Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 13. junija 2024(1)
Zadeva C-80/23
Kazenski postopek
proti
V. S.,
ob udeležbi
Ministerstvo na vatreshnite raboti, Glavna direktsia za borba s organiziranata prestapnost
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija))
„Predhodno odločanje – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Direktiva (EU) 2016/680 – Obdolženec – Vpis osebnih podatkov v policijsko evidenco – Občutljivi podatki – Biometrični in genetski podatki – Prisilna izvedba – Cilj preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj – Rešitev preiskave v teku – Primerjava z osebnimi podatki, zbranimi v okviru drugih preiskav – Sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija) (C-205/21, EU:C:2023:49) – Razlaga sodbe Sodišča – Obveznost skladne razlage – Člen 10 – Člen 6(a) – Presoja ‚nujne potrebe’ po obravnavi občutljivih podatkov s strani pristojnih organov – Pogoji – Preverjanje“
I. Uvod
1. Dialog med sodišči se ne konča vedno po prvi izmenjavi mnenj med zadevnimi sogovorniki. Možno je, da se med Sodiščem in nacionalnim sodiščem, ki je Sodišču pred tem že predložilo zadevo, razvije daljši pogovor, kadar nacionalno sodišče po seznanitvi s sodbo Sodišča, izdano v postopku predhodnega odločanja, meni, da še manjkajo podatki, ki se mu zdijo nujni za rešitev spora, o katerem odloča. Tak je položaj v obravnavani zadevi.
2. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija), se nanaša na člen 6(a) in člen 10 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ(2), kot ju je razlagalo Sodišče v sodbi z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija)(3).
3. To je drugi predlog, ki ga je to sodišče predložilo Sodišču v okviru istega spora o glavni stvari.(4) Nanaša se na predlog bolgarskih policijskih organov za prisilno izvedbo zbiranja fotografskih, daktiloskopskih in genetskih podatkov(5) o V. S. za vpis v evidenco. V. S. je bila po obdolžitvi zaradi kaznivega dejanja, ki je bilo opredeljeno kot naklepno in zato preganjano po uradni dolžnosti, pozvana, naj privoli v vpis svojih podatkov v evidenco, česar pa ni želela storiti. Policijski organi so torej predložitvenemu sodišču predlagali, naj odredi prisilni vpis v policijsko evidenco.
4. V predlogu policijskih organov, naslovljenem na to sodišče, je bilo navedeno, da je bilo zbranih dovolj dokazov o krivdi V. S. Navedeno je bilo, da je bila obdolžena, ker je storila naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in da je nasprotovala zbiranju podatkov o sebi. K navedenemu predlogu sta bili priloženi zgolj ovadba zoper V. S. in izjava, v kateri zavrača privolitev k vpisu v policijsko evidenco. Samo na podlagi teh listin bi moralo navedeno sodišče v skladu s svojim nacionalnim pravom odrediti prisilno izvedbo vpisa podatkov V. S. v policijsko evidenco.
5. Vendar je predložitveno sodišče ob proučitvi predloga dvomilo o združljivosti takega položaja z zahtevami, ki izhajajo iz Direktive 2016/680, zlasti v zvezi z zbiranjem in obdelavo občutljivih podatkov. Sodišče je na vprašanja sodišča odgovorilo v sodbi Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I.
6. Predložitveno sodišče je Sodišču predložilo dve novi vprašanji za predhodno odločanje, v katerih pojasnjuje, da še vedno ni uspelo ugotoviti, ali lahko odredi takšno izvedbo, ne da bi kršilo pravo Unije.
7. S tema vprašanjema je Sodišče pozvano, prvič, naj natančneje opredeli besedilo iz sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I glede zahteve po „nujni potrebi“ po obdelavi posebnih vrst osebnih podatkov, ki se štejejo za občutljive podatke in so našteti v členu 10 Direktive 2016/680(6), in drugič, naj opredeli, kaj se pričakuje od predložitvenega sodišča, da bi se odpravila neskladnost bolgarske zakonodaje o vpisu v policijsko evidenco z navedeno direktivo.
II. Pravni okvir
8. Pravni okvir je predstavljen v točkah od 3 do 34 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I.
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
9. Predložitveno sodišče navaja, da se je s to sodbo seznanilo 26. januarja 2023. Vendar meni, da nekatere okoliščine niso bile pojasnjene in da še vedno ne more ugotoviti, ali mora izdati dovoljenje za zbiranje biometričnih in genetskih podatkov V. S. ali ne.
10. Prvič, predložitveno sodišče meni, da pri odločanju o predlogu policijskih organov za dovoljenje za prisilno izvedbo vpisa v policijsko evidenco ne more opraviti preverjanj iz točke 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, ker za to nima potrebne dokumentarne podlage. Bolgarsko pravo namreč določa, da sodišče odloča samo na podlagi predloga(7) – ki omenja kazenski postopek, ki poteka zoper V. S., navaja, da je bilo zbranih dovolj dokazov o njeni krivdi, in potrjuje, da je obdolžena –, ki sta mu priložena ovadba in pisna izjava V. S. o zavrnitvi privolitve k vpisu v policijsko evidenco. Ne določa, da se predložitvenemu sodišču posredujejo drugi dokumenti iz spisa.
11. Predložitveno sodišče navaja, da bi bila skladna razlaga njegovega nacionalnega prava mogoča, če bi uporabilo splošna pravila Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK), zlasti njegovega člena 158(8), namesto posebnega pravila iz člena 68 ZMVR. Tako bi lahko razpolagalo s celotnim spisom. Preiskovalne ukrepe, sprejete v predkazenskem postopku(9), ki posegajo v zasebnost posameznikov, kot na primer zbiranje podatkov o povezavi ali pregled osebe, preiskovalni organi namreč izvajajo po predhodnem dovoljenju sodišča. Temu sodišču zato posredujejo spis, da lahko pregleda vse listine in presodi o utemeljenosti predloga za predhodno dovoljenje.(10) Predložitveno sodišče ugotavlja naslednje razloge za to razliko v pravni ureditvi: prvič, predlog za zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vloži policija in ne državno tožilstvo, in drugič, navedeno zbiranje se izvaja samo z namenom, da bi bili ti podatki lahko uporabljeni v prihodnosti, če bi bilo to potrebno.
12. Predložitveno sodišče še navaja, da se po bolgarskem pravu ne šteje, da bi posredovanje spisa za izdajo predhodnega dovoljenja lahko oviralo potek kazenske preiskave. Utemeljitev, zakaj se sodišču, ki mu je predložen predlog za dovoljenje za prisilno izvedbo vpisa v policijsko evidenco, ne predloži spis zadeve, torej ne more izhajati iz razloga iz točke 100 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, in sicer zaradi nevarnosti, da bi bil oviran pravilen potek kazenske preiskave.
13. Čeprav iz te sodbe izhaja, da je skladno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(11), da se sodišču, ki odloča o predlogu za dovoljenje za prisilno izvedbo vpisa v policijsko evidenco, ne predloži spis zadeve, se predložitveno sodišče sprašuje, kako bi lahko opravilo preverjanja, ki izhajajo iz besedila točk 132 in 133 te sodbe, da bi lahko presodilo o „nujni potrebi“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680 po obdelavi biometričnih in genetskih podatkov osebe V. S. in preverilo, ali sta vrsta in teža dejanja, ki ga je osumljena v kazenskem postopku, ali drugi upoštevni elementi, kot so posebne okoliščine tega kaznivega dejanja, morebitna povezava navedenega kaznivega dejanja z drugimi postopki v teku, predkaznovanost ali individualni profil osebe V. S., takšni, da bi se z njimi lahko dokazala takšna potreba.
14. Predložitveno sodišče tako sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 razlagati tako, da se nadzor nad „nujno potrebo“ lahko izvede, čeprav sodišče nima dostopa do celotnega spisa, ali pa, nasprotno, da je za takšen nadzor potreben dostop do celotnega spisa, čeprav se zdi, da je tudi Sodišče presodilo, da je zakonito, da sodišče nima dostopa do spisa.(12)
15. Drugič, če bi bilo z Direktivo 2016/680 določeno, da se mora posredovati celoten spis, predložitveno sodišče ocenjuje, da bi moralo presojati o utemeljenosti obdolžitve. Takšna presoja bi bila potrebna, če iz točk 130 in 131 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I izhaja, da zgolj dejstvo, da je oseba obdolžena, ne zadostuje za ugotovitev „nujne potrebe“ po zbiranju in da morajo obstajati utemeljeni razlogi za domnevo, da je obravnavana oseba storila kaznivo dejanje.
16. Predložitveno sodišče sklepa, da mora imeti možnost presoditi, ali je bila obdolžitev dovolj utemeljena z dokazi tudi zato, ker, prvič, naj bi šlo tu za zahtevo iz člena 6(a) Direktive 2016/680; drugič, naj bi bilo to presojo v vsakem primeru treba opraviti v okviru postopkov, ki jih ureja člen 158 NPK in ki so najbližji tistim, ki jih ureja člen 68(5) ZMVR; tretjič, naj možnost, da bi do takšne presoje prišlo pozneje, ne bi izključevala tega, da na datum izdaje sodnega dovoljenja za prisilno zbiranje biometričnih in genetskih podatkov obdolžitev ne bi bila dejansko utemeljena; četrtič, naj bi bil cilj Direktive 2016/680 ravno vzpostaviti mehanizem za preprečevanje zbiranja osebnih podatkov, zlasti biometričnih in genetskih, brez ustrezne pravne podlage, kar bi bilo treba takoj preveriti, in petič, naj bi bil vsaj del potrebnih preverjanj v smislu točk 132 in 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I namenjen temu, da se presodijo zbrani dokazi, ker naj bi iz navedenih točk izhajalo, da je treba presoditi vrsto in težo kaznivega dejanja ter okoliščin, v katerih je bilo to storjeno. Za presojo teh okoliščin pa naj bi bilo treba dokazati, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje, pri čemer se v okviru te presoje predpostavlja, da je bilo že zbranih dovolj dokazov.
17. Presoja „nujne potrebe“ po zbiranju naj bi tako predpostavljala, da je treba presojati tudi dokaze, na podlagi katerih je oseba obdolžena, in obstoj utemeljenih razlogov za domnevo, da je oseba storila kaznivo dejanje.
18. Predložitveno sodišče se sprašuje, ali bo moralo, če bo imelo na voljo spis zadeve, opraviti celovito preverjanje zakonitosti prisilnega zbiranja, vključno z utemeljenostjo obdolžitve, ali pa se bo moralo omejiti na preverjanje drugih okoliščin, navedenih v točkah 132 in 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, ki niso povezane s to problematiko (kot na primer predkaznovanost ali profil obdolženca), ne da bi preverjalo obdolžitev.
19. V teh okoliščinah je Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je zahteva po preverjanju „nujne potrebe“ iz člena 10 Direktive [2016/680], kot jo je Sodišče razložilo v točki 133 sodbe [Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I], izpolnjena, če se izvede izključno na podlagi ovadbe osebe in na podlagi njene pisne izjave o zavrnitvi zbiranja biometričnih in genetskih podatkov, ki se nanašajo nanjo, ali pa mora sodišče prejeti vse dokumente iz spisa, ki se mu v skladu z nacionalnim pravom dajo na voljo v primeru predloga za izdajo dovoljenja za izvedbo preiskovalnih ukrepov, ki posegajo v pravno sfero posameznikov, če je ta predlog vložen v kazenski zadevi?
2. Če je odgovor [na prvo vprašanje] pritrdilen, ali lahko sodišče, potem ko mu je bil dan na voljo spis zadeve, v okviru presoje „nujne potrebe“ na podlagi člena 10 v povezavi s členom 6(a) Direktive 2016/680 preveri tudi, ali obstaja utemeljen sum, da je obdolžena oseba storila kaznivo dejanje, navedeno v obdolžitvi?“
20. Madžarska vlada in Komisija sta predložili pisna stališča. Bolgarska in madžarska vlada ter Komisija so se udeležile obravnave dne 20. marca 2024, med katero so odgovorile na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.
IV. Analiza
21. Da bi bil dialog, ki sem ga omenjal zgoraj(13), uspešen in bi obema zainteresiranima stranema omogočil, da se dogovorita in razumeta, morata obe strani poskrbeti, da se izražata v jeziku, ki je obema razumljiv.
22. Komisija je nekoliko nepričakovano predlagala, naj se dialog prekine, in sicer je Sodišču predlagala, naj vprašanji za predhodno odločanje razglasi za nedopustni, ker naj bi temeljili na napačni razlagi sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I. Nasprotno menim, da mora prevladati bolj didaktičen pristop in da sta vprašanji v vsakem primeru dopustni.(14)
23. Ker si predložitveno sodišče ob razlagi sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I postavlja nova vprašanja, je treba zagotoviti, da je bila ta sodba pravilno razumljena. Ne zdi se namreč, da je tako.
24. Predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, ki je po mojem mnenju napačna, in sicer, da ga je Sodišče pooblastilo, da z improviziranim ad hoc preverjanjem samo odpravi praznine v svoji nacionalni zakonodaji. Poleg tega se zdi, da se vloga, ki jo imajo pristojni organi na podlagi Direktive 2016/680 pri presojanju „nujne potrebe“, ki je nujen pogoj za obdelavo občutljivih podatkov, ni pravilno upoštevala. Nazadnje, iz razlage sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, ki jo je izvedlo predložitveno sodišče, ni očitna pravilna povezava med preverjanjem „nujne potrebe“ in utemeljenosti obdolžitve.
25. Zato mora Sodišče v okviru tega novega postopka sodelovanja, ki se je začel med njim in predložitvenim sodiščem, slednjemu dati koristen odgovor, ki mu bo omogočil rešitev spora, o katerem odloča. V ta namen mora Sodišče odgovoriti na vprašanje, ki mu sicer ni bilo postavljeno, odgovor nanj pa delno temelji na razlagi nacionalne zakonodaje. Sodišče torej čaka precej neobičajna naloga.
26. Za nadaljnjo analizo je tako bistveno poudariti, da naloga predložitvenega sodišča ni nadzor nad tem, kako so pristojni organi v smislu člena 3(7) Direktive 2016/680 (v obravnavanem primeru policijski organi) presodili o „nujni potrebi“ po zbiranju in obdelavi občutljivih podatkov osebe V. S. Bolgarsko pravo namreč ne določa, da bi morali ti organi opraviti tako presojo.
27. V teh okoliščinah se v okviru vprašanj za predhodno odločanje postavlja temeljno vprašanje: ali lahko predložitveno sodišče zgolj s svojim preverjanjem, ki zdaj temelji na členu 158 NPK(15) – ki določa preiskovalne ukrepe v splošnih kazenskih postopkih in zlasti odvzem vzorca za izdelavo profila DNK –, zagotovi polni učinek člena 10 Direktive 2016/680?
28. Predlagal bom, naj se ugotovi, da predlagana skladna razlaga ni takšna, da bi z njo postal položaj iz postopka v glavni stvari združljiv z zahtevami iz člena 10 Direktive 2016/680 (A). Odgovor na obe postavljeni vprašanji bi lahko ostal koristen za rešitev spora o glavni stvari le v primeru, če bi Sodišče uporabilo drugačen pristop. Zato menim, da je treba elemente odgovora na ti vprašanji (B) podati podredno in po hitrejši analizi.
A. Sodba Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, obveznost skladne razlage in opredelitev uradnih dolžnosti predložitvenega sodišča
29. Najprej se je treba vrniti k ugotovitvam, ki jih je treba izpeljati iz sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, šele nato preučiti rezultate, do katerih bi morali priti v razlagi, ki jo predlaga predložitveno sodišče, da bi nazadnje lahko presodili, ali je po tej razlagi bolgarsko pravo resnično skladno z zahtevami člena 10 Direktive 2016/680, kot izhajajo iz te sodbe.
1. Ugotovitve iz sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I
30. V tej sodbi je bilo Sodišču namreč postavljeno vprašanje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, zaradi njihovega vpisa v evidenco, ne da bi moral pristojni organ ugotoviti in dokazati, prvič, da je takšno zbiranje podatkov potrebno za dosego določenih ciljev, in drugič, da teh ciljev ni mogoče doseči z zbiranjem le nekaterih zadevnih podatkov.(16)
31. Ker mora biti obdelava posebnih vrst podatkov, kot so biometrični in genetski podatki, dovoljena „le, če je nujno potrebna“(17), je Sodišče razsodilo, da je takšno obdelavo mogoče šteti za potrebno le v omejenem številu primerov in da je treba to potrebo presojati posebej strogo(18), saj je cilj člena 10 Direktive 2016/680 zagotoviti večjo zaščito posameznikov, katerih osebni podatki se bodo obdelovali(19).
32. Sodišče je zato v zvezi z vpisom v policijsko evidenco navedlo, da je treba „nujno potrebo“ po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov obdolžencev za namene vpisa v evidenco ugotoviti glede na namene, za katere se zbirajo, in sicer morajo biti ti nameni določeni, izrecni in zakoniti. Zbrani podatki morajo biti poleg tega ustrezni, relevantni in omejeni na tisto, kar je nujno glede na namene, za katere se obdelujejo.(20) Z določbami nacionalne zakonodaje mora biti urejeno, da obdelava velja za zakonito le, če je potrebna in v obsegu, v katerem je potrebna za opravljanje naloge, ki jo izvaja pristojni organ za namene iz člena 1(1) Direktive 2016/680, in morajo biti določeni vsaj cilji obdelave, kateri osebni podatki, se obdelajo in namen obdelave.(21) Slednji morajo biti opredeljeni dovolj natančno in konkretno, da je mogoče oceniti „nujno potrebo“ po obdelavi.(22)
33. Dodati je treba še posebej strog nadzor nad spoštovanjem načela najmanjšega obsega podatkov. Po eni strani zastavljenega cilja ne sme biti mogoče v razumnih okvirih doseči enako učinkovito z drugimi sredstvi, ki manj posegajo v temeljne pravice posameznikov. Upravljavec podatkov se mora prepričati, da tega cilja ni mogoče doseči z uporabo drugih kategorij podatkov, kot so tisti, ki so našteti v členu 10 Direktive 2016/680 (23). Po drugi strani zahteva po „nujni potrebi“ pomeni, da je treba upoštevati poseben pomen cilja, ki se želi doseči s tako obdelavo.(24)
34. Na osnovi teh preudarkov je Sodišče izrecno razsodilo, da „je nacionalna zakonodaja, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je bila obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, načeloma v nasprotju z zahtevo iz člena 10 Direktive 2016/680“.(25) Taka zakonodaja lahko „brez razlikovanja in na splošno vodi do zbiranja biometričnih in genetskih podatkov večine obdolžencev, ker je pojem ‚naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti’ zelo splošen in se lahko uporablja za veliko število kaznivih dejanj, ne glede na njihovo naravo in težo“.(26) Zlasti velja, da „zgolj dejstva, da je oseba obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni mogoče šteti za element, na podlagi katerega bi bilo mogoče samo po sebi domnevati, da je zbiranje njenih biometričnih in genetskih podatkov nujno potrebno glede na namene, ki jih to zbiranje uresničuje, in ob upoštevanju kršitev temeljnih pravic – zlasti pravic do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zagotovljenih v členih 7 in 8 Listine – ki iz tega izhajajo“.(27)
35. Sodišče je v nadaljevanju navedlo, da čeprav obstaja utemeljen sum, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje, ki upravičuje njeno obdolžitev, kar pomeni, da je podanih dovolj dokazov, bo lahko prišlo do primerov, v katerih zbiranje biometričnih in genetskih podatkov ne bo konkretno potrebno za kazenski postopek v teku.(28) O verjetnosti, da je zbiranje teh podatkov nujno potrebno v okviru drugih postopkov, se ne sme domnevati, temveč je o njej treba presoditi ob upoštevanju drugih upoštevnih elementov, kot so zlasti narava in teža domnevnega kaznivega dejanja, za katero je bila ta oseba obdolžena, posebne okoliščine tega kaznivega dejanja in njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, predkaznovanost ali individualni profil zadevne osebe.(29)
36. Sodišče je torej potem, ko je podalo vse te napotke, razsodilo, da mora predložitveno sodišče „preveriti, ali je mogoče – da bi se zagotovila učinkovitost člena 10 Direktive 2016/680 – nacionalno zakonodajo, ki določa […] prisilno izvedbo [vpisa v policijsko evidenco], razlagati v skladu s pravom Unije. Natančneje, predložitveno sodišče mora preveriti, ali nacionalno pravo omogoča presojo ‚nujne potrebe’, da se zbirajo biometrični podatki in genetski podatki posameznika, na katerega se podatki nanašajo, zaradi njihovega vpisa v evidenco. V zvezi s tem bi bilo treba zlasti preveriti, ali lahko narava in teža kaznivega dejanja, za katero je osumljen posameznik, na katerega se podatki nanašajo, v kazenskem postopku v glavni stvari, oziroma ali lahko drugi upoštevni elementi [posebne okoliščine tega kaznivega dejanja in njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, predkaznovanost ali individualni profil zadevne osebe], pomenijo okoliščine, na podlagi katerih se lahko dokaže taka ‚nujna potreba’. Poleg tega bi se bilo treba prepričati, da zbiranje podatkov o osebnem stanju […] samo po sebi ne omogoča uresničitve zastavljenih ciljev.“(30)
37. Sodišče je nazadnje zelo jasno navedlo, da „[č]e nacionalno pravo ne zagotavlja takega nadzora nad zbiranjem biometričnih in genetskih podatkov, mora predložitveno sodišče zagotoviti polni učinek navedenega člena 10 tako, da zavrne predlog policijskih organov za izdajo dovoljenja za prisilno izvedbo tega zbiranja“.(31)
2. Razlogi za nezdružljivost bolgarske zakonodaje s členom 10 Direktive 2016/680 in pomanjkljivosti predlagane skladne razlage
38. Sklep(32), do katerega je prišlo Sodišče v sodbi Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, sicer spremlja več opomb glede rabe(33), vendar je jasen: ureditev vpisa v policijsko evidenco, katere sestavni del je prisilna izvedba, ni združljiva z zahtevami iz člena 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter s členom 8(1) in (2) te direktive.
39. Zastopnik bolgarske vlade je v ustnih navedbah v tej zadevi povedal ravno to, ko je potrdil, da pristojni organi ne morejo presojati „nujne potrebe“ po vpisu v policijsko evidenco, in Sodišču navedel, da ga je ministrstvo za notranje zadeve obvestilo, da je v postopku sprejemanja sprememba člena 68 ZMVR, s katero naj bi se določila obveznost pristojnih organov, da za vsak primer posebej preverijo obveznost „nujne potrebe“ v zvezi z zbiranjem biometričnih in genetskih podatkov obdolžencev.
40. Res je, da se Sodišče ni omejilo na to ugotovitev nezdružljivosti in da je predložitvenemu sodišču naložilo, naj preveri, ali je mogoče nacionalno zakonodajo, ki določa prisilno izvedbo vpisa v policijsko evidenco, razlagati v skladu s pravom Unije. V ta namen je temu sodišču zlasti naložilo, naj preveri, ali nacionalno pravo omogoča presojo „nujne potrebe“, da se zbirajo podatki za vpis v evidenco.(34)
41. Da bi predložitveno sodišče razlagalo člen 68 ZMVR v skladu s členom 10 Direktive 2016/680, mora pri odločanju o predlogu za dovoljenje za prisilno izvedbo vpisa v policijsko evidenco uporabiti zaščitne ukrepe iz člena 158 NPK, iz katerih je razvidno, da je treba za zbiranje dokazov v obliki biometričnih in genetskih podatkov v okviru kazenske preiskave načeloma pridobiti predhodno dovoljenje sodišča, ki bo lahko preverilo potrebo po tem zbiranju za namen kazenske preiskave na podlagi vseh listin iz spisa zadeve, ki jih mora imeti na voljo.
42. Vendar po eni strani, kot je pravilno ugotovila Komisija, točke 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I ni mogoče razlagati tako, da je Sodišče v njej razsodilo, da bi presoja „nujne potrebe“ po zbiranju podatkov, ki jo samo opravi predložitveno sodišče, lahko izpolnjevala zahteve iz člena 10 Direktive 2016/680. Po drugi strani pa menim, da predložitveno sodišče ne more nadomestiti neobstoja presoje „nujne potrebe“ po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov o osebi V. S., določene v tem členu 10, ki naj bi jo opravili pristojni organi sami, če upoštevamo osrednjo vlogo teh organov v sistemu, ki je bil vzpostavljen s to direktivo.(35) Vprašanje sodnega nadzora nad „nujno potrebo“ po zbiranju občutljivih podatkov v okviru kazenskega postopka je zato ločeno naknadno vprašanje, ki lahko sledi vprašanju o presoji te potrebe s strani pristojnih organov.
43. S skladno razlago, ki jo predlaga predložitveno sodišče, po mojem mnenju torej iz bolgarskega pravnega reda ne bodo odpravljeni vsi elementi nezdružljivosti s členom 10 Direktive 2016/680, ki jih vsebuje.
44. Da bi se o tem prepričali, zadošča že upoštevanje naslednjih elementov.
45. Prvič, če se ne motim, sodišče v okviru ureditve, določene v členu 158 NPK(36), presoja le o potrebi po zbiranju glede na namen te določbe. Predhodno dovoljenje za izvedbo zbiranja podatkov, ki jih zadeva preiskovalni ukrep, je mogoče izdati ob upoštevanju že zbranih elementov, ki so podlaga za resen dvom o udeležbi zadevne osebe pri storitvi kaznivega dejanja in ki lahko potrdijo koristnost takšnega zbiranja za rešitev preiskave.
46. Člen 10 Direktive 2016/680 pa določa, da pristojni organi presodijo o nujni potrebi, ki je večja. Poleg tega se zdi, da so cilji vpisa v policijsko evidenco obsežnejši od tistih, ki jih določa člen 158 NPK, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
47. Iz točke 99 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I namreč izhaja, da ima vpis v policijsko evidenco dva bistvena namena, in sicer po eni strani služi za primerjavo s podatki, ki so bili že zbrani med drugimi kazenskimi preiskavami, za morebitno rešitev teh zadev, in po drugi strani za uporabo teh podatkov v okviru tekoče kazenske preiskave.(37) Med obravnavo pred Sodiščem v obravnavani zadevi je bolgarska vlada navedla, da naj bi bil glavni namen vpisa v policijsko evidenco uporaba zbranih podatkov v okviru kazenske zadeve, ki trenutno poteka. Morebitna prihodnja uporaba teh podatkov naj bi bila drugotni namen. Nasprotno pa predložitveno sodišče trdi, da se v sklopu vpisa v policijsko evidenco podatki zbirajo le za namene morebitne prihodnje uporabe, če bi bila ta kdaj potrebna.(38)
48. Takšna trditev odpira tri sklope vprašanj.(39) Na prvem mestu, ker naj bi bil namen člena 68 ZMVR enak namenu člena 158 NPK, se lahko vprašamo, v katerem primeru bi bilo treba za zbiranje biometričnih in genetskih podatkov pridobiti predhodno dovoljenje sodišča in v katerem primeru to ne bi bilo potrebno. Zdi se torej, da za isti namen soobstajata dva vzporedna postopka, ki zagotavljata občutno različna jamstva. Vpis v policijsko evidenco naj bi tako predstavljal način pridobivanja dokazov, ki se bodo uporabili v okviru postopka, ki poteka. Toda predložitveno sodišče je večkrat poudarilo, da se ta vpis „razlikuje od kazenskega postopka in ni njegov del“.(40)
49. Na drugem mestu, če je glavni namen vpisa v policijsko evidenco zbiranje dokazov v okviru predkazenskega postopka, ki poteka, kot je trdila bolgarska vlada, je dejstvo, da je učinek zakonodaje, da načeloma dovoljuje zbiranje biometričnih in genetskih podatkov osebe, ki je preganjana „samo“ zaradi davčne utaje, najmanj presenetljivo.(41)
50. Poleg tega člen 158 NPK ne določa, da bi sodišče v okviru dovoljenja, ki ga namerava izdati, lahko obravnavalo „nujno potrebo“ po vpisu v policijsko evidenco za namene primerjave z zbranimi podatki v okviru drugih preiskav, kar naj bi bil sicer eden od namenov bolgarske zakonodaje, na kateri temelji vpis v policijsko evidenco.
51. Na tretjem mestu, iz preudarkov, izraženih v točki 47 teh sklepnih predlogov, je jasno razvidno, da nameni, ki se uresničujejo z vpisom v policijsko evidenco, niso vedno jasno določeni. Enako bi bilo, tudi če bi bilo treba uporabiti člen 158 NPK.
52. Drugič, učinkovitost člena 10 Direktive 2016/680 bi bila jasno zaobidena, če bi bilo treba vprašanje o „nujni potrebi“ po obdelavi občutljivih podatkov prvič postaviti šele takrat, ko bi sodišče izdalo predhodno dovoljenje za ukrep zbiranja podatkov na podlagi člena 158 NPK.
53. Iz povezanega branja členov 27 in 68 ZMVR izhaja, da osebe, od katerih se zahteva vpis v policijsko evidenco, spadajo v široko kategorijo oseb(42) in da se vedno zbirajo isti podatki o teh osebah, brez kakršnega koli razlikovanja. Vsak obdolženec mora za namene policijske evidence samodejno privoliti v zbiranje istih kategorij podatkov, ne da bi pristojni organi v smislu člena 3, točka 7, Direktive 2016/680 kadar koli preučili vprašanje, ali je zbiranje občutljivih podatkov nujno potrebno za zaključek tekoče kazenske preiskave, ali za razjasnitev drugih preiskav. Poleg tega je iz točk 113 in 114 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I razvidno, da nacionalna zakonodaja ne zahteva, da se mora ugotoviti konkretna potreba po izvedbi zbiranja vseh podatkov, ki jih zadeva policijska evidenca, in da pristojnemu organu ni treba ugotoviti in dokazati, da je takšno zbiranje nujno potrebno za dosego določenih ciljev.
54. Iz tega sledi, da nacionalna zakonodaja ne določa pogojev, pod katerimi bi bilo mogoče ugotoviti, da je vpis v policijsko evidenco, kot je določen s členom 68 ZMVR, nujno potrebna, in da obdelava biometričnih in genetskih podatkov, ki jo izvedejo pristojni organi za namene, ki izhajajo iz Direktive 2016/680, ni omejena z ustreznimi zaščitnimi ukrepi.(43) Z uporabo člena 158 NPK se ta ugotovitev ne spremeni.
55. Če „nujna potreba“ po zbiranju in obdelavi občutljivih podatkov ni opredeljena z zakonom niti zagotovljena z izvrševanjem diskrecijske pravice pristojnih organov, sodišče samo ne more nadomestiti neobstoja teh dveh predhodnih faz v svojem notranjem pravnem redu. V zvezi s tem se strinjam s stališčem, ki ga je izrazila Komisija na obravnavi, da je sodni nadzor sekundarni nadzor v smislu, da gre za nadzor sodišča nad presojo „nujne potrebe“, ki jo opravijo pristojni organi v skladu tem, kar določa zakon. Naj dodam, da se je mogoče upravičeno spraševati o merilih, ki bi jih predložitveno sodišče lahko uporabilo ob takem nadzoru, če pojem „nujna potreba“ ni zakonsko opredeljen.
56. Tretjič, tudi če bi bili zaščitni ukrepi, zagotovljeni s členom 158 NPK, zadostni – quod non –, ne bi mogli koristiti osebam, obdolženim naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ki niso nasprotovale vpisu v policijsko evidenco. Pristojni organi za te osebe ne bodo nikoli presojali „nujne potrebe“, kot je to med obravnavo potrdila tudi bolgarska vlada.(44) To je posebno zaskrbljujoč položaj. Dejansko je smiselno domnevati, da je pri osebi, ki je bila pravkar obdolžena, sposobnost nasprotovanja policijski odredbi za izvedbo vpisa v policijsko evidenco še posebej zmanjšana. Uskladitev nacionalnega prava, ki bi izhajala iz uporabe člena 158 NPK, bi bila torej zgolj delna, saj bi z izvajanjem vpisa v policijsko evidenco brez preverjanja „nujne potrebe“ po njeni izvedbi s strani pristojnih organov lahko nadaljevali pri vseh osebah, ki izhajajo iz njenega področja uporabe – ki je še posebej široko –, ki temu ne bi nasprotovale.(45)
3. Predlog
57. Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), ter členom 8(1) in (2) te direktive treba razlagati tako, da morajo pod pogoji, opisanimi v točki 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, pristojni organi učinkovito presoditi „nujno potrebo“ po vpisu v policijsko evidenco glede na vse cilje, ki naj bi jih uresničevala, da bi se ta vpis lahko izvedel, šele nato pa bi lahko po potrebi predlagali njegovo prisilno izvedbo. Za to ne zadostuje, da o „nujni potrebi“ po vpisu v policijsko evidenco prvič presoja sodišče, pri katerem se predlaga dovoljenje za izvršitev prisilne izvedbe, samo v primeru, ko obdolženec ne privoli v ta vpis, in le v zvezi z enim od ciljev, ki naj bi jih domnevno zasledovala nacionalna zakonodaja, ki je njena pravna podlaga.
58. Skladna razlaga, ki jo predlaga predložitveno sodišče, se torej ne zdi zadostna, da bi se bolgarsko pravo uskladilo z zahtevami, ki sem jih pravkar navedel. Zato bi moralo to sodišče v skladu s tem, kar je Sodišče že predvidelo v točki 134 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, zavrniti predlog policijskih organov za izdajo dovoljenja za prisilno izvedbo zbiranja podatkov osebe V. S.
B. Vprašanji za predhodno odločanje
59. Ker zastavljeni vprašanji izhajata iz predpostavke, da bi lahko predložitveno sodišče z uporabo pravil kazenskega postopka omililo pomanjkljivosti bolgarske zakonodaje na področju obdelave osebnih podatkov, ki jo izvajajo pristojni organi v zvezi z zahtevami iz člena 10 Direktive 2016/680, in ker menim, da ta hitra rešitev ne zadostuje, da bi se lahko štelo, da je ta zakonodaja skladna s pravom Unije, bom ti vprašanji obravnaval podredno za primer, da bi Sodišče zavzelo drugačno stališče.
60. Predložitveno sodišče v bistvu poziva Sodišče, naj pojasni, ali je mogoče nadzor nad „nujno potrebo“ po obdelavi občutljivih podatkov opraviti zgolj na podlagi ovadbe ali pa mu morajo biti predložene vse listine iz spisa (prvo vprašanje za predhodno odločanje), da bi samo presodilo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, navedeno v obdolžitvi (drugo vprašanje za predhodno odločanje).
61. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da se zdi, da predložitveno sodišče ugotavlja določeno neskladje med točkama 100 in 101 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I na eni strani in točkami od 130 do 133 te sodbe na drugi strani.
62. V točki 100 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I je Sodišče razsodilo, da se „[d]ejstvo, da se presoja dokazov, na katerih temelji obdolžitev posameznika, na katerega se podatki nanašajo, in torej zbiranje njegovih biometričnih in genetskih podatkov začasno izvzame iz sodnega nadzora, […] lahko v predhodnem kazenskem postopku izkaže za upravičeno. Tak nadzor bi namreč v tej fazi lahko oviral potek kazenske preiskave, med katero so zbrani ti podatki, in pretirano omejil zmožnost preiskovalcev, da na podlagi primerjave teh podatkov s podatki, zbranimi med drugimi preiskavami, razrešijo druga kazniva dejanja. Ta omejitev učinkovitega sodnega varstva torej ni nesorazmerna, saj nacionalno pravo naknadno zagotavlja učinkovit sodni nadzor.“ Na podlagi tega je izpeljalo, da člen 47 Listine ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo dovoljenja za prisilno izvedbo zbiranja občutljivih podatkov obdolženca, „nima možnosti presojati dokazov, na katerih ta obdolžitev temelji, če nacionalno pravo naknadno zagotavlja učinkovit sodni nadzor nad pogoji navedene obdolžitve, iz katere izhaja dovoljenje za to zbiranje“.(46)
63. Sodišče je ob razlagi člena 10 Direktive 2016/680 razsodilo še, da „zgolj dejstva, da je oseba obdolžena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni mogoče šteti za element, na podlagi katerega bi bilo mogoče samo po sebi domnevati, da je zbiranje njenih biometričnih in genetskih podatkov nujno potrebno glede na namene, ki jih to zbiranje uresničuje, in ob upoštevanju kršitev temeljnih pravic […] ki iz tega izhajajo.“(47) V nadaljevanju je navedlo še, da „[č]e torej po eni strani obstaja utemeljen sum, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje, ki upravičuje njeno obdolžitev, kar pomeni, da je podanih dovolj dokazov o vpletenosti te osebe pri kaznivem dejanju, bo lahko prišlo do primerov, v katerih zbiranje biometričnih podatkov in genetskih podatkov ne bo konkretno potrebno za kazenski postopek v teku.“(48) Po drugi strani „je mogoče verjetnost, da so biometrični in genetski podatki obdolženca nujno potrebni v okviru drugih postopkov, kot je ta, v okviru katerega je bila vložena ta obdolžitev, ugotoviti le glede na vse upoštevne elemente, kot so zlasti narava in teža domnevnega kaznivega dejanja, za katero je bila ta oseba obdolžena, posebne okoliščine tega kaznivega dejanja, morebitna povezava navedenega kaznivega dejanja z drugimi postopki v teku, predkaznovanost ali individualni profil zadevne osebe.“(49)
64. Sodišče je tako priznalo, da dejstvo, da pristojno sodišče za izdajo dovoljenja za prisilno izvedbo vpisa v policijsko evidenco vsebinsko ne more opraviti nadzora nad pogoji obdolžitve, na kateri temelji ta prisilna izvedba,(50) lahko pomeni dovoljeno omejitev pravice do učinkovitega sodnega varstva zaradi nevarnosti oviranja učinkovitega poteka kazenske preiskave.
65. Glede preverjanja „nujne potrebe“ po zbiranju iz točk od 130 do 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I ne izhaja, da bi Sodišče zahtevalo nadzor nad utemeljenostjo obdolžitve. Navedlo je le, da je obdolžitev v okviru spora o glavni stvari nujen, toda ne zadosten pogoj za ugotovitev „nujne potrebe“ po zbiranju občutljivih podatkov o zadevni osebi. Poleg tega so elementi, navedeni v točki 132 te sodbe, kot so narava in teža kaznivega dejanja, posebne okoliščine tega kaznivega dejanja, morebitna povezava navedenega kaznivega dejanja z drugimi postopki v teku, predkaznovanost ali individualni profil zadevne osebe, drugačna merila od tistega, na katerem temelji obdolžitev, ki je sicer načeloma obstoj resnih indicev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje.
66. V teh okoliščinah sodni nadzor nad „nujno potrebo“ po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov ne zahteva nadzora nad utemeljenostjo obdolžitve. Člen 10 Direktive 2016/680 prav tako ne določa posredovanja celotnega spisa zadeve niti mu ne nasprotuje, pod pogojem, da je presojo „nujne potrebe“ v skladu s podrobnimi pravili, ki jih je Sodišče navedlo v točki 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, mogoče učinkovito izvesti samo na podlagi ovadbe.
67. Nazadnje, ker se besedilo drugega vprašanja za predhodno določanje nanaša tudi na člen 6(a) Direktive 2016/680, bom iz želje po celovitosti opozoril samo, da ta člen načeloma določa, da morajo države članice zagotoviti jasno razlikovanje med podatki različnih kategorij posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, tako da se za posameznike, na katere se nanašajo podatki, ne uporablja enaka stopnja poseganja v njihovo temeljno pravico do varstva njihovih osebnih podatkov brez razlikovanja, ne glede na kategorijo, v katero spadajo.(51) Ta člen določa, da v eno od teh kategorij spadajo „osebe, v zvezi s katerimi obstaja utemeljen sum, da so storile kaznivo dejanje ali ga nameravajo storiti“.
68. Sodišče je razsodilo, da obstoj zadostnih dokazov o krivdi neke osebe načeloma pomeni utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, in da člen 6(a) Direktive 2016/680 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki zaradi vpisa v evidenco določa prisilno zbiranje biometričnih in genetskih podatkov oseb, v zvezi s katerimi je podanih dovolj dokazov, da so storile kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki so bile na tej podlagi obdolžene.(52) V nasprotju z razlago, ki jo je podalo predložitveno sodišče, ta določba od sodišča, ki mu je naložen nadzor nad „nujno potrebo“ po zbiranju občutljivih podatkov, ne zahteva preverjanja utemeljenosti obdolžitve s presojo dokazov, na katerih temelji.
69. Iz teh preudarkov izhaja, da je treba člen 6(a) in člen 10 Direktive 2016/680 razlagati tako, da sodni nadzor nad „nujno potrebo“ po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov ne zahteva nadzora nad utemeljenostjo obdolžitve. Člena prav tako ne določata posredovanja celotnega spisa zadeve niti mu ne nasprotujeta, pod pogojem, da je presojo „nujne potrebe“ v skladu s podrobnimi pravili, ki jih je Sodišče navedlo v točki 133 sodbe Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco I, mogoče učinkovito izvesti samo na podlagi ovadbe.
V. Predlog
70. Glede na vse navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče v Sofiji, Bolgarija) odgovori:
Primarno:
Člen 10 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c) in členom 8(1) in (2) te direktive
je treba razlagati tako, da
– mora biti pod pogoji, opisanimi v točki 133 sodbe z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vnos biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija) (C-205/21, EU:C:2023:49), s strani pristojnih organov učinkovito opravljena presoja „nujne potrebe“ po vpisu v policijsko evidenco glede na vse cilje, ki naj bi jih uresničevala, da bi se ta vpis lahko izvedel, šele nato pa bi ti lahko po potrebi predlagali njegovo prisilno izvedbo.
– Za to ne zadostuje, da o „nujni potrebi“ po vpisu v policijsko evidenco prvič presoja sodišče, od katerega se zahteva izdaja dovoljenja za prisilno izvedbo, samo v primeru, ko obdolženec ne privoli v ta vpis, in le v zvezi z enim od ciljev, ki naj bi jih domnevno uresničevala nacionalna zakonodaja, ki je njena pravna podlaga.
Podredno:
Člen 6(a) in člen 10 Direktive 2016/680
je treba razlagati tako, da
sodni nadzor nad „nujno potrebo“ po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov ne zahteva nadzora nad utemeljenostjo obdolžitve. Člena prav tako ne določata posredovanja celotnega spisa zadeve niti mu ne nasprotujeta, pod pogojem, da je presojo „nujne potrebe“ v skladu s podrobnimi pravili, ki jih je Sodišče navedlo v točki 133 sodbe z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija) (C-205/21, EU:C:2023:49), mogoče učinkovito izvesti samo na podlagi ovadbe.