Zadeva T‑278/07 P-DEP

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Postopek – Odmera stroškov – Nagrada odvetniku – Zastopanje institucije s strani odvetnika – Stroški, ki se povrnejo“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (pritožbeni senat) z dne 28. maja 2013

1.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Pojem – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Stroški, ki nastanejo v postopku odmere stroškov – Vključitev

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

2.      Sodni postopek – Stroški – Odmera – Stroški, ki se povrnejo – Stroški strank, ki se lahko povrnejo – Pojem – Nagrada, ki jo institucija izplača svojemu odvetniku – Vključitev

(Statut Sodišča, člen 19, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

3.      Sodni postopek – Stroški – Določitev – Odmera na podlagi navedb tistega, ki zahteva povrnitev stroškov, ali, če teh navedb ni, pravična presoja sodišča Unije – Pavšalno določen znesek nagrade odvetnika – Neobstoj vpliva na pristojnost za presojo sodišča

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 91(b))

1.      Stroški, ki se lahko povrnejo, so omejeni na stroške zaradi postopka pred Sodiščem za uslužbence in stroške, ki so bili nujni zaradi tega postopka. Splošno sodišče mora, kadar ni veljavnih tarifnih določb Unije, prosto upoštevati podatke v zadevi ter pri tem upoštevati predmet in naravo spora, pomen spora z vidika prava Unije in težave primera, obseg dela, ki ga sporni postopek lahko povzroči za udeležene zastopnike ali svetovalce, ter gospodarske koristi, ki jih ima zadeva za stranke. Splošno sodišče ob določitvi tega, kateri stroški se lahko povrnejo, upošteva vse okoliščine zadeve do izreka sklepa o odmeri stroškov, vključno z nujnimi stroški, ki nastanejo v postopku odmere stroškov.

(Glej točke od 11 do 13.)

2.      Če institucija uporabi možnost, ki jo ima na podlagi člena 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v postopku pred Splošnim sodiščem uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, da ji bo pomagal odvetnik, lahko plačilo odvetniku spada v okvir pojma nujnih stroškov zaradi postopka, ne da bi morala institucija dokazati, da je bila ta pomoč objektivno upravičena. Tako se ne zastavlja vprašanje, ali je kršeno načelo enakega obravnavanja tožečih strank, če se tožena institucija odloči, da bo v nekaterih zadevah uporabila storitve odvetnika, medtem ko jo v drugih zastopajo njeni zastopniki.

Vsaka presoja bi v resnici pomenila omejitev pravice, ki jo zagotavlja navedeni člen 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča, in bi za sodišče Unije pomenila, da mora presojo institucij in organov, ki so odgovorni za organizacijo svojih služb, nadomestiti z lastno presojo. Taka naloga pa ni v skladu s členom 19, prvi odstavek, Statuta Sodišča niti s pristojnostmi glede notranje organizacije, ki jo imajo institucije in organi Unije v zvezi z vodenjem njihovih zadev pred sodišči Unije.

(Glej točki 14 in 15.)

3.      Sodišče Unije ni pristojno za določitev plačil, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč je pristojno za odmero višine plačil, ki se lahko izterjajo od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov. V skladu s tem to, da je plačilo odvetniku določeno s pavšalnim zneskom, ne vpliva na presojo Splošnega sodišča glede zneska, katerega povrnitev se lahko zahteva na podlagi stroškov, ker se sodišče opira na dobro ustaljena merila sodne prakse in na natančne navedbe, ki jih morajo predložiti stranke. Čeprav neobstoj teh podatkov Splošnemu sodišču ne preprečuje, da bi na podlagi pravične presoje določilo višino stroškov, ki se povrnejo, pa ga neobstoj teh podatkov postavlja v položaj, v katerem mora opraviti strogo presojo zahtev tistega, ki zahteva povrnitev teh stroškov.

(Glej točki 16 in 20.)