Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 4. julija 2024(*)
„Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Obdavčljive transakcije – Opravljanje storitev za plačilo – Provizija za upravljanje, ki jo prejme organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za prejemanje, razdelitev in plačilo nadomestil, dolgovanih imetnikom pravic – Nadomestila, ki niso del obdavčljive transakcije“
V zadevi C‑179/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) z odločbo z dne 15. novembra 2022, ki je na Sodišče prispela 21. marca 2023, v postopku
Centrul Român pentru Administrarea Drepturilor Artiștilor Interpreți (Credidam)
proti
Guvernul României,
Ministerul Finanțelor,
SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi F. Biltgen, predsednik senata, A. Prechal (poročevalka), predsednica drugega senata v funkciji sodnice sedmega senata, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Centrul Român pentru Administrarea Drepturilor Artiștilor Interpreți (Credidam) S. Brăileanu, A.-M. Gheorghişan in M. Niculeasa, avocaţi,
– za romunsko vlado E. Gane, R. I. Haţieganu in A. Rotăreanu, agentke,
– za Evropsko komisijo A. Armenia in M. Herold, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 24(1) in člena 25(c) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1; v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Centrul Român pentru Administrarea drepturilor Artiștilor Interpreți (CREDIDAM) ter Guvernul României (romunska vlada) in Ministerul Finanțelor (ministrstvo za finance, Romunija) glede spremembe predpisov, ki za dejavnost organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v zvezi s prejemanjem, razdelitvijo in plačilom nadomestil, dolgovanih imetnikom teh pravic, določa plačilo davka na dodano vrednost (DDV), kadar ta nadomestila ne spadajo na področje uporabe Direktive o DDV.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva o DDV
3 Člen 2(1)(c) Direktive o DDV določa:
„Predmet DDV so naslednje transakcije:
[…]
(c) storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo“.
4 Člen 9(1) te direktive določa:
„‚Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti.
,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.“
5 Člen 24(1) navedene direktive določa:
„‚Opravljanje storitev‘ pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga.“
6 Člen 25 Direktive o DDV določa:
„Opravljanje storitev lahko med drugim vključuje eno od naslednjih transakcij:
[…]
(c) opravljanje storitev na podlagi naloga ali v imenu državnega organa ali na podlagi zakona.“
7 Člen 28 te direktive določa:
„Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu, vendar za račun druge osebe, se šteje, da je prejel in opravil te storitve sam.“
8 Člen 73 navedene direktive določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev, razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takšnih dobav.“
Direktiva 2014/26/EU
9 Člen 3 Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (UL 2014, L 84, str. 72) določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) ‚organizacija za kolektivno upravljanje pravic‘ pomeni vsako organizacijo, ki je z zakonom ali z dodelitvijo, licenco ali katerim koli drugim pogodbenim dogovorom pooblaščena za upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu več kot enega imetnika pravic in v skupno korist teh imetnikov pravic, pri čemer je to njen edini ali glavni namen, in ki izpolnjuje eno ali obe naslednji merili:
(i) je v lasti ali pod nadzorom svojih članov;
(ii) je organizirana na nepridobitni osnovi;
[…]
(h) ‚prihodek iz pravic‘ pomeni prihodek, ki ga prejme organizacija za kolektivno upravljanje pravic v imenu imetnikov pravic, v zvezi z izključno pravico, pravico do plačila ali pravico do nadomestila;
(i) ‚provizije za upravljanje‘ pomenijo znesek, ki ga organizacija za kolektivno upravljanje pravic zaračuna, odbije ali kompenzira od prihodka iz pravic ali kakršnega koli prihodka iz naložb prihodka iz pravic za kritje stroškov upravljanja avtorske ali sorodnih pravic;
[…].“
Romunsko pravo
Davčni zakonik
10 Člen 268 Legea nr. 227/2015 privind Codul fiscal (zakon št. 227/2015 o davčnem zakoniku, v nadaljevanju: davčni zakonik), naslovljen „Obdavčljive transakcije“, določa:
„1. Za namene DDV se v Romuniji obdavčijo transakcije, ki kumulativno izpolnjujejo naslednje pogoje:
(a) transakcije, ki so v smislu členov od 270 do 272 dobava blaga ali opravljanje storitev za plačilo, ki so predmet DDV, ali se štejejo za tako dobavo ali storitev;
[…].“
11 Člen 271 davčnega zakonika, naslovljen „Opravljanje storitev“, določa:
„1. Opravljanje storitev pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga, kakor je opredeljena v členu 270.
2. Kadar davčni zavezanec pri opravljanju storitev deluje v svojem imenu, vendar za račun druge osebe, se šteje, da je prejel in opravil te storitve sam.
3. Opravljanje storitev vključuje transakcije, kot so:
(a) dajanje blaga v najem ali dajanje blaga na razpolago v okviru pogodbe o lizingu;
(b) odstop premoženja v pravicah, ne glede na to, ali so te pravice ustanovljene z dokumentom ali ne, zlasti: prenos in/ali odstop avtorskih pravic, patentov, licenc, znamk in drugih podobnih pravic;
(c) zaveza, da ne bo opravljala ekonomske dejavnosti, da ne bo konkurirala drugi osebi ali da bo dopustila ukrepanje ali stanje;
(d) opravljanje storitev na podlagi naloga ali v imenu državnega organa ali na podlagi zakona.
(e) storitve posredovanja, ki jih opravljajo osebe, ki delujejo v imenu in za račun drugih oseb, kadar posredujejo v okviru dobave blaga ali opravljanja storitev.“
Zakon št. 8/1996
12 Člen 144 Legea nr. 8/1996 privind dreptul de autor și drepturile conexe (zakon št. 8/1996 o avtorskih in sorodnih pravicah) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (Monitorul Oficial al României, del I, št. 489 z dne 14. junija 2018, v nadaljevanju: zakon št. 8/1996), določa:
„1. Avtor ali imetnik avtorske ali sorodne pravice izvršuje pravice, ki jih ima na podlagi tega zakona, individualno ali kolektivno, ob upoštevanju določb tega zakona.
[…]“
13 Člen 145 zakona št. 8/1996 določa:
„1. Kolektivno upravljanje je obvezno za izvrševanje teh pravic:
(a) pravice do nadomestila za privatno razmnoževanje;
(b) pravice do pravičnega nadomestila za javno posojanje iz člena 18(2);
(c) pravice radiodifuznega oddajanja glasbenih del;
(d) pravice do enkratnega pravičnega nadomestila, priznanega izvajalcem in proizvajalcem fonogramov za priobčitev javnosti in radiodifuzno oddajanje fonogramov, objavljenih v komercialne namene, ali za reprodukcijo takih fonogramov;
(e) pravice kabelske retransmisije;
(f) pravice retransmisije;
(g) pravice do pravičnega nadomestila za osirotela dela.
2. Za kategorije pravic iz odstavka 1 velja, da organizacije za kolektivno upravljanje zastopajo tudi tiste imetnike pravic, ki jim niso podelili pooblastila.“
14 Člen 150 tega zakona določa:
„1. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic so v smislu tega zakona pravne osebe, ustanovljene s svobodnim združenjem, katerih cilj je edinstvena ali glavna dejavnost upravljanja avtorskih ali sorodnih pravic, kategorij pravic, vrst del ali drugih varovanih predmetov varstva, ki jim ga je zaupalo več avtorjev ali imetnikov avtorskih pravic, v skupno korist zadnjenavedenih.
2. […] na organizacije za kolektivno upravljanje pravic ni mogoče prenesti ali odstopiti avtorske in sorodnih pravic ali uveljavljanja teh pravic.
3. Za namene odstavka 1 kolektivno upravljanje pravic, kategorij pravic, vrst del ali drugih predmetov varstva vključuje izdajanje licenc, nadzor nad uporabo pravic ali nad vrstami upravljanih del, zagotavljanje spoštovanja teh pravic, prejemanje, razdelitev in plačilo zneskov, dolgovanih avtorjem ali imetnikom avtorskih ali sorodnih pravic, ki izhajajo iz nadomestil, plačanih za izkoriščanje upravljanih pravic ali naložb prihodka iz teh pravic.“
15 Člen 169 navedenega zakona določa:
„1. Kolektivno upravljanje se izvaja po teh pravilih:
[…]
(b) nadomestila, plačana organizacijam za kolektivno upravljanje, niso njihovi prihodki in jih z njimi ni mogoče izenačiti;
[…]
(d) zneski, ki jih zbere organizacija za kolektivno upravljanje pravic, se razdelijo in izplačajo njenim članom […]
[…]
(h) provizija za upravljanje ustreza odstotku, odtegnjenem od avtorjev ali imetnikov pravic od prihodkov iz pravic ali od kakršnega koli prihodka, ki izhaja iz naložb prihodka iz pravic, da se pokrijejo vsi stroški, ki nastanejo zaradi delovanja organizacije za kolektivno upravljanje pravic, prejemanja, razdelitve in plačila nadomestil. Provizija, ki jo dolgujejo člani in imetniki pravic, ki so neposredno povezani z organizacijo za kolektivno upravljanje pravic, se odtegne ob razdelitvi in ne sme presegati 15 % posamezno razdeljenih vsot […].“
Podrobna pravila za izvajanje zakona št. 227/2015 o davčnem zakoniku, odobrena z vladno odločbo št. 1/2016
16 Točka 8(12) in (13) naslova VII Normele metodologice de aplicare a Legii nr. 227/2015 privind Codul fiscal, aprobate prin Hotărârea Guvernului nr. 1/2016 (podrobna pravila za izvajanje zakona št. 227/2015 o davčnem zakoniku, odobrena z vladno odločbo št. 1/2016) z dne 6. januarja 2016 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 22 z dne 13. januarja 2016), kakor so bila spremenjena s Hotărârea Guvernului nr. 354/2018 pentru modificarea și completarea Normelor metodologice de aplicare a Legii nr. 227/2015 privind Codul fiscal, aprobate prin Hotărârea Guvernului nr. 1/2016 (vladna odločba št. 354/2018 o spremembi in dopolnitvi podrobnih pravil za izvajanje zakona št. 227/2015 o davčnem zakoniku, odobrena z vladno odločbo št. 1/2016) z dne 16. maja 2018 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 442 z dne 25. maja 2018), določa:
„12. V skladu s členom 271 davčnega zakonika imetniki pravic reproduciranja ne opravljajo storitve v smislu DDV v korist proizvajalcev in uvoznikov praznih nosilcev podatkov in naprav za snemanje in reprodukcijo, od katerih organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za račun teh imetnikov, vendar v lastnem imenu, prejemajo nadomestilo od prodaje teh naprav in nosilcev. Člen 271(2) davčnega zakonika se ne uporablja za prejemanje nadomestil za privatno razmnoževanje, saj to ni plačilo za opravljanje storitev, ki bi spadalo na področje uporabe DDV. Organizacije za kolektivno upravljanje pravic opravljajo storitve, ki spadajo na področje uporabe davka v korist imetnikov pravic reproduciranja, katerih plačilo je provizija za upravljanje, ki se odtegne od prejetih zneskov.
13. Člen 271(2) davčnega zakonika se uporablja za druge zneske, kot so tisti iz odstavka 12, ki jih organizacije za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic prejmejo iz upravljanih pravic.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
17 Credidam je organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic, ki svojo dejavnost opravlja v obliki združenja izvajalcev. Njen namen je predvsem prejemanje in razdeljevanje nadomestil, ki jih uporabniki umetniških storitev dolgujejo izvajalcem teh storitev. Iz tega naslova prejema provizijo za upravljanje, namenjeno kritju operativnih stroškov, ki se odtegne od teh nadomestil.
18 Credidam je 20. julija 2018 pri Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti, Romunija) vložila tožbo proti romunski vladi za razglasitev ničnosti vladne odločbe št. 354/2018 o spremembi in dopolnitvi podrobnih pravil za izvajanje davčnega zakonika, ker so bile s to odločbo določbe odstavkov 12 in 13 vstavljene v točko 8 naslova VII podrobnih pravil za izvajanje zakona št. 227/2015 o davčnem zakoniku, odobrenih z vladno odločbo št. 1/2016, pri čemer so te določbe navedene v točki 16 te sodbe (v nadaljevanju: izpodbijane določbe). Te določbe med drugim določajo, da nadomestila za privatno razmnoževanje, ki jih organizacije za kolektivno upravljanje pravic prejmejo za račun imetnikov pravic, ne spadajo na področje uporabe DDV, ampak da so provizije za upravljanje, ki jih te organizacije odtegnejo od teh nadomestil, predmet tega davka.
19 Organizacija Credidam je v utemeljitev svojih predlogov trdila, da so izpodbijane določbe v nasprotju z Direktivo o DDV, kakor jo je razložilo Sodišče v sodbi z dne 18. januarja 2017, SAWP (C‑37/16, EU:C:2017:22), in kakor jo razlagajo nacionalna sodišča, v zvezi z opredelitvijo transakcij organizacij za kolektivno upravljanje pravic, ki so predmet DDV, med drugim tako, da se vanje vključijo provizije za upravljanje, ki jih te organizacije odtegnejo od nadomestil, dolgovanih imetnikom pravic.
20 Curtea de Apel București (pritožbeno sodišče v Bukarešti) je s sodbo z dne 21. maja 2019 tožbi organizacije Credidam ugodilo in izpodbijane določbe razglasilo za nične. Po mnenju tega sodišča so provizije za upravljanje organizacij za upravljanje pravic pomožne glede na nadomestila imetnikov pravic, od katerih so odtegnjena, tako da, če ta plačila – tako kot nadomestilo za privatno razmnoževanje – ne spadajo na področje uporabe Direktive o DDV, mora enako veljati za provizije za upravljanje, ki se nanje nanašajo.
21 Romunska vlada in ministrstvo za finance, ki je na prvi stopnji interveniralo v podporo romunski vladi, sta vložila pritožbo pri Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev pritožbe trdita, da so bile v izpodbijanih določbah pravilno opredeljene transakcije organizacij za kolektivno upravljanje pravic, ki so predmet DDV, zlasti v zvezi s temi provizijami za upravljanje.
22 Romunska vlada in ministrstvo za finance pred navedenim sodiščem navajata, da so te določbe v delu, v katerem določajo, da so organizacije za kolektivno upravljanje pravic zavezanke za plačilo DDV in da provizije za upravljanje, ki jih prejmejo od imetnikov pravic, pomenijo plačilo za storitev, opravljeno v korist zadnjenavedenih, v skladu s pravom Unije in poleg tega tudi ustrezajo smernicam odbora za DDV, ki so bile sprejete na njegovi 111. seji 30. novembra 2018. Poleg tega navajajo, da se Sodišče v sodbi z dne 18. januarja 2017, SAWP (C‑37/16, EU:C:2017:22), ni izreklo o vprašanju, ali so take provizije predmet DDV.
23 Organizacija Credidam pa je trdila, da tudi provizije za upravljanje, odtegnjene od nadomestil, ki niso predmet DDV – pri čemer ta nadomestila poleg tega ne vključujejo le nadomestil za privatno razmnoževanje, temveč tudi pravična nadomestila za druge kategorije avtorskih in sorodnih pravic – ne spadajo na področje uporabe Direktive o DDV, ker so te provizije pomožne v razmerju do takih nadomestil in zato sledijo njihovi davčni ureditvi.
24 Organizacija Credidam meni, da navedenih provizij, tudi če niso pomožne, nikakor ni mogoče šteti za plačilo za storitev, saj naj med organizacijami za kolektivno upravljanje pravic in imetniki pravic ne bi obstajalo nobeno pravno razmerje, v okviru katerega bi se izmenjevale vzajemne dajatve, ker je obveznost plačila istih provizij določena z zakonom, ki določa tudi znesek teh provizij v obliki odstotka teh nadomestil.
25 Predložitveno sodišče poudarja, da čeprav lahko na podlagi sodne prakse Sodišča odloči o davčni ureditvi, ki jo je treba uporabiti za nadomestila, ki jih organizacije za kolektivno upravljanje pravic prejmejo za račun imetnikov pravic, to ne velja za ureditev, ki se uporablja za provizije za upravljanje, odtegnjene od teh nadomestil.
26 V zvezi s tem, na prvem mestu, iz predpostavke izhaja, da imajo organizacije za kolektivno upravljanje pravic status davčnih zavezancev v smislu Direktive o DDV, ker opravljajo ekonomsko dejavnost, ki zajema predvsem zastopanje interesov imetnikov pravic, katerih skupek upravljajo, in posredovanje v pravnih razmerjih med imetniki pravic in končnimi uporabniki.
27 Vendar se sprašuje, ali gre pri takih transakcijah upravljanja, opravljenih za imetnike pravic, za opravljanje storitev za plačilo v smislu te direktive, glede na to, da so provizije za upravljanje, odtegnjene iz naslova teh transakcij, dolgovane na podlagi zakona, neodvisno od tega, ali je kolektivno upravljanje pravic obvezno ali fakultativno in ali so imetniki pravic člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic ali ne.
28 Navedeno sodišče, na drugem mestu, pojasnjuje, da mora v položaju, kakršen je ta v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 21. januarja 2021, UCMR – ADA (C‑501/19, EU:C:2021:50), v kateri je organizacija za kolektivno upravljanje pravic v smislu člena 28 Direktive o DDV posredovala storitve, ki jih je imetnik pravic opravil v korist končnega uporabnika, organizacija za kolektivno upravljanje pravic končnim uporabnikom poslati račun, ki vključuje DDV, izračunan na podlagi celotnega zneska nadomestila, ki ga je prejela ta organizacija, vključno z odstotkom tega nadomestila, ki ustreza proviziji za upravljanje. V takem primeru bi bila provizija za upravljanje predmet DDV kot del nadomestila, prejetega za račun imetnikov pravic.
29 Vendar naj bi se postavljalo vprašanje, ali provizija za upravljanje spada na področje uporabe Direktive o DDV, tudi kadar nadomestilo, na katero se nanaša, ni plačilo za opravljanje storitev, ki je predmet DDV, kot je nadomestilo za privatno razmnoževanje. V tem primeru namreč predložitveno sodišče ne izključuje, da bi bila lahko organizacija za kolektivno upravljanje pravic za to provizijo upravičena do enake davčne ureditve, kot je tista, ki se uporablja za samo nadomestilo, po analogiji z rešitvijo, ki je bila sprejeta v sodbi z dne 14. julija 2011, Henfling in drugi (C‑464/10, EU:C:2011:489, točka 36), v skladu s katero je pravno razmerje med komitentom in komisionarjem oproščeno plačila DDV, če je opravljanje storitev, ki jih posreduje zadnjenavedeni, oproščeno plačila DDV.
30 Tako je treba po mnenju predložitvenega sodišča ugotoviti, ali je – ob predpostavki, da provizija za upravljanje, ki jo odtegne organizacija za kolektivno upravljanje pravic, pomeni plačilo za transakcijo, ki je ločena od transakcije, s katero se prejme nadomestilo, dolgovano imetniku pravic – prva transakcija v razmerju do druge samostojna ali pomožna.
31 V teh okoliščinah je Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali v razmerju do imetnikov avtorskih ali sorodnih pravic dejavnost organizacij za kolektivno upravljanje pravic, ki zadeva pobiranje, razdeljevanje in izplačevanje nadomestil ter za katero se plačuje provizija, ki jo prejmejo te organizacije, pomeni opravljanje storitev v smislu člena 24(1) in člena 25(c) [direktive o DDV?]
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali dejavnost organizacij za kolektivno upravljanje pravic v razmerju do imetnikov pravic pomeni opravljanje storitev v smislu Direktive o DDV, tudi če se šteje, da imetniki pravic, v imenu katerih organizacije za kolektivno upravljanje pravic prejmejo nadomestilo, ne opravljajo storitev za uporabnike, ki so zavezani k plačilu nadomestila?“
Vprašanji za predhodno odločanje
32 Iz pojasnil, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, kakor so povzeta v točkah 28 in 29 te sodbe, izhaja, da se ti vprašanji nanašata na davčno obravnavo, ki je za namene Direktive o DDV omejena na dejavnost upravljanja, ki jo organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic opravi v korist imetnikov zadevnih pravic, in to v primeru, da ta dejavnost ni nikakor povezana z morebitnimi obdavčljivimi transakcijami, ki jih opravijo ti imetniki.
33 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da želi predložitveno sodišče s tema vprašanjema, ki ju je treba preučiti skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 2(1)(c), člen 24(1) in člen 25(c) Direktive o DDV razlagati tako, da organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic opravlja storitve v smislu teh določb, kadar, na eni strani, na podlagi zakona prejema, razdeljuje in imetnikom pravic plačuje nadomestila, ki jim jih dolgujejo z zakonom opredeljeni uporabniki, in kadar, na drugi strani, od teh nadomestil odtegne provizijo za upravljanje, ki ji jo dolgujejo ti imetniki in katere namen je kritje stroškov, nastalih s to dejavnostjo, v primeru da nadomestila, ki so tako prejeta za račun navedenih imetnikov, ne pomenijo plačila za opravljanje storitev v smislu te direktive, ki jih isti imetniki opravijo v korist teh uporabnikov.
34 V skladu s členom 2(1)(c) Direktive o DDV so predmet DDV storitve, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države članice za plačilo. V skladu s členom 24(1) te direktive je treba vsako transakcijo, ki ni dobava blaga, šteti za opravljanje storitev. V členu 25 navedene direktive so primeroma naštete tri transakcije, ki pomenijo opravljanje storitev, med katerimi je tista iz točke (c) tega člena, ki pomeni opravljanje storitev na podlagi naloga ali v imenu državnega organa ali na podlagi zakona.
35 Ker je predložitveno sodišče menilo, da so transakcije prejemanja, razdelitve in plačila iz postopka v glavni stvari del ekonomske dejavnosti, ki jo zadevna organizacija za kolektivno upravljanje pravic opravlja kot davčna zavezanka v smislu člena 9(1) Direktive o DDV, se njegovi dvomi nanašajo, na prvem mestu, na to, ali se tako opravljene storitve opravljajo „za plačilo“ v smislu člena 2(1)(c) te direktive.
36 V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da je za to, da bi bilo neko opravljanje storitev mogoče opredeliti kot transakcijo, opravljeno za plačilo, potrebna le neposredna zveza med tem opravljanjem storitev in plačilom, ki ga davčni zavezanec dejansko prejme. Taka neposredna zveza je podana, če med izvajalcem in prejemnikom obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za prejemnika (sodba z dne 15. aprila 2021, Administration de l’Enregistrement, des Domaines et de la TVA, C‑846/19, EU:C:2021:277, točka 36).
37 V obravnavanem primeru v skladu z navedbami predložitvenega sodišča, na eni strani, zadevna organizacija za kolektivno upravljanje pravic, to je Credidam, v korist imetnikov pravic, ki jih zastopa, opravlja med drugim storitve upravljanja na podlagi obvezne ureditve kolektivnega upravljanja, določene v členu 145 zakona št. 8/1996, med katerimi so tiste, ki se nanašajo na „pravico do nadomestila za privatno razmnoževanje“ iz odstavka 1(a) tega člena 145, primerljive s storitvami, ki so bile obravnavane v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. januarja 2017, SAWP (C‑37/16, EU:C:2017:22). Te storitve kolektivnega upravljanja med drugim v skladu s členom 150(3) tega zakona zajemajo „prejemanje, razdelitev in plačilo zneskov, dolgovanih avtorjem ali imetnikom avtorskih ali sorodnih pravic“ iz naslova njihovih pravic.
38 Na drugi strani morajo imetniki pravic v skladu s členom 169(1)(h) navedenega zakona organizaciji za kolektivno upravljanje pravic plačati provizijo za upravljanje, določena na največ 15 % prejetih zneskov, ki je namenjena „kritju vseh stroškov, ki nastanejo zaradi delovanja organizacije za kolektivno upravljanje pravic, prejemanja, razdelitve in plačila nadomestil“, ter ki se odtegne ob razdelitvi dolgovanih zneskov.
39 Tako je očitno – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da se na podlagi zgoraj navedenih določb nacionalnega prava med zadevno organizacijo za kolektivno upravljanje pravic in imetniki pravic, ki jih zastopa, vzpostavi pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve in je tako podana neposredna zveza med storitvami kolektivnega upravljanja, ki jih opravlja ta organizacija, in denarno dajatvijo, ki jo ti imetniki opravijo v obliki plačila provizije za upravljanje. Ta provizija je namreč dolgovana le, če so te storitve kolektivnega upravljanja opravljene in pomenijo dejansko plačilo.
40 Te presoje ne more omajati okoliščina, da sta opravljanje zadevnih storitev kolektivnega upravljanja in plačilo provizije za upravljanje, ki se dolguje iz tega naslova, zakonsko določena (glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2021, UCMR – ADA, C‑501/19, EU:C:2021:50, točki 36 in 37). Po eni strani, kot je bilo navedeno v prejšnji točki te sodbe, je namreč v obravnavanem primeru prav ta zakonodajni okvir tisti, ki določa neposredno zvezo med opravljanjem teh storitev in plačilom provizije za upravljanje. Po drugi strani člen 25(c) Direktive o DDV izrecno določa, da lahko opravljanje storitev vključuje med drugim opravljanje storitev na podlagi zakona.
41 V tem okviru ni upoštevno dejstvo, da je zadevna organizacija za kolektivno upravljanje pravic nepridobitno združenje, saj je provizija za upravljanje namenjena le kritju izdatkov tega združenja. V skladu s členom 9(1) Direktive o DDV je namreč davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjer koli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 29. oktobra 2015, Saudaçor, C‑174/14, EU:C:2015:733, točki 39 in 40).
42 V teh okoliščinah je treba transakcije kolektivnega upravljanja, kakršne so te v postopku v glavni stvari, opredeliti kot opravljanje storitev za plačilo v smislu člena 2(1)(c) Direktive o DDV v povezavi s členom 24(1) in členom 25(c) te direktive.
43 Na drugem mestu, predložitveno sodišče pojasnjuje, da se lahko transakcije kolektivnega upravljanja izvajajo tudi v kontekstu storitev, ki jih opravijo sami imetniki pravic, in jih je torej treba analizirati kot posredovanje organizacije za kolektivno upravljanje pravic pri teh storitvah, kar je položaj, za katerega se uporablja člen 28 Direktive o DDV.
44 Vendar bi bila po mnenju navedenega sodišča posledica uporabe tega člena 28, kakor ga je Sodišče razložilo v sodbi z dne 14. julija 2011, Henfling in drugi (C‑464/10, EU:C:2011:489, točka 36), to, da bi bila provizija za upravljanje torej predmet DDV kot del nadomestil, prejetih za račun imetnikov pravic, in bi zanjo veljala davčna ureditev, ki se uporablja za zadnjenavedene. V tem kontekstu se sprašuje, ali ne bi bila taka rešitev po analogiji prav tako veljavna, kadar – kot v obravnavanem primeru – nadomestila, od katerih se odtegne provizija za upravljanje, ne pomenijo plačila za opravljanje storitev, ki spadajo pod Direktivo o DDV, in torej niso obdavčena.
45 V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevanje ekonomske in poslovne stvarnosti pomeni temeljno merilo za izvajanje skupnega sistema DDV (sodba z dne 12. novembra 2020, ITH Comercial Timişoara, C‑734/19, EU:C:2020:919, točka 48).
46 Res je, da se v skladu s členom 28 Direktive o DDV, kadar davčni zavezanec, ki deluje v svojem imenu, vendar za račun tretje osebe, posreduje pri opravljanju storitev, šteje, da je konkretno storitev prejel in opravil sam.
47 Tako ta določba ustvarja pravno fikcijo, da sta identični storitvi opravljeni zaporedno. V skladu s to fikcijo se za subjekt, ki posreduje pri opravljanju storitev in je komisionar, šteje, da je najprej prejel zadevne storitve od subjekta, za račun katerega deluje in ki je komitent, nato pa je te storitve sam opravil za stranko (sodba z dne 4. maja 2017, Komisija/Luksemburg, C‑274/15, EU:C:2017:333, točka 86 in navedena sodna praksa).
48 Vendar, kot je navedlo predložitveno sodišče in kot sta poudarili tudi romunska vlada in Evropska komisija, se člen 28 Direktive o DDV v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne uporablja, saj imetniki pravic ne opravljajo nobene storitve, pri kateri bi organizacija za kolektivno upravljanje pravic posredovala.
49 V obravnavani zadevi namreč ob upoštevanju ekonomske in poslovne stvarnosti zadevne dejavnosti za namene uporabe Direktive o DDV obstaja le opravljanje storitev, ki jih zadevna organizacija za upravljanje opravi neposredno imetnikom pravic in ki vključujejo prejemanje, razdelitev in plačilo nadomestil iz postopka v glavni stvari ter od katerih provizija za upravljanje pomeni dejansko plačilo.
50 Dejstvo, da te storitve vključujejo to, da se od uporabnikov in za račun teh imetnikov pravic prejmejo nadomestila, nastala v pravnem razmerju med tema strankama, posledica katerega kot takega niso obdavčljive transakcije in zlasti ne opravljanje storitev v smislu Direktive o DDV – kot je ta, ki navedenim imetnikom podeljuje pravico do nadomestila za privatno razmnoževanje v razmerju do teh uporabnikov – in da so ta nadomestila tako „pomožna“ izvajanju transakcij, ki niso predmet DDV, navedenim storitvam, ki jih opravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, ne more odvzeti njihove obdavčljivosti za namene DDV.
51 V teh okoliščinah je treba opozoriti, da Direktiva o DDV sicer res določa zelo široko področje uporabe DDV, vendar se ta davek nanaša le na ekonomske dejavnosti. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da je dejavnost mogoče opredeliti kot ekonomsko dejavnost v smislu člena 9(1), drugi pododstavek, Direktive o DDV le, če ustreza eni od transakcij iz člena 2(1) te direktive (sodba z dne 15. aprila 2021, Administration de l’Enregistrement, des Domaines et de la TVA, C‑846/19, EU:C:2021:277, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa), med katerimi je opravljanje storitev za plačilo.
52 Iz tega sledi, da neobdavčljivih transakcij, kakršne so te iz točke 50 te sodbe, ni mogoče opredeliti kot ekonomsko dejavnost za namene Direktive o DDV in torej ne spadajo na področje uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2017, SAWP, C‑37/16, EU:C:2017:22, točka 32).
53 V teh okoliščinah, ker take transakcije niso zajete z Direktivo o DDV, jih ni mogoče upoštevati niti po analogiji s členom 28 te direktive niti kako drugače, da bi se podvomilo o obdavčljivosti druge transakcije, za katero ni sporno, da pomeni opravljanje storitev za plačilo v smislu navedene direktive, če v isti direktivi ni nobene podlage, ki bi bila določena za to.
54 Glede na to, kar je bilo navedeno v točki 49 te sodbe, navedenih transakcij prav tako ni treba upoštevati ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, ki izhaja zlasti iz točk od 40 do 42 sodbe z dne 4. marca 2021, Frenetikexito (C‑581/19, EU:C:2021:167), ki se nanaša na možnost, da se ekonomska transakcija po potrebi analizira, kot da je sestavljena iz glavne storitve in ene ali več pomožnih storitev.
55 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 2(1)(c), člen 24(1) in člen 25(c) Direktive o DDV razlagati tako, da organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic opravlja storitve v smislu teh določb, kadar, na eni strani, na podlagi zakona prejema, razdeljuje in imetnikom pravic plačuje nadomestila, ki jim jih dolgujejo nekateri z zakonom opredeljeni uporabniki, in kadar, na drugi strani, od teh nadomestil odtegne provizijo za upravljanje, ki ji jo dolgujejo ti imetniki in katere namen je kritje stroškov, nastalih s to dejavnostjo, v primeru da nadomestila, ki so tako prejeta za račun navedenih imetnikov, ne pomenijo plačila za opravljanje storitev v smislu te direktive, ki jih isti imetniki opravijo v korist teh uporabnikov.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranki v postopku/postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:
Člen 2(1)(c), člen 24(1) in člen 25(c) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
je treba razlagati tako, da
organizacija za kolektivno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic opravlja storitve v smislu teh določb, kadar, na eni strani, na podlagi zakona prejema, razdeljuje in imetnikom pravic plačuje nadomestila, ki jim jih dolgujejo nekateri z zakonom opredeljeni uporabniki, in kadar, na drugi strani, od teh nadomestil odtegne provizijo za upravljanje, ki ji jo dolgujejo ti imetniki in katere namen je kritje stroškov, nastalih s to dejavnostjo, v primeru da nadomestila, ki so tako prejeta za račun navedenih imetnikov, ne pomenijo plačila za opravljanje storitev v smislu te direktive, ki jih isti imetniki opravijo v korist teh uporabnikov.
Podpisi