SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
M. POIARESA MADURA,
predstavljeni 22. aprila 20091(1)
Zadeva C‑115/08
Land Oberösterreich
proti
ČEZ
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landesgericht Linz (Avstrija))
I – Ozadje
1. To zadevo je mogoče označiti kot zadevo, ki odpira vprašanje obojestranskih imisij. Po eni strani Republika Avstrija in zlasti zvezna dežela Land Oberösterreich (v nadaljevanju: Gornja Avstrija) menita, da sta žrtvi imisij, ki so jih povzročile ČEZ in češke oblasti s postavitvijo jedrske elektrarne ob avstrijski meji, ne da bi upoštevale tveganje za tiste, ki živijo na drugi strani meje. Po drugi strani ČEZ in Češka republika zatrjujeta, da je razlaga avstrijskega prava, kot jo je podalo Oberster Gerichtshof (avstrijsko vrhovno sodišče, v nadaljevanju: OGH), tista, ki jima povzroča imisijo, ker jima nalaga zaprtje češke jedrske elektrarne zgolj zaradi zaščite interesov avstrijskih državljanov, ne da bi upoštevalo položaj v Češki republiki. Pravo EU (v obliki pravil ES in ESAE) je upoštevno za ta spor, ker se nanj sklicujeta obe stranki, da bi si zagotovili pravico uveljaviti svojo odločbo zoper drugo. V idealnem primeru bi morala biti dosežena rešitev taka, da bi vsaka stranka v svoji odločitvi upoštevala interese druge stranke, saj je prav to neupoštevanje razlog za ta spor in njegovo bistvo. Na žalost bo morda Sodišče glede na to, da to področje s pravili ES in ESAE ni popolnoma urejeno, ugotovilo, da lahko poda povsem zadovoljivo rešitev te zadeve le v omejenem obsegu. Navkljub navedenemu je cilj razlage upoštevnih pravil, ki jo predlagam, ta, da so nacionalni organi, kolikor je to mogoče, pozorni na vpliv njihovih odločb na interese drugih držav članic in njihovih državljanov, saj lahko rečemo, da je ta cilj bistvo projekta evropskega povezovanja in je vtkan v njegova pravila.
2. V tej zadevi so Sodišču že drugič predložena vprašanja na podlagi člena 234 ES v okviru spora med deželo Gornjo Avstrijo (tožeča stranka) in jedrsko elektrarno ČEZ v Temelínu v Češki republiki (tožena stranka). Tožeča stranka je lastnica zemljišča, na katerem je na avstrijskem območju postavila kmetijsko šolo, ki je približno 60 km oddaljena od prostorov tožene stranke. Elektrarna Temelín je prejela dovoljenje češke vlade leta 1985 in deluje s polno močjo od leta 2003 po preteku obdobja poskusnega obratovanja od leta 2000.
3. Objekt Temelín je bil predmet pogajanj med Republiko Avstrijo in Češko republiko, ki so dosegla vrh z izjavo, ki je bila priložena Pogodbi o pristopu Češke republike k Uniji in v kateri sta obe državi izjavili, da bosta izpolnili številne dvostranske obveznosti, vključno z varnostnimi ukrepi, s spremljanjem pravic prostega gibanja in z razvojem partnerstev na področju energije, kot so opredeljene v dokumentu z naslovom „Ugotovitve procesa Melk in nadaljevanje“, ki je bil sprejet novembra 2001.
4. Kljub temu so leta 2001 tožeča stranka in drugi lastniki zasebnih zemljišč pri Landesgericht Linz (predložitveno sodišče) začeli postopek na podlagi člena 364(2) Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch (obči državljanski zakonik, v nadaljevanju: ODZ) in zahtevali, naj se toženima strankama naloži prenehanje povzročanje škode, ki z domnevno radioaktivnimi emisijami iz objekta Temelín nastaja njihovim zemljiščem.
5. Predložitveno sodišče navaja, da člen 364(2) ODZ dovoljuje lastnikom zemljišč, da zahtevajo od lastnikov sosednjih zemljišč, vključno z zemljišči v drugi državi, naj zagotovijo, da uporaba takšnega sosednjega zemljišča ne povzroča vplivov, ki presegajo krajevno običajno mero in ne ovirajo rabe zemljišč, ki je običajna na tem območju. Dalje, v primeru neposredno in konkretno grozečih škodljivih vplivov, ki povzročajo nepopravljivo škodo, je mogoče pridobiti sodno prepoved quia timet, ki prepoveduje uporabo zemljišč, ki povzročajo takšno grožnjo. Vendar če upoštevne škodljive vplive povzročajo „naprave, ki jih je odobril upravni organ“, pravico zahtevati sodno prepoved nadomesti pravica zahtevati povrnitev škode.
6. V skladu z informacijami, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, je OGH odločilo, da se izraz ,,naprave, ki jih je odobril upravni organ, opredeljen v členu 364a ODZ, ne nanaša na naprave, ki jih je odobril tuj organ“, saj upoštevni člen temelji „izključno na presoji različnih nacionalnih interesov“ in ni razloga, da bi avstrijsko pravo omejevalo lastninsko pravico avstrijskih lastnikov zemljišč „zgolj zaradi zaščite tujega gospodarstva in javnih interesov v drugi državi“.
7. V nizu dolgih vprašanj sprašuje Landesgericht Linz po stališču Sodišča glede skladnosti te razlage člena 364a s pravom Skupnosti, zlasti s členi 43, 28, 12 in 10 Pogodbe ES. Predlagam, da začnemo s presojo vprašanj, povezanih s členom 43 ES, ki po mojem mnenju omogočajo Sodišču, da presodi najpomembnejša vprašanja v tej zadevi.
II – Člen 43 ES in nacionalno pravo s čezmejnim učinkom
8. Do zdaj je bila sodna praksa v zvezi s pravico do ustanavljanja osredotočena na ukrepe države članice, ki omejujejo svobodo posameznikov ali gospodarskih družb pri ustanovitvi sedeža v tej državi članici, da bi začeli opravljati gospodarsko dejavnost, ali ki omejujejo možnosti posameznikov ali gospodarskih družb, da zapustijo to državo članico zaradi ustanovitve sedeža v drugi državi članici. Enako velja za preostale določbe o prostem pretoku. Odprava vstopnih in izstopnih omejitev v državo članico in iz nje je bistvo določb o prostem pretoku. V tej zadevi je Sodišče soočeno s precej drugačnim položajem, v katerem naj bi domači ukrepi ene države (v tem primeru Avstrije) vplivali na pravico do ustanovitve sedeža v državi članici (v tem primeru Češki republiki), ki želi prodati svoje proizvode strankam v drugih državah članicah od tiste, iz katere izvirajo obravnavani ukrepi. Tako mora Sodišče odločiti, ali lahko možni čezmejni učinek domače avstrijske zakonodaje načeloma pomeni omejitev pravice do svobodnega ustanavljanja v drugi državi članici, v tej zadevi v Češki republiki.
9. Menim, da je na to vprašanje treba odgovoriti pritrdilno. Čeprav drži, da se je sodna praksa v zvezi s pravico do ustanavljanja v večji meri osredotočila na učinke ukrepov države članice na možnost državljana druge države članice, da ustanovi sedež v tej državi članici, pomeni razvoj prava Skupnosti glede izvršitve nacionalnih sodnih odločb v drugih državah članicah, kot je Uredba št. 44/2001(2), da bodo lahko sodne odločbe nacionalnih sodišč o zadevah nacionalnega prava, ki imajo čezmejni učinek, vedno bolj učinkovale na pravico do ustanavljanja v drugi državi članici, in to celo glede državljanov te države ali tretjih držav članic. Na primer, zaradi prava Skupnosti bodo na področju prava, ki ureja škodljive vplive, sodne odločbe sodišč v državi A glede škodljivih vplivov, ki se čutijo v državi A, vendar izvirajo iz države B, bolj verjetno izvršene s strani sodišč v državi B. Tako lahko na področjih, kot so škodljivi vplivi, čezmejni učinek odločb sodnih organov iz države A s povečevanjem izpostavljenosti gospodarskih družb iz države B odškodninskim ali prepovednim zahtevkom po pravu države A povzroči omejevanje ali zmanjša privlačnost izvrševanja pravice do ustanavljanja v državi B za državljane države C. Za ta učinek je zlasti verjetno, da bo negativno vplival na čezmejne primere, ko družbe, ustanovljene v državi A, lahko uživajo prednosti, ki izhajajo iz izvzetij, ki v tem pogledu zmanjšujejo njihovo izpostavljenost, tiste, ustanovljene v državi B, pa ne.
10. Glede na navedeno se ne strinjam s stališčem Komisije, Gornje Avstrije ter avstrijske in poljske vlade, ki omejuje uporabo določb o prostem pretoku na primere, ko lahko državni ukrep ovira prosti pretok med to državo članico in drugo državo članico. Menim, da imajo pravila o prostem pretoku cilj odpraviti omejitve gospodarske dejavnosti v drugi državi članici ali z drugo državo članico, ki jih postavlja država članica. Čezmejni element mora biti podan, vendar ni treba, da bi vključeval dejansko omejevanje prostega pretoka iz države, ki je sprejela ukrep, ali vanjo. Zadošča, da lahko čezmejna uporaba ukrepa te države vpliva na gospodarsko dejavnost v drugi državi članici ali med drugimi državami članicami. Pomembno je, da lahko čezmejni učinek ukrepa ene države članice vpliva na prednosti notranjega trga, ki so jih deležni gospodarski subjekti s sedežem v drugih državah članicah. Če besedilo določb o prostem pretoku ne vključuje izrecno primerov, kakršen je ta v predmetni zadevi, je to zgolj zato, ker ob sprejemanju teh določb takšnih okoliščin ni bilo mogoče predvideti. Dejstvo, da lahko avstrijsko pravno pravilo in sodna odločba, v kateri je uporabljeno, tako omejevalno učinkujeta na gospodarsko dejavnost druge države članice, je posledica razvoja prava Skupnosti, ki zdaj zahteva priznanje nekaterih sodnih odločb (in nacionalnih pravil, na katerih temeljijo) v drugi državi članici. V tem primeru bi bilo nesprejemljivo, če bi lahko država članica uporabila pravila ES, da bi v drugi državi članici uveljavila ukrep, ki omejuje gospodarsko dejavnost v tej državi, hkrati pa bi se v zvezi s pravno presojo takšnega ukrepa sklicevala na imuniteto pred pravili ES.
11. Komisija, ki se nedvomno zaveda tega temeljnega problema, je prišla do precej paradoksne ugotovitve, da se za obravnavani primer ne uporablja nobeno od pravil o prostem pretoku, vendar pa se zanj uporablja pravo Skupnosti zaradi učinkov nacionalnega ukrepa na trgovino z blagom in s storitvami v Skupnosti. Komisija se v utemeljitev svojega stališča sklicuje na nekaj sodb Sodišča. Vendar se te sodbe nanašajo samo na primere, v katerih takšne pravice vplivajo na trgovino z blagom in storitvami v Skupnosti, ne da bi jih bilo treba povezati s posebnimi določbami različnih pravil o prostem pretoku.(3) Tako so se za ukrepe, ki so bili predmet presoje v teh zadevah, uporabljala pravila Skupnosti, ker so lahko omejevali različne določbe o prostem pretoku, ne pa ker se zanje uporablja to pravo, tudi če se zanje ni uporabljala nobena določba o prostem pretoku. Razlaga, kot jo predlaga Komisija, lahko povzroči zgolj dodatno zmedo in pravno negotovost. Tako bi lahko rekli, da če omejevalni učinek na posamezno pravilo o prostem pretoku ne bi zadoščal za uporabo tega pravila, lahko zadošča za splošno uporabo prava Skupnosti, ki bi vključevala obenem omejitev obsega pravic o prostem pretoku in širjenje dometa prava Skupnosti brez jasnih meril za to. Prav nasprotno, da bi ostali v koraku z razvojem prava ES, je potrebna razlaga določb o prostem pretoku, ki se nanašajo na kakršnekoli nacionalne ukrepe, ki obravnavajo čezmejne primere manj ugodno kot izključno nacionalne primere in učinkujejo na gospodarsko dejavnost v drugi državi članici.
12. Kot sem navedel v sklepnih predlogih v zadevah Alfa Vita(4) ter Marks in Spencer(5), mora Sodišče ob varstvu pravic do prostega pretoka, vključno s tistimi, ki jih varujeta člena 28 ES in 43 ES, zagotoviti, da „države ne sprejmejo ukrepov, ki bi dejansko povzročili, da bodo čezmejni primeri obravnavani manj ugodno kot povsem nacionalni primeri“.(6) Zavrnitev avstrijskih sodišč, da bi upoštevala upravna dovoljenja, ki so jih izdali organi drugih držav članic, za omejevanje razpoložljivosti nekaterih pravnih sredstev v okviru pravil o škodljivih vplivih v okoliščinah, v katerih bi bila podobna dovoljenja, ki bi jih izdali avstrijski organi, priznana, bo izpostavilo družbe, kakršna je ČEZ, ki so se odločile za ustanovitev sedeža v državi članici, ki meji na Avstrijo, večjemu tveganju, da bodo tarča sodnih odločb, ki jim bodo nalagale odpravo škodljivih vplivov, kot pa avstrijske družbe, ki delujejo na avstrijskem trgu. Razlaga člena 364a ODZ s strani avstrijskega vrhovnega sodišča, kot jo je opisalo predložitveno sodišče, učinkuje torej tako, da obravnava čezmejne primere manj ugodno kot povsem nacionalne primere in pomeni oviro za pravico do ustanavljanja, ki zahteva ustrezno utemeljitev. Poleg tega, če upoštevamo verjetnost, da želi jedrski objekt, kakršen je ta, ki je predmet obravnavane zadeve, prodajati elektriko, ki jo proizvaja, strankam v drugih državah članicah, se bo večje tveganje neavstrijskega objekta, da bo predmet sodne odločbe, ki mu bo naložila odpravo škodljivih vplivov, raztezalo tudi na možne omejitve pravic, varovanih po členu 28 ES.
13. Treba je navesti, da pravo ESAE določa pravila in standarde v zvezi z gradnjo in upravljanjem jedrskih objektov, s katerimi je objekt Temelín povsem v skladu. Komisija se je poskušala lotiti obravnavanega problema tudi s sklicevanjem na ta pravila, da bi na ta način utemeljila uporabo prava Skupnosti. Vendar je namen pravil ESAE le v določitvi pogojev, pod katerimi lahko jedrski objekt pridobi obratovalno dovoljenje, in ne v urejanju možnih civilnopravnih sporov med lastniki takšnih objektov in tistimi, na katere morda vpliva njihovo delovanje. Kot je na obravnavi pripomnila Komisija, obstoj pravil ESAE glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati jedrski objekti, sam po sebi ne pomeni, da so nacionalna pravila, ki lahko vplivajo na obratovanje jedrskega objekta, nujno v nasprotju s pravom Skupnosti. Dejstvo, da določen objekt izpolnjuje standarde, ki so jih določili državni organi, ne pomeni, da bo takšen objekt varen pred postopki glede vplivov, ki jih ima njegovo delovanje na civilnopravne pravice drugih. To načelo je mogoče najti na številnih drugih pravnih področjih. Na primer, restavracija, ki izpolnjuje predpise s področja načrtovanja in higiene, ne bo zaradi tega varna pred tožbami strank zaradi domnevne zastrupitve s hrano pri jedi v tej restavraciji ali tožbami sosedov, ki jih motijo vonjave, ki se širijo iz kuhinj. Tudi če je to, kot je prikazano spodaj, da objekt Temelín upošteva pravila ESAE, lahko v obravnavani zadevi pomembno za druge namene, samo po sebi ne more izključiti uveljavljanja civilnopravnih pravic drugih oseb.
14. Tako kljub možnemu omejevanju pravic iz člena 43 ES praksa avstrijskih sodišč, da upravnih dovoljenj čeških organov ne priznavajo kot imunitete pred sodnimi prepovedmi zaradi škodljivih vplivov, ni nujno v nasprotju s pravom Skupnosti. Vendar morajo avstrijska sodišča pri uporabi nacionalnih pravil glede izdaje sodnih prepovedi v postopkih, ki se nanašajo na škodljive vplive s čezmejnim elementom, zagotoviti, da takšna zavrnitev ni diskriminatorna in da je utemeljena bodisi z enim od razlogov v splošnem interesu, določenih v členu 30 ES, bodisi z eno od nujnih zahtev, ki so priznane s sodno prakso Sodišča.(7)
15. V skladu s takšnimi standardi avstrijska sodišča ne morejo ravnati tako, da neavstrijskim upravnim dovoljenjem ne bi priznala podobnih učinkov, kot jih pripisujejo avstrijskim upravnim dovoljenjem. To se očitno zgodi, ko avstrijsko pravo določa, da dovoljenja, ki jih izdajo avstrijski organi, zagotavljajo imuniteto pred prepovednimi zahtevki, kadar gre za tožbe v zvezi s škodljivimi vplivi. Takšen pristop ne priznava nobene teže češkemu upravnemu dovoljenju, čeprav je ta izdan ob upoštevanju enako zahtevnih standardov, kot se uporabljajo v Avstriji. Takšno pavšalno ravnanje krši zahtevo, da ukrepi, ki jih sprejmejo države članice za omejitev pravic, varovanih po členu 43 ES, ne smejo biti diskriminatorni ali prekoračiti okvirov, ki so nujno potrebni za doseganje sledenega cilja.(8) Resnično je vprašljivo, ali lahko za takšen pristop rečemo, da zasleduje cilj zaščite javnega zdravja ali preprečevanja škodljivih vplivov, če, kot je navedeno zgoraj, ne priznava dovoljenj, ki enakovredno varujejo te cilje kot avstrijska dovoljenja.
16. Pri tehtanju med zagotavljanjem javnopolitičnih ciljev, kot je varovanje zdravja ljudi in lastnine, in omejitvijo pravic, varovanih s členom 43 ES in z drugimi določbami o prostem pretoku, ki bo nastala zaradi zavrnitve priznanja češkega dovoljenja, mora avstrijsko sodišče upoštevati dejstvo, da pravo Skupnosti izrecno dovoljuje razvoj jedrskih naprav in razvoj jedrske industrije nasploh.(9) Prav tako mora upoštevati dejstvo, da so češki organi izdali dovoljenje objektu Temelín v skladu s standardi, ki jih določa upoštevno pravo Skupnosti.
17. Poleg tega, čeprav so avstrijska sodišča pri odločanju, ali naj priznajo tuje upravno dovoljenje, upravičena presojati, ali so bili pri njegovi izdaji zadostno upoštevani interesi avstrijskih državljanov, pa morajo upoštevati tudi dejstvo, da so bili ti interesi morda že upoštevani v okviru postopka ocene upoštevanja pravil, ki jih določa Evropska unija na področju jedrske varnosti. Zlasti mora Landesgericht Linz upoštevati, da so inšpekcijski pregledi, ki jih je opravila Komisija na objektu Temelín, vključevali tudi oceno vpliva objekta na prebivalce drugih držav članic poleg Češke republike.(10)
18. Nazadnje, avstrijska sodišča morajo v okviru tehtanja interesov pri presoji, ali je treba izdati opustitveno sodbo zaradi škodljivih vplivov, ki jih objekt Temelín povzroča avstrijskim lastnikom zemljišč, upoštevati koristi, ki jih ima Češka republika zaradi obstoja tega objekta, in svoje odločitve ne morejo opreti zgolj na domače interese. Kot sem navedel v sklepnih predlogih, ko je Sodišče nazadnje odločalo o sporu med tema strankama:
„nacionalna sodišča, ki so pristojna za presojo transnacionalnih primerov na podlagi pravil [Bruseljske] konvencije, imajo posebne obveznosti, ki nastanejo zaradi transnacionalne narave zadeve […]
Takšne obveznosti so predvsem posledica obstoja omejitev pri priznanju odločb, ki ne spoštujejo javnega reda pravnega sistema, v okviru katerega je zahtevano priznanje. Če se s sodno odločbo obravnava transnacionalen primer, kot so čezmejni škodljivi vplivi, odločitev ne bo brez učinka v drugih državah in v tem okviru se lahko pojavi vprašanje priznanja sodne odločbe v tujini. Sodišča v državi pogodbenici, ki so pristojna za odločanje v tej zadevi, morajo torej upoštevati obveznosti, ki temeljijo na presoji, kakšna sodna odločba ne bi bila združljiva z odločitvami tujega javnega reda.“(11)
19. To, da nacionalno sodišče ne ravna tako, lahko vpliva na izvršljivost njegove sodne odločbe na podlagi Uredbe št. 44/2001. Nacionalno sodišče ni zahtevalo smernic Sodišča v povezavi s to Uredbo, kot se uporablja v obravnavani zadevi. Vendar se ta spor ne nanaša le na vprašanje omejevanja pravic do prostega pretoka, temveč tudi na vprašanje priznavanja sodnih odločb na podlagi Uredbe št. 44/2001. V zvezi s tem je treba navesti, da razlaga člena 364a ODZ, ki jo je podalo OGH, kot izhaja iz vprašanj, ki jih je predložilo Landesgericht Linz, v zadevi s transnacionalnimi učinki vključuje povsem izoliran in izključno nacionalno usmerjen pristop. S takšnim neupoštevanjem interesov in odločitev javnega reda drugih držav članic, na katere lahko vpliva odločitev avstrijskega sodišča, ni le v nasprotju z avstrijskimi obveznostmi po členu 43 Pogodbe ES, temveč, kot sem opozoril v prejšnjih sklepnih predlogih, se tvega, da bodo češka sodišča zavrnila priznanje avstrijske sodne odločbe v tej zadevi na podlagi člena 34(1) Uredbe št. 44/2001, ki določa, da se „sodna odločba […] ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.“
III – Spori v zvezi z razlago člena 364a ODZ
20. Avstrijska vlada oporeka povzetku razlage člena 364a ODZ, ki jo je podalo avstrijsko vrhovno sodišče, kot ga je navedlo Landesgericht Linz. Navaja, da ustrezna razlaga sodne prakse vrhovnega sodišča zagotavlja širši okvir za upoštevanje upravnih dovoljenj, ki so jih izdali organi drugih držav članic in ne avstrijski. Čeprav lahko Sodišče presodi pogoje, pod katerimi je bila vložena predložitvena odločba, da odloči, ali je pristojno, oziroma da lahko odgovori na vprašanje,(12) pa ni pristojno za odločanje o vprašanjih nacionalnega prava. Sodišče je pristojno zgolj za presojo o združljivosti takšnega prava s pravom Skupnosti, in ne o veljavnosti konkurenčnih razlag nacionalnega prava. Sodišče je večkrat poudarilo sodelovalno naravo postopka odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe(13) in avtonomijo nacionalnih sodišč v zadevah nacionalnega prava.(14) Tako je Sodišče dolžno odgovoriti na vprašanja, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, in ne iskati možnosti za zavrnitev razlage določb nacionalnega prava, kakršno je sprejelo upoštevno nacionalno sodišče. Če je Landesgericht Linz napačno razlagalo upoštevno sodno prakso avstrijskih sodišč, je pritožbeni postopek v okviru avstrijskega pravnega sistema tisti, ki bo odpravil tako napako, in ne Sodišče.
IV – Vprašanja, povezana s členi 10 ES, 12 ES in 28 ES
21. Glede na že ugotovljeno ni potrebna natančna presoja vprašanj, ki se pojavljajo v povezavi s členi 10 ES, 12 ES in 28 ES. Ta zadeva se nanaša na presojo vpliva nacionalnih avstrijskih zakonov na gospodarske dejavnosti jedrskega objekta, ki ima sedež v drugi državi članici. Učinek teh zakonov, ki zmanjšujejo privlačnost izvrševanja pravic, ki jih ima ta objekt po členu 43 ES, in možna utemeljitev takšnih omejitev s strani avstrijskih oblasti, odpirata vprašanja, ki so po vsebini enaka kot tista, ki se pojavljajo v zvezi s členom 28 ES. Ločena obsežna presoja člena 28 ES tako ni potrebna za odgovor na vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče.
22. Člena 10 ES in 12 ES nista samostojni določbi in ju je mogoče uporabiti le v okviru obsega uporabe druge določbe Pogodbe. Zaradi ugotovitve, da naj bi razlaga člena 364a ODZ, kot jo je podalo OGH in jo je navedlo predložitveno sodišče, pomenila kršitev člena 43 ES, je ločena presoja vprašanj v povezavi s členoma 10 ES in 12 ES odveč. Morebiti bi prišel do precej podobnega izida, če bi sledil predlogu Komisije glede tega, da se za upoštevno avstrijsko zakonodajo uporablja Pogodba ES, vendar pa se zanjo ne uporabljata niti člen 28 ES niti člen 43 ES. Vendar zaradi zgoraj navedenih razlogov menim, da pristop Komisije ni zaželen.
23. Zahteve, ki jih moj pristop nalaga avstrijskim sodiščem, so vse odsev realnega stanja, da bodo morali nacionalni organi v okviru naraščajočega vzajemnega vplivanja in medsebojne odvisnosti pravnih sistemov držav članic, ki sta posledica procesa povezovanja, vedno pogosteje sprejemati odločitve, ki bodo učinkovale zunaj meja njihove države. Kot sem navedel zgoraj, se je v obravnavani zadevi vsaka stran sklicevala na to, da organi v drugi državi članici ne upoštevajo interesov državljanov njune države, da bi utemeljila določena dejanja organov iz svoje države. Ravno to dejstvo poudarja realno stanje, da je proces pravnega in političnega povezovanja povzročil, da imajo nacionalne odločbe širši domet in vpliv kot prej. To pomeni tudi, da pravo Skupnosti razširja področje veljavnosti nacionalnih pristojnosti in sredstev, ki so na voljo za varstvo interesov njihovih državljanov. Posledica večje bližine in povečane moči je povečana odgovornost. Takšna odgovornost zahteva, naj nacionalni organi upoštevajo vse tiste, na katere bodo vplivale njihove odločbe. Institucije Skupnosti morajo zagotoviti, da pravo Skupnosti ne bi postalo orodje, s katerim bi organi ene države članice skušali vsiliti svojo voljo drugim državam članicam ali ne bi upoštevali pravic in interesov tistih iz drugih držav članic, na katere vplivajo njihove odločbe. To bi nasprotovalo samemu namenu procesa evropskega povezovanja. Idealno bi bilo, če bi to upoštevali obe stranki tega spora.
V – Predlog
24. Glede na navedeno menim, da zadošča, da Sodišče na vprašanja, ki jih je predložilo Landesgericht Linz, odgovori:
Nacionalno pravilo, ki nacionalnemu sodišču, ki mora izdati sodbo v zvezi s potencialno škodljivimi vplivi, ki jih povzroča družba s sedežem v drugi državi, prepoveduje upoštevanje obstoječega upravnega dovoljenja, ki ga je tej družbi izdal organ države, v kateri je sedež te družbe, v okoliščinah, v katerih bi nacionalno sodišče upoštevalo enakovredno dovoljenje, ki bi ga izdal domač organ, pomeni neupravičeno omejitev pravic, zagotovljenih v členu 43 ES.
Priznanje veljavnosti upravnih dovoljenj, ki jih izdajo druge države članice, se sme zavrniti, če takšna zavrnitev po naravi ni diskriminatorna in je ustrezno utemeljena z razlogi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja in če primerno upoštevajo zadevna pravila prava Skupnosti in interese vseh prizadetih strani.
Glede na ugotovitve v zvezi s členom 43 ES ni treba presojati združljivosti obravnavane nacionalne zakonodaje s členi 10 ES, 12 ES in 28 ES.