SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 10. julija 2012(*)
„Državne pomoči – Valovita embalaža – Pomoč za gradnjo papirnice – Smernice o državni regionalni pomoči – Odločba, s katero je pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom – Dopustnost – Zakonitost pooblastila, ki ga da pravna oseba svojim odvetnikom – Sprejetje odločbe po koncu faze predhodnega preizkusa – Procesno upravičenje – Procesne pravice zadevnih strank – Resne težave, ki upravičujejo uvedbo formalnega postopka preiskave – Izvrševanje diskrecijske pravice s strani Komisije – Člen 87(3)(a) ES – Člen 88(2) in (3) ES – Člen 4 Uredbe (ES) št. 659/1999 – Člen 44(5) in (6) Poslovnika“
V zadevi T‑304/08,
Smurfit Kappa Group plc s sedežem v Dublinu (Irska), ki jo zastopata T. Ottervanger in E. Henny, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata B. Martenczuk in C. Urraca Caviedes, zastopnika,
tožena stranka,
ob sodelovanju
Propapier PM 2 GmbH, nekdanje Propapier PM2 GmbH & Co. KG, s sedežem v Eisenhüttenstadtu (Nemčija), ki jo zastopata H.‑J. Niemeyer in C. Herrmann, odvetnika,
intervenientka,
zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 1107 z dne 2. aprila 2008, s katero je bila za združljivo s skupnim trgom razglašena regionalna pomoč, ki so jo nemški organi nameravali dodeliti družbi Propapier PM2 za gradnjo papirnice v Eisenhüttenstadtu (regija Brandenburg severovzhod) (Državna pomoč N 582/2007 – Nemčija),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi, predsednik, S. Frimodt Nielsen (poročevalec) in A. Popescu, sodnika,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. novembra 2011
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Smurfit Kappa Group plc, je mednarodno podjetje s sedežem na Irskem. Posluje v sektorju embalaže, predvsem v Evropi in Latinski Ameriki. Proizvaja in trži valovito embalažo (v nadaljevanju: proizvodi CCM), liste iz valovitega in kompaktnega kartona, škatle iz valovitega in kompaktnega kartona, grafične kartone in posebne kartone. Zbira tudi odpadke pri reciklaži papirja.
2 Z dopisom z dne 8. oktobra 2007 so nemški organi Evropski komisiji priglasili svojo namero, da družbi Propapier PM2 GmbH & Co. KG podelijo naložbeno subvencijo 82.509.500 EUR (oziroma 72.154.700 EUR v sedanji vrednosti) (v nadaljevanju: zadevna pomoč) za zgraditev papirnice in naprav za proizvodnjo elektrike v Eisenhüttenstadtu, v regiji Brandenburg severovzhod (Nemčija). Komisija je to priglasitev vodila pod referenčno številko N 582/2007.
3 Papirnica, financirana z zadevno pomočjo, je bila namenjena za proizvodnjo dveh vrst proizvodov CCM, in sicer listov kompaktnega kartona, ki ima gostoto do 150 g/m², in valovitih elementov, izdelanih iz recikliranih vlaken. Tovarna naj bi se gradila od decembra 2007 do prve polovice leta 2010.
4 Tožeča stranka je 9. novembra 2007 Komisiji predložila zaupno pritožbo glede zadevne pomoči.
5 Z dopisom z dne 7. decembra 2007 je Komisija Zvezni republiki Nemčiji poslala zahtevo za dodatne informacije. Nemški organi so na to zahtevo odgovorili z dopisom z dne 3. januarja 2008.
6 Predstavniki služb Komisije so se 25. januarja 2008 ob navzočnosti predstavnikov intervenientke sestali z nemški organi.
7 Komisija je 29. januarja 2008 prejela uradni pritožbi in ju posredovala Zvezni republiki Nemčiji, da nanju poda pripombe.
8 Z dopisom z dne 1. februarja 2008 je Komisija Zvezni republiki Nemčiji poslala novo zahtevo za informacije.
9 Z dopisoma z dne 6. in 14. februarja 2008 je Zvezna republika Nemčija odgovorila na pritožbi, omenjeni v točki 7 zgoraj, in na zahtevo za informacije, omenjeno v točki 8 zgoraj.
10 Pri Komisiji je bila 20. februarja 2008 vložena tretja uradna pritožba. Ker je ta temeljila na enakih trditvah kot prvi dve, ni bila sporočena državi članici.
11 Komisija je 2. aprila 2008, ne da bi uvedla formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES, sprejela Odločbo C(2008) 1107, s katero je zadevno pomoč razglasila za združljivo s skupnim trgom (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
12 V izpodbijani odločbi je Komisija zlasti ugotovila, da zadevna pomoč ni presegala pragov iz točke 68 Smernic o državni regionalni pomoči za 2007–2013 (UL 2006, C 54, str. 13), ki določa:
„Kadar celotni znesek pomoči iz vseh virov presega 75 % največjega zneska pomoči, ki bi jo lahko prejela naložba z upravičenimi odhodki v višini 100 milijonov EUR ob uporabi standardne zgornje meje pomoči, ki veljajo za velika podjetja v skladu z odobreno karto regionalnih pomoči, na datum, ko je pomoč dodeljena, ter kadar
(a) je upravičenec do pomoči pred naložbo odgovoren za več kot 25 % prodaje zadevnega(‑ih) proizvoda(‑ov) na zadevnem(‑ih) trgu(‑ih) ali bo za to odgovoren po naložbi, ali
(b) je zmogljivost proizvodnje, ki jo je ustvaril projekt, večja od 5 % trga, izmerjenega s podatki o očitni porabi zadevnega proizvoda, razen če je povprečna letna stopnja rasti njene očitne porabe v zadnjih petih letih nad povprečno letno stopnjo rasti BDP Evropskega gospodarskega prostora,
bo Komisija odobrila regionalno pomoč za naložbe samo po natančnem preverjanju po sprožitvi postopka iz člena 88(2) Pogodbe, ali je pomoč potrebna za zagotavljanje spodbujevalnega učinka za naložbe in ali koristi ukrepa pomoči presegajo izhajajoče izkrivljanje konkurence in učinek na trgovino med državami članicami.“
13 V opombi št. 63 pod zgoraj navedeno točko je navedeno, da bo Komisija pred začetkom veljavnosti teh smernic, to je 1. januarja 2007, pripravila dodatne smernice za merila, ki jih bo upoštevala pri presoji, ali je bila pomoč potrebna za spodbuditev naložbe in ali prednosti pomoči prevladajo nad izkrivljanjem konkurence in vplivi na trgovino med državami članicami, ki jih imajo.
14 V točkah 119 in 120 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija zavrnila trditve iz pritožb, ki so ji bile predložene glede zadevne pomoči (glej točke 4, 7 in 10 zgoraj), in navedla, da je bila vezana na smernice, ki so po njenem mnenju izključevale to, da bi v zadevah, v katerih pragova iz točke 68 teh smernic nista bila presežena, uvedla formalni postopek preiskave. Glede tega Komisija meni, da spoštovanje teh pragov za tržne deleže in povečanje proizvodnih zmogljivosti za vsak subvencionirani projekt zagotavlja, prvič, da predvideno izkrivljanje konkurence ne presega predvidenih prednosti, in drugič, da obstaja zadostni prispevek, katerega cilj je regionalni razvoj.
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 5. avgusta 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
16 Družba Propapier PM2 GmbH & Co. KG, ki se je med trajanjem postopka preimenovala v Propapier PM 2 GmbH, je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. decembra 2008 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 21. aprila 2009 to intervencijo dopustil.
17 Intervenientka je 14. maja 2009 navedla, da ji ni bil poslan celoten spis, kar zadeva pisni postopek. Z dopisom sodnega tajništva ji je bilo zagotovljeno, da je prejela vse pisno procesno gradivo, in svojega očitka ni več uveljavljala.
18 Potem ko je tožeča stranka predlagala, naj se nekateri deli vlog iz pisnega postopka obravnavajo zaupno, kar zadeva intervenientko, in je ta nekaterim od teh predlogov nasprotovala, je predsednik tretjega senata Splošnega sodišča s sklepom z dne 5. julija 2010 deloma ugodil predlogom tožeče stranke. Zato so bile intervenientki posredovane nekatere dodatne informacije in je lahko dopolnila svojo intervencijsko vlogo.
19 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila in je bil prvotno določeni sodnik poročevalec premeščen v prvi senat, je bila ta zadeva dodeljena temu senatu. Ker eden od sodnikov v tej zadevi ni mogel odločati, je predsednik Splošnega sodišča v skladu s členom 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča določil drugega sodnika, da dopolni senat.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji in intervenientki naloži plačilo stroškov.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
22 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
23 Splošno sodišče (prvi senat) je po obravnavi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankam postavilo pisna vprašanja.
24 Stranke so na obravnavi 28. novembra 2011 podale navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
25 Na obravnavi sta se Komisija in intervenientka odpovedali izpodbijanju dopustnosti tožbe glede spoštovanja obveznosti iz člena 44(5)(a) Poslovnika, kar je bilo vneseno v zapisnik obravnave.
26 Po obravnavi je Splošno sodišče dalo tožeči stranki možnost, da v treh tednih od vročitve zapisnika predloži kakršno koli dokazilo, ki bi ga štela za potrebnega za dokaz zakonitosti pooblastila, ki ga je dala svojim odvetnikom.
27 Dokumenti, ki jih je v tem roku predložila tožeča stranka, so bili posredovani Komisiji in intervenientki, da o tem oblikujeta stališča. Splošno sodišče je 25. januarja 2012, potem ko je prejelo stališča, končalo ustni postopek.
Pravo
Dopustnost
28 Komisija in intervenientka izpodbijata dopustnost tožbe glede na zahteve iz člena 44(5)(b) Poslovnika. Komisija izpodbija tudi procesno upravičenje tožeče stranke za vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo.
Zakonitost pooblastila, ki ga je tožeča stranka dala svojim odvetnikom
29 V skladu s členom 44(5)(b) Poslovnika je treba tožbi, ki jo vloži pravna oseba zasebnega prava, priložiti dokaz, da je odvetnika pravilno pooblastila za to pooblaščena oseba. V skladu s členom 44(6) Poslovnika sodni tajnik, če tožba ni v skladu s prej navedeno zahtevo, tožeči stranki določi razumen rok za izpolnitev te zahteve, kar zadeva tožbo ali predložitev zgoraj navedenih dokazil. Če v tako določenem roku zahteva ni izpolnjena oziroma dokaz ni predložen, Splošno sodišče odloči, ali je tožba zaradi nespoštovanja teh zahtev nedopustna iz formalnih razlogov.
30 Iz teh določb je razvidno, da mora sodni tajnik Splošnega sodišča pravno osebo zasebnega prava, če ta ne izpolni obveznosti, to je ne predloži dokaza, da je odvetnike pravilno pooblastila, pozvati, da tožbo uskladi z zahtevami, Splošno sodišče pa lahko nedopustnost tožbe ugotovi le, če stranka ne ravna v skladu s pozivom sodnega tajnika v roku, ki ji ga ta določi.
31 To tožbo sta v imenu tožeče stranke 5. avgusta 2008 vložila T. Ottervanger in E. Henny, odvetnika, vpisana v imenik odvetnikov v Amsterdamu (Nizozemska). Tožeča stranka je tožbi priložila pooblastilo, s katerim sta bila ta odvetnika pooblaščena za vložitev te tožbe. To pooblastilo je dal M. O’Riordan, generalni sekretar skupine.
32 V skladu s členom 44(6) Poslovnika je sodni tajnik tožeči stranki določil rok za predložitev dokaza, da je bil podpisnik tega pooblastila pristojen za sprejetje tega akta v imenu družbe. V roku, ki ji je bil tako določen, je tožeča stranka, vztrajajoč, da je bil generalni sekretar skupine po irskem pravu pristojen za dajanje pooblastil odvetnikom za vodenje sodnih postopkov v imenu družbe, predložila še eno pooblastilo z dne 28. avgusta 2008, ki ga je dal G. McGann, član uprave.
33 Ker sta intervenientka in Komisija izpodbijali pristojnost M. O’Riordana in G. McGanna, je tožeča stranka pred končanjem ustnega postopka predložila sklep, ki ga je uprava družbe sprejela 8. decembra 2011 in s katerim je ta potrdila, da je bil G. McGann kot generalni direktor in eden od članov uprave družbe pristojen za podelitev drugega pooblastila.
34 Prvič, intervenientka izpodbija možnost, da se v primeru neizpolnitve zahteve iz člena 44(5)(b) Poslovnika ta zahteva izpolni v postopku. Tako trditev je treba takoj zavrniti, saj je možnost take dopolnitve predvidena v členu 44(6) Poslovnika, ki določa, da sodni tajnik določi rok za odpravo pomanjkljivosti tožbe in da Splošno sodišče, če niso odpravljene v tako določenem roku, presodi, ali je posledica te okoliščine nedopustnost tožbe (glej točko 29 zgoraj).
35 V tem primeru je, kot je bilo navedeno v točki 32 zgoraj, tožeča stranka v roku, ki ji ga je določil sodni tajnik Splošnega sodišča, predložila še eno pooblastilo. Zato je treba, drugič, preizkusiti, ali drugo pooblastilo izpolnjuje zahteve iz člena 44(5)(b) Poslovnika.
36 Glede tega Komisija in intervenientka navajata, da členi od 66 do 68 statuta, ki je priložen dopolnitvi tožbe in glede katerega ne izpodbijata več, da gre za statut tožeče stranke, določajo, da odločitev o sprožitvi sodnega postopka in podelitvi pooblastila odvetnikom v imenu družbe spada v kolegijsko pristojnost uprave in da jo je mogoče delegirati enemu ali več članom uprave. Komisija in intervenientka zato navajata, da je tožeča stranka kršila obveznost iz člena 44(5)(b) Poslovnika, saj ni dokaza o obstoju odločitve uprave, s katero bi ta pooblastila T. Ottervangerja in E. Hennyja za vložitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ali odločitve, s katero bi bila ta pristojnost delegirana G. McGannu.
37 Čeprav Splošno sodišče glede na to, da tožeča stranka ni predložila predhodne odločitve uprave družbe o vložitvi te tožbe ali pooblastitvi G. McGanna za odločitev o vložitvi take tožbe, ne more biti prepričano, da je G. McGann imel pravico za izdajo drugega pooblastila, je treba vsekakor ugotoviti, da je uprava s sklepom z dne 8. decembra 2011 potrdila, da je bil G. McGann, generalni direktor in član uprave, za to pristojen (glej točko 33 zgoraj).
38 Čeprav je res tudi, kot trdi intervenientka, da je bila ta potrditev dana več kot tri leta po vložitvi te tožbe, in da se je mogoče sestava uprave od izdaje drugega pooblastila spremenila, pa ni dvoma glede volje tožeče stranke, ki je bila v zvezi s tretjimi zakonito udejanjena z odločitvijo njene uprave, da se o tej tožbi dokončno odloči.
39 Zato je treba utemeljenost ugovora nedopustnosti, ki ga uveljavljata intervenientka in Komisija in ki se nanaša na to, da tožba ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(5)(b) Poslovnika, zavrniti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 11. maja 1989 v združenih zadevah Maurissen in Union syndicale proti Računskemu sodišču, 193/87 in 194/87, Recueil, str. 1045, točki 33 in 34).
Procesno upravičenje tožeče stranke
40 Komisija ob podpori intervenientke trdi, da tožeče stranke, čeprav je zadevna stranka, izpodbijana odločba posamično ne zadeva. Zato naj ne bi bilo dopustno, da izpodbija utemeljenost presoj glede združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom, ki jih vsebuje izpodbijana odločba. Kljub temu pa se z vsemi trditvami iz tožbe izpodbija utemeljenost presoje glede združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom in se ne zatrjuje, da so bile kršene procesne pravice tožeče stranke iz člena 88(2) ES.
41 Poleg tega Komisija zatrjuje, da je bila trditev tožeče stranke, da trajanje postopka dokazuje obstoj resnih težav, ki naj bi zahtevale uvedbo formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES, prvič navedena v repliki in zato prav tako ni dopustna. Iz tega naj bi po mnenju Komisije izhajalo, da ni dopusten nobeden od tožbenih razlogov.
42 Najprej je treba opozoriti, da je treba kljub začetku veljavnosti člena 263 PDEU med postopkom, in sicer 1. decembra 2009, o vprašanju dopustnosti predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe odločiti le na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES (glej v tem smislu sklepa Splošnega sodišča z dne 7. septembra 2010 v zadevi Norilsk Nickel Harjavalta in Umicore proti Komisiji, T‑532/08, ZOdl., str. II‑3959, točke od 68 do 75, in v zadevi Etimine in Etiproducts proti Komisiji, T‑539/08, ZOdl., str. II‑4017, točke od 74 do 81), česar stranki ne prerekata.
43 V skladu s členom 230, četrti odstavek, ES fizična ali pravna oseba ne more vložiti tožbe zoper odločbo, naslovljeno na drugo osebo, razen če jo ta odločba zadeva neposredno in posamično.
44 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko drugi subjekti, ki niso naslovniki odločbe, trdijo, da jih ta odločba posamično zadeva, le takrat, kadar nanje vpliva zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb, in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika odločbe (sodbe Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223; z dne 19. maja 1993 v zadevi Cook proti Komisiji, C‑198/91, Recueil, str. I‑2487, točka 20; z dne 15. junija 1993 v zadevi Matra proti Komisiji, C‑225/91, Recueil, str. I‑3203, točka 14; z dne 13. decembra 2005 v zadevi Komisija proti Aktionsgemeinschaft Recht und Eigentum, C‑78/03 P, ZOdl., str. I‑10737, točka 33, in z dne 11. septembra 2008 v združenih zadevah Nemčija in drugi proti Kronofrance, C‑75/05 P in C‑80/05 P, ZOdl., str. I‑6619, točka 36).
45 Ker se ta tožba nanaša na odločbo Komisije o državnih pomočeh, je treba opozoriti, da je treba v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi razlikovati po eni strani med fazo predhodnega preizkusa pomoči iz člena 88(3) ES, katerega edini cilj je omogočiti Komisiji, da oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti zadevne pomoči, in po drugi strani fazo preizkusa iz člena 88(2) ES. Pogodba le v okviru tega preizkusa, ki Komisiji omogoči, da se v celoti seznani z vsemi podatki zadeve, določa obveznost Komisije, da pozove zadevne stranke k predložitvi pripomb (glej v tem smislu sodbo Nemčija in drugi proti Kronofrance, točka 44 zgoraj, točka 37 in navedena sodna praksa).
46 Iz tega izhaja, da lahko osebe, ki so upravičene do teh postopkovnih jamstev, kadar Komisija, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES, z odločbo, sprejeto na podlagi člena 88(3) ES, ugotovi, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, spoštovanje teh jamstev uveljavljajo le, kadar imajo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred sodiščem Unije. Iz teh razlogov to razglasi tožbo za razglasitev ničnosti take odločbe, ki jo vloži zadevna stranka v smislu člena 88(2) ES, kadar želi z vložitvijo te tožbe zaščititi procesne pravice, ki izhajajo iz te določbe, za dopustno (glej sodbo Nemčija in drugi proti Kronofrance, točka 44 zgoraj, točka 38 in navedena sodna praksa).
47 V skladu s členom 1(h) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) so zadevne stranke v smislu člena 88(2) ES zlasti katera koli oseba, podjetje ali podjetniško združenje, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, torej predvsem podjetja, konkurenčna upravičencu do te pomoči. V skladu s sodno prakso gre z drugimi besedami za nedoločeno število naslovnikov (sodba Sodišča z dne 24. maja 2011 v zadevi Komisija proti Kronoply in Kronotex, C‑83/09 P, ZOdl., str. I‑4441, točka 63; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 14. novembra 1984 v zadevi Intermills proti Komisiji, 323/82, Recueil, str. 3809, točka 16).
48 Če pa tožeča stranka izpodbija utemeljenost odločbe o presoji pomoči, zgolj dejstvo, da jo je mogoče šteti za „zadevno stranko“ v smislu člena 88(2) ES, ne more zadoščati za to, da se tožba razglasi za dopustno. Zato mora dokazati, da ima poseben status v smislu zgoraj v točki 44 navedene sodbe Plaumann proti Komisiji. To velja zlasti takrat, kadar bi pomoč, ki jo obravnava zadevna odločba, občutno prizadela tržni položaj tožeče stranke (glej sodbo Nemčija in drugi proti Kronofrance, točka 44 zgoraj, točka 40 in navedena sodna praksa).
49 Glede pogoja, da mora biti podan znaten vpliv na položaj tožeče stranke na zadevnem trgu, zgolj okoliščina, da bi lahko akt delno vplival na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo zadevno podjetje v konkurenčnem odnosu z upravičencem iz tega akta, ne zadostuje. Zato se podjetje ne more sklicevati zgolj na svoj status konkurenta v razmerju do upravičenca, ampak mora poleg tega dokazati, da je v dejanskem položaju, ki ga individualizira podobno kot naslovnika odločbe (sodbi Sodišča z dne 22. novembra 2007 v zadevi Španija proti Lenzing, C‑525/04 P, ZOdl., str. I‑9947, točki 32 in 33, in z dne 22. decembra 2008 v zadevi British Aggregates proti Komisiji, C‑487/06 P, ZOdl., str. I‑10515, točki 47 in 48).
50 Nazadnje, v skladu z ustaljeno sodno prakso ni naloga sodišča Unije razlagati tožbo tožeče stranke, s katero se izpodbija izključno utemeljenost odločbe o presoji pomoči kot take, kakor da je v resnici namenjena varstvu procesnih pravic tožeče stranke iz člena 88(2) ES, če tožeča stranka ni izrecno uveljavljala tožbenega razloga za to. V takem primeru bi razlaga tožbenega razloga povzročila prekvalifikacijo predmeta tožbe (sodba Komisija proti Kronoply in Kronotex, točka 47 zgoraj, točka 55 ; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 29. novembra 2007 v zadevi Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi proti Komisiji, C‑176/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 25).
51 Vendar pa taka omejitev pristojnosti za razlago tožbenih razlogov sodišču Unije ne preprečuje, da preuči vsebinske trditve, ki jih je navedla tožeča stranka, zato da preveri, ali ne vsebujejo tudi elementov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati utemeljenost tožbenega razloga, s katerim se izrecno zatrjuje obstoj resnih težav, ki bi upravičile začetek postopka iz člena 88(2) ES (sodba Komisija proti Kronoply in Kronotex, točka 47 zgoraj, točka 56).
52 Kadar tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti odločbe o nenasprotovanju, namreč izpodbija predvsem to, da je Komisija odločbo glede zadevne pomoči sprejela, ne da bi začela formalni postopek preiskave, s čimer naj bi kršila njene procesne pravice. Da bi bilo ugodeno njenemu predlogu za razglasitev ničnosti, lahko tožeča stranka navede kateri koli tožbeni razlog, ki kaže na to, da bi presoja informacij in elementov, ki jih je Komisija imela med predhodno fazo preizkusa priglašenega ukrepa, morala povzročiti dvome o združljivosti tega ukrepa s skupnim trgom. Vendar pa uporaba teh trditev ne more povzročiti niti spremembe predmeta tožbe niti spremembe pogojev za dopustnost. Nasprotno, prav obstoj dvomov o tej združljivosti je dokaz, ki ga je treba predložiti, zato da se dokaže, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES in člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 (glej sodbo Sodišča z dne 27. oktobra 2011 v zadevi Avstrija proti Scheucher-Fleisch in drugi, C‑47/10 P, ZOdl., str. I‑10707, točka 50 in navedena sodna praksa).
53 Procesni položaj tožeče stranke je treba obravnavati glede na ta načela.
54 V zvezi s tem je najprej treba poudariti, kot se strinjata Komisija in intervenientka, da je tožeča stranka zadevna stranka v smislu člena 88(2) ES. Ta namreč trdi, ne da bi ji Komisija ali intervenientka nasprotovali, niti proti temu ne govori nobena listina iz spisa, da je neposredna konkurentka intervenientke. Stranke pa nasprotujejo druga drugi glede tega, ali izpodbijana odločba tožečo stranko posamično zadeva in ali je na podlagi tega dopustno njeno izpodbijanje utemeljenosti presoje združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom iz izpodbijane odločbe, ne glede na varstvo njenih procesnih pravic.
55 Čeprav je tožeča stranka predložila dovolj dokazov o tem, da zadevna pomoč lahko vpliva na njen konkurenčni položaj, pa ni dokazala znatnega vpliva na njen položaj na trgu v smislu sodne prakse, povzete v točkah 48 in 49 zgoraj.
56 Prvič, tožeča stranka se sklicuje na svoje sodelovanje v upravnem postopku, saj je vložila zaupno pritožbo po priglasitvi zadevne pomoči. Vendar sodelovanje podjetja v fazi predhodnega preizkusa iz člena 4 Uredbe št. 659/1999 ne dokazuje, da ga, zgolj kot vlagatelja pritožbe, odločba, sprejeta po koncu tega postopka, posamično zadeva (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 9. julija 2009 v zadevi 3F proti Komisiji, C‑319/07 P, ZOdl., str. I‑5963, točki 94 in 95).
57 Drugič, tožeča stranka navaja, da je trg proizvodov CCM integriran in da vsaka državna pomoč, dodeljena proizvajalcu, vpliva na vse njegove konkurente v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Vendar pa je iz navedb, ki jih je tožeča stranka podala v svoji zaupni pritožbi, razvidno, da v sektorju proizvodov CCM v EGP posluje okoli 130 družb. Ta trditev tožeče stranke torej poudarja dejstvo, da bo dodeljena pomoč vplivala na konkurenco med gospodarskimi subjekti, vendar pa ne zadošča za dokaz, da bi se konkurenčni položaj tožeče stranke bistveno poslabšal, tako da bi se razlikovala od preostalih gospodarskih subjektov.
58 Tretjič, tožeča stranka navaja, da bo zadevna pomoč omogočila zgraditev največje tovarne za proizvode CCM v Evropi in da bo začetek delovanja te tovarne nujno znatno vplival na raven cen. Kot prejšnja tudi ta trditev, ki jo poleg tega intervenientka prereka, nikakor ni zadostna za dokaz, da izpodbijana odločba tožečo stranko posamično zadeva, saj se ne opira na nobeno posebnost njenega položaja, ki bi lahko dokazovala, da bo odprtje te tovarne nanjo vplivalo na način, ki jo razlikuje od preostalih konkurentov intervenientke.
59 Četrtič, tožeča stranka navaja, da je na trgu proizvodov CCM strukturno neravnovesje zaradi presežnih zmogljivosti in da mora zapreti veliko lastnih zmogljivosti. Vendar pa je, kakor navajata intervenientka in Komisija, zaprtje zmogljivosti mogoče pojasniti z dejstvom, da je tožeča stranka sprejela avtonomne upravljavske ukrepe, kot so prilagoditev obstoječih zmogljivosti tehničnemu napredku ali racionalizacija proizvodnih zmogljivosti, pri čemer tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza za to, da zmogljivosti ni zaprla zaradi njihove zastarelosti. Vsekakor pa tudi ob predpostavki, da bi bila tožeča stranka prisiljena zapreti proizvodne zmogljivosti zaradi strukturnega neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem po proizvodih CCM, razlog za tako okoliščino ni tovarna, ki je subvencionirana z zadevno pomočjo, in ta okoliščina sama po sebi ne more razlikovati tožeče stranke od drugih konkurentov intervenientke (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 18. novembra 2009 v zadevi Scheucher-Fleisch in drugi proti Komisiji, T‑375/04, ZOdl., str. II‑4155, točki 59 in 60).
60 Petič in nazadnje, trditev tožeče stranke, da ima šest tovarn v radiju od 800 do 1000 km od tovarne, ki je subvencionirana z zadevno pomočjo, in da bo zato intervenientka njena neposredna glavna konkurentka, je na prvi pogled v protislovju z njeno drugo trditvijo, da je trg proizvodov CCM polno konkurenčen in integriran in da bo kakršna koli subvencija, dodeljena kateremu koli proizvajalcu, nujno vplivala na raven cen vseh konkurentov v EGP. Zgolj okoliščina, da ima tožeča stranka šest tovarn, ki so blizu tovarne, subvencionirane z zadevno pomočjo, in da bo zadevna pomoč intervenientki omogočila, da svojo proizvodnjo proizvodov CCM poveča na skoraj milijon ton na leto, medtem ko letna proizvodnja tožeče stranke v teh šestih tovarnah dosega približno [zaupno](1), nikakor ne dopušča sklepa, da se bo položaj tožeče stranke na trgu bistveno poslabšal. Intervenientka namreč trdi, ne da bi tožeča stranka to prerekala, da ni njena najbolj neposredna konkurentka, da s tožečo stranko opravljata dobave na različnih geografskih trgih in – ob predpostavki, da je najbolj upoštevno merilo geografska bližina tovarn – da imajo drugi konkurenti tožeče stranke tovarne, ki so bližje kot tovarna, ki jo bo zgradila v Eisenhüttenstadtu.
61 Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko zadevna pomoč bistveno poslabšala njen položaju na trgu. V teh okoliščinah je zanjo kot zadevno stranko dopustno le, da zahteva varstvo svojih procesnih pravic, ki ji jih daje člen 88(2) ES, in izpodbija zavrnitev Komisije, da uvede formalni postopek preiskave, ne pa, da izpodbija utemeljenost presoj, na podlagi katerih je Komisija sklenila, da je bila zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom. Ker Komisija in intervenientka trdita, da noben razlog te tožbe ne zasleduje varstva procesnih pravic zadevne stranke, je treba torej preizkusiti naravo razlogov, ki jih navaja tožeča.
62 V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 50 do 52 zgoraj, dejstvo, da tožeči stranki ne uspe dokazati, da bo zadevna pomoč bistveno poslabšala njen položaj na trgu, ne preprečuje, da za dokaz, da bi Komisija morala izraziti dvome o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom, ki bi upravičevali uvedbo formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES, predloži argumente, ki se nanašajo na utemeljenost presoje Komisije, vendar le če je vsaj eden od razlogov njene tožbe kršitev obveznosti uvedbe formalnega postopka preiskave s strani Komisije. Glede tega je treba opozoriti, da mora Komisija uvesti formalni postopek preiskave, zlasti če ima v okviru informacij, pridobljenih v predhodnem postopku preizkusa, še naprej resne težave pri presoji preiskovanega ukrepa. Taka obveznost izhaja neposredno iz člena 88(3) ES, kot se razlaga v sodni praksi, in člena 4(4) Uredbe št. 659/1999, če Komisija po predhodni preučitvi ugotovi, da obstajajo dvomi o združljivosti nezakonitega ukrepa s skupnim trgom (sodba Splošnega sodišča z dne 12. februarja 2008 v zadevi BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, ZOdl., str. II‑81, točka 328).
63 Tožeča stranka pa najprej navaja, da izpodbija dejstvo, da je bila Komisija prepričana, da lahko sprejme pozitivno odločbo brez uvedbe formalnega postopka preiskave. Zlasti meni, da se Komisija za zavrnitev izvedbe konkretne presoje učinkov zadevnega ukrepa ni mogla opirati na pragove, ki jih določila v smernicah o regionalni pomoči. To tehtanje učinkov spornega ukrepa naj bi terjalo uvedbo formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES. Poleg tega tožeča stranka trdi, da ji je neuvedba formalnega postopka preiskave preprečila izvrševanje procesnih pravic.
64 Tako je prvi tožbeni razlog, da Komisija ni izpolnila obveznosti, ki naj bi jo imela v obravnavanem primeru, in sicer uvedbe formalnega postopka preiskave, zaradi česar je podana kršitev člena 88(2) ES in člena 4(4) Uredbe št. 659/1999.
65 Zato se vsaj eden od razlogov izrecno nanaša na varstvo procesnih pravic tožeče stranke. V teh okoliščinah je v nasprotju s tem, kar predlagata Komisija in intervenientka, treba argumente tožeče stranke, čeprav se nanašajo na utemeljenost presoje v zvezi z združljivostjo zadevne pomoči s skupnim trgom, obravnavati zgolj v delu, v katerem se z njimi dokazuje, da Komisija ni mogla odpraviti resnih težav, na katere je naletela v fazi predhodnega preizkusa (glej točko 52 zgoraj). Torej ugovora nedopustnosti, ki ga je za celotno tožbo podala Komisija, ni mogoče sprejeti in je treba dopustnost tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja tožeča stranka, in dopustnost trditev, ki jih je navajala v okviru vsakega od tožbenih razlogov, obravnavati posamično.
Vsebinska presoja
66 Prvi tožbeni razlog je, da Komisija ni izpolnila obveznosti, ki jo je imela v obravnavanem primeru, in sicer ni uvedla formalnega postopka preiskave, zaradi česar je podana kršitev člena 88(2) ES in člena 4(4) Uredbe št. 659/1999. Čeprav ta tožbeni razlog formalno ni razdeljen na dva dela, zajema dva ločena očitka. Prvič, tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da je napačno uporabila pravo, ker je na podlagi točke 68 smernic sklepala, da kadar pragovi, ki so določeni v njej, niso preseženi, lahko ugotovi, da je zadevna pomoč združljiva in da ji ni treba uvesti formalnega postopka preiskave. Drugič, tožeča stranka navaja več utemeljitev za dokaz, da se je Komisija srečala s težavami pri presoji meril iz točke 68 smernic, ki naj bi upravičevale uvedbo formalnega postopka preiskave.
Dopustnost prvega tožbenega razloga
67 Komisija izpodbija dopustnost prvega tožbenega razloga, ker naj bi tožeča stranka v okviru tega razloga navajala trditve, s katerimi izpodbija utemeljenost presoje iz izpodbijane odločbe.
68 Vendar je treba opozoriti, da je dopustno, da tožeča stranka kot zadevna stranka uveljavlja, da bi Komisija morala uvesti formalni postopek preiskave. Zato je dopustno, da tožeča stranka v utemeljitev takega tožbenega razloga navaja trditve, s katerimi lahko dokaže, da bi morala presoja podatkov in elementov, ki jih je Komisija imela v fazi predhodnega preizkusa zadevne pomoči, povzročiti dvome o združljivosti te pomoči s skupnim trgom (glej v tem smislu sodbo Avstrija proti Scheucher-Fleisch in drugim, točka 52 zgoraj, točka 50).
69 Kljub temu pa je treba opozoriti, da je Komisija v izpodbijani odločbi v okviru presoje združljivosti zadevne pomoči ključni pomen pripisala dejstvu, da pragova iz točke 68 smernic nista bila presežena.
70 Poleg tega je dopustno, da tožeča stranka zaradi varstva svojih procesnih pravic uveljavlja napačno uporabo prava, ki jo je po njenem mnenju Komisija storila, ko je sklepala na združljivost zadevne pomoči s skupnim trgom, zato ker pragova iz točke 68 smernic nista bila presežena, in izpodbija presojo dejstev, na podlagi katere se je Komisija prepričala, da ta pragova v tem primeru nista bila presežena.
71 Po drugi strani pa Komisija utemeljeno trdi, da je očitek, ki je bil prvič navajan v repliki in ki se nanaša na trajanje faze predhodnega preizkusa, nov in se ne navezuje na argumentacijo iz tožbe. Ta očitek zato na podlagi člena 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča, ki določa, da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom, ni dopusten.
72 Zato je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija glede prvega tožbenega razloga, razen v delu glede očitka, ki se nanaša na trajanje faze predhodnega preizkusa.
Utemeljenost prvega tožbenega razloga
73 V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da iz člena 88(2) ES in člena 4(4) Uredbe št. 659/1999 izhaja, da mora Komisija uvesti formalni postopek preiskave, kadar ji v okviru predhodnega preizkusa iz člena 88(3) ES ne uspe odpraviti vseh dvomov o združljivosti državne pomoči s skupnim trgom. Ker po mnenju tožeče stranke združljivost spornega ukrepa s skupnim trgom ni bila očitna in bi nekatere težave pri presoji Komisijo morale pripeljati do uvedbe formalnega postopka preiskave, bi bila potrebna temeljitejši preizkus in razširjeno pridobivanje informacij.
74 Zlasti naj bi Komisija napačno uporabila pravo s presojo, prvič, da okoliščina, da niso preseženi pragovi iz točke 68 smernic, nasprotuje temu, da opravi temeljitejši preizkus združljivosti zadevnega ukrepa s skupnim trgom, in drugič, da je bila vezana na to napačno razlago te določbe.
75 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v okviru določb člena 88(3) ES Komisija izvede preizkus predlagane državne pomoči, katerega cilj je samo omogočiti Komisiji, da oblikuje prvo mnenje o delni ali popolni združljivosti obravnavane pomoči s skupnim trgom. Namen postopka formalne preiskave, določenega v členu 88(2) ES, je zaščititi pravice zainteresiranih tretjih strank in povrhu Komisiji omogočiti, da se v celoti seznani z vsemi podatki zadeve, preden sprejme odločbo, zlasti s prejemom pripomb zainteresiranih tretjih strank in držav članic. Čeprav je glede odločitve o začetku tega postopka diskrecijska pravica Komisije omejena, pa ima na voljo nekaj manevrskega prostora pri ugotavljanju in preiskavi konkretnih okoliščin, zato da ugotovi, ali te povzročajo resne težave. V skladu z namenom člena 88(3) ES in dolžnostjo dobrega upravljanja lahko Komisija zlasti vodi dialog z državo, ki je pomoč priglasila, ali s tretjimi, zato da med predhodnim postopkom razreši težave, s katerimi se morda sreča (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. februarja 2009 v zadevi Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, T‑388/03, ZOdl., str. II‑199, točka 87 in navedena sodna praksa).
76 V skladu z ustaljeno sodno prakso je postopek iz člena 88(2) ES nujno potreben, če se Komisija pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom sreča z resnimi težavami (glej sodbo Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, točka 75 zgoraj, točka 88 in navedena sodna praksa).
77 Zato mora Komisija na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin konkretne zadeve presoditi, ali mora zaradi težav, s katerimi se je srečala pri preverjanju združljivosti pomoči, sprožiti ta postopek. Pri tej presoji se morajo upoštevati tri zahteve (glej sodbo Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, točka 75 zgoraj, točka 89 in navedena sodna praksa).
78 Prvič, člen 88 ES omejuje pooblastilo Komisije, da ugotovi združljivost pomoči s skupnim trgom v okviru postopka predhodnega preizkusa, le na ukrepe, ki ne povzročajo resnih težav, tako da je to izključevalno merilo. Komisija tako ne more zavrniti začetka formalnega postopka preiskave zaradi drugih okoliščin, kot so interes tretjih oseb, razlogi ekonomičnosti postopka ali vsak drug razlog upravne ali politične smotrnosti (glej sodbo Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, točka 75 zgoraj, točka 90 in navedena sodna praksa).
79 Drugič, Komisija mora, kadar se sreča z resnimi težavami, začeti formalni postopek in glede tega nima nobene diskrecijske pravice (sodba Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, točka 75 zgoraj, točka 91).
80 Tretjič, resne težave so objektiven pojem. Obstoj teh težav je treba iskati v okoliščinah sprejetja izpodbijanega akta in tudi v njegovi vsebini, in sicer objektivno, ob primerjanju razlogov iz odločbe s podatki, ki so bili na voljo Komisiji, ko je odločala o združljivosti spornih pomoči s skupnim trgom. Iz tega izhaja, da nadzor nad zakonitostjo, ki ga izvaja Splošno sodišče, kar zadeva obstoj resnih težav, po naravi stvari presega preizkus očitne napake pri presoji (glej v tem smislu sodbo Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, točka 75 zgoraj, točka 92 in navedena sodna praksa).
81 Prav tako iz sodne prakse izhaja, da nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo izvede Komisija med postopkom predhodnega preizkusa, kaže na obstoj resnih težav (glej sodbo Deutsche Post in DHL International proti Komisiji, točka 75 zgoraj, točka 95 in navedena sodna praksa).
82 Kadar Komisija presoja združljivost državnih pomoči s skupnim trgom glede na izjemo iz člena 87(3)(a) ES, mora upoštevati interes Skupnosti in ne sme ne opraviti presoje vpliva teh ukrepov na upoštevni trg oziroma upoštevne trge v celotnem EGP. V takem primeru Komisija ni dolžna le preveriti, ali so ti ukrepi taki, da dejansko prispevajo h gospodarskemu razvoju zadevnih regij, ampak tudi presoditi vpliv teh pomoči na trgovino med državami članicami in zlasti sektorske posledice, ki jih lahko imajo na ravni Skupnosti (sodba Sodišča z dne 19. septembra 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑113/00, Recueil, str. I‑7601, točka 67).
83 Komisija pri uporabi člena 87(3) ES uživa široko diskrecijsko pravico, katere izvrševanje zajema kompleksno presojo gospodarskih in socialnih razmer, ki jo je treba opraviti v okviru Skupnosti. V tem okviru je sodni nadzor nad izvrševanjem te diskrecijske pravice omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve ter na nadzor vsebinske pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in pravilne uporabe prava, očitne napake pri presoji dejanskega stanja ali zlorabe pooblastil (glej sodbo Nemčija in drugi proti Kronofrance, točka 44 zgoraj, točka 59 in navedena sodna praksa).
84 Komisija se s tem, da sprejme pravila ravnanja in z njihovo objavo razglasi, da jih bo v prihodnje uporabljala v primerih, na katere se nanašajo, sama omejuje pri izvrševanju te diskrecijske pravice in od teh pravil ne more odstopiti, ne da bi bila glede na okoliščine primera sankcionirana zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot so načelo enakega obravnavanja ali varstva zaupanja v pravo, razen če navede razloge, ki glede teh načel upravičujejo, da odstopi od svojih pravil (glej sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 211, in sodbo Nemčija in drugi proti Kronofrance, točka 44 zgoraj, točka 60 in navedena sodna praksa).
85 V zvezi s tem je treba poudariti, da točka 68 smernic določa prag tržnega deleža (25 %) in za sektorje, katerih rast ni trajno večja od povprečne rasti domačega proizvoda EGP, kot je sektor valovitega kartona, prag glede povečanja proizvodnje (5 %), katerega preseganje zavezuje Komisijo, da uvede formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES.
86 V izpodbijani odločbi je Komisija zavzela stališče, da lahko iz te določbe sklepa, da je morala, ker je v tem primeru ugotovila, da zadevna pragova nista bila presežena, zadevno pomoč šteti za združljivo s skupnim trgom brez uvedbe formalnega postopka preiskave. Preizkusiti je torej treba, kot navaja tožeča stranka, ali je Komisija s tem napačno uporabila pravo, tako da niso bili odpravljeni vsi dvomi o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom.
87 Komisija je, kot je potrdila tudi na obravnavi, presodila, da je v tem primeru dolžna, da ne uvede formalnega postopka preiskave, zato ker pragova iz točke 68 smernic nista bila presežena. Iz istega razloga je presodila tudi, da je treba trditve pritožnikov vsekakor zavrniti.
88 Vendar čeprav točka 68 smernic za Komisijo določa procesno obveznost brez izjeme, in sicer, da je ta dolžna uvesti postopek iz člena 88(2) ES, kadar sta pragova presežena, in to čeprav a priori meni, da je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom, pa iz točke 68 smernic ne izhaja, da je formalni postopek preiskave izključen, kadar ta pragova nista presežena. Učinek te določbe je namreč zgolj to, da Komisijo zaveže k uvedbi formalnega postopka preiskave ob preseganju teh pragov, nikakor pa ne, da ji preprečuje, da jo opravi, kadar nista dosežena. V takem primeru ima Komisija sicer res možnost, da ne uvede formalnega postopka preiskave, vendar te odločitve ne more utemeljiti z navajanjem, da je k temu zavezana na podlagi točke 68 smernic.
89 Komisija je torej s tem, da je na podlagi spoštovanja pragov iz točke 68 smernic sklepala, da je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom, kršila obseg te določbe.
90 Poleg tega, kot upravičeno navaja tožeča stranka, Komisija zaradi te napake ni v celoti izvrševala svoje diskrecijske pravice glede združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom, kot ji je to naloženo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. julija 2011 v zadevi Freistaat Sachsen proti Komisiji, T‑357/02 RENV, ZOdl., str. II‑5415, točka 45).
91 V zvezi s tem je v skladu s sodno prakso (glej točki 82 in 83 zgoraj) Komisija dolžna izvrševati široko diskrecijsko pravico glede združljivosti državne pomoči, dodeljene v regiji v težavah, ki jo ima na podlagi člena 87(3) ES, za presojo, ali prednosti zaradi regionalnega razvoja prevladajo nad izkrivljanjem konkurence in vplivi subvencioniranega projekta na trgovino med državami članicami.
92 Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno da je Komisija za ugotovitev, da je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom, dejansko opravila to presojo. V točki 119 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč Komisija navedla, da je bila dolžna, da ne uvede poglobljene analize vprašanja, ali prednosti ukrepa pomoči prevladajo nad izkrivljanjem konkurence, ki ga ta lahko povzroči, kadar pragova iz točke 68 smernic nista bila dosežena. Poleg tega je v točki 120 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija presodila, da spoštovanje smernic samo po sebi zagotavlja prispevek ukrepa pomoči k regionalnemu razvoju.
93 V zvezi s tem pogoji, ki se preverijo z uporabo smernic, poleg spoštovanja pragov, ki se nanašata na tržne deleže in povečanje proizvodnje in sta določena v točki 68 smernic, zadevajo le naslednje elemente: prvič, dejstvo, da je regija, v katero se umešča subvencionirani projekt, upravičena do dodelitve državne pomoči „za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika“ (člen 87(3)(a) ES); drugič, spoštovanje praga za intenzivnost pomoči, ki je odvisen od stopnje regionalne nerazvitosti; ter tretjič in zadnjič, spoštovanje nekaterih pogojev, ki se nanašajo na ravnanje, kot je to, da mora upravičenec pred začetkom del vložiti prošnjo za subvencijo in da se mora zavezati, da bo subvencionirano tovarno uporabljal vsaj pet let. Vendar je treba ugotoviti, da spoštovanje takih pogojev ne zadošča za dokaz, da ima vsak ukrep, ki jih izpolnjuje, pozitiven vpliv na regionalni razvoj.
94 Komisiji je gotovo treba priznati široko diskrecijsko pravico, kar zadeva preiskovanje in preizkus okoliščin primera, zato da ugotovi, ali je mogoče državno pomoč razglasiti za združljivo s skupnim trgom (glej sodbo Nemčija in drugi proti Kronofrance, točka 44 zgoraj, točka 59 in navedena sodna praksa). Vendar se je Komisija v tem primeru omejila na ugotovitev, da bodo negativne posledice subvencioniranega projekta glede izkrivljanja konkurence ostale omejene, ne pa na ugotovitev, da bodo prednosti glede regionalnega razvoja prevladale nad temi neugodnimi posledicami, ne glede na to, kako minimalne so.
95 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija nameravala pred 1. januarjem 2007 sprejeti druge usmeritve, zato da bi dopolnila te, ki so zajete s smernicami, v katerih bi navedla merila, ki jih namerava upoštevati zaradi presoje vprašanja, ali so obravnavane pomoči nujne za zagotavljanje naložbene spodbude in ali prednosti pomoči prevladajo nad izkrivljanjem konkurence in vplivi na trgovino med državami članicami (glej točko 13 zgoraj).
96 Zato tožeča stranka utemeljeno trdi, da presoje v izpodbijani odločbi same ne omogočajo Komisiji, da odpravi vsakršen dvom o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom glede na izjemo iz člena 87(3)(a) ES. Kot je bilo opozorjeno v točki 91 zgoraj, namreč uporaba te izjeme predpostavlja, da prednosti zadevnega ukrepa prevladajo nad temi negativnimi posledicami, ne glede na to, koliko so te omejene (glej v tem smislu sodbo Španija proti Komisiji, točka 82 zgoraj, točka 67).
97 Iz zgoraj navedenega izhaja, da ker je Komisija iz tega, da so bile v zvezi z zadevno pomočjo spoštovane smernice, sklepala, da je ta združljiva s skupnim trgom in da je bila dolžna, da ne uvede formalnega postopka preiskave, in to ne da bi presodila pomen subvencioniranega projekta za regionalni razvoj, ni le kršila obsega smernic, temveč tudi ni izvrševala svoje diskrecijske pravice. Zato tožeča stranka utemeljeno trdi, da Komisija s tem, da ni upoštevala meril, ki so nujna v zvezi z njeno presojo, ni mogla odpraviti vseh dvomov o združljivosti zadevne pomoči s skupnim trgom.
98 Zato je treba, ne da bi bilo treba presojati dopustnost drugih trditev iz tožbe ali odločiti o njihovi utemeljenosti, odločbo razglasiti za nično.
Stroški
99 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se stranki, ki s svojimi predlogi ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija in intervenientka s svojimi predlogi nista uspeli, se jima v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba Komisije C(2008) 1107 z dne 2. aprila 2008, s katero je bila za združljivo s skupnim trgom razglašena regionalna pomoč, ki so jo nemški organi nameravali dodeliti družbi Propapier PM2 za gradnjo papirnice v Eisenhüttenstadtu (regija Brandenburg severovzhod) (Državna pomoč N 582/2007 – Nemčija), se razglasi za nično.
2. Komisiji in družbi Propapier PM 2 GmbH se naloži plačilo stroškov.
Azizi | Frimodt Nielsen | Popescu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. julija 2012.
Podpisi