SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 27. marca 2014(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti EQUITER – Prejšnja besedna znamka Skupnosti EQUINET – Relativni razlog za zavrnitev – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 42(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑47/12,
Intesa Sanpaolo SpA s sedežem v Torinu (Italija), ki jo zastopajo P. Pozzi, G. Ghisletti in F. Braga, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa P. Bullock, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT je
equinet Bank AG s sedežem v Frankfurtu na Majni (Nemčija),
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 6. oktobra 2011 (zadeva R 2101/2010‑1) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama equinet Bank AG in Intesa Sanpaolo SpA,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi S. Papasavvas, predsednik, N. J. Forwood (poročevalec) in E. Bieliūnas, sodnika,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. januarja 2012,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. maja 2012,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. avgusta 2012,
na podlagi obravnave z dne 20. novembra 2013
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Intesa Sanpaolo SpA, je 28. februarja 2008 na Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Znamka, katere registracija se je zahtevala, je ta figurativni znak:
3 Blago in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razrede 9, 16, 35, 36, 38, 41 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen, in za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:
– razred 9: „znanstveni, pomorski, geodetski, fotografski, kinematografski, optični, tehtalni, merilni, signalizacijski, kontrolni (nadzorni), reševalni ter učni aparati in instrumenti; aparati in instrumenti za prevajanje, preklapljanje, transformiranje, akumuliranje, regulacijo ali kontrolo električne energije; aparati za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka in slike; magnetni nosilci zapisov, zvočne plošče; prodajni avtomati, mehanizmi za aparate na kovance; registrske blagajne, računski stroji, oprema za obdelavo informacij in računalniki; gasilni aparati“;
– razred 16: „papir, lepenka in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; tiskovine (izdelki tiskarn); knjigoveški material; fotografije; pisarniški material; lepila za pisarniški material ali za gospodinjstvo; potrebščine za umetnike; čopiči; pisalni stroji in pisarniški pribor (razen pohištva); material za učenje ali poučevanje (razen aparatov); zavijalni materiali iz umetnih snovi (ki jih ne obsegajo drugi razredi); klišeji“;
– razred 35: „oglasna dejavnost; vodenje komercialnih poslov; poslovna administracija; pisarniški posli“;
– razred 36: „zavarovalništvo; finančni posli; denarni posli; posli v zvezi s posredovanjem nepremičnin“;
– razred 38: „telekomunikacije“;
– razred 41: „izobraževanje; pouk; zabave; športne in kulturne dejavnosti“;
– razred 42: „znanstvene in tehnološke storitve ter raziskave in storitve oblikovanja – projektiranja v zvezi s tem; industrijske analize in raziskave; oblikovanje in razvoj računalniške strojne in programske opreme“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 30/2008 z dne 28. julija 2008.
5 Družba equinet Bank AG je 27. oktobra 2008 vložila ugovor na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) zoper registracijo prijavljene znamke za blago in storitve iz točke 3 zgoraj.
6 Ugovor je temeljil zlasti na besedni znamki Skupnosti EQUINET, ki je bila vložena 10. aprila 2000 in registrirana 19. marca 2003 za storitve iz razredov 35, 36 in 38, ki za vsakega od teh razredov ustrezajo temu opisu:
– razred 35: „oglasna dejavnost; vodenje poslov; poslovna administracija; pisarniški posli; organizacija razstav in trgovskih sejmov za poslovne namene; agencije za začasno zaposlovanje; sestavljanje statistik; poslovno revidiranje; prodajanje na dražbi; poslovne poizvedbe; storitve trženja; tržne raziskave in študije; aranžiranje izložb; poslovno in organizacijsko svetovanje; storitve na področju poslovnega svetovanja; svetovalne storitve v zvezi z zaposlenimi; najem pisarniških strojev in opreme; posredovanje in sklepanje poslov za račun tretjega; posredovanje pri sporazumih v zvezi s prodajo in nakupom blaga; distribucija blaga v reklamne namene; reprodukcija dokumentov; oglaševanje; oglaševanje ali radijsko in televizijsko oglaševanje; kinematografsko oglaševanje; razen storitev povezave na internet“;
– razred 36: „zavarovalniške storitve in storitve financiranja; financiranje poslovnega prometa in faktoring, izdaja kreditnih kartic, zastavljalniške storitve, izterjava, financiranje ali izdaja potovalnih čekov, posredovanja pri garancijah, menjalniške storitve, naložbene storitve, kreditno svetovanje, kreditno posredništvo, raziskave v denarnih zadevah, depozit dragocenosti v sefih, upravljanje z zemljišči in nepremičninami, nepremičninsko posredovanje in posredovanje hipotek, kreditni lizing, cenitev nepremičnin, zavarovalno posredništvo, upravljanje premoženja, zavarovalniške storitve, oddajanje stanovanj v najem“;
razred 38: „informiranje in telekomunikacije; oddajanje radijskih in televizijskih programov, teleks storitve, telefonske storitve (upravljanje telefonskega omrežja), radijske storitve (pošiljanje sporočil), zbiranje in dostava informacij, prenos zvoka in slik prek satelitov, oddajanje modemov v najem, telefoni in drugi telekomunikacijski aparati“.
7 V utemeljitev ugovora so bili navedeni razlogi iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
8 Ugovor je temeljil na vseh s prejšnjo znamko varovanih storitvah in je bil vložen zoper del blaga in storitev, določenih v prijavi znamke Skupnosti, in sicer tistih iz razredov 9, 35, 36 in 38. Z dopisom z dne 11. maja 2009 je tožeča stranka predlagala, naj vlagateljica ugovora v skladu s členom 42(2) Uredbe št. 207/2009 dokaže obstoj resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, ki je bila zatrjevana v podporo ugovoru.
9 Oddelek za ugovore je 10. septembra 2010 zavrnil ugovor z utemeljitvijo, da čeprav so dokazi, ki jih je predložila vlagateljica ugovora, bili zadostni glede kraja, obdobja in obsega uporabe prejšnje znamke, pa niso bili zadostni glede zahteve v zvezi z naravo uporabe navedene znamke.
10 Vlagateljica ugovora je 26. oktobra 2010 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
11 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 6. oktobra 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbi ugodil, razveljavil odločbo oddelka za ugovore in mu zadevo vrnil v obravnavo.
12 V bistvu je odbor za pritožbe ugotovil, da je vlagateljica ugovora predložila revidirane računovodske izkaze za leti 2005 in 2007, iz katerih izhaja, da je skupina equinet, ki jo sestavljajo equinet Bank AG kot matična družba in nekaj hčerinskih družb s sedežem v Evropski uniji in katerih firma družba je vsebovala izraz „equinet“, ustvarila velike prihodke na področju finančnih storitev. Zadevni računovodski izkazi naj bi bili med drugim podprti z več upoštevnimi računi, izdanimi strankam te iste skupine. Odbor za pritožbe je prav tako ugotovil, da je bila prejšnja znamka uporabljena v obliki, ki ni spreminjala njenega razlikovalnega učinka. Poleg tega naj bi vlagateljica ugovora dokazala, da se je prejšnja znamka kot element znamk družb skupine equinet uporabljala tako, da je bila vzpostavljena zveza med navedenimi firmami družb in ponujenimi storitvami. V okviru tega naj bi povzetki s spletnega mesta vložnice ugovora in pregledi tiska dokazovali uporabo prejšnje znamke za finančne storitve. Tako naj bi vložnica ugovora dokazala resno in dejansko uporabo prejšnje znamke za finančne storitve, cenilne in raziskovalne storitve, storitve na področju odnosov z javnostmi ter storitve na področju poslovnega svetovanja.
Predlogi strank
13 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
14 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
15 Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja samo en tožbeni razlog, in sicer kršitev člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 15(1)(a) iste uredbe.
16 Tožeča stranka meni, da je presoja odbora za pritožbe nepravilna glede kraja, časa, pomena in narave uporabe prejšnje znamke, glede zveze med uporabo te znamke in storitvami, za katere je bila registrirana, in nazadnje, glede zveze med prejšnjo znamko, kakor je bila registrirana, in uporabljeno znamko.
17 V zvezi s tem je najprej treba poudariti, da na podlagi člena 42(2) Uredbe št. 207/2009, „[č]e tako zahteva prijavitelj, imetnik prejšnje blagovne znamke Skupnosti, ki je vložil pisni ugovor, priskrbi dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave blagovne znamke Skupnosti prejšnja blagovna znamka Skupnosti resno in dejansko uporabljala v Skupnosti za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, ali pa da obstajajo razlogi za neuporabo pod pogojem, da je bila prejšnja blagovna znamka Skupnosti na ta dan registrirana vsaj pet let. Če ustreznega dokazila ni, se ugovor zavrne. Če se je prejšnja blagovna znamka Skupnosti uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, se za namene preizkusa ugovora šteje, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev.“
18 Iz te določbe izhaja, da dokazovanje, ki ga mora opraviti vlagatelj ugovora, kadar tako zahteva prijavitelj znamke Skupnosti, zadeva uporabo navedene prejšnje znamke za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor.
19 Namreč, po eni strani, resna in dejanska uporaba prejšnje znamke pomeni predhodno vprašanje, o katerem je treba, potem ko ga prijavitelj znamke sproži, odločiti, preden se odloči o ugovoru (sodba Splošnega sodišča z dne 22. marca 2007 v zadevi Saint-Gobain Pam proti UUNT – Propamsa (PAM PLUVIAL), T‑364/05, ZOdl., str. II‑757, točka 37).
20 Po drugi strani, predmet postopka z ugovorom, ki temelji na členu 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, je omogočiti UUNT presojo obstaja verjetnosti zmede, ki v primeru podobnosti nasprotujočih si znamk predpostavlja preizkus podobnosti blaga in storitev, ki jih te znamke označujejo. V okviru tega se, če se je prejšnja blagovna znamka Skupnosti uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, za namene preizkusa ugovora v skladu s členom 42(2), zadnji stavek, Uredbe št. 207/2009 šteje, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev. V istem okviru mora odbor za pritožbe – kadar je dokaz o uporabi predložen le za del blaga ali storitev, ki sodijo v kategorijo, za katero je prejšnja znamka registrirana in ki se navaja kot razlog za ugovor – prav tako presoditi, ali ta kategorija vsebuje samostojne podkategorije, v katere bi sodili to blago in storitve, glede katerih je uporaba dokazana, tako da bi bilo treba šteti, da je bil navedeni dokaz predložen zgolj za to podkategorijo blaga ali storitev, ali pa da, nasprotno, takšne podkategorije niso mogoče (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2006 v zadevi Armour Pharmaceutical proti UUNT – Teva Pharmaceutical Industries (GALZIN), T‑483/04, ZOdl., str. II‑4109, točki 26 in 27).
21 Posledično je naloga ugotavljanja, ali se znamka, ki se navaja kot razlog za ugovor, resno in dejansko uporablja v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009, sestavljena iz dveh neločljivih delov. Namen prvega je ugotoviti, ali se zadevna znamka resno in dejansko uporablja v Uniji, pa čeprav v obliki, ki se razlikuje po elementih, ki pa vendarle ne spreminjajo razlikovalnega učinka te znamke v obliki, v kateri je bila registrirana. Namen drugega dela je ugotoviti, katero je blago ali storitve – za katere je prejšnja znamka registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor – za katere je dokazana resna in dejanska uporaba.
22 V obravnavani zadevi tožeča stranka – čeprav je v točkah 14 in 17 tožbe navedla, da je bilo resno in dejansko uporabo v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009 treba dokazati glede storitev, za katere je bila prejšnja znamka registrirana – formalno ni podala tožbenega razloga, s katerim bi se zatrjeval neobstoj obrazložitve. Vendar pa neobstoj ali nezadostnost obrazložitve pomeni bistveno kršitev postopka v smislu člena 263 PDEU in je razlog javnega reda, na katerega lahko pazi in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (sodba Sodišča z dne 2. decembra 2009 v zadevi Komisija proti Irski in drugim, C‑89/08 P, ZOdl., str. I‑11245, točka 34).
23 Ker so bile stranke na obravnavi zaslišane o ustreznosti obrazložitve izpodbijane odločbe glede ujemanja med, na eni strani, storitvami, za katere je odbor za pritožbe ugotovil, da je bila zanje resna in dejanska uporaba dokazana, in na drugi strani, storitvami, za katere je navedena znamka registrirana in na katerih temelji ugovor, je treba na ta razlog paziti po uradni dolžnosti. Če namreč izpodbijana odločba nima obrazložitve glede dveh delov, iz katerih je sestavljena zgoraj v točki 21 navedena naloga odbora za pritožbe, Splošno sodišče ne bo moglo preveriti zakonitosti odločitve tega odbora glede resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, ki se navaja kot razlog za ugovor.
24 V zvezi s tem je treba opozoriti, da ima obveznost obrazložitve, ki jo določa člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009, enak obseg kot tista, ki jo določa člen 296 PDEU, in da je njen cilj omogočiti, po eni strani, da lahko zainteresirane osebe razberejo razloge za sprejeti ukrep in branijo svoje pravice, ter po drugi strani, da lahko sodišče Unije opravlja funkcijo nadzora nad zakonitostjo odločbe. Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, se ne presoja le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na okoliščine in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. aprila 2011 v zadevi Safariland proti UUNT – DEF‑TEC Defense Technology (FIRST DEFENSE AEROSOL PEPPER PROJECTOR), T‑262/09, ZOdl., str. II‑1629, točki 90 in 91).
25 V zvezi s tem se je, kot izhaja iz točke 19 izpodbijane odločbe, vlagatelj ugovora pred odborom za pritožbe skliceval na resno in dejansko uporabo prejšnje znamke za finančne storitve, cenilne in raziskovalne storitve, storitve na področju odnosov z javnostmi ter storitve na področju poslovnega svetovanja.
26 Odbor za pritožbe je na koncu svojega razlogovanja, ki se je nanašalo na dokaze, predložene v dokazilo resne in dejanske uporabe, v točki 45 izpodbijane odločbe ugotovil, da ta uporaba „vendarle ni bila dokazana za vse zadevno blago in storitve, ampak zgolj za finančne storitve, cenilne in raziskovalne storitve, storitve na področju odnosov z javnostmi ter storitve na področju poslovnega svetovanja“.
27 Vendar finančne storitve, cenilne in raziskovalne storitve ter storitve na področju odnosov z javnostmi kot take niso med storitvami, za katere je prejšnja znamka registrirana. Kot pa izhaja iz točk 20 in 21 zgoraj, je treba – kadar odbor za pritožbe ugotavlja, ali se je prejšnja znamka resno in dejansko uporablja v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009 – jasno določiti, katero je blago ali storitve – za katere je prejšnja znamka registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor – za katere je dokazana resna in dejanska uporaba. Če takšne jasne določitve ni, je zaradi tega obrazložitev odločbe – v kateri je po eni strani ugotovljeno, da se je prejšnja znamka resno in dejansko uporabljala v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009, po drugi strani pa, da se nanaša na blago in storitve, ki niso tisti, za katere je bila ta znamka registrirana – nepopolna. Ujemanje med blagom ali storitvami, v zvezi s katerimi odbor za pritožbe meni, da je bila resna in dejanska uporaba dokazana, in med celoto ali delom blaga ali storitev, za katere je navedena znamka registrirana, je naloženo s to zadnjo določbo, ki vsebuje pravila o urejanju zadevnega področja, da bi se omogočila kasnejša presoja verjetnosti zmede, kot je navedeno zgoraj v točki 20.
28 UUNT je, ko mu je bilo glede tega zastavljeno pisno vprašanje v okviru ukrepov procesnega vodstva, z dopisom z dne 10. aprila 2013 odgovoril, da ni mogel ugotoviti, ali je obstajalo ujemanje med storitvami, na katere se je nanašala prejšnja znamka, za katero se je štelo, da se resno in dejansko uporablja, in storitvami, za katere je bila ta znamka registrirana. Natančneje, izpodbijana odločba naj bi zadevala le storitve, za katere se je uporabila prejšnja znamka, medtem ko naj bi vprašanje, ali so te storitve sodile med tiste, za katere je bila ta znamka registrirana, preučil oddelek za ugovore, ki mu je bila zadevna poslana v odločanje.
29 Vendar pa ta odgovor ne spoštuje obsega člena 42(2) Uredbe št. 207/2009, ki resno in dejansko uporabo opredeljuje kot uporabo blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, s čimer je izključena možnost, da se ugotovitev takšne uporabe obrazloži s sklicevanjem na drugo blago in storitve. Poleg tega je učinek pristopa UUNT ta, da se množijo postopki, katerih namen je preveriti obstoj resne in dejanske uporabe, in to na način, ki je v nasprotju tako z besedilom kot duhom zgoraj navedene določbe.
30 Iz spisa UUNT prav tako ne izhajajo dodatne osvetlitve glede morebitne usklajenosti med, na eni strani, finančnimi storitvami, cenilnimi in raziskovalnimi storitvami ter storitvami na področju odnosov z javnostmi in, na drugi strani, storitvami, za katere je prejšnja znamka registrirana. Kot izhaja s strani 159 spisa UUNT, se zdi, da je odbor za pritožbe zgolj povzel to terminologijo iz tožbenih razlogov tožbe, vložene pri njem.
31 V okviru tega je treba ugotoviti, da gre pri izpodbijani odločbi za pomanjkljivo obrazložitev, in sicer ker je odbor za pritožbe v tej odločbi ugotovil, da je resna in dejanska uporaba prejšnje znamke v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009 bila dokazana, pri čemer pa trdi, da ta uporaba zadeva finančne storitve, cenilne in raziskovalne storitve ter storitve na področju odnosov z javnostmi, ki niso med storitvami, za katere je ta znamka registrirana (glej točko 27 zgoraj).
32 Dodati je treba, da okoliščina, da bi se nekatere storitve, ki spadajo v razred 36 in ki so navedene v točki 6 zgoraj, lahko opredelile kot finančne storitve, ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tovrstnimi storitvami. V zvezi s tem, po eni strani, odbor za pritožbe nikjer v izpodbijani odločbi ne nakazuje, da z izrazom „finančne storitve“ zajema vse ali celo del storitev iz razreda 36, za katere je bila prejšnja znamka registrirana. Dopis UUNT z dne 10. aprila 2013 potrjuje to presojo (glej točko 28 zgoraj). Po drugi strani, zaradi takšnega pomanjkanja natančnosti sta onemogočena tako uporaba člena 42(2), zadnji stavek, Uredbe št. 207/2009, ki določa, da „[č]e se je prejšnja blagovna znamka Skupnosti uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, se za namene preizkusa ugovora šteje, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev“, kot – po potrebi – preizkus, opisan v zadnjem stavku točke 20 zgoraj. V zvezi s tem je UUNT na obravnavi pojasnil, da nekaterih storitev, ki spadajo v razred 36 in ki so navedene v točki 6 zgoraj, kot je upravljanje z zemljišči in nepremičninami, ni mogoče opredeliti kot finančne storitve, kar izključuje možnost, da bi se izpodbijana odločba razumela tako, da se nanaša na vse te storitve. Tako – ker ni mogoče vedeti, ali odbor za pritožbe s sklicevanjem na „finančne storitve“ označuje vse ali celo del storitev, ki spadajo v razred 36 in za katere je bila prejšnja znamka registrirana – je vsebinsko nemogoče določiti, za katere storitve je treba prejšnjo znamko šteti za registrirano za potrebe ugovora, kar preprečuje, da bi se kasneje lahko presojalo o obstoju verjetnosti zmede.
33 Glede storitev na področju poslovnega svetovanja iz razreda 35, navedenih v točki 6 zgoraj, je treba ugotoviti, da se odbor za pritožbe – čeprav je v točki 45 izpodbijane odločbe ugotovil, da se je prejšnja znamka glede njih resno in dejansko uporabljala – ne sklicuje na elemente, ki bi dokazovali navedeno uporabo.
34 Natančneje, kot izhaja iz točk 29, 30, 40 in 42 izpodbijane odločbe, se je odbor za pritožbe, da bi obrazložil svojo ugotovitev, oprl na dokaze, navedene v nadaljevanju.
35 To so, naprej, računovodski izkazi in vrsta računov imetnika prejšnje znamke. Vendar pa, kot to izhaja iz točk 29 in 31 izpodbijane odločbe, ti dokazi izkazujejo resno in dejansko uporabo glede finančnih storitev.
36 Enako velja, dalje, za povzetke s spletnega mesta imetnika prejšnje znamke ter preglede tiska, ki po mnenju odbora za pritožbe dokazujejo, da se je ta znamka resno in dejansko uporabljala za finančne storitve (glej točki 40 in 42 izpodbijane odločbe).
37 Poleg tega, ker točke od 33 do 39 izpodbijane odločbe zadevajo obliko, v kateri je bila prejšnja znamka uporabljena, in vprašanje, ali uporaba znamke kot firme lahko pomeni resno in dejansko uporabo, je treba ugotoviti, da v izpodbijani odločbi niso navedeni razlogi za ugotovitev, da se je prejšnja znamka resno in dejansko uporabljala za storitve na področju poslovnega svetovanja.
38 Zato je treba ugotoviti, da gre pri izpodbijani odločbi za pomanjkljivo obrazložitev, in sicer ker po eni strani ne omogoča razumeti, za katere storitve – izmed tistih, za katere je bila prejšnja znamka registrirana in na katerih temelji ugovor – se je ta znamka resno in dejansko uporabljala, in po drugi strani ne navaja razlogov, zakaj je odbor za pritožbe menil, da je bilo dokazano, da se je prejšnja znamka resno in dejansko uporabljala za storitve na področju poslovnega svetovanja iz razreda 35.
39 Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti.
Stroški
40 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 6. oktobra 2011 (zadeva R 2101/2010‑1) se razveljavi.
2. UUNT nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Intesa Sanpaolo SpA.
Papasavvas | Forwood | Bieliūnas |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. marca 2014.
Podpisi