SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 17. julija 2008(*)
„Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje in postopki predaje med državami članicami – Člen 4, točka 6 – Razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Razlaga pojmov ‚nahajati se‘ in ‚prebivati‘ v izvršitveni državi članici“
V zadevi C-66/08,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 35 EU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Stuttgart (Nemčija) z odločbo z dne 14. februarja 2008, ki je prispela na Sodišče 18. februarja 2008, v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper
Szymona Kozłowskega,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas, K. Lenaerts, G. Arestis in L. Bay Larsen (poročevalec), predsedniki senatov, J. Makarczyk, P. Kūris, E. Juhász, A. Ó Caoimh, sodniki, P. Lindh, sodnica, in J.‑C. Bonichot, sodnik,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodni tajnik: B. Fülöp, administrator,
na podlagi sklepa predsednika Sodišča z dne 22. februarja 2008, s katerim je odločil, da se za izdajo predhodne odločbe uporabi hitri postopek na podlagi člena 104a, prvi odstavek, Poslovnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. aprila 2008,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za S. Kozłowskega M. Stirnweiß, odvetnik,
– za nemško vlado M. Lumma in J. Kemper, zastopnika,
– za češko vlado M. Smolek, zastopnik,
– za dansko vlado J. Bering Liisberg, zastopnik,
– za francosko vlado J.-C. Niollet, zastopnik,
– za italijansko vlado F. Arena, avvocato dello Stato,
– za nizozemsko vlado C. Wissels in M. Noort, zastopnici,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer in T. Fülöp, zastopnici,
– za poljsko vlado M. Dowgielewicz in L. Rędziniak, zastopnika,
– za slovaško vlado J. Čorba, zastopnik,
– za finsko vlado J. Heliskoski, zastopnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti S. Grünheid in R. Troosters, zastopnika,
po opredelitvi generalnega pravobranilca
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL L 190, str. 1, v nadaljevanju: Okvirni sklep).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, v katerem Generalstaatsanwaltschaft Stuttgart (v nadaljevanju: nemški izvršitveni pravosodni organ) odloča o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, ki ga je Sąd Okręgowy w Bydgoszczy (regionalno sodišče v Bydgoszczu, v nadaljevanju: poljski odreditveni pravosodni organ) 18. aprila 2007 izdalo zoper poljskega državljana S. Kozłowskega.
Pravni okvir
Pravo Evropske unije
3 V peti uvodni izjavi Okvirnega sklepa je navedeno:
„Zastavljeni cilj Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice, prinaša odpravo postopka izročitve med državami članicami in njegovo nadomestitev s sistemom predaje oseb med pravosodnimi organi. Nadalje uvedba novega poenostavljenega sistema predaje osumljenih ali obsojenih oseb zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni omogoča, da se odpravijo sedaj zapleteni in zamudni postopki izročitve. Tradicionalno sodelovanje, ki je doslej vladalo med državami članicami, bi moralo v območju svobode, varnosti in pravice v kazenskopravnih zadevah nadomestiti sistem prostega pretoka pravosodnih odločitev, ki obsegajo odločitve pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe.“
4 V sedmi uvodni izjavi Okvirnega sklepa je navedeno:
„Ker cilja o nadomestitvi sistema večstranske izročitve oseb, ki se je oblikoval na podlagi Evropske konvencije o izročitvi z 13. decembra 1957, ni mogoče zadostno uresničiti z enostranskim delovanjem držav članic in ga je torej zaradi njegovega obsega in učinkov laže uresničiti na ravni Unije, lahko Svet sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 2 Pogodbe o Evropski uniji in člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. […]“
5 V osmi uvodni izjavi Okvirnega sklepa je navedeno:
„Odločitve o izvršitvi evropskega naloga za prijetje morajo biti pod zadostnim nadzorom, kar pomeni, da bo pravosodni organ države članice, kjer bodo zahtevano osebo prijeli, moral odločiti o njeni predaji.“
6 Člen 1(1) in (2) Okvirnega sklepa opredeljuje evropski nalog za prijetje in obveznost njegove izvršitve tako:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.“
7 Člen 2(1) Okvirnega sklepa določa:
„Evropski nalog za prijetje se lahko izda za dejanja […] ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, izrečena, za kazni […] najmanj štirih mesecev.“
8 V členu 3 Okvirnega sklepa so našteti trije „Razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“.
9 V členu 4 Okvirnega sklepa z naslovom „Razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje“ so v sedmih točkah našteti navedeni razlogi. Točka 6 v zvezi s tem določa:
„Izvršitveni pravosodni organ lahko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje:
[…]
6. če je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, in se v primeru, ko se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, […] ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim notranjim pravom“.
10 Člen 5 Okvirnega sklepa z naslovom „Jamstva, ki jih mora dati odreditvena država članica v nekaterih primerih“ določa:
„Za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki jo izvede izvršitveni pravosodni organ, lahko po zakonu izvršitvene države članice veljajo naslednji pogoji:
[…]
3. kadar je oseba, ki je predmet evropskega naloga za prijetje z namenom uvedbe kazenskega postopka, državljan ali prebivalec izvršitvene države članice, se jo lahko preda pod pogojem, da se oseba po obravnavi vrne izvršitveni državi članici, da bi v njej prestajala zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, na katerega jo je obsodila odreditvena država članica.“
11 Člen 6 Okvirnega sklepa z naslovom „Opredelitev pristojnih pravosodnih organov“ določa:
„1. Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.
2. Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.
3. Vsaka država članica obvesti Generalni sekretariat Sveta, kateri sodni organ je pristojen po njenem pravu.“
12 Iz podatkov, ki se nanašajo na dan začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe in ki so bili objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 1. maja 1999 (UL L 114, str. 56), izhaja, da je Zvezna republika Nemčija podala izjavo na podlagi člena 35(2) EU, s katero je priznala pristojnost Sodišča za predhodno odločanje v skladu z določbo člena 35(3)(b) EU.
Nacionalno pravo
13 Okvirni sklep je bil v nemški pravni red prenesen s členi od 78 do 83 zakona o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah (Gesetz über die internationale Rechtshilfe in Strafsachen) z dne 23. decembra 1982, kot je bil spremenjen z zakonom o evropskem nalogu za prijetje (Europäisches Haftbefehlsgesetz) z dne 20. julija 2006 (BGBl. 2006 I, str. 1721, v nadaljevanju: IRG), pri čemer je bila ohranjena običajna nemška pravna terminologija, ki „predajo“ v smislu Okvirnega sklepa opredeljuje kot „izročitev“.
14 IRG razlikuje med odločbo o dopustnosti zahteve za izročitev in odločbo o sami zahtevi, s katero se izročitvi ugodi oziroma se jo zavrne.
15 V skladu s členi od 29 do 32 IRG so Oberlandesgerichte (višja deželna sodišča) dolžna preizkusiti dopustnost vsake zahteve, za katero to predlaga izvršitveni pravosodni organ.
16 Nasprotno pa je za odločanje o tem, ali naj se ugodi zahtevi za izročitev, ki jo predloži odreditveni pravosodni organ posamezne države članice, pristojen izvršitveni pravosodni organ.
17 Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa je bil glede oseb, ki nimajo nemškega državljanstva, pri čemer gre lahko za državljane druge države članice ali tretje države, prenesen s členom 83b(2)(b) IRG. Ta določba z naslovom „Razlogi za neizvršitev“ določa:
„Izročitev tujega državljana, ki ima v državi običajno prebivališče, se lahko zavrne tudi:
[…]
(b) če v primeru izročitve za izvršitev kazni, potem ko je poučen o svojih pravicah, za zapisnik o zaslišanju izjavi, da ne soglaša z izročitvijo, in če je treba dati prednost njegovemu interesu, upravičenemu do varstva, da se kazen izvrši na nacionalnem ozemlju […]“
18 S procesnega vidika člen 79(2) IRG tako določa postopek, po katerem se odloča o predlogu za izročitev:
„Preden Oberlandesgericht odloči o dopustnosti zahteve [za izročitev], se morajo pristojne službe za odločanje o zahtevi (Generalstaatsanwaltschaften) izjaviti o tem, ali nameravajo uveljavljati razloge za neizvršitev v skladu s členom 83b. Odločitev, da se ne bo uveljavljal nobeden od razlogov za neizvršitev, je treba obrazložiti. Za presojo te odločitve je pristojno Oberlandesgericht […]“
Postopek v glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
19 S. Kozłowski je bil s sodbo, ki jo je 28. maja 2002 izdalo Sąd Rejonowy w Tucholi (okrožno sodišče v Tucholi) (Poljska), zaradi uničenja tuje stvari obsojen na zaporno kazen petih mesecev. Kazen, izrečena s to sodbo, je postala pravnomočna, vendar še ni bila izvršena.
20 Od 10. maja 2006 prestaja S. Kozłowski v kazenskem zavodu v Stuttgartu (Nemčija) zaporno kazen treh let in šestih mesecev, na katero je bil z dvema sodbama Amtsgericht Stuttgart z dne 27. julija 2006 oziroma 25. januarja 2007 obsojen zaradi 61 kaznivih dejanj goljufije, ki jih je storil v Nemčiji.
21 Poljski odreditveni pravosodni organ je z evropskim nalogom za prijetje, ki ga je izdal 18. aprila 2007, od nemškega izvršitvenega pravosodnega organa zahteval predajo S. Kozłowskega zaradi izvršitve zaporne kazni petih mesecev, na katero ga je obsodilo Sąd Rejonowy w Tucholi.
22 S. Kozłowskega je 5. junija 2007 v zvezi s tem zaslišalo Amtsgericht Stuttgart. Na zaslišanju pred tem sodiščem je izjavil, da ne soglaša s predajo poljskemu odreditvenemu pravosodnemu organu.
23 Nemški izvršitveni pravosodni organ je 18. junija 2007 S. Kozłowskega obvestil, da ne namerava uveljavljati nobenega razloga za neizvršitev. Ta organ je namreč menil, da ne obstaja nobeden od razlogov za neizvršitev iz člena 83b IRG, zlasti pa naj zadevna oseba v Nemčiji ne bi imela običajnega prebivališča. Za večkratno zadrževanje zadevne osebe na nemškem ozemlju naj bi bilo značilno, da je storila več kaznivih dejanj, opravljala pa ni nobenih zakonitih dejavnosti.
24 Glede na to, da ni bilo treba opraviti poizvedb, da bi odkrili, ali ter pri kom in zakaj se je S. Kozłowski zadrževal v Nemčiji, je nemški izvršitveni pravosodni organ predlagal Oberlandesgericht Stuttgart, naj odobri izvršitev navedenega evropskega naloga za prijetje.
25 V zvezi z osebnim položajem S. Kozłowskega iz predložitvene odločbe izhaja, da je glede na podatke v obsodilnih sodbah, ki so bile zoper njega izdane v Nemčiji, samski in nima otrok. Nemško naj bi znal slabo ali celo sploh ne. Odrasel naj bi na Poljskem in nato tam delal do leta 2003. Nato naj bi v tej državi članici približno eno leto prejemal nadomestilo za brezposelnost.
26 Predložitveno sodišče izhaja iz domneve, da se je S. Kozłowski od meseca februarja 2005 do 10. maja 2006, ko je bil v Nemčiji aretiran, zadrževal pretežno na nemškem ozemlju. To bivanje naj bi prekinil med božičnimi prazniki leta 2005, morda pa tudi junija 2005 ter februarja in marca 2006. Občasno naj bi delal v gradbeništvu, večinoma pa naj bi se preživljal s kaznivimi dejanji.
27 Nazadnje predložitveno sodišče navaja, da mora v okviru dejanske presoje, ki jo je dolžno opraviti na podlagi člena 79(2) IRG, ugotoviti, ali je imel S. Kozłowski na dan, ko je prispela zahteva za predajo, „običajno prebivališče“ v smislu člena 83b(2) tega zakona na nemškem ozemlju in ali ga ima še zmeraj. Če je odgovor na to vprašanje nikalen, bo moralo navedeno sodišče v skladu z nemškim pravom odobriti izvršitev evropskega naloga za prijetje, saj so vsi preostali pogoji, ki jih to določa, izpolnjeni.
28 Glede na to je Oberlandesgericht Stuttgart prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali se lahko šteje, da se oseba „nahaja“ v [izvršitveni] državi članici ali da tam „prebiva“ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa […], če
(a) se ta oseba ne nahaja neprekinjeno v [izvršitveni] državi članici,
(b) se ta oseba tam ne nahaja v skladu z nacionalno zakonodajo v zvezi z vstopom in bivanjem tujcev,
(c) ta oseba tam sistematično izvršuje kazniva dejanja in/ali
(d) je ta oseba tam v zaporu?
2. Ali je tak prenos člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa […], na podlagi katerega je izročitev državljanov [izvršitvene] države članice zaradi izvršitve kazni proti njihovi volji vedno nedopustna, medtem ko imajo organi zadevne države glede tega, ali dovolijo izročitev državljanov drugih držav članic proti njihovi volji, diskrecijsko pravico, združljiv s pravom Unije, zlasti z načelom prepovedi diskriminacije in načelom državljanstva Unije iz člena 6(1) EU v zvezi s členoma 12 ES in 17 ES ter naslednjimi. Če je odgovor pritrdilen, ali je treba navedeni načeli upoštevati vsaj pri izvajanju navedene diskrecijske pravice?“
Vprašanji za predhodno odločanje
29 Uvodoma je treba opozoriti, da je Sodišče v tem primeru, kot izhaja iz točke 12 te sodbe, pristojno podati razlago Okvirnega sklepa na podlagi člena 35 EU.
Prvo vprašanje
30 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, kaj obsegata pojma „prebivati“ in „nahajati se“ iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa oziroma, natančneje, ali je mogoče v takem primeru, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, šteti, da ta določba zajema zahtevano osebo v okviru postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje.
31 Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, je treba opozoriti, da je namen tega Okvirnega sklepa, kot izhaja zlasti iz njegovega člena 1(1) in (2) ter pete in sedme uvodne izjave, nadomestitev sistema večstranske izročitve med državami članicami s sistemom predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, pri čemer ta sistem temelji na načelu medsebojnega priznavanja (glej sodbo z dne 3. maja 2007 v zadevi Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, ZOdl., str. I‑3633, točka 28).
32 V skladu s členom 1(2) Okvirnega sklepa morajo države članice vsak evropski nalog za prijetje izvršiti na podlagi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega Okvirnega sklepa.
33 V zvezi s tem je v členu 4, točka 6, Okvirnega sklepa naveden razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, na podlagi katerega lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev naloga, ki se izda zaradi izvršitve kazni, če se zahtevana oseba „nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države“ in se ta država zaveže, da bo kazen izvršila v skladu s svojim notranjim pravom.
34 Tako je v skladu s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa področje uporabe tega razloga za fakultativno neizvršitev omejeno na osebe, ki se, če niso državljani izvršitvene države članice, tam „nahaja[jo]“ ali „prebiva[jo]“. Vendar pa pomen in obseg teh dveh pojmov v Okvirnem sklepu nista opredeljena.
35 Komisija Evropskih skupnosti – ki sicer priznava, da je mogoče besedilo člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa v nekaterih jezikovnih različicah razumeti, kot da se pojmu „nahajati se“ pripisuje enak pomen, kot ga imata merili prebivališča ali državljanstva – opozarja, da je treba to določbo vsekakor razlagati tako, da je dejstvo, da se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici, sicer nujen, vendar ne zadosten pogoj za uveljavljanje razloga za fakultativno neizvršitev iz navedenega člena 4, točka 6.
36 V zvezi s tem je sicer res, da pojma „nahajati se“ ni mogoče razlagati široko, kar bi pomenilo, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje zgolj zato, ker se zahtevana oseba začasno zadržuje na ozemlju izvršitvene države članice.
37 Vendar pa člena 4, točka 6, tudi ni mogoče razlagati tako, da zahtevana oseba, ki se že določen čas nahaja v izvršitveni državi članici, ne da bi imela njeno državljanstvo ali bi tam prebivala, s to državo nikakor ne more vzpostaviti vezi, na podlagi katerih bi lahko upravičeno uveljavljala ta razlog za fakultativno neizvršitev.
38 Iz tega izhaja, da ne glede na razlike med posameznimi jezikovnimi različicami navedenega člena 4, točka 6, skupine zahtevanih oseb, ki „se nahajajo“ v izvršitveni državi članici v smislu te določbe, ni mogoče prezreti pri določitvi področja uporabe te določbe, kot je to na obravnavi v tej zadevi med drugim zatrjevala nizozemska vlada.
39 Zato ne zadošča, da se upošteva pojem „prebivati“ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa, temveč je treba določiti tudi, kako se lahko njegov pomen dopolni s pojmom „nahajati se“.
40 Na tako razumevanje člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa ne sme vplivati dejstvo, da se lahko v skladu z besedilom člena 5, točka 3, tega Okvirnega sklepa – ki se nanaša na osebo, ki je predmet evropskega naloga za prijetje z namenom uvedbe kazenskega postopka – v pravu izvršitvene države članice pogoj za predajo iz te določbe določi, le če je zadevna oseba državljan ali prebivalec te države članice, pri čemer ni navedbe o tem, da se tam „nahaja“.
41 Vendar pa je treba v zvezi z razlago pojmov „nahajati se“ in „prebivati“ navesti tudi, da njune opredelitve v nasprotju z mnenjem češke in nizozemske vlade ni mogoče prepustiti presoji vsake posamezne države članice.
42 Iz zahteve po enotni uporabi prava Skupnosti in iz načela enakosti namreč izhaja, da je treba pojme v posamezni določbi tega prava, ki se za opredelitev svojega smisla in obsega ne sklicuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Skupnosti, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki ga zasleduje zadevna ureditev (glej po anologiji sodbo z dne 18. oktobra 2007 v zadevi Österreichischer Rundfunk, C‑195/06, ZOdl., str. I‑8817, točka 24 in navedena sodna praksa).
43 Ker je namen Okvirnega sklepa, kot izhaja iz točke 31 te sodbe, da se na načelu medsebojnega priznavanja vzpostavi sistem predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi izvršitve kazni ali kazenskega pregona, pri čemer lahko izvršitveni pravosodni organ predaji nasprotuje le na podlagi enega od zavrnitvenih razlogov iz Okvirnega sklepa, je treba pojma „nahajati se“ in „prebivati“, ki določata področje uporabe člena 4, točka 6, tega sklepa, razlagati enotno, saj gre za samostojna pojma prava Unije. Zato države članice v notranjem pravu, s katerem prenesejo ta člen 4, točka 6, tema pojmoma ne smejo pripisati širšega pomena, kot izhaja iz enotne razlage.
44 Za odgovor, ali lahko izvršitveni pravosodni organ v konkretnem primeru zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, mora ta najprej ugotoviti le, ali je zahtevana oseba državljan ali „prebivalec“ oziroma „se nahaja“ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa in se tako ta določba zanjo uporablja. Le če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da za navedeno osebo velja eden od navedenih pojmov, nato presoja tudi, ali obstaja upravičen interes za prestajanje kazni, ki je bila izrečena v odreditveni državi članici, na ozemlju izvršitvene države članice.
45 V zvezi s tem je treba poudariti, kot so to storile vse države članice, ki so Sodišču predložile svoja stališča, ter Komisija, da je bil razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa uveden z namenom omogočiti izvršitvenemu pravosodnemu organu, da kot posebej pomembno izpostavi možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za ponovno vključitev v družbo.
46 Zato se pojma „prebivati“ oziroma „nahajati se“ nanašata na položaje, ko oseba, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, v izvršitveni državi članici dejansko prebiva ali pa je z njo vzpostavila podobne vezi, kot izhajajo iz prebivališča, ker se v tej državi že nekaj časa neprekinjeno zadržuje.
47 Glede na podatke iz predložitvene odločbe S. Kozłowski ne „prebiva“ v Nemčiji v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa. Zato se bo razlaga v nadaljevanju navezovala le na pojem „nahajati se“ iz te določbe.
48 Za ugotovitev, ali v konkretnem primeru med zahtevano osebo in izvršitveno državo članico obstajajo vezi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je zajeta s pojmom „se nahaja“ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa, je treba opraviti celostno presojo več objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo položaj te osebe, med drugim zlasti trajanja, narave in razmer, v katerih se zahtevana oseba zadržuje v izvršitveni državi članici, ter družinskih in ekonomskih vezi, ki jih ima z njo.
49 Glede na to, da mora izvršitveni pravosodni organ opraviti celostno presojo, da bi ugotovil, ali člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa velja za zadevno osebo, posamezna okoliščina, ki opredeljuje to osebo, sama po sebi načeloma ne more imeti odločilnega vpliva.
50 V takem primeru, kot ga v prvem vprašanju, od (a) do (d), navaja predložitveno sodišče, je treba ugotoviti, da okoliščina iz točke (a), da se zahtevana oseba ni neprekinjeno zadrževala v izvršitveni državi članici, ter dejstvo iz točke (b), da se tam ne zadržuje v skladu z nacionalno zakonodajo v zvezi z vstopom in bivanjem tujcev, sicer nista dejavnika, ki bi sama po sebi privedla do sklepa, da se ta oseba ne „nahaja“ v tej državi članici v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa, vendar lahko vplivata na presojo izvršitvenega pravosodnega organa, ali se za zadevno osebo navedena določba uporablja.
51 V zvezi z okoliščino iz točke (c) prvega vprašanja, da ta oseba v izvršitveni državi članici sistematično izvršuje kazniva dejanja, in dejstvom iz točke (d), da je v tej državi v zaporu, je treba ugotoviti, da gre za dejavnika, ki ju izvršitveni pravosodni organ ne more upoštevati pri ugotavljanju, ali se zadevna oseba tam „nahaja“ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa. Taki dejavniki pa imajo lahko ob domnevi, da se zadevna oseba „nahaja“ v izvršitveni državi članici, določen vpliv v okviru morebitne nadaljnje presoje, ki jo mora opraviti navedeni organ, da bi ugotovil, ali je upravičeno zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje.
52 Iz tega izhaja, da dve od štirih okoliščin, ki jih predložitveno sodišče navaja v prvem vprašanju, in sicer tisti iz točk (a) in (b), lahko, sicer ne odločilno, vplivata na ugotavljanje izvršitvenega pravosodnega organa, ali se za položaj zadevne osebe uporablja člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa.
53 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz več dejavnikov, za katere je predložitveno sodišče navedlo, da opredeljujejo položaj osebe v takem primeru, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, zlasti iz trajanja, narave in razmer, v katerih se zadržuje v izvršitveni državi članici, ter iz odsotnosti družinskih vezi in šibkih ekonomskih vezi, ki jih ima z njo, izhaja, da take osebe ni mogoče obravnavati, kot da je zajeta s pojmom „se nahaja“ v smislu člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa.
54 Glede na vse navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa razlagati tako, da:
– zahtevana oseba „prebiva“ v izvršitveni državi članici, če ima v njej dejansko prebivališče, „nahaja“ pa se v njej, če se v tej državi članici že nekaj časa neprekinjeno zadržuje in je zato z njo vzpostavila podobne vezi, kot izhajajo iz prebivališča;
– mora izvršitveni pravosodni organ za ugotovitev, ali med zahtevano osebo in izvršitveno državo članico obstajajo vezi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je zajeta s pojmom „se nahaja“ v smislu navedenega člena 4, točka 6, opraviti celostno presojo več objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo položaj te osebe, med drugim zlasti trajanja, narave in pogojev, v katerih se zahtevana oseba zadržuje v izvršitveni državi članici, ter družinskih in ekonomskih vezi, ki jih ima z njo.
Drugo vprašanje
55 Predložitveno sodišče meni, da bo moralo odobriti izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper S. Kozłowskega, če bo ugotovilo, da v Nemčiji nima „običajnega prebivališča“ v smislu člena 83b(2)(b) IRG.
56 Glede na točki 47 in 53 te sodbe in odgovor, ki ga je Sodišče podalo na prvo vprašanje, v tem primeru ni treba odgovoriti na drugo vprašanje, saj se za zahtevano osebo v postopku v glavni stvari člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa ne uporablja.
Stroški
57 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
Člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami je treba razlagati tako, da:
– zahtevana oseba „prebiva“ v izvršitveni državi članici, če ima v njej dejansko prebivališče, „nahaja“ pa se v njej, če se v tej državi članici že nekaj časa neprekinjeno zadržuje in je zato z njo vzpostavila podobne vezi, kot izhajajo iz prebivališča;
– mora izvršitveni pravosodni organ za ugotovitev, ali med zahtevano osebo in izvršitveno državo članico obstajajo vezi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je zajeta s pojmom „se nahaja“ v smislu navedenega člena 4, točka 6, opraviti celostno presojo več objektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo položaj te osebe, med drugim zlasti trajanja, narave in razmer, v katerih se zahtevana oseba zadržuje v izvršitveni državi članici, ter družinskih in ekonomskih vezi, ki jih ima z njo.
Podpisi