Zadeva C‑87/12

Kreshnik Ymeraga in drugi

proti

Ministre du Travail, de l’Emploi et de l’Immigration

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Cour administrative)

„Državljanstvo Unije – Člen 20 PDEU – Pravica do prebivanja državljanov tretjih držav, ki so člani družine državljana Unije, ki ni uresničeval svoje pravice do prostega gibanja – Temeljne pravice“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 8. maja 2013

1.        Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Upravičenci – Družinski člani državljana Unije, ki so državljani tretje države – Zahteva – Državljan Unije, ki je uresničeval pravico do prostega gibanja – Uporaba Direktive 2003/86 za družinske člane državljana Unije – Izključitev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člena 2, točka 2, in 3(1); Direktiva Sveta 2003/86, člen 3(3))

2.        Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Področje uporabe – Državljan Unije, ki ni nikoli uresničeval pravice do prostega gibanja – Pogoj za vključitev – Uporaba ukrepov, katerih učinek je prikrajšanje za dejansko uživanje bistva pravic, podeljenih s statusom državljana Unije – Merilo presoje – Ukrepi, katerih učinek je, da prisilijo navedenega državljana, da zapusti ozemlje Unije – Zavrnitev pravice do prebivanja njegovim družinskim članom, ki so državljani tretje države – Položaj, ki ne zadošča za izkaz navedenega prikrajšanja

(člena 20 in 21 PDEU)

3.        Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Zavrnitev pravice do prebivanja družinskim članom državljana Unije, ki so državljani tretje države – Položaj, ki ne spada na področje uporabe prava Unije – Presoja glede na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah – Presoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 51(1))

1.        Direktiva 2003/86 o pravici do združitve družine in Direktiva 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic se ne uporabljata za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za pravico do prebivanja, da bi se pridružili članu svoje družine, ki je državljan Unije in kot tak ni nikoli uresničeval pravice do prostega gibanja ter je kot državljan Unije vedno prebival v državi članici, katere državljan je.

(Glej točko 33.)

2.        Člen 20 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica državljanu tretje države zavrne prebivanje na njenem ozemlju, kadar želi ta državljan tretje države prebivati s članom svoje družine, ki je državljan Evropske unije s stalnim prebivališčem v tej državi članici, katere državljan je, in ki kot državljan Unije ni nikoli uresničeval pravice do prostega gibanja, če taka zavrnitev za zadevnega državljana Unije ne pomeni prikrajšanja za dejansko uživanje bistva pravic, podeljenih s statusom državljana Unije.

V zvezi s tem le dejstvo, da bi se lahko državljanu države članice iz ekonomskih razlogov ali zaradi ohranitve družinske skupnosti na ozemlju Unije zdelo zaželeno, da lahko njegovi družinski člani brez državljanstva države članice prebivajo z njim na ozemlju Unije, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev, da bi bil državljan Unije prisiljen zapustiti ozemlje Unije, če taka pravica ni podeljena.

(Glej točki 38 in 45 ter izrek.)

3.        Kadar položaja družinskih članov državljana Unije, ki so državljani tretje države, ne urejata ne Direktiva 2004/38 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ne Direktiva 2003/86 o pravici do združitve družine in kadar učinek tega, da država članica zavrne podelitev pravice do prebivanja članom družine navedenega državljana Unije, ni tak, da bi bil zadnjenavedeni prikrajšan za dejansko uživanje bistvene vsebine pravic, ki so mu podeljene s statusom državljana Unije, se taka zavrnitev ne nanaša na izvajanje prava Unije v smislu člena 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, tako da skladnosti te zavrnitve s temeljnimi pravicami ni mogoče preizkusiti z vidika pravic, ki jih vzpostavlja navedena listina.

Taka ugotovitev ne posega v vprašanje, ali pravica do prebivanja zadevnim državljanom tretje države v sporu o glavni stvari ne bi mogla biti zavrnjena na temelju preučitve glede na določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katere podpisnice so vse države članice.

(Glej točke od 42 do 44.)