Zadeva T‑268/21
(objava odlomkov)
Ryanair DAC
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (deseti senat) z dne 24. maja 2023
„Državne pomoči – Italijanski trg zračnega prevoza – Odškodninska shema za letalske prevoznike z licenco, ki so jo izdali italijanski organi – Sklep o nenasprotovanju – Pomoč za povrnitev škode, ki jo je povzročil izjemen dogodek – Obveznost obrazložitve“
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Sklep Komisije o ugotovitvi skladnosti državne pomoči z notranjim trgom brez začetka formalnega postopka preiskave – Tožba zadevnih strank v smislu člena 108(2) PDEU – Tožba zaradi varstva procesnih pravic zadevnih strank – Dopustnost
(člen 108(2) in (3) ter člen 263, četrti odstavek, PDEU; Uredba Sveta št. 2015/1589, člen 1(h))
(Glej točke od 10 do 15.)
2. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Komisije na področju državnih pomoči – Sklep o neuvedbi formalnega postopka preiskave – Kratek povzetek razlogov, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da ni resnih težav pri presoji združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom – Neobstoj – Nezadostna obrazložitev
(člen 296, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke od 20 do 38.)
Povzetek
Splošno sodišče je sklep Komisije o odobritvi ukrepa pomoči v obliki subvencij, ki jih je Italija izplačala italijanskim letalskim prevoznikom zaradi pandemije covida‑19, razglasilo za ničen
Komisija ni obrazložila svoje ugotovitve, da zadevni ukrep ni v nasprotju z drugimi določbami prava Unije, poleg določb o državni pomoči
Italijanska republika je oktobra 2020 Evropski komisiji priglasila ukrep pomoči v obliki subvencij, izplačanih nekaterim letalskim prevoznikom z italijansko licenco iz sklada za nadomestilo škode v višini 130 milijonov EUR (v nadaljevanju: zadevni ukrep). Namen tega ukrepa je bil povrnitev škode, ki je upravičenim letalskim prevoznikom nastala zaradi omejitev potovanj in drugih zajezitvenih ukrepov, sprejetih zaradi pandemije covida‑19.
V skladu z enim od pogojev za upravičenost, določenim z zadevnim ukrepom, so morali letalski prevozniki, da so lahko bili upravičeni do tega ukrepa, za svoje zaposlene, katerih domača baza je v Italiji, in za zaposlene v tretjih podjetjih, ki sodelujejo pri njegovi dejavnosti, uporabljati plačilo, ki je enako ali višje od minimalne plače, določene z nacionalno kolektivno pogodbo, ki velja za sektor zračnega prevoza in je sklenjena med na nacionalni ravni najbolj reprezentativnimi združenji delodajalcev in sindikati (v nadaljevanju: zahteva glede minimalnega plačila).
Komisija je, ne da bi začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU, odločila, da zadevnemu ukrepu ne bo nasprotovala, ker je združljiv z notranjim trgom.(1)
Splošno sodišče, ki je odločalo o ničnostni tožbi, ki jo je vložila letalska družba Ryanair, je ta sklep razglasilo za ničen zaradi kršitve obveznosti obrazložitve, kot je določena v členu 296 PDEU.
Presoja Splošnega sodišča
V skladu z ustaljeno sodno prakso mora sklep, da glede priglašene pomoči ne bo uveden formalni postopek preiskave, zajemati razloge, zaradi katerih Komisija meni, da ne gre za resne težave pri presoji združljivosti zadevne pomoči z notranjim trgom. Čeprav v zvezi s tem zadostuje kratka obrazložitev, morajo biti v njej jasno in nedvoumno navedeni razlogi, zaradi katerih je Komisija presodila, da ne gre za take težave.
Splošno sodišče pa je presodilo, da v obravnavnem primeru ni tako.
Na eni strani je navedlo, da je Komisija v izpodbijanem sklepu trdila, da je zahteva glede minimalnega plačila neločljivo povezana z zadevnim ukrepom, in hkrati, da ta zahteva ni neločljivo povezana s ciljem navedenega ukrepa, vendar ni jasno in nedvoumno navedla razlogovanja, ki jo je pripeljalo do teh dveh trditev.
Na drugi strani je Splošno sodišče ugotovilo, da ugotovitev iz izpodbijanega sklepa, da zahteva glede minimalnega plačila ni v nasprotju z „drugimi določbami prava Unije“, poleg členov 107 in 108 PDEU, prav tako ni obrazložena.
V zvezi s tem je ugotovilo, da je edina določba prava Unije, poleg členov 107 in 108 PDEU, glede na katero je Komisija preučila to zahtevo, člen 8 Uredbe Rim I,(2) ki določa posebna kolizijska pravila za individualne pogodbe o zaposlitvi. Vendar Komisija v izpodbijanem sklepu ni pojasnila razlogov, na podlagi katerih bi lahko štela, da je ta člen edina upoštevna določba – poleg členov 107 in 108 PDEU – glede na katero mora preučiti združljivost zahteve glede minimalnega plačila s pravom Unije. Zato Komisija ni jasno in pregledno navedla razlogov, zaradi katerih je menila, da navedena zahteva ne pomeni kršitve „drugih določb prava Unije“.
Na to nezadostnost obrazložitve kaže dejstvo, da je Komisija pri preverjanju zahteve glede minimalnega plačila upoštevala pritožbo italijanskega združenja nizkocenovnih prevoznikov (Aicalf), s katero se je izpodbijala združljivost italijanskega predpisa – ki je vseboval zahtevo glede minimalnega plačila, podobno zahtevi iz zadevnega ukrepa – s svobodo opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU. Ob upoštevanju tega okvira bi se Komisija pri preučitvi združljivosti zadevnega ukrepa z notranjim trgom a fortiori morala izreči o upoštevnosti člena 56 PDEU kot „druge določbe prava Unije“.
Glede na navedeno je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ki ji jo nalaga člen 296 PDEU, in zato izpodbijani sklep razglasilo za ničen.