo ugotovila, da je ta storila očitno napako pri presoji zaradi napačnega izračuna globe, se v zvezi s tem v repliki sklicuje na nov tožbeni razlog.

165    Družba Saint-Gobain navaja, da je zadevna prodaja, ki jo je v zvezi z njo sprva upoštevala Komisija, znašala […] (zaupno) EUR. Vendar naj bi ta družba z natančno uporabo metode za izračun, ki jo priporoča Komisija, izračunala vrednost […] (zaupno) EUR, kar je manj od izračuna Komisije, ki znaša […] (zaupno) EUR. Družba Saint-Gobain meni, da je to razliko mogoče pojasniti z dejstvom, da je bil v osnovo za izračun glob vključen promet, ki se ujema s prodajo, realizirano zunaj EGP. Vendar naj v skladu s točko 13 smernic iz leta 2006 pri izračunu globe zaradi kršitve člena 81(1) ES ne bi bilo mogoče upoštevati takega prometa.

166    Komisija dvomi o dopustnosti tega dela tožbenega razloga. Po njenem mnenju bi lahko družba Saint-Gobain ta očitek podala že v tožbi, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je bila globa, naložena temu podjetju, izračunana na podlagi vrednosti prometa od prodaje, ki jo je to predložilo.

167    Komisija v bistvu trdi, da je upoštevala promet od prodaje, ki ji ga je posredovala družba Saint-Gobain. Ta naj bi med preiskavo sicer res navedla, da na del navedenega prometa omejevalni sporazum ni vplival in da je bil del zadevne prodaje realiziran zunaj EGP. Vendar naj družba Saint-Gobain ne bi navedla niti vrste prodaje, realizirane zunaj EGP, niti strank, ki naj bi jih ta zadevala, niti zneska prometa, ki naj bi ga ta prodaja zajemala. Poleg tega naj vrednost prometa, ki ga navaja družba Saint-Gobain, s tega vidika ne bi bila potrjena.

168    Komisija navaja še več drugih okoliščin, ki po njenem mnenju onemogočajo zmanjšanje vrednosti upoštevnega prometa v zvezi s prodajo, realizirano zunaj EGP, kot predlaga družba Saint-Gobain. Najprej, družba Saint-Gobain naj ne bi pojasnila, ali je bila morebitna dobava zunaj EGP predmet centraliziranih razprav proizvajalcev ali ta dobava ni bila vključena v centralizirano upravljanje. Dalje, po mnenju Komisije ni mogoče izključiti niti možnosti, da je bila ta dobava namenjena skladiščem proizvajalcev v Uniji za uporabo pooblaščenih distributerjev zunaj EGP. Poleg tega bi bila za morebitno zmanjšanje vrednosti prometa od prodaje v tem smislu za nekatera obdobja kršitve potrebna podrobna porazdelitev prodaje med posamezne zadevne proizvajalce, vendar družba Saint-Gobain takih podatkov ni predložila. Nazadnje Komisija še navaja, da ta družba ni predložila nobenega zanesljivega dokaza, da je bila prodaja realizirana zunaj EGP. Poleg tega iz spisa preiskave izhaja, da se je sama družba Saint-Gobain zaradi majhnega zneska zadevne prodaje odločila, da ne bo opravila tovrstne podrobne členitve.

 Presoja Splošnega sodišča

169    Splošno sodišče uvodoma poudarja, da je Komisija potrdila trditev družbe Saint-Gobain, da je bila globa, ki je bila naložena tej družbi, izračunana, ne da bi bili od predložene vrednosti prometa od prodaje odbiti morebitni zneski prodaje, ki naj bi bila realizirana zunaj EGP.

170    Nato je treba še opozoriti, da je Komisija v zahtevah za informacije, ki jih je naslovila na družbo Saint-Gobain 10. decembra 2007 in 25. julija 2008, to pozvala, naj ji predloži podatke o prometu, ki ga je realizirala v EGP v več zaporednih poslovnih letih. V vsaki od navedenih zahtev je družbo Saint-Gobain pozvala, naj po možnosti predloži potrjene številčne podatke in naj realizirani promet razčleni po posameznih zadevnih proizvajalcih avtomobilov.

171    Družba Saint-Gobain je v odgovorih, ki ju je Komisiji predložila 28. januarja 2008 in 22. avgusta 2008, navedla podatke v zvezi s splošnim prometom in podatke po posameznih proizvajalcih za leta od 1999 do 2004, ki jih je pridobila iz svoje mednarodne poslovne zbirke podatkov. Vendar je ta družba v istih odgovorih navedla, da predloženi podatki o prometu vključujejo tudi prodajo avtomobilskega stekla strankam s sedežem zunaj EGP, in sicer na Poljskem, Češkem in Slovaškem. Ker pa je menila, da predstavlja ta prodaja sorazmerno majhen delež prometa in da bi bilo podatke o tem težko pridobiti iz mednarodne poslovne zbirke podatkov, je Komisijo obvestila, da navedene zbirke podatkov v zvezi s tem ne bo prilagajala. Vendar je kljub temu iz podatkov o splošnem prometu za vsako zadevno leto izpeljala odstotni delež, ki naj bi odražal prodajo, realizirano zunaj EGP.

172    Tako je treba ugotoviti, da odgovori, opisani v prejšnji točki, niso vsebovali posebnega izračuna prodaje strankam s sedežem zunaj EGP po posameznih proizvajalcih in letih, čeprav je Komisija na družbo Saint-Gobain naslovila zahteve za informacije v zvezi s tem. Vendar iz točke 667 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija za obdobji porasta in upada moči kartela upoštevala le promet iz prodaje proizvajalcem, v zvezi s katerimi je lahko dokazala, da so bile pogodbe o dobavi avtomobilskega stekla predmet tajnih sporazumov ali ravnanj. Komisija torej na podlagi podatkov, ki ji jih je predložila družba Saint-Gobain, ni mogla opredeliti, ali in – če je odgovor pritrdilen – v kakšnem obsegu so deleži prodaje, za katere je ta družba trdila, da jih je realizirala zunaj EGP, zadevali navedene proizvajalce.

173    Splošneje, strinjati se je treba s Komisijo, da družba Saint-Gobain med preiskavo ni predložila nobenega dokaza, da se deleži prometa, ki jih želi odbiti od osnove za izračun globe, dejansko ujemajo s prodajo, realizirano zunaj EGP.

174    Zato Splošno sodišče meni, da – tudi če bi bil ta del tožbenega razloga dopusten, čeprav je bil predložen šele v fazi replike – Komisija ni storila nobene napake, ker je za izračun globe, naložene družbi Saint-Gobain, kot promet upoštevala podatke o celotnem prometu, razčlenjenem po posameznih proizvajalcih, ki ji jih je predložila ta družba, ne da bi od njih odbila pavšalni delež, ki naj bi se ujemal s prodajo, realizirano zunaj EGP.

175    To pomeni, da je treba drugi del tega tožbenega razloga v delu, v katerem se z njim predlaga razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, zavrniti kot neutemeljen, zato je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti. Vendar je treba ob tem pojasniti, da je ta del tožbenega razloga preučen še v točkah od 463 do 477 v nadaljevanju, in sicer v delu, v katerem se z njim predlaga sprememba izpodbijane odločbe.

4.     Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava zaradi pripisa odgovornosti za kršitev, ki jo je storila družba Saint-Gobain, družbi Compagnie, kršitev načel individualizacije kazni in domneve nedolžnosti ter zloraba pooblastil

176    Ta tožbeni razlog se večinoma ujema z enim od tožbenih razlogov, na katere se sklicuje družba Compagnie v zadevi T‑73/09. Zato ju je treba preučiti skupaj.

177    Vendar tretji tožbeni razlog, na katerega se sklicuje družba Compagnie v zadevi T‑73/09, vključuje podredni očitek, ki se prav tako nanaša na prekoračitev zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, vendar je drugače utemeljen. Družba Compagnie namreč trdi, da je Komisija, tudi če bi bilo treba skleniti, da ji je upravičeno pripisala odgovornost za ravnanje njene odvisne družbe Saint-Gobain Glass France, storila napako, ker je za izračun zgornje meje globe iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 upoštevala celoten promet skupine Saint-Gobain. Ker se ta očitek razlikuje od očitka iz tega tožbenega razloga, bo preučen ločeno (glej točke od 442 do 458 v nadaljevanju).

a)     Trditve strank

178    Družbi Saint-Gobain in Compagnie Komisiji očitata, da je zadnjenavedeni družbi pripisala odgovornost za ravnanje družbe Saint-Gobain Glass France, katere stoodstotna lastnica je, čeprav naj ne bi bilo dokazano, da je družba Compagnie izvajala odločilen vpliv na poslovno politiko družbe Saint-Gobain.

179    Družba Compagnie v zvezi s tem trdi, da je mogoče glede na naravo kršitev pravil o konkurenci ter naravo in težo zanje zagroženih sankcij pravno osebo za tako kršitev sankcionirati, le če lahko Komisija pozitivno dokaže njeno udeležbo pri obravnavani kršitvi. Pripis odgovornosti za kršitev matični družbi zaradi ravnanja ene od njenih odvisnih družb naj bi bil mogoč, če je dokazano, da zadnjenavedena ni ravnala samostojno ali je le izvajala navodila navedene matične družbe. Družba Compagnie pa meni, da Komisija napačno uporabi pravo, če se kot v obravnavani zadevi odloči za tak pripis, ne da bi pred tem preverila, ali je matična družba dejansko izvajala odločilen vpliv na poslovno politiko svoje odvisne družbe. S pripisom kršitve v takih okoliščinah naj bi se pomešala pojma pravne osebe in podjetja, kar naj bi pomenilo kršitev načela individualizacije kazni.

180    Družba Compagnie meni, da je element v zvezi z lastništvom vsega kapitala odvisne družbe sicer dejansko močan indic, da lahko matična družba izvaja odločilen vpliv na ravnanje odvisne družbe na trgu, vendar naj taka okoliščina kljub temu ne bi zadostovala za to, da bi mogoče odgovornost za ravnanje odvisne družbe pripisati matični družbi. Za to naj bi bilo nujno potrebnih še več drugih indicev, čeprav so sodišča Unije že odločila drugače.

181    Komisija naj bi s tem, da je družbi Compagnie pripisala kršitev, ki jo je storila družba Saint-Gobain Glass France, čeprav ni bilo mogoče z nobenim elementom dokazati, da je ta pri izvajanju svoje poslovne politike le upoštevala navodila matične družbe, kršila to načelo, ki ga priznavajo drugi pravni sistemi, in načelo domneve nedolžnosti. Zlasti naj izvajanja takega nadzora ne bi bilo mogoče dokazati s splošnimi navodili, danimi odvisni družbi, ali z okoliščino, da eden od vodilnih kadrov odvisne družbe izvaja neizvršne naloge v matični družbi. Komisija naj bi tako postavila neizpodbojno domnevo odločilnega vpliva družbe Compagnie, kar naj bi bilo v nasprotju z načeli, ki izhajajo iz sodbe Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237).

182    Družba Compagnie meni, da bi moral zadostovati že dokaz, da skupina, ki jo vodi, ni organizirana tako, da bi imela dovolj človeških in materialnih virov za redno in poglobljeno poseganje v upravljanje poslovne politike svojih odvisnih družb. To pa naj bi bilo dokazano.

183    Najprej, zgolj dejstvo, da obstaja skupna strategija skupine Saint-Gobain, ki je objavljena na spletni strani te skupine, naj še ne bi dokazovalo, da družba Compagnie izvaja odločilen vpliv na poslovno politiko družbe Saint-Gobain, saj naj načela, ki sestavljajo to strategijo, ne bi bila v ničemer povezana s poslovno politiko različnih delov dejavnosti v navedeni skupini. Poleg tega naj bi omejeni človeški viri, s katerimi razpolaga družba Compagnie, in izključno funkcionalna naravnanost različnih oddelkov, ki jo sestavljajo, dokazovali, da v praksi ne more izvajati niti splošnega vpliva na poslovno politiko svojih več sto odvisnih družb. Tako naj družba Compagnie ne bi dajala nobenih navodil o poslovnih tehnikah, ki jih morajo njene odvisne družbe uporabiti za uresničitev svojih ciljev. Poleg tega naj bi bila predložitev omejenega števila informacij – npr. proračunov in finančnih poročil – družbi Compagnie organizirana po sistemu „od spodaj navzgor“ („bottom-up“), ki naj bi bil značilen za decentralizirano upravljanje in izjemno raznolikost dejavnosti skupine Saint-Gobain. Komisiji naj ne bi uspelo niti dokazati, da so bila konkretna poročila o poslovnih dejavnostih sektorja za steklo družbe Saint-Gobain naslovljena na družbo Compagnie.

184    Dalje, z individualno vlogo, ki jo je imel v družbi Compagnie A., nekdanji direktor sektorja za steklo skupine Saint-Gobain, naj ne bi bilo mogoče dokazati da ta sektor poslovno ni bil samostojen. Tako družba Compagnie trdi, da naloge g. A v njej niso bile izvršne, njegov naziv pomočnika generalnega direktorja družbe Compagnie pa naj bi bil le častni naziv. A. naj ne bi bil nikoli član izvršnega odbora družbe Compagnie, ki ob upoštevanju pristojnosti upravnega odbora sam sprejema odločitve, ki spadajo v pristojnost družbe Compagnie znotraj skupine. Poleg tega naj bi A. naloge v družbi Compagnie izvajal šele od 15. oktobra 2001, torej skoraj štiri leta po začetku kršitve, za področje inovacij v skupini pa naj bi bil pristojen šele od 1. maja 2004, kar je več kot leto dni po koncu delovanja spornega kartela. Čeprav se zadeve, o katerih razpravlja splošni upravni odbor, res nanašajo na skupni interes družbe kot celote, naj bi bile informacije, ki se tam izmenjajo, presplošne, da bi bilo mogoče na njihovi podlagi sklepati o obstoju odločilnega vpliva na poslovno politiko sektorja skupine Saint-Gobain za steklo.

185    V nasprotju s trditvami Komisije naj bi bilo sodelovanje dveh uslužbencev družbe Compagnie v upravnem odboru družbe Saint-Gobain Glass France za obravnavano zadevo popolnoma brezpredmetno. Običajno naj bi bilo namreč, da stoodstotnemu delničarju družbe pripade določeno število mest v upravnem odboru te družbe. Zato naj bi to, da so se za pripis kršitve družbi Compagnie upoštevali tak element in preproste izmenjave splošnih informacij z družbo Saint-Gobain Glass France, prispevalo k povzročitvi neizpodbojnosti domneve o odločilnem vplivu, kot izhaja iz sodne prakse.

186    Družbi Saint-Gobain in Compagnie v ločenem očitku še trdita, da so bila v izpodbijani odločbi zlorabljena pooblastila, saj naj bi bil po njunem mnenju edini cilj pripisa kršitve družbi Compagnie zagotoviti, da zelo visoka globa, ki jima je bila naložena, ne bi presegla zgornje meje 10 % prometa vsakega „podjetja ali podjetniškega združenja, udeleženega pri kršitvi“, kot to določa člen 23 Uredbe št. 1/2003. Zato naj – celo ne glede na druge tožbene razloge – globa, ki jima je bila naložena, ne bi smela preseči 10 % prometa družbe Saint-Gobain v predhodnem poslovnem letu, to je […] (zaupno) milijonov EUR.

187    Komisija v zvezi s tem tožbenim razlogom v delu, v katerem se nanj sklicuje družba Saint-Gobain, uvodoma podaja ugovor nedopustnosti, saj naj bi ta družba v obravnavani zadevi le napotila na nekatere trditve, ki jih je predstavila družba Compagnie med preiskavo in ki so bile povzete v izpodbijani odločbi.

188    Komisija v bistvu najprej poudarja, da ji družba Compagnie neupravičeno očita, da je v izpodbijani odločbi pomešala pojma podjetja in pravne osebe. Družbi Compagnie naj bi kršitev družbe Saint-Gobain namreč pripisala, šele ko je ugotovila, da ti družbi tvorita eno samo podjetje v smislu člena 81 ES.

189    Komisija nato opozarja, da se na podlagi ustaljene sodne prakse predpostavlja, da je matična družba, ki ima v lasti 100 % kapitala odvisne družbe, izvajala odločilen vpliv na poslovno politiko zadnjenavedene, zato se ji lahko pripišejo kršitve konkurenčnega prava, ki jih je ta storila. Ta domneva naj bi bila utemeljena z okoliščino, da odvisna družba, ki je v stoodstotni lasti matične družbe, v veliki večini primerov poslovne politike ne vodi samostojno. V nasprotju s trditvijo družbe Compagnie naj torej ne bi bilo nujno, da Komisija predloži pozitiven dokaz, da je matična družba v obravnavani zadevi dejansko izvajala tak vpliv.

190    Komisija še navaja, da iz dejstva, da je v izpodbijani odločbi v podporo tej domnevi navedla nekaj dodatnih elementov, še ni mogoče sklepati, da so po njenem mnenju ti elementi nujno potrebni za to, da se družbi Compagnie pripiše odgovornost za kršitev družbe Saint-Gobain.

191    Komisija meni, da ni nobenega razloga za to, da se ne bi upoštevala predpostavka iz točke 189 zgoraj. Najprej naj ne bi bilo pomembno, da pravni redi tretjih držav ne priznavajo oblike izpodbojne domneve, podobne pravkar opisani. Dalje, ta domneva naj ne bi bila v nasprotju z načelom enakega obravnavanja med matičnimi družbami, ki imajo v lasti ves kapital odvisne družbe, in matičnimi družbami, ki imajo v lasti le omejen delež odvisne družbe, saj te družbe niso v primerljivem položaju. Nazadnje, Komisija naj bi v prejšnjih odločbah vsekakor že upoštevala odgovornost matične družbe, ki je imela v lasti le del kapitala ene od odvisnih družb.

192    Kar zadeva predhodno upravno prakso, za katero se družbi Compagnie zdi, da jo je lahko razbrala, Komisija navaja, da taka praksa ne more izhajati iz enega samega precedensa, poleg tega pa je morebitna tovrstna praksa nikakor ne zavezuje k enaki presoji v prihodnjih odločbah. Komisija vsekakor zavrača trditev, da bi bilo mogoče ugotoviti kakršno koli nasprotje med njenimi prejšnjimi odločbami, ki jih navaja družba Compagnie, in izpodbijano odločbo, saj naj bi ta spadala v drugačen dejanski okvir.

193    Poleg tega je Sodišče v zgoraj v točki 181 navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji potrdilo, da zgolj okoliščina, da je domnevo o odločilnem vplivu težko ovreči, še ne pomeni, da je ta domneva neizpodbojna. Družba Compagnie naj v obravnavani zadevi ne bi predložila elementov, s katerimi bi bilo mogoče to domnevo v zvezi z njo ovreči. Ta družba naj bi namreč z družbo Saint-Gobain Glass France tvorila eno samo podjetje v smislu konkurenčnega prava. Iz tega še izhaja, da je treba očitek, da je z izpodbijano odločbo s tega vidika kršeno načelo individualizacije kazni ali načelo domneve nedolžnosti, zavrniti kot neutemeljen.

194    To ugotovitev naj bi potrjevali različni elementi.

195    Najprej, poslovna struktura skupine Saint-Gobain, ki jo je vzpostavila družba Compagnie, naj bi nakazovala na to, da je zadnjenavedena izvajala odločilen vpliv na poslovno ravnanje družbe Saint-Gobain France. Družba Compagnie naj bi namreč izdelala strategijo navedene skupine in porazdelila njene dejavnosti po posebnih sektorjih. Ta element naj bi kazal na to, da je želela na zadnji stopnji nadzirati strukturo in ravnanje te skupine, ne da bi bilo za izoblikovanje te domneve pomembno vprašanje, ali je bila družba Compagnie seznanjena s kršitvijo. Poleg tega naj bi bilo v tem okviru normalno, da so različne naloge podjetja, ki je bilo sankcionirano z izpodbijano odločbo, porazdeljene med družbo Compagnie in njene odvisne družbe, ki spadajo v sektor za steklo, ter da družba Compagnie razpolaga z bolj omejenimi človeškimi viri kot navedene odvisne družbe.

196    Poleg tega naj družba Compagnie trditve, da ni svojim odvisnim družbam dala nobenega natančnega navodila, ne bi nikakor dokazala. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v družbi Compagnie obstaja oddelek za raziskave, razvoj in inovacije, pa tudi delovno mesto pravnika, specializiranega za pravice intelektualne lastnine, in delovno mesto vodje na področju mednarodnih pogodb.

197    Dalje, Komisija meni, da so naloge, ki jih je izvajal A. v družbi Saint-Gobain Glass France in družbi Compagnie, dodaten dokaz odločilnega vpliva, ki ga je imela družba Compagnie na poslovno politiko te odvisne družbe. A. je bil namreč uslužbenec družbe Saint-Gobain Glass France in direktor sektorja skupine Saint-Gobain za steklo, pristojen pa je bil za vse operativne družbe, ki so proizvajale in tržile steklo. V nasprotju s trditvami družbe Compagnie naj bi A. zasedal mesto direktorja sektorja za steklo v tej skupini med oktobrom 1996 in oktobrom 2001, nato pa je prevzel naloge pomočnika generalnega direktorja. Tako naj bi A. v navedenih različnih vlogah družbi Compagnie večkrat poročal o dejavnostih sektorja za steklo, ta družba pa naj ne bi dokazala, da te naloge niso vključevale nobene izvršne vloge.

198    Poleg tega naj ne bi bilo sporno, da je bil A. član splošnega upravnega odbora, katerega naloga je bila – kot izhaja iz odgovorov družbe Compagnie na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – seznanjanje s splošnimi informacijami, ki bi bile lahko zanimive za vodje skupine, ter pregled konsolidiranih rezultatov skupine Saint-Gobain po posameznih mesecih in razvoja skupnega števila zaposlenih. Ta odbor naj bi skupaj z izvršnim odborom tvoril vodilno ekipo skupine Saint-Gobain.

199    Prisotnost več članov vodstva družbe Compagnie na čelu družbe Saint-Gobain Glass France naj bi kazala na pomen udeležbe te matične družbe v dejavnostih sektorja skupine Saint-Gobain za steklo.

200    Poleg tega naj ne bi bilo mogoče teh sklepov omajati niti s proračunom sektorja za steklo za leto 2001 niti s strateškim načrtom za ta sektor za obdobje 2002–2006, ki ju je predložila družba Compagnie v prilogi k repliki. Tudi če bi namreč predpostavili, da so bili ti dokumenti pripravljeni na ravni sektorja za steklo in so bili družbi Compagnie predloženi šele naknadno, naj ne bi bilo dokazano, da jih ta družba ni mogla spremeniti, zavrniti ali nadzirati njihove uporabe. Poleg tega bi si težko predstavljali, da je sektor za steklo v skupini Saint-Gobain popolnoma samostojen glede na to, kako velik je njegov delež v tej skupini z vidika prometa in rezultatov.

201    Nazadnje Komisija še meni, da je trditev o domnevni kršitvi pravice do domneve nedolžnosti, na katero se sklicuje družba Compagnie v dopolnilni vlogi, prepozna in zato ni dopustna. Podredno še trdi, da so domneve o krivdi na kazenskem področju mogoče, če ne presežejo določenega praga. Vendar je treba ugotoviti, prvič, da je boj proti protikonkurenčnemu ravnanju pomemben izziv, in, drugič, da je bila pravica do obrambe družbe Compagnie v obravnavani zadevi v celoti upoštevana, saj je imela ta družba, potem ko ji je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, možnost ovreči domnevo, da je izvajala odločilen vpliv na poslovno politiko družbe Saint-Gobain Glass France.

b)     Presoja Splošnega sodišča

 Dopustnost tožbenega razloga v delu, v katerem se nanj sklicuje družba Saint-Gobain

202    Pred vsebinsko preučitvijo tega tožbenega razloga je treba preučiti ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija v zvezi s tem tožbenim razlogom v delu, v katerem se nanj sklicuje družba Saint-Gobain. Komisija ob upoštevanju člena 44(1)(c) Poslovnika trdi, da je družba Saint-Gobain v tožbi le napotila na trditve, ki jih je predstavila družba Compagnie med preiskavo in ki so bile povzete v točkah 606 in 607 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne da bi jih razvila.

203    Na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika je treba v vsaki tožbi navesti predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da omogoči toženi stranki pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa odločanje o tožbi, če v posameznem primeru ni drugih informacij (sodba Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschppij in drugi proti Komisiji, poimenovana „PVC II“, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 39). Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja ne more nadomestiti manjkajočih bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedene določbe zajeti v tožbi (sklep Splošnega sodišča z dne 27. marca 2009 v zadevi Alves dos Santos proti Komisiji, T‑184/08, neobjavljena v ZOdl., točka 19).

204    Splošno sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da so deli tožbe družbe Saint-Gobain v zvezi s tem tožbenim razlogom v skladu z navedenimi zahtevami. Kot je v svojih pisanjih ugotovila tudi sama Komisija, se družba Saint-Gobain v obravnavani zadevi ni le preprosto sklicevala na utemeljitve iz drugih pisanj. Tožba namreč vsebuje več trditev v podporo tožbenemu razlogu, ki se nanaša na kršitev načela individualizacije kazni, na dejstvo, da je bila družbi Compagnie pripisana kršitev družbe Saint-Gobain, na prekoračitev zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 in na zlorabo pooblastil.

205    Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija v zvezi s tem tožbenim razlogom v delu, v katerem se nanj sklicuje družba Saint-Gobain, zavrniti.

 Vsebinska preučitev

206    Z vsebinskega vidika je treba uvodoma opozoriti, da konkurenčno pravo Unije zadeva dejavnosti podjetij (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 59) ter da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja (glej sodbo Sodišča z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi, C‑222/04, ZOdl., str. I‑289, točka 107).

207    Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto tvori več fizičnih ali pravnih oseb (glej zgoraj v točki 181 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 54 in 55 in navedena sodna praksa).

208    Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora odgovarjati za to kršitev, ki jo je treba nedvoumno pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob. Poleg tega mora biti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah naslovljeno nanjo, v njem pa mora biti navedeno, v kakšni vlogi se ji očitajo zatrjevana dejstva (glej zgoraj v točki 181 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 56 in 57 in navedena sodna praksa).

209    Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ravnanje odvisne družbe lahko pripiše matični družbi, predvsem če ta odvisna družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih vezi, ki povezujejo pravni enoti. Tako je, ker sta v takem primeru matična družba in njena odvisna družba dejansko del iste gospodarske enote in zato tvorita eno samo podjetje v smislu sodne prakse, navedene v točkah 206 in 207 zgoraj. Dejstvo, da matična družba in njena odvisna družba tvorita eno samo podjetje v smislu člena 81 ES, tako Komisiji omogoča, da odločbo, s katero nalaga plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati njeno osebno vpletenost pri tej kršitvi (zgoraj v točki 181 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 58 in 59 in navedena sodna praksa).

210    Ni torej odnos prigovarjanja h kršitvi med matično in odvisno družbo ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev tisti, ki Komisiji omogoča, da odločbo o naložitvi glob naslovi na matično družbo skupine družb, ampak ji to omogoča dejstvo, da obe tvorita eno samo podjetje v zgoraj navedenem smislu (sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točka 58).

211    V posebnem primeru, ko je matična družba stoodstotna lastnica kapitala svoje odvisne družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, ta matična družba na eni strani lahko izvaja odločilen vpliv na ravnanje odvisne družbe, na drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da dejansko izvaja odločilen vpliv na ravnanje svoje odvisne družbe (glej zgoraj v točki 181 sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točka 60 in navedena sodna praksa).

212    Tako sicer drži, da se Sodišče v točkah 28 in 29 zgoraj v točki 148 navedene sodbe Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji z dne 16. novembra 2000 ob stoodstotnem lastništvu kapitala odvisne družbe sklicuje tudi na druge okoliščine, kot so neizpodbijanje vpliva, ki ga izvaja matična družba na poslovno politiko odvisne družbe, in skupno zastopanje obeh družb v upravnem postopku, vendar hkrati ostaja dejstvo, da je Sodišče te okoliščine navedlo le zato, da bi predstavilo vse elemente, s katerimi je Splošno sodišče utemeljilo svoje sklepanje za ugotovitev, da se ni oprlo le na to, da ima matična družba v lasti ves kapital svoje odvisne družbe. Zato dejstva, da je Sodišče potrdilo presojo Splošnega sodišča v tej zadevi, ni mogoče razumeti, kot da so bili s tem spremenjeni pogoji za uporabo domneve o odločilnem vplivu, opredeljene v prejšnji točki (zgoraj v točki 210 navedena sodba Splošnega sodišča Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 62, in sodba Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2009 v zadevi Itochu proti Komisiji, T‑12/03, ZOdl., str. II‑883, točka 50).

213    V teh okoliščinah za domnevo, da matična družba izvaja odločilen vpliv na poslovno politiko odvisne družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital odvisne družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko tako matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni odvisni družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena odvisna družba na trgu ravna samostojno (zgoraj v točki 181 navedena sodba Sodišča Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točka 61, in sodba Sodišča z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točka 57).

214    Da bi opredelili, ali odvisna družba samostojno določa svoje ravnanje na trgu, ne zadostuje zgolj upoštevanje dejstva, da matična družba vpliva na politiko cen, proizvodne in distribucijske dejavnosti, cilje prodaje, bruto marže, stroške prodaje, denarni tok („cash flow“) ali zaloge in trženje. Kot je bilo navedeno v točki 209 zgoraj, je treba upoštevati tudi vse upoštevne elemente v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi vezmi, ki to odvisno družbo povezujejo z matično družbo, ti pa so lahko različni glede na primer in jih torej ni mogoče taksativno našteti (glej v tem smislu zgoraj v točki 181 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točka 65, in zgoraj v točki 210 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točki 64 in 65).

215    Domneva, čeprav jo je težko ovreči, ostane v dopustnih mejah, če je sorazmerna z legitimnim ciljem, ki mu sledi, če obstaja možnost predložitve nasprotnega dokaza in če je zagotovljena pravica do obrambe (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 23. decembra 2009 v zadevi Spector Photo Group in Van Raemdonck, C‑45/08, ZOdl., str. I‑12073, točki 43 in 44, ter zgoraj v točki 104 navedeno sodbo ESČP Janosevic proti Švedski, točke od 101 do 110).

216    Vendar se domneva o odločilnem vplivu, ki se izvaja nad odvisno družbo, ki je v celoti ali skoraj v celoti v lasti matične družbe, nanaša zlasti na vzpostavitev ravnovesja med pomenom cilja omejevanja ravnanj, ki so v nasprotju s pravili o konkurenci, zlasti s členom 81 ES, in preprečevanja njihovega ponavljanja na eni strani ter zahtevami nekaterih splošnih načel prava Unije, kot so zlasti načela domneve nedolžnosti, individualizacije kazni in pravne varnosti, pa tudi pravica do obrambe, vključno z načelom enakosti orožij, na drugi strani (zgoraj v točki 213 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 59).

217    Iz tega izhaja, da je taka domneva sorazmerna z zastavljenim legitimnim ciljem.

218    Poleg tega domneva, navedena v točki 211 zgoraj, temelji na ugotovitvi, da lahko – razen v izjemnih okoliščinah – družba, ki ima v lasti ves kapital odvisne družbe, že samo zaradi te okoliščine izvaja odločilen vpliv na ravnanje te odvisne družbe ter da je mogoče neobstoj dejanskega vplivanja navadno najučinkoviteje ugotavljati v sferi subjektov, za katere se ta domneva uporablja. Če bi lahko v teh okoliščinah zadevna stranka navedeno domnevo ovrgla že z nedokazanimi navedbami, bi bila ta pretežno brezpredmetna. Vendar je ta domneva izpodbojna in subjekti, ki jo želijo ovreči, lahko predložijo vse elemente, ki so povezani z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi vezmi, ki odvisno družbo povezujejo z matično družbo in za katere menijo, da se z njimi lahko dokaže, da odvisna in matična družba ne tvorita enotnega gospodarskega subjekta, ampak odvisna družba na trgu ravna samostojno (zgoraj v točki 213 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točki 60 in 61; glej v tem smislu zgoraj v točki 148 navedeno sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, točka 29).

219    Nazadnje, Komisija mora matično družbo zaslišati, preden sprejme odločbo v zvezi z njo, to odločbo pa lahko preizkusijo sodišča Unije, ki morajo pri odločanju upoštevati pravico do obrambe (zgoraj v točki 80 navedena sodba Schindler Holding in drugi proti Komisiji, točka 110).

220    V obravnavani zadevi ni sporno, da je imela družba Compagnie v obdobju kršitve v lasti 100 % lastniškega kapitala družbe Saint-Gobain Glass France.

221    Poleg tega iz sodne prakse, predstavljene v točkah od 213 do 215 zgoraj, izhaja, da mora matična družba, kadar ji Komisija na podlagi domneve o odločilnem vplivu pripiše odgovornost za kršitev, to izpodbijati s predložitvijo zadostnih dokazov o samostojnem ravnanju odvisne družbe na trgu. V zvezi s tem mora matična družba predložiti vse dokaze o organizacijskih, gospodarskih in pravnih vezeh med njo in njeno odvisno družbo, s katerimi je mogoče dokazati, da ne tvorita enotnega gospodarskega subjekta.

222    Preučiti je torej treba, ali je Komisija upravičeno menila, da elementi, ki jih je med preiskavo predložila družba Compagnie, ne omogočajo dokaza o poslovni samostojnosti družbe Saint-Gobain Glass France na trgu in torej dokaza, da ta družba in družba Compagnie ne tvorita enotnega gospodarskega subjekta v smislu konkurenčnega prava Unije.

223    Iz točke 600 in naslednjih izpodbijane odločbe izhaja, da se Komisija v podporo domnevi, da je družba Compagnie v obdobju kršitve izvajala odločilen vpliv na poslovno politiko družbe Saint-Gobain Glass France, večinoma opira na tri vrste ugotovitev.

224    Na prvem mestu, Komisija navaja trditve v zvezi s poslovno organizacijo skupine Saint-Gobain. Komisija tako ob sklicevanju na več letnih poročil družbe Compagnie navaja, da različni sektorji dejavnosti skupine Saint-Gobain sicer res upravljajo lastne posle ter opredeljujejo in izvajajo poslovne in tržne strategije v zvezi z lastno dejavnostjo, vendar se ti sektorji kljub temu umeščajo v temeljni okvir operativnega upravljanja, ki ga določa družba Compagnie in katerega namen je izvajanje poslovnega modela skupine. Komisija v zvezi s tem navaja dopis, ki ji ga je 4. oktobra 2006 poslala družba Saint-Gobain Glass France v odgovor na zahtevo za informacije, ki jo je naslovila nanjo, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so bile pobude, ki jih je sprejel sektor skupine za steklo, in rezultati, ki jih je dosegel, v skladu s prednostnimi nalogami in cilji, določenimi za vse dejavnosti skupine, kot jih je opredelila generalna uprava družbe Compagnie. Po mnenju Komisije iz istega dopisa izhaja, da se poslovne smernice, kot so operativni načrti in proračuni ter pomembne operativne poslovne odločitve sicer res pripravijo na ravni poslovnih enot, vendar jih na zadnji stopnji sprejme direktor sektorja družbe Saint-Gobain za steklo.

225    Na drugem mestu, Komisija se sklicuje na strukturne elemente. Tako najprej izpostavlja vezi, ki so obstajale med vodstvom družbe Compagnie in vodstvom sektorja skupine Saint-Gobain za steklo. Tako naj bi A. zasedal položaj pomočnika generalnega direktorja družbe Compagnie in naj bi v tej vlogi poročal namestniku generalnega direktorja skupine. A. naj bi bil poleg tega predsednik sektorja skupine Saint-Gobain ter družb Saint-Gobain Glass France in Saint-Gobain Sekurit France za steklo. Do leta 2001 naj bi bil tudi predsednik skupine Saint-Gobain Sekurit International. A. naj bi se udeleževal sestankov operativnega odbora in generalnega upravnega odbora družbe Compagnie ter naj bi bil poleg tega pristojen za inovacije v skupini Saint-Gobain. Nato naj bi bilo treba upoštevati še okoliščino, da so trije člani upravnega odbora družne Saint-Gobain Glass France hkrati zasedali vodstvene položaje v družbi Compagnie.

226    Komisija dodaja, da je A. član vodstvene ekipe skupine, v kateri je tudi namestnik generalnega direktorja skupine, ki je hkrati tudi član izvršnega odbora družbe Compagnie. Tako naj ne bi bilo verjetno, da člani vodstvene ekipe, ki kot A. vodijo enega od poslovnih sektorjev, komunicirajo le med seboj in torej vodijo skupino brez sodelovanja izvršnega odbora družbe Compagnie.

227    Na tretjem mestu in nazadnje Komisija še navaja, da imata družbi Compagnie in Saint-Gobain Glass France sedež na istem naslovu. Ta okoliščina naj bi poenostavila razvoj enotne poslovne politike v tem podjetju.

228    Družbi Compagnie in Saint-Gobain to stališče izpodbijata.

229    V zvezi s tem sicer nekateri elementi, ki jih je predložila družba Compagnie, kažejo na to, da je bila družba Saint-Gobain Glass France zelo samostojna, vendar družba Compagnie kljub temu ni uspela ovreči domneve, ki se uporablja zanjo v obravnavani zadevi.

230    Na prvem mestu, nemogoče je sprejeti trditev družbe Compagnie, da je samostojnost družbe Saint-Gobain dokazana z decentraliziranim upravljanjem skupine Saint-Gobain in dejstvom, da je družba Compagnie le krovna družba brez operativnih pristojnosti, ki ne posega v operativno upravljanje svojih odvisnih družb.

231    Ta družba namreč najprej trdi, da so v njenem „etičnem kodeksu“ določena le splošna načela, ki niso povezana s poslovno politiko njenih odvisnih družb, in dodaja, da sicer določa splošno strategijo skupine Saint-Gobain, vendar po drugi strani sektorjem dejavnosti pušča proste roke pri opredeljevanju in izvajanju njihove poslovne politike. Vendar je treba ugotoviti, da družba Compagnie ni predložila niti svojega „etičnega kodeksa“ niti nobenega drugega dokumenta, s katerim bi lahko podkrepila te trditve.

232    Dalje, namen holdinške družbe v primeru skupine družb je zbrati kapitalske deleže v različnih družbah in zagotoviti njihovo enotno upravljanje (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff-Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl. str. II‑2567, točka 63, ter z dne 29. junija 2012 v zadevi E.ON Ruhrgas in E.ON proti Komisiji, T‑360/09, točka 283). Ker ni nobenega dokaza o nasprotnem, je treba torej šteti, da vezi med družbama Compagnie in Saint-Gobain Glass France napeljujejo na to, da je družba Compagnie v času storitve kršitve zlasti z usklajevanjem finančnih naložb v skupini Saint-Gobain izvajala odločilen vpliv na ravnanje svoje odvisne družbe (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 17. maja 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, T‑299/08, ZOdl., str. II‑2149, točka 99). V zvezi s tem je treba še opozoriti, prvič, da družba Compagnie priznava, da določa splošne cilje glede donosnosti svojih odvisnih družb, si prizadeva za njihovo finančno ravnovesje in ugled, prispeva pa tudi k financiranju naložb, ki jih realizirajo, ter, drugič, da iz podatkov, ki jih je predložila sama družba Compagnie, izhaja, da skoraj polovica njenih uslužbencev dela na finančnem področju.

233    Kar zadeva notranjo razdelitev različnih dejavnosti družbe Compagnie, ki je podobna decentraliziranemu upravljanju, med različnimi enotami in oddelki, je to običajen pojav v skupinah družb, kot je tista, ki jo vodi družba Compagnie, zato ni mogoče niti s to trditvijo nič bolj ovreči domneve, da sta bili družbi Compagnie in Saint-Gobain eno samo podjetje v smislu člena 81 ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 232 navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji z dne 17. maja 2011, točka 99).

234    Na drugem mestu, sprejeti ni mogoče niti trditve družbe Compagnie, da je, prvič, družba Saint-Gobain Glass France vedno samostojno opredeljevala svojo poslovno strategijo, ker ni družba Compagnie nikoli niti določala niti potrjevala njenih načrtov dejavnosti in proračunov, družba Saint-Gobain Glass France pa je lahko v praksi na trgu delovala samostojno, ter da je bila, drugič, družba Saint-Gobain Glass France finančno popolnoma neodvisna, saj naj bi bil nadzor, ki ga je izvajala družba Compagnie, zelo splošen.

235    Družba Compagnie ni namreč predložila nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče te trditve dokazati, poleg tega pa je treba še ugotoviti, da je iz dopisa, ki ga je družba Saint-Gobain Glass France 4. oktobra 2006 naslovila na Komisijo v odgovor na zahtevo za informacije, ki jo je prejela od te institucije, razvidno, da je družba Compagnie potrjevala naložbe in proračune posameznih sektorjev dejavnosti skupine Saint-Gobain ter redno nadzirala rezultate, ki so jih dosegli posamezni sektorji. Ta element potrjuje ugotovitev, da je družba Compagnie izvajala odločilen vpliv na ravnanje svoje odvisne družbe, in sicer zlasti z usklajevanjem finančnih naložb v skupini Saint-Gobain (glej v tem smislu zgoraj v točki 232 navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji z dne 17. maja 2011, točka 102).

236    Tudi če je načrte dejavnosti pred morebitno predložitvijo družbi Compagnie potrdilo vodstvo sektorja za steklo, na podlagi tega nikakor še ni mogoče sklepati, da jih ta družba ni mogla spremeniti, zavrniti ali nadzirati njihove uporabe.

237    Na tretjem mestu, trditev družbe Compagnie, da ji je družba Saint-Gobain Glass France informacije predlagala po sistemu „od spodaj navzgor“ („bottom-up“) in da po predložitvi teh informacij odvisni družbi niso bila dana navodila, je brezpredmetna. Tudi če je bilo to res, tak način predložitve informacij odvisne družbe matični družbi ne vpliva na možnost zadnjenavedene, da izvaja odločilen vpliv na ravnanje zadevne odvisne družbe na trgu. V obravnavani zadevi družba Compagnie s potrditvijo, da so ji bile predložene informacije iz proračunov in finančnih poročil njenih odvisnih družb, prej potrjuje domnevo, da je lahko ta matična družba v celoti izvajala odločilen vpliv na ravnanje zadevne odvisne družbe na trgu, tako da je nadzirala njeno donosnost in glede na dosežene rezultate usmerjala njene strateške poslovne odločitve. To ugotovitev še potrjuje navedba A., direktorja sektorja za steklo v skupini Saint-Gobain, med upravnim postopkom, da je namestniku generalnega direktorja družbe Compagnie predstavljal dejavnosti oddelka za avtomobilsko steklo navedene skupine.

238    Na četrtem mestu, zavrniti je treba tudi trditvi, da, prvič, družba Compagnie ni nikoli sodelovala pri kršitvi in z njo ni bila niti seznanjena, saj naj bi odločitve v zvezi s prodajnimi cenami, posebnimi ponudbami proizvajalcem avtomobilov in politiko popustov spadale v izključno pristojnost odvisnih družb, ki sestavljajo sektor skupine Saint-Gobain za steklo, ter da je, drugič, trg avtomobilskega stekla med petimi sektorji dejavnosti skupine Saint-Gobain poseben sektor, ki je poleg tega le ohlapno povezan z drugimi enotami iz sektorja za steklo.

239    Z nobeno od teh trditev namreč ni mogoče dokazati da je družba Saint-Gobain Glass France samostojno določala svojo poslovno politiko na trgu.

240    Najprej je treba spomniti, da – kot izhaja iz ustaljene sodne prakse – ni odnos prigovarjanja h kršitvi med matično in odvisno družbo ali celo vpletenost prve v navedeno kršitev tisti, ki Komisiji omogoča, da odločbo o naložitvi glob naslovi na matično družbo skupine družb, ampak ji to omogoča dejstvo, da obe tvorita eno samo podjetje (zgoraj v točki 210 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 58; glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Groupe Gascogne proti Komisiji, T‑72/06, neobjavljena v ZOdl., točka 74). Tako lahko organizacijske, gospodarske in pravne vezi med matično družbo in njeno odvisno družbo dokažejo obstoj vpliva prve na strategijo druge ter zato upravičijo, da ju je mogoče šteti za en sam gospodarski subjekt (zgoraj v točki 210 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 83).

241    Dalje, dejstvo, da dejavnosti družbe Saint-Gobain Glass France, na katere se nanaša izpodbijana odločba, zadevajo le enega od številnih trgov, na katerih je dejavna skupina Saint-Gobain, v obravnavani zadevi ni bistveno. Za skupine, kot je tista, ki jo vodi družba Compagnie, ni namreč nič nenavadnega, da so prisotne na več trgih in da se pristojnost za dejavnosti v zvezi s temi trgi podeli različnim odvisnim družbam ali skupinam odvisnih družb, kar pa še ne pomeni, da krovna družba ne izvaja odločilnega vpliva na poslovno politiko svojih različnih odvisnih družb.

242    Zavrniti je torej treba trditev družbe Compagnie, da je Komisija v bistvu napačno menila, da z elementi, s katerimi se je seznanila med preiskavo, ni mogoče dokazati, da družba Compagnie ni izvajala odločilnega vpliva na poslovno politiko družbe Saint-Gobain Glass France.

243    Kar zadeva očitek v zvezi s tem, da je zaradi dokaznega standarda, ki ga je v obravnavani zadevi zahtevala Komisija za ovržbo domneve o izvajanju odločilnega vpliva, ta domneva postala neizpodbojna, ga ni mogoče sprejeti. V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 213 do 215 zgoraj, se od družbe Compagnie namreč ni zahtevala predložitev dokaza o nevpletenosti v upravljanje odvisne družbe, ampak le predložitev zadostnih dokazov, da je odvisna družba na zadevnem trgu ravnala samostojno (glej v tem smislu zgoraj v točki 232 navedeno sodbo Elf Aquitaine proti Komisiji z dne 17. maja 2011, točka 120). Zgolj okoliščina, da subjekt v nekem primeru ne predloži dokazov za izpodbitje domneve o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva, namreč še ne pomeni, da te domneve nikakor ni mogoče izpodbiti (zgoraj v točki 213 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji z dne 29. septembra 2011, točki 65 in 66).

244    Ob upoštevanju zgoraj navedenega je torej treba tudi šteti, da pristopa, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi v zvezi z elementi, ki jih je predložila družba Compagnie za izpodbijanje domneve, ki se v obravnavani zadevi uporablja zanjo, če ga obravnavamo kot celoto, ni mogoče opredeliti kot probatio diabolica.

245    V zvezi z različnimi sklicevanji družbe Compagnie na nekatere prejšnje odločbe Komisije, v katerih naj ta matičnim družbam ne bi pripisala kršitev odvisnih družb v njihovi stoodstotni lasti, je dovolj opozoriti, da praksa odločanja Komisije ne pomeni pravnega okvira za globe v zadevah s področja kršitve pravil o konkurenci, saj je ta okvir opredeljen samo v Uredbi št. 1/2003, kot se uporablja ob upoštevanju smernic, pri čemer Komisije njene prejšnje presoje ne zavezujejo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl. str. I‑1843, točka 82, in zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Erste Group Bank in drugi, točka 123).

246    Prav tako je z vidika presoje zakonitosti izpodbijane odločbe brezpredmetno to, da se v drugih pravnih sistemih uporabljajo drugačna pravila za pripis kršitev konkurenčnega prava.

247    Iz zgoraj navedenega izhaja, da očitka v zvezi z napačno uporabo prava pri pripisu kršitve družbe Saint-Gobain Glass France družbi Compagnie ni mogoče sprejeti.

248    Ker je torej Komisija upravičeno menila, da sta družbi Compagnie in Saint-Gobain Glass France eno podjetje v smislu člena 81 ES, je treba kot brezpredmetno zavrniti tudi trditev družbe Compagnie, da je domneva o izvajanju odločilnega vpliva, ki jo je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi in katere načelno zakonitost je Sodišče priznalo v zgoraj v točki 181 navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, v bistvu v nasprotju z načelom individualizacije kazni. Prav tako ni mogoče sprejeti niti očitka družbe Compagnie v zvezi s kršitvijo načela domneve nedolžnosti, določenega v členu 48 Listine o temeljnih pravicah in členu 6 EKČP, tudi če bi bil ta očitek dopusten, čeprav je bil predložen šele v dopolnilni vlogi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Álvarez proti Komisiji, T‑78/06, neobjavljena v ZOdl., točke od 31 do 41).

249    Nazadnje je treba ob upoštevanju sklepa iz točke 247 zgoraj kot neutemeljen zavrniti očitek v zvezi z zlorabo pooblastil, v skladu s katerim naj bi bil pripis kršitve družbe Saint-Gobain družbi Compagnie utemeljen le z željo Komisije, da družbi Saint-Gobain naloži globo, višjo od 10‑odstotne zgornje meje, ki jo določa člen 23(2) Uredbe št. 1/2003.

250    Ta tožbeni razlog torej ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

5.     Peti tožbeni razlog: kršitev načel prepovedi retroaktivnosti kazni in varstva legitimnih pričakovanj

251    Ta tožbeni razlog se v bistvu ujema z enim od tožbenih razlogov, na katere se sklicuje družba Compagnie v zadevi T‑73/09. Zato ju je treba preučiti skupaj.

a)     Trditve strank

252    Družbi Saint-Gobain in Compagnie trdita, da je z izpodbijano odločbo kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti kazni, določeno s členom 7 EKČP in členom 49 Listine o temeljnih pravicah, ter načelo varstva legitimnih pričakovanj, saj je Komisija uporabila smernice iz leta 2006, čeprav so bile te sprejete po koncu kršitve. Zaradi take retroaktivne uporabe navedenih smernic naj bi se znatno zvišala raven glob, kot jo je bilo mogoče predvideti v času dejanskega stanja na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člena 65(5) [PJ] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: smernice iz leta 1998).

253    V skladu s sodno prakso naj bi načelo prepovedi retroaktivnosti kazni nasprotovalo retroaktivni uporabi nove razlage pravila, s katerim je določena kršitev, kadar je z njim zvišana raven naloženih glob, če takega razvoja v času, ko je bila kršitev storjena, ni bilo mogoče razumno predvideti in če ni nujen za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike Unije. Ta pogoja naj bi bila v obravnavani zadevi izpolnjena. Prvič, ker raven glob, naloženih od začetka uporabe smernic iz leta 2006, ni povezana z ravnjo glob, naloženih pred tem, je treba šteti, da razvoja, ki izhaja iz uporabe navedenih smernic, ni bilo mogoče razumno predvideti. To naj bi držalo zlasti zaradi teže, ki se na podlagi smernic iz leta 2006 pri izračunu globe pripiše dejavniku trajanja kršitve, saj naj bi bila ta veliko večja kot na podlagi smernic iz leta 1998. Drugič, zelo visoka raven glob, ki jih nalaga Komisija na podlagi smernic iz leta 2006, naj ne bi bila potrebna za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike Unije.

254    Družba Compagnie meni, da bi bilo smernice iz leta 2006 – tudi če bi bilo treba šteti, da je Komisija v obravnavani zadevi uporabila Uredbo št. 17 – mogoče izenačiti s spremembo ravnanja, ki si ga je Komisija jasno zastavila v smernicah iz leta 1998, in sicer v smislu večje strogosti. Smernice iz leta 2006 naj bi bilo torej mogoče uporabiti le za zadeve iz obdobja po njihovi objavi.

255    Teh sklepov naj ne bi bilo mogoče omajati z zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, saj je Sodišče v tej sodbi odločalo le o retroaktivni uporabi smernic iz leta 1998. Tako naj bi se ta sodba nanašala na uporabo smernic za dejansko stanje, nastalo v obdobju, ko take smernice še niso bile objavljene. To pomeni, da je bila kršitev iz navedene zadeve v nasprotju z okoliščinami iz obravnavanega spora storjena v obdobju, za katero je bila značilna velika pravna negotovost v zvezi z izračunavanjem glob in v katerem si zadevna podjetja v zvezi s tem zato niso mogla izoblikovati nobenih legitimnih pričakovanj. Nasprotno naj bi imela v obravnavani zadevi podjetja, ki so naslovniki izpodbijane odločbe, vse razloge za to, da so pričakovala, da bo njihovo prihodnje ravnanje sankcionirano v skladu s smernicami iz leta 1998, saj je Sodišče v zgoraj v točki 116 navedeni sodbi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji priznalo njihovo normativnost.

256    Družba Compagnie se poleg tega sklicuje na več govorov, ki sta jih imela pred letom 2006 evropska komisarja, pristojna za konkurenčno politiko v Uniji, in iz katerih naj bi izhajalo, da v obdobju nastanka spornih dejstev sprejetje novih smernic za izračun glob ni bilo predvidljivo.

257    Po mnenju družb Saint-Gobain in Compagnie bi bilo treba zato globo izračunati na podlagi smernic iz leta 1998.

258    Komisija opozarja, da je zakonska podlaga glob, naloženih v primeru kršitve pravil o konkurenci iz člena 81 ES, člen 23 Uredbe št. 1/2003, smernice iz leta 2006 pa le opredeljujejo metodo, po kateri se te globe izračunajo. Globe naj bi bilo torej treba izračunati tako na podlagi smernic iz leta 1998 kot smernic iz leta 2006 ob upoštevanju teže in trajanja kršitev, kot to določa člen 23 Uredbe št. 1/2003. Ker smernice iz leta 2006 odražajo metodo, prilagojeno za uporabo nespremenjene zakonske določbe, Komisija meni, da je mogoče sklepanje Sodišča iz zgoraj v točki 116 navedene sodbe Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji prenesti na obravnavano zadevo. To naj bi še toliko bolj držalo, ker je Sodišče v tej sodbi izoblikovalo splošna načela v zvezi s področjem uporabe smernic o izračunu glob.

259    Čeprav drži, da je v smernicah iz leta 2006 večja teža pripisana merilu trajanja, Komisija meni, da je bilo to spremembo v času storitve kršitve mogoče predvideti, kot naj bi bilo mogoče predvideti tudi to, da bi bilo mogoče pri izračunu globe v prihodnje upoštevati vrednost zadevne prodaje namesto pavšalnega zneska. Tako naj bi Sodišče že pred sprejetjem smernic iz leta 2006 izrazilo določeno naklonjenost temu, da se pri izračunu globe raje upošteva vrednost zadevne prodaje, ne pa pavšalni znesek. Komisija še meni, da je bil dodatni znesek, ki se odslej naloži zaradi odvračalnosti, že vključen v pavšalni znesek, ki se je glede na težo kršitve uporabljal v obdobju, ko so veljale smernice iz leta 1998. Nazadnje naj bi družba Compagnie neutemeljeno trdila, da je bilo mogoče v času nastanka spornega dejanskega stanja domnevati, da Komisija ne bo retroaktivno uporabila novih smernic, ki bi jih lahko sprejela. Komisija namreč opozarja na načelo, po katerem ima proste roke pri prilagajanju smernic glede na potrebe, vse dokler take prilagoditve upoštevajo zakonski okvir, določen z Uredbo št. 1/2003.

260    Komisija poleg tega še poudarja, prvič, da v smernicah iz leta 1998 ni bilo nikjer določeno, da se bodo uporabljale za odločbe v zvezi s kršitvami, storjenimi v času njihove uporabe, in, drugič, je v smernicah iz leta 2006, od katerih ne more odstopiti brez utemeljitve, navedeno, da se uporabljajo v vseh primerih, ko je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah poslano po 1. septembru 2006. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pa naj bi bilo v obravnavani zadevi poslano 18. aprila 2007.

261    Iz nedavne sodne prakse naj bi še izhajalo, da je bil cilj smernic iz leta 1998 zagotoviti preglednost in nepristranskost, ne pa predvidljivosti zneska glob. Taka predvidljivost naj ne bi bila zaželena, saj bi lahko negativno vplivala na odvračalni učinek glob, ker bi lahko zadevna podjetja natančno primerjala morebitno sankcijo, ki bi jim bila lahko naložena v primeru kršitve, s prednostmi, ki bi jim jih lahko taka kršitev prinesla.

262    Po mnenju Komisije teh sklepov ni mogoče omajati z načelom prepovedi retroaktivnosti kazni. Drži sicer, da se lahko načeloma to načelo uporablja za sprejetje smernic, zaradi katerih bi se lahko spremenila splošna konkurenčna politika v zvezi z globami. To pomeni, da to načelo nasprotuje retroaktivni uporabi novih smernic, če pravil, ki jih vsebujejo, v času kršitve ni bilo mogoče razumno predvidevati. Vendar Komisija kljub temu trdi, da zgolj okoliščina, da je mogoče na podlagi smernic iz leta 2006 naložiti višje globe, kot so bile naložene na podlagi smernic iz leta 1998, še ne povzroči kršitve načela prepovedi retroaktivnosti, saj, prvič, primerjava naloženih glob v različnih zadevah ni zanesljiva metoda v zvezi s tem in, drugič, družbi Compagnie in Saint-Gobain nista mogli predvideti natančne višine globe, ki bi jima bila naložena na podlagi smernic iz leta 1998.

263    Komisija izpodbija še to, da bi bilo mogoče v tem postopku upoštevati sklicevanje družbe Compagnie na govore, ki sta jih imela evropska komisarja, pristojna za konkurenčno politiko v Uniji, po koncu kršitve. Poleg dejstva, da s takimi govori ni mogoče omejiti polja prostega preudarka kolegija komisarjev, z njimi namreč nikakor ni mogoče dokazati niti tega, da prilagoditve smernic iz leta 1998 v obdobju storitve kršitve ni bilo mogoče razumno predvideti.

b)     Presoja Splošnega sodišča

264    Družbi Saint-Gobain in Compagnie Komisiji v bistvu očitata, da je kršila načeli varstva legitimnih pričakovanj in prepovedi retroaktivnosti kazni, ker je v obravnavani zadevi uporabila smernice iz leta 2006, čeprav so se v času storitve kršitve uporabljale smernice iz leta 1998. Z uporabo smernic iz leta 2006 naj bi se znatno povečal znesek globe v primerjavi z zneskom, izračunanim na podlagi smernic iz leta 1998, in sicer zlasti zaradi pomnožitve vrednosti prodaje blaga, ki ga je zadevala kršitev, s trajanjem kršitve.

265    V zvezi s tem Splošno sodišče uvodoma ugotavlja, da se utemeljitev, po kateri je zvišanje višine glob, do katerega je prišlo zaradi uporabe smernic iz leta 2006, očitno nesorazmerno v primerjavi s ciljem konkurenčne politike Unije, v bistvu prepleta z utemeljitvijo, navedeno v okviru drugega dela šestega tožbenega razloga iz zadeve T‑56/09. Zato bo preučena v točkah od 353 do 391 v nadaljevanju.

266    Nato je treba opozoriti, da so globe, ki jih je naložila Komisija v obravnavani zadevi, urejene s členom 23 Uredbe št. 1/2003, ta pa se ujema s členom 15 Uredbe št. 17, ki je veljala v času storitve kršitve. Člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da se pri določanju višine globe, ki se naloži podjetjem, ki so kršila pravila o konkurenci, upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve. Komisija je za določitev zneska globe uporabila smernice iz leta 2006, ki so bile objavljene, preden je bilo tožeči stranki 18. aprila 2007 poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

267    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je načelo prepovedi retroaktivnosti kazenskih zakonov, določeno s členom 7 EKČP in odslej tudi členom 49(1) Listine o temeljnih pravicah, temeljno načelo prava Unije, katerega upoštevanje je obvezno, ko se globe naložijo zaradi kršitve pravil o konkurenci. Na podlagi tega načela morajo biti izrečene sankcije v skladu s tistimi, ki so bile določene, ko je bila kršitev storjena (zgoraj v točki 116 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 202; zgoraj v točki 120 navedena sodba Splošnega sodišča LR AF 1998 proti Komisiji, točke od 218 do 221, in sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točka 39).

268    Tako člen 7(1) EKČP, ki ga je treba razumeti in uporabljati v smislu zagotavljanja učinkovitega varstva zoper samovoljni pregon, obsodbe in sankcije (glej sodbo ESČP z dne 22. novembra 1995 v zadevi S.W. proti Združenemu kraljestvu, série A, št. 335‑B, točka 35), določa, da je treba preveriti, ali je v času, ko je obtoženec storil dejanje, zaradi katerega je bil preganjan in obsojen, obstajala zakonska določba, na podlagi katere je bilo to dejanje kaznivo, in ali naložena kazen ne presega omejitev, določenih s to določbo (glej sodbe ESČP z dne 22. junija 2000 v zadevi Coëme in drugi proti Belgiji, Recueil des arrêts et décisions 2000‑VII, točka 145; z dne 29. marca 2006 v zadevi Achour proti Franciji, Recueil des arrêts et décisions 2006‑IV, točka 43, in z dne 15. decembra 2009 v zadevi Gurguchiani proti Španiji, št. 16012/06, točka 30).

269    Poleg tega imajo smernice lahko pravne učinke. Ti pravni učinki ne izhajajo iz lastne zavezujoče narave, temveč iz njihovega sprejetja in objave od Komisije. Sprejetje in objava smernic kažeta na samoomejevanje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku, saj se ta ne more oddaljiti od njih, ne da bi bilo to glede na okoliščine primera sankcionirano zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot so načela enakega obravnavanja, varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 209 do 212).

270    Smernice kot instrument politike na področju konkurence torej spadajo na področje uporabe načela prepovedi retroaktivnosti, podobno kot to velja za novo razlago, ki se v sodni praksi izoblikuje v zvezi z določbo, ki določa kršitev, kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 7(1) EKČP (glej sodbi ESČP z dne 22. novembra 1995 v zadevi S.W. in C.R. proti Združenemu kraljestvu, série A, št. 335‑B in 335‑C, točke od 34 do 36 in od 32 do 34, in z dne 15. novembra 1996 v zadevi Cantoni proti Franciji, Recueil des arrêts et décisions 1996‑V, točke od 29 do 32, ter zgoraj v točki 268 navedeno sodbo Coëme in drugi proti Belgiji, točka 145). Na podlagi te sodne prakse je lahko kršitev te določbe posledica sodne razlage, katere rezultata ni bilo mogoče razumno predvideti v času, ko je bila kršitev storjena, zlasti glede na razlago, ki je bila takrat sprejeta v sodni praksi glede zadevne zakonske določbe.

271    Vendar je obseg pojma predvidljivosti pretežno odvisen od vsebine besedila, ki ga zadeva, področja, ki ga pokriva, ter števila in statusa njegovih naslovnikov. Tako predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da bi bila zadevna oseba prisiljena poseči po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno ocenila posledice, ki lahko nastanejo zaradi nekega dejanja. To zlasti velja za strokovnjake, ki so navajeni, da morajo izkazovati izredno skrbnost pri opravljanju svoje dejavnosti, in od katerih je mogoče pričakovati, da posebej pazijo na to, da presodijo tveganja, ki jih ta prinaša (zgoraj v točki 116 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke od 215 do 223, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑59/02, ZOdl., str. II‑3627, točka 44; glej zgoraj v točki 270 navedeno sodbo ESČP v zadevi Cantoni proti Franciji, točka 35, in sodbo ESČP z dne 20. januarja 2009 v zadevi Sud Fondi Srl in drugi proti Italiji, št. 75909/01, točka 109).

272    Poleg tega jamstev iz člena 7(1) EKČP ni mogoče razlagati tako, da izključujejo postopno razjasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti, zlasti zaradi prilagajanja spremembam okoliščin, dokler je rezultat skladen z bistvom kršitve in razumno predvidljiv (glej sodbo ESČP z dne 12. julija 2007 v zadevi Jorgic proti Nemčiji, Recueil des arrêts et décisions 2007‑III, točka 101 in navedena sodna praksa).

273    Na podlagi navedene sodne prakse je treba torej zaradi nadzora nad upoštevanjem načela prepovedi retroaktivnosti v obravnavani zadevi preveriti, ali so bile spremembe pri načinu izračuna globe, uveljavljene s sprejetjem smernic iz leta 2006, razumno predvidljive, ko so bile kršitve storjene (glej v tem smislu zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 224).

274    V zvezi s tem je treba opozoriti, da so bile smernice iz leta 2006 sprejete predvsem zato, da bi politiko pregona kršitev členov 81 ES in 82 ES spremenili na podlagi izkušenj iz predhodne prakse ter tako globam, naloženim za take kršitve, zagotovili zadosten odvračalni učinek. Za uresničitev tega cilja so bile zlasti uvedene tri glavne novosti, in sicer, prvič, sklicevanje na vrednost prodaje blaga v zvezi s kršitvijo kot osnova za določitev glob, s čimer je bil nadomeščen tarifni sistem, drugič, vključitev dodatnega zneska. namenjenega odvračanju podjetij od udeležbe pri najresnejših kršitvah konkurenčnega prava, v osnovni znesek globe in, tretjič, pripis večje teže trajanju kršitve pri izračunu globe.

275    Komisija v zvezi z zadnjenavedenim elementom meni, da mora ob upoštevanju neizogibnega vpliva trajanja kršitve na morebitne posledice te kršitve na trg globa odražati tudi število let, ko je podjetje sodelovalo pri kršitvi. Pomnožitev vrednosti prodaje, povezane s kršitvijo, s trajanjem udeležbe pri kršitvi naj bi torej pripomogla k določitvi globe, ki ne odraža le gospodarske teže navedene kršitve, temveč tudi sorazmerno težo vsakega posameznega udeleženega podjetja.

276    Vendar iz ustaljene sodne prakse, uveljavljene že v obdobju začetka delovanja spornega kartela, izhaja, da Komisiji to, da je v preteklosti za nekatere vrste kršitev uporabljala določeno raven glob, ne preprečuje, da je ne bi – lahko tudi znatno – dvignila v mejah, določenih v Uredbi št. 17 in Uredbi št. 1/2003, če je to potrebno, da se zagotovi izvajanje konkurenčne politike Unije. Za učinkovito uporabo pravil o konkurenci Unije mora imeti Komisija torej možnost kadar koli prilagoditi raven glob potrebam te politike (glej v tem smislu zgoraj v točki 77 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109; zgoraj v točki 135 navedeno sodbo Aristrain proti Komisiji z dne 2. oktobra 2003, točka 81, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri proti Komisiji, točka 227). Tak manevrski prostor je mogoče utemeljiti zlasti z okoliščino, da bi imela podjetja, če bi bil znesek globe rezultat izračuna na podlagi preproste aritmetične formule, možnost predvideti morebitno sankcijo in jo primerjati s prednostmi, ki bi jih imela od kršitve pravil konkurenčnega prava (zgoraj v točki 150 navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 336).

277    Iz tega izhaja, da podjetja, ki so v upravnem postopku, ki lahko privede do izreka globe, ne morejo legitimno pričakovati, niti da Komisija ne bo presegla višine glob, ki jo je uporabljala prej, niti da bo uporabila določeno metodo njihovega izračuna (zgoraj v točki 116 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 228). To velja, tudi kadar se raven glob zviša, ker se za obravnavane zadeve uporabijo splošnoveljavna pravila ravnanja, kot so smernice iz leta 2006 (glej po analogiji zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 229 in 230, in zgoraj v točki 245 navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji z dne 19. marca 2009, točka 59).

278    Tega sklepa ni mogoče izpodbijati s trditvijo družbe Compagnie, da so „politike skladnosti s konkurenčnim pravom naložba, ki se uravnava zlasti na podlagi pričakovane ravni sankcij“, kar bi moralo po mnenju te družbe Splošno sodišče spodbuditi, da pri preučitvi tega tožbenega razloga upošteva posebna prizadevanja, ki naj bi jih ta namenila upoštevanju pravil, ki izhajajo iz navedenega prava. Take trditve namreč ni mogoče sprejeti, saj pravila Unije s področja konkurence niso dopolnilne narave, zato se podjetje ne more učinkovito sklicevati na stroške, ki jih zanj prinaša dejstvo, da jih mora upoštevati.

279    Poleg tega v nasprotju s trditvijo družbe Compagnie ni pomembno, da je bila povprečna raven glob na podlagi smernic iz leta 2006 zvišana po obdobju, v katerem so se uporabljala druga splošno veljavna pravila ravnanja.

280    Na prvem mestu, navedenega povečanja namreč ni mogoče obravnavati kot nezakonitega z vidika načel prepovedi retroaktivnosti in varstva legitimnih pričakovanj, saj ostaja v zakonskem okviru, določenem s členom 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003, kot ga razlagajo sodišča Unije (glej po analogiji sodbi Splošnega sodišča z dne 2. februarja 2012 v zadevi EI du Pont de Nemours in drugi proti Komisiji, T‑76/08, točka 126 in navedena sodna praksa, ter v zadevi Dow Chemical proti Komisiji, T‑77/08, točka 141 in navedena sodna praksa). Tako točka 32 smernic iz leta 2006 določa, da uporaba nove metode izračuna, določene v teh smernicah, ne vpliva na pravilo iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, po katerem naložene globe v nobenem primeru ne smejo preseči 10 % celotnega prometa posameznega podjetja ali podjetniškega združenja, udeleženega pri kršitvi, v predhodnem poslovnem letu. Poleg tega smernice iz leta 2006 določajo, da se globa izračuna glede na težo in trajanje zadevne kršitve, da se tako upošteva pravilo iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003.

281    Na drugem mestu, ob upoštevanju načel, navedenih v točkah 276 in 277 zgoraj, in v nasprotju s trditvijo družbe Compagnie niti okoliščina, da bi bilo mogoče uporabo smernic iz leta 1998 od januarja 2003 razširiti na celotno EGP, niti govori, ki sta jih imela komisarja, pristojna za konkurenčno politiko v Uniji, v letih 2003 in 2005, za gospodarske subjekte niso mogli ustvariti legitimnih pričakovanj, da te smernice v prihodnje ne bodo spremenjene.

282    Na tretjem mestu in nazadnje, ni sporno, da je Komisija v obravnavani zadevi uporabila pravilo ravnanja iz točke 38 smernic iz leta 2006, po katerem se navedene smernice uporabljajo za vse zadeve, za katere je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah prejeto po 1. septembru 2006. Zato ni mogoče sprejeti trditve družbe Compagnie, da je legitimno pričakovala, da Komisija v tej zadevi ne bo uporabila metode izračuna, določene v smernicah iz leta 2006.

283    Iz utemeljitev, navedenih v točkah od 274 do 282 zgoraj, namreč izhaja, da so lahko preudarni gospodarski subjekti, kakršna sta družbi Saint-Gobain in Compagnie, v obdobju storitve kršitev razumno predvideli zvišanje povprečne višine glob, naloženih podjetjem zaradi kršitve člena 81 ES, po sprejetju smernic iz leta 2006. Iz tega sledi, da ni mogoče sprejeti njunega očitka, da je Komisija v obravnavani zadevi uporabila smernice iz leta 2006 ter da je zato kršila načeli prepovedi retroaktivnosti kazni in varstva legitimnih pričakovanj, saj naj bi jima na podlagi take odločitve naložila višjo globo, kot bi izhajala iz uporabe smernic iz leta 1998. Iz istih razlogov Komisiji v smernicah iz leta 2006 ni bilo treba dodatno pojasnjevati, da je zvišanje glob potrebno za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike Unije (glej po analogiji zgoraj v točki 148 navedeno sodbo Schindler Holding in drugi proti Komisiji, točka 128).

284    Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

6.     Šesti tožbeni razlog: previsoka globa

285    Šesti, sedmi in osmi tožbeni razlog družbe Saint-Gobain je treba razumeti kot tri dele istega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da je globa previsoka. Najprej je treba preučiti očitek v zvezi z napačno uporabo člena 23 Uredbe št. 1/2003, kar zadeva upoštevanje ponovitve kršitve kot obteževalne okoliščine in neobrazložitev. Nato bodo preučeni očitki v zvezi z nesorazmernostjo globe in tem, da Komisija ni dovolj upoštevala okoliščine, da družba Saint-Gobain ni izpodbijala resničnosti dejstev.

a)     Prvi del tožbenega razloga: napačna uporaba člena 23 Uredbe št. 1/2003, kar zadeva upoštevanje ponovitve kršitve kot obteževalne okoliščine, kršitev načela sorazmernosti in neobstoj obrazložitve

286    Prvi tožbeni razlog se v bistvu ujema z enim od tožbenih razlogov, na katere se sklicuje družba Compagnie v zadevi T‑73/09. Zato ju je treba preučiti skupaj.

 Trditve strank

287    Družbi Saint-Gobain in Compagnie trdita, da je Komisija s tem, da je v obravnavani zadevi v okviru preučitve obteževalnih okoliščin upoštevala Odločbo Komisije 84/388/EGS z dne 23. julija 1984 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] (IV/30.988 – Sporazumi in usklajena ravnanja v sektorju ravnega stekla v državah Beneluksa (UL L 212, str. 13) (v nadaljevanju: odločba o ravnem steklu (Beneluks)) in Odločbo Komisije 89/93/EGS z dne 7. decembra 1988 v zvezi s postopkom uporabe členov [81 ES] in [82 ES] (IV/31.906 – Ravno steklo) (UL 1989, L 33, str. 44) (v nadaljevanju: odločba o ravnem steklu (Italija)), napačno uporabila pravila v zvezi s ponovitvijo kršitev iz člena 23 Uredbe št. 1/2003.

288    Družba Compagnie najprej trdi, da se z uporabo smernic iz leta 2006 v zvezi s tem kršita načeli varstva legitimnih pričakovanj in prepovedi retroaktivnosti, saj te smernice v obdobju nastanka spornega dejanskega stanja niso bile niti sprejete niti objavljene.

289    Dalje, načela, ki urejajo pripis kršitev pravil Unije o konkurenci podjetjem, naj bi nasprotovala upoštevanju teh odločb pri izračunu globe, naložene družbi Saint-Gobain. Ta naj namreč ne bi bila naslovnica nobene od njih in naj poleg tega ne bi imela nobene pristojnosti upravljanja podjetij, na katera sta bili ti odločbi naslovljeni. Tudi če bi bilo treba predpostaviti – kar ni upravičeno – da je skupina Saint-Gobain eno samo podjetje, naj bi Komisija storila napako, ker je vsa ravnanja skupine pripisala družbam, ki niso na čelu te skupine. Ta ugotovitev naj bi še toliko bolj veljala za odločbo o ravnem steklu (Italija), ki je bila naslovljena le na družbo Fabbrica Pisana, ne pa na družbo Compagnie. Z upoštevanjem te odločbe naj bi bila kršena tudi pravica do obrambe družbe Compagnie, saj ta ni bila njena naslovnica in zato pred sprejetjem navedene odločbe ni mogla predložiti stališč niti v zvezi z ravnanjem, ki se očita njeni odvisni družbi, niti v zvezi z lastno odgovornostjo. Poleg tega naj bi okoliščina, da je bila ta odločba naslovljena le na družbo Fabbrica Pisana, nakazovala na to, da družba Compagnie, ki je bila matična družba družbe Fabbrica Pisana, ni izvajala odločilnega vpliva na njeno poslovno politiko.

290    Ta del izpodbijane odločbe naj tudi ne bi bil obrazložen, saj je Komisija obe zadevni odločbi upoštevala kot obteževalni okoliščini kršitve, ki jo je storila družba Saint-Gobain, ne da bi ob tem predstavila elemente, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti, da se ji pripiše ravnanje sestrskih družb in družbe Compagnie.

291    Družbi Saint-Gobain in Compagnie poleg tega še menita, da je Komisija kot dokaz ponovitve kršitve neupravičeno upoštevala odločbo o ravnem steklu (Beneluks), čeprav je bila ta sprejeta leta 1984. Štirinajst let, kolikor je preteklo med letom 1984 in začetkom kršitve iz obravnavane zadeve, naj bi bilo v zvezi s tem predolgo obdobje.

292    Družba Compagnie vsekakor meni, da je treba – tudi če bi bilo odločbo o ravnem steklu (Beneluks) mogoče upoštevati kot dokaz o ponovitvi kršitve – šteti, da je 60‑odstotno povečanje zneska globe, ki ji je bila naložena solidarno z družbo Saint-Gobain, nesorazmerno ne le ob upoštevanju starosti te odločbe, ampak tudi dejstva, da je to edina ponovitev kršitve, ki ji jo je mogoče očitati. To pomeni, da bi moralo Splošno sodišče zaradi upoštevanja načel, zagotovljenih s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, v obravnavani zadevi na podlagi svoje neomejene sodne pristojnosti vsaj zmanjšati sankcijo, tako da bi ta ustrezneje odražala težo kršitve. Družba Saint-Gobain Splošnemu sodišču še predlaga, naj na podlagi neomejene sodne pristojnosti globo zmanjša na ustrezen znesek.

293    Komisija te trditve izpodbija. Najprej opozarja, da je bila v obravnavani zadevi utemeljena uporaba pravil v zvezi s ponovitvijo kršitve iz smernic iz leta 2006 in da je bila ponovitev kršitve, tudi če to ne bi držalo, kot obteževalna okoliščina, ki jo je Komisija lahko upoštevala, vključena že v smernice iz leta 1998.

294    Dalje, treba naj bi bilo upoštevati dejstvo, da družbi Saint-Gobain in Compagnie pripadata istemu podjetju ter da družba Compagnie dejansko nadzira vsako od svojih odvisnih družb.

295    Kar zadeva odločbo o ravnem steklu (Italija), Komisija meni, da je imela možnost, da je ne naslovi na družbo Compagnie, ne da bi ta nenavedba kazala na samostojnost njene odvisne družbe Fabbrica Pisana. Nasprotno, družba Compagnie naj ne bi izpodbijala tega, da je bila v obdobju nastanka dejanskega stanja, zaradi katerega je bila sprejeta ta odločba, stoodstotna lastnica družbe Fabbrica Pisana. Ker ni nobenega dokaza o nasprotnem, iz tega izhaja, da zadnjenavedena družba ni samostojno določala svojega ravnanja na trgu, zato bi lahko Komisija, če bi to želela, v tej zadevi globo naložila družbi Compagnie. Zato Komisija meni, da je za ugotovitev ponovitve kršitve podjetja, ki ga tvorita družbi Saint-Gobain in Compagnie, v izpodbijani odločbi upravičeno upoštevala zadevno odločbo.

296    Kar zadeva odločbo o ravnem steklu (Beneluks), ki je bila naslovljena na družbo Compagnie, Komisija trdi, da sta na podlagi sodbe Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji (C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331) ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovitve kršitve del njenega polja prostega preudarka za določitev višine glob, zato naj ji pri taki ugotovitvi ne bi bilo treba upoštevati morebitnega zastaralnega roka. Iz tega naj bi izhajalo, da ima Komisija na razpolago določen manevrski prostor, da v posameznem primeru presodi kazalnike, ki bi lahko potrjevali morebitno nagibanje zadevnih podjetij k izogibanju pravilom o konkurenci, kar zadeva tudi rok, ki je pretekel med zadevnima kršitvama. Tudi če ne bi upoštevali odločbe o ravnem steklu (Italija), sprejete leta 1988, bi bilo treba kljub temu ugotoviti, da dejstvo, da je med odločbo o ugotovitvi kršitve v zadevi o ravnem steklu (Beneluks) in ponovitvijo kršitve preteklo manj kot 14 let, kaže na nagibanje podjetja, ki ga tvorita družbi Compagnie in Saint-Gobain, k neupoštevanju konkurenčnega prava. To naj bi še toliko bolj držalo, ker so vse ugotovljene kršitve zadevale sektor skupine Saint-Gobain za steklo.

297    Izpodbijana odločba naj poleg tega nikakor ne bi bila neobrazložena, saj naj bi, prvič, Komisija v njej navedla razloge, zakaj po njenem mnenju družbi Saint-Gobain in Compagnie pripadata istemu podjetju, ter, drugič, naj bi bila zadnjenavedena družba naslovnica odločbe o ravnem steklu (Beneluks) in naj bi bila lahko nanjo naslovljena tudi odločba o ravnem steklu (Italija). V takih okoliščinah naj bi družba Saint-Gobain lahko razumela, zakaj se je v zvezi s podjetjem, ki ga tvori skupaj z družbo Compagnie, ponovitev kršitve upoštevala na tak način.

298    Kar zadeva pravico do obrambe v okviru odločbe o ravnem steklu (Italija), naj bi se ta v celoti upoštevala, saj je imela družba Compagnie v postopku, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, možnost, da poskusi ovreči izpodbojno domnevo, ki je Komisiji omogočila upoštevanje ponovitve kršitve, tako da bi dokazala, da je družba Fabbrica Pisana ločeno podjetje.

299    Komisija nazadnje še meni, da je bila trditev družbe Compagnie o domnevnem neupoštevanju načela sorazmernosti navedena šele v fazi replike, zato pomeni nov tožbeni razlog, ki torej ni dopusten. Komisija naj bi v obravnavani zadevi s 60‑odstotnim povečanjem vsekakor ostala precej pod največjim povečanjem, ki ga predvidevajo smernice iz leta 2006, to je podvojitvijo osnovne globe. Poleg tega naj bi možnost, ki jo ima Splošno sodišče, da preveri sorazmernost globe, dokazovala, da vrsta nadzora, ki ga opravlja to sodišče, izpolnjuje zahteve iz Listine o temeljnih pravicah.

 Presoja Splošnega sodišča

–       Dopustnost trditev, ki temeljijo na Listini o temeljnih pravicah in jih je družba Compagnie predstavila v dopolnilni vlogi

300    Uvodoma je treba oceniti dopustnost trditve, na katero se sklicuje družba Compagnie v dopolnilni vlogi v podporo temu tožbenemu razlogu in ki se nanaša na načelo sorazmernosti kazni, določeno v členu 49(3) Listine o temeljnih pravicah.

301    V zvezi s tem iz povezanih določb členov 44(1)(c) in 48(2) Poslovnika izhaja, prvič, da mora tožba vsebovati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov ter, drugič, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar pa je treba tožbeni razlog, ki pomeni neposredno ali implicitno razširitev razloga, predhodno navedenega v tožbi, in je z njim v tesni zvezi, razglasiti za dopusten. Enako velja za očitek v utemeljitev tožbenega razloga (sodba Splošnega sodišča z dne 21. marca 2002 v zadevi Joynson proti Komisiji, T‑231/99, Recueil, str. II‑2085, točka 156).

302    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da družba Compagnie, s tem ko se je v dopolnilni vlogi sklicevala na načelo sorazmernosti kazni, določeno v členu 49(3) Listine o temeljnih pravicah, ni navedla nobenega novega tožbenega razloga ali očitka v primerjavi s prej navedenimi tožbenimi razlogi in očitki, ampak se je le sklicevala na določbo Listine o temeljnih pravicah, ki dopolnjuje pravno podlago enega od očitkov, ki jih je navedla v tožbi.

303    Trditve, ki jih je v zvezi s tem družba Compagnie navedla v dopolnilni vlogi, so torej dopustne.

–       Vsebinska preučitev

304    Najprej je treba zavrniti trditev družbe Compagnie, da Komisija v obravnavani zadevi za povečanje osnovnega zneska globe zaradi ponovitve kršitve ne bi smela uporabiti smernic iz leta 2006. Poleg tega, da se družba Compagnie v podporo tej navedbi ne sklicuje na nobeno konkretno trditev, je treba poudariti, da je bila ponovitev kršitve ena od obteževalnih okoliščin, zaradi katerih je bilo mogoče povečati osnovni znesek globe že na podlagi smernic iz leta 1998, zato ob upoštevanju zlasti načel, navedenih v točkah od 265 do 273 zgoraj, uporabe smernic iz leta 2006 v zvezi s tem ni mogoče grajati niti z vidika načela prepovedi retroaktivnosti kazenskih zakonov niti z vidika načela varstva legitimnih pričakovanj.

305    Nato je treba opozoriti, da pojem ponovitve kršitve, kot je vključen v več nacionalnih pravnih redov, pomeni, da je neka oseba storila nove kršitve, potem ko je že bila sankcionirana za podobne kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347, točka 617). Tako je kot obteževalna okoliščina v točki 28 smernic iz leta 2006 navedeno na primer to, da „podjetje nadaljuje ali ponovi enako ali podobno kršitev, potem ko Komisija ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco, ugotovi, da je to podjetje kršilo člen 81 [ES] ali člen 82 [ES]“.

306    V zvezi s tem iz utemeljitev, predstavljenih v točkah od 206 do 247 zgoraj, izhaja, da Komisija ni storila napake, ker je menila da sta družbi Compagnie in Saint-Gobain Glass France v obdobju kršitve, sankcionirane z izpodbijano odločbo, pripadali istemu podjetju.

307    Ker družbi Saint-Gobain in Compagnie ne trdita, da sporna kršitev ne bi bila podobna ali enaka kršitvam, sankcioniranim z obema prejšnjima odločbama, ki ju je v obravnavani zadevi Komisija upoštevala za ugotovitev ponovitve kršitve, je treba preveriti, ali je Komisija v skladu s pravili iz člena 23 Uredbe št. 1/2003 in točke 28 smernic iz leta 2006 upravičeno menila, da je te kršitve storilo isto podjetje. Preučiti je treba še, prvič, očitek družb Saint-Gobain in Compagnie, da odločbe o ravnem steklu (Beneluks) v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati zaradi roka, ki je pretekel med sprejetjem te odločbe in začetkom sporne kršitve, ter, drugič, očitek v zvezi z neobstojem obrazložitve.

308    Najprej, kar zadeva odločbo o ravnem steklu (Italija), ki je bila sprejeta leta 1988, ni sporno, da je bila med njenimi naslovniki družba Fabbrica Pisana, ki je odvisna družba družbe Compagnie, medtem ko med njenimi naslovniki ni bilo niti zadnjenavedene družbe niti družbe Saint-Gobain. Sporno ni niti, da je bila družba Fabbrica Pisana v obdobju, ko je bila sprejeta odločba o ravnem steklu (Italija), v stoodstotni lasti družbe Compagnie.

309    Kot je upravičeno poudarila Komisija, je Splošno sodišče v sodbi z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji (T‑203/01, Recueil, str. II‑4071, točka 290 in navedena sodna praksa) menilo, da je mogoče v okoliščinah, ko sta dve odvisni družbi v stoodstotni ali v skoraj stoodstotni lasti iste matične družbe, upravičeno sklepati, da taki odvisni družbi ne določata samostojno svojega ravnanja na trgu ter da skupaj z matično družbo tvorita gospodarski subjekt in torej podjetje v smislu členov 81 ES in 82 ES. Zato je mogoče predhodno kršitev, ki jo je storila ena od odvisnih družb skupine, upoštevati kot obteževalno okoliščino ponovitve kršitve v zvezi z drugo odvisno družbo iz te skupine.

310    Vendar lahko Komisija kršitev take odvisne družbe, ki je v stoodstotni ali v skoraj stoodstotni lasti matične družbe, pripiše zadnjenavedeni in matično družbo obravnava kot solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni odvisni družbi, le če matična družba v skladu z načeli, navedenimi v točkah 211, 213 in 214 zgoraj, ne ovrže izpodbojne domneve o dejanskem izvajanju odločilnega vpliva na poslovno politiko te odvisne družbe.

311    To pomeni, da Komisija ne more samo ugotoviti, da je neko podjetje „lahko“ izvajalo odločilen vpliv na poslovno politiko drugega podjetja, ne da bi bilo treba preveriti, ali se je ta vpliv dejansko izvajal. Nasprotno, načeloma mora Komisija dokazati tak odločilen vpliv na podlagi vseh dejstev, med katerimi je zlasti morebitno vodstveno pooblastilo enega od teh podjetij v razmerju do drugega podjetja (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. julija 2011 v združenih zadevah ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, T‑144/07, od T‑147/07 do T‑150/07 in T‑154/07, ZOdl., str. II‑5129, točka 311 in navedena sodna praksa).

312    Poleg tega je treba opozoriti, da je treba za uporabo in izvršitev odločb, izdanih na podlagi člena 81(1) ES, kot naslovnika akta določiti subjekt, ki ima pravno osebnost (zgoraj v točki 203 navedena sodba PVC II, točka 978). Tako je treba na podlagi sodne prakse, če je ugotovljen obstoj kršitve pravil Unije o konkurenci, določiti fizično ali pravno osebo, ki je bila v času storitve kršitve odgovorna za upravljanje podjetja, da lahko odgovarja za to kršitev (sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 78, in v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101, točka 27; sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991, Enichem Anic proti Komisiji, T‑6/89, Recueil, str. II‑1623, točka 236). Če torej Komisija sprejme odločbo na podlagi te določbe, mora določiti eno ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki se jim lahko pripiše odgovornost za ravnanje zadevnega podjetja in ki jih je zato mogoče za tako ravnanje sankcionirati, ter odločbo nasloviti nanje (zgoraj v točki 232 navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji z dne 17. maja 2011, točki 250 in 251 in navedena sodna praksa).

313    Poleg tega je sodišče v zgoraj v točki 135 navedeni sodbi Aristrain proti Komisiji z dne 2. oktobra 2003 (točka 99) menilo, da zgolj dejstvo, da družbeni kapital dveh poslovno ločenih gospodarskih družb pripada eni sami osebi ali isti družini, še ne zadostuje kot dokaz, da ti družbi tvorita gospodarsko enoto, zaradi katere je mogoče na podlagi konkurenčnega prava Unije ravnanje ene pripisati drugi ter je mogoče eni naložiti plačilo globe za drugo.

314    Zato ni dopustno, da bi Komisija pri ugotavljanju obteževalne okoliščine ponovitve kršitve v zvezi z družbama Saint-Gobain in Compagnie lahko menila, da je tema družbama mogoče naložiti odgovornost za predhodno kršitev, za katero nista bili sankcionirani z odločbo Komisije in pri dokazovanju katere nanju ni bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, kar pomeni, da nista mogli predstaviti svojih trditev, s katerimi bi lahko izpodbijali morebitni obstoj gospodarske enote med seboj in katero od družb naslovnic prejšnje odločbe.

315    Tako je treba ob upoštevanju ugotovitve iz točke 308 zgoraj odločiti, da Komisija odločbe o ravnem steklu (Italija) ni mogla upoštevati za to, da bi v obravnavani zadevi v zvezi z družbama Saint-Gobain in Compagnie ugotovila ponovitev kršitve.

316    Tega sklepa ni mogoče omajati s trditvijo Komisije, da je imela matična družba v postopku, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, možnost izpodbijati obstoj gospodarske enote med seboj in podjetji, sankcioniranimi z odločbo o ravnem steklu (Italija).

317    V zvezi s tem je treba opozoriti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero, prvič, načelo upoštevanja pravice do obrambe izključuje, da bi se lahko za zakonito štela odločba, s katero Komisija podjetju naloži globo na področju konkurence, ne da bi ga pred tem obvestila o očitkih proti njemu, ter da mora, drugič, obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah glede na svoj pomen nedvoumno določiti pravno osebo, ki ji bodo lahko naložene globe, in mora biti naslovljeno na to osebo (glej zgoraj v točki 311 navedeno sodbo ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, točka 318 in navedena sodna praksa).

318    Zato ni mogoče dopustiti, da bi Komisija v okviru ugotavljanja obteževalne okoliščine ponovitve kršitve lahko menila, da je treba podjetje šteti za odgovorno za prejšnjo kršitev, za katero ni bilo sankcionirano z odločbo Komisije in v okviru ugotavljanja katere ni prejelo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, tako da to podjetje med postopkom, ki je pripeljal do sprejetja odločbe o ugotovitvi predhodne kršitve, ni moglo predstaviti svojih trditev za izpodbijanje morebitnega obstoja gospodarske enote med seboj in katero od drugih družb naslovnic prejšnje odločbe (zgoraj v točki 311 navedena sodba ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, točka 319).

319    Taka ugotovitev velja še toliko bolj, ker iz sodne prakse izhaja, da Komisija pri ugotovitvi ponovitve kršitve ne more biti vezana na morebitni zastaralni rok in da je torej tako ugotovitev mogoče sprejeti več let po ugotovitvi kršitve, ko zadevno podjetje nikakor ne bi moglo izpodbijati obstoja take gospodarske enote, zlasti če se uporabi domneva o odločilnem vplivu, kot je navedena zgoraj (zgoraj v točki 311 navedena sodba ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, točka 320).

320    Čeprav je v zvezi s tem sicer razumno mogoče meniti, da je matična družba seznanjena s prejšnjo odločbo, ki jo je Komisija naslovila na njeno odvisno družbo, v kateri ima v lasti skoraj ves kapital, taka seznanjenost ne more omiliti dejstva, da v prejšnji odločbi ni bila ugotovljena gospodarska enota med tako matično družbo in njeno odvisno družbo, da bi se navedeni matični družbi pripisala odgovornost za prejšnjo kršitev in bi se zaradi ponovitve kršitve povečal znesek glob, ki so ji naložene (zgoraj v točki 311 navedena sodba ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, točka 322). Ker lahko od sprejetja odločbe o ugotovitvi prejšnje kršitve preteče tudi dolgo obdobje, matični družbi v tem primeru ni zelo oteženo ali celo onemogočeno le izpodbijanje obstoja take gospodarske enote, temveč tudi – če je to primerno – sestavnih elementov same kršitve.

321    Iz navedenega izhaja, da izpodbijana odločba – ne da bi se bilo sploh treba izreči o očitku glede njene neobrazložitve v zvezi s tem – vsebuje napačno uporabo prava, ker je Komisija v njej kot obteževalno okoliščino v zvezi z družbama Saint-Gobain in Compagnie upoštevala ponovitev kršitve na podlagi odločbe o ravnem steklu (Italija).

322    Odločba o ravnem steklu (Beneluks), ki je bila sprejeta leta 1984, drugače kakor odločba o ravnem steklu (Italija) ni bila naslovljena le na odvisno družbo skupine Saint-Gobain, v tem primeru družbo SA Glaceries de Saint-Roch, temveč tudi na družbo Compagnie.

323    Iz utemeljitev, predstavljenih v točkah od 206 do 247 zgoraj, izhaja, da Komisija ni storila napake, ker je menila da sta družbi Compagnie in Saint-Gobain Glass France v obdobju storitve kršitve pripadali istemu podjetju.

324    Komisija je torej lahko menila, da je bilo podjetje, ki ga tvorita družbi Saint-Gobain in Compagnie in na katero se nanaša izpodbijana odločba, že sankcionirano za enako ali podobno kršitev člena 81 ES v okviru odločbe o ravnem steklu (Beneluks). V zvezi s tem ni zelo pomembno, da družba Compagnie ni neposredno sodelovala pri kršitvi, sankcionirani z odločbo o ravnem steklu (Beneluks). Ker je namreč gospodarska enota edino upoštevno merilo za določanje pojma podjetja v smislu pravil Unije o konkurenci, za ugotovitev ponovitve kršitve zadostuje, da je navedeno podjetje vpleteno v več kršitev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. marca 2012 v zadevi UPM-Kymmene proti Komisiji, T‑53/06, točka 129).

325    Vendar družbi Saint-Gobain in Compagnie menita, da iz zgoraj v točki 97 navedene sodbe v zadevi Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005 izhaja, da ponovitve kršitve ni mogoče ugotoviti, če je med predhodnimi ugotovitvami kršitve in njeno ponovitvijo preteklo več kot 10 let. Z izpodbijano odločbo naj bi bilo glede tega kršeno načelo pravne varnosti.

326    V zvezi s tem je treba opozoriti, da sta ugotovitev in presoja posebnih značilnosti ponovitve kršitve del polja prostega preudarka Komisije v zvezi z izbiro elementov, ki jih je treba upoštevati za določitev zneska globe, ter da ta za takšno ugotovitev ni vezana na morebitni zastaralni rok (zgoraj v točki 296 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 38; zgoraj v točki 150 navedena sodba Splošnega sodišča BPB proti Komisiji, točka 383, in sodba Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑161/05, str. II‑3555, točka 141).

327    Ponovna kršitev je torej pomemben dejavnik, ki ga Komisija mora presojati, saj njegovo upoštevanje spodbudi podjetja, ki so izkazala nagibanje h kršenju pravil o konkurenci, k spremembi svojega ravnanja. Komisija lahko zato v vsakem primeru upošteva indice, ki lahko potrdijo tako nagibanje, vključno na primer s časom, ki je pretekel med zadevnimi kršitvami (zgoraj v točki 296 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 39; zgoraj v točki 150 navedena sodba BPB proti Komisiji, točka 383, in zgoraj v točki 326 navedena sodba Hoechst proti Komisiji, točka 142).

328    Sodišče je v sodbi z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji (C‑413/08 P, ZOdl., str. I‑5361, točka 70) še pojasnilo, da načelo sorazmernosti zahteva, da se čas, ki je pretekel med zadevno kršitvijo in predhodnim neupoštevanjem pravil o konkurenci, upošteva pri presoji nagibanja podjetja h kršenju teh pravil. Splošno sodišče in po potrebi Sodišče sta torej lahko v okviru sodnega nadzora nad akti Komisije na področju konkurenčnega prava pozvana, naj preverita, ali je Komisija upoštevala navedeno načelo, ko je zaradi ponovitve kršitve povečala naloženo globo, in še posebej to, ali je bilo tako povečanje nujno glede na čas, ki je pretekel med zadevno kršitvijo in predhodnim neupoštevanjem pravil o konkurenci.

329    V zvezi s tem je treba poudariti, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 97 navedeni sodbi Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005 (točki 354 in 355) sicer res dopustilo, da je Komisija lahko upoštevala odločbo, sprejeto skoraj 18 let pred začetkom kršitve iz te zadeve, vendar je to storilo v kontekstu, ko je bila ponovitev kršitve lahko ugotovljena tudi na podlagi manj stare odločbe, saj je med tema kršitvama preteklo sorazmerno kratko obdobje, to je manj kot 10 let. Ob upoštevanju teh okoliščin je Sodišče v sodbi, ki jo je izreklo na podlagi pritožbe, zavrnilo tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti, ki se je uveljavljal pred Splošnim sodiščem (zgoraj v točki 296 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 40).

330    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti – ker upoštevanje odločbe o ravnem steklu (Italija) za ugotovitev ponovitve kršitve družb Saint-Gobain in Compagnie ni bilo upravičeno (glej točke od 308 do 321 zgoraj) – da je med sprejetjem odločbe o ravnem steklu (Beneluks), to je 23. julijem 1984, in začetkom kršitve, sankcionirane z izpodbijano odločbo, to je marcem 1998, preteklo približno 13 let in 8 mesecev. Podjetje, ki ga tvorita družbi Saint-Gobain in Compagnie, torej ni pokazalo nagibanja k ponovitvi kršitve konkurenčnega prava, ki bi bilo v celoti primerljivo z nagibanjem, očitanim družbi Groupe Danone v zadevi, navedeni v prejšnji točki.

331    Preučiti je torej treba, ali je bilo zaradi upoštevanja le te odločbe za ugotovitev nagibanja družb Saint-Gobain in Compagnie h kršitvi pravil konkurenčnega prava v obravnavani zadevi kršeno načelo sorazmernosti.

332    Komisija je z odločbo o ravnem steklu (Beneluks) sankcionirala zlasti družbo Compagnie in nekatere njene odvisne družbe iz sektorja skupine Saint-Gobain za steklo. Ugotoviti je torej treba, da gre za isti sektor dejavnosti, kot je tisti, v katerega spadajo odvisne družbe skupine Saint-Gobain, na katere je bila naslovljena izpodbijana odločba.

333    Poleg tega je imel kartel iz odločbe o ravnem steklu (Beneluks) zelo podobne značilnosti kot kartel, sankcioniran z izpodbijano odločbo, saj je vključeval izmenjavo občutljivih podatkov o cenah, razdelitev strank in prizadevanje za stabilnost tržnih deležev udeležencev.

334    Splošno sodišče ob upoštevanju teh okoliščin meni, da dejstvo, da je med sprejetjem odločbe o ravnem steklu (Beneluks) in začetkom kršitve, sankcionirane z izpodbijano odločbo, preteklo približno 13 let in 8 mesecev, Komisiji ne preprečuje, da bi ugotovila, da se podjetje, ki ga tvorijo tožeče stranke, nagiba h kršitvi pravil o konkurenci, ne da bi s tem kršila načelo sorazmernosti. Komisija torej ni storila napake, ker se je v zvezi z družbama Saint-Gobain in Compagnie za ugotovitev obteževalne okoliščine ponovitve kršitve oprla na odločbo o ravnem steklu (Beneluks).

335    Nazadnje je treba zavrniti še očitek v zvezi z neobstojem obrazložitve, ker naj v izpodbijani odločbi ne bi bili navedeni razlogi, iz katerih je Komisija družbi Saint-Gobain pripisala odločbo o ravnem steklu (Beneluks), čeprav ta ni bila naslovljena nanjo.

336    Opozoriti je namreč treba, da je bila družba Compagnie naslovnica odločbe o ravnem steklu (Beneluks). Komisija je v izpodbijani odločbi pojasnila, zakaj je menila, da družbi Compagnie in Saint-Gobain tvorita eno samo podjetje, družbi Compagnie pa ni uspelo ovreči domneve o odločilnem vplivu na poslovno politiko družbe Saint-Gobain Glass France, katere stoodstotna lastnica je (točke od 599 do 622 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega zlasti iz točk 686 in 688 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija podjetju, sestavljenemu iz družb Saint-Gobain in Compagnie, očitala ponovitev kršitve, pri čemer se je izrecno sklicevala na odločbo o ravnem steklu (Italija) in odločbo o ravnem steklu (Beneluks).

337    Na podlagi navedenih različnih elementov je treba ugotoviti, da je družba Saint-Gobain ob seznanitvi z izpodbijano odločbo lahko razumela, da je Komisija za ugotovitev ponovitve kršitve upoštevala dejstvo, da družba Compagnie skupaj z njo tvori eno podjetje, in da bo zato upoštevano preteklo ravnanje tega podjetja, ne pa le družbe Saint-Gobain.

b)     Drugi del tožbenega razloga: kršitev načela sorazmernosti

 Trditve strank

338    Družba Saint-Gobain v drugem delu tožbenega razloga Komisiji očita, da je kršila načelo sorazmernosti kazni in pravila, ki se uporabljajo za izračun glob, določena s členom 23 Uredbe št. 1/2003, ker ji je naložila globo v višini 880 milijonov EUR. Družba Saint-Gobain uvodoma trdi, da o sorazmernosti globe, ki ji je bila naložena, ne bi smeli presojati glede na znesek te globe, kot je naveden v izreku izpodbijane odločbe, temveč glede na znesek dobička pred obdavčitvijo, ki naj bi bil potreben za plačilo navedene globe, to je več kot 1,3 milijarde EUR.

339    Ta del tožbenega razloga vključuje pet očitkov.

340    Na prvem mestu, družba Saint-Gobain meni, da je bila v obravnavani zadevi zaradi multiplikacijskega učinka iz točke 24 smernic iz leta 2006 prevelika teža pripisana trajanju kršitve. Tako naj bi imelo trajanje pri izračunu globe dvakrat večji učinek kot teža kršitve.

341    Na drugem mestu, družba Saint-Gobain trdi, da smernice iz leta 2006 z določbo, da je delež vrednosti prodaje, ki se upošteva za izračun globe na področju horizontalnih kršitev, med 16 in 30 %, neupravičeno omejujejo polje prostega preudarka Komisije pri določanju globe glede na dejansko težo ugotovljene kršitve. V obravnavani zadevi bi bilo treba upoštevati delež, manjši od 16 %, ki bi odražal omejen gospodarski vpliv kršitve na trg ob upoštevanju zlasti izjemne pogajalske moči, ki jo imajo proizvajalci avtomobilov. Prav tako naj bi smernice iz leta 2006 neupravičeno omejevale manevrski prostor Komisije, ker naj bi ji onemogočale upoštevanje dodatnega zneska, nižjega od 15 % vrednosti upoštevne prodaje.

342    Na tretjem mestu, Komisija naj bi neupravičeno povečala znesek globe, naložene družbi Saint-Gobain zaradi ponovitve kršitve, saj naj bi že osnovni znesek globe vključeval dejavnik odvračalnosti. Smernice iz leta 2006 namreč v nasprotju s smernicami iz leta 1998 določajo, da je treba pri izračunu tega osnovnega zneska uporabiti dodatni znesek. Na podlagi tega je Komisija osnovni znesek globe, naložene družbi Saint-Gobain, povečala za 60 %. Zato naj bi se odvračalni namen za družbo Saint-Gobain upošteval na dveh različnih ravneh, zaradi te kumulacije pa se je znesek globe povečal za […] (zaupno) milijonov EUR. Taka kumulacija naj bi presegla to, kar je potrebno za to, da se zagotovi upoštevanje pravil o konkurenci, ki izhajajo iz prava Unije.

343    Na četrtem mestu, družba Saint-Gobain meni, da bi morala Komisija pri izračunu globe bolj upoštevati dva dodatna dejavnika. Komisiji najprej očita, da ni upoštevala odvračalnega učinka globe v višini 133,9 milijona EUR, ki je bila družbi Saint-Gobain Glass France naložena z Odločbo Komisije C(2007) 5791 final z dne 28. novembra 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/39.165 – Ravno steklo) (v nadaljevanju: odločba o ravnem steklu, UL 2008, C 127, str. 9). Izpodbijana odločba naj bi v zvezi s tem brez razloga odstopila od utemeljitve Komisije iz Odločbe C(2002) 5083 final z dne 17. decembra 2002 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-2/37.667 – Posebni grafiti) (v nadaljevanju: odločba v zvezi s posebnimi grafiti), v kateri naj bi Komisija odobrila 33‑odstotno znižanje globe, naložene enemu od podjetij naslovnikov odločbe v zvezi s posebnimi grafiti, da je tako upoštevala globo, naloženo temu podjetju eno leto in pet mesecev pred tem. Dalje, družba Saint-Gobain trdi, da bi morala Komisija upoštevati izjemno gospodarsko krizo, ki je prizadela avtomobilski sektor v času izdaje odločbe in ki je precej povečala dejanski vpliv globe. Družba Saint-Gobain glede zadnjenavedenega poudarja, da gospodarske težave niso bile rezultat njene nesposobnosti, da se prilagodi razmeram na trgu, temveč so bile bolj kot to odraz kriznih razmer, ki so v času sprejetja izpodbijane odločbe prizadele celoten sektor.

344    Na petem mestu in nazadnje, nesorazmernost globe, naložene družbi Saint-Gobain, naj bi izhajala tudi iz dejstva, da ta precej presega raven optimalne globe, ki naj bi se ujemala z zneskom, enakim ali nekoliko višjim od nezakonitega dobička, ki so ga s kartelom pridobili njegovi udeleženci.

345    Komisija trdi, da je globa, naložena družbi Saint-Gobain, sorazmerna.

346    Komisija najprej meni, da ni mogoče upoštevati trditve v zvezi z nezmožnostjo davčnega odbitka globe. Namen tega, da zneska globe ni mogoče odbiti, naj nikakor ne bi bil povečanje zneska globe. Nasprotno, Komisija meni, da bi z morebitno možnostjo odbitka zneska globe od obdavčljivih dohodkov zadevnega podjetja temu omogočili, da si neupravičeno povrne velik del globe, ki mu je bila naložena.

347    Dalje, Komisija trdi, da je pri izračunu globe legitimno predpostaviti, da je teža kršitve odvisna zlasti od njenega trajanja. V obravnavani zadevi naj bi pri določanju višine globe z ločevanjem med tremi fazami kršitve posredno zmanjšala pomen skupnega trajanja kršitve.

348    Komisija poleg tega v zvezi z upoštevanim deležem prodaje izpodbija trditev, da ji smernice iz leta 2006 odvzemajo zadostno polje prostega preudarka za zmanjšanje zneska glob v primeru horizontalnih kršitev. Te kršitve naj bi bile namreč med najresnejšimi, zato naj bi bilo utemeljeno, da se v zvezi z njimi pri določanju spremenljivega zneska in dodatnega zneska globe upošteva velik delež prodaje. Vsekakor pa naj bi imela Komisija na podlagi smernic dovolj manevrskega prostora za razlikovanje glede na težo kršitev. Komisija nasprotuje tudi trditvi v zvezi s pogajalsko močjo proizvajalcev avtomobilov, saj naj bi po njenem mnenju iz sodne prakse izhajalo, da ni nujno, da se zaradi take okoliščine zmanjša znesek globe.

349    V zvezi s trditvijo, da je bil odvračalni namen upoštevan dvakrat, in sicer, prvič, v obliki dodatnega zneska in, drugič, s povečanjem globe na podlagi ponovitve kršitve, Komisija meni, da je ni mogoče upoštevati. To trditev so sodišča Unije v drugih zadevah že zavrnila, poleg tega pa se prav tako ne sme mešati dodatnega zneska in povečanja globe zaradi ponovitve kršitve, saj je prvi element splošno povečanje zaradi upoštevanja teže horizontalnih omejevalnih sporazumov, drugi element pa dejavnik posamičnega povečanja zaradi upoštevanja predhodnega ravnanja podjetja.

350    Komisija trdi, da ni mogoče sprejeti niti očitka, da ni upoštevala globe, ki jo je družbi Saint-Gobain Glass France naložila z odločbo o ravnem steklu, saj spada upoštevanje take okoliščine na področje uporabe polja njenega prostega preudarka.

351    Komisija poleg tega trdi, da ji v skladu s sodno prakso ni treba zmanjšati glob, ki jih naloži zaradi kršitev konkurenčnega prava, da bi tako upoštevala morebitne finančne težave zadevnih podjetij, saj bi to pomenilo konkurenčno prednost za podjetja, najmanj prilagojena razmeram na trgu.

352    Nazadnje, kar zadeva očitek v zvezi s prekoračitvijo optimalne globe, Komisija poudarja, da je bilo že odločeno, da bi z omejitvijo zneska glob v kartelnih zadevah le na dobiček, ki ga predvidijo udeleženci v kartelih, tem globam odvzeli odvračalni učinek, poleg tega pa to, da morda ni bil ustvarjen dobiček, še ne pomeni, da ni mogoče naložiti glob.

 Presoja Splošnega sodišča

353    Opozoriti je treba, da načelo sorazmernosti zahteva, naj ravnanje institucij ne prestopi mej tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki jim sledi zadevna ureditev, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti tistega, ki je najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbi Sodišča z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96, Recueil, str. I‑2265, točka 96, in Splošnega sodišča z dne 29. marca 2012 v zadevi Telefónica in Telefónica de España proti Komisiji, T‑336/07, točka 428).

354    V postopkih, ki jih sproži Komisija, da se sankcionirajo kršitve pravil o konkurenci, uporaba tega načela pomeni, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na upoštevanje teh pravil, in da mora biti znesek globe, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov s področja konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točki 223 in 224 in navedena sodna praksa). Načelo sorazmernosti zlasti pomeni, da mora Komisija določiti globo sorazmerno z dejavniki, ki se upoštevajo pri določitvi teže kršitve, in da mora te dejavnike upoštevati dosledno in objektivno upravičeno (sodbi Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točke od 226 do 228, in z dne 28. aprila 2010 v zadevi Amann & Söhne in Cousin Filterie proti Komisiji, T‑446/05, ZOdl., str. II‑1255, točka 171).

355    Očitke, ki jih navaja družba Saint-Gobain v okviru drugega dela tega tožbenega razloga, je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

356    Uvodoma je treba preučiti trditev družbe Saint-Gobain, da o sorazmernosti globe, ki ji je bila naložena, ne bi smeli presojati glede na znesek te globe, kot je naveden v izreku izpodbijane odločbe, to je 880 milijonov EUR, temveč glede na znesek dobička pred obdavčitvijo, ki naj bi bil potreben za plačilo navedene globe, to je – po podatkih, ki jih navaja družba Saint-Gobain – več kot 1,3 milijarde EUR.

357    Splošno sodišče meni, da to, da družba Saint-Gobain ni imela možnosti, da bi od svojega obdavčljivega dobička odbila globo, ki ji je bila naložena, ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče upoštevati za preučitev sorazmernosti te globe. Komisija se pri izračunu globe namreč upravičeno ravna po načelu, da se globa plača iz dobička po obdavčitvi: če bi se namreč globa plačala iz obdavčljivega dobička, bi bila posledica to, da bi morala del globe nositi država, v katere davčno pristojnost spada podjetje, taka posledica pa bi bila v nasprotju z logiko, na kateri temeljijo pravila o konkurenci, ki izhajajo iz prava Unije (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 1992 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑10/89, Recueil, str. II‑629, točka 369).

358    Opozoriti je še treba, da bi bila lahko učinkovitost odločb, s katerimi Komisija podjetjem naloži globe, znatno zmanjšana, če bi lahko zadevne družbe v celoti ali delno odbile znesek glob, ki so jim naložene, od zneska svojega obdavčljivega dobička, saj bi bila posledica te možnosti delno nadomestilo bremena navedenih glob z zmanjšanjem davčnega bremena (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 11. junija 2009 v zadevi X, C‑429/07, ZOdl., str. I‑4833, točka 39).

359    To pomeni, da je treba skladnost globe, ki jo je Komisija naložila družbi Saint-Gobain, z načelom sorazmernosti, presojati glede na znesek 880 milijonov EUR, kot je naveden v členu 2(b) izreka izpodbijane odločbe.

360    Prvi očitek se nanaša na pomen, pripisan trajanju kršitve pri izračunu globe, na podlagi multiplikacijskega učinka, kot je določen v točki 24 smernic iz leta 2006. V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru, določenem z Uredbo št. 1/2003, sicer razpolaga s poljem prostega preudarka pri določanju glob (zgoraj v točki 118 navedena sodba Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, točka 123), vendar je ta pristojnost kljub temu omejena. Kadar namreč sprejme smernice, s katerimi želi v skladu s Pogodbo natančno opredeliti merila, ki jih namerava uporabiti v okviru izvajanja svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, je posledica tega samoomejevanje navedene pravice, saj mora upoštevati okvirna pravila, ki si jih je naložila (glej v tem smislu zgoraj v točki 328 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji z dne 17. junija 2010, točka 95). Od njih v posameznem primeru ne more odstopiti brez navedbe razlogov, združljivih z načelom enakega obravnavanja (glej po analogiji zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 209).

361    Kar zadeva množitelj na podlagi trajanja, točka 24 smernic iz leta 2006 določa, da bo, „[d]a bi se v celoti upoštevalo trajanje udeležbe vsakega podjetja pri kršitvi, […] znesek, določen glede na vrednost prodaje […], pomnožen s številom let udeležbe pri kršitvi“, pri čemer se bodo obdobja, krajša od šestih mesecev, „štela kot polovica leta“, obdobja, daljša od šestih mesecev in krajša od enega leta, pa se bodo „štela kot polno leto“. Množenje s številom let udeležbe pri kršitvi, kot ga določajo smernice iz leta 2006, se ujema s povečanjem osnovnega zneska globe za 100 % na leto.

362    Ta pristop predstavlja temeljno metodološko spremembo, kar zadeva upoštevanje trajanja omejevalnega sporazuma. Vendar člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 taki spremembi ne nasprotuje, saj ta določba pri določitvi globe pripisuje enak pomen teži in trajanju kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 16. junija 2011 v združenih zadevah Team Relocations in drugi proti Komisiji, T‑204/08 in T‑212/08, ZOdl., str. II‑3569, točka 109).

363    Nasprotno pa ta določba ne nalaga, da bi morala imeti ta dejavnika z aritmetičnega vidika enak vpliv na znesek globe.

364    Komisija upravičeno meni, da je nezakoniti dobiček, ki ga imajo od kartela njegovi udeleženci, toliko večji, kolikor daljša je kršitev. Tako se je v obravnavani zadevi šele po preučitvi, kako usklajena ravnanja, ki so se sprva izvajala, vplivajo na trg, pojavila potreba po prilagoditvah in korektivnih ukrepih, da bi se tako dosegla stabilnost tržnih deležev med udeleženci. Dalje, če se omejevalni sporazum, katerega namen je zagotoviti splošno stabilnost tržnih deležev, nanaša na razdelitev pogodb o dobavi, ki se izvajajo precej časa, lahko preteče več let, preden omejevalni sporazum deluje na znatnem delu trga.

365    Ob upoštevanju navedenega je torej očitno, da je bila uporaba pravila o pomnožitvi iz točke 24 smernic iz leta 2006 utemeljena in je treba prvi očitek zavrniti.

366    Družba Saint-Gobain z drugim očitkom trdi, da smernice iz leta 2006 z določbo, da je delež vrednosti prodaje, ki se upošteva za izračun globe na področju horizontalnih kršitev, med 16 in 30 %, neupravičeno omejujejo polje prostega preudarka Komisije pri določanju globe glede na dejansko težo ugotovljene kršitve.

367    Drugi očitek je bil prvič naveden v repliki. Ker pa je bil naveden v podporo šestemu tožbenemu razlogu obravnavane tožbe, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, in je z njim tesno povezan, ga je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasiti za dopusten (zgoraj v točki 301 navedena sodba Splošnega sodišča Joynson proti Komisiji, točka 156, in sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl., str. II‑2849, točka 85).

368    Z vsebinskega vidika je treba najprej ugotoviti, da točka 21 smernic iz leta 2006 določa, da bo „[p]raviloma […] upoštevani delež vrednosti prodaje določen v višini do 30 % vrednosti prodaje“. Točka 23 teh smernic določa, da „[h]orizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni, štejejo zaradi svoje narave same med najtežje omejitve konkurence“, zato jih je treba „preganjati z visokimi globami“; „[p]osledično bo upoštevani delež prodaje pri takih kršitvah na splošno v zgornjem delu omenjenega razpona“.

369    Zlasti iz uporabe izrazov „praviloma“ in „na splošno“ izhaja, da si Komisija s sprejetjem teh določb ni postavila absolutnega pravila ravnanja, ampak je izrecno predvidela možnost, da od njih odstopi, če je to utemeljeno z okoliščinami, ki pa jih mora predstaviti v svoji odločbi. Ni torej mogoče sprejeti trditve družbe Saint-Gobain, da Komisija pri horizontalnih sporazumih nikakor ne bi mogla upoštevati deleža prodaje, manjšega od 16 %.

370    Dalje, družba Saint-Gobain ne izpodbija ugotovitve Komisije iz točke 670 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je bil namen spornega kartela z uskladitvijo cen razdeliti stranke med konkurenti. Na podlagi ustaljene sodne prakse spadajo horizontalni omejevalni sporazumi glede cen med najresnejše kršitve konkurenčnega prava Unije in jih je zato že mogoče opredeliti kot zelo resne (sodbi Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T‑202/98, T‑204/98 in T‑207/98, Recueil, str. II‑2035, točka 103, in z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, poimenovana „FETTCSA“, T‑213/00, Recueil, str. II‑913, točka 262). Tako spadajo mehanizmi, ki jih je opisala Komisija v izpodbijani odločbi – ki vključujejo usklajeno razdelitev pogodb v zvezi z dobavo avtomobilskega stekla v EGP z usklajevanjem cenovnih politik in strategij oskrbe strank, da bi se tako ohranila splošna stabilnost tržnih deležev udeleženih podjetij – med najresnejše oblike kršitve pravil o konkurenci, saj je njihov namen preprosto odpraviti konkurenco med podjetji, ki jih izvajajo.

371    Zato je Komisija upravičeno menila, da so zadevni sporazumi in usklajena ravnanja že po naravi zelo resna kršitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 147). Ta ugotovitev za obravnavano zadevo še toliko bolj drži, ker v njej ni sporno, da, prvič, so skupni upoštevni tržni deleži podjetij, udeleženih v kartelu, v obdobju trajanja kršitve povprečno znašali približno 60 % in, drugič, so sporni sporazumi in usklajena ravnanja sčasoma zajeli praktično vse proizvajalce avtomobilov v EGP.

372    Dalje, kar zadeva trditev, ki se nanaša na domnevno omejen gospodarski vpliv kršitve zaradi pogajalske moči proizvajalcev avtomobilov, je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je za namene uporabe člena 81(1) ES upoštevanje konkretnih učinkov sporazuma odveč, če je njegov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu. Zato se dokazovanje dejanskih protikonkurenčnih učinkov ne zahteva, če je ugotovljen protikonkurenčni cilj očitanih ravnanj (glej zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Volkswagen proti Komisiji, točka 178 in navedena sodna praksa). Poleg tega je treba vsekakor poudariti, da je Komisija v točki 677 obrazložitve izpodbijane odločbe priznala, da so proizvajalci avtomobilov izkoristili pogajalsko moč, ki jim je omogočila izoblikovanje odzivnih strategij za zmanjšanje ali oviranje kartela. Iz besedila tega odlomka izpodbijane odločbe v povezavi s točko 673 njene obrazložitve izhaja, da je Komisija upoštevala to okoliščino in se zato pri izračunu globe, naložene tožečim strankam, ni oprla na večji delež upoštevne prodaje.

373    Nazadnje je treba upoštevati še dejstvo, da je Komisija v obravnavani zadevi obdobje kršitve za namene izračuna vrednosti upoštevne prodaje razdelila na tri faze in upoštevala povprečno vrednost za celotno obdobje kršitve (glej točke 31, 156 in 158 zgoraj). Ta metoda odstopa od pravila iz točke 13 smernic iz leta 2006, po katerem se običajno upošteva prodaja podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi. Komisija je v točkah od 664 do 667 obrazložitve izpodbijane odločbe to odstopanje pojasnila s tem, da ima neposredne dokaze o tajnih praksah v obdobjih „porasta moči“ in „upada moči“ kartela le za nekatere proizvajalce avtomobilov, zato je kot upoštevno prodajo v teh obdobjih upoštevala le prodajo avtomobilskega stekla navedenim proizvajalcem. Tako so se deleži, ki jih je Komisija upoštevala na podlagi točk 21 in 23 smernic iz leta 2006, in dodatni znesek izračunali na podlagi tako izračunane vrednosti prodaje. Iz tega izhaja, da je taka metoda izračuna Komisiji omogočila, da podjetju, sestavljenemu iz družb Saint-Gobain in Compagnie, naloži globo v višini, ki najbolje odraža težo kršitve, ki jo je storilo to podjetje, če se o njej presodi celostno v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 354 zgoraj.

374    Trditev, ki se nanaša na to, da Komisija ni mogla določiti dodatnega zneska, nižjega od 15 %, se v bistvu prepleta s tretjim očitkom, zato bo preučena v tem okviru.

375    Drugega očitka torej ni mogoče sprejeti.

376    Družba Saint-Gobain s tretjim očitkom Komisiji očita, da je povečala znesek globe, ki ji je bila naložena, zaradi ponovitve kršitve, čeprav osnovni znesek globe že vsebuje dejavnik odvračalnosti, to je dodatni znesek. Družba Saint-Gobain meni, da taka kumulacija presega tisto, kar je potrebno za zagotovitev upoštevanje pravil Unije o konkurenci.

377    Vendar te utemeljitve ni mogoče sprejeti.

378    Prvič, opozoriti je treba, da namen odvračalnega učinka globe ni zgolj odvrniti zadevnega podjetja od ponovitve kršitve, kar spada na področje uporabe specialne prevencije. Komisija ima tudi pooblastilo za določanje višine glob, da bi okrepila njihov odvračalni učinek na splošno, zlasti če so kršitve določene vrste še vedno sorazmerno pogoste in jih je treba šteti za resne, kar spada na področje uporabe generalne prevencije (glej v tem smislu zgoraj v točki 370 navedeno sodbo Splošnega sodišča v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, točka 134, in sodbo Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2013 v zadevi Total Raffinage Marketing proti Komisiji, T‑566/08, točka 460). Prav ta vidik odraža točka 25 smernic iz leta 2006, ki določa, da se v osnovni znesek globe vključi še znesek v višini med 15 in 25 % vrednosti prodaje, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, da bi bila tako podjetja odvrnjena že od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje.

379    Vendar bi bila zmožnost Komisije, da na splošno prepreči kršitve člena 81 ES ogrožena, če pri določitvi osnovnega zneska globe ne bi mogla upoštevati cilja zagotovitve odvračalnega učinka, saj naj bi prav ta znesek, ki se izračuna v prvi fazi določitve globe, odražal težo kršitve glede na njej lastne elemente, kot so njena narava, skupni tržni delež vseh zadevnih strank, geografski obseg kršitve in to, ali se je izvajala (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2011 v zadevi Aragonesas Industrias y Energía proti Komisiji, T‑348/08, ZOdl., str. II‑7583, točka 264 in navedena sodna praksa).

380    Drugič, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je odvračalnost eden od namenov globe in splošna zahteva, ki vodi Komisijo ves čas postopka izračuna njenega zneska. Tako cilj odvračalnosti ne pomeni nujno, da mora biti poseben del tega izračuna tudi skupna ocena vseh upoštevnih okoliščin zaradi doseganja tega namena (zgoraj v točki 119 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 226, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 131).

381    Čeprav je torej zahteva po odvračalnosti temeljni razlog za uporabo povečanja globe na podlagi ponovitve kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 309 navedeno sodbo Michelin proti Komisiji, točka 293), je lahko Komisija upravičeno upoštevala cilj odvračalnosti tudi v fazi izračuna osnovnega zneska globe z uporabo dodatnega zneska (glej po analogiji zgoraj v točki 324 navedeno sodbo UPM-Kymmene proti Komisiji, točka 137). Poleg tega je treba v zvezi s tem ugotoviti, da je cilj tako vključitve dodatnega zneska v osnovni znesek globe kot povečanja tega osnovnega zneska na podlagi ponovitve kršitve sicer res odvračalnost, vendar sta navedena elementa različno utemeljena. Tako je v skladu z utemeljitvijo iz točk 378 in 379 zgoraj namen dodatnega zneska – v zvezi s katerim že samo besedilo točke 25 smernic iz leta 2006 tako v francoščini kot v angleščini in nemščini („inclura“, „will include“ in „fügt hinzu“) nakazuje na to, da se pri očitnih kršitvah naloži samodejno (glej v tem smislu zgoraj v točki 362 navedeno sodbo Team Relocations in drugi proti Komisiji, točka 117) – zagotoviti, da osnovni znesek globe odraža izjemno težo horizontalnih sporazumov o določitvi cen, razdelitvi tržnih deležev in omejitvi proizvodnje, medtem ko je cilj povečanja na podlagi ponovitve kršitve resneje sankcionirati kršitev podjetij, ki kažejo nagibanje h kršenju pravil o konkurenci.

382    Družba Saint-Gobain s četrtim očitkom trdi, da bi morala Komisija pri določitvi globe upoštevati dva dodatna dejavnika, in sicer, prvič, odločbo o ravnem steklu, s katero je bila sankcionirana za kršitev konkurenčnega prava Unije manj kot eno leto pred sprejetjem izpodbijane odločbe, in, drugič, izjemno gospodarsko krizo, ki je prizadela avtomobilski sektor v času izdaje izpodbijane odločbe.

383    Najprej, kar zadeva upoštevanje odločbe o ravnem steklu pri izračunu globe, je treba opozoriti, da ni družba Saint-Gobain nikakor dokazala, da je bil namen te odločbe sankcionirati isto kršitev konkurenčnega prava, kot je tista, zaradi katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, niti ni česa takega trdila. Vendar je bilo že odločeno, da je obstoj različnih, čeprav sosednjih, proizvodnih trgov upoštevno merilo za določitev obsega in zato tudi enotnosti kršitev člena 81 ES (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točke od 118 do 124, in zgoraj v točki 354 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točke od 309 do 314).

384    Dalje, kar zadeva sklicevanje družbe Saint-Gobain na 33‑odstotno zmanjšanje zneska globe, ki ga je Komisija odobrila enemu od podjetij, na katera je bila naslovljena zlasti odločba o posebnih grafitih, ga v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da praksa odločanja Komisije ne pomeni pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence, saj je ta okvir opredeljen samo v Uredbi št. 1/2003, kot se uporablja ob upoštevanju smernic, pri čemer Komisije njene prejšnje presoje ne zavezujejo (glej točko 245 zgoraj). Odločbe glede preostalih zadev so le namig glede morebitnega obstoja diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah – kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja – enake (glej sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 60 in navedena sodna praksa). Tako je bilo zmanjšanje zneska globe, naložene z odločbo o posebnih grafitih zlasti podjetju SGL Carbon AG, utemeljeno s skupkom dejavnikov, med katerimi ni bilo le to, da je bilo to podjetje malo pred tem že sankcionirano za kršitev konkurenčnega prava Unije, temveč sta bila upoštevana tudi njegov zelo neugoden finančni položaj in dejstvo, da v zvezi z njim ni bila ugotovljena ponovitev kršitve (zgoraj v točki 383 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točki 405 in 406). Vendar družba Saint-Gobain ni predložila nobenega konkretnega dokaza, da je bila v času sprejetje izpodbijane odločbe v primerljivem finančnem položaju. Poleg tega iz analize iz točk od 300 do 334 zgoraj izhaja, da je bila v zvezi s to družbo v času, ko je Komisija sprejela izpodbijano odločbo, ugotovljena ponovitev kršitve.

385    V obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati niti okoliščine – tudi če bi bila dokazana – v zvezi z izjemno gospodarsko krizo, ki naj bi prizadela avtomobilski trg v času, ko je bila sprejeta izpodbijana odločba, in ki naj bi znatno okrepila dejanski negativni vpliv globe na družbo Saint-Gobain. Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso pri določanju zneska globe namreč ni zavezana k upoštevanju negativnega finančnega položaja podjetja, ker bi priznavanje take obveznosti pripeljalo do tega, da bi podjetjem, ki so najmanj prilagojena razmeram na trgu, zagotovila neutemeljeno konkurenčno prednost (sodba Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑308/04 P, ZOdl., str. I‑5977, točka 105; glej sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi Union Pigments proti Komisiji, T‑62/02, ZOdl., str. II‑5057, točka 175 in navedena sodna praksa).

386    V zvezi s tem ni pomembno, ali so take finančne težave, ki se lahko kažejo v poslabšanju gospodarskih in računovodskih kazalnikov zadevnega podjetja ali celo v finančnem primanjkljaju, nastale zaradi krize, ki je prizadela trge, na katerih deluje podjetje.

387    Prvič, taka kriza načeloma najbolj vpliva na podjetja, najmanj prilagojena razmeram na trgu. Drugič, morebitna obveznost Komisije, da za zmanjšanje zneska glob, naloženih zaradi kršitev člena 81(1) ES, upošteva vsako gospodarsko krizo, bi lahko znatno negativno vplivala na učinkovitost prepovedi iz te določbe, saj karteli pogosto nastanejo takrat, ko je sektor v težavah (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, T‑127/04, ZOdl., str. II‑1167, točka 122). Tretjič in nazadnje, okoliščine, kot so nenehno upadanje povpraševanja ali presežna proizvodna zmogljivost, ki lahko posledično nastane – čeprav bi bile dokazane – so tveganja, značilna za vsako gospodarsko dejavnost, in zato niso značilna za izjemno strukturno ali konjunkturno okoliščino, ki bi jo bilo mogoče upoštevati pri določanju zneska globe (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 414).

388    Iz tega izhaja, da je treba tudi četrti očitek zavrniti.

389    Nazadnje, družba Saint-Gobain s petim očitkom trdi, da je globa, ki ji je bila naložena, nesorazmerna, ker močno presega optimalno globo.

390    V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da je Splošno sodišče v sodbah z dne 27. septembra 2006 (sodba v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑329/01, ZOdl., str. II‑3255, točka 141, in zgoraj v točki 271 navedena sodba T‑59/02, točka 130) odločilo, da globa ne bi imela odvračalnega učinka, če bi jo bilo treba določiti na ravni, omejeni na izničenje dobička, pridobljenega z omejevalnim sporazumom. Razumno je mogoče namreč domnevati, da podjetja v okviru finančnega izračuna in upravljanja racionalno upoštevajo raven glob, ki bi jim bile lahko naložene v primeru kršitve, pa tudi raven tveganja za odkritje kartela. Če bi bil poleg tega edini namen globe izničiti pričakovani dobiček ali prednosti, se ne bi dovolj upoštevala kršitvena narava zadevnega ravnanja z vidika člena 81(1) ES. Če bi bila namreč globa omejena le na nadomestilo nastale škode, bi bila s tem poleg odvračalnega učinka, ki lahko zadeva le prihodnje ravnanje, zanemarjena tudi represivnost takega ukrepa, kar zadeva konkretno kršitev, ki je bila dejansko storjena. Zato je mogoče to, da ima Komisija možnost naložiti globo, ki lahko glede na okoliščine obravnavane zadeve bistveno preseže znesek prednosti, ki jih je pričakovalo zadevno podjetje, utemeljiti tako z odvračalnim kot tudi z represivnim učinkom.

391    Iz tega izhaja, da je treba peti očitek zavrniti, s tem pa tudi drugi del tega tožbenega razloga.

c)     Tretji del tožbenega razloga: nezadostno upoštevanje dejstva, da družba Saint-Gobain ni izpodbijala resničnosti dejstev, kršitev načela prepovedi diskriminacije in pomanjkljiva obrazložitev

 Trditve strank

392    Družba Saint-Gobain trdi, da je Komisija kršila člena 23(2)(a) in 23(3) Uredbe št. 1/2003, ker ni zmanjšala zneska globe, ki ji je bila naložena, le zato, ker ta družba v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni navedla olajševalnih okoliščin. V obravnavani zadevi naj bi potreba po takem zmanjšanju izhajala iz sodne prakse, pa tudi iz točke 29 smernic iz leta 2006 in točke 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Tako družba Saint-Gobain meni, da bi morala Komisija upoštevati okoliščino, da v nasprotju z drugimi zadevnimi podjetji v navedenem odgovoru ni izpodbijala resničnosti dejstev, ki so se ji očitala v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

393    Po mnenju družbe Saint-Gobain naj bi tak pristop precej zmanjšal težo njenega ravnanja, saj je to neizpodbijanje Komisija v izpodbijani odločbi v veliki meri uporabila za dokazovanje kršitve. V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da družba Saint-Gobain med preiskavo ni izrecno predlagala upoštevanja tega dejavnika kot olajševalne okoliščine, saj bi morala Komisija upoštevati vsa dejstva, s katerimi je bila seznanjena ob sprejetju izpodbijane odločbe.

394    Z izpodbijano odločbo naj bi bilo kršeno tudi načelo prepovedi diskriminacije, saj naj bi Komisija za predlagateljico ugodne obravnave uporabila obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002, ne da bi preučila, ali bi bilo mogoče na podlagi tega obvestila zmanjšati tudi znesek globe, naložene družbi Saint-Gobain. Zadnjenavedena okoliščina naj bi bila poleg tega v nasprotju s predhodno upravno prakso Komisije.

395    Družba Saint-Gobain še trdi, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena, saj naj bi morali biti v njej navedeni razlogi, zakaj se to, da ni izpodbijala dejanskega stanja, ni upoštevalo kot olajševalna okoliščina.

396    Nazadnje družba Saint-Gobain Splošnemu sodišču podredno še predlaga, naj na podlagi svoje neomejene sodne pristojnosti zmanjša znesek globe, ki ji je bila naložena v izpodbijani odločbi, da bi se tako upoštevalo njeno sodelovanje v okviru preiskave.

397    Komisija najprej navaja, da očitek, da ni upoštevala tega, da družba Saint-Gobain ni izpodbijala resničnosti dejstev, nima dejanske podlage. Dejansko naj bi preučila, ali je mogoče z okoliščino, da to podjetje ni izpodbijalo resničnosti dejstev, utemeljiti tako zmanjšanje.

398    Komisija dalje meni, da dodane vrednosti, povezane s sodelovanjem družbe Saint-Gobain, ni mogoče precenjevati, saj so bile s tem, da ni izpodbijala dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe, večinoma le podkrepljene izjave predlagateljice ugodne obravnave in dejstva, dokazana v preiskavi. Poleg tega naj bi družba Saint-Gobain izpodbijala nekatere vidike pravne opredelitve dejstev, ki sestavljajo kršitev, in celo nekatera dejstva.

399    Dalje, družba Saint-Gobain naj ne bi navedla nobene posebne okoliščine, ki bi utemeljevala upoštevanje njenega sodelovanja zunaj ureditve za ugodne obravnavo. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče v zgoraj v točki 69 navedeni sodbi v zadevi Lafarge proti Komisiji z dne 8. julija 2008 potrdilo, da le zato, ker podjetje, udeleženo v nezakonitem kartelu, ni izpodbijalo resničnosti dejstev, še ni mogoče zmanjšati zneska globe, ki mu jo je treba naložiti. Tega sklepa ni mogoče omajati s predhodno prakso odločanja Komisije, ki je temeljila zlasti na njenem obvestilu o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996).

400    Komisija izpodbija tudi očitek, da njena odločba v zvezi s tem ni dovolj obrazložena. Po njenem mnenju iz utemeljitev iz izpodbijane odločbe v zvezi s tem, da predlagateljica ugodne obravnave ni izpodbijala resničnosti dejstev, dovolj jasno izhaja, da zaradi navedenega neizpodbijanja nikakor ni mogoče zmanjšati zneska globe, naložene družbi Saint-Gobain.

401    Nazadnje Komisija še meni, da ni v obravnavani zadevi nobenega razloga za to, da bi Splošno sodišče na podlagi svoje neomejene sodne pristojnosti zmanjšalo znesek globe, naložene družbi Saint-Gobain.

 Presoja Splošnega sodišča

402    Pri preučitvi tega tožbenega razloga je treba razlikovati med, prvič, možnostjo zmanjšanja zneska globe na podlagi točk od 20 do 23 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in, drugič, zmanjšanjem zneska globe na podlagi olajševalne okoliščine zunaj programa ugodne obravnave na podlagi točke 29 smernic iz leta 2006.

403    Najprej, kar zadeva obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki se uporablja ratione temporis za obravnavano zadevo, je treba opozoriti, da je Komisija v njem opredelila pogoje, pod katerimi so lahko podjetja, ki sodelujejo z njo med preiskavo kartela, oproščena globe ali upravičena do zmanjšanja zneska globe, ki bi jo sicer morala plačati.

404    Tako je v točki 20 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 pojasnjeno, da so lahko podjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev o oprostitvi plačila globe iz oddelka A tega obvestila, vseeno upravičena do zmanjšanja zneska globe, ki bi jim bila sicer naložena. Iz besedila točke 21 navedenega obvestila izhaja, da mora podjetje, „[d]a bi bilo […] do tega upravičeno, […] Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze“.

405    Splošno sodišče je pred nedavnim odločilo, da v okviru programa ugodne obravnave, kot je določen v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002, postopek dodelitve popolne imunitete podjetja pred globami sestavljajo tri ločene faze, pri čemer mora v prvi od njih zadevno podjetje Komisiji predložiti vlogo (sodba Splošnega sodišča z dne 9. septembra 2011 v zadevi Deltafina proti Komisiji, T‑12/06, ZOdl., str. II‑5639, točki 111 in 112).

406    Točki 24 in 25 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki spadata v oddelek, naslovljen „Postopek“, določata:

„24.      Podjetje, ki želi biti upravičeno do zmanjšanja globe, mora Komisiji zagotoviti dokaze o zadevnem kartelu.

25.      Podjetje bo od Generalnega direktorata za konkurenco prejelo potrdilo o prejemu, na katerem bo naveden datum, ko so bili ustrezni dokazi predloženi. Komisija ne bo preučevala drugih predloženih dokazov vlagatelja za zmanjšanje globe, preden zavzame stališče do obstoječe vloge za pogojno imuniteto pred globami v zvezi z isto domnevno kršitvijo.“

407    Iz besedila teh odlomkov obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 izhaja, da mora podjetje, da se mu lahko prizna zmanjšanje zneska globe na podlagi programa ugodne obravnave, vzpostavljenega s tem obvestilom, Komisiji predložiti vlogo v zvezi s tem in ji zagotoviti dokaze v zvezi z domnevnim omejevalnim sporazumom, ki negativno vpliva na konkurenco Unije. Taka razlaga področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 je še toliko bolj utemeljena, ker program ugodne obravnave nekoliko vpliva na posledice, povezane z načelom ugotavljanja odgovornosti podjetij, ki so kršila člen 81 ES. Čeprav se lahko zdi primerno, da se podjetjem, ki s Komisijo sodelujejo pri preiskavah v zvezi s tajnimi omejevalnimi sporazumi, ki vplivajo na Unijo, odobri ugodna obravnava, je treba tako obravnavati le podjetja, ki natančno upoštevajo postopkovne in vsebinske pogoje, določene v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002.

408    Vendar družba Saint-Gobain v obravnavani zadevi med preiskavo ni izrecno predlagala, naj se zanjo uporabi obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002, in le trdi, da v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni izpodbijala resničnosti dejstev, ki so se ji očitala. V takih okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da ni poskusila ugotoviti, ali bi družbi Saint-Gobain lahko priznala zmanjšanje zneska globe na podlagi navedenega obvestila. Na to ugotovitev ne more vplivati okoliščina, da se pristop Komisije v tej zadevi razlikuje od predhodne prakse odločanja, saj ta nikakor more biti pravni okvir za globe na področju konkurence (glej točko 245 zgoraj). Iz tega izhaja tudi, da očitek glede neobstoja obrazložitve ali pomanjkljive obrazložitve v zvezi s tem vidikom ni utemeljen.

409    V zvezi s tem ni pomembno, da je Splošno sodišče v preteklosti menilo, da mora podjetje, da bi se mu zmanjšal znesek globe zaradi neizpodbijanja dejstev, potem ko se je seznanilo z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, izrecno obvestiti Komisijo, da ne namerava izpodbijati njihove resničnosti (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 303), kar se je v obravnavani zadevi zgodilo, in da mora Komisija, če je bila predložena taka vloga, predstaviti razloge, zakaj vseeno meni, da zneska globe ni mogoče zmanjšati na tej podlagi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 415, in zgoraj v točki 326 navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji z dne 30. septembra 2009, točki 98 in 99).

410    Ti sklepi so namreč tesno povezani z dejstvom, da je obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996 v točki D („Znatno znižanje globe“), odstavek 2, določalo, da je mogoče v primeru neizpodbijanja resničnosti dejstev, s katerimi je Komisija utemeljila svoje obtožbe, zmanjšati znesek globe, ki bi bila naložena v primeru nesodelovanja. Kot v svojih pisanjih upravičeno poudarja Komisija, obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 ne vsebuje več takega pravila, saj poleg primera imunitete določa le še možnost zmanjšanja zneska globe, če podjetje Komisiji predloži „dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih [ta] že ima“.

411    Kar zadeva očitek v zvezi s kršitvijo načela prepovedi diskriminacije, ker je bilo predlagateljici ugodne obravnave drugače kakor družbi Saint-Gobain priznano zmanjšanje zneska globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ga ni mogoče sprejeti. Sicer je treba res opozoriti, da Komisija pri presoji sodelovanja članov kartela ne sme kršiti načela enakega obravnavanja (sodba Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland-Werke proti Komisiji, T‑116/04, ZOdl., str. II‑1087, točka 124), ki nasprotuje temu, da se primerljivi položaji ne bi obravnavali podobno, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (glej sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2009 v zadevi Audiolux in drugi, C‑101/08, ZOdl., str. I‑9823, točka 54 in navedena sodna praksa). Vendar je treba ob upoštevanju utemeljitev iz točk od 406 do 408 zgoraj ugotoviti, da družba Saint-Gobain in predlagateljica ugodne obravnave z vidika obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 nista v primerljivem položaju.

412    Dalje, kar zadeva olajševalno okoliščino iz točke 29 smernic iz leta 2006, je treba ugotoviti, da družba Saint-Gobain Komisiji v bistvu očita, da ni upoštevala pravila iz četrte alinee te točke, v skladu s katerim je mogoče osnovni znesek globe zmanjšati, „kadar zadevno podjetje dejansko sodeluje s Komisijo, in sicer v obsegu, ki presega področje uporabe obvestila o [sodelovanju iz leta 2002] in pravne obveznosti podjetja glede sodelovanja“.

413    Tega očitka ni mogoče sprejeti.

414    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da točka 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 – podobno kot točka 3, šesta alinea, smernic iz leta 1998 – predvideva možnost, da se kot olajševalna okoliščina upošteva dejansko sodelovanje podjetja v postopku, ki presega področje uporabe obvestila o ugodni obravnavi in pravne obveznosti glede sodelovanja.

415    Vendar Komisija v primeru tajnih kartelov točko 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 upravičeno uporabi le izjemoma. Zaradi uporabe te določbe namreč obvestilo o ugodni obravnavi ne sme izgubiti polnega učinka. Iz navedenega obvestila je jasno razvidno, da določa okvir, ki omogoča nagrajevanje podjetij, ki so ali so bila udeležena v tajnih kartelih, ki negativno vplivajo na Unijo, za njihovo sodelovanje pri preiskavi Komisije. To pomeni, da lahko podjetja načeloma dosežejo znižanje zneska globe na podlagi svojega sodelovanja, le če izpolnijo pogoje iz tega obvestila (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 30. novembra 2011 v zadevi Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, T‑208/06, ZOdl., str. II‑7953, točki 270 in 271).

416    Tako lahko na primer Komisija odloči, da bo točko 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 uporabila le za podjetje, ki ji je prvo predložilo informacije, na podlagi katerih je lahko razširila preiskavo in sprejela potrebne ukrepe za ugotovitev resnejše ali dlje trajajoče kršitve (glej po analogiji zgoraj v točki 415 navedeno sodbo Quinn Barlo in drugi proti Komisiji, točka 272 in navedena sodna praksa).

417    Ni dvoma, da ta zadeva spada na področje uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ki v točki 1 določa, da se nanaša na tajne kartele med podjetji, katerih namen je določanje cen in delitev trga, vključno s prikrojevanjem razpisnih ponudb. Komisija torej upravičeno trdi, da bi bilo treba točko 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 v takem primeru uporabiti le izjemoma.

418    Splošno sodišče ugotavlja, da družba Saint-Gobain ni niti med preiskavo, ob koncu katere je bila sprejeta izpodbijana odločba, niti v okviru te tožbe pojasnilo, zakaj je le z okoliščino, da ni izpodbijala resničnosti nekaterih dejstev, ta pogoj izpolnjen.

419    Na prvem mestu, Komisija upravičeno trdi, da bi upoštevanje neizpodbijanja dejstev kot olajševalne okoliščine lahko ogrozilo spremembo njene politike ugodne obravnave, ki jo je izoblikovala s sprejetjem obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in za katero je zlasti značilno, da s tako okoliščino odslej načeloma ni več mogoče utemeljiti zmanjšanja zneska globe (glej točko 410 zgoraj).

420    Na drugem mestu, tudi v zadevah, v katerih se je uporabljalo obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996, je bilo že odločeno, da če podjetje v okviru sodelovanja le potrdi, in sicer na manj natančen in izrecen način, določene informacije, ki jih je v okviru sodelovanja že predložilo drugo podjetje, potem sodelovanja tega podjetja, čeprav je lahko njegovo sodelovanje v določeni meri uporabno za Komisijo, ni mogoče šteti za primerljivo s sodelovanjem prvega podjetja, ki je posredovalo navedene informacije. Izjava, ki v določeni meri le potrjuje izjavo, ki je bila Komisiji že predložena, namreč znatno ne olajšuje naloge Komisije in zato tudi ne dovolj, da bi upravičevala zmanjšanje zneska globe zaradi sodelovanja (glej po analogiji zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 455).

421    Splošno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz točke 120 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da dokazi, ki jih je uporabila Komisija kot dokaz obstoja spornega kartela in njegovega delovanja, večinoma vključujejo dokumente, ki jih je ta zasegla med preiskavami v prostorih različnih vpletenih podjetij februarja in marca 2005, ter izjave predlagateljice ugodne obravnave, podkrepljene z dokumenti iz časa nastanka dejstev. To, da družba Saint-Gobain ni izpodbijala resničnosti dejstev, je Komisija – kot je razvidno iz točke 456 obrazložitve izpodbijane odločbe – uporabila za podkrepitev nekaterih ugotovitev, izpeljanih iz drugih elementov, s katerimi je razpolagala (glej v zvezi s tem zlasti točke 127, od 146 do 148, 165, 187, 218, od 255 do 277, od 297 do 299, 312, 313, 316, 317, 328, 329, 337, 338 in 388 obrazložitve izpodbijane odločbe).

422    Ni torej mogoče sprejeti trditve družbe Saint-Gobain, da je njeno neizpodbijanje dejstev za Komisijo pomenilo znatno dodano vrednost v primerjavi z dokazi, s katerimi je ta že razpolagala.

423    Zato očitka družbe Saint-Gobain, da Komisija ni upoštevala obsega njenega sodelovanja kot olajševalne okoliščine zunaj pravnega okvira obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, ni mogoče sprejeti.

424    Tega sklepa ni mogoče omajati z morebitno predhodno prakso odločanja. Samo to, da je Komisija v drugih zadevah menila, da so določeni elementi olajševalne okoliščine za določanje zneska globe, namreč še ne pomeni, da mora enako presoditi tudi v poznejši odločbi, saj taka praksa ni pravni okvir za določanje glob na področju konkurence (glej točko 245 zgoraj in zgoraj v točki 97 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 395).

425    Enako brezpredmetno je tudi to, da je bilo mogoče na podlagi predhodnih smernic o sodelovanju naložiti na splošno nižje globe. Za učinkovito uporabo pravil Unije o konkurenci mora imeti Komisija namreč možnost kadar koli prilagoditi raven glob potrebam te politike, tako da podjetja, ki so v upravnem postopku, ki lahko privede do izreka globe, ne morejo legitimno pričakovati, niti da Komisija ne bo presegla višine glob, ki jo je uporabljala prej, niti da bo uporabila določeno metodo njihovega izračuna (glej točki 276 in 277 zgoraj).

426    Sprejeti ni mogoče niti očitka v zvezi z neobstojem obrazložitve, ker naj iz izpodbijane odločbe ne bi bile razvidne okoliščine, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti, zakaj družbi Saint-Gobain ni bilo mogoče odobriti zmanjšanja zneska globe na podlagi točke 29 smernic iz leta 2006.

427    V zvezi s tem je treba opozoriti, da glede določanja glob zaradi kršitev konkurenčnega prava Komisija izpolni svojo obveznost obrazložitve, ko v odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje storjene kršitve, ne da bi morala v njej navesti podrobnejšo obrazložitev ali številčne elemente v zvezi z metodo izračuna globe (glej v tem smislu zgoraj v točki 148 navedeno sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, točka 66). Zadostnost take obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, zlasti glede na vsebino akta, naravo podanih razlogov in interes, ki ga imajo lahko naslovniki za to, da prejmejo pojasnila (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1994 v zadevi AWS Benelux proti Komisiji, T‑38/92, Recueil, str. II‑211, točka 26 in navedena sodna praksa). V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (zgoraj v točki 146 navedena sodba Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 63).

428    V obravnavani zadevi družba Saint-Gobain po prejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisiji ni predlagala, naj zniža znesek globe, ki bi ji jo lahko naložila, zaradi morebitnega sodelovanja na podlagi točke 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006. Poleg tega je družba Saint-Gobain gotovo vedela, prvič, da se olajševalna okoliščina iz točke 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006 – glede na njeno besedilo – uporablja le zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in, drugič, da sporni kartel glede na njegovo naravo spada na področje uporabe navedenega obvestila. Nazadnje, ob upoštevanju zlasti točk od 56 do 59 in 127 obrazložitve izpodbijane odločbe je treba šteti, da je lahko družba Saint-Gobain razumela, da se je Komisija pri dokazovanju zadevne kršitve oprla zlasti na izjave predlagateljice ugodne obravnave ter da so bile te izjave podane, preden je družba Saint-Gobain poslala svoj odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

429    Iz tega izhaja, da je družba Saint-Gobain na podlagi besedila izpodbijane odločbe lahko razumela, zakaj ji Komisija ni odobrila zmanjšanja zneska naložene globe na podlagi olajševalne okoliščine iz točke 29, četrta alinea, smernic iz leta 2006, kar pomeni, da izpodbijana odločba v zvezi s tem ni pomanjkljivo obrazložena ali neobrazložena.

430    Tretji del tožbenega razloga torej ni utemeljen.

431    Po preučitvi celotnega tožbenega razloga je treba ugotoviti, da je ta utemeljen le v delu, v katerem se nanaša na nezakonitost izpodbijane odločbe, ker je Komisija v zvezi z družbama Compagnie in Saint-Gobain v njej kot dokaz obteževalne okoliščine ponovitve kršitve upoštevala odločbo o ravnem steklu (Italija).

B –  Zadeva T‑73/09

432    Uvodoma je treba opozoriti, da je bilo v okviru analize tožbe v zadevi T‑56/09 že preučenih več tožbenih razlogov in trditev družbe Compagnie iz zadeve T‑73/09. To velja za, prvič, tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča, drugič, tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela individualizacije kazni, ker je bila družbi Compagnie pripisana kršitev, ki jo je storila ena od njenih odvisnih družb, tretjič, tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načel prepovedi retroaktivnosti kazni in varstva legitimnih pričakovanj ter, četrtič in nazadnje, tožbeni razlog v zvezi z napačno uporabo člena 23 Uredbe št. 1/2003 zaradi upoštevanja ponovitve kršitve kot obteževalne okoliščine in v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti.

433    Pojasnila v nadaljevanju torej zadevajo le tožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker naj bi Komisija napačno ocenila promet, na podlagi katerega je treba izračunati zgornjo mejo globe, ter na kršitev pravice do obrambe in neobstoj obrazložitve.

 Trditve strank

434    Družba Compagnie s tem tožbenim razlogom Komisiji očita, da v izpodbijani odločbi ni izpostavila elementov, ki bi dokazovali, da je mogoče za izračun zgornje meje globe, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, upoštevati celoten promet skupine Saint-Gobain. Ta določba, kot jo razlagajo sodišča Unije, naj namreč ne bi dovoljevala, da se naloži globa, višja od 10 % prometa zadevnega podjetja, ki se opredeli kot enotni gospodarski subjekt. Vendar naj bi po mnenju družbe Compagnie iz izpodbijane odločbe izhajalo, da ta odločba zadeva le prakse v zvezi z nekaterimi dejavnostmi skupine Saint-Gobain iz sektorja za steklo, ne pa tudi preostalih dejavnosti skupine, ki naj bi se izvajale v ločenih podjetjih.

435    Po mnenju družbe Compagnie bi morala zato Komisija zgornjo mejo globe izračunati le na podlagi prometa sektorja skupine Saint-Gobain za steklo. V takem primeru naj globa nikakor ne bi presegla 560 milijonov EUR. Družba Compagnie zato meni, da je globa, ki ji je bila naložena solidarno z družbo Saint-Gobain, previsoka in nesorazmerna.

436    Ker naj ne bi Komisija v izpodbijani odločbi v zvezi s tem navedla nobenega pojasnila, naj bi bilo tej odločbi mogoče očitati tudi neobstoj obrazložitve.

437    Družba Compagnie je v repliki še trdila, da v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ni bilo navedeno, da je bil celoten promet skupine Saint-Gobain upoštevan na podlagi domneve, da je izvajala odločilen vpliv na vse svoje odvisne družbe, zato naj pred sprejetjem izpodbijane odločbe ne bi mogla ustrezno uveljavljati svojih pravic v zvezi s tem. Zato naj Komisija ne bi upoštevala njene pravice do obrambe.

438    Komisija tem ugovorom nasprotuje. Najprej trdi, da je v izpodbijani odločbi celoten promet skupine Saint-Gobain upoštevala le za opredelitev, ali je treba uporabiti 10‑odstotno zgornjo mejo iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Nato opozarja, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso to zgornjo mejo izračunati na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki tvorijo enotni gospodarski subjekt, ki je kršil člen 81 ES, saj je mogoče le na podlagi tega prometa ugotoviti pomen in vpliv zadevnega podjetja na trgu. Iz ustaljene sodne prakse naj bi izhajalo, da lahko Komisija za izračun navedene zgornje meje upošteva konsolidirani promet matične družbe na čelu podjetja, ki je sodelovalo pri kršitvi. Ta promet naj bi vključeval promet posameznih odvisnih družb skupine, ne da bi bilo treba kršitev formalno pripisati vsem podjetjem, iz katerih je sestavljena.

439    Komisija naj bi v obravnavani zadevi zadostno dokazala, da družba Compagnie izvaja odločilen vpliv na poslovno politiko svojih odvisnih družb in da zato te različne družbe skupaj tvorijo eno podjetje. Zgornjo mejo iz prejšnje točke naj bi bilo torej treba izračunati ob upoštevanju konsolidiranega prometa celotne skupine Saint-Gobain. Pri tem naj ne bi bilo pomembno, da je promet družbe Compagnie majhen, saj se v njena letna poročila vpisuje celoten promet skupine Saint-Gobain. Poleg tega naj se 10‑odstotna zgornja meja ne bi uporabljala niti za promet iz dejavnosti, ki jo kršitev neposredno zadeva, niti za dobiček, ustvarjen med kršitvijo, niti za promet, ki ga realizira le del skupine Saint-Gobain, v katerega spadajo odvisne družbe, neposredno odgovorne za kršitev v letu pred sprejetjem odločbe.

440    Komisija ugovarja očitku, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve v zvezi z izračunom zgornje meje globe iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. V zvezi s tem trdi, da se navedena zgornja meja nanaša na promet podjetja, v zvezi s katerim je bila na podlagi navedene uredbe sprejeta odločba o sankcioniranju. Tako naj bi bila družba Compagnie kot naslovnica izpodbijane odločbe v položaju, ko bi lahko preverila, ali globa, ki ji je bila naložena, ne presega navedene zgornje meje.

441    Nazadnje Komisija še meni, da je očitek v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe, naveden v repliki, nov tožbeni razlog in zato ni dopusten. Vsekakor trdi, da v obravnavani zadevi ni bila kršena pravica družbe Compagnie do obrambe, saj naj ji tej družbi ne bi bilo treba sporočiti konkretnih navedb v zvezi z ravnjo glob, ki ji jih je nameravala naložiti, ali prometom, ki naj bi ga uporabila pri preverjanju, ali ni bila prekoračena zgornja meja iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Komisija dodaja, da je v skladu s sodno prakso v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, v kakšni vlogi družbi Compagnie očita zatrjevana dejstva.

 Presoja Splošnega sodišča

442    Uvodoma je treba ugotoviti, da družba Compagnie – ker se v dopolnilni vlogi v podporo temu tožbenemu razlogu sklicuje na člen 41 Listine o temeljnih pravicah – ne uveljavlja nobenega novega tožbenega razloga ali očitka poleg tistih, ki jih je navedla že v tožbi. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 301 zgoraj, je torej ta trditev dopustna.

443    Dalje, z vsebinskega vidika je treba opozoriti, da je Komisija – kot izhaja iz analize v točkah od 206 do 247 zgoraj – v obravnavani zadevi družbi Compagnie upravičeno pripisala kršitev družbe Saint-Gobain.

444    V tem tožbenem razlogu se kljub temu postavlja vprašanje, kakšen pomen je treba pripisati pojmu prometa „podjetja“, ki sodeluje pri kršitvi, na katerega napotuje člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, v okoliščinah, ko, prvič, Komisija matični družbi upravičeno pripiše odgovornost za kršitev ene ali več njenih odvisnih družb, ki delujejo v določenem gospodarskem sektorju, in, drugič, ima ta matična družba v lasti še druge odvisne družbe, ki delujejo v različnih sektorjih in v zvezi s katerimi v sporni odločbi ni bil ugotovljen odločilen vpliv matične družbe. Kot trdi družba Compagnie, je od pristopa, ki bo sprejet v zvezi s tem vprašanjem, v obravnavani zadevi odvisna ugotovitev morebitne prekoračitve zgornje meje globe, ki ji je bila naložena solidarno z družbo Saint-Gobain.

445    V zvezi s tem je treba najprej zavrniti očitek družbe Compagnie glede neobstoja obrazložitve, kar zadeva znesek prometa, ki ga je Komisija uporabila kot referenco za preverjanje, ali globa, ki jo je naložila podjetju, sestavljenemu iz družb Compagnie in Saint-Gobain, ne presega zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.

446    Ker zadevna zgornja meja zadeva promet podjetja ali podjetniškega združenja, ki je storilo kršitev in je naslovnik odločbe, lahko to podjetje ali podjetniško združenje že po predpostavki preveri upoštevanje te meje. Domneva se namreč, da to podjetje ali podjetniško združenje pozna zadevno zakonsko določeno mejo in je hkrati seznanjeno tudi z zneskom svojega prometa. Lahko torej presodi, ali je globa, ki mu je bila naložena, presegla zgornjo mejo 10 % ali ne, tudi če odločba o naložitvi sankcije ne vsebuje nobene utemeljitve v zvezi s tem. To pomeni, da v zvezi z uporabo navedene zgornje meje ni potrebna nobena posebna obrazložitev (sodba Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2006 v združenih zadevah FNCBV proti Komisiji, T‑217/03 in T‑245/03, ZOdl., str. II‑4987, točki 237 in 238).

447    Vsekakor je treba opozoriti, da je Komisija v točki 13 obrazložitve izpodbijane odločbe zlasti navedla, da je skupni konsolidirani promet skupine Saint-Gobain leta 2007 znašal 43,4 milijarde EUR, družba Saint-Gobain pa je v istem poslovnem letu realizirala 5,611 milijarde EUR prometa. Kot poleg tega izhaja iz točk od 593 do 623 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija v obravnavani zadevi kršitev, ki jo je storila družba Saint-Gobain, pripisala družbi Compagnie, saj je v točki 622 obrazložitve izpodbijane odločbe zlasti menila, da različne odvisne družbe skupine Saint-Gobain, vpletene v kršitev, z družbo Compagnie tvorijo eno samo podjetje. Komisija je poleg tega v točki 710 obrazložitve izpodbijane odločbe še opozorila, da v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 globa ne sme presegati 10 % skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu za vsako posamezno podjetje in podjetniško združenje, ki je sodelovalo pri kršitvi. Nazadnje iz točk od 710 do 712 obrazložitve izpodbijane odločbe vsaj implicitno izhaja, da je Komisija v obravnavani zadevi menila, da globa, ki je bila solidarno naložena družbama Saint-Gobain in Compagnie, ne presega te zgornje meje.

448    Šteti je torej treba, da je družba Compagnie na podlagi besedila izpodbijane odločbe lahko sklepala, da je Komisija pri preverjanju, ali globa, naložena temu podjetju, ne presega zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, kot referenco upoštevala konsolidirani promet skupine Saint-Gobain, in sicer zaradi odločilnega vpliva, ki ga izvaja družba Compagnie na poslovno politiko družbe Saint-Gobain.

449    Dalje, kar zadeva očitek v zvezi s prekoračitvijo zgornje meje iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, je treba najprej opozoriti, da je namen zgornje omejitve zneska globe iz te določbe preprečiti nalaganje glob, za katere je predvidljivo, da jih podjetja – ob upoštevanju njihove velikosti, kot jo, čeprav približno in nepopolno, določa njihov skupni promet – ne bodo mogla plačati. Gre torej za omejitev, ki se enotno uporablja za vsa podjetja in je predpisana glede na velikost vsakega od njih z namenom, da bi se preprečile previsoke in nesorazmerne globe (zgoraj v točki 116 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi, točki 280 in 281; glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, T‑52/03, neobjavljena v ZOdl., točka 452). Tako člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji prepoveduje zgolj to, da naloži globo, višjo od zgornje meje 10 % prometa zadevnega podjetja, ta zgornja meja pa se določi glede na poslovno leto pred datumom izdaje odločbe (zgoraj v točki 149 navedena sodba Sarrió proti Komisiji, točka 85, in zgoraj v točki 86 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 593).

450    Zgornjo mejo 10 % je treba izračunati na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki tvorijo enotni gospodarski subjekt, ki deluje kot podjetje v smislu člena 81 ES, saj je lahko le skupni promet navedenih družb pokazatelj velikosti in gospodarske moči zadevnega podjetja (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točki 528 in 529; zgoraj v točki 210 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 90, in sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Sachsa Verpackung proti Komisiji, T‑79/06, neobjavljena v ZOdl., točka 107). Tako v skladu s sodno prakso Komisija ne stori napake, če kot referenco za izračun zgornje meje globe uporabi konsolidirani promet zadevne krovne družbe, če ni ovržena domneva, da je ta izvajala odločilen vpliv na poslovno politiko ene ali več odvisnih družb, vpletenih v kršitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 210 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007, točka 91, in zgoraj v točki 311 navedeno sodbo ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, točka 288, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2011 v zadevi Transcatab proti Komisiji, T‑39/06, ZOdl., str. II‑6831, točka 129, in z dne 12. oktobra 2011 v zadevi Alliance One International proti Komisiji, T‑41/05, ZOdl., str. II‑7101, točka 166).

451    Kot poleg tega upravičeno trdi Komisija, ima zgornja meja iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ločen in samostojen cilj v primerjavi s ciljem, ki izhaja iz meril teže in trajanja kršitve (zgoraj v točki 449 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 452). Tako je treba presojo navedene zgornje meje opraviti glede na velikost in gospodarsko moč zadevnega podjetja, saj je njen namen preprečiti, da bi bila podjetju naložena globa, za katero je mogoče predvideti, da je zadevno podjetje ne bo moglo plačati.

452    Vendar konsolidirani promet skupine Saint-Gobain bolje odraža velikost in gospodarsko moč podjetja, na katero se nanaša izpodbijana odločba, kot pa le delež tega prometa, ki ga je realiziral sektor te skupine za steklo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 5040, in zgoraj v točki 450 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točka 529). V zvezi s tem ni pomembno, da Komisija v izpodbijani odločbi ni dokazala, da družba Compagnie izvaja odločilen vpliv na poslovno politiko vseh svojih odvisnih družb.

453    Le z okoliščino, da skupina Saint-Gobain deluje v različnih industrijskih sektorjih, kot so steklo, inovativni materiali, proizvodi za gradbeništvo ali pakiranje, torej ni mogoče utemeljiti tega, da bi se za izračun zgornje meje globe uporabil promet, manjši od konsolidiranega prometa navedene skupine, in sicer tudi če kršitev iz izpodbijane odločbe zadeva le enega od teh sektorjev.

454    Kot je bilo poleg tega ugotovljeno v točki 443 zgoraj, je Komisija dokazala, da je družba Compagnie za namene uporabe člena 81 ES s sektorjem skupine Saint-Gobain za steklo tvorila gospodarsko enoto. Glede na navedeno lahko Komisija v skladu s sodno prakso upravičeno upošteva promet matične družbe, da bi globo določila na dovolj odvračalni ravni (glej v tem smislu zgoraj v točki 311 navedeno sodbo ThyssenKrupp Liften Ascenseurs proti Komisiji, točka 445). Vendar bi bil ta cilj okrnjen, če bi bilo – kot predlaga družba Compagnie – kot referenco za izračun zgornje meje globe mogoče upoštevati le promet družb, ki so neposredno sodelovale pri kršitvi (sodba Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2010 v zadevi Trioplast Wittenheim proti Komisiji, T‑26/06, neobjavljena v ZOdl., točka 115).

455    Ta ugotovitev ni v nasprotju z utemeljitvami Splošnega sodišča iz zgoraj v točki 449 navedene sodbe Knauf Gips proti Komisiji. V tej sodbi je Splošno sodišče za to, da bi določilo, ali je mogoče kot referenco za izračun zgornje meje globe upoštevati skupni svetovni promet vseh družb iz skupine Knauf, preučilo, prvič, ali skupina Knauf tvori gospodarsko enoto v smislu konkurenčnega prava, in, drugič, ali je Komisija pravno zadostno dokazala, da je bila družba Knauf Gips AG, tožeča stranka iz te zadeve, pravna oseba, ki je bila kot vodilna družba skupine Knauf odgovorna za usklajevanje delovanja te skupine (zgoraj v točki 449 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 339). Vendar je bil tak pristop v tem primeru utemeljen z dejstvom, da Komisija v odločbi, katere razglasitev ničnosti se je zahtevala v tej zadevi, ni mogla določiti pravne osebe, ki je vodila skupino družb, iz katerih je bilo sestavljeno podjetje, ki bi bila odgovorna za kršitev in bi ji bilo mogoče pripisati kršitve, ki so jih storile različne družbe, ki so jo sestavljale (zgoraj v točki 449 navedena sodba Knauf Gips proti Komisiji, točka 337). Nasprotno pa je lahko Komisija v obravnavani zadevi ravnanje družbe Saint-Gobain upravičeno pripisala družbi Compagnie, krovni družbi skupine Saint-Gobain.

456    Nazadnje, kar zadeva očitek v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe, ker naj Komisija družbi Compagnie pred sprejetjem izpodbijane odločbe ne bi omogočila, da dokaže, da ni izvajala odločilnega vpliva na poslovno politiko vseh svojih odvisnih družb, je treba ugotoviti, da ta – tudi če bi predpostavili, da je dopusten, čeprav je bil naveden šele v fazi replike – nikakor ni utemeljen. Kot je bilo že poudarjeno v točki 452 zgoraj, izračun zgornje meje globe, naložene družbama Compagnie in Saint-Gobain, na podlagi konsolidiranega prometa skupine Saint-Gobain ni bil pogojen z obstojem odločilnega vpliva družbe Compagnie na poslovno politiko vseh njenih odvisnih družb.

457    Iz tega sledi, da Komisija ni kršila člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker se je pri določanju zgornje meje globe, ki jo je bilo mogoče v obravnavani zadevi naložiti družbama Compagnie in Saint-Gobain, oprla na konsolidirani promet skupine Saint-Gobain. Ugotoviti je torej treba, da je globa v višini 880 milijonov EUR, ki je bila skupaj naložena družbama Compagnie in Saint-Gobain, nižja od tako izračunane zgornje meje.

458    Zato je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

C –  Ugotovitev v zvezi s tožbama, kar zadeva predloge za razglasitev ničnosti

459    Ob upoštevanju vsega navedenega je treba predloge za razglasitev ničnosti, ki sta jih predložili družbi Compagnie in Saint-Gobain, sprejeti le v delu, v katerem se z njimi predlaga, naj se ugotovi, da je Komisija za namene dokazovanja obteževalne okoliščine ponovitve kršitve v zvezi z njima neupravičeno upoštevala odločbo o ravnem steklu (Italija).

III –  Predlogi v zvezi z izvajanjem neomejene sodne pristojnosti Splošnega sodišča

460    Družbi Saint-Gobain in Compagnie v obravnavani zadevi Splošnemu sodišču še predlagata, naj na podlagi svoje neomejene sodne pristojnosti zmanjša znesek globe, ki jima je bila naložena.

461    Splošno sodišče uvodoma opozarja, da mu neomejena sodna pristojnost na podlagi člena 229 ES, ki mu jo na področju konkurence podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, omogoča, da – poleg preprostega nadzora zakonitosti kazni, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta – izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničnega, pri čemer mora upoštevati vse dejanske okoliščine, pri, na primer, spremembi zneska globe, kadar presoja o vprašanju zneska globe (glej sodbo Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 86 in navedena sodna praksa; zgoraj v točki 86 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 692, ter zgoraj v točki 100 navedena sodba Romana Tabacchi proti Komisiji, točka 265).

462    V obravnavani zadevi je treba zaporedoma preučiti, prvič, trditev družbe Saint-Gobain, da je treba od osnove za izračun globe odšteti promet od prodaje, za katerega trdi, da ga je realizirala zunaj EGP, drugič, trditev družbe Saint-Gobain, da pri izračunu globe za leto 1998 ne bi smeli uporabiti prometa od prodaje, ki ga je realizirala leta 1999, tretjič, morebitne posledice nezakonitosti izpodbijane odločbe zaradi upoštevanja odločbe o ravnem steklu (Italija) pri dokazovanju ponovitve kršitve v zvezi z družbama Compagnie in Saint-Gobain ter, četrtič in nazadnje, novi tožbeni razlog, na katerega se je sklicevala družba Compagnie na obravnavi in ki se nanaša na prekoračitev razumnega roka.

A –  Promet od prodaje, ki naj bi ga družba Saint-Gobain realizirala zunaj EGP

463    Družba Saint-Gobain trdi, da je treba prodajo, ki jo je realizirala zunaj EGP, odbiti od osnove za izračun globe, in sicer tudi če je izpodbijana odločba v zvezi s tem zakonita. V zvezi s tem se sklicuje na točko 13 smernic iz leta 2006, na podlagi katere se za izračun glob, naloženih v primeru kršitve člena 81 ES, upošteva le promet, realiziran v EGP.

464    Komisija je v točki 33 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se geografski obseg trga, ki ga zadeva sporni kartel, ujema s celotnim EGP.

465    Družba Saint-Gobain se je v dopisu z dne 28. januarja 2008, ki ga je naslovila na Komisijo v odgovor na njeno zahtevo za informacije z dne 10. decembra 2007, sklicevala na letne zneske prometa za poslovna leta od 2001 do 2004, ki so se ujemali zlasti s prodajo, realizirano zunaj EGP. V novem dopisu z dne 22. avgusta 2008, ki ga je naslovila na Komisijo v odgovor na njeno novo zahtevo za informacije z dne 25. julija 2008, je te informacije dopolnila s sklicevanjem na del zneskov letnega prometa za poslovni leti 1999 in 2000, ki naj bi se po navedbah tega podjetja prav tako ujemali s prodajo, realizirano zunaj EGP.

466    Vendar Komisija kljub temu meni, da od skupnih zneskov prometa, ki ji jih je predložila družba Saint-Gobain, ni treba odbiti prodaje, domnevno realizirane zunaj EGP.

467    Splošno sodišče je na podlagi ukrepa procesnega vodstva družbo Saint-Gobain pozvalo, naj predloži vse dokumente, s katerimi bi lahko dokazala resničnost prometa, domnevno realiziranega zunaj EGP, vključno s predložitvijo prodajnih pogodb in navedbo, na katere proizvajalce se nanaša prodaja, s katero se ujema ta promet. Družba Saint-Gobain je bila tudi pozvana, naj odgovori na trditve, ki jih je Komisija navedla v dupliki in s katerimi je nasprotovala temu, da bi se zadevni promet odbil od osnove za izračun globe, ki je bila naložena navedeni družbi.

468    Splošno sodišče v zvezi s tem najprej meni, da ni mogoče sprejeti trditve družbe Saint-Gobain, da je mogoče na podlagi tega, da je Komisija trditve iz točk 167 in 168 zgoraj navedla šele v fazi duplike, sklepati, da je ta storila napako, ker je prodajo, realizirano zunaj EGP, vključila v osnovo za izračun globe.

469    Prvič, opozoriti je namreč treba, da je Komisija ta pojasnila predložila v fazi duplike v odgovor na nov tožbeni razlog, ki ga je družba Saint-Gobain navedla v repliki in se je nanašal prav na to domnevno napako. Drugič, Komisija je v zahtevah za informacije z dne 10. decembra 2007 in 25. julija 2008 družbo Saint-Gobain pozvala, naj ji predloži podatke o prometu, ki ga je realizirala v EGP v več zaporednih poslovnih letih. V vsaki od navedenih zahtev je družbo Saint-Gobain pozvala, naj ji po možnosti predloži potrjene številčne podatke in naj realizirani promet razčleni po posameznih zadevnih proizvajalcih avtomobilov. Vendar ni družba Saint-Gobain med preiskavo predložila nobenega elementa, ki bi dokazoval, da se deleži prometa, za katere je želela, da se odbijejo od prometa, ki ga je pred tem predložila Komisiji, dejansko ujemajo s prodajo, realizirano zunaj EGP.

470    Dalje, Splošno sodišče navaja, da je družba Saint-Gobain predložila sklop računov ali obračunskih seznamov, ki se navezujejo na prodajo, realizirano zunaj EGP med letoma 1999 in 2003. Iz preglednice v točki 11 dopisa, ki ga je družba Saint-Gobain 12. novembra 2012 naslovila na Splošno sodišče, izhaja, da so zadevni proizvajalci […] (zaupno). Stekleni deli, na katera se nanašajo računi, zadevajo proizvodne kraje, ki so bili v času nastanka dejanskega stanja zunaj EGP ([…] (zaupno)).

471    V zvezi s tem je treba ugotoviti, na prvem mestu, da računi in obračunski seznami, ki jih je predložila družba Saint-Gobain, dokazujejo le del prometa od prodaje, ki ga je to podjetje v obdobju kršitve realiziralo zunaj EGP. Družba Saint-Gobain je namreč predložila le račune ali obračunske sezname v zvezi z letoma 2002 in 2003 za prodajo stekla […] (zaupno) in […] (zaupno). V nekaterih primerih, zlasti v zvezi s prodajo […] (zaupno), ni bil predložen noben račun.

472    Družba Saint-Gobain poskuša pomanjkljivosti dokumentov iz svojega spisa pojasniti zlasti s tem, da je od nastanka dejanskega stanja preteklo veliko časa, zato naj številni računovodski in drugi dokazni dokumenti ne bi bili več na voljo. Vendar te trditve ni mogoče sprejeti. Družba Saint-Gobain bi lahko namreč poskusila dokazne dokumente Komisiji predložiti med preiskavo, čemur se je izrecno odpovedala zaradi „sorazmerno nizkega zneska“ zadevne prodaje in „velikih težav, ki bi jih bilo treba premagati, da bi iz [mednarodne baze poslovnih podatkov družbe Saint-Gobain] pridobili podatke o prometu v zvezi s to prodajo zunaj [EGP]“. V zvezi s tem je treba poudariti, da so bila v nasprotju s trditvami družbe Saint-Gobain vprašanja, ki jih je Komisija med preiskavo večkrat naslovila nanjo, dovolj natančna, da je ta lahko razumela, da je treba predložiti dokaze o resničnosti prometa zunaj EGP, na katerega se je sklicevalo to podjetje. Sprejeti ni mogoče niti trditve družbe Saint-Gobain, da je Komisija ni dovolj opozorila na pomen razčlenitve prometa po posameznih proizvajalcih. Tej trditvi namreč nasprotuje besedilo vprašalnikov, ki ju je Komisija poslala družbi Saint-Gobain 10. decembra 2007 in 25. julija 2008.

473    Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da so bili na podlagi izpodbijane odločbe vsi proizvajalci, navedeni v točki 470 zgoraj, predmet tajnih dogovorov članov „kluba“. Družba Saint-Gobain v odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča sicer priznava, da je bila ta prodaja delno izvedena v okviru širšega poslovnega odnosa, urejenega z okvirno pogodbo, sklenjeno s subjektom proizvajalca s sedežem v EGP, vendar hkrati trdi, da je do zadevne prodaje prišlo na podlagi zahtevkov za dobavo, ki so jih izdale odvisne družbe s sedežem zunaj EGP, steklo pa je bilo dobavljeno na proizvodne lokacije zunaj EGP. Družba Saint-Gobain je na obravnavi še trdila, da prodajne centrale avtomobilskih skupin v EGP niso bile sistematično odgovorne za pogajanja o pogodbah o dobavi.

474    Vendar je treba najprej ugotoviti, da ni družba Saint-Gobain – razen okvirne pogodbe, sklenjene z […] (zaupno), ki bo preučena v točki 475 v nadaljevanju – predložila nobenega pojasnila v zvezi s prometom, vnesenim v preglednico iz točke 10 svojega pisnega odgovora na vprašanja Splošnega sodišča, ki ne bi bil realiziran v okviru širšega poslovnega odnosa, urejenega z okvirno pogodbo, sklenjeno s proizvajalcem avtomobilov v EGP. Poleg tega Splošno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da nekateri dokumenti, ki jih je predložila družba Saint-Gobain v odgovor na vprašanja Splošnega sodišča, celo ponazarjajo poslovni model centralizacije nakupov na ravni proizvajalcev avtomobilov v EGP. V zvezi s tem je dovolj napotiti na razpis, ki ga je objavil […] (zaupno) zlasti za dobavo vetrobranskih stekel na proizvodno lokacijo tega proizvajalca v […] (zaupno), in na pogodbo med družbo Saint-Gobain in […] (zaupno) v zvezi z dobavo stekla za tovarno […] (zaupno).

475    Dalje, kar zadeva okvirno pogodbo, sklenjeno med družbo Saint-Gobain in […] (zaupno), ta sicer res nakazuje na to, da promet, ki ga je realizirala družba Saint-Gobain v tem okviru, ni bil realiziran na podlagi okvirne pogodbe, sklenjene s proizvajalcem s sedežem v EGP. Vendar Splošno sodišče kljub temu ugotavlja, da je to edini dokument, ki ga je predložila družba Saint-Gobain za potrditev podatkov o prometu, navedenih v preglednici iz točke 10 odgovora na vprašanja Splošnega sodišča v zvezi z dobavo temu proizvajalcu v […] (zaupno) v obdobju kršitve. Ker ni bil predložen noben drugi dokaz, na primer računi ali računovodski dokumenti, se Splošno sodišče torej ne more prepričati o resničnosti zatrjevanega prometa. To še toliko bolj drži, ker pogodba med družbo Saint-Gobain in […] (zaupno) ne vsebuje številčnih podatkov niti v zvezi z dogovorjenimi cenami niti v zvezi s količino stekla, dobavljenega na podlagi navedene pogodbe.

476    Nazadnje je treba opozoriti, da je prodaja, za katero družba Saint-Gobain trdi, da jo je realizirala zunaj EGP, zadevala proizvodne lokacije proizvajalcev avtomobilov v državah, ki mejijo na EGP in ki so večinoma po koncu obdobja kršitve vstopile v Unijo. Kot je med obravnavo upravičeno trdila Komisija, ni nobenega dvoma, da je bil vsaj del vozil, proizvedenih na teh lokacijah in opremljenih s steklenimi deli, na katere napotuje družba Saint-Gobain v zgoraj navedeni preglednici, prodan v EGP. Razumno je torej mogoče predpostaviti, da obstaja tesna povezava med tako prodajo in notranjim trgom.

477    V takih okoliščin trditev, s katerimi želi družba Saint-Gobain utemeljiti zmanjšanje zneska globe zaradi dejstva, da je bil del prometa realiziran zunaj EGP, ni mogoče sprejeti.

B –  Promet, ki ga je treba upoštevati za leto 1998

478    V zvezi s prometom, ki ga je treba upoštevati za leto 1998, je treba opozoriti, da družba Saint-Gobain med preiskavo v zvezi s tem letom ni predložila podatkov o prometu, razčlenjenih po posameznih proizvajalcih. Kot je bilo že navedeno v točki 138 zgoraj, je Komisija zato za leto 1998 upoštevala podatke o prometu po posameznih proizvajalcih, ki ji jih je predložila družba Saint-Gobain za najbližje leto v obdobju kršitve, to je leto 1999.

479    Vendar družba Saint-Gobain trdi, da je bila na trgu avtomobilskega stekla med letoma 1998 in 1999 zabeležena rast, zato bi bilo zanjo ugodneje, če bi za določitev osnove za izračun glob upoštevali promet od prodaje, ki je bil dejansko realiziran v letu 1998, kot pa da se je tudi za leto 1998 upošteval promet od prodaje za leto 1999.

480    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so utemeljitve družbe Saint-Gobain nejasne in da jih ni podkrepila z nobenim dokazom. Poleg tega je družba Saint-Gobain med preiskavo in v svojih pisanjih navedla, da ne more predložiti natančnih podatkov o prometu po posameznih proizvajalcih za leto 1998.

481    V takih okoliščinah v obravnavani zadevi za izračun globe ni treba uporabiti drugačnega pristopa, kot ga je uporabila Komisija, niti ni treba za določitev prometa za leto 1998 uporabiti nobenih drugih podatkov o prometu od prodaje, kot so podatki o prometu od prodaje, ki ga je družba Saint-Gobain realizirala v letu 1999.

C –  Posledice nezakonitosti izpodbijane odločbe, kar zadeva upoštevanje odločbe o ravnem steklu (Italija) kot dokaza o ponovitvi kršitve

482    Izreči se je treba o posledicah nezakonitosti izpodbijane odločbe, kar zadeva upoštevanje odločbe o ravnem steklu (Italija) za to, da bi v zvezi z družbama Saint-Gobain in Compagnie dokazali obteževalno okoliščino ponovitve kršitve.

483    Splošno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta se na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo pravil o ponovitvi kršitve sklicevali tako družba Saint-Gobain kot družba Compagnie in da mu je bilo v okviru tožb, ki sta ju vložili, deloma ugodeno (glej točke od 308 do 321 zgoraj).

484    Nato je treba opozoriti, da lahko Splošno sodišče v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 461 zgoraj, na podlagi izvajanja neomejene sodne pristojnosti – če meni, da je to potrebno – presojo Komisije v zvezi z izračunom globe, torej vključno s posledicami, ki jih je treba izpeljati iz ugotovitve, da se podjetje nagiba h kršenju pravil Unije o konkurenci, nadomesti s svojo presojo.

485    Raven povečanja osnovnega zneska globe zaradi ponovitve kršitve naj bi odražala težo, povezano s ponovitvijo ravnanja, ki je v nasprotju s konkurenčnim pravom Unije. Na podlagi izpodbijane odločbe je bilo 60‑odstotno povečanje osnovnega zneska globe utemeljeno tako ob upoštevanju odločbe o ravnem steklu (Beneluks) kot tudi odločbe o ravnem steklu (Italija). Glede na to, da je mogoče kot dokaz ponovitve kršitve upoštevati le prvo od navedenih odločb in je poleg tega ta odločba časovno bolj oddaljena od začetka kršitve, na katero se nanaša izpodbijana odločba, je treba šteti, da ima okoliščina, da sta družbi Saint-Gobain in Compagnie ponovili kršitev, manjšo težo, kot ji jo je pripisala Komisija v izpodbijani odločbi.

486    Glede na navedeno je treba odstotek povečanja zaradi ponovitve kršitve zmanjšati na 30 % ter tako družbama Saint-Gobain in Compagnie solidarno naložiti globo v višini 715 milijonov EUR.

D –  Nov tožbeni razlog v zvezi s prekoračitvijo razumnega roka, na katerega se je družba Compagnie sklicevala med obravnavo

487    Družba Compagnie se je med obravnavo sklicevala na nov tožbeni razlog v zvezi s prekoračitvijo razumnega roka, ker naj bi upravni in sodni postopek trajala predolgo. Družba Compagnie v zvezi s tem poudarja, da je od datuma, ko je Komisija sprejela prvi pripravljalni ukrep v tej zadevi, in datumom obravnave – ko je ta družba še čakala na sodbo Splošnega sodišča – minilo več kot sedem let. Pretek tako dolgega časovnega obdobja naj bi imel velike posledice na družbo Compagnie zaradi bančne garancije, ki jo je od nje zahtevala Komisija, da ji ni bilo treba takoj plačati naložene globe. Zato od Splošnega sodišča zahteva, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo upoštevalo navedeno čezmerno trajanje in stroške, ki ji jih je povzročilo to zavlačevanje.

488    Komisija trdi, da ta tožbeni razlog ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na trajanje upravnega postopka, ob koncu katerega je bila sprejeta izpodbijana odločba. V zvezi s tem namreč meni, da je bila tožeča stranka s tem obdobjem seznanjena že ob vložitvi tožbe, zato bi lahko že v tej fazi trdila, da je nerazumno dolgo. Komisija vsekakor trdi, da trajanja upravnega postopka ni mogoče šteti za čezmerno. Nazadnje naj bi iz sodne prakse še izhajalo, da morebitno predolgo trajanje postopka ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, kar pa ne vpliva na možnost vložitve odškodninske tožbe.

489    Splošno sodišče v zvezi s tem opozarja, da člen 6, prvi odstavek, EKČP določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnih koli kazenskih obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.

490    Tako pravico je kot splošno načelo prava Unije mogoče uveljavljati v okviru sodnega varstva zoper odločbo Komisije. Navedena pravica je bila poleg tega znova potrjena v členu 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, ki se nanaša na načelo učinkovitega pravnega varstva (glej sodbo Sodišča z dne 16. julija 2009 v zadevi Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland proti Komisiji, C‑385/07 P, ZOdl., str. I‑6155, točki 178 in 179 in navedena sodna praksa).

491    Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevanje razumnega roka tudi splošno načelo prava Unije, ki se uporablja pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike pred Komisijo (glej sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, ZOdl., str. I‑8725, točka 35 in navedena sodna praksa). To načelo je bilo znova potrjeno v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.

492    Člena 41(1) in 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah tako zajemata dva izraza istega procesnopravnega načela, namreč da lahko posamezniki v postopku pričakujejo sprejetje odločitve v razumnem roku (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. junija 2012 v zadevi Imperial Chemical Industries proti Komisiji, T‑214/06, točka 285).

493    Družba Compagnie v obravnavani zadevi sicer trdi, da je bilo to načelo kršeno, vendar ne meni, da je trajanje postopka kakor koli vplivalo na vsebino izpodbijane odločbe ali da bi lahko vplivalo na izid obravnavanega spora. Zlasti ne trdi, da bi lahko navedeno trajanje kakor koli vplivalo na njene možnosti za obrambo, naj bo to v upravnem ali sodnem postopku. Zaradi zatrjevane kršitve ne predlaga niti razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe. Nasprotno, družba Compagnie Splošnemu sodišču predlaga, naj odločbo Komisije zaradi te kršitve spremeni.

494    V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da trajanja navedenega postopka – tudi ob predpostavki, da je očitek v zvezi s prekoračitvijo razumnega roka dopusten, čeprav je bil predložen šele v tožbi – v okoliščinah obravnavane zadeve nikakor ni mogoče šteti za čezmerno. Ta postopek, ki se je začel februarja 2005 s preiskavami Komisije v nekaterih prostorih družb skupine Saint-Gobain, se je končal s sprejetjem izpodbijane odločbe 12. novembra 2008, torej v približno treh letih in 10 mesecih. V zvezi s tem namreč zadostuje ugotovitev, da je preiskava zadevala posebej kompleksen kartel, ki je svoj vpliv postopoma razširil na skoraj vse proizvajalce avtomobilov v Uniji in v okviru katerega so potekali številni stiki in sestanki. Komisija je morala pri obravnavi te zadeve preučiti veliko dejanskih in pravnih vprašanj, na kar kaže obseg izpodbijane odločbe, ki vsebuje 731 točk na 221 straneh. Poleg tega iz točk od 39 do 55 obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih Komisija opisuje uporabljeni postopek, ni mogoče razbrati neupravičenih obdobij neukrepanja.

495    Dalje, kar zadeva trajanje sodnega postopka, v katerem je bila izrečena ta sodba, je treba poudariti, da iz sodbe Sodišča z dne 26. novembra 2013 v zadevi Groupe Gascogne proti Komisiji (C‑58/12 P) izhaja, da je treba kršitev obveznosti sodišča Unije, ki izhaja iz člena 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, in sicer, da o predloženih zadevah odloči v razumnem roku, sankcionirati z odškodninsko tožbo, ki se vloži pri Splošnem sodišču, saj je taka tožba učinkovito in splošno uporabno sredstvo za uveljavljanje take kršitve in njeno sankcioniranje (zgoraj navedena sodba Groupe Gascogne proti Komisiji, točki 82 in 83).

496    Iz tega sledi, da tožba družbe Compagnie v obravnavani zadevi – katere namen je zgolj razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na to družbo, ali, podredno, zmanjšanje zneska globe, ki ji je bila naložena, in ki je nikakor ni mogoče izenačiti z odškodninsko tožbo – ni ustrezen okvir za sankcioniranje morebitne kršitve obveznosti Splošnega sodišča, da v tej zadevi odloči v razumnem roku.

497    Zaradi popolnosti je treba opozoriti, da ima na podlagi člena 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah poleg tega vsakdo pravico, da o njegovi zadevi odloča neodvisno in nepristransko sodišče. To jamstvo, ki je del skupnih ustavnih tradicij držav članic, je določeno tudi v členu 6(1) EKČP.

498    V skladu s sodno prakso jamstvo nepristranskosti vključuje dva vidika. Prvič, sodišče mora biti subjektivno nepristransko, noben njegov član torej ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, pri čemer se osebna nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. Drugič, to sodišče mora biti objektivno nepristransko, kar pomeni, da mora ponujati primerno jamstvo, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (sodba Sodišča z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Chronopost in La Poste proti UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, ZOdl., str. I‑4777, točka 54; glej v tem smislu sodbe ESČP z dne 1. oktobra 1982 v zadevi Piersack proti Belgiji, série A, št. 53, točka 30; z dne 26. oktobra 1984 v zadevi De Cubber proti Belgiji, série A, št. 86, točke od 24 do 30, in z dne 25. februarja 1997 v zadevi Findlay proti Združenemu kraljestvu, Recueil des arrêts et décisions, 1997‑I, točka 73).

499    V obravnavani zadevi družba Compagnie z očitkom v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka v tej zadevi senatu Splošnega sodišča, pristojnemu za to zadevo, predlaga, naj presodi, ali je sam storil procesno nepravilnost, ker je neutemeljeno odlašal z njeno obravnavo. Taka presoja bi torej privedla do tega, da bi moralo sodišče v tej sestavi opredeliti ne samo, ali si lahko očita zavlačevanje, ampak tudi – če bi bilo to primerno – ali je to zavlačevanje mogoče šteti za čezmerno.

500    V takih okoliščinah je treba ugotoviti, da sodišče v tej sestavi – tudi če bila ničnostna tožba ustrezen okvir za sankcioniranje kršitve obveznosti sodišč Unije, da odločijo v razumnem roku – družbi Compagnie nikakor ne bi moglo dati zadostnih jamstev za izključitev vsakega upravičenega dvoma, da bo očitek v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka preučilo nepristransko (glej po analogiji zgoraj v točki 495 navedeno sodbo Groupe Gascogne proti Komisiji z dne 26. novembra 2013, točka 90).

501    To pomeni, da je treba ta tožbeni razlog družbe Compagnie v podporo predlogom za spremembo izpodbijane odločbe deloma zavrniti kot neutemeljen, deloma pa zavreči kot nedopusten.

 Stroški

502    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.

503    V obravnavani zadevi je bilo odločeno, da so predlogi tožečih strank le deloma utemeljeni. Kot pa je upravičeno opozorila družba Saint-Gobain med obravnavo, je treba upoštevati dejstvo, da je ta družba odstopila od enega od očitkov v zvezi z napako pri izračunu globe, ker je Komisija v poznejši fazi postopka, to je po obravnavi, sprejela odločbo o popravku.

504    Poleg tega je Svet svojo intervencijo v zadevi T‑56/09 omejil zgolj na podporo predlogom Komisije za zavrnitev prvega tožbenega razloga družbe Saint-Gobain v zvezi z neveljavnostjo Uredbe št. 1/2003. Vendar je bil ta tožbeni razlog zavrnjen kot neutemeljen.

505    Splošno sodišče torej meni, da na podlagi pravične presoje okoliščin iz te zadeve vsaka stranka nosi svoje stroške, razen Sveta, plačilo stroškov katerega se naloži družbi Saint-Gobain.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)

razsodilo:

1.      Zadevi T‑56/09 in T‑73/09 se združita za izdajo sodbe.

2.      Znesek globe, ki je bila solidarno naložena družbam Saint-Gobain Glass France SA, Saint-Gobain Sekurit Deutschland GmbH & Co. KG, Saint-Gobain Sekurit France SAS in Compagnie de Saint-Gobain SA v členu 2(b) Odločbe Komisije C(2008) 6815 final z dne 12. novembra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo), kakor je bila spremenjena z Odločbo Komisije C(2009) 863 final z dne 11. februarja 2009 in Odločbo C(2013) 1118 final z dne 28. februarja 2013, se določi v višini 715 milijonov EUR.

3.      V preostalem se tožbi zavrneta.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške, razen Sveta Evropske unije, katerega plačilo stroškov se naloži družbam Saint-Gobain Glass France, Saint-Gobain Sekurit Deutschland in Saint-Gobain Sekurit France.

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. marca 2014.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

I – Predmet tožbe

II – Primarni predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe

A – Zadeva T‑56/09

1. Prvi tožbeni razlog: nezakonitost Uredbe št. 1/2003

a) Prvi del tožbenega razloga: kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sodišča

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

b) Drugi del tožbenega razloga: kršitev načela domneve nedolžnosti

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

2. Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

3. Tretji tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev in napaka pri izračunu globe

a) Prvi del tožbenega razloga: pomanjkljiva obrazložitev

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

b) Drugi del tožbenega razloga: napaka pri izračunu

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

4. Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava zaradi pripisa odgovornosti za kršitev, ki jo je storila družba Saint-Gobain, družbi Compagnie, kršitev načel individualizacije kazni in domneve nedolžnosti ter zloraba pooblastil

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

Dopustnost tožbenega razloga v delu, v katerem se nanj sklicuje družba Saint-Gobain

Vsebinska preučitev

5. Peti tožbeni razlog: kršitev načel prepovedi retroaktivnosti kazni in varstva legitimnih pričakovanj

a) Trditve strank

b) Presoja Splošnega sodišča

6. Šesti tožbeni razlog: previsoka globa

a) Prvi del tožbenega razloga: napačna uporaba člena 23 Uredbe št. 1/2003, kar zadeva upoštevanje ponovitve kršitve kot obteževalne okoliščine, kršitev načela sorazmernosti in neobstoj obrazložitve

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Dopustnost trditev, ki temeljijo na Listini o temeljnih pravicah in jih je družba Compagnie predstavila v dopolnilni vlogi

– Vsebinska preučitev

b) Drugi del tožbenega razloga: kršitev načela sorazmernosti

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

c) Tretji del tožbenega razloga: nezadostno upoštevanje dejstva, da družba Saint-Gobain ni izpodbijala resničnosti dejstev, kršitev načela prepovedi diskriminacije in pomanjkljiva obrazložitev

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

B – Zadeva T‑73/09

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

C – Ugotovitev v zvezi s tožbama, kar zadeva predloge za razglasitev ničnosti

III – Predlogi v zvezi z izvajanjem neomejene sodne pristojnosti Splošnega sodišča

A – Promet od prodaje, ki naj bi ga družba Saint-Gobain realizirala zunaj EGP

B – Promet, ki ga je treba upoštevati za leto 1998

C – Posledice nezakonitosti izpodbijane odločbe, kar zadeva upoštevanje odločbe o ravnem steklu (Italija) kot dokaza o ponovitvi kršitve

D – Nov tožbeni razlog v zvezi s prekoračitvijo razumnega roka, na katerega se je družba Compagnie sklicevala med obravnavo

Stroški