Zadeva C-348/04

Boehringer Ingelheim KG in drugi

proti

Swingward Ltd in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo

Court of Appeal (England & Wales) (Civil Division))

„Industrijska in poslovna lastnina – Pravica iz znamke – Farmacevtski proizvodi – Vzporedni uvoz – Ponovno pakiranje proizvoda, ki nosi znamko“

Povzetek sodbe

1.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104 – Vzporedni uvoz zdravil, do katerega pride po namestitvi dodatne etikete

(člen 30 ES; Direktiva Sveta 89/104, člen 7(2))

2.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104 – Vzporedni uvoz zdravil, do katerega pride po prepakiranju in ponovni namestitvi znamke

(Direktiva Sveta 89/104, člen 7(2))

3.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104 – Vzporedni uvoz zdravil, do katerega pride po prepakiranju in ponovni namestitvi znamke

(Direktiva Sveta 89/104, člen 7(2))

4.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104 – Vzporedni uvoz zdravil, do katerega pride po prepakiranju in ponovni namestitvi znamke

(člen 30 ES; Direktiva Sveta 89/104, člen 7(2))

5.        Približevanje zakonodaj – Znamke – Direktiva 89/104 – Vzporedni uvoz zdravil, do katerega pride po prepakiranju in ponovni namestitvi znamke

(Direktiva Sveta 89/104, člen 7(2))

1.        Člen 7(2) Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati v tem smislu, da lahko imetnik znamke zakonito nasprotuje nadaljnjemu trženju farmacevtskega proizvoda, uvoženega v drugo državo članico v notranji in zunanji izvirni embalaži, na katero je uvoznik prilepil dodatno zunanjo etiketo, razen ob izpolnitvi naslednjih pogojev:

– če se ugotovi, da bi se z imetnikovo uporabo pravice iz znamke za nasprotovanje trženju proizvoda, na katerega je bila prilepljena nova etiketa pod to znamko, prispevalo k umetni ločitvi trgov med državami članicami;

– če se dokaže, da se z novo etiketo ne bo vplivalo na izvirno stanje proizvoda, ki je v embalaži;

– če se na embalaži jasno navedeta avtor novega etiketiranja proizvoda in ime proizvajalca proizvoda;

– če predstavitev ponovno etiketiranega proizvoda ne more škodovati ugledu znamke in ugledu njenega imetnika – embalaža ne sme imeti napak, biti slabe kakovosti ali neurejena – in

– če uvoznik pred prodajo ponovno etiketiranega proizvoda o tem obvesti imetnika znamke in mu na njegovo zahtevo predloži primerek ponovno etiketiranega proizvoda.

Sprememba, ki obsega novo embalažo ali novo etiketo zdravila, ki nosi znamko, namreč že v osnovi ustvarja resnično tveganje za zagotavljanje porekla zdravila, ki je zavarovano z znamko. Tako spremembo lahko prepove imetnik znamke, razen če je ponovno pakiranje nujno zaradi omogočanja trženja vzporedno uvoženih proizvodov in če so pri tem poleg tega zavarovani legitimni interesi imetnika.

(Glej točki 30 in 32 ter točko 1 izreka.)

2.        Pogoj, v skladu s katerim mora biti ponovno pakiranje farmacevtskega proizvoda, z novo embalažo in na katero se namesti nova znamka ali z namestitvijo etikete na embalažo, ki vsebuje ta proizvod, nujno za njegovo nadaljnje trženje v državi članici uvoza, se kot eden izmed pogojev, ki če so izpolnjeni, imetniku znamke v skladu s členom 7(2) Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami preprečujejo, da zakonito nasprotuje navedenemu trženju, nanaša le na dejstvo ponovnega pakiranja, in ne na način ali obliko, kako se to opravi.

(Glej točko 39 in točko 2 izreka.)

3.        Člen 7(2) Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami je treba razlagati v tem smislu, da lahko imetnik znamke zakonito nasprotuje nadaljnjemu trženju farmacevtskega proizvoda, če je vzporedni uvoznik izdelal novo embalažo za proizvod in nanjo ponovno namestil znamko ali namestil etiketo na embalažo, ki vsebuje proizvod, razen če je izpolnjenih pet pogojev, med katerimi je ta, da predstavitev ponovno pakiranega proizvoda ne sme biti taka, da bi lahko škodovala ugledu znamke in ugledu njenega imetnika. Ta pogoj ni omejen na primere, v katerih ima nova embalaža napake, je slabe kakovosti ali ni urejena. Ponovno pakirani farmacevtski proizvod namreč ne bi bil predstavljen primerno, kar bi lahko škodilo ugledu znamke, še zlasti če bi embalaža ali etiketa, čeprav ne bi imela napake ali ne bi bila slabe kakovosti oziroma ne bi bila neurejena, lahko vplivala na vrednost znamke s tem, da bi povzročila škodo resni in kakovostni podobi, ki je povezana s takim proizvodom, in zaupanju, ki ga lahko vzbudi pri zadevni javnosti.

V zvezi s tem je vprašanje, ali dejstvo, da vzporedni uvoznik:

– ne namesti znamke na novi zunanji embalaži proizvoda („de-branding“) ali

– namesti na njej svoj logotip ali znak firme oziroma „predstavitev ‚firme‘“ ali predstavitev, ki se uporablja za številne različne proizvode („co-branding“), ali

– dodatno etiketo namesti tako, da popolnoma ali delno zakriva imetnikovo znamko, ali

– na dodatni etiketi ne navede, da je zadevna znamka v lasti imetnika, ali

– natisne ime uvoznika z velikimi črkami,

lahko škoduje ugledu znamke, dejansko vprašanje, ki ga presoja nacionalno sodišče glede na okoliščine vsakega obravnavanega primera.

(Glej točke 40, 43, 44 in 47 ter točki 3 in 4 izreka.)

4.        V sporih, v katerih proizvajalci farmacevtskih proizvodov nasprotujejo vzporednim uvoznikom in prodajalcem farmacevtskih proizvodov, proti katerim so ti prvi vložili tožbe zaradi kršitve pravic iz znamke zato, ker so navedeni uvozniki zdravila, ki so jih izdelali ti proizvajalci, vzporedno uvozili in tržili v državi članici, potem ko so jih zapakirali v novo embalažo ali ponovno etiketirali, morajo vzporedni uvozniki dokazati obstoj pogojev, v skladu s katerimi:

– bi se z uporabo imetnikove pravice iz znamke do nasprotovanja trženju ponovno pakiranih proizvodov prispevalo k umetni ločitvi trgov med državami članicami;

– ponovno pakiranje ne more vplivati na izvirno stanje proizvoda, ki je v embalaži;

– se na novi embalaži jasno navedeta avtor ponovnega pakiranja proizvoda in ime proizvajalca proizvoda;

– predstavitev ponovno pakiranega proizvoda ne more škodovati ugledu znamke in ugledu njenega imetnika – tako embalaža ne sme imeti napak, biti slabe kakovosti ali neurejena;

– mora uvoznik pred prodajo ponovno pakiranega proizvoda o tem obvestiti imetnika znamke in mu na njegovo zahtevo predložiti primerek ponovno pakiranega proizvoda;

če so ti pogoji izpolnjeni, imetniku znamke preprečujejo, da bi zakonito nasprotoval nadaljnjemu trženju ponovno pakiranega farmacevtskega proizvoda.

Vendar pa v zvezi s pogojem, v skladu s katerim je treba dokazati, da ponovno pakiranje ne bo vplivalo na izvirno stanje proizvoda v embalaži, zadostuje, da vzporedni uvoznik predloži dokaze, na podlagi katerih je mogoče razumsko sklepati, da je ta pogoj izpolnjen. Enako velja a fortiori tudi za pogoj, v skladu s katerim predstavitev ponovno pakiranega proizvoda ne sme biti taka, da bi škodovala ugledu znamke in ugledu njenega imetnika. Če torej uvoznik predloži dokaz za zadnjenavedeni pogoj, bo v takem primeru naloga imetnika znamke, ki lahko najbolje presodi, ali je ponovno pakiranje tako, da bi lahko škodilo njegovemu ugledu ali ugledu znamke, da dokaže njuno ogrožanje.

(Glej točki 48 in 54 ter točko 5 izreka.)

5.        Če vzporedni uvoznik imetnika znamke ni predhodno obvestil o ponovnem pakiranju farmacevtskega proizvoda, krši pravice tega imetnika ob vsakem nadaljnjem uvozu tega proizvoda, o katerem ga ni obvestil. Sankcija za tako kršitev mora biti ne le sorazmerna, ampak tudi dovolj učinkovita in odvračilna, da se zagotovi polna učinkovitost Prve direktive 89/104 v zvezi z blagovnimi znamkami. Nacionalni ukrep, na podlagi katerega ima pri taki kršitvi imetnik znamke pravico do denarne odškodnine v istih pogojih kot pri ponarejanju, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. Vendar pa mora nacionalno sodišče v vsakem posameznem primeru ob upoštevanju obsega škode, ki jo je vzporedni uvoznik s kršitvijo povzročil imetniku pravice iz znamke, in ob spoštovanju načela sorazmernosti določiti znesek denarne odškodnine.

(Glej točko 64 in točko 6 izreka.)