Združeni zadevi T-3/00 in T-337/04

Athanasios Pitsiorlas

proti

Svetu Evropske unije in Evropski centralni banki (ECB)

„Dostop do dokumentov − Sporazum Basel-Nyborg – Ničnostna tožba − Izpodbojni akti − Obrazložitev − Ugovor nezakonitosti – Sklep 93/731/ES − Poslovnik Evropske centralne banke – Odškodninska tožba − Nepogodbena odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov − Škoda − Vzročna zveza“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki

(člen 230 ES)

2.      Svet – Pravica do dostopa javnosti do dokumentov Sveta – Sklep 93/731

(Sklep Sveta 93/731)

3.      Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Pravica do dostopa javnosti do dokumentov

(člena 110 ES et 255 ES)

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg

(člen 253 ES)

5.      Odškodninska tožba – Samostojnost v razmerju do ničnostne tožbe

1.      Dopis institucije Skupnosti, poslan naslovniku v odgovor na njegov predlog, ne zadošča, da bi ta dopis kvalificirali kot odločbo v smislu člena 230 ES, zoper katero je mogoča ničnostna tožba. Ničnostna tožba v smislu člena 230 ES je mogoča le zoper akte in odločbe, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke, ki posegajo v interese tožeče stranke in bistveno spremenijo njen pravni položaj.

Toda če je bila odločba Odbora guvernerjev glede zavrnitve te prošnje za dostop, sprejeta v odgovor na prošnjo za dostop do dokumentov na podlagi člena 23.3 Poslovnika Evropske centralne banke, materialno vsebovana zgolj v obvestilu, s katerim je bila tožeča stranka obveščena o odločbi, je treba tožbene predloge tožeče stranke glede razglasitve ničnosti obvestila razlagati tako, kot da ta predlaga razglasitev ničnosti navedene odločbe, kot je bila z njo seznanjena z navedenim dopisom.

(Glej točke 58, 63 in 65.)

2.      Iz člena 1 Sklepa 93/731 o dostopu javnosti do dokumentov Sveta izhaja, da možnost, da Svet ugodi prošnji za dostop, očitno predpostavlja, poleg tega, da zaprošeni dokumenti obstajajo, da jih institucija ima.

V skladu z domnevo zakonitosti, ki se nanaša na akte Skupnosti, se domneva, da dokumenta, glede katerega je bila vložena prošnja za dostop, ni, kadar to potrdi zadevna institucija. Kljub temu pa gre za navadno domnevo, ki jo lahko tožeča stranka na podlagi upoštevnih in skladnih dokazov ovrže na kakršen koli način.

(Glej točki 131 in 140.)

3.      Temeljnih pravic ni mogoče razumeti kot absolutnih pravic in v zvezi s temi pravicami je mogoče legitimno uporabiti določene omejitve, ki jih upravičujejo cilji v javnem interesu, ki jih zasleduje Skupnost, pod pogojem, da to ne škoduje bistvu teh pravic.

Glede pravice do dostopa do dokumentov, ki jih imajo javni organi Skupnosti, vključno z Evropsko centralno banko (ECB), pod predpostavko, da je to pravico mogoče šteti za temeljno pravico, ki jo varuje pravni red Skupnosti kot splošno pravno načelo, jo razlogi varstva javnega interesa ali zasebnega interesa lahko legitimno omejijo.

Omejitve dostopa do dokumentov, ki jih ima ECB in ki med drugim izhajajo iz člena 23.3 Poslovnika ECB, ki med drugim določa obdobje zaupnosti 30 let za dokumente, shranjene v arhivih Odbora guvernerjev, se navezujejo na naloge, ki jih ECB podeljuje Pogodba ES, katere avtorji so očitno hoteli, da jih opravlja neodvisno. To razlago potrjuje člen 110 ES v povezavi s členom 255 ES, ki ECB izključuje s področja uporabe zadnjenavedene določbe ter prav tako glede dostopa do dokumentov določa posebno obravnavo ECB v primerjavi z Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo.

Varstvo javnega interesa, povezano z denarno politiko v Skupnosti, je tako legitimen razlog za omejitev temeljne pravice dostopa do dokumentov, ki jih posedujejo javni organi Skupnosti.

(Glej točke od 221 do 223, 228, 229, 231 in 232.)

4.      Obrazložitev, ki se zahteva po členu 253 ES, mora biti prilagojena vrsti obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati utemeljevanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče izvrši nadzor. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz navedenega člena, nanaša ne le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

Institucija, kateri je bila poslana prošnja za dostop do dokumentov, mora v obrazložitvi odločbe konkretno presoditi dokumente, za katere je zaprošeno. Odločba, ki se ne sklicuje niti na nobeno potrebo ali poseben razlog varovanja navedenih dokumentov niti, a fortiori, ne daje nobene, niti kratke, razlage, ki bi upravičila zavrnitev razkritja vsebine dokumentov in na podlagi katere bi bilo mogoče razumeti in preveriti, ali potreba po varovanju zares obstaja, ne izpolnjuje navedenih zahtev in jo je zato treba razglasiti za nično. Zgolj pojasnilo o naravi dokumentov, za katere je bil zaprošen dostop, ni enako kot presoja vsebine teh dokumentov.

Poleg tega se mora obrazložitev nahajati v sami odločbi in če ta vsebuje del obrazložitve, te ni mogoče prvič razdelati in jasno formulirati naknadno pred sodiščem Skupnosti, razen v izjemnih okoliščinah, ki niso podane v primeru, ko ni nobene nujnosti in ko ima akt, ki bi ga zadevni organ moral sprejeti, posebnosti.

(Glej točke 261, 263, 267, 269, 278 in 279.)

5.      Odškodninska tožba je samostojna tožba, ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno vlogo, in so zanjo določeni pogoji za izvajanje, ki so določeni glede na njen posebni namen. Medtem ko je namen ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja kaznovati nezakonitost pravno zavezujočega akta ali neobstoj takega akta, je namen odškodninske tožbe povračilo škode, ki je nastala zaradi akta ali nezakonitega ravnanja, ki se očita instituciji ali organu Skupnosti.

Ko tožeča stranka, potem ko je vložila ničnostno tožbo, vloži odškodninsko tožbo, iz katere jasno izhaja, da se toženim institucijam očita, da so nezakonito ravnale ravno zato, ker so sprejele odločbe, za katere tožeča stranka predlaga, naj se razglasijo za nične, in v okviru te odškodninske tožbe in zato, da bi dokazala nezakonito ravnanje toženih strank, razvije deloma enako utemeljevanje, kot je utemeljevanje v oporo razglasitvi ničnosti zadevnih aktov, načelo samostojnosti pravnih sredstev prepoveduje enotno presojo vseh razlogov za domnevno nezakonitost v okviru ničnostne tožbe in odškodninske tožbe, glede na različne posledice, ki bi jih odločitve imele, če bi bili ti tožbi sprejeti. Sprejetje ničnostne tožbe tako povzroči, da sporni akt izgine iz pravnega reda Skupnosti, medtem ko uspeh odškodninske tožbe omogoča zgolj povračilo škode, ki jo je ta akt povzročil, ne da bi bil ta avtomatično razglašen za ničnega.

Združitev zadev za namene ustnega postopka in izdaje skupne odločbe ne vpliva na to ugotovitev, saj odločba o združitvi ne vpliva na neodvisnost in samostojnost zadev, na katere se nanaša, ker je vedno možna odločba o razdružitvi.

(Glej točke 280, 281 in od 283 do 285.)