Zadeva T‑487/11

(objava odlomkov)

Banco Privado Português, SA
in
Massa Insolvente do Banco Privado Português, SA

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Finančni sektor – Državna garancija za bančno posojilo – Pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Člen 107(3)(b) PDEU – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom – Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah – Skladnost s sporočili Komisije glede pomoči v finančnem sektorju v okviru finančne krize – Zaupanje v pravo – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 12. decembra 2014

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pravna narava – Razlaga na podlagi objektivnih dejavnikov – Sodni nadzor – Obseg

(člen 107(1) PDEU)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti iz državnih sredstev, ki jo je mogoče pripisati državi – Prednosti, ki povzročijo zmanjšanje državnega proračuna ali nevarnost za takšno zmanjšanje – Garancija, ki jo podeli država – Vključitev

(člen 107(1) PDEU)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila presoje

(člen 107(1) PDEU)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Pomoči, ki jih je mogoče šteti za združljive z notranjim trgom – Pomoči za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice – Polje proste presoje Komisije – Sodni nadzor – Meje

(člen 107(3)(b) PDEU)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Sklep Komisije o razglasitvi nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom in o odreditvi njenega vračila – Določitev obveznosti držav članic – Obveznost vračila – Obseg – Garancija, ki jo podeli država – Izterjava gospodarske koristi

(člen 108(2), prvi pododstavek, PDEU; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1))

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Izračun zneska, ki naj se izterja – Pomoč, dodeljena v obliki posameznega poroštva – Določitev elementa pomoči brez tržne cene garancije – Obveznost, da se element pomoči izračuna enako kot ekvivalent dotacije ugodnega posojila

(člen 108(2), prvi pododstavek, PDEU; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1); Sporočilo Komisije 2008/C 155/02)

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Eventualno legitimno pričakovanje upravičenca – Varstvo – Pogoji in meje

(člen 108(2), prvi pododstavek, PDEU)

8.      Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Objektivno upravičeno različno obravnavanje – Merila presoje

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 46.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 50 do 52.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 60 do 62.)

4.      Odstopanje iz člena 107(3)(b) PDEU in zato tudi pojem „resne motnje v gospodarstvu države članice“ je treba razlagati ozko. Komisija ima pri izvajanju te določbe široko polje proste presoje, katerega uporaba zahteva gospodarsko in družbeno oceno, ki jo je treba izvesti v okviru Skupnosti. Sodišče Unije pri nadzoru zakonitosti izvajanja take pravice ne sme nadomestiti presoje pristojnega organa s svojo presojo zadeve, ampak se mora omejiti na preizkus, ali je prišlo pri tej zadnji presoji do kakšne očitne napake ali zlorabe pooblastil.

Komisiji pa ni mogoče očitati, da je storila očitno napako pri presoji ali da je prekoračila meje svojega širokega polja proste presoje v skladu s členom 107(3)(b) PDEU, kakor je omejeno s Sporočilom z naslovom „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami“, še manj pa, da je nezakonito odstopila od pravil, ki jih je v zvezi s tem določila sama, če se je za razglasitev zadevne pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom zanesljivo držala pravil iz navedenega sporočila.

(Glej točki 83 in 91.)

5.      Člen 14(1) Uredbe št. 659/1999, ki je namenjen za izvajanje člena 108(2), prvi pododstavek, PDEU, določa, da če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč, razen če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Unije. Odprava nezakonite pomoči z vračilom je logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti. Zato je država članica, na katero je naslovljen sklep, ki ji nalaga obveznost izterjati nezakonite pomoči, zavezana sprejeti vse ustrezne ukrepe, da zagotovi izvršitev tega sklepa. V zvezi s tem mora zadevna država zagotoviti učinkovito vračilo dolgovanih zneskov.

Namen obveznosti vračila je ponovna vzpostavitev stanja na trgu, kakršno je bilo pred dodelitvijo pomoči. Natančneje, namen vračila pomoči, ki niso združljive z notranjim trgom, je odpraviti izkrivljanje konkurence, ki jo je povzročila konkurenčna prednost, ki jo je imel prejemnik te pomoči na trgu v primerjavi s svojimi konkurenti, da bi se tako vzpostavil položaj, kakršen je bil pred izplačilom te pomoči.

Točki 15 in 25(a) in (c) Smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, katerih splošna načela se uporabljajo v skladu s točko 10 Sporočila o finančnih institucijah, ne obravnavata niti predmeta niti vsebinskega ali časovnega okvira odreditve izterjave, prav tako pa tudi ne njenih načinov.

Vendar točki 15 in 25 Smernic za reševanje in prestrukturiranje z omejitvijo možnosti odobritve pomoči za reševanje „v obliki poroštev za posojilo ali posojil“ na „začasno in povratno“ temeljita na splošni predpostavki, da se vsaka začasno odobrena prednost v okviru pomoči za reševanje v kakršni koli obliki vrne, če pogoji za njeno začasno odobritev niso izpolnjeni oziroma niso več izpolnjeni. Ta razlaga ustreza povratnosti in namenu pomoči za reševanje, ki je podjetju v težavah le omogočiti, da prebrodi kratko obdobje krize, po katerem se mu bodisi uspe opomoči, kar pomeni, da mora pomoč vrniti, bodisi mora predložiti načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo. V primeru državne garancije to načelo nujno zahteva vrnitev gospodarske koristi, ki jo je v obdobju njene odobritve navedena garancija prinesla upravičencu, saj zgolj njena razveljavitev z učinkom ex nunc za to ne zadošča, poleg tega pa je tudi v nasprotju s pojmom izterjave.

(Glej točke 97, 98, 101 in 102.)

6.      Na področju državnih pomoči iz točke 4.2 Obvestila Komisije o uporabi členov 87 in 88 ES za državno pomoč v obliki poroštev izhaja, da mora Komisija, če ugotovi, da za zadevno garancijo ni tržne cene, element pomoči izračunati „enako kot ekvivalent dotacije ugodnega posojila“, ne da bi se lahko s samoomejitvijo pri izvajanju svoje proste presoje izognila tej obveznosti ali se oddaljila od te metode za izračunavanje.

(Glej točko 109.)

7.      Na področju vračila državnih pomoči lahko podjetja, ki so prejela pomoč, ob upoštevanju nujnosti nadzora nad državnimi pomočmi, ki ga izvaja Komisija, načeloma legitimno pričakujejo, da je bila pomoč zakonita, samo če je bila dodeljena v skladu s postopkom iz člena 108 PDEU, saj mora biti preudaren gospodarski subjekt običajno sposoben ugotoviti, ali se je ravnalo v skladu z navedenim postopkom. Zlasti če je bil ukrep pomoči izveden brez predhodne priglasitve Komisiji in je torej v skladu s členom 108(3) PDEU nezakonit, prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede pravilnosti dodelitve pomoči.

V tem okviru zgolj to, da v sklepu o odobritvi izrednega reševalnega ukrepa, katerega namen je ohranitev plačilno nesposobne finančne institucije, ni izrecno navedena možnost poznejše razglasitve nezdružljivosti, ki bi lahko povzročila ex tunc izterjavo podeljene koristi, ne zadostuje za utemeljenost takih legitimnih pričakovanj, če je bil poznejši pristop Komisije v skladu z upoštevnimi pravili o začasnosti in povratnosti pomoči za reševanje, v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave pa je bilo nedvoumno navedeno, da začasne odobritve zadevne pomoči, kot je bila podana s sklepom o odobritvi izrednega reševalnega ukrepa, katerega namen je ohranitev plačilno nesposobne finančne institucije, v odsotnosti načrta za prestrukturiranje plačilno nesposobne finančne institucije s sklepom, sprejetim ob koncu upravnega postopka, ne bo mogoče potrditi oziroma ohraniti.

Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev prejemnika pomoči, da je nepredložitev načrta prestrukturiranja mogoče v celoti pripisati državi članici. Komisija namreč, tudi če bi bilo tako in ne glede na razloge, iz katerih ji tak načrt ni bil priglašen, ne more biti odgovorna za te opustitve ali za vzbujanje kakršnega koli legitimnega pričakovanja upravičenca v tem okviru, zlasti če je sprejela vse ustrezne ukrepe, da bi državo članico spodbudila k čimprejšnji predložitvi načrta prestrukturiranja.

Trditev, da je odreditev izterjave „sankcija“ zoper prejemnika pomoči in da resno škoduje interesom njenih vlagateljev in upnikov, je prav tako brezpredmetna in vsekakor pravno povsem neutemeljena. Odreditev izterjave nezakonite pomoči namreč ni sankcija v strogem pomenu besede, temveč je namenjena zgolj ponovni vzpostavitvi položaja, kakršen je bil pred dodelitvijo pomoči.

Poleg tega upravičenci do pomoči načeloma ne morejo legitimno pričakovati, da je pomoč pravilna, če je bila dodeljena s kršitvijo obveznosti predhodne priglasitve Komisiji in prepovedi izvajanja te pomoči v skladu s členom 108(3) PDEU, in je bila torej nezakonita.

Nazadnje, obveznost držav članic, da izterjajo pomoč, ki je nezakonita in ni združljiva z notranjim trgom, ni omejena s tem, da je upravičenec plačilno nesposoben, oziroma je to ne izključuje.

(Glej točke 125, 129, 130 in od 132 do 134.)

8.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 139.)