SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 9. junija 2016(*)
(Besedilo, popravljeno s sklepom z dne 7. septembra 2016)
„Predhodno odločanje – Intelektualna in industrijska lastnina – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES – Člen 5(2)(b) – Pravica reproduciranja – Izjeme in omejitve – Zasebno razmnoževanje – Pravično nadomestilo – Financiranje iz splošnega državnega proračuna – Dopustnost – Pogoji“
V zadevi C‑470/14,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z odločbo z dne 10. septembra 2014, ki je na Sodišče prispela 14. oktobra 2014, v postopku
Entidad de Gestión de Derechos de los Productores Audiovisuales (EGEDA),
Derechos de Autor de Medios Audiovisuales (DAMA),
Visual Entidad de Gestión de Artistas Plásticos (VEGAP)
proti
Administración del Estado,
Asociación Multisectorial de Empresas de la Electrónica, las Tecnologías de la Información y la Comunicación, de las Telecomunicaciones y de los contenidos Digitales (Ametic),
ob udeležbi
Artistas Intérpretes, Sociedad de Gestión (AISGE),
Centro Español de Derechos Reprográficos (CEDRO),
Asociación de Gestión de Derechos Intelectuales (AGEDI),
Entidad de Gestión, Artistas, Intérpretes o Ejecutantes, Sociedad de Gestión de España (AIE),
Sociedad General de Autores y Editores (SGAE),
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi J. Malenovský (poročevalec), v funkciji predsednika senata, M. Safjan, sodnik, A. Prechal, sodnica, S. Rodin, sodnik in K. Jürimäe, sodnica,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodna tajnica: M. Ferreira, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. oktobra 2015,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Entidad de Gestión de Derechos de los Productores Audiovisuales (EGEDA), Derechos de Autor de Medios Audiovisuales (DAMA) in Visual Entidad de Gestión de Artistas Plásticos (VEGAP) J. Suárez Lozano, odvetnik,
– za Asociación Multisectorial de Empresas de la Electrónica, las Tecnologías de la Información y la Comunicación, de las Telecomunicaciones y de los contenidos Digitales (Ametic) A. González García in D. Sarmiento Ramirez-Escudero, odvetnika,
– za Artistas Intérpretes, Sociedad de Gestión (AISGE) J. Montes Relazón, odvetnik,
– za Centro Español de Derechos Reprográficos (CEDRO) S. Vázquez Senin, prokuristka, skupaj z I. Aramburujem Muñozem in J. de Fuentesom Bardajíjem, odvetnikoma,
– za Asociación de Gestión de Derechos Intelectuales (AGEDI), Entidad de Gestión, Artistas, Intérpretes o Ejecutantes, Sociedad de Gestión de España (AIE) in Sociedad General de Autores y Editores (SGAE) J. Marín López in R. Blanco Martínez, odvetnika,
– za špansko vlado M. Sampol Pucurull, agent,
– za grško vlado A. Magrippi in S. Charitaki, agentki,
– za francosko vlado D. Colas in D. Segoin, agenta,
– za finsko vlado (kakor je bilo popravljeno s sklepom z dne 7. septembra 2016) J. Heliskoski, agent,
– za norveško vlado E. Leonhardsen in M. Schei, agenta,
– za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier in J. Samnadda, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. januarja 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2 Ta predlog je bil predložen v okviru spora med Entidad de Gestión de Derechos de los Productores Audiovisuales (EGEDA), Derechos de Autor de Medios Audiovisuales (DAMA) in Visual Entidad de Gestión de Artistas Plásticos (VEGAP) na eni strani ter Administración del Estado (državna uprava, Španija) in Asociación Multisectorial de Empresas de la Electrónica, las Tecnologías de la Información y la Comunicación, de las Telecomunicaciones y de los contenidos Digitales (Ametic) na drugi zaradi nacionalnih predpisov o sistemu pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, ki se financira iz splošnega državnega proračuna.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 4, 9, 31, 35 in 38 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(4) Usklajena pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije vključno z omrežno infrastrukturo, kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije tako na področju ponudbe vsebine in informacijske tehnologije kot bolj splošno v celi vrsti industrijskih in kulturnih sektorjev. To bo zagotavljalo zaposlovanje in spodbujalo ustvarjanje novih delovnih mest.
[…]
(9) Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.
[…]
(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Obstoječe izjeme in omejitve pravic, kot jih določajo države članice, je treba ponovno ovrednotiti glede na novo elektronsko okolje. Obstoječe razlike pri izjemah in omejitvah določenih omejenih dejanj imajo neposredne negativne učinke na delovanje notranjega trga avtorske in sorodnih pravic. Takšne razlike lahko kmalu postanejo bolj izrazite z nadaljnjim razvojem čezmejnega izkoriščanja del in čezmejnih dejavnosti. Da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga, je treba takšne izjeme in omejitve opredeliti bolj usklajeno. Stopnja njihovega usklajevanja mora temeljiti na njihovem vplivu na gladko delovanje notranjega trga.
[…]
(35) V določenih primerih izjem ali omejitev naj imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic. Pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila naj se upoštevajo posebne okoliščine vsakega primera. […]
[…]
(38) Državam članicam je treba omogočiti, da predvidijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja za določene tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo, kar spremlja pravično nadomestilo. To lahko zajema uvedbo ali nadaljevanje sistemov nadomestil, ki bodo nadomestile škodo, povzročeno imetnikom pravic. […]“
4 Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
(b) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
[…]“
5 Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavku 2 določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
[…]
(b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu;
[…]“
Špansko pravo
6 V Real Decreto-Ley 20/2011 sobre medidas urgentes en materia presupuestaria, tributaria y financiera para la corrección del déficit público (kraljeva uredba-zakon 20/2001 o nujnih proračunskih, davčnih in finančnih ukrepih za zmanjšanje primanjkljaja javnih financ) z dne 30. decembra 2011 (BOE št. 315 z dne 31. decembra 2011, str. 146574) je deseta dodatna določba z naslovom „Sprememba sistema pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje“ (v nadaljevanju: deseta dodatna določba), ki med drugim določa:
„1. Pravično nadomestilo za zasebno razmnoževanje, določeno s členom 25 [Texto Refundido de la Ley de Propiedad Intelectual (prečiščeno besedilo zakona o intelektualni lastnini)] in potrjeno z [Real Decreto Legislativo 1/1996 (kraljeva uredba-zakon 1/1996)] z dne 12. aprila 1996 ter katerega omejitve so opredeljene s členom 31(2) tega zakona, se razveljavi.
2. Vlada z uredbo določi postopek plačila pravičnega nadomestila, ki se financira iz splošnega državnega proračuna, prejemnikom.
[…]“
7 Z Real Decreto 1657/2012 que regula el procedimiento para el pago de la compensación por copia privada con cargo a los Presupuestos Generales del Estado (kraljeva uredba 1657/2012 o ureditvi postopka plačila pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, ki se financira iz splošnega državnega proračuna) z dne 7. decembra 2012 (BOE št. 295 z dne 8. decembra 2012, str. 84141) se izvaja ta deseta dodatna določba.
8 Člen 1 te kraljeve uredbe, naslovljen „Predmet“, določa:
„Predmet te kraljeve uredbe je ureditev:
(a) postopka in objektivnih meril za določitev letnega zneska pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje za nastalo škodo;
(b) postopka obračuna in plačila pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, ki se financira iz državnega proračuna, prejemnikom.“
9 Člen 3 navedene kraljeve uredbe, naslovljen „Znesek nadomestila“, v odstavku 1 med drugim določa:
„Ustrezni znesek za nadomestilo škode, nastale imetnikom pravic reproduciranja zaradi uvedbe izjeme zasebnega razmnoževanja, opredeljene v členu 31 prečiščenega besedila zakona o intelektualni lastnini, potrjenega s kraljevo zakonodajno uredbo 1/1996 z dne 12. aprila 1996, se določi ob upoštevanju proračunskih omejitev, določenih za vsako proračunsko obdobje, z odlokom ministra za izobraževanje, kulturo in šport v skladu s postopkom, določenim v členu 4.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
10 Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so družbe za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine, ki so upravičene do pobiranja pravičnega nadomestila, namenjenega imetnikom pravic v primeru zasebnega razmnoževanja njihovih varovanih del in predmetov.
11 Pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), in sicer pri senatu, pristojnemu za upravne spore, so 7. februarja 2013 vložile tožbo za odpravo kraljeve uredbe 1657/2012.
12 To sodišče je nato družbam Artistas Intérpretes, Sociedad de Gestión (AISGE), Centro Español de Derechos Reprográficos (CEDRO), Asociación de Gestión de Derechos Intelectuales (AGEDI), Entidad de Gestión, Artistas, Intérpretes o Ejecutantes, Sociedad de Gestión de España (AIE) in Sociedad General de Autores y Editores (SGAE) dovolilo intervencijo v postopku. Nekatere druge družbe za kolektivno upravljanje pravic intelektualne lastnine so prav tako vložile tožbe zoper kraljevo uredbo 1657/2012.
13 Tožeče stranke v postopku v glavni stvari v podporo svojim predlogom trdijo, da kraljeva uredba 1657/2012 v dveh pogledih ni združljiva s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29. Na prvem mestu v bistvu trdijo, da se s to določbo zahteva, da pravično nadomestilo, dodeljeno imetnikom pravic v primeru zasebnega razmnoževanja, vsaj v končni fazi nosijo fizične osebe, ki so povzročile škodo, ki zaradi takega razmnoževanja nastane za njihovo izključno pravico reproduciranja, medtem ko je z mehanizmom, vzpostavljenim z deseto dodatno določbo in kraljevo uredbo 1657/2012, to nadomestilo naloženo v breme splošnega državnega proračuna in s tem v breme vseh davčnih zavezancev. Na drugem mestu trdijo, da s temi predpisi ni zagotovljena pravičnost tega nadomestila.
14 Tožene stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 ne nasprotuje temu, da država članica uvede tak mehanizem, kot je bil uveden z deseto dodatno določbo in kraljevo uredbo 1657/2012.
15 Potem ko je spomnilo na okoliščine, zaradi katerih so španski organi sistem digitalne pristojbine, ki je veljal do leta 2011, nadomestili s sistemom pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, financiranega iz splošnega državnega proračuna, je predložitveno sodišče najprej ugotovilo, da se ta novi sistem v nasprotju s prejšnjim v skladu z načelom prepovedi namenske dodelitve proračunskih sredstev financira iz prispevkov vseh španskih davčnih zavezancev, ne glede na to, ali imajo ti možnost izvajanja zasebnega razmnoževanja. Dalje se to sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2001/29 razlagati tako, da državam članicam nalaga, da izberejo takšen sistem, da – tako kot kadar se odločijo za uvedbo pristojbine – zagotovijo, da njegov strošek neposredno ali posredno nosijo le osebe, ki so imetnikom pravic povzročile škodo, ker izvajajo ali lahko izvajajo zasebno razmnoževanje. Če to ni tako, se predložitveno sodišče sprašuje, ali dejstvo, da je znesek, namenjen plačilu pravičnega nadomestila imetnikom pravic, določen vnaprej za vsako proračunsko leto, omogoča zagotovitev pravičnosti tega nadomestila.
16 V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 združljiv sistem pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, v okviru katerega se to nadomestilo na podlagi ocene dejansko nastale škode financira iz državnega proračuna, zaradi česar ni mogoče zagotoviti, da bi strošek tega nadomestila bremenil uporabnike zasebnega razmnoževanja?
2. Če je na prejšnje vprašanje treba odgovoriti pritrdilno, ali je s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 v skladu to, da je treba skupni znesek, ki je v državnem proračunu namenjen za pravično nadomestilo za zasebno razmnoževanje, ki se sicer izračunava na podlagi dejansko nastale škode, določiti ob upoštevanju proračunskih omejitev, določenih za vsako proračunsko obdobje?“
Vprašanji za predhodno odločanje
17 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, ki se – tako kot ta iz postopka v glavni stvari – financira iz splošnega državnega proračuna, tako da ni mogoče zagotoviti, da bi strošek tega pravičnega nadomestila bremenil uporabnike zasebnega razmnoževanja.
18 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da lahko države članice v skladu s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 določijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 te direktive v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za zasebno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu (v nadaljevanju: izjema zasebnega razmnoževanja).
19 Kakor izhaja iz uvodnih izjav 35 in 38 Direktive 2001/29, ta določba izraža voljo zakonodajalca Evropske unije, de se oblikuje poseben sistem nadomestil, ki se uporabi, kadar imetnikom pravic nastane škoda, ki načeloma povzroči nastanek obveznosti, da se jim „nadomesti“ uporaba oziroma „nadomesti škoda“ (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 41).
20 Iz tega sledi, da morajo države članice, ki se odločijo za uvedbo s to določbo določene izjeme za zasebno razmnoževanje v nacionalnem pravu, zlasti določiti plačilo „pravičnega nadomestila“ imetnikom pravic (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 30, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 19).
21 Poleg tega je Sodišče že poudarilo, da je treba za člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 – razen če bi se priznalo, da nima polnega učinka – šteti, da državi članici, ki izvaja izjemo zasebnega razmnoževanja, nalaga obveznost rezultata, tako da mora ta država v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo (glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 2011, Stichting de Thuiskopie, C‑462/09, EU:C:2011:397, točka 34, in z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točka 57).
22 Ob upoštevanju tega in dejstva, da je ta določba fakultativna in da tudi ne določa različnih parametrov sistema pravičnega nadomestila, katerega uvedbo nalaga, je treba šteti, da imajo države članice široko polje proste presoje pri določanju teh parametrov v svojem nacionalnem pravu (glej v tem smislu sodbe z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 37; z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točka 20, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 20).
23 Natančneje, države članice ob spoštovanju Direktive 2001/29 in, splošneje, prava Unije določijo, kdo mora to nadomestilo plačati ter obliko, podrobnosti in višino tega nadomestila (glej v tem smislu sodbe z dne 16. junija 2011, Stichting de Thuiskopie, C‑462/09, EU:C:2011:397, točka 23; z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točka 21, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 20).
24 Ob upoštevanju tega širokega polja proste presoje in čeprav sodna praksa, navedena v točkah od 19 do 23 te sodbe, temelji na sistemih pravičnega nadomestila, financiranega s pristojbinami, člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 ni mogoče razlagati tako, da načeloma nasprotje temu, da bi države članice, ki so se odločile za uvedbo izjeme zasebnega razmnoževanja, v tem okviru vzpostavile sistem pravičnega nadomestila, ki se ne financira s pristojbinami, ampak iz njihovega splošnega proračuna.
25 Namreč, ker se s tem alternativnim sistemom zagotavlja plačilo pravičnega nadomestila imetnikom pravic na eni strani in ker se s podrobnimi pravili zagotavlja učinkovito pobiranje na drugi, je treba za tak sistem šteti, da je načeloma v skladu z bistvenim ciljem Direktive 2001/29, ki je – kakor je razvidno iz uvodnih izjav 4 in 9 – zagotoviti visoko stopnjo varstva intelektualne lastnine in avtorskih pravic.
26 Dalje, iz uvodnih izjav 35 in 38 Direktive 2001/29 izhaja, da je namen pravičnega nadomestila iz člena 5(2)(b) te direktive primerno plačilo odškodnine imetnikom pravic za nedovoljeno uporabo njihovih varovanih del ali predmetov. Pri določanju višine nadomestila je treba kot ustrezno merilo upoštevati škodo, ki zadevnemu imetniku pravice nastane zaradi zadevnega reproduciranja (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 39).
27 Iz tega sledi, da morajo škodo imetniku izključne pravice reproduciranja načeloma povrniti osebe, ki reproducirajo varovano delo, ne da bi tega imetnika prej prosile za dovoljenje, tako da financirajo za to določeno nadomestilo (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 45, in z dne 12. novembra 2015, Hewlett-Packard Belgium, C‑572/13, EU:C:2015:750, točka 69).
28 V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da ni nikakor nujno, da te osebe dejansko izvajajo zasebno razmnoževanje. Kadar imajo namreč te osebe na voljo aparate ali nosilce za reproduciranje, to zadostuje za utemeljitev, da morajo prispevati k financiranju pravičnega nadomestila za imetnike pravic (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točke od 54 do 56, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točke 24, 25 in 64).
29 Iz nedvoumnega besedila člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 pa jasno izhaja, da je izjema zasebnega razmnoževanja določena v izključno korist fizičnih oseb, ki reproducirajo ali imajo možnost reproduciranja varovanih del in drugih predmetov za zasebno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točke od 43 do 45 in od 54 do 56, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točke od 22 do 25 in 64).
30 Iz tega sledi, da v nasprotju s fizičnimi osebami, za katere ob izpolnjevanju pogojev iz Direktive 2001/29 velja izjema zasebnega razmnoževanja, za pravne osebe ta izjema nikakor ne velja, zato nimajo pravice izvajati zasebnega razmnoževanja, če prej niso pridobile dovoljenja od imetnikov pravic nad zadevnimi deli in objekti.
31 V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da uporaba pristojbine za zasebno razmnoževanje med drugim v primeru, v katerem opremo, aparate in nosilce za digitalno reproduciranje nabavijo osebe, ki niso fizične, za namen, ki očitno ni zasebno razmnoževanje, ni v skladu s členom 5(2) Direktive 2001/29 (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 53, in z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točka 28).
32 Ob upoštevanju tega taka razlaga člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 ne nasprotuje temu, da bi bile pravne osebe, odvisno od primera, dolžne financirati pravično nadomestilo imetnikom pravic kot nadomestilo za zasebno razmnoževanje.
33 Tako je Sodišče že priznalo, da imajo države članice – ob upoštevanju praktičnih težav pri izvajanju takega financiranja – možnost, da za financiranje pravičnega nadomestila uvedejo pristojbino za zasebno razmnoževanje, ki se naloži tistim, ki imajo opremo, aparate in nosilce za digitalno reproduciranje in jih dajejo na voljo zasebnikom (glej v tem smislu sodbe z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 46; z dne 16. junija 2011, Stichting de Thuiskopie, C‑462/09, EU:C:2011:397, točka 27; z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točka 24, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 46).
34 Nič namreč ne nasprotuje temu, da ti zavezanci znesek pristojbine za zasebno razmnoževanje vključijo v ceno za dajanje na voljo navedene opreme, aparatov in nosilcev za digitalno reproduciranje oziroma v ceno storitve reproduciranja, ki jo opravijo. Tako breme pristojbine nazadnje nosijo zasebni uporabniki, ki to ceno plačajo. Zasebnega uporabnika, ki so mu dani na voljo oprema, aparati in nosilci za digitalno reproduciranje oziroma ki je prejemnik storitve reproduciranja, je treba v teh okoliščinah dejansko šteti za „posrednega zavezanca“ za pravično nadomestilo, povedano drugače, za dejanskega dolžnika (glej v tem smislu sodbo z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 48).
35 Za financiranje, kakršno je opisano v točki 33 te sodbe, je treba šteti, da je v skladu s pravičnim ravnotežjem, ki ga je treba v skladu z uvodno izjavo 31 Direktive 2001/29 vzpostaviti med interesi avtorjev in interesi uporabnikov varovanih del (glej v tem smislu sodbe z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točka 49; z dne 16. junija 2011, Stichting de Thuiskopie, C‑462/09, EU:C:2011:397, točki 28 in 29, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 53).
36 Iz te sodne prakse izhaja, da čeprav lahko države članice v skladu s trenutno veljavnim pravom Unije uvedejo sistem, v katerem morajo pravne osebe pod nekaterimi pogoji plačati pristojbino, namenjeno financiranju pravičnega nadomestila iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, pa take pravne osebe navsezadnje nikakor ne smejo biti dejanske dolžnice navedene obveznosti.
37 Ugotovitve, na katerih temelji ta sodna praksa, veljajo v vseh primerih, v katerih država članica uvede izjemo zasebnega razmnoževanja, ne glede na to, ali uvede sistem pravičnega nadomestila, ki se financira s pristojbinami, ali kakor v zadevi iz postopka v glavni stvari, iz splošnega državnega proračuna.
38 Spomniti je treba, da pojem pravičnega nadomestila namreč ni opredeljen z napotitvijo na nacionalno pravo, zato ga je treba šteti za samostojen pojem prava Unije in ga na njenem ozemlju enotno razlagati (glej v tem smislu sodbi z dne 21. oktobra 2010, Padawan, C‑467/08, EU:C:2010:620, točke od 31 do 33 in 37, in z dne 12. novembra 2015, Hewlett-Packard Belgium, C‑572/13, EU:C:2015:750, točka 35).
39 V tem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da ker za konkretne stroške niso dodeljena konkretna sredstva – kot so v primeru posebne pristojbine – je treba za proračunsko postavko, iz katere se plačuje pravično nadomestilo, šteti, da se vanjo zlivajo vsa sredstva iz splošnega državnega proračuna in torej tudi prispevki vseh davčnih zavezancev, vključno s pravnimi osebami.
40 Poleg tega iz spisa, predloženega Sodišču, ni razvidno, da bi v tem primeru pravne osebe, za katere se nikakor ne uporablja člen 5(2)(b) Direktive 2001/29, lahko na podlagi kakršne koli določbe zaprosile za oprostitev obveznosti prispevanja k financiranju navedenega nadomestila ali vsaj zaprosile za vračilo tega prispevka (glej v zvezi s tem sodbi z dne 11. julija 2013, Amazon.com International Sales in drugi, C‑521/11, EU:C:2013:515, točke od 25 do 31 in 37, in z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 45), in sicer v skladu s podrobnimi pravili, ki jih lahko določijo le države članice.
41 V teh okoliščinah, kakor je poudarilo predložitveno sodišče v samem besedilu vprašanja, s takim sistemom financiranja pravičnega nadomestila iz proračuna zadevne države članice ni mogoče zagotoviti, da bi strošek tega nadomestila navsezadnje bremenil le uporabnike zasebnega razmnoževanja.
42 Na podlagi navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, ki se tako kot sistem iz postopka v glavni stvari financira iz splošnega državnega proračuna, tako da ni mogoče zagotoviti, da bi strošek tega pravičnega nadomestila bremenil uporabnike zasebnega razmnoževanja.
43 Glede na odgovor na prvo vprašanje drugega vprašanja, postavljenega Sodišču, ni treba obravnavati.
Stroški
44 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 5(2)(b) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi je treba razlagati tako, da nasprotuje sistemu pravičnega nadomestila za zasebno razmnoževanje, ki se tako kot sistem iz postopka v glavni stvari financira iz splošnega državnega proračuna, tako da ni mogoče zagotoviti, da bi strošek tega pravičnega nadomestila bremenil uporabnike zasebnega razmnoževanja.
Podpisi