SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 21. decembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Člen 4a(1) – Postopek predaje med državami članicami – Pogoji izvršitve – Razlogi za fakultativno neizvršitev – Izjeme – Obvezna izvršitev – Kazen, izrečena v nenavzočnosti – Pojem ‚sojenje, ki se je zaključilo z odločbo‘ – Postopek, v katerem se spreminjajo predhodno izrečene kazni – Odločba, s katero se izreče enotna kazen – Odločba, ki je izdana, ne da bi bila zadevna oseba osebno navzoča – Nacionalna ureditev, ki določa absolutno prepoved predaje zadevne osebe v primeru odločbe, izdane v nenavzočnosti – Obveznost skladne razlage“
V zadevi C‑396/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 14. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 15. junija 2022, v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje
Generalstaatsanwaltschaft Berlin,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi F. Biltgen (poročevalec), predsednik senata, N. Wahl, sodnik, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: P. Pikamäe,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za nemško vlado J. Möller, P. Busche, M. Hellmann in R. Kanitz, agenti,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo S. Grünheid in H. Leupold, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje v Nemčiji, izdanega zoper poljskega državljana zaradi izvršitve zaporne kazni na Poljskem.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [EU].“
4 Člen 4a(1) tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča“, določa:
„Izvršitveni [pravo]sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:
(a) pravočasno
(i) osebno povabljena in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, ki se je zaključilo z odločbo, ali če je bila zadevna oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem,
in
(ii) obveščena, da se odločba lahko izreče, če se sojenja ne udeleži,
[…].“
Nemško pravo
5 Člen 83(1), točka 3, Gesetz über die Internationale Rechtshilfe in Strafsachen (zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah) z dne 23. decembra 1982 (BGBl. 1982 I, str. 2071) v različici, objavljeni 27. junija 1994 (BGBl. 1994 I, str. 1537) (v nadaljevanju: IRG), določa:
„Izročitev ni dopustna, kadar
[…]
3. v primeru zahteve za izvršitev kazni obsojenec na obravnavi ni bil osebno navzoč na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo […].“
6 Člen 460 Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku) določa naknadno določitev enotne kazni na podlagi člena 55 Strafgesetzbuch (kazenski zakonik), člen 462(1) zakonika o kazenskem postopku pa natančneje določa, da pristojno sodišče sprejme odločitev brez obravnave s sklepom.
Poljsko pravo
7 Člen 139(1) Kodeks postępowania karnego (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: kpk) v bistvu določa možnost, da se vročitev opravi na znanem naslovu osebe, ki ni sporočila svojega novega naslova.
8 Na podlagi člena 75(1) kpk je obdolženec v primeru spremembe prebivališča dolžan v okviru kazenskega postopka sporočiti svoj novi naslov.
9 Člen 86 Kodeks karny (kazenski zakonik) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari, v bistvu določa, da v okviru določitve enotne kazni najvišja posamezna kazen pomeni najnižjo enotno kazen, seštevek kazni pa pomeni to enotno kazen, pri čemer se istočasno določi najvišji konkretni prag za tako enotno kazen.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
10 Poljski organi so pri Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložili zahtevo za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je zoper poljskega državljana 5. februarja 2021 izdalo Sąd Okręgowy w Piotrkowie Trybunalskim (regionalno sodišče v kraju Piotrkow Trybunalski, Poljska). Ta evropski nalog za prijetje se nanaša na prijetje in predajo zadevne osebe tem organom zaradi izvršitve triletne zaporne kazni, ki jo je Sąd Rejonowy w Piotrkowie Trybunalskim (regionalno sodišče v kraju Piotrkow Trybunalski, Poljska) izreklo s sodbo z dne 30. oktobra 2019, s katero je zadevno osebo obsodilo na enotno kazen (v nadaljevanju: sodba za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019), od katere mora dve leti, enajst mesecev in 27 dni ta oseba še prestati.
11 Sodba za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019 zajema več obsodilnih sodb, ki jih je izreklo Sąd Rejonowy w Piotrkowie Trybunalskim (regionalno sodišče v kraju Piotrkow Trybunalski, Poljska), to je sodbo z dne 25. aprila 2019, s katero je bila enotna kazen določena iz več kazni, ki so bile predhodno izrečene zoper zadevno osebo, in sodbo z dne 10. junija 2019.
12 Zadevna oseba je bila v okviru postopkov, v katerih so bile izrečene kazni, katerih združitev v enotno kazen je bila razglašena s to sodbo z dne 25. aprila 2019, osebno navzoča ali jo je zastopal zagovornik po uradni dolžnosti. Ta sodba z dne 10. junija 2019 in sodba za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019 pa sta bili izrečeni v nenavzočnosti. Vendar se za vabili na obravnavo pred izdajo teh sodb, ki so ju pristojni poljski organi zadevni osebi poslali z dvakratnim obvestilom po poljski pošti na naslov, ki jim ga je ta navedla kot naslov njenega stalnega prebivališča, na podlagi člena 139(1) kpk šteje, da sta ji bili vročeni.
13 Generalstaatsanwaltschaft Berlin (generalno državno tožilstvo v Berlinu, Nemčija) je najprej predlagalo, naj se zoper zadevno osebo odredi pripor zaradi predaje poljskim organom. Nato je menilo, da člen 83(1), točka 3, IRG, s katerim je člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 prenesen v nemško pravo, ovira to predajo. Po njegovem mnenju vabilo na obravnavo, ki se na podlagi člena 139(1) kpk šteje za vročeno, ne more zagotavljati, da je bila zadevna oseba učinkovito obveščena o datumu in kraju obravnave, kot naj bi se zahtevalo s sodno prakso Sodišča, v kateri je bila izdana, med drugim, sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki (C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346). Zdaj torej predlaga, naj se predaja zadevne osebe razglasi za nezakonito.
14 Predložitveno sodišče meni, da je pogoj dvojne kaznivosti, ki velja za tako predajo in ki je to, da se preveri, ali očitana dejanja pomenijo kaznivo dejanje v obeh sodelujočih državah članicah, v obravnavanem primeru izpolnjen.
15 Na prvem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se nanaša na postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila enotna kazen naknadno določena na podlagi predhodno izrečenih kazni, če organ, ki je izdal to sodbo, ne more niti preizkusiti ugotovitve o krivdi niti spremeniti predhodno izrečenih kazni.
16 Predložitveno sodišče se glede tega sklicuje na to, da je Sodišče v sodbi z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek (C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629), razsodilo, da se ta pojem nanaša tudi na poznejši postopek, kot je postopek, ob koncu katerega je bila izdana odločba, s katero je bila pravnomočno spremenjena višina prvotno izrečene kazni, če je organ, ki je izdal zadnjenavedeno odločbo, v zvezi s tem imel na voljo neko polje proste presoje.
17 V obravnavanem primeru iz informacij, ki so jih predložila poljska sodišča, izhaja, da ima sodišče v okviru postopka naknadne določitve enotne kazni na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje neko polje proste presoje, ker lahko po lastni presoji izreče enotno kazen, katere prag je najvišja prvotna kazen, zgornja meja pa seštevek vseh prvotno izrečenih kazni. Vendar ker s sodbo za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019 ni bil niti opravljen preizkus ugotovitve o krivdi zadevne osebe niti niso bile spremenjene predhodno izrečene kazni, predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je taka sodba lahko dejansko zajeta s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
18 Dvome predložitvenega sodišča potrjuje dejstvo, da se člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 po njegovem mnenju uporablja le takrat, kadar je v okviru postopka določanja enotne kazni izdana sodba na podlagi obravnave. Vendar naj zlasti v nemškem pravu ne bi bilo tako. Meni torej, da ob upoštevanju razlik v organizaciji kazenskega postopka v različnih državah članicah obstaja nevarnost glede tega, ali v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, tak postopek spada na področje uporabe te določbe ali ne.
19 Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 83(1), točka 3, IRG, ki obsodbo v nenavzočnosti določa kot „absolutno oviro“ za predajo osebe, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, medtem ko člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je v nemško pravo prenesen s to ureditvijo, glede tega določa samo fakultativni razlog za zavrnitev.
20 Po mnenju predložitvenega sodišča zadnjenavedena določba ni bila v celoti prenesena v nemško pravo, saj člen 83(1), točka 3, IRG ne določa možnosti izvršitvenega pravosodnega organa za izvrševanje polja proste presoje v primeru obsodbe v nenavzočnosti.
21 Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točke 69, 72, 73 in 76), razsodilo, da čeprav je neposredna uporaba Okvirnega sklepa 2002/584 izključena, ker ta nima neposrednega učinka, pa je izvršitveni pravosodni organ zavezan nacionalno pravo razlagati v skladu s tem okvirnim sklepom, da bi se dosegel rezultat, določen v okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem.
22 Predložitveno sodišče meni, da člena 83(1), točka 3, IRG ne more razlagati tako, da mu je bilo s tem členom v okviru preučitve oviranja predaje zadevne osebe podeljeno polje proste presoje, ki bi mu omogočalo, da tako predajo razglasi za zakonito kljub izjemam, določenim v odstavkih od 2 do 4 tega člena. Meni, da bi moralo na podlagi člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in polja proste presoje, ki ga mora imeti glede tega, imeti možnost šteti, da je bila glede na okoliščine obravnavane zadeve pravica zadevne osebe do izjave ustrezno spoštovana in da je predaja te osebe torej zakonita.
23 Na prvi pogled bi bilo namreč mogoče za okoliščine, v katerih je bilo zadevni osebi vročeno vabilo na obravnavo, po mnenju predložitvenega sodišča šteti, da ne zagotavljajo zadostno, da je bila ta oseba z gotovostjo obveščena o obravnavi, na podlagi katere je bila izdana sodba za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019, kot naj bi se zahtevalo s sodno prakso Sodišča, v kateri je bila izdana, med drugim, sodba z dne 24. maja 2016, Dworzecki (C‑108/16 PPU, EU:C:2016:346), in naj zato ne bi izpolnjevale zahtev, določenih v členu 4a(1)(a)(i) Okvirnega sklepa 2002/584. Vendar naj bi iz točk 50 in 51 te sodbe izhajalo, da lahko zadevni izvršitveni pravosodni organ upošteva tudi druge okoliščine, na podlagi katerih se lahko prepriča, da predaja zahtevane osebe ne povzroči kršitve njene pravice do obrambe, zlasti njeno ravnanje, pri čemer je mogoče posebno pozornost nameniti morebitnemu „očitnemu neobstoju skrbnosti“ zadevne osebe, na primer če se izkaže, da se je poskušala izogniti vročitvi informacij, ki so bile naslovljene nanjo. V obravnavanem primeru naj ne bi bilo sporno, da je zadevna oseba s tem, da pristojnih poljskih organov ni obvestila o svojem naslovu dejanskega prebivališča, preprečila svoje vabljenje na obravnavo, na podlagi katere je bila izdana sodba za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019.
24 V teh okoliščinah je Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba šteti, da tudi postopek naknadne določitve enotne kazni spada na področje uporabe člena 4a(1) [Okvirnega sklepa 2002/584], če se ta odločitev sicer sprejme v sodbi, izdani po opravljeni obravnavi, v okviru katere pa ni mogoče niti preizkusiti ugotovitve o krivdi obdolženca niti spremeniti kazni, izrečene za posamezno kaznivo dejanje?
2. Ali je združljivo s primarnostjo prava Unije, da je nemški zakonodajalec v členu 83(1), točka 3, [IRG] obsodbo na podlagi sojenja v nenavzočnosti določil kot absolutno oviro za predajo, čeprav je ta okoliščina v skladu s členom 4a(1) [Okvirnega sklepa 2002/584], le fakultativni razlog za neizvršitev?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
25 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila enotna kazen naknadno določena na podlagi predhodno izrečenih kazni, če organ, ki je izdal to sodbo, ne more niti preizkusiti ugotovitve o krivdi zadevne osebe niti spremeniti zadnjenavedenih kazni.
26 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razumeti kot avtonomen pojem prava Unije in ga je treba na njenem ozemlju razlagati enotno, neodvisno od opredelitev v državah članicah (glej v tem smislu sodbi z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 67, in z dne 22. decembra 2017, Ardic, C‑571/17 PPU, EU:C:2017:1026, točka 63).
27 Ta pojem je treba razumeti tako, da pomeni postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, s katero je bila oseba, katere predaja se zahteva v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, pravnomočno obsojena (sodbi z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 74, in z dne 23. marca 2023, Minister for Justice and Equality (Preklic pogojne odložitve), C‑514/21 in C‑515/21, EU:C:2023:235, točka 52).
28 Sodišče je pojasnilo, da se v primeru, v katerem je postopek zajemal več stopenj, na katerih so bile izdane zaporedne odločbe, od katerih je bila vsaj ena izdana v nenavzočnosti, navedeni pojem nanaša na stopnjo, na kateri je bila izdana zadnja od teh odločb, če je zadevno sodišče, potem ko je preučilo dejanske in pravne okoliščine obremenilnih in razbremenilnih elementov, kar po potrebi zajema upoštevanje individualnega položaja zadevne osebe, pravnomočno odločilo o krivdi te zadevne osebe in jo obsodilo na kazen, kot je ukrep odvzema prostosti (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 81).
29 Poleg tega je Sodišče menilo, da čeprav je bila izdana po tem, ko je bila zadevna oseba z eno ali več odločbami obsojena na eno ali več kazni, odločba, ki je bila izdana v poznejši fazi postopka in s katero je bila spremenjena ena ali več zapornih kazni, ki so bile izrečene prej, kot je to pri sodbi, s katero se izreče enotna kazen, ne vpliva na razglasitev krivde iz teh prejšnjih odločb, zaradi česar je ta razglasitev pravnomočna (sodba z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točka 84).
30 Na eni strani, s tako sodbo se spreminja obseg naložene ali naloženih kazni in jo je treba ločiti od ukrepov, ki se nanašajo na podrobna pravila izvršitve zaporne kazni. Na drugi strani, postopek, v katerem se izda odločba, kot je sodba, s katero se izreče enotna kazen, s katero se zlasti ena ali več kazni, ki so bile predhodno izrečene proti zadevni osebi, spremeni v novo enotno kazen, nujno privede do izida, ki je ugodnejši za to osebo. Tako se lahko na primer po več obsodbah, ob katerih je bila za vsako od njih naložena kazen, izrečene kazni združijo v enotno kazen, katere obseg je manjši od seštevka posameznih kazni, izrečenih s posameznimi predhodnimi odločbami (sodba z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točki 85 in 86).
31 Spoštovanje pravičnosti sojenja zajema pravico zadevne osebe, da je udeležena na razpravah, zaradi pomembnih posledic, ki jih lahko imajo te za obseg kazni, ki ji bo naložena. Tako poseben postopek določanja enotne kazni ne sme pomeniti povsem formalne in računske operacije, ampak zajema polje proste presoje za določitev višine kazni med drugim ob upoštevanju položaja ali osebnosti zadevne osebe, ali tudi olajševalnih ali obteževalnih okoliščin. V zvezi s tem ni upoštevno, ali je zadevno sodišče pristojno za povečanje predhodno izrečene kazni (sodba z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točke od 87 do 89).
32 Zato je treba postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero se izreče enotna kazen, in v katerem se ponovno določi višina zapornih kazni, ki so bile predhodno izrečene, šteti za upošteven za uporabo člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če ima v njem pristojni organ za to polje proste presoje in je v njem izdana odločba, s katero se pravnomočno odloči o kazni (sodba z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točka 90).
33 Iz tega izhaja, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 nanaša na sodbo, s katero se izreče enotna kazen, kakršna je sodba za izrek enotne kazni z dne 30. oktobra 2019, saj je iz informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, razvidno, da postopek, v katerem je bila izdana ta sodba, zajema polje proste presoje za določitev višine te enotne kazni.
34 Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila enotna kazen naknadno določena na podlagi predhodno izrečenih kazni, če v okviru tega postopka organ, ki je izdal to sodbo, ne more niti preizkusiti ugotovitve o krivdi zadevne osebe niti spremeniti zadnjenavedenih kazni, ampak ima polje proste presoje za določitev višine te enotne kazni.
Drugo vprašanje
35 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je opravljen prenos člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo.
36 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Okvirni sklep 2002/584 v členu 1(2) določa pravilo, v skladu s katerim morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej, razen v posebnih okoliščinah, zavrnejo izvršitev takega naloga samo v taksativno naštetih primerih neizvršitve, določenih z navedenim okvirnim sklepom. Za izvršitev evropskega naloga za prijetje se sme določiti le eden od pogojev, ki so v njem izčrpno našteti. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve tega naloga določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 50).
37 Tako Okvirni sklep 2002/584 izrecno določa, prvič, obvezne razloge (člen 3 tega okvirnega sklepa), in drugič, fakultativne razloge (člena 4 in 4a navedenega okvirnega sklepa) za neizvršitev evropskega naloga za prijetje. Natančneje, člen 4a tega okvirnega sklepa možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje omejuje tako, da natančno in enotno našteva pogoje, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne smeta zavrniti (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 53).
38 Iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 je razvidno, da ta določa fakultativni razlog za neizvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo. To možnost kljub temu spremljajo štiri izjeme, navedene v točkah (a), (b), (c) in (d) te določbe, v skladu s katerimi zadevni izvršitveni pravosodni organ nima možnosti zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil naslovljen nanj (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 40).
39 Zato ima izvršitveni pravosodni organ možnost zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, razen če ni v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da so izpolnjeni pogoji iz točk (a), (b), (c) in (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628 točka 54).
40 Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti kljub nenavzočnosti zadevne osebe na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, če se ugotovi obstoj ene od okoliščin iz člena 4a(1), točke (a), (b), (c) in (d), tega okvirnega sklepa (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 55).
41 Sodišče je imelo priložnost pojasniti, da ta člen 4a določa primer fakultativne neizvršitve evropskega naloga za prijetje, zato lahko izvršitveni pravosodni organ vsekakor, celo po ugotovitvi, da okoliščine iz prejšnje točke te sodbe ne zajemajo položaja osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, upošteva druge okoliščine, ki mu omogočajo, da se prepriča, ali predaja zadevne osebe ne zajema kršitve njene pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točka 107, in z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, C‑416/20 PPU, EU:C:2020:1042, točka 51 in navedena sodna praksa).
42 V okviru takšne presoje lahko izvršitveni pravosodni organ tako upošteva ravnanje zadevne osebe. V tej fazi postopka predaje bi bilo namreč mogoče posebno pozornost nameniti zlasti dejstvu, da se je zadevna oseba poskušala izogniti vročitvi nanjo naslovljene informacije (sodba z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, C‑416/20 PPU, EU:C:2020:1042, točka 52 in navedena sodna praksa).
43 Iz tega izhaja, da kadar izvršitveni pravosodni organ preverja, ali je eden od pogojev, določenih v členu 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, izpolnjen, mu ne sme biti preprečeno, da se o spoštovanju pravice zadevne osebe do obrambe prepriča tako, da glede tega ustrezno upošteva vse okoliščine, ki opredeljujejo zadevo, v kateri odloča, vključno z informacijami, ki jih lahko ima na voljo sam.
44 V obravnavanem primeru je iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, razvidno, da nemška ureditev iz postopka v glavni stvari zadevni izvršitveni pravosodni organ na splošno zavezuje k temu, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v primeru obsodbe v nenavzočnosti. Ta ureditev temu izvršitvenemu pravosodnemu organu ne pušča nobenega polja proste presoje za preverjanje obstoja enega od položajev iz točk (a), (b), (c) in (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 na podlagi okoliščin predmetne zadeve, če je mogoče šteti, da je bila pravica zadevne osebe do obrambe spoštovana, in torej za odločitev o izvršitvi zadevnega evropskega naloga za prijetje.
45 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je taka nacionalna ureditev v nasprotju s členom 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.
46 Opozoriti je treba, da je Sodišče razsodilo, da je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ne nalaga, naj ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki ni združljiva z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, glede na to, da te določbe nimajo neposrednega učinka. Vendar morajo organi držav članic, vključno s sodišči, kolikor je mogoče, podati skladno razlago svojega nacionalnega prava, ki jim omogoča zagotovitev rezultata, ki je v skladu s ciljem, ki mu sledi ta okvirni sklep (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 109).
47 Res je, da okvirni sklepi sicer nimajo neposrednega učinka, vendar je posledica njihove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, da od izteka roka za prenos teh okvirnih sklepov skladno razlagajo svoje nacionalno pravo. Ti organi so, ko uporabljajo svoje nacionalno pravo, to torej zavezani karseda razlagati glede na besedilo in namen zadevnega okvirnega sklepa, da bi se dosegel rezultat, določen v okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem. Tako se z načelom skladne razlage zahtevata upoštevanje celotnega nacionalnega prava in uporaba metod razlage, ki jih priznava to pravo, da se zagotovi polni učinek tega okvirnega sklepa in da se doseže rešitev, ki je v skladu z njegovim ciljem (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točke od 72 do 77).
48 Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen Okvirnega sklepa 2002/584.
49 Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je nacionalna ureditev, s katero je opravljen prenos te določbe in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, v nasprotju z navedeno določbo. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, to nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa.
Stroški
50 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
1. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,
je treba razlagati tako,
da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila enotna kazen naknadno določena na podlagi predhodno izrečenih kazni, če v okviru tega postopka organ, ki je izdal to sodbo, ne more niti preizkusiti ugotovitve o krivdi zadevne osebe niti spremeniti zadnjenavedenih kazni, ampak ima polje proste presoje za določitev višine te enotne kazni.
2. Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299,
je treba razlagati tako,
da je nacionalna ureditev, s katero je opravljen prenos te določbe in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, v nasprotju z navedeno določbo. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, to nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa.
Podpisi