SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 16. junija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vodikov peroksid in natrijev perborat – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Trajanje kršitve – Pojma ‚sporazum‘ in ‚usklajeno ravnanje‘ – Vpogled v spis – Globe – Obvestilo o ugodni obravnavi – Enako obravnavanje – Legitimno pričakovanje – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑186/06,

Solvay SA s sedežem v Bruslju (Belgija), ki so jo sprva zastopali O. W. Brouwer, D. Mes, odvetnika, M. O’Regan in A. Villette, solicitors, nato O. W. Brouwer, A. Stoffer, odvetnik, M. O’Regan in A. Villette,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo je sprva zastopal F. Arbault, nato V. Di Bucci in V. Bottka, zastopniki, skupaj z M. Gray, barrister,

tožena stranka,

zaradi predloga, prvič, za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/F/38.620 – vodikov peroksid in perborat), in drugič, za razveljavitev ali zmanjšanje globe, naložene tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi V. Vadapalas (poročevalec), v funkciji predsednika, A. Dittrich in L. Truchot, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje spora

1        Tožeča stranka, družba Solvay SA, je družba belgijskega prava, ki je v času dejanskega stanja izdelovala med drugim vodikov peroksid (v nadaljevanju: VP) in natrijev perborat (v nadaljevanju: NPB).

2        Tožeča stranka je 7. maja 2002 pridobila stoodstotni nadzor nad družbo Ausimont SpA (ki je postala družba Solvay Solexis SpA), ki je bila v času dejanskega stanja pod stoodstotnim nadzorom družbe Montedison SpA (ki je postala družba Edison SpA).

3        Družba Degussa AG je novembra 2002 obvestila Komisijo Evropskih skupnosti o obstoju kartela na trgih VP in NPB in zaprosila za uporabo Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

4        Družba Degussa je Komisiji predložila materialne dokaze, ki so tej omogočili, da je 25. in 26. marca 2003 opravila preiskave v prostorih treh podjetij, med katerimi je bila tudi tožeča stranka.

5        Po teh preiskavah je več podjetij, zlasti družba EKA Chemicals AB (v nadaljevanju: EKA), družba Arkema SA (prej Atofina SA) in tožeča stranka, zaprosilo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi in Komisiji poslalo dokaze v zvezi z zadevnim kartelom.

6        Komisija je 26. januarja 2005 tožeči stranki in drugim zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

7        Tožeča stranka je z dopisoma z dne 29. aprila in 27. junija 2005 zaprosila za dostop, prvič, do nezaupnih različic odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in, drugič, do nekaterih zaupnih dokumentov iz spisa, ki jih je predložila družba Degussa.

8        Komisija je z dopisoma z dne 4. maja in 20. julija 2005, po eni strani, zavrnila dostop do odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in, po drugi strani, delno razkrila dokumente, ki jih je predložila družba Degussa.

9        Po zaslišanju zadevnih podjetij, ki je potekalo 28. in 29. junija 2005, je Komisija sprejela Odločbo C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals, Degussa, Edison, FMC Corp., FMC Foret SA, Kemira Oyj, Air Liquide SA, Chemoxal SA, SNIA SpA, Caffaro Srl, tožeči stranki, Solvay Solexis, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema (Zadeva COMP/F/38.620 – vodikov peroksid in perborat, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), povzetek katere je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. decembra 2006 (UL L 353, str. 54). Tožeči stranki je bila vročena z dopisom z dne 8. maja 2006.

 Izpodbijana odločba

10      Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so naslovniki te odločbe sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) glede VP in njegovega nadaljnjega proizvoda NPB (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Ugotovljeno kršitev so v glavnem sestavljala izmenjava tržno pomembnih ter zaupnih informacij o trgu in podjetjih med konkurenti, omejevanje in nadzor proizvodnje ter potencialnih in dejanskih zmogljivosti te proizvodnje, razdelitev tržnih deležev in strank ter določanje in nadzor spoštovanja ciljnih cen.

12      Pri določanju zneskov glob je Komisija uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [ESPJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice).

13      Komisija je določila osnovne zneske glob na podlagi teže in trajanja kršitve (točka 452 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jo je opredelila za zelo resno (točka 457 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Tožeča stranka, ki je največji subjekt na zadevnih trgih v EGP, je bila na podlagi različnega obravnavanja uvrščena v prvo kategorijo, ki ustreza izhodiščnemu znesku 50 milijonov EUR (točka 460 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Za zagotovitev zadostnega odvračalnega učinka je bil ta izhodiščni znesek pomnožen z množiteljem 1,5 zaradi visokega prometa tožeče stranke (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16      Ker je po navedbah Komisije tožeča stranka sodelovala pri kršitvi od 31. januarja 1994 do 31. decembra 2000, to je šest let in enajst mesecev, je bil izhodiščni znesek globe povečan za 65 % (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe).

17      Upoštevajoč obteževalne okoliščine je Komisija osnovni znesek globe povečala za 50 % zaradi ponovne kršitve (točka 469 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      Komisija je ugotovila, da je bila tožeča stranka tretje podjetje, ki je izpolnilo pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi in ji je na tej podlagi zmanjšala globo za 10 % (točke od 501 do 524 obrazložitve izpodbijane odločbe).

19      Člen 1(m) izpodbijane odločbe določa, da je tožeča stranka kršila člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da je od 31. januarja 1994 do 31. decembra 2000 sodelovala pri kršitvi.

20      Končni znesek globe, naložene tožeči stranki na podlagi člena 2(h) izpodbijane odločbe, znaša 167,062 milijona EUR.

 Postopek in predlogi strank

21      Tožeča stranka je 17. julija 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

22      Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila obravnavana zadeva po opredelitvi strank dodeljena šestemu razširjenemu senatu.

23      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva z dne 22. julija 2009 in 6. januarja 2010 strankama postavilo pisna vprašanja, na katera sta ti odgovorili 15. septembra 2009 in 29. januarja 2010.

24      Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca sklenilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 3. marca 2010 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

25      Ker se dva člana senata v skladu s členom 32 Poslovnika Splošnega sodišča nista mogla udeležiti posvetovanja, so posvetovanje Splošnega sodišča nadaljevali trije sodniki, ki so podpisali to sodbo.

26      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo v celoti ali deloma razglasi za nično, zlasti v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka pri kršitvi sodelovala v obdobju od 31. januarja 1994 do avgusta 1997 in v obdobju od 18. maja do 31. decembra 2000;

–        razveljavi ali občutno zmanjša globo, ki ji je bila naložena, in globo, ki je bila naložena družbi Solvay Solexis;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški bančne garancije za plačilo globe.

27      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

28      Tožeča stranka je z aktom z dne 15. septembra 2009 deloma umaknila drugi tožbeni predlog v delu, v katerem je predlagala razveljavitev ali zmanjšanje globe, naložene družbi Solvay Solexis. Ta umik je potrdila na obravnavi, kar je bilo zabeleženo v zapisniku.

 Pravo

29      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja pet tožbenih razlogov glede napačne uporabe prava in napak pri presoji dejstev v zvezi z, prvič, ugotovitvijo, da je sodelovala pri kršitvi v obdobju od 31. januarja 1994 do avgusta 1997, drugič, ugotovitvijo, da je sodelovala pri kršitvi v obdobju od 18. maja do 31. decembra 2000, tretjič, uporabo obvestila o ugodni obravnavi, četrtič, določitvijo zneska globe in, petič, zavrnitvijo vpogleda v nekatere dele spisa.

30      Iz argumentacije tožeče stranke je razvidno, da se tožbeni razlogi glede trajanja sodelovanja pri kršitvi (prvi in drugi tožbeni razlog) in vpogleda v spis (peti tožbeni razlog) nanašajo na utemeljitev njenega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, medtem ko sta tožbena razloga glede določitve zneska globe (četrti tožbeni razlog) in zmanjšanja globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (tretji tožbeni razlog) navedena za utemeljitev njenega predloga za razveljavitev globe ali zmanjšanje njenega zneska.

31      Tako je treba tožbene razloge preučiti v tem vrstnem redu.

 Trajanje sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi

 Trditve strank

32      Tožeča stranka s prvim in drugim tožbenim razlogom izpodbija ugotovitev, da je sodelovala pri kršitvi v začetnem obdobju kartela, od 31. januarja 1994 do avgusta 1997, in v končnem obdobju, od 18. maja do 31. decembra 2000.

–       Obdobje od 31. januarja 1994 do avgusta 1997

33      Tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi Komisije, da je sodelovala pri kršitvi od 31. januarja 1994 do avgusta 1997. Pri tem razlikuje obdobje pred majem 1995 in obdobje od maja 1995 do avgusta 1997.

34      Glede obdobja od 31. januarja 1994 do maja 1995 tožeča stranka navaja, da Komisija ni dokazala, da je sodelovala pri katerem koli pogovoru ali izmenjavi informacij s konkurenti.

35      Prvič, kar zadeva sestanek med družbama EKA Chemicals in Kemira v Stockholmu 31. januarja 1994, ki se šteje za datum začetka kršitve, naj ne bi bilo jasno dokazano, da se je dejansko zgodil, saj naj družba Kemira tega ne bi potrdila.

36      Poleg tega naj zapiski – ki jih je družba EKA Chemicals napravila med tem sestankom in v katerih so omenjeni pogovori družbe Kemira z drugimi podjetji, tudi s tožečo stranko – ne bi dokazovali, da so bili ti pogovori nezakoniti. To naj ne bi bil podkrepljeno z nobenim drugim dokazom, s katerim bi bilo mogoče dokazati povezavo med dvostranskim sporazumom med družbama EKA Chemicals in Kemira na skandinavskem trgu ter domnevnim kartelom na evropski ravni.

37      Zapiski družbe EKA Chemicals, v katerih je navedeno, da izidi pogovorov z družbo Air Liquide „niso bili zelo dobri“ in da pogovori s tožečo stranko „bolje napredujejo“, naj bi dokazovali, da družba Kemira ni dosegla sporazuma niti z družbo Air Liquide niti s tožečo stranko. Ker je Komisija ugotovila, da družba Air Liquide takrat ni sodelovala pri kršitvi, bi morala do enakega sklepa priti glede tožeče stranke.

38      Drugič, sestanek v Göteborgu 2. novembra 1994 naj ne bi imel protikonkurenčnega cilja. Trditev Komisije o izmenjavi poslovnih podatkov na tem sestanku naj ne bi bila potrjena z dokazi, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, izpodbijale pa naj bi jo informacije, ki jih je navedla tožeča stranka.

39      Tretjič, kar zadeva stike, do katerih naj bi prišlo ob skupščinah European Chemical Industry Council (CEFIC) 29. aprila 1994 v Rimu in 25. novembra 1994 v Zaventemu, naj zgolj izjave družbe Degussa o izmenjavi „občutljivih informacij o konkurenci“ ne bi zadostovale za dokaz nezakonitosti.

40      Glede obdobja od maja 1995 do avgusta 1997 tožeča stranka priznava, da je izmenjavala informacije s konkurenti, vendar trdi, da teh izmenjav ni mogoče opredeliti za sporazum ali za usklajeno ravnanje.

41      Sama želja omejiti konkurenco naj ne bi bila kršitev člena 81 ES. Komisija naj bi morala dokazati obstoj sporazuma, ki izhaja iz skupne volje delovati na trgu na določen način. Vsak od sestankov, navedenih v izpodbijani odločbi, ki so potekali pred avgustom 1997, pa naj bi se končal, ne da bi se podjetja dogovorila o izvedbi kakršnega koli protipravnega ravnanja.

42      Tako naj Komisija – v nasprotju z zahtevami sodne prakse, navedene v točki 305 obrazložitve izpodbijane odločbe – ne bi dokazala, da so se zadevna podjetja dogovorila o kakršnem koli specifičnem ravnanju, ki bi omejevalo konkurenco.

43      Komisija naj tudi ne bi dokazala, da izmenjave informacij v zadevnem obdobju pomenijo usklajeno ravnanje.

44      Po navedbah tožeče stranke se za usklajeno ravnanje zahteva, da se konkurenti dogovorijo, da bodo ravnali na določen način, da jim stiki med podjetji omogočajo, da se izognejo kakršni koli negotovosti o medsebojnem obnašanju, in da to učinkuje na ravnanje na trgu.

45      Tožeča stranka trdi, da se sodna praksa – navedena v točki 298 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero se izmenjava informacij z namenom ustanoviti kartel lahko šteje za usklajeno ravnanje – uporablja samo, če je bil sporazum že sklenjen in je namen izmenjave informacij omogočiti njegovo izvajanje. V obravnavani zadevi pa naj pred izmenjavo zadevnih informacij ne bi prišlo niti do sporazuma niti do usklajenega ravnanja.

46      Nesporazumi med udeleženci zadevnih sestankov naj bi bili namreč tako hudi, da med njimi v praksi ni moglo priti do sodelovanja, torej tudi do usklajenega ravnanja ne.

47      Poleg tega naj izmenjane informacije ne bi bile take, da bi lahko vplivale na ravnanje konkurentov, niti take, da bi občutno zmanjšale negotovost glede ravnanja drugih podjetij na trgu.

48      V zadevnem obdobju naj bi bili pogovori osredotočeni na zmogljivost in obseg proizvodnje različnih ponudnikov, na način rešitve težave novih proizvodnih zmogljivosti in na delitev dodatnega povpraševanja. Izmenjava informacij naj bi se nanašala na obseg proizvodnje in naj bi bila namenjena izdelavi modelov načina razdelitve navedenega obsega, tako da bi se zagotovila razumna uporaba zmogljivosti, ne pa na delitev trga. Te informacije naj ne bi bile take, da bi podjetjem omogočale prilagoditi poslovno ravnanje.

49      Ker naj Komisija ne bi preučila, ali bi bilo izmenjane informacije mogoče uporabiti v protikonkurenčne namene, naj ne bi mogla ugotoviti vzročne zveze med domnevnimi usklajenimi ravnanji in ravnanjem na trgu.

50      Trditev družbe Degussa o izmenjavi „občutljivih informacij o konkurenci“ naj ne bi zadostovala za dokaz nezakonitosti te izmenjave.

51      Družba Degussa naj bi – v prošnji za ugodno obravnavo in v odgovoru z dne 5. septembra 2003 na zahtevo Komisije za predložitev informacij – omenila stike s konkurenti, ki naj bi jih domnevno imela že mnogo let, ne da bi kakor koli natančneje opredelila vsebino izmenjanih informacij. Te trditve, navedene v prošnji za ugodno obravnavo, naj bi bilo treba obravnavati previdno. Izjave družbe Degussa naj bi bile dvoumne in naj bi imele dvomljivo dokazno vrednost, saj niso iz časa dejanskega stanja in ne omogočajo določitve posameznih prič. Ker jih drugi elementi iz spisa ne potrjujejo, naj ne bi bile zadosten dokaz za kršitev.

52      Družba Degussa naj tudi sama ne bi priznala, da je storila kršitev pred „sredino leta 1997“. Pojasnila naj bi, da je „izraz ‚izmenjava občutljivih tržnih informacij‘ [bil] značilen za običajno vsebino pogovorov med prodajnimi oddelki konkurenčnih podjetij“ in „[ni pomenil] dejavnega usklajevanja med podjetji v zvezi z njihovim ravnanjem“. Družba Degussa naj bi dodala, da so bile te izmenjave „namenjene zgolj razširitvi obsega informacij, potrebnih za prihodnje odločitve podjetij“. Tako naj ne bi imele drugega namena kot ustvariti „razmere“, ki bi omogočalo sprejemanje odločitev v prihodnosti.

53      Trditev družbe Degussa naj druga podjetja ne bi potrdila. Dokumenti, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, potrjujejo zgolj izmenjavo informacij med to družbo in družbo Kemira. Družba Arkema naj bi se sklicevala samo na pogovore o modelu, ki bi ga bilo mogoče uporabiti za delitev „zmogljivosti“ proizvodnje, ki so bili neuspešni. Iz tega naj bi izhajalo, da se proizvajalci na začetku leta 1997 niso niti sporazumeli niti uskladili o „organizaciji trga na evropski ravni“ kljub poskusom v tej smeri.

54      To, da ni bilo sporazuma ali usklajenega ravnanja, naj bi bilo potrjeno, po eni strani, z ravnanjem družbe Degussa v tistem času, zlasti z njenim načrtom „WAR“, s katerim je nameravala povečati svojo prodajo ne glede na cene, in, po drugi strani, z neuspehom pogovorov na sestanku v Sevilli maja 1997, ki sta jih družbi Degussa in Arkema opisali kot „na mrtvi točki“ zaradi nezaupanja med proizvajalci. Komisija naj bi v točki 164 obrazložitve izpodbijane odločbe sama priznala, da ni bil sklenjen noben sporazum med tem sestankom, iz katerega je zastopnik tožeče stranke „odšel in zaloputnil vrata“.

55      Komisija naj ne bi mogla – ne da bi ugotovila obstoj usklajevanja – domnevati, da so podjetja upoštevala informacije, ki so jim jih sporočila druga podjetja. V obravnavani zadevi – drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji (C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 161 in 162) – naj zadevna podjetja ne bi mogla doseči sporazuma o katerem koli vidiku svoje poslovne politike, vsekakor pa naj izmenjanih informacij ne bi bilo mogoče upoštevati za vzpostavitev kakršnega koli usklajenega ravnanja.

56      To, da ni bilo usklajenega ravnanja, naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da je bil trg VP vse do avgusta 1997 zelo konkurenčen. Predvsem naj bi se cena VP na koncu leta 1996 in na začetku leta 1997 močno znižala in naj bi se spustila pod raven variabilnih stroškov.

57      Dokazi, ki jih je več podjetij predložilo med upravnim postopkom, naj bi dokazovali, da je bil trg v zadevnem obdobju zelo konkurenčen. Ob upoštevanju tega dokaza naj bi Komisija morala ugotoviti, da je izmenjava informacij dejansko imela vpliv na ravnanje podjetij na trgu.

58      Nazadnje, kar zadeva NPB, naj noben dokaz ne bi kazal na to, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi pred sestankom 14. maja 1998 v Evian-les-Bainsu. Pred tem dnem naj ne bi bil sklenjen noben sporazum in naj ne bi prišlo do nobene izmenjave občutljivih poslovnih informacij med proizvajalci.

59      Komisija meni, da je pravno zadostno utemeljila, da ravnanje tožeče stranke od 31. januarja 1994 pomeni ravnanje, ki je prepovedano s členom 81(1) ES.

60      Komisija naj bi dokazala, da so zadevna podjetja v obdobju od 31. januarja 1994 do avgusta 1997 izmenjevala občutljive informacije s specifičnim namenom predvideti ravnanje drugo drugega na trgu v zvezi z obsegom proizvodnje, njegovim mogočim zmanjšanjem in možnostjo ovirati prihod novih proizvodnih zmogljivosti na trg (točke od 104 do 170 in 304 obrazložitve izpodbijane odločbe).

61      Izjave družbe Degussa naj bi dokazovale, da so podjetja v 90. letih izmenjevala „občutljive informacije o konkurenci“. Iz opisa, ki ga je predložila družba Degussa, naj bi bilo razvidno, da so razkrite informacije zadevale nameravano ravnanje na trgu, in sicer „razvoj obsega proizvodnje in cen“ in „prihod ali odhod konkurentov“ (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe).

62      To naj bi potrjevala dokazna listina, ki jo je predložila družba EKA Chemicals, ki naj bi navedla, da „so se dobavitelji dogovorili, da ne bodo prodirali na trge drug drugega“. Družba EKA Chemicals naj bi sestavila seznam sestankov, ki so po njenem mnenju bili v zvezi s tajnim dogovarjanjem. V zapiskih družbe EKA Chemicals z dvostranskega sestanka z družbo Kemira 31. januarja 1994 v Stockholmu naj bi bili med drugim omenjeni pogovori s tožečo stranko. Iz vsebine teh informacij naj bi bilo jasno razvidno, da so proizvajalci medsebojno nadzorovali ravnanje konkurentov in da v tem smislu družba Air Liquide ni imela dovolj discipline, medtem ko je tožeča stranka izpolnila pričakovanja ostalih. Družba EKA Chemicals naj bi tudi omenila dvostranski sestanek med njo in tožečo stranko 2. novembra 1994 v Göteborgu (točke od 106 do 108 in 111 obrazložitve izpodbijane odločbe).

63      Družba Kemira naj – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – ne bi zanikala, da se je 31. januarja 1994 udeležila sestanka z družbo EKA Chemicals, ampak naj bi, nasprotno, priznala svoje sodelovanje pri kršitvi od tega dne dalje. Ker je bil cilj tega dvostranskega sestanka nezakonit, naj bi bilo očitno, da so bila pogajanja z drugimi konkurenti, tudi s tožečo stranko, omenjena v zapiskih družbe EKA Chemicals, prav tako nezakonita.

64      Tožeča stranka naj bi napačno trdila, da ni nobenega dokaza za nezakonitost njenega srečanja z družbo EKA Chemicals 2. novembra 1994 v Göteborgu. Iz informacij, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, naj bi namreč izhajalo, da so bili med tem srečanjem izmenjani poslovni podatki (točka 113 obrazložitve izpodbijane odločbe).

65      Družba Degussa naj bi navedla, da je do izmenjave „občutljivih informacij o konkurenci“ prišlo tudi ob skupščinah CEFIC 29. aprila 1994 v Rimu in 25. novembra 1994 v Zaventemu (točka 114 obrazložitve izpodbijane odločbe).

66      Ta dejstva naj bi potrjevale izjave družbe Arkema, glede na katere je tožeča stranka aprila ali junija 1995 sodelovala pri pogovorih o „trendih na trgu in novih ponudnikih“, v okviru katerih „sta družba Degussa in [tožeča stranka] izrazili željo, da trg in njuna obstoječa položaja ostanejo stabilni, kot je le mogoče“ in „se je nedvomno razpravljalo o modelu delitve med proizvajalci od 1994-1995“ (točki 115 in 116 obrazložitve izpodbijane odločbe).

67      Poleg tega naj bi tožeča stranka v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznala, da je imela stike s konkurenti in da je izmenjevala informacije o trgu od maja 1995.

68      Za te stike – do katerih naj bi prišlo v začetnem obdobju kartela, katerih namen naj bi bil omejevanje konkurence in ki naj bi vodili v sklenitev sporazuma o cenah in delitvi trgov – naj bi veljala prepoved iz člena 81(1) ES (točka 305 obrazložitve izpodbijane odločbe). Te stike naj bi bilo mogoče šteti za del istega tajnega načrta.

69      Komisija priznava, da ni bil sklenjen nikakršen „trden“ sporazum o modelu delitve trga, o katerem se je razpravljalo 31. oktobra 1995 v Milanu in maja 1997 v Sevilli, vendar meni, da to, da je bil tak model predlagan in se je o njem razpravljalo, zadošča za ugotovitev, da je prišlo do kršitve člena 81(1) ES.

70      Že samo dejstvo, da so v zadevnem obdobju potekali pogovori o obsegu proizvodnje, o cenah in o modelih delitve strank, naj bi dokazovalo skupno voljo omejiti konkurenco. V nasprotju s trditvami tožeče stranke naj ne bi šlo zgolj za „samo namen“, ampak za skupen načrt, katerega cilj je bil doseči sporazum, ki bi vplival na njihovo ravnanje na trgu.

71      Komisija podredno trdi, da ravnanje konkurentov v zadevnem obdobju pomeni usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES. Zato naj bi bilo mogoče šteti, da za to ravnanje velja prepoved iz člena 81(1) ES, čeprav ni doseglo faze, ko „je mogoče govoriti o sporazumu [v pravem pomenu besede], ki je bil sklenjen“ (točka 309 obrazložitve izpodbijane odločbe).

72      Konkurenti naj bi namreč v tem obdobju izmenjevali informacije o obsegu prodaje, o cenah in o strankah, ki so bile take, da naj bi jim omogočale prilagoditi ravnanje na trgu (točka 308 obrazložitve izpodbijane odločbe ter točke 120, 127 in 144 navedene obrazložitve).

73      Izmenjane informacije naj bi zadostovale za zmanjšanje negotovosti v zvezi z ravnanjem konkurentov na trgu. Tožeča stranka naj bi sama priznala, da je s svojimi konkurenti izmenjevala zaupne informacije od maja 1995, in naj bi izjavila, da „so udeleženci preučili možnosti za izboljšanje stanja na trgu in predvidevanje povečanja zmogljivosti na trgu“, vprašanje naj bi bilo le, „ali je bilo mogoče doseči sporazum“ (točki 130 in 133 odgovora tožeče stranke na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in točke od 317 do 319 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ta izjava naj bi potrjevala, da so zadevne izmenjave konkurentom omogočile prilagoditi ravnanje na trgu. Poleg tega naj bi bile izmenjave namenjene „pripravi terena“ za povišanje cen in delitev trga.

74      Zato naj bi, če se presoja celovito, sklenjen krog indicev, naveden v izpodbijani odločbi, izpolnjeval zahteve glede natančnosti in konsistentnosti za utemeljitev trdnega prepričanja, da je tožeča stranka storila kršitev od 31. januarja 1994.

–       Obdobje od 18. maja do 31. decembra 2000

75      Tožeča stranka meni, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno presodila dejstva, ko je ugotovila, da se je kartel nadaljeval po 18. maju 2000.

76      Po eni strani naj Komisija ne bi dokazala, da so se udeleženci sestanka 18. maja 2000 v Turkuju odločili, da bodo še naprej izvajali sporazum ali usklajeno ravnanje.

77      Komisija naj bi se opirala zgolj na en dokaz družbe Arkema, ki ni odločilen in ki ga drugi dokazi ne potrjujejo. Navedbe družbe Arkema naj bi bile protislovne, saj naj bi ta navedla tudi, da je zadeven sestanek bil „za nekatere proizvajalce priložnost, da pokažejo, da so nastopili drugi časi“ in „da naznanijo prekinitev sodelovanja“. Njeno navedbo glede „soglasja“, do katerega naj bi prišlo med zadevnim sestankom, naj bi druga podjetja zanikala.

78      Tožeča stranka naj bi med dvostranskim sestankom v Krefeldu, pred sestankom 18. maja 2000, obvestila družbo Degussa, da je kartel ne zanima več. Komisija naj bi napačno navedla, da se je sestanek v Krefeldu zgodil po sestanku v Turkuju.

79      Kar zadeva dvostranske stike med tožečo stranko in družbo FMC Foret konec leta 2000, naj zgolj ti stiki v zvezi z NPB ne bi omogočali ugotovitve o nadaljevanju kartela v zvezi s VP. Kartel naj bi v zvezi z NPB že prenehal, družba FMC Foret pa naj bi konec leta 1999 nehala sodelovati v kartelu v zvezi z VP.

80      Po drugi strani naj bi se Komisija napačno oprla na predpostavko, da so se učinki kartela nadaljevali po maju 2000. Komisija naj bi, da bi dokazala, da je sporazum, ki je prenehal veljati, še vedno imel učinke, morala dokazati njegove učinke na cene.

81      Komisija naj zlasti ne bi upoštevala dokazov, da je bil trg po maju 2000 konkurenčen. Glede razvoja cen naj bi se oprla zgolj na en dokument družbe Arkema, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so bile njene povprečne cene relativno stabilne v celem letu 2000. Vendar naj bi iz drugih dokumentov družbe Arkema izhajalo, da so njene cene leta 2000 v Evropski uniji padle in da povprečna cena ni bila izračunana zgolj na podlagi prodaje v EGP. Poleg tega, tudi če bi bile cene stabilne, naj bi bilo to mogoče razložiti z velikim povečanjem povpraševanja in s povečanjem stroškov.

82      Komisija naj pri navedbi, da se tožeča stranka po 18. maju 2000 ni jasno odmaknila od kartela, ne bi upoštevala, da je tega dne kartel „razpadel“, in naj bi tako obrnila dokazno breme, kar pomeni kršitev načela domneve nedolžnosti.

83      Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in se sklicuje zlasti na razloge, navedene v točkah od 355 do 360 obrazložitve izpodbijane odločbe.

 Presoja Splošnega sodišča

84      Člen 81(1) ES določa, da so kot nezdružljivi s skupnim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj ali posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.

85      Za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB Holding in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 199).

86      Lahko se šteje, da je sporazum v smislu člena 81(1) ES sklenjen, že če je podano soglasje volj o samem načelu omejitve konkurence, tudi če o specifičnih elementih nameravane omejitve še tečejo pogajanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 85 navedeno sodbo HFB Holding in drugi proti Komisiji, točke od 151 do 157 in 206).

87      Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na usklajevanje med podjetji, ki, ne da bi dobilo obliko sporazuma v pravem smislu besede, namerno nadomešča dejansko sodelovanje med njimi, pri čemer pomeni nevarnost za konkurenco (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 115, in zgoraj v točki 55 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točka 158).

88      Člen 81(1) ES v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi bodisi vplival na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu bodisi bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali učinek teh stikov omejiti konkurenco (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 116 in 117).

89      Dejstvo, da podjetje konkurentom sporoči podatke z namenom priprave protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje za dokaz obstoja usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T‑148/89, Recueil, str. II‑1063, točka 82, in z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 178).

90      V skladu z ustaljeno sodno prakso pojma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES zajemata oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (zgoraj v točki 87 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 131 in 132, in zgoraj v točki 85 navedena sodba HFB Holding in drugi proti Komisiji, točka 190).

91      V primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo s ciljem skupnega uravnavanja trga več let udeleženih več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi kršitev natančno opredelila za sporazum ali za usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES vsekakor nanaša na obe ti obliki kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 111 do 114, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 696).

92      Dvojno opredelitev kršitve za sporazum „in/ali“ usklajeno ravnanje je treba razumeti tako, da opredeljuje kompleksno celoto, ki vsebuje tako dejanske elemente, opredeljene za sporazum, kot tudi dejanske elemente, opredeljene za usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, ki ne določa specifične opredelitve za tovrstno kompleksno kršitev (zgoraj v točki 85 navedena sodba Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 264, in zgoraj v točki 85 navedena sodba HFB Holdings in drugi proti Komisiji, točka 187).

93      Glede dokazovanja kršitve je treba opozoriti, da mora Komisija predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev člena 81(1) ES (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58).

94      Komisija se mora s tem v zvezi sklicevati na natančne in konsistentne dokaze (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 43 in navedena sodna praksa).

95      Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 180 in navedena sodna praksa).

96      Indici, ki jih navede Komisija v odločbi, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 81(1) ES, se ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (glej zgoraj v točki 89 navedeno sodbo BPB proti Komisiji, točka 185 in navedena sodna praksa).

97      Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da so protikonkurenčne dejavnosti navadno tajne, zato je v večini primerov treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57).

98      Kar zadeva obseg sodnega nadzora, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče, ko mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe na podlagi člena 81(1) ES, na splošno opraviti celosten pregled, da ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 81(1) ES (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T‑41/96, Recueil, str. II‑3383, točka 62 in navedena sodna praksa).

99      Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve, v skladu z načelom domneve nedolžnosti, ki se kot splošno načelo prava Unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (zgoraj v točki 55 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točki 149 in 150, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP in T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točki 60 in 61).

100    Ob upoštevanju teh navedb je treba preučiti, ali je Komisija v obravnavani zadevi pravno zadostno dokazala, da ravnanje tožeče stranke v spornih obdobjih pomeni kršitev člena 81(1) ES.

–       Obdobje od 31. januarja 1994 do maja 1995

101    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija napačno presodila dejstva, ko je ugotovila, da se je kršitev začela 31. januarja 1994. Zatrjuje, da ni bilo dokazano, da je pred majem 1995 imela kakršen koli stik s konkurenti, ki bi lahko pomenil kršitev člen 81(1) ES.

102    Iz točk od 104 do 114 in 351 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija na podlagi izjav družbe Degussa, ki jih je ta podala v okviru prošnje za imuniteto in ki jih potrjujejo dokazne listine družbe EKA Chemicals in navedbe družbe Arkema, ugotovila, da je tožeča stranka pri kršitvi začela sodelovati 31. januarja 1994.

103    Najprej, Komisija je navedla, da so v skladu z izjavami družbe Degussa konkurenti v 90. letih vedno pogosteje izmenjevali „občutljive informacije o konkurenci“ in celo „informacije o trgu“. V skladu s temi izjavami je „[izraz] ‚izmenjava informacij o trgu‘ opis[oval] tipično vsebino pogovora med prodajnimi oddelki konkurenčnih podjetij“. Komisija je dodala, da so se glede na te izjave „informacije, izmenjane ustno, nanašale na razvoj obsegov proizvodnje in cen, na ravnanje konkurentov in strank na trgu, na prihod in odhod konkurentov, na razvoj zmogljivosti proizvodnje, na tehnični razvoj izdelkov na strani ponudbe in povpraševanja ter na druga podobna vprašanja“ (točka 104 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po navedbah družbe Degussa so konkurenti začeli te pogovore zlasti zato, da bi določili in preverili tržne deleže konkurentov in da bi si priskrbeli informacije o ravnanju strank (točka 105 obrazložitve izpodbijane odločbe).

104    Nato, Komisija je glede natančnega datuma začetka kršitve pojasnila, da se prvi dokaz, ki potrjuje izjave družbe Degussa, zlasti glede tožeče stranke, nanaša na sestanek med družbama EKA Chemicals in Kemira 31. januarja 1994 v Stockholmu ter na sestanek med družbama Degussa in EKA Chemicals istega dne. Po navedbah Komisije iz tega dokaza izhaja, da so „družbe EKA Chemicals, Kemira, Degussa in [tožeča stranka] sodelovale pri tajnem dogovarjanju vsaj od začetka leta 1994“ (točke od 106 do 108 in 351 obrazložitve izpodbijane odločbe).

105    Nazadnje, Komisija se je sklicevala tudi na obstoj drugih nezakonitih stikov v letih 1994 in 1995, o katerih so poročale družbe EKA Chemicals (točki 110 in 111 obrazložitve izpodbijane odločbe), Degussa (točka 114) in Arkema (točka 115 obrazložitve izpodbijane odločbe).

106    Glede tega je treba najprej navesti, da izjave družbe Degussa, vsebino katerih tožeča stranka izpodbija, same po sebi ne pomenijo zadostnega dokaza za udeležbo tožeče stranke pri kršitvi.

107    V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč izjave podjetja, obtoženega sodelovanja v kartelu, pravilnost katere obtožena podjetja izpodbijajo, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (zgoraj v točki 95 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 219, in sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 285).

108    Ta ugotovitev v obravnavani zadevi velja še toliko bolj, saj so izrazi, ki jih uporablja družba Degussa – ko opisuje vse sestanke, do katerih je prišlo v začetnem obdobju kartela, med letoma 1994 in 1996 – zelo splošni. Te izjave torej same po sebi na zadoščajo za ugotovitev, da je tožeča stranka začela sodelovati pri kršitvi v začetku leta 1994.

109    Kar zadeva sklicevanje Komisije na izjave družbe Degussa, da so bile „občutljive informacije o konkurenci“ izmenjane med večstranskimi stiki ob skupščinah CEFIC 29. aprila in 25. novembra 1994 (točka 114 obrazložitve izpodbijane odločbe), je treba navesti, da je ta navedba, ki tožeče stranke ne omenja izrecno, del zgoraj navedenih izjav družbe Degussa in je torej ni mogoče šteti za element, ki bi te izjave lahko podkrepil.

110    Poleg tega, kar zadeva dokaz, ki ga je navedla Komisija v podporo izjav družbe Degussa glede zadevnega obdobja, ni sporno, da se tožeča stranka ni udeležila sestankov, navedenih v točki 351 obrazložitve izpodbijane odločbe, to je sestanka med družbama EKA Chemicals in Kemira 31. januarja 1994 v Stockholmu ter sestanka med družbama EKA Chemicals in Degussa istega dne.

111    Komisija se je v zvezi s temi sestanki sklicevala zgolj na dokument družbe EKA Chemicals, ki je nastal v času dejanskega stanja, v skladu s katerim sta družbi EKA Chemicals in Kemira med sestankom 31. januarja 1994 izmenjali informacije o skandinavskem trgu, družba Kemira pa „[je] sporočila, da [se je] pogajala z [družbo Air Liquide], da pa izidi teh pogovorov niso bili zelo dobri“. Po mnenju Komisije so glede na ta dokument „pogovori z [družbo Degussa] in [tožečo stranko] napred[ovali] bolje“ (točka 106 obrazložitve izpodbijane odločbe).

112    Vendar, čeprav so v tem dokumentu omenjeni, po eni strani, izmenjave informacij med skandinavskima proizvajalcema, družbama Kemira in EKA Chemicals, in, po drugi strani, pogovori teh dveh z nekaterimi proizvajalci na „celinskem trgu“, omemba tožeče stranke v tem kontekstu ni zadosten dokaz za njeno sodelovanje pri nezakonitih stikih v času zadevnega sestanka.

113    Gre namreč za posreden dokaz, ki izvira od podjetja, ki se ni udeležilo domnevnih pogovorov s tožečo stranko, in ki ga družba Kemira ni potrdila. Poleg tega navedbe iz zadevnega dokumenta ne omogočajo ugotoviti, kaj je bil predmet zadevnih pogovorov.

114    Glede tega je Komisija napačno ugotovila, da ni „nobenega razloga za dvom, da so informacije iz tega dokumenta natančen odraz pogovorov, ki so potekali v tem obdobju“ in ki pomenijo kartel, v katerem je tožeča stranka sodelovala (točka 317 obrazložitve izpodbijane odločbe).

115    Kar zadeva druge dvostranske stike v letu 1994, ki jih je navedla družba EKA Chemicals, se Komisija sklicuje na sestanek med družbo EKA Chemicals in tožečo stranko 2. novembra 1994 v Göteborgu, na katerem sta se po navedbah te družbe udeleženki „pogovarjali o trgu VP v Evropi“ (točka 111 obrazložitve izpodbijane odločbe).

116    Vendar je treba navesti, da samo ta splošna navedba ne zadošča za dokaz nezakonitosti – ki jo tožeča stranka izpodbija – zadevnega sestanka. Prav tako nezakonitega cilja tega sestanka ne dokazujejo druge izjave družbe EKA Chemicals, na katere se sklicuje Komisija in ki se ne nanašajo izključno na ta sestanek, ampak zgolj na dejstvo, da so „od 90. let sestanki med družbo EKA Chemicals in [tožečo stranko] zadevali predvsem splošna vprašanja o trgu, kot so informacije o cenah, predvidevanja glede trga itd.“ (točka 113 obrazložitve in opomba na strani 84 izpodbijane odločbe).

117    Nazadnje, čeprav je Komisija ugotovila, da so izjave družbe Degussa podprte z izjavami družbe Arkema o sestankih v letu 1995, v skladu s katerimi se je med drugim „nedvomno razpravljalo o modelu delitve med proizvajalci od 1994-1995“ (točki 104 in 115 obrazložitve izpodbijane odločbe), je vseeno treba ugotoviti, da se te druge izjave nanašajo na večstranski sestanek, ki je potekal „aprila ali maja 1995“ (točka 115 obrazložitve izpodbijane odločbe), in na poznejše stike, ter torej ne morejo biti dokaz v podporo izjavam družbe Degussa v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvi v času pred tem.

118    Iz zgornjih navedb izhaja, da elementi, navedeni v točkah od 104 do 115 in 351 obrazložitve izpodbijane odločbe, obravnavani kot celota, ne pomenijo dovolj sklenjenega kroga indicev za utemeljitev ugotovitve Komisije, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi v obdobju od 31. januarja 1994 do maja 1995.

119    Namreč, po eni strani, izjave družbe Degussa, omenjene v točkah 104 in 105 obrazložitve izpodbijane odločbe, same po sebi ne zadoščajo za dokaz, da je tožeča stranka sodelovala pri tajnem dogovarjanju od leta 1994, in po drugi strani, drugi elementi, navedeni v točkah od 106 do 115 in 351 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne pomenijo zadostnega dokaza za potrditev teh izjav, kar zadeva sodelovanje tožeče stranke pri nezakonitih stikih pred majem 1995.

120    Zato je treba očitek tožeče stranke, ki se nanaša na napako pri presoji dejstev glede njenega sodelovanja pri kršitvi od 31. januarja 1994 do maja 1995, sprejeti.

–       Obdobje od maja 1995 do avgusta 1997

121    Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so naslovnice izpodbijane odločbe, med katerimi je tudi tožeča stranka, sodelovale v kompleksnem kartelu, ki so ga sestavljali sporazumi in usklajena ravnanja, katerih cilj je bil omejiti konkurenco v smislu člena 81(1) ES. Ta kartel naj bi vključeval zlasti izmenjavo informacij o trgih, omejitev proizvodnje in proizvodne zmogljivosti, delitev trgov in določanje cen (točka 337 obrazložitve izpodbijane odločbe).

122    Kar zadeva posebej začetno obdobje kartela, je Komisija med drugim navedla, da so se udeleženci kartela vsaj od 31. januarja 1994 redno srečevali, da bi izmenjali občutljive informacije o trgu in da bi razpravljali o obsegu proizvodnje, o njegovem mogočem zmanjšanju ali o možnosti oviranja prihoda novih proizvodnih zmogljivosti na trg (točka 304 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da je te tajne stike, ki so vodili do sklenitve trdnih sporazumov o cenah in delitvi trga, mogoče šteti za del istega tajnega načrta (točka 305 obrazložitve izpodbijane odločbe).

123    Komisija je poleg tega ugotovila, da je v začetnem obdobju kartela izmenjava informacij o obsegu prodaje, o cenah in o strankah bila taka, da je zadevnim podjetjem omogočala upoštevanje teh informacij za določanje njihovega ravnanja na trgu, ter da je zato mogoče predpostaviti, da so navedena podjetja upoštevala informacije, izmenjane s konkurenti, za določanje svojega ravnanja na trgu (točka 308 obrazložitve izpodbijane odločbe).

124    Komisija je tako navedla, da „čeprav od začetka kršitve še ni bila dosežena faza, v kateri je mogoče govoriti o sklenjenem sporazumu, je [zadevno ravnanje] vseeno mogoče označiti […] za prepovedano s členom 81(1) [ES …], saj [ima] celota tajnega dogovarjanja v različnih oblikah vse znake sporazuma in/ali usklajenega ravnanja“ (točka 309 obrazložitve izpodbijane odločbe).

125    Komisija je v utemeljitev svojih ugotovitev glede obdobja od maja 1995 do avgusta 1997 navedla zlasti ta dejstva:

–        večstranski sestanek, ki je bil aprila ali maja 1995 organiziran v Parizu, je imel namen vzpostaviti stalne stike med konkurenti, saj sta družba Degussa in tožeča stranka izrazili željo, da bi se obstoječi položaji na trgu stabilizirali, kot je to le mogoče (točke od 115 do 117 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        dvostranski stiki ob skupščini CEFIC 11. ali 12. maja 1995 v Dresdnu so se nanašali na pričakovan padec cen zaradi dokončanja novih proizvodnih obratov (točki 118 in 119 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        dvostranski sestanki junija 1995 med družbama Atofina in Air Liquide (točka 120 obrazložitve izpodbijane odločbe) med družbama Atofina in Degussa (točka 121 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter med družbama Degussa in EKA Chemicals (točka 122 obrazložitve izpodbijane odločbe) so bili posvečeni pogovorom o presežni zmogljivosti na trgu VP in o možnosti sodelovanja med proizvajalci na podlagi tabele, v kateri so bili predstavljeni podrobni podatki o posameznih strankah in proizvajalcih in ki je vključevala podatke o tožeči stranki;

–        na splošno je okrog leta 1995 več predlogov glede prodajnih kvot in nadziranja presežnih zmogljivosti več kot eno leto „krožilo“ in bilo predmet pogovorov med družbami Atofina, Degussa ter tožečo stranko (točki 123 in 124 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanek med družbami Atofina, Degussa in Chemoxal, ki je potekal v Parizu 23. oktobra 1995, je zadeval zlasti predlog, izražen s številkami, glede omejitve novih zmogljivosti, tudi zmogljivosti nove tovarne tožeče stranke, in predlog sporazuma o cenah (točki 126 in 127 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        proizvajalci so bili razdeljeni v dve skupini, „A“ in „B“ – ki sta ju koordinirali tožeča stranka in družba Degussa – skupina „B“ naj bi si razdelila tržne deleže, ki jih je opredelila skupina „A“, v kateri so bili združeni „vodilni na trgu“, in sicer družba Degussa, tožeča stranka in skandinavski podjetji, družbi EKA Chemicals in Kemira (točki 130 in 131 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanek skupine „B“ 31. oktobra 1995 v Milanu se je nanašal na „osnove modela delitve tržne rasti“ in zapiski, narejeni na tem sestanku, navajajo med drugim informacije glede tožeče stranke (točki 132 in 133 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        dvostranski stiki, v katerih je bila udeležena tudi tožeča stranka, ob skupščini CEFIC 21. in 22. novembra 1995 v Bruslju in sestanek v Italiji so se nanašali na izmenjavo informacij o trgu in določitev ravni cen VP za naslednje leto, ki pa se jih ni spoštovalo (točke od 134 do 136 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        cilj dvostranskega sestanka med družbo Atofina in tožečo stranko v začetku leta 1996 v Parizu je bil primerjati stališči skupin „A“ in „B“ (točka 139 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanki ob skupščinah CEFIC, na katerih je sodelovala tožeča stranka in ki so potekali 24. maja 1996 v Göteborgu in 27. novembra 1996 v Bruslju, so se nanašali na predloge delitve trga, izražene s številkami, in na cene, vendar niso privedli do jasnega sporazuma (točke od 141 do 145 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        številni dvostranski stiki v letih 1996 in 1997 – med katerimi je bil tudi sestanek med družbo EKA Chemicals in tožečo stranko aprila ali maja 1997 v Københavnu, na katerem je tožeča stranka vprašala družbo EKA Chemicals, ali je pripravljena sodelovati z drugimi proizvajalci pri usklajenih prizadevanjih za zmanjšanje zmogljivosti – kažejo na načrte za zmanjšanje zmogljivosti (točki 154 in 155 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanki 28. ali 29. maja 1997 ob skupščini CEFIC v Sevilli so povezali skupini „A“ in „B“ in so se nanašali na podroben model delitve trga VP, vendar na njih ni bil dosežen noben dokončen sporazum, pogovori pa so bili prestavljeni na avgust 1997 (točke od 156 do 167 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        dvostranski stiki med tožečo stranko ter družbama EKA Chemicals in Degussa so sledili navedenim sestankom med poletjem leta 1997 (točke od 168 do 170 obrazložitve izpodbijane odločbe).

126    Tožeča stranka ne izpodbija niti tega, da je do teh stikov prišlo, niti vsebine pogovorov, navedene v zgoraj navedenih točkah obrazložitve izpodbijane odločbe.

127    Kljub temu trdi, da ta dejstva ne omogočajo ugotovitve o obstoju sporazuma ali usklajenega ravnanja pred večstranskim sestankom avgusta 1997 v Bruslju, ki se je končal s trdnim sporazumom o povišanju cene VP (točke od 171 do 174 obrazložitve izpodbijane odločbe) in za katerega tožeča stranka meni, da pomeni začetek njenega sodelovanja pri kršitvi.

128    Prvič, tožeča stranka – ob sklicevanju na elemente iz točk od 115 do 170 obrazložitve izpodbijane odločbe – trdi, da udeleženci zadevnih pogovorov do navedenega sestanka avgusta 1997 niso sklenili sporazuma o delitvi trgov ali o cenah in da niso sodelovali pri usklajenem ravnanju.

129    Glede tega navaja, da se je Komisija oprla na napačno razlago pojmov sporazuma in usklajenega ravnanja iz člena 81(1) ES in da je napačno presodila dejstva.

130    Kar zadeva zatrjevano napačno uporabo prava, je treba opozoriti, da v primeru kompleksne kršitve Komisiji ni treba opredeliti vsakega dejanja za sporazum ali za usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, saj gre za obliki tajnega dogovarjanja enake vrste. Poleg tega od Komisije ni mogoče zahtevati, naj kršitev natančno opredeli za sporazum ali za usklajeno ravnanje, saj se zgoraj navedena določba vsekakor nanaša na obe obliki kršitve (glej točki 90 in 91 zgoraj).

131    Komisije torej v obravnavani zadevi ni mogoče grajati, kar zadeva pravo, ker je ugotovila, da ima celota zadevnih ravnanj vse znake „sporazuma in/ali usklajenega ravnanja“, saj je mogoče šteti, da ta ravnanja spadajo pod eno ali drugo obliko tajnega dogovarjanja iz člena 81(1) ES.

132    Kar zadeva zatrjevano napako pri presoji dejstev, tožeča stranka v bistvu trdi, da pred avgustom 1997, po eni strani, konkurenti niso dosegli sporazuma o specifičnem ravnanju na trgu in, po drugi strani, niso sodelovali na način, ki bi ga bilo mogoče opredeliti za usklajeno ravnanje.

133    Tožeča stranka se sklicuje zlasti na informacije, navedene v izpodbijani odločbi, v skladu s katerimi so se leta 1996 pogovori „eno leto vrteli v krogu“ in so bili dozdevno „na mrtvi točki“. Poudarja, da je še maja 1997 „pomanjkanje zaupanja bilo razlog za to, da ni bil dosežen sporazum o ohranitvi statusa quo glede tržnih deležev“, saj so „najmanjši proizvajalci glasovali proti določitvi tržnih deležev“ (točke 140, 142 in 164 obrazložitve izpodbijane odločbe).

134    Vendar, čeprav elementi, ki jih navaja tožeča stranka, kažejo na to, da proizvajalci, ki so se udeležili sestankov med majem 1995 in avgustom 1997, niso uspeli skleniti sporazuma kot takega glede delitve trga – kar je tudi Komisija navedla v točki 309 – so se vseeno dalj časa udeleževali rednih pogovorov o načrtu takega sporazuma.

135    Iz dejstev, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, je namreč razvidno, da je po ponavljajočih se vabilih družbe Degussa in tožeče stranke, ki sta jih naslovili na svoje konkurente na trgu VP, maja 1995 prišlo do srečanj z namenom vzpostaviti stalne stike med konkurenti. Udeleženci so razpravljali o trendih na trgu in o novih ponudnikih na evropskem trgu VP, družba Degussa in tožeča stranka pa sta želeli, da bi obstoječi položaji na trgu ostali stabilni, kot je le mogoče (točke od 115 do 117 obrazložitve izpodbijane odločbe).

136    Med majem 1995 in avgustom 1997 so potekali redni pogovori, ki so se nanašali na predloge glede prodajnih kvot in nadziranja presežnih zmogljivosti (točki 123 in 124 obrazložitve izpodbijane odločbe), na predlog, izražen s številkami, omejitve novih zmogljivosti, tudi zmogljivosti tožeče stranke, in na predlog sporazuma o cenah (točki 126 in 127 obrazložitve izpodbijane odločbe), na „osnove modela delitve tržne rasti“ (točki 132 in 133 obrazložitve izpodbijane odločbe), na predloge glede delitve trga, izražene s številkami, in na sporazum o cenah (točke od 143 do 145 obrazložitve izpodbijane odločbe), na usklajeno prizadevanje za zmanjšanje proizvodnih zmogljivosti (točki 154 in 155 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter tudi na podroben model delitve trga VP (točke od 159 do 167 obrazložitve izpodbijane odločbe).

137    Vsebina pogovorov, ki je tožeča stranka ne izpodbija, dokazuje skupno voljo omejiti konkurenco.

138    To zaporedje rednih sestankov, na katerih so se podjetja sestala, da bi razpravljala o načrtih omejitve novih zmogljivosti, o delitvi tržnih deležev in o sporazumu o cenah, namreč ne bi bilo mogoče, če v tem obdobju ne bi bilo skupne volje udeležencev teh sestankov stabilizirati trg z ukrepi, ki omejujejo konkurenco (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Dansk Rørindustri proti Komisiji, T‑21/99, Recueil, str. II‑1681, točka 46).

139    Ker je zadevne pogovore očitno vodila skupna volja udeležencev sporazumeti se o samem načelu omejitve konkurence, te ugotovitve ne more omajati dejstvo, da so o specifičnih elementih nameravane omejitve med udeleženci potekala pogajanja do avgusta 1997 in da je trden sporazum, ki je bil sklenjen avgusta 1997 in se je nanašal na usklajeno povišanje cen VP, vseboval podrobne pogoje, drugačne od tistih, o katerih se je razpravljalo na predhodnih sestankih.

140    Vpletenost tožeče stranke v te tajne stike je poleg tega jasno razvidna iz njenega aktivnega sodelovanja pri pogovorih. Sodelovala je pri večini sestankov v zadevnem obdobju, pri čemer je „naredila povzetek“ predlogov (točki 123 in 124 obrazložitve izpodbijane odločbe) in koordinirala skupino, sestavljeno iz „vodilnih na trgu“ (točki 130 in 131 obrazložitve izpodbijane odločbe).

141    V zvezi s tem navedba tožeče stranke, da je med sestankom maja 1997 (točka 162 obrazložitve izpodbijane odločbe) njen predstavnik „odšel in zaloputnil vrata […], ker so ga razjezile zahteve malih proizvajalcev“, ne pomeni indica, ki bi dokazoval, da njeno sodelovanje na zadevnem sestanku, niti a fortiori pri vseh zadevnih stikih, nikakor ni bilo protikonkurenčno.

142    Glede na zgornje navedbe je Komisija pravilno ugotovila, da so bila zadevna ravnanja v začetni fazi kartela, pri katerih je tožeča stranka sodelovala, del istega protikonkurenčnega načrta in da zato zanje velja prepoved iz člena 81(1) ES.

143    Po eni strani je namreč treba spomniti, da se lahko šteje, da je sporazum v smislu člena 81(1) ES sklenjen, že če je podano soglasje volj o samem načelu omejitve konkurence, tudi če o specifičnih elementih nameravane omejitve še tečejo pogajanja (glej točko 86 zgoraj).

144    Tožeča stranka torej v obravnavani zadevi ne more utemeljeno trditi, da zaradi nestrinjanja podjetij s sprejetjem specifičnih smernic obnašanja na trgu zadevna ravnanja pomenijo kvečjemu namen omejiti konkurenco in ne spadajo pod oblike tajnega dogovarjanja iz člena 81(1) ES.

145    Ker je iz zgornjih navedb razvidno, da so konkurenti že imeli skupni načrt, katerega cilj je bil doseči protikonkurenčni sporazum, je te pogovore treba šteti za več kot zgolj namen ali poskus sporazuma.

146    Po drugi strani je treba navesti, da je stike v zadevnem obdobju vsekakor mogoče opredeliti za usklajeno ravnanje iz člena 81(1) ES.

147    Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da podjetje konkurentom sporoči podatke zaradi priprave protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje za dokaz obstoja usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES (glej točko 89 zgoraj).

148    Glede tega, čeprav Komisiji ne uspe dokazati, da so podjetja sklenila sporazum v strogem pomenu besede, za ugotovitev kršitve člena 81(1) ES zadostuje, da so konkurenti vzpostavili neposredne stike zato, da bi „stabilizirali trg“ (glej v tem smislu zgoraj v točki 89 navedeno sodbo BPB proti Komisiji, točka 170).

149    Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da se posredovanje informacij konkurentom lahko šteje za usklajeno ravnanje samo, če je bil protikonkurenčni sporazum že sklenjen in pogajanja potekajo samo zato, da bi se omogočilo njegovo izvajanje.

150    Komisija je v obravnavani zadevi ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri nekaterih sestankih s svojimi konkurenti in da so bile na teh srečanjih izmenjane informacije o razmerah na trgu, da se je razpravljalo o ravni cen in da so udeleženci predstavili poslovno strategijo, ki jo nameravajo izvesti na trgu. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je do zadevne izmenjave informacij prišlo z namenom pripraviti sporazum o delitvi trga in o cenah, torej je bil njen cilj očitno protikonkurenčen.

151    Zato je Komisija pravilno ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri usklajenem ravnanju, katerega cilj je bil omejiti konkurenco.

152    Te ugotovitve ne more omajati trditev tožeče stranke, da je zato, ker ni bilo medsebojnega zaupanja med konkurenti, nepojmljivo, da bili ti lahko udeleženi pri usklajenem ravnanju.

153    Različna stališča udeležencev ali celo pomanjkanje zaupanja med njimi namreč samo po sebi ne zadošča za izključitev obstoja usklajevanja, ki bi ga bilo mogoče opredeliti za usklajeno ravnanje. Trditve tožeče stranke pa ne omajajo dejstev, ki jih je ugotovila Komisija, iz katerih izhaja, da so se konkurenti, kljub nekolikšnemu pomanjkanju zaupanja med seboj, v zadevnem obdobju redno sestajali in izmenjevali informacije o razmerah na trgu in o svoji poslovni strategiji, da bi pripravili protikonkurenčni sporazum.

154    V nasprotju z navedbami tožeče stranke Komisiji ni mogoče očitati, da ni dokazala, da je bilo izmenjane informacije glede na njihovo vsebino mogoče uporabiti za protikonkurenčne namene.

155    Protikonkurenčni cilj zadevnega ravnanja namreč jasno izhaja iz narave informacij, izmenjanih na sestankih v zadevnem obdobju, ki so vsebovale podatke o prodaji prejšnjih let in napovedi za prihodnost (točka 120 obrazložitve izpodbijane odločbe), ter iz vsebine obravnavanih predlogov, ki so se nanašali na vzdrževanje statusa quo na trgu, na delitev novih zmogljivosti proizvodnje in na določitev ravni cene VP (glej na primer točke 115, 127, 133, 136 in 144 obrazložitve izpodbijane odločbe).

156    Zato je Komisija pravno zadostno dokazala, da zadevna izmenjava informacij, ki je bila namenjena „pripravi terena“ za povišanje cen in delitve trgov, ki so bile posledica tega povišanja, pomeni obliko tajnega dogovarjanja iz člena 81(1) ES.

157    Iz teh navedb izhaja, da je Komisija pravilno ugotovila, da je mogoče šteti, da sporna ravnanja spadajo pod prepoved iz člena 81(1) ES, saj so del celote, ki ima znake sporazuma „in/ali“ usklajenega ravnanja“ (točki 308 in 309 obrazložitve izpodbijane odločbe).

158    Glede trditve tožeče stranke, da je trg VP ostal konkurenčen vse do avgusta ali septembra 1997, saj so cene VP v začetku leta 1997 občutno padle, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pri uporabi člena 81(1) ES ni treba upoštevati dejanskih učinkov sporazuma ali usklajenega ravnanja, če se izkaže, da je namen kršitve preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (sodbi Sodišča z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 140, in z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 29).

159    Ker je v obravnavani zadevi Komisija ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri protikonkurenčnem sporazumu in/ali usklajenem ravnanju, katerega cilj je bil omejiti konkurenco na trgu VP, ji ni bilo treba upoštevati dejanskih učinkov zadevnih ravnanj.

160    Vsekakor pa, kar natančneje zadeva usklajeno ravnanje, se v skladu z ustaljeno sodno prakso domneva – razen če zainteresirani subjekti dokažejo nasprotno – da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na tem trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti (zgoraj v točki 87 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 118 in 121, in zgoraj v točki 55 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točki 161 in 162).

161    Glede tega, čeprav bi se ugotovilo, da ta ravnanja v zadevnem obdobju niso vplivala na ceno, to ne bi omajalo zakonitosti presoje Komisije.

162    Zlasti to, da usklajeno ravnanje ne vpliva neposredno na raven cen, ne onemogoča ugotovitve, da je to ravnanje omejilo konkurenco med zadevnimi podjetji, zlasti s tem, da je odstranilo konkurenčne pritiske (glej v tem smislu zgoraj v točki 138 navedeno sodbo Dansk Rørindustri proti Komisiji, točki 139 in 140).

163    Zato trditve tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala dokaza, da je trg v zadevnem obdobju ostal konkurenčen, ni mogoče sprejeti.

164    Kar zadeva trditev tožeče stranke, da se dejstva, navedena v izpodbijani odločbi glede zadevnega obdobja, nanašajo pretežno na trg VP, ne pa na trg NPB, je treba opozoriti, da izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi enotne kršitve glede obeh zadevnih trgov (točka 328 in naslednje obrazložitve izpodbijane odločbe) in da tožeča stranka v obravnavani zadevi te opredelitve ne izpodbija.

165    Ker pa je Komisija zadevni kartel opredelila za enotno kršitev, ji pri tej opredelitvi ni bilo treba navesti, da je bilo trajanje dejanj, ki zadevajo zgolj trg NPB, drugačno. Ker ne gre za ločeni kršitvi, ji poleg tega ni bilo treba upoštevati te razlike pri določitvi trajanja kršitve, obravnavane v celoti.

166    Razdelitev trajajočega ravnanja, za katero je značilen en sam cilj, na več ločenih kršitev, ker so se tajni dogovori, kar zadeva njihovo intenzivnost, razlikovali glede na zadevni trg, bi bila namreč umetna. Te dejavnike je treba upoštevati samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri določanju zneska globe (glej po analogiji zgoraj v točki 87 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 90).

167    Komisija je – skladno s temi ugotovitvami – v obravnavani zadevi navedla, da je pri določitvi zneska globe upoštevala dejstvo, da se je kartel v zvezi z NPB začel pozneje kot v zvezi z VP in da se je končal prej (točka 331 obrazložitve izpodbijane odločbe).

168    Trditve tožeče stranke, da so dokazi za protikonkurenčna dejanja na trgu NPB v zadevnem obdobju nezadostni, torej ni mogoče sprejeti.

169    Nazadnje, ker tožeča stranka ni dokazala, da je bilo v izpodbijani odločbi pravo napačno uporabljeno glede člena 81(1) ES, je treba zavrniti tudi njeno trditev, ki v bistvu temelji na isti predpostavki, da je Komisija to določbo razlagala preširoko, v nasprotju z načelom zakonitosti kazni.

170    Glede na zgornje navedbe očitka glede ugotovitve kršitve v obdobju od maja 1995 do avgusta 1997 ni mogoče sprejeti.

–       Obdobje od 18. maja do 31. decembra 2000

171    Komisija je glede končnega obdobja kršitve v točki 356 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se člen 81(1) ES uporablja za kartel, ki ima učinke tudi po svojem uradnem prenehanju, in da to med drugim velja, kadar se podjetja ne odpovejo uporabi referenčnih cen, o katerih so se sporazumela na sestankih kartela.

172    Ob upoštevanju teh ugotovitev je Komisija v obravnavani zadevi navedla, da je bilo glede na izjave družbe Arkema, ki se ujemajo z drugimi dokazi, med večstranskim sestankom v Turkuju 18. maja 2000 doseženo splošno soglasje, da raven cen ostane nespremenjena v celem letu 2000, in da je zato mogoče šteti, da se je učinek na cene nadaljeval vsaj še v drugi polovici leta 2000 (točka 357 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tako je bil 31. december 2000 določen za dan konca kršitve, zlasti v zvezi s tožečo stranko (točka 360 obrazložitve izpodbijane odločbe).

173    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno presodila dejstva s tem, da je ugotovila, da se je kartel nadaljeval po sestanku 18. maja 2000.

174    S tem v zvezi je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 81 ES uporablja tudi za dogovore, ki učinkujejo še po svojem uradnem prenehanju (sodba Sodišča z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon, 243/83, Recueil, str. 2015, točka 17, in sodba Splošnega sodišča z dne 10. marca 1992 v zadevi Montedipe proti Komisiji, T‑14/89, Recueil, str. II‑1155, točka 231).

175    Komisija lahko zlasti zakonito ugotovi, da so učinki kartela obstajali še po uradnem prenehanju tajnih sestankov, če se povišanje cene, dogovorjeno na teh sestankih, uporablja tudi v poznejšem obdobju (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 186).

176    Ker je v obravnavani zadevi Komisija ugotovila, da je bilo na sestanku 18. maja 2000 doseženo splošno soglasje, da raven cen ostane nespremenjena tudi v drugi polovici leta 2000, je lahko pravilno ugotovila, da so učinki kartela trajali do 31. decembra 2000.

177    Te ugotovitve ne morejo omajati trditve tožeče stranke, ki zadevajo, na prvem mestu, nezadostnost dokazov, ki jih je predložila Komisija.

178    Navesti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija, da se je zadeven informativni sestanek zgodil, niti svoje udeležbe na njem. Glede tega napačno trdi, da izjave družbe Arkema, v katerih je omenjeno „soglasje“, ne pomenijo, da je obstajala skupna volja udeležencev v zvezi z nadaljevanjem učinkov sporazuma. Tej trditvi namreč nasprotuje vsebina teh izjav, v katerih so omenjeni „zadnji pogovori“ o cenah za 1. januar 2001 in „splošno soglasje“ o tem, da ravni cen ostanejo nespremenjene (točka 282 obrazložitve izpodbijane odločbe).

179    Prav tako se tožeča stranka napačno sklicuje na domnevno protislovje med navedbo družbe Arkema v zvezi s soglasjem o ceni in drugimi njenimi izjavami, po katerih je bil sestanek v Turkuju „za nekatere proizvajalce priložnost, da pokažejo, da so nastopili drugi časi“ in „da naznanijo prekinitev sodelovanja in tako končajo nadzirano urejanje trga“. Te druge izjave, ki pričajo o namenu končati protikonkurenčno ravnanje in tako naznanjajo uradno prenehanje kartela, ne izpodbijajo obstoja soglasja o ohranitvi učinkov kartela do konca leta.

180    Poleg tega se, drugače kot trdi tožeča stranka, izjave družbe Arkema ujemajo z drugimi elementi spisa, zlasti z informacijo – ki jo je potrdilo več podjetij in ji tožeča stranka ni oporekala – da so bile na sestankih ob polletnih skupščinah CEFIC cene po navadi določene za naslednjih 6 mesecev (točka 357 obrazložitve izpodbijane odločbe).

181    Glede tega je treba navesti, da kadar je podan sklenjen krog ujemajočih se indicev, ki dokazujejo obstoj kartela, je potrebna zares dobra razlaga, da se dokaže, da so se med nekim sestankom zgodile povsem drugačne stvari kot med prejšnjimi sestanki, če so bili na vseh teh sestankih isti udeleženci, če so se zgodili v enakih zunanjih okoliščinah in če so nedvomno imeli enak cilj (sklepni predlogi sodnika B. Vesterdorfa v funkciji generalnega pravobranilca k sodbi Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône-Poulenc proti Komisiji, T‑1/89, Recueil, str. II‑867, II‑954).

182    Vsekakor pa je bila navedba, da je več konkurentov nadaljevalo tajno dogovarjanje najmanj do konca leta 2000 kljub njegovemu uradnemu prenehanju, potrjena s tem, da je po sestanku 18. maja 2000 prišlo do nekaterih dvostranskih stikov (točka 357 obrazložitve izpodbijane odločbe).

183    Trditev tožeče stranke, s katero ta poskuša dokazati zakonitost enega od teh stikov, in sicer svojega srečanja z družbo FMC Foret, ne more omajati ugotovitve Komisije glede nadaljevanja učinkov kartela, saj ta ugotovitev ne temelji samo na tem dejstvu, ki pomeni zgolj drugoten element v sklenjenem krogu indicev, ki ga navaja Komisija.

184    Tožeča stranka prav tako ne more utemeljeno trditi, da je med dvostranskim sestankom z družbo Degussa maja ali junija 2000 (točke od 283 do 285 obrazložitve izpodbijane odločbe) navedla, da „na podlagi pogovorov med proizvajalci na trgu ni bilo več mogoče nadaljevati z delitvijo zmogljivosti in njihovo dodelitvijo“.

185    Glede tega zadošča ugotoviti, da to stališče, ki ga je tožeča stranka izrazila med dvostranskimi stiki – ki ga je poleg tega mogoče razlagati kot ponazoritev težav pri vzdrževanju kartela – ne dokazuje, da se je tožeča stranka javno odmaknila od kršitve in tako končala svoje sodelovanje pri kartelu.

186    Iz zgornjih navedb je razvidno, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da je bilo na sestanku 18. maja 2000 doseženo splošno soglasje, da bo raven cen ostala nespremenjena, in da je torej kartel imel učinke tudi v drugi polovici leta 2000.

187    Te ugotovitve ne more omajati argumentacija tožeče stranke, ki zadeva, na drugem mestu, to, da ni bila narejena analiza dejanskih cen, ki so se uporabljale na trgu v zadevnem obdobju, in da so v spisu podatki, ki kažejo, da je bil trg konkurenčen.

188    Ker je namreč Komisija dokazala, da so se ravni cen, o katerih je bilo na zadevnem sestanku doseženo splošno soglasje, morale uporabljati v drugi polovici leta 2000, je lahko ugotovila, da bo kartel imel učinke tudi v tem obdobju, ne da bi ji bilo treba dokazati, da je dejansko učinkoval na cene, ki so se uporabljale (glej v tem smislu zgoraj v točki 175 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 186).

189    Ker ta ugotovitev v nasprotju s trditvami tožeče stranke temelji na pravno zadostno dokazani ugotovitvi o obstoju skupne volje strank podaljšati učinke kartela kljub njegovemu formalnemu prenehanju, ta ugotovitev ni posledica obrnjenega dokaznega bremena in zato ni v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti.

190    Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke niso omajale ugotovitve Komisije, da se je kršitev nadaljevala vse do 31. decembra 2000.

191    Torej tega očitka prav tako ni mogoče sprejeti.

192    Po preučitvi prvega in drugega tožbenega razloga je treba ugotoviti, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi v obdobju od 31. januarja 1994 do maja 1995.

193    V preostalem delu je treba prvi in drugi tožbeni razlog zavrniti.

194    Zato je treba člen 1(m) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi v obdobju pred majem 1995, in spremeniti znesek globe, ki ji je bila naložena v členu 2(h) izpodbijane odločbe, da bi se upoštevalo krajše trajanje njenega sodelovanja pri kršitvi. Konkretne posledice te spremembe so natančneje določene v točkah 440 in 441 spodaj.

 Zatrjevana kršitev pravice do obrambe

 Trditve strank

195    Tožeča stranka v okviru petega tožbenega razloga trdi, da ji je Komisija zavrnila dostop, po eni strani, do nekaterih dokumentov iz spisa, ki jih je predložila družba Degussa, in, po drugi strani, do odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta zavrnitev naj bi pomenila kršitev pravice tožeče stranke do obrambe in člena 27(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES] (UL 2003, L 1, str. 1).

196    Na prvem mestu tožeča stranka navaja, da je imela le delen dostop do dokumentov, ki jih je predložila družba Degussa, med katerimi so bila njena notranja mesečna poročila glede trga VP za leto 2000. Komisija naj bi napačno uporabila pravo in napačno presodila dejstva s tem, da je tožeči stranki zavrnila popoln dostop do teh dokumentov.

197    Zadevnih informacij naj ne bi bilo mogoče objektivno šteti za zaupne, ker naj bi šlo za vsaj pet let stara poročila glede kratkoročnih strategij. Komisija naj bi v zvezi s primerljivimi informacijami tožeče stranke ugotovila, da se po treh letih ne morejo več šteti za zaupne.

198    Poleg tega naj zaupnost dokumenta ne bi pomenila absolutne ovire za njegovo razkritje. Pravica tožeče stranke do obrambe naj bi morala prevladati nad zaupnostjo podatkov. Sprejeti naj bi bilo mogoče ustrezne ukrepe za zaščito zaupnosti informacij.

199    Dokument družbe Degussa naj bi bil upošteven za ugotovitev, ali se je kršitev nadaljevala po sestanku v Turkuju 18. maja 2000, in naj bi bil zato nujno potreben za obrambo tožeče stranke. Povzetki iz dokumentov družbe Degussa za leto 2000 naj bi kazali na to, da je bil trg konkurenčen, kar naj bi omogočilo izpodbiti obstoj kršitve v tem obdobju.

200    Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila člen 27(2) Uredbe št. 1/2003 in njeno pravico do obrambe s tem, da ji je zavrnila dostop do odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

201    Komisija naj bi napačno navedla, da pravo Skupnosti takega dostopa ne zahteva. V prejšnjih postopkih naj bi razkrila odgovore na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Točka 27 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 [ES] in 82 [ES], členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2005, C 325, str. 7) naj bi bila nezakonita v delu, v katerem je načelno izključen dostop do zadevnih odgovorov.

202    Tožeča stranka trdi, da bi odgovori drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah lahko potrdili njeno stališče glede trajanja kršitve, saj naj bi druga podjetja prav tako izpodbijala datuma začetka in konca kartela in zlasti nadaljevanje kršitve med 18. majem in 31. decembrom 2000.

203    Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

204    Člen 27(2) Uredbe št. 1/2003 določa:

„Pravica do obrambe strank se v postopkih v celoti spoštuje. Strankam je zagotovljena pravica do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti […]“

205    V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do vpogleda v spis, ki je posledica načela spoštovanja pravice do obrambe, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi lahko bili pomembni za njegovo obrambo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Corus UK proti Komisiji, C‑199/99 P, Recueil, str. I‑11177, točke od 125 do 128, in sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑30/91, Recueil, str. II‑1775, točka 81).

206    K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (zgoraj v točki 97 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68).

207    Kar zadeva obremenilne dokumente, neposredovanje dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe le, če zadevno podjetje dokaže, po eni strani, da se je Komisija opirala na ta dokument za utemeljitev svojega očitka glede obstoja kršitve in, po drugi strani, da bi bilo očitek mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Zadevno podjetje mora dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil sporočen, izločen kot dokaz (zgoraj v točki 97 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 71 do 73).

208    Če pa, nasprotno, neki razbremenilnen dokument ni bil sporočen, mora zadevno podjetje dokazati le, da je lahko njegovo nerazkritje v njegovo škodo vplivalo na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije. Dovolj je, da podjetje dokaže, da bi lahko navedene razbremenilne dokumente uporabilo pri svoji obrambi (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 318, in zgoraj v točki 85 navedena sodba Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 81), pri čemer mora zlasti dokazati, da bi lahko uveljavljalo dokaze, ki ne bi bili skladni s presojo Komisije v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in bi lahko tako kakor koli vplivalo na njeno presojo v poznejši odločbi (zgoraj v točki 97 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 75).

209    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi, da ni imela dostopa, po eni strani, do nekaterih dokumentov iz spisa Komisije, ki jih je predložila družba Degussa, in, po drugi strani, do odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

–       Dostop do dokumentov družbe Degussa

210    Iz spisa je razvidno, da je tožeča stranka med upravnim postopkom prosila za dostop do poročil prodajnega oddelka družbe Degussa, ki zadevajo obdobje kršitve.

211    Komisija je odobrila celovit dostop do dokumentov za leta od 1996 do 1999, vendar je na zahtevo družbe Degussa razkrila zgolj povzetke dokumentov za leti 2000 in 2001, ki so šteli za zaupne.

212    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga graja zavrnitev dostopa do celovite različice dokumentov za leto 2000 in se sklicuje, po eni strani, na kršitev člena 27(2) Uredbe št. 1/2003 in, po drugi strani, na kršitev svoje pravice do obrambe.

213    Opozoriti je treba, da pravica do vpogleda v spis iz člena 27(2) Uredbe št. 1/2003 spada med procesna jamstva, katerih namen je zagotoviti varstvo pravice do obrambe in zlasti učinkovito izvajanje pravice do izjave.

214    Tako vpogled v spis ni sam sebi namen, ampak se z njim varuje pravica do obrambe (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 156).

215    Iz tega izhaja, da se lahko tožeča stranka, ki navaja zavrnitev celovitega dostopa do zadevnih dokumentov, na kršitev člena 27(2) Uredbe št. 1/2003 sklicuje le, če bi bili ti dokumenti lahko upoštevni za njeno obrambo, kar mora tudi dokazati.

216    Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da bi zadevni dokumenti lahko vsebovali indice o konkurenčnosti trga VP v drugi polovici leta 2000, ki bi lahko pomenili razbremenilne dokaze, kar zadeva nadaljevanje kršitve v tem obdobju. Navaja, da že povzetki teh dokumentov kažejo, da je bil trg VP v letu 2000 konkurenčen, saj so se proizvodni stroški povečali, cene pa so ostale nespremenjene.

217    Vendar, kot je bilo ugotovljeno v točki 188 zgoraj, ker je Komisija pravno zadostno dokazala, da je bilo na sestanku v Turkuju prisotno splošno soglasje, da bodo ravni cen v drugi polovici leta 2000 ostale nespremenjene, je pravilno ugotovila, da je kartel imel učinke do konca tega obdobja, ne da bi ji bilo treba upoštevati morebitne indice o tem, da cilji navedenega soglasja niso bili doseženi.

218    Zato indici v zvezi s stanjem na trgu v drugi polovici leta 2000, zlasti v zvezi z ravnijo cen, ki so jih uporabljala zadevna podjetja, niso mogli kakor koli vplivati na presojo Komisije glede nadaljevanja kršitve do konca leta 2000. Ti indici torej ne bi mogli biti razbremenilni dokazi, kar zadeva nadaljevanje kartela v tem obdobju.

219    Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko uporabila elemente iz zadevnih dokumentov za svojo obrambo, je treba ta očitek zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti njeno argumentacijo v zvezi z zatrjevano napačno presojo Komisije glede zaupnosti teh dokumentov.

–       Dostop do odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

220    Iz spisa je razvidno, da je Komisija med upravnim postopkom zavrnila prošnjo tožeče stranke za dostop da nezaupnih različic odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so jih predložila druga podjetja, na katera je bilo naslovljeno to obvestilo.

221    Tožeča stranka trdi, da je bila s to zavrnitvijo kršena njena pravica do obrambe, saj bi zadevni odgovori lahko vsebovali razbremenilne dokaze.

222    Spomniti je treba, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah akt, katerega namen je opredeliti predmet postopka, uvedenega zoper podjetje, in zagotoviti učinkovito izvrševanje pravice podjetja do obrambe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff-Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 80 in navedena sodna praksa).

223    S tega vidika so naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zagotovljena procesna jamstva na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe, del katere je tudi pravica do dostopa do upoštevnih dokumentov iz spisa Komisije.

224    Odgovori na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso del preiskovalnega spisa v pravem pomenu besede (zgoraj v točki 214 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 380).

225    Kar zadeva dokumente, ki niso del spisa, sestavljenega v času vročitve obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, mora Komisija navedene odgovore drugih zadevnih strank razkriti samo, če se izkaže, da vsebujejo nove obremenilne ali razbremenilne dokaze.

226    Kar v zvezi s tem zadeva, po eni strani, nove obremenilne dokaze, v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da če se Komisija namerava opreti na element iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi dokazala obstoj kršitve, je treba drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se opredelijo glede takega novega dokaza (zgoraj v točki 214 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 386, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085, točka 50).

227    Po drugi strani, kar zadeva nove razbremenilne dokaze, Komisiji v skladu z isto sodno prakso ni treba samoiniciativno zagotoviti dostopa do teh dokazov. Če je Komisija v upravnem postopku zavrnila prošnjo tožeče stranke za dostop do dokumentov, ki jih ni v preiskovalnem spisu, je mogoče ugotoviti kršitev pravice do obrambe samo, če se dokaže, da bi bil izid upravnega postopka lahko drugačen, če bi tožeča stranka v tem postopku imela dostop do zadevnih dokumentov (zgoraj v točki 214 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 383).

228    Tožeča stranka se poleg tega ne more sklicevati na ugotovitev iz zgoraj v točki 97 navedene sodbe Aalborg Portland proti Komisiji (točka 126), da se Komisija ne more sama odločiti, kateri dokumenti so koristni za obrambo zadevnega podjetja. Ta ugotovitev, ki se nanaša na dokumente iz spisa Komisije, ne velja za odgovore drugih zadevnih podjetij na očitke, o katerih jih je obvestila Komisija.

229    Zato – drugače, kot trdi tožeča stranka – upoštevanje načela enakosti orožij in spoštovanje pravice do obrambe Komisije načeloma ne zavezujeta, da mora zadevne odgovore razkriti drugim strankam, da bi lahko preverile, ali vsebujejo morebitne razbremenilne dokaze.

230    Ker se tožeča stranka sklicuje na obstoj domnevnih razbremenilnih dokazov v nerazkritih odgovorih, mora ta stranka zagotoviti prvi indic glede koristnosti teh dokumentov za svojo obrambo.

231    Tožeča stranka mora zlasti navesti morebitne zadevne razbremenilne dokaze ali predložiti indic, ki potrjuje njihov obstoj in torej tudi njihovo koristnost za obravnavano zadevo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točke od 351 do 359).

232    Tožeča stranka v obravnavani zadevi trdi, da bi odgovori drugih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah lahko potrdili njene trditve, s katerimi je poskušala dokazati, da je kršitev trajala krajši čas. Navaja tudi, da so nekatera druga podjetja izpodbijala datuma začetka in konca kartela, pri čemer so oporekala zlasti analizi Komisije o nadaljevanju kartela do konca leta 2000. Poleg tega trdi, da bi zadevni odgovori lahko vsebovali elemente, zaradi katerih bi se drugače obravnaval obstoj kršitve v drugi polovici leta 2000, zlasti zato, ker naj ne bi bilo dokazov o učinku na cene v tem obdobju.

233    Vendar v skladu s sodno prakso samo dejstvo, da so druga zadevna podjetja v zvezi s trajanjem kršitve v bistvu navedla iste trditve kot tožeča stranka, ne zadošča, da bi se te trditve štele za razbremenilne dokaze (glej v tem smislu zgoraj v točki 231 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točki 353 in 355).

234    Prav tako to, da je nekaterim podjetjem v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah uspelo dokazati, da njihovo sodelovanje pri kršitvi ni bilo zadostno dokazano, nikakor ne pomeni, da ti odgovori vsebujejo elemente, zaradi katerih bi bilo mogoče drugače razumeti neposredne pisne dokaze, na katere se je Komisija opirala, kar zadeva druga podjetja (zgoraj v točki 214 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 405).

235    To velja še toliko bolj, kadar je – kot v obravnavani zadevi – trditve, ki so jih druga zadevna podjetja navedla v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisija v izpodbijani odločbi zavrnila. V tem primeru bi namreč morebitne pripombe, ki bi jih tožeča stranka lahko podala na podlagi teh odgovorov, lahko vsebovale le elemente, ki jih je Komisija že v celoti upoštevala, in torej ne bi mogle povzročiti drugačnega izida postopka.

236    Poleg tega, kot je bilo navedeno že v točkah 188, 217 in 218 zgoraj, morebitne navedbe glede konkurenčnosti trga ali ravni uporabljenih cen v zaključnem obdobju kartela, med 18. majem in 31. decembrom 2000, niso mogle vplivati na ugotovitev Komisije, da se je kartel v tem obdobju nadaljeval, zato jih ni mogoče šteti za razbremenilne dokaze.

237    Iz zgornjih navedb je razvidno, da trditve tožeče stranke ne vsebujejo prvega indica glede koristnosti odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah za njeno obrambo.

238    Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je dejstvo, da ni imela dostopa do teh odgovorov, lahko škodilo njeni obrambi.

239    Glede sklicevanja tožeče stranke na napačno uporabo točke 27 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 ES in 82 ES, členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe št. 139/2004 ali, podredno, na njeno nezakonitost pa zadošča opozoriti, da je bilo zadevno obvestilo – ki poleg tega v izpodbijani odločbi ni navedeno – v Uradnem listu Evropske unije objavljeno 22. decembra 2005 in se torej ratione temporis ni moglo uporabljati za sporno zavrnitev dostopa, do katere je prišlo 4. maja 2005.

240    Argumentacija tožeče stranke glede navedenega obvestila je zato brezpredmetna.

241    Glede na zgornje navedbe je treba očitek, ki se nanaša na zavrnitev dostopa do odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ter ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

 Zatrjevane napake pri določitvi osnovnega zneska globe

 Trditve strank

242    Četrti tožbeni razlog je sestavljen iz štirih očitkov v zvezi s presojo Komisije v okviru določitve zneska globe, ki zadevajo, prvič, težo kršitve, drugič, trajanje kršitve, tretjič, odvračalen učinek globe in, četrtič, neupoštevanje sodelovanja tožeče stranke kot olajševalne okoliščine.

243    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno presodila dejstva pri ugotavljanju teže kršitve. Osnovni znesek globe naj bi bil zato pretiran in nesorazmeren.

244    Po eni strani naj Komisija pri določanju izhodiščnega zneska ne bi upoštevala, da je bilo trajanje kartela v zvezi z NPB krajše kot v zvezi z VP. Izhodiščni znesek naj bi bil določen na podlagi velikosti trgov VP in NPB v EGP v letu 1999, ne da bi se upoštevalo, da je kartel v zvezi z NPB trajal krajši čas. Ker je trg VP pomenil med 60 % in 65 % združenih trgov obeh proizvodov, naj bi Komisija morala izhodiščni znesek zmanjšati upoštevanju obdobij kršitve, v katerih je bil prizadet samo trg VP.

245    Po drugi strani naj Komisija ne bi preučila vpliva kartela na trg. Taka preučitev naj bi bila potrebna za vsa obdobja, razen za tista, v katerih so se sporazumi o cenah dejansko uporabljali, to je med avgustom 1997 in 18. majem 2000 v zvezi z VP ter med 14. majem 1998 in 19. decembrom 1999 v zvezi z NPB. Vendar pa naj bi Komisija v izpodbijani odločbi navedla, da ni mogoče izmeriti dejanskih učinkov kršitve (točka 455 obrazložitve izpodbijane odločbe), ni pa navedla razlogov za to ugotovitev.

246    Ker naj Komisija ne bi dokazala, da je kršitev učinkovala na cene v začetnem in končnem obdobju kartela, naj bi zato morala znesek globe zmanjšati. Komisija naj bi napačno uporabila pravo, saj ni niti raziskala izvrševanja protikonkurenčnega ravnanja niti ni poskušala kvantificirati njegovih učinkov na trgu.

247    Poleg tega naj izpodbijana odločba ne bi bila obrazložena v delu, ki se nanaša na določitev izhodiščnega zneska 50 milijonov EUR, saj naj bi se Komisija omejila na navedbo, da je tak znesek „treba naložiti“. Ta znesek naj bi bil nesorazmeren glede na Smernice in upravno prakso Komisije.

248    Na drugem mestu, po navedbah tožeče stranke naj bi Komisija pri določanju zneska njene globe lahko upoštevala zgolj obdobje od februarja 1998 do maja 2000.

249    Namreč, po eni strani, Komisija naj bi predložila zgolj dokaze, da je tožeča stranka storila kršitev med avgustom 1997 in 18. majem 2000. Po drugi strani, tožeča stranka naj bi bila prvo podjetje, ki je predložilo dokaze o obstoju kartela med avgustom 1997 in februarjem 1998. To obdobje se torej ne bi smelo upoštevati pri določanju zneska njene globe.

250    Na tretjem mestu, Komisija naj sploh ne bi obrazložila povečanja zneska globe zaradi odvračalnega učinka. Komisija naj ne bi razložila, zakaj je bilo to povečanje potrebno, zlasti pa ne, zakaj bi bilo brez takega povečanja verjetno, da pride do ponovne kršitve.

251    Zadevno povečanje naj bi bilo pretirano in nesorazmerno glede na cilj, ki je bil preprečiti ponovno kršitev. Znesek globe pred tem povečanjem naj bi očitno zadostoval za odvračalen učinek, ne glede na promet in na sredstva tožeče stranke.

252    Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija pri uporabi obvestila o ugodni obravnavi ni v celoti upoštevala njenega sodelovanja v postopku. Zato naj bi morala upoštevati njeno sodelovanje zunaj okvira navedenega obvestila, sicer bi kršila Smernice ter načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja.

253    Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

–       Presoja teže kršitve in ravni izhodiščnega zneska globe

254    Člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da je treba pri določanju višine globe upoštevati težo in trajanje kršitve.

255    V skladu z ustaljeno sodno prakso se teža kršitve določi ob upoštevanju številnih dejavnikov, kot so okoliščine posameznega primera, njegov kontekst in odvračalen učinek glob, glede katerih ima Komisija diskrecijsko pravico (sodbi Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 241, in z dne 10. maja 2007 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, C‑328/05 P, ZOdl., str. I‑3921, točka 43).

256    V skladu s točko 1(A), prvi odstavek, Smernic je „[p]ri ocenjevanju teže kršitve […] potrebno upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga“.

257    Komisija je v obravnavani zadevi pri opredelitvi kršitve za zelo resno upoštevala to, da so storjeno kršitev sestavljala ravnanja, ki pomenijo najresnejše kršitve člena 81 ES, dejstvo, da je kršitev učinkovala v celotnem EGP, kjer imata združena trga VP in NPB precejšnjo skupno vrednost, in dejstvo, da je navedena kršitev morala imeti učinek na trgu, čeprav ga ni bilo mogoče izmeriti (točke od 453 do 457 obrazložitve izpodbijane odločbe).

258    Nato je bil splošni izhodiščni znesek globe individualiziran za vsakega udeleženca, zlasti glede na njegov pomen na trgu. Za tožečo stranko, ki je največji proizvajalec na združenih trgih VP in NPB, je bil določen izhodiščni znesek 50 milijonov EUR (točke od 460 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).

259    Na prvem mestu, tožeča stranka te ugotovitve izpodbija in navaja, da bi Komisija morala upoštevati, da je bilo trajanje kartela v zvezi z NPB krajše kot v zvezi z VP in da je trg VP pomenil med 60 % in 65 % združenih trgov obeh proizvodov.

260    Ugotoviti je treba, da čeprav je v primeru enotne in trajajoče kršitve izhodiščni znesek določen na podlagi teže celotne kršitve, se v tej fazi določitve zneska globe lahko izkaže za primerno upoštevati različno intenzivnost protipravnih ravnanj (glej v tem smislu zgoraj v točki 89 navedeno sodbo BPB proti Komisiji, točka 364).

261    Komisija je v obravnavani zadevi v točki 331 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „čeprav še vedno meni, da je [šlo] za enotno kršitev, ki zadeva hkrati VP in NPB“ bo pri določanju zneska globe upoštevala „dejstvo, da se je kartel v zvezi z NPB začel pozneje kot kartel v zvezi s [VP] in da se je končal prej“.

262    Torej je v nasprotju s trditvami tožeče stranke Komisija pri določanju zneska globe upoštevala dejstvo, da je bilo trajanje ravnanj v zvezi z NPB krajše od trajanja celotne kršitve.

263    Tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da Komisija v resnici tega ni storila, zgolj na podlagi tega, da je v točkah od 457 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe navedena velikost združenih trgov VP in NPB, ni pa natančno razloženo, kako je bil na podlagi trajanja tajnega dogovarjanja v zvezi z enim ali z drugim izdelkom določen znesek globe.

264    Po eni strani, Komisiji namreč v obrazložitvi odločbe ni treba navesti številčnih podatkov ali natančno razložiti načina izračuna globe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 50).

265    Po drugi strani, Komisija je v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da se je dejansko odločila, da drugačnega trajanja ravnanj v zvezi z NPB ne bo upoštevala v okviru povečanja zneska globe na podlagi trajanja, ampak pri določanju izhodiščnega zneska, in navedla, da je bil to le eden od dejavnikov, ki jih je upoštevala pri določanju primernega izhodiščnega zneska.

266    V zvezi s tem tožeča stranka – ki trdi, da bi upoštevanje omejenega trajanja ravnanj na trgu NPB moralo pomeniti temu primerno zmanjšanje izhodiščnega zneska globe – ne upošteva sodne prakse sodišča, v skladu s katero določitev ustreznega izhodiščnega zneska ne more biti zgolj rezultat enostavnega izračuna, saj je velikost prizadetega trga samo eden od dejavnikov, ki jih je mogoče upoštevati pri določanju tega zneska (glej v tem smislu zgoraj v točki 255 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 243).

267    Očitek, ki se nanaša na neupoštevanje omejenega trajanja ravnanj v zvezi z NPB, torej ni utemeljen.

268    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je izhodiščni znesek globe, 50 milijonov EUR, nesorazmeren glede na Smernice in na prejšnjo prakso Komisije in da je izpodbijana odločba glede tega pomanjkljivo obrazložena.

269    V zvezi s tem, kar zadeva prejšnjo prakso Komisije, je treba opozoriti, da ima Komisija pri določanju višine glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci. Dejstvo, da je Komisija v preteklosti za določene vrste kršitev uporabila globe določene ravni, torej ne more preprečiti možnosti, da to raven kadar koli poveča za zagotovitev izvajanja politike konkurence in okrepitev odvračalnega učinka glob (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, T‑68/04, ZOdl., str. II‑2511, točka 49 in navedena sodna praksa).

270    V zvezi s Smernicami je treba navesti, da zato ker gre v obravnavani zadevi za kršitev, ki je opredeljena za zelo resno – česar tožeča stranka ni izpodbijala – izhodiščnega zneska 50 milijonov EUR glede na lestvico, določeno s Smernicami, ni mogoče šteti za očitno nesorazmernega.

271    Kar zadeva domnevno pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi z določitvijo izhodiščnega zneska globe, naložene tožeči stranki, pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso ta bistvena postopkovna zahteva izpolnjena, ko Komisija v odločbi navede dejavnike presoje, na podlagi katerih je določila težo in trajanje kršitve (glej zgoraj v točki 208 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 463 in navedena sodna praksa).

272    Komisija je v obravnavani zadevi to zahtevo izpolnila s tem, da je v točkah od 453 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dejavnike, na podlagi katerih je določila težo zadevne kršitve, in sicer naravo kršitve ter obseg in velikost zadevnih trgov, ter s tem, da je razložila, kako je te dejavnike uporabila v obravnavani zadevi.

273    Poleg tega je glede obrazložitve izhodiščnega zneska v absolutnem smislu treba spomniti, da so globe instrument konkurenčne politike Komisije, ki mora imeti diskrecijsko pravico pri določanju njihove višine, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci. Zato ni mogoče zahtevati, da bi morala Komisija v zvezi s tem predložiti druge elemente obrazložitve, ki se ne nanašajo na težo in trajanje kršitve (zgoraj v točki 269 navedena sodba SGL Carbon proti Komisiji, točka 32).

274    Drugi očitek torej ni utemeljen.

275    Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija napačno ni upoštevala dejanskega vpliva kartela na trg v obdobjih, različnih od obdobij, v katerih so se sporazumi o cenah – po navedbah tožeče stranke – dejansko uporabljali, to je med avgustom 1997 in 18. majem 2000 v zvezi z VP in med 14. majem 1998 in 19. decembrom 1999 v zvezi z NPB.

276    Trdi, da je bila Komisija zavezana preučiti, koliko so bile cene prizadete, ali vsaj oceniti verjetnost dejanskega učinka na trg v zadevnih obdobjih.

277    V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav je konkretni vpliv kršitve na trg dejavnik, upošteven pri presoji teže kršitve, gre le za eno od več meril, kot sta tudi narava kršitve in obseg geografskega trga. Poleg tega iz točke 1(A), prvi odstavek, Smernic izhaja, da je ta vpliv upošteven le, kadar je izmerljiv.

278    Navesti je tudi treba, da je horizontalne omejevalne sporazume glede cen ali razdelitve trgov, kar je tudi kršitev v obravnavani zadevi, mogoče opredeliti kot zelo resne kršitve že na podlagi njihove narave, ne da bi bilo treba Komisiji dokazati dejanski vpliv kršitve na trg. Dejanski vpliv kršitve je le eden od dejavnikov, ki – če ga je mogoče izmeriti – lahko Komisiji omogoči, da izhodiščni znesek globe poveča nad predvidenih 20 milijonov EUR (sodba Sodišča z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točki 74 in 75).

279    V obravnavani zadevi je iz točke 455 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija ugotovila, da ni mogoče izmeriti dejanskega učinka celote zadevnih protipravnih dogovorov na trg v EGP, in da se zato ni posebej oprla na tak učinek, zlasti na podlagi ugotovitve, da naj bi se dejanski učinek upošteval samo, če je izmerljiv.

280    Komisija je v isti točki obrazložitve navedla, da so tajne dogovore izvajali evropski proizvajalci in da je to izvajanje zagotovo imelo učinke na trgu, čeprav je te dejanske učinke „težko meriti ex hypothesi“.

281    Poleg tega se je Komisija v točki 457 obrazložitve izpodbijane odločbe – ki vsebuje ugotovitev o opredelitvi kršitve za zelo resno – sklicevala ne le na naravo kršitve, geografski obseg in velikost trga, ampak tudi na to, da je kršitev „mora[la] imeti učinek“.

282    Glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija zadevni kartel, ki se je izvajal na celotnem ozemlju EGP in ki je imel za cilj razdelitev tržnih deležev in strank ter določitev ciljnih cen, glede na njegovo naravo pravilno opredelila za zelo resno kršitev, ne da bi ji bilo treba dokazati dejanski vpliv tega kartela na trg.

283    Tako je ugotovitev Komisije, da je kršitev, gledano v celoti, „mora[la] imeti učinek“ na trg, treba šteti le za dodaten indic, ki ga je Komisija upoštevala pri določitvi teže kršitve.

284    Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija te ugotovitve kot take, ampak trdi le, da bi Komisija morala priznati, da kršitev v določenih obdobjih ni imela dejanskih učinkov, in to upoštevati pri določitvi izhodiščnega zneska.

285    Ta argumentacija tako ni uperjena proti opredelitvi kršitve za zelo resno, ampak tožeča stranka z njo nasprotuje znesku globe, ki jo je Komisija naložila glede na težo kršitve.

286    Glede tega je treba navesti, da čeprav je dejanski vpliv kršitve, če je izmerljiv, dejavnik, ki lahko povzroči povečanje izhodiščnega zneska globe prek minimalnega zneska, je v obravnavani zadevi iz točke 455 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, da je Komisija ugotovila, da zadevni vpliv ni bil izmerljiv in ga zato ni bilo mogoče upoštevati pri določitvi zneska globe.

287    Ker se tožeča stranka sklicuje na sodbo z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji (T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točke od 241 do 254) – v njej je Splošno sodišče zmanjšalo znesek globe, ki je bil določen na podlagi teže kršitve, potem ko je ugotovilo, da je Komisija določila ta znesek ob upoštevanju dejanskega vpliva na trg, čeprav ta vpliv ni bil dokazan za celo trajanje kršitve – je treba navesti, da se Komisija, drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, v obravnavani zadevi pri določanju zneska globe ni oprla na dejanski vpliv kršitve na trg.

288    Ker gre poleg tega za neobvezen dejavnik v okviru določanja zneska globe, tožeča stranka ne more utemeljeno očitati Komisiji, da ni navedla razlogov za ugotovitev, da dejanski vpliv kršitve ni izmerljiv.

289    Komisija je namreč lahko pri določanju izhodiščnega zneska globe, naložene tožeči stranki, ne da bi ji bilo treba utemeljiti svojo izbiro, utemeljeno izločila zadevni dejavnik in se oprla na druge dejavnike, kot so narava kršitve, geografski obseg in velikost trga.

290    Zato tožeča stranka napačno trdi, da je bila Komisija zavezana določiti dejanski vpliv kartela na trg in upoštevati to, da med nekaterimi obdobji takega vpliva ni bilo, ali pa navesti specifične razloge, na podlagi katerih je ugotovila, da naveden vpliv ni izmerljiv.

291    Glede na zgornje navedbe je očitek glede presoje teže kršitve in določitve izhodiščnega zneska globe treba zavrniti.

–       Odvračalen učinek

292    Tožeča stranka trdi, da Komisija ni obrazložila povečanja zneska globe zaradi odvračalnega učinka, da ni pojasnila nujnosti glede na poseben položaj tožeče stranke in da ni ocenila možnosti ponovne kršitve. Poleg tega je po mnenju tožeče stranke zadevno povečanje za 50 % – glede na njegov cilj, ki je preprečiti ponovno kršitev – pretirano in nesorazmerno, ne glede na velikost podjetja.

293    V zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe je treba poudariti, da je Komisija navedla, da je treba določiti zneske glob tako, da bo zagotovljen zadosten odvračalen učinek, in ob tem upoštevati velikost vsakega podjetja (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe).

294    Komisija je v isti točki obrazložitve določila, da bo izhodiščni znesek globe, naložene tožeči stranki, pomnožila z množiteljem 1,5 zaradi njene precejšnje velikosti, ki izhaja iz njenega velikega svetovnega prometa v letu pred izdajo izpodbijane odločbe.

295    Ugotoviti je treba, da je Komisija s temi ugotovitvami pravno ustrezno navedla dejavnike, ki jih je upoštevala pri povečanju zneska globe, naložene tožeči stranki z namenom odvračanja, in ji tako omogočila razbrati utemeljitev tega povečanja, do katerega je prišlo zaradi njenega posebnega položaja, ter uveljavljanje njenih pravic, sodišču Unije pa izvajanje nadzora.

296    Komisiji namreč pri obrazložitvi višine globe ni treba navesti številčnih podatkov, na podlagi katerih je izvrševala svojo diskrecijsko pravico, zlasti glede odvračalnega učinka, ki ga poskuša doseči (glej zgoraj v točki 264 navedeno sodbo Cascades proti Komisiji, točke od 39 do 48, in sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, ZOdl., str. II‑3389, točka 125).

297    Kar zadeva utemeljenost izpodbijane odločbe, je treba najprej opozoriti, da mora Komisija pri določanju zneska globe paziti na njen odvračalni učinek (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 106, in zgoraj v točki 158 navedena sodba Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 63).

298    V zvezi s tem lahko Komisija upošteva zlasti velikost in gospodarsko moč zadevnega podjetja (glej zgoraj v točki 297 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 120, in zgoraj v točki 255 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 243).

299    Poleg tega točka 1(A), četrti odstavek, Smernic določa, da je treba upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom, in določiti globo na ravni, ki ji zagotavlja dovolj odvračalen učinek.

300    V obravnavani zadevi je glede trditve tožeče stranke v zvezi z domnevno nesorazmernostjo zadevnega povečanja treba navesti, da ker kršitev, ki se kaznuje, sestavljajo ravnanja, za katera je Komisija od začetka svojega delovanja na tem področju velikokrat ugotovila, da so nezakonita, je Komisija lahko določila znesek globe na ravni, ki je zadostno odvračalna, ne da bi ji bilo treba preučiti verjetnost, da bo tožeča stranka storila ponovno kršitev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točki 46 in 47).

301    Navesti je treba tudi, da ima Komisija pri določitvi zneska glob diskrecijsko pravico, da bi usmerjala podjetja k spoštovanju pravil o konkurenci. V zvezi s tem zadevnega povečanja za 50 % – ob upoštevanju velikosti tožeče stranke, ki jo dokazuje njen zelo velik letni promet – ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na cilj odvračanja.

302    Poleg tega, ker zadevno povečanje temelji na zahtevi – da je treba zagotoviti odvračalen učinek globe glede na precejšnja celotna sredstva tožeče stranke – ki ni bila upoštevana pri določanju izhodiščnega zneska, tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je bil odvračalni učinek zadostno upoštevan že v okviru izhodiščnega zneska.

303    Glede na zgornje navedbe tega očitka ni mogoče sprejeti.

–       Trajanje kršitve

304    Komisija je v točki 467 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri dolgotrajni kršitvi, ki je trajala od 31. januarja 1994 do 31. decembra 2000, to je šest let in enajst mesecev. Izhodiščni znesek njene globe je bil zato povečan za 65 %, in sicer za 10 % za vsako celo leto sodelovanja pri kršitvi in za 5 % za preostali čas.

305    Po eni strani, tožeča stranka izpodbija to ugotovitev in trdi, da Komisija ni dokazala njenega sodelovanja pri kršitvi v obdobju pred avgustom 1997 niti v obdobju po 18. maju 2000.

306    Ker pa ta očitek v celoti sovpada z argumentacijo tožeče stranke v okviru prvih dveh tožbenih razlogov v zvezi s trajanjem kršitve, preučenih zgoraj, ga ni treba preučiti ločeno.

307    Po drugi strani, tožeča stranka trdi, da je bila prvo podjetje, ki je v okviru sodelovanja s Komisijo predložilo dokaze za obstoj kartela med avgustom 1997 in februarjem 1998. Po navedbah tožeče stranke naj torej Komisija ne bi smela upoštevati tega obdobja pri določanju zneska njene globe.

308    Točka 23(b), zadnji odstavek, obvestila o ugodni obravnavi določa, da „če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“

309    Tožeča stranka v obravnavani zadevi v bistvu trdi, da so dokazi za kršitev, ki jih je predložila v okviru svojega sodelovanja, neposredno vplivali na določitev trajanja kartela, saj so omogočili Komisiji, da je ugotovila, da se je kršitev začela avgusta 1997.

310    Ugotoviti je treba, da ta trditev temelji na predpostavki, da Komisija ni pravno ustrezno dokazala obstoja kršitve že v obdobju pred avgustom 1997.

311    Ker pa je bilo to stališče zavrnjeno po preučitvi prvega tožbenega razloga (glej točko 170 zgoraj), ni mogoče sprejeti niti te trditve. Ker je Komisija namreč pravilno ugotovila, da se je kartel nanašal na obdobje pred avgustom 1997, dokaz v zvezi z naslednjim obdobjem, ki ga je predložila tožeča stranka, ni mogel neposredno vplivati na določitev trajanja kartela.

312    Glede na zgornje navedbe ta očitek v delu, v katerem se nanaša na trajanje kršitve, ne zahteva preučitve, ločene od tiste v zvezi s prvim in drugim tožbenim razlogom zgoraj, v preostalem delu pa ni utemeljen.

–       Neupoštevanje sodelovanja tožeče stranke zunaj obvestila o ugodni obravnavi

313    Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga – ki se nanaša na napačno uporabo obvestila o ugodni obravnavi in ki je preučen spodaj – podredno trdi, da Komisija ni popolnoma upoštevala njenega sodelovanja zunaj področja uporabe tega obvestila kot olajševalne okoliščine.

314    Glede tega zadošča navesti, da v zvezi s kršitvami, ki spadajo na področje uporabe obvestila o ugodni obravnavi, zainteresirana oseba načeloma ne more utemeljeno očitati Komisiji, da ni upoštevala stopnje njenega sodelovanja kot olajševalne okoliščine zunaj pravnega okvira obvestila o ugodni obravnavi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 586 in navedena sodna praksa).

315    V obravnavani zadevi ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker je Komisija upoštevala sodelovanje tožeče stranke in je na podlagi obvestila o ugodni obravnavi zmanjšala znesek globe. Zato v teh okoliščinah Komisiji ni mogoče veljavno očitati, da ni določila dodatnega zmanjšanja zneska globe, naložene tožeči stranki, zunaj področja uporabe navedenega obvestila.

316    Zato tega očitka in torej četrtega tožbenega razloga v celoti ni mogoče sprejeti.

 Uporaba obvestila o ugodni obravnavi

 Trditve strank

317    Ta tožbeni razlog je sestavljen iz treh očitkov, ki zadevajo, prvič, presojo datuma prošnje tožeče stranke za ugodno obravnavo, drugič, njeno razvrstitev glede na drugi zadevni podjetji in, tretjič, raven zmanjšanja zneska naložene globe.

–       Presoja datuma prošnje tožeče stranke

318    Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da je bila njena prošnja za ugodno obravnavo vložena 4. aprila 2003, ne pa 3. aprila ob 9.30, ko naj bi po telefonu vzpostavila stik s Komisijo ter priznala svoje sodelovanje pri kršitvi in zaprosila za nujen sestanek, da bi lahko posredovala ustne dokaze.

319    Prošnje za ugodno obravnavo naj bi bilo treba preučiti v vrstnem redu, kot so bile prejete, ne glede na to, ali je bil prosilec pripravljen informacije predložiti pisno ali ustno. Tožeča stranka naj bi v obravnavani zadevi prošnjo vložila 3. aprila med telefonskim pogovorom, ki naj bi mu sledil telefaks, poslan istega dne ob 13.24, v katerem naj bi tožeča stranka prosila za nujen sestanek, da bi dala ustno izjavo.

320    To, da Komisija take prošnje ne šteje za prošnjo za ugodno obravnavo, naj bi kaznovalo podjetje, ki želi dati ustno izjavo, za pripravo katere je potrebno nekaj časa. Tožeča stranka meni, da če podjetje prizna kršitev in želi sodelovati ter dati izjavo – čimprej in v času, za katerega se bo dogovorilo s Komisijo – je treba šteti, da je bila njegova prošnja vložena v trenutku, ko je predlagalo sestanek s Komisijo, da bi lahko dalo izjavo.

321    Ustne izjave podjetij naj bi bile priznan način vložitve prošenj za ugodno obravnavo. Stališče Komisije v izpodbijani odločbi pa naj bi podjetja odvračalo od predložitve ustne izjave in naj bi bilo v nasprotju s cilji obvestila o ugodni obravnavi. Tožeča stranka naj bi bila v obravnavani zadevi edino podjetje, ki je dalo na voljo svoje vodilno osebje, neposredne priče kartela, da bi dali ustne izjave in odgovorili na vprašanja Komisije.

322    Tožeča stranka navaja, da sta telefonski klic in telefaks z dne 3. aprila potrdila njen predlog za sestanek, da bi lahko vložila prošnjo za ugodno obravnavo, in navedla naravo informacij, ki jih je nameravala čimprej sporočiti Komisiji. V drugem telefaksu, poslanem istega dne ob 17.24, naj bi tožeča stranka navedla, da je pripravljena nemudoma navesti informacije, in je Komisiji predlagala, da se sestaneta na skupnem sestanku isti ali naslednji dan.

323    V zadevnih sporočilih naj bi bil tako jasno naveden cilj sestanka in naravo informacij, ki jih je tožeča stranka nameravala predložiti Komisiji. To, da ta sporočila sama po sebi niso vsebovala informacij o kršitvi, naj ne bi bilo pomembno.

324    Komisija naj s tem, da ni štela, da je tožeča stranka prošnjo za ugodno obravnavo vložila 3. aprila 2003 ob 9.30 ali, podredno, ob 13.24, ne bi upoštevala posebnosti, ki so lastne ustnemu predlogu, in naj bi s tem kršila člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 in točke od 21 do 23 obvestila o ugodni obravnavi.

325    Komisija naj bi poleg tega kršila načeli varstva legitimnih pričakovanj in dobrega upravljanja. Tožeča stranka naj bi lahko legitimno pričakovala, da se bo njena prošnja štela za vloženo v trenutku njenega telefonskega klica. Komisija naj bi morala v teh okoliščinah tožečo stranko obvestiti, kako namerava uporabiti obvestilo o ugodni obravnavi, kar naj bi tožeči stranki omogočilo nemudoma poslati pisno prošnjo po telefaksu.

326    Komisija naj bi s tem, da je prednostno obravnavala podjetje, ki je dokumente poslalo po telefaksu, kršila načelo enakega obravnavanja v škodo tožeče stranke, ki je želela predložiti usten dokaz.

327    Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

–       Razvrstitev tožeče stranke glede na drugi zadevni podjetji

328    Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da sta družbi EKA Chemicals in Arkema v času njunih prošenj za ugodno obravnavo izpolnili pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi.

329    Komisija naj bi upoštevala le čas vložitve prošenj za ugodno obravnavo družb EKA Chemicals in Arkema, naj pa ne bi preučila, ali vsebujeta dokaz z znatno dodano vrednostjo, in naj bi s tem kršila točke od 21 do 23 obvestila o ugodni obravnavi, člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 ter svojo obveznost obrazložitve.

330    Vendar naj elementi, ki sta jih predložili družbi EKA Chemicals in Arkema, ne bi pomenili dokaza, ki ima znatno dokazno vrednost, in naj zato ne bi izpolnili pogoja iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi.

331    Kar zadeva družbo EKA Chemicals, naj bi se večina informacij, ki jih je predložila v telefaksu z dne 29. marca 2003 in v ustni izjavi z dne 31. marca 2003, nanašala na sporazume med skandinavskima proizvajalcema in naj torej ne bi bila upoštevna pri dokazovanju kartela v EGP. Velik del informacij naj bi zadeval dogodke pred začetkom kartela.

332    Komisija naj bi se v izpodbijani odločbi na elemente, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, oprla samo šestkrat in zgolj v zvezi z obdobjem pred avgustom 1997. Ti dokazi naj bi imeli le omejeno vrednosti, saj naj bi bili nepodkrepljeni, nejasni in neprepričljivi. Komisija naj bi elemente, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, zares uporabila samo 8. oktobra 2004. Ker je družba EKA Chemicals v kartelu sodelovala samo, dokler ta ni prišel na „celinski trg“ (točka 364 obrazložitve izpodbijane odločbe), naj ne bi mogla predložiti informacij v zvezi s tem trgom.

333    Kar zadeva družbo Arkema, naj bi njeni pravni svetovalci Komisiji 3. aprila 2003 poslali telefaks, ki so mu priložili trinajst prilog, in navedli, da te vsebujejo dokumente v zvezi s kršitvijo.

334    Šlo naj bi za z roko napisane zapiske in liste brez datumov in naslovov, nekateri naj bi bili težko berljivi in slabe kakovosti ali celo nepopolni, drugi pa naj bi vsebovali simbole in okrajšave, ki so brez dodatnih pojasnil nerazumljivi. Komisija naj bi v dopisu, poslanem tožeči stranki 1. aprila 2005, sama priznala, da je bilo te dokumente težko brati. Družba Arkema naj bi pojasnila in pripombe glede teh dokumentov predložila šele 26. maja 2003.

335    Zadevnih dokumentov naj ne bi bilo mogoče šteti za dokaze, saj naj ne bi omogočali dokazovanja dejstev brez dodatne razlage. Ti dokumenti naj ne bi vsebovali navedb v zvezi z datumi, kraji, predmetom pogovorov in udeleženci, zato naj ne bi bilo mogoče sklepati, da se nanašajo na VP.

336    Šele poznejša pojasnila, predložena 26. maja 2003, naj bi zadevnim dokumentom dala dokazno moč. Za vsakega od dokumentov, predloženih 3. aprila 2003, naj bi bila namreč potrebna podrobna razlaga, podana 26. maja 2003, da bi bilo mogoče razumeti njegovo vsebino in presoditi njegov doseg.

337    Družba Arkema naj bi dokaze predložila šele 26. maja 2003, približno sedem tednov po prvem telefaksu. Čas, ki je bil potreben za predložitev navedenih dokazov, naj bi dokazoval neustreznost in nepopolnost sporočila z dne 3. aprila 2003, ki naj bi bilo posledica „naglega in neumestnega poskusa“ družbe Arkema, da bi si hkrati zagotovila ugodno obravnavo v več zadevah. To naglico naj bi potrjevalo to, da naj bi priloge, predložene 3. aprila 2003, bile v napačnem vrstnem redu ali celo nepopolne, in jih je bilo treba dopolniti z dokumenti, predloženimi 26. maja 2003.

338    Komisija naj bi se v izpodbijani odločbi oprla na dokumente, predložene 3. aprila 2003, na tiste, predložene 26. maja istega leta, in na pojasnila, podana istega dne. Kadar se Komisija sklicuje na dokument, predložen 3. aprila 2003, naj bi se izrecno oprla tudi na pojasnila z dne 26. maja 2003 (glej na primer točko 185 obrazložitve izpodbijane odločbe). Dokumenti, predloženi 3. aprila 2003, naj bi bili uporabljeni zgolj za sklicevanje na en sam sestanek (točka 192 obrazložitve izpodbijane odločbe) in tudi to sklicevanje naj bi zahtevalo navedbo pojasnil z dne 26. maja 2003.

339    Poleg tega naj družba Arkema ne bi zahtevala ugodne obravnave v zvezi z NPB in naj ne bi predložila nobenih elementov glede NPB pred 15. julijem 2003. Komisija naj torej ne bi smela ugotoviti, da so dokumenti, predloženi 3. aprila 2003, zadevali oba proizvoda, na katera se je nanašala preiskava.

340    Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

–       Raven zmanjšanja, priznana tožeči stranki

341    Tožeča stranka podredno trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji s tem, da ji na podlagi njenega sodelovanja ni priznala največjega možnega zmanjšanja, in sicer za 20 %, ki je predvideno za tretje podjetje, ki izpolni pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi.

342    Raven zmanjšanja naj bi se določila na podlagi časa, ko so bili dokazi predloženi, in na podlagi znatne dokazne vrednosti navedenih dokazov. Vendar naj Komisija ne bi preučila, v kolikšni meri so informacije tožeče stranke imele znatno dokazno vrednost.

343    Komisija naj poleg tega ne bi pravilno presodila dosega informacij tožeče stranke. Za razliko od informacij družb EKA Chemicals in Arkema naj bi se informacije, ki jih je predložila tožeča stranka, nanašale tako na VP kot na NPB. Tožeča stranka naj bi predložila natančne in točne informacije o vseh pomembnih sestankih, navedenih v izpodbijani odločbi, ki so bili organizirani med avgustom 1997 in koncem leta 1998 v zvezi z VP ter med majem 1998 in decembrom 1999 v zvezi z NPB. Komisija naj bi se pri dokazovanju kršitve oprla na skoraj vse sestanke, ki jih je navedla tožeča stranka.

344    V zvezi s tem naj bi Komisija morala upoštevati, da je bila tožeča stranka prva, ki je predložila natančne – in torej nove – informacije o vseh navedenih sestankih, ki pomenijo bistvo kartela. Komisija naj bi tako napačno ugotovila, da so jo druga podjetja že obvestila o teh sestankih. Komisija se ne bi smela omejiti na presojo dokazov „kot celote“, ampak bi morala presoditi vsakega od elementov.

345    Komisija naj ne bi upoštevala narave informacij tožeče stranke s tem, da je ugotovila, da te zgolj potrjujejo informacije, ki jih je že predložila družba Degussa. Tožeča stranka naj bi predložila pomembne dodatne dokaze, vključno z neposrednimi pričanji. Komisija naj bi se zgolj desetkrat oprla na informacije družbe Degussa, ki pa naj zlasti ne bi navajale sestankov leta 1997 v zvezi z VP, ki jih je razkrila tožeča stranka.

346    Komisija naj bi morala upoštevati to, da ji je le tožeča stranka dala na razpolago svoje vodstveno osebje, ki je predložilo neposredne dokaze za kršitev, da se ni omejila na predložitev pisnih izjav prek svojih odvetnikov in da je po vložitvi svoje prošnje za ugodno obravnavo neprekinjeno sodelovala, tako da je odgovarjala na zahteve za informacije in da je spontano navajala dodatne informacije. Komisija naj bi napačno ugotovila, da imajo ustne informacije udeležencev sestanka manjšo dokazno vrednost od dokaznih listin.

347    Izpodbijana odločba naj bi v veliki meri temeljila na informacijah, ki jih je predložila tožeča stranka. Komisija naj bi s tem, da ni upoštevala pomembnosti tega sodelovanja, napačno uporabila točko 23 obvestila o ugodni obravnavi.

348    Zmanjšanje, priznano tožeči stranki, naj bi bilo še posebej majhno in nesorazmerno, tako v primerjavi z največjim možnim zmanjšanjem, določenim z obvestilom o ugodni obravnavi, kot v v primerjavi z zmanjšanji, priznanimi drugim zadevnim podjetjem, zlasti družbi Arkema, kar naj bi pomenilo kršitev načela enakega obravnavanja. Tožeča stranka naj bi k dokazovanju kršitve prispevala bolj kot družba Arkema. Zmanjšanje zneska globe, priznano tožeči stranki, naj bi bilo torej „očitno nezakonito in nerazumno nizko“.

349    Komisija meni, da je v točki 523 obrazložitve izpodbijane odločbe pravno zadostno navedla razloge, iz katerih je tožeči stranki priznala 10‑odstotno zmanjšanje njene globe na podlagi njenega sodelovanja.

350    Kar zadeva doseg in obseg dodane vrednosti dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, naj bi Komisija vsekakor upoštevala to, da so se zadevni dokazi nanašali hkrati na VP in NPB. Vseeno naj bi veljalo, da je tožeča stranka v bistvu predložila dokaze, ki so omogočali potrditev nekaterih informacij družb Degussa in Arkema.

351    Komisija trdi, da čeprav je res, da so dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, v izpodbijani odločbi navedeni v zvezi z vsemi večstranskimi sestanki v obdobju od leta 1997 do leta 2000, so jo ob vložitvi prošnje tožeče stranke za ugodno obravnavo o teh sestankih že obvestila druga podjetja. Komisija naj bi tako lahko presodila, da so dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, zgolj potrdili to, kar je že vedela o kršitvi v celoti.

352    Glede dosega in neprekinjenosti sodelovanja tožeče stranke po vložitvi njene prošnje za ugodno obravnavo naj bi bilo iz točke 23(b), drugi odstavek, obvestila o ugodni obravnavi razvidno, da Komisiji teh elementov ni treba upoštevati. Neprekinjeno sodelovanje naj bi se moralo domnevati in zadevna določba naj bi predvsem omogočala kaznovati šibko sodelovanje po vložitvi prošnje za ugodno obravnavo.

353    Kar pa zadeva zatrjevano kršitev načela enakega obravnavanja, naj položaja tožeče stranke in družbe Arkema ne bi bila primerljiva iz razlogov, navedenih v točkah 510 in 513 obrazložitve izpodbijane odločbe, ta razlika pa naj bi upravičevala to, da je bilo družbi Arkema priznano največje možno zmanjšanje, tožeči stranki pa ne. Komisija naj bi poleg tega v točki 515 obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno upoštevala datum, ko je tožeča stranka predložila dokaze.

 Presoja Splošnega sodišča

354    V točkah od 21 do 23 obvestila o ugodni obravnavi je določeno:

„21. Da bi bilo podjetje do [zmanjšanja zneska globe] upravičeno, mora Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze.

22. Koncept ‚dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na katerega se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.

23. Komisija bo v vsaki dokončni odločbi, ki jo sprejme ob koncu upravnega postopka, odločila:

(a)       ali so dokazi, ki jih je zagotovilo podjetje, predstavljali znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija ob istem času že imela;

(b)       raven zmanjšanja, do katere bo upravičeno podjetje, glede na globo, ki bi bila sicer naložena, kot sledi. Za:

–        prvo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 30-50 % zmanjšanje,

–        drugo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 20-30 % zmanjšanje,

–        nadaljnja podjetja, ki izpolnijo pogoje iz točke 21: do 20 % zmanjšanje.

Da bi Komisija določila raven zmanjšanja znotraj vsakega od teh razredov, bo upoštevala čas, ob katerem so bili predloženi dokazi, ki izpolnjujejo pogoj iz točke 21, in stopnjo, do katere le-ti predstavljajo dodano vrednost. Prav tako lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve.

Poleg tega, če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“

355    Komisija je v obravnavani zadevi na podlagi teh določb ugotovila, da družba Degussa izpolnjuje pogoj za pridobitev polne imunitete pred globo. Družbama EKA Chemicals in Arkema, za kateri se je štelo, da sta bili prvo in drugo podjetje, ki sta izpolnila pogoj iz točke 21 navedenega obvestila, je bilo dodeljeno zmanjšanje zneska globe za 40 % in 30 %. Tožeča stranka, za katero se je štelo, da je bila tretje podjetje, ki je izpolnilo ta pogoj, je bila upravičena do zmanjšanja za 10 % (točke od 501 do 524 obrazložitve izpodbijane odločbe).

–       Presoja datuma prošnje tožeče stranke

356    Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je družba EKA Chemicals 29. marca 2003 vložila svojo prošnjo za ugodno obravnavo, da je 31. marca 2003 podala ustno izjavo in da je v istem tednu predložila dokaze za kršitev (točke 67, 503 in 505 obrazložitve izpodbijane odločbe).

357    Družba Arkema je s telefaksom z dne 3. aprila 2003 ob 15.50 Komisiji poslala prošnjo za ugodno obravnavo, ki ji je priložila 13 prilog, in navedla, da te priloge vsebujejo dokumente, ki se nanašajo na zadevni kartel. Družba Arkema je 26. maja 2003 Komisiji predložila nove elemente v zvezi s svojo prošnjo za ugodno obravnavo, med katerimi so bila pojasnila dokumentov, poslanih 3. aprila 2003 (točke 69, 510 in 516 obrazložitve izpodbijane odločbe).

358    Iz spisa in iz točk od 68 do 71 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka prvič vzpostavila stik s Komisijo po telefonu 3. aprila 2003 dopoldne.

359    Tožeča stranka je s telefaksom z istega dne ob 13.15 obvestila Komisijo, da želi „s tem“ vložiti prošnjo na podlagi obvestila o ugodni obravnavi in da se želi zato, ker gre za usten dokaz, „s Komisijo sestati čimprej, da jo seznani se temi dokazi, v skladu s postopkom [ki omogoča] ustno podajo tovrstnih izjav“. Na koncu je tožeča stranka Komisijo prosila, naj potrdi svojo „razpoložljivost za sestanek [naslednji dan]“.

360    Tožeča stranka je s telefaksom z istega dne ob 17.24 potrdila, da je „pripravljena dodatne informacije dati takoj in da je zato Komisiji v celoti na razpolago za sestanek [ta ali naslednji dan]“. Tožeča stranka je s telefaksom z istega dne ob 17.28 potrdila svojo udeležbo na sestanku s Komisijo, ki je bil predviden za naslednji dan, 4. aprila 2003, ob 14.15.

361    Tožeča stranka je 4. aprila 2003 podala ustno izjavo v prostorih Komisije, pričanja pa so podale tudi njene odgovorne osebe. Tožeča stranka je 9. aprila 2003 podala ustno izjavo zlasti v zvezi z NPB. Svoje izjave je 11. in 16. aprila 2003 potrdila v pisni obliki in priložila nekatere dodatne elemente.

362    Komisija je na podlagi teh dejstev, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala, v izpodbijani odločbi ugotovila, da je „4. aprila 2003 [… tožeča stranka] vložila prošnjo za uporabo obvestila o [ugodni obravnavi] v obliki ustne izjave“ (točka 515 obrazložitve izpodbijane odločbe).

363    Tožeča stranka v okviru tega očitka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo pri uporabi točk od 21 do 23 obvestila o ugodni obravnavi. Tožeča stranka meni, da če podjetje želi sodelovati ter dati izjavo – čimprej in v času, za katerega se bo dogovorilo s Komisijo – je treba šteti, da je bila njegova prošnja vložena v trenutku, ko je vzpostavilo stik s Komisijo, da bi dalo to izjavo.

364    Glede tega je treba ugotoviti, da je iz točk 21 in 23 obvestila o ugodni obravnavi razvidno, da mora podjetje, da bi bilo upravičeno do zmanjšanja zneska globe, Komisiji zagotoviti dokaze, ki imajo znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih Komisija že ima. Poleg tega mora Komisija, da bi lahko uporabila določbe o razredih zmanjšanja zneska globe iz točke 23(b) navedenega obvestila, ugotoviti, kdaj je podjetje izpolnilo ta pogoj.

365    Torej iz besedila zadevnih določb jasno izhaja, da mora Komisija, da bi lahko uporabila določbe o razredih zmanjšanja zneska globe iz točke 23(b) obvestila o ugodni obravnavi, ugotoviti, kdaj ji je podjetje dejansko predložilo dokaze, ki imajo znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih je Komisija že imela.

366    To razlago potrjujejo zahteve, lastne sistemu, določenemu z obvestilom o ugodni obravnavi, na podlagi katerih mora Komisija ugotoviti natančen čas, kdaj je zadevno podjetje izpolnilo pogoje za zmanjšanje zneska globe, tako da primerja predložene dokaze s tistimi, ki jih ob vložitvi prošnje že ima, in mora torej dejansko imeti zadevne dokaze na voljo.

367    V delu, v katerem tožeča stranka trdi, da ta pristop – ki temelji na določitvi časa, ko podjetje, ki vloži prošnjo za ugodno obravnavo, dejansko predloži dokaze – omejuje spodbujanje zadevnih podjetij k predložitvi ustnih dokazov, čeprav ti lahko vključujejo pričanja oseb, ki so neposredno sodelovale pri protipravnih ravnanjih, je treba ugotoviti, da ta ugotovitev, tudi če bi bila dokazana, ne more omajati razlage, ki izhaja iz samega besedila obvestila o ugodni obravnavi.

368    Tožeča stranka vsekakor napačno trdi, da zadevni pristop lahko povzroči neenako obravnavanje v škodo podjetij, ki želijo podati ustno izjavo.

369    Zadevne določbe obvestila o ugodni obravnavi – ki zahtevajo določitev natančnega časa predložitve dokazov, ki imajo znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih Komisija že ima – se namreč brez razlikovanja uporabljajo za vsa podjetja, ki vložijo prošnje za ugodno obravnavo.

370    Kar zadeva določitev časa vložitve prošnje, je treba položaje podjetij, ki vložijo prošnjo za ugodno obravnavo na podlagi navedenega obvestila, šteti za enake, ne glede na načine predložitve dokazov, za katere se odločijo vlagatelji prošenj. Zato je te položaje treba obravnavati na enak način.

371    Glede na zgornje navedbe ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da je treba za določitev razredov zmanjšanja zneska globe upoštevati čas, ko podjetje vzpostavi stik s Komisijo, da bi podalo ustno izjavo.

372    V obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka Komisiji ni predložila nobenega dokaza za zadevno kršitev pred svojo ustno izjavo 4. aprila 2003. Zato je Komisija pravilno ugotovila, da je tožeča stranka pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi izpolnila tega dne.

373    Tožeča stranka se glede tega prav tako ne more utemeljeno sklicevati na časovne omejitve v zvezi s predložitvijo svoje ustne izjave.

374    Ravno zato, ker je posredovanje ustnih informacij načeloma počasnejši način sodelovanja, kot je pisno posredovanje informacij, mora zadevno podjetje, če se odloči za ustno posredovanje informacij, upoštevati tveganje, da bi lahko neko drugo podjetje Komisiji pisno in prej poslalo odločilne dokaze za obstoj kartela (glej v tem smislu zgoraj v točki 314 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 505).

375    Tožeča stranka tudi ne trdi, da je bil čas, ko je vložila prošnjo za ugodno obravnavo, kakor koli pogojen z razpoložljivostjo sredstev Komisije. Poleg tega je iz okoliščin obravnavane zadeve razvidno, da je Komisija popolnoma upoštevala nujnost, o kateri jo je obvestila tožeča stranka, in je na predlagani dan organizirala sestanek, da bi sprejela njeno prošnjo.

376    Glede zatrjevanje kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se lahko na to načelo sklicuje vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega je razvidno, da so organi Unije pri njem vzbudili legitimna pričakovanja (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 7. junija 2006 v združenih zadevah Österreichische Postsparkasse in Bank für Arbeit und Wirtschaft proti Komisiji, T‑213/01 in T‑214/01, ZOdl., str. II‑1601, točka 210 in navedena sodna praksa).

377    Tožeča stranka v obravnavani zadevi trdi zgolj, da bi jo Komisija morala obvestiti o tem, kako namerava uporabiti obvestilo o ugodni obravnavi.

378    Vendar glede na jasen pomen besedila zgoraj navedenih določb tega obvestila – ki zahtevajo, da imajo dokazi znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih Komisija že ima – tožeča stranka ni mogla legitimno pričakovati, da bo pri določitvi razredov zmanjšanja zneska globe vrstni red njenega sodelovanja določen glede na datum njenih sporočil z dne 3. aprila 2003, saj v okviru teh sporočil ni bil predložen noben dokaz.

379    Poleg tega tožeča stranka ne trdi, da bi ji Komisija dala kakršno koli zagotovilo, da bo njeno prošnjo obravnavala, kot da je bila vložena 3. aprila 2003, in Komisiji ne očita, da ni ravnala s hitrostjo, kakršno so zahtevale razmere.

380    Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni niti sprejela nobenega ukrepa niti ni ravnala na način, ki bi lahko povzročil kakršno koli legitimno pričakovanje tožeče stranke glede tega, da se bo štelo, da je njena prošnja za ugodno obravnavo izpolnila pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi takrat, ko je vzpostavila stik s Komisijo, torej 3. aprila 2003.

381    Torej je treba zavrniti tako argumentacijo tožeče stranke v zvezi s kršitvijo načela legitimnih pričakovanj kot tudi argumentacijo v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja, ki temelji na istih trditvah.

382    Glede na zgornje navedbe očitek, ki se nanaša na presojo datuma prošnje tožeče stranke za ugodno obravnavo, ni utemeljen.

–       Presoja informacij, ki sta jih predložili drugi zadevni podjetji

383    Tožeča stranka trdi, da niti družba EKA Chemicals niti družba Arkema na dan vložitve svojih prošenj nista predložili dokazov, ki bi imeli znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih je Komisija že imela.

384    Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija pri določanju vrstnega reda podjetij – da bi lahko uporabila določbe o razredih zmanjšanja zneska globe iz točke 23(b) obvestila o ugodni obravnavi – upoštevala zgolj čas vložitve njunih prošenj za ugodno obravnavo, ne da bi preučila dodano vrednost predloženih dokazov. Poleg tega trdi, da sta zadevni presoji pomanjkljivo obrazloženi.

385    Najprej je treba ugotoviti, da je Komisija v točkah 503 in 509 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da sta družbi EKA Chemicals in Arkema obe predložili dokaze, ki imajo znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih je Komisija že imela v času njunih prispevkov.

386    Kar zadeva družbo EKA Chemicals, je Komisija med drugim navedla, da ji je ta predložila dokaze v zvezi z obdobjem od 31. januarja 1994 do 14. oktobra 1997, ki so se nanašali na dejstva, s katerimi pred tem ni bila seznanjena, in so torej neposredno vplivali na določitev trajanja kartela. Poleg tega je navedla, da je družba EKA Chemicals predložila dokaze, ki so potrdili in dopolnili tiste, ki jih je predložila družba Degussa v zvezi z obdobjem od 14. oktobra 1997 do 31. decembra 1999 (točka 506 obrazložitve izpodbijane odločbe).

387    Čeprav so bile te ugotovitve navedene pri presoji ravni zmanjšanja zneska globe v okviru ustreznega razreda, se je Komisija na te ugotovitve oprla tudi pri določitvi razreda, ki se uporabi za družbo EKA Chemicals, kar zadeva elemente, ki jih je ta predložila med 29. in 31. marcem 2003, saj v tem času ni bila vložena nobena druga prošnja za ugodno obravnavo.

388    Kar zadeva družbo Arkema, je Komisija navedla, da je njeno sporočilo z dne 3. aprila 2003 vsebovalo z roko napisane dokumente, ki so dokazovali obstoj protikonkurenčnih ravnanj v zvezi z obema izdelkoma, o katerih je potekala preiskava, in da so bili ti dokumenti kot taki dovolj jasni, da jih je lahko razumela, čeprav so bili nato dopolnjeni (točka 510 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je tudi ugotovila, da je bilo prvo sporočilo družbe Arkema, ki je imelo znatno dodano vrednost, z dne 3. aprila 2003 (točka 513 obrazložitve izpodbijane odločbe).

389    Iz te utemeljitve jasno izhaja, da je – drugače, kot trdi tožeča stranka – Komisija pri določanju ustreznega razreda zmanjšanja zneska globe preverila in ugotovila, da imata prispevka družb EKA Chemicals in Arkema znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je že imela ob vložitvi njunih prošenj.

390    Argumentacijo tožeče stranke v zvezi z domnevno napačno uporabo prava pri presoji zadevnih prošenj je torej treba zavrniti.

391    Poleg tega so iz zgoraj navedenih točk obrazložitve izpodbijane odločbe jasno in nedvomno razvidni glavni dejavniki razlogovanja, na podlagi katerega je Komisija ugotovila, da je vsak od zadevnih prispevkov ob predložitvi imel znatno dodano vrednost v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, kar je upoštevala pri določanju razreda zmanjšanja zneska globe, uporabljenega za zadevni podjetji na podlagi točke 23(b) navedenega obvestila.

392    Argumentacije tožeče stranke v zvezi z domnevno kršitvijo obveznosti obrazložitve torej prav tako ni mogoče sprejeti.

393    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija storila očitno napako pri zadevni presoji.

394    Glede tega je treba opozoriti, da čeprav Komisija v okviru svoje presoje sodelovanja, ki ga ponudijo člani kartela, ne sme kršiti načela enakega obravnavanja, ima široko diskrecijsko pravico pri presoji kakovosti in uporabnosti sodelovanja, ki ga ponudi neko podjetje. Zato se lahko graja zgolj očitna napaka Komisije pri presoji (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland-Werke proti Komisiji, T‑116/04, ZOdl., str. II‑1087, točka 124 in navedena sodna praksa).

395    Zato ne zadošča, da tožeča stranka v prilogi tožbe zgolj predloži svojo presojo prispevkov družb EKA Chemicals in Arkema, ampak mora s konkretno argumentacijo dokazati, zakaj je Komisija storila očitno napako pri presoji.

396    V zvezi s tem je, kar zadeva prispevek družbe EKA Chemicals, treba najprej opozoriti, da je iz točke 506 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je ta družba predložila dokumente iz zadevnega obdobja glede nekaterih sestankov in drugih tajnih stikov, ki so se nanašali na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in so neposredno vplivali na določitev trajanja kartela v zvezi z obdobjem od 31. januarja 1994 do 14. oktobra 1997, ter dokaze, ki so potrdili in dopolnili dokaze, ki jih je predložila družba Degussa v zvezi s poznejšim obdobjem.

397    V zvezi z ugotovitvijo, da je kršitev zadevala celotno ozemlje EGP, pravilnosti te presoje ne more izpodbiti dejstvo, na katero se sklicuje tožeča stranka, da so se informacije družbe EKA Chemicals nanašale predvsem na skandinavski trg. Opozoriti je treba, da je družba EKA Chemicals predložila informacije o stikih s proizvajalci na „celini“ in da se je poleg tega več protipravnih ravnanj brez razlikovanja nanašalo na skandinavski in na „celinski“ trg (glej zlasti točki 106 in 144 obrazložitve izpodbijane odločbe).

398    Nato, ker tožeča stranka izpodbija dokazno vrednost elementov, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, je treba ugotoviti, da so ti Komisiji med drugim omogočili, da je ugotovila, da se je kartel začel 31. januarja 1994, in da je potrdila izjave družbe Degussa v zvezi z začetnim obdobjem kartela. Dejstvo, da je bilo v okviru preizkusa prvega tožbenega razloga ugotovljeno, da ti elementi ne zadoščajo za dokaz sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi od tega dne, ne omaja njihove dokazne vrednosti glede dokaza kartela kot takega.

399    Poleg tega trditev tožeče stranke, da je bil prispevek družbe EKA Chemicals zelo omejen na dejstva pred začetkom kartela, temelji na njenem očitku, da se je kartel začel avgusta 1997, ki je bil v okviru preizkusa prvega tožbenega razloga zavrnjen kot neutemeljen (glej zgoraj točko 170).

400    Nazadnje, zatrjevano majhno število točk obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerih so navedene informacije, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, ne more omajati dokazne vrednosti teh elementov. Poleg tega zgolj dejstvo, da se Komisija v nekaterih od teh točk obrazložitve sklicuje na elemente, predložene po prvi prošnji družbe EKA Chemicals, ne zadošča za utemeljitev trditve tožeče stranke, da se je Komisija v resnici oprla na elemente, ki jih je družba EKA Chemicals predložila po vložitvi svoje prošnje za ugodno obravnavo.

401    Glede na zgornje navedbe je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke ne dokazujejo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da je družba EKA Chemicals predložila dokaze z znatno dodano vrednostjo v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, preden je tožeča stranka vložila prošnjo za ugodno obravnavo.

402    Kar zadeva elemente, ki jih je predložila družba Arkema, je Komisija v izpodbijani odločbi med drugim ugotovila, da je „njeno prvo sporočilo sestavljalo [trinajst] z roko napisanih dokumentov, ki so dokazovali obstoj protikonkurenčnih ravnanj konkurentov v zvezi s proizvodoma, o katerih je potekala preiskava“, in da „čeprav so bili ti dokumenti sami po sebi dovolj jasni, da jih je [Komisija] razumela glede na informacije, ki jih je že imela, je [družba Arkema] svoje prvotno sporočilo šele 26. maja 2003 dopolnila s pisno izjavo, ki je vsebovala pojasnila glede vsakega od dokumentov, poslanih 3. aprila 2003, in je dodala nove dokumente ter pojasnila glede njih“ (točka 510 obrazložitve izpodbijane odločbe).

403    Komisija je v splošnem navedla, da so se elementi, ki jih je predložila družba Arkema, „nanašali na kartel na evropski ravni v zvezi z dvema izdelkoma in [da] je [družba Arkema] v bistvu predložila dokumente iz zadevnega obdobja, ki so [ji] omogočili […] potrditi informacije, ki jih je že sporočila družba Degussa, in ki so izčrpno uporabljene v tej odločbi“ (točka 513 obrazložitve izpodbijane odločbe).

404    Tožeča stranka glede teh ugotovitev trdi, da elementi, ki jih je družba Arkema predložila 3. aprila 2003, niso imeli nobene dokazne vrednosti, ker je domnevno šlo za z roko napisane zapiske in liste brez datumov in naslovov, ki naj bi bili težko berljivi in/ali nepopolni, ker naj bi vsebovali simbole ali okrajšave, in naj bi bili torej nerazumljivi brez dodatnih pojasnil. Po navedbah tožeče stranke so šele dodatna pojasnila družbe Arkema z dne 26. maja 2003 dala dokazno vrednost njenemu prispevku.

405    V zvezi s tem je treba opozoriti, da zadevni elementi zadevajo tajna ravnanja, ki obsegajo skrivne sestanke in dokumentacijo, zmanjšano na najmanjšo možno mero.

406    Ob upoštevanju težavnosti pridobitve neposrednih dokazov za taka ravnanja, kot so zapiski ali poročila o sestankih iz časa kršitve, njihove dokazne vrednosti ne more omajati zgolj to, da so napisani z roko ali nepopolni, da vsebujejo okrajšave in simbole ter da so tako za njihovo razlago lahko potrebna dodatna pojasnila ali da jih je treba preučiti v kontekstu drugih informacij, ki jih ima Komisija.

407    Zlasti to, da so za razumevanje takih dokumentov potrebna pojasnila o nekaterih podrobnostih, kot na primer o uporabi okrajšav, ne onemogoča ugotovitve, da so dovolj jasni (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑410/03, ZOdl., str. II‑881, točka 561).

408    V obravnavani zadevi dokumenti, ki jih je družba Arkema predložila 3. aprila 2003, vsebujejo zapiske in tabele s številkami, sestavljene v času kršitve, in pomenijo neposredne pisne dokaze za protikonkurenčno vsebino pogovorov, ki so takrat potekali. Dokazne vrednosti teh dokumentov ne omaja to, da njihove vsebine ni bilo mogoče razumeti, ne da bi bili ti dokumenti postavljeni v kontekst in primerjani z drugimi informacijami ali ne da bi bili v njih uporabljeni simboli in okrajšave pojasnjeni.

409    Poleg tega je treba ugotoviti, da bi lahko bil vsaj en del zadevnih dokumentov – in sicer zapiski iz tistega časa, ki vsebujejo imena oseb in podjetij, datume ter predloge ciljnih cen in tržnih deležev, izražene s številkami – uporabljen kot samostojen dokaz za kršitev. Komisija je nekatere od teh dokumentov kot take uporabila v izpodbijani odločbi, da je dokazala potek in dejanske rezultate sestankov kartela, med drugim v točkah 176 in 181 obrazložitve te odločbe.

410    Opozoriti je treba tudi, da je Komisija ob vložitvi prošnje družbe Arkema že razpolagala s precejšnjim številom dokazov o poteku kartela, ki sta jih vsebovala prispevka družb Degussa in EKA Chemicals, in da so bili dokazi, ki jih je predložila družba Arkema, lahko uporabljeni v kontekstu teh informacij, ki jih je Komisija že imela.

411    Poleg tega dejstvo, da se Komisija pri navajanju teh elementov v nekaterih delih obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje tako na dokument, predložen 3. aprila 2003, kot na pojasnila, ki jih je družba Arkema podala 26. maja 2003, ne pomeni, da je priznala, da dokumenti, predloženi na začetku, sami po sebi nimajo dokazne vrednosti. Čeprav so namreč elementi, predloženi 26. maja 2003, dejansko vsebovali nekatera pojasnila ali prepise dokumentov, poslanih 3. aprila 2003, je večina teh elementov zgolj pojasnjevala že predložene dokumente.

412    Zato trditve tožeče stranke v zvezi z domnevnim neobstojom dokazne vrednosti dokumentov, ki jih je družba Arkema predložila 3. aprila 2003, ni mogoče sprejeti.

413    Kar zadeva znatno dodano vrednost zadevnih elementov, je treba opozoriti, da gre za dokumente iz zadevnega obdobja, ki se nanašajo na tajne sestanke v letih 1997 in 1998 in ki so v izpodbijani odločbi v zvezi s tem obdobjem navedeni v veliki meri, nekateri pa so neposredno citirani.

414    V zvezi s tem – ker tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da se je začetna prošnja družbe Arkema nanašala na oba zadevna izdelka – zadošča ugotoviti, da čeprav so dokumenti, ki jih je družba Arkema predložila 3. aprila 2003, zadevali zgolj protipravna ravnanja v zvezi z VP, gre v obravnavani zadevi za enotno kršitev, ki se nanaša na oba trga, zato to ne more omajati ugotovitve o znatni dodani vrednosti sodelovanja te družbe.

415    Glede na zgornje navedbe očitno ni bilo dokazano, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da je družba Arkema s telefaksom z dne 3. aprila 2003 predložila dokaze z znatno dodano vrednostjo v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi.

416    Tožeča stranka se je na obravnavi prvič sklicevala na razliko med zadevno presojo v obravnavani zadevi in presojo Komisije glede sodelovanja družbe Arkema v zadevi, v kateri je bila izdana odločba C(2006) 2098 z dne 31. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/F/38.645 – Metakrilati).

417    Komisija v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča ni nasprotovala navajanju te nove argumentacije.

418    Spomniti je treba, da na podlagi člena 48(2) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

419    V obravnavanem primeru zadevna argumentacija, tudi če bi jo bilo mogoče šteti za nov razlog, ne spada pod to prepoved, saj se nanaša na dejansko presojo iz odločbe C(2006) 2098, ki je bila, kot je Komisija priznala na obravnavi, objavljena šele po koncu pisnega postopka v tej zadevi.

420    Kar zadeva vsebino te argumentacije, pa je treba ugotoviti, da je iz telefaksa z dne 3. aprila 2003, priloženega tožbi, razvidno, da je družba Arkema z njim prosila za uporabo obvestila o ugodni obravnavi in priložila dokumente v zvezi s tremi izdelki, med katerimi so bili VP, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, in metakrilati, na katere se nanaša odločba C(2006) 2098.

421    V točki 405 obrazložitve odločbe C(2006) 2098, na katero se sklicuje tožeča stranka, je Komisija – v okviru določanja ravni zmanjšanja zneska globe, ki jo je priznala družbi Arkema – navedla, da „čeprav je [ta] predložila prošnjo za ugodno obravnavo v sorazmerno zgodnji fazi postopka, in sicer 3. aprila 2003, to je v mesecu po preiskavah“, je Komisija „šele po prejetju njenih poznejših izjav“ ugotovila, da „je to podjetje izpolnilo pogoje za dodelitev ukrepov ugodne obravnave glede na samo naravo in na natančnost predloženih dokazov, ki so povečali zmožnost Komisije dokazati sporna dejstva“. Komisija je v isti točki obrazložitve navedla, da „čeprav je [družba Arkema] že v prvem sporočilu predložila elemente z znatno dodano vrednostjo, […] je dodana vrednost, ki jo je prispevala k [njenim] trditvam, med celotnim postopkom ostala omejena“.

422    Iz te presoje izhaja, da je Komisija v zadevi, v kateri je bila izdana odločba C(2006) 2098, ugotovila, da čeprav je družba Arkema prošnjo za ugodno obravnavo vložila 3. aprila 2003, je Komisija šele po prejetju njenih poznejših izjav prišla do sklepa, da je to podjetje predložilo dokaze, ki imajo znatno dodano vrednost.

423    Vseeno zadevna ugotovitev v nasprotju s trditvami tožeče stranke ne dokazuje, da je Komisija tudi pri presoji prispevka v obravnavani zadevi upoštevala izjave, ki jih je družba Arkema predložila v telefaksu z dne 3. aprila 2003.

424    Po eni strani, presoja v odločbi C(2006) 2098, ki zadeva dokumente iz prilog A 14 in A 15 k telefaksu z dne 3. aprila 2003, se ne nanaša na iste dokumente, kot so ti v obravnavani zadevi, ki so bili v prilogah od A 1 do A 13 k istemu sporočilu. Poleg tega je presoja, na katero se sklicuje tožeča stranka, zadevala določitev ravni zmanjšanja zneska globe znotraj ustreznega razreda na podlagi točke 23(b), drugi odstavek, obvestila o ugodni obravnavi, ne pa določitve samega ustreznega razreda v smislu točke 23(b), prvi odstavek, sporočila, za kar gre v obravnavani zadevi.

425    Po drugi strani, iz odločbe C(2006) 2098 je razvidno, da v zadevi, v kateri je bila izdana navedena odločba, med 3. aprilom 2003 in dnem, ko je Komisija prejela poznejše izjave družbe Arkema, ni bila vložena nobena prošnja za ugodno obravnavo. Torej je Komisija v zadevi, v kateri je bila izdana odločba C(2006) 2098, drugače kot v obravnavani zadevi, lahko pravilno upoštevala poznejše zadevne izjave, da je ugotovila, ali je družba Arkema izpolnila pogoje za zmanjšanje zneska globe iz obvestila o ugodni obravnavi.

426    Glede na zgornje navedbe presoja iz odločbe C(2006) 2098 ne more vplivati na zakonitost odločbe, izdane v obravnavani zadevi.

427    Glede na vse zgornje navedbe je treba očitek tožeče stranke, ki se nanaša na presojo prispevkov družb EKA Chemicals in Arkema, zavrniti kot neutemeljen.

–       Raven zmanjšanja zneska globe, priznanega tožeči stranki

428    Komisija je v točkah 523 in 524 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bila tožeča stranka tretje podjetje, ki je izpolnilo pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, ko je 4. aprila in 17. maja 2003 predložilo dokumente, ki so se nanašali na kartel na evropski ravni v zvezi z dvema zadevnima izdelkoma. Glede dodane vrednosti tega sodelovanja je Komisija navedla, da je tožeča stranka „v bistvu predložila dokaze, ki so [ji] omogočili […] potrditi nekatere informacije, ki sta jih že sporočili družbi Degussa in [Arkema], in ki so v veliki meri uporabljene v [izpodbijani odločbi]“. Komisija je glede na te ugotovitve določila, da se znesek globe, naložene tožeči stranki, zmanjša za 10 %.

429    Tožeča stranka podredno trdi, da ji Komisija napačno ni dodelila največjega možnega zmanjšanja, in sicer za 20 %, znotraj razreda, ki se uporabi za tretje podjetje na podlagi točke 23(b), prvi odstavek, obvestila o ugodni obravnavi.

430    Spomniti je treba, da na podlagi točke 23(b), drugi odstavek, obvestila o ugodni obravnavi, Komisija pri določanju ravni zmanjšanja zneska globe znotraj ustreznega razreda lahko upošteva čas predložitve, stopnjo dodane vrednosti, obseg in trajnost sodelovanja.

431    Komisija je v obravnavani zadevi v točki 515 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da je tožeča stranka prošnjo vložila v začetni fazi postopka, kmalu po preiskavah, da je njen prispevek imel znatno dodano vrednost in da ga je zagotavljala neprekinjeno, saj so bili elementi predloženi zlasti 4., 9., 11. in 16. aprila ter 17. maja 2003. Ni sporno, da so bili elementi, ki jih je predložila tožeča stranka, v veliki meri uporabljeni pri dokazovanju kršitve v izpodbijani odločbi, zlasti v zvezi z obdobjem od leta 1997 do leta 2000.

432    Poleg tega, kot je razvidno iz odgovora Komisije z dne 15. septembra 2009 na pisno vprašanje sodišča, je bila tožeča stranka prva, ki je predložila dokaze v zvezi z več sestanki, ki so potekali med avgustom in novembrom 1997 v Bruslju. Ugotoviti je treba tudi, da so informacije o teh sestankih omogočile Komisiji, da je dokazala nekatere temeljne vidike zadevnega kartela, in sicer obstoj trdnih sporazumov o usklajenih povišanjih cen VP in pobude za dogovarjanje v zvezi z NPB.

433    Torej je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 523 obrazložitve izpodbijane odločbe napačno ugotovila, po eni strani, da so elementi, ki jih je predložila tožeča stranka, v bistvu potrdili nekatere informacije, ki sta jih že sporočili družbi Degussa in Arkema, in po drugi strani, da elementi iz navedene točke obrazložitve glede na merila iz točke 23(b), drugi odstavek, obvestila o ugodni obravnavi nikakor ne utemeljujejo uporabe zadevne stopnje zmanjšanja znotraj ustreznega razreda.

434    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija na podlagi navedenih ugotovitev očitno napačno določila, da se tožeči stranki na podlagi njenega sodelovanja znesek globe zmanjša za 10 %.

435    Poleg tega zadevna presoja, na podlagi katere je bilo tožeči stranki dodeljeno majhno zmanjšanja zneska globe, ni sorazmerna s presojo v zvezi s sodelovanjem družbe Arkema, saj je Komisija ugotovila, da je ta družba dopolnilne elemente sporočila šele 26. maja 2003, več tednov po njeni začetni prošnji, kljub temu pa ji je dodelila največje možno zmanjšanje znotraj ustreznega razreda (točki 510 in 513 obrazložitve izpodbijane odločbe).

436    Poleg tega so, za razliko od izjav družbe Arkema, izjave tožeče stranke vsebovale dokaz o kršitvi v zvezi z obema zadevnima izdelkoma in natančno poročilo o vsebini nezakonitih dogovorov, podkrepljeno s pričanji neposrednih udeležencev kartela, kar poleg tega dokazuje tudi dejstvo, da so bile te navedbe v veliki meri uporabljene v izpodbijani odločbi.

437    Glede na zgornje navedbe je ta zadnji očitek tožeče stranke treba sprejeti.

438    V preostalem je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

439    Splošno sodišče je pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti ugotovilo, da je glede na ugotovitve iz točk od 430 do 437 zgoraj treba tožeči stranki na podlagi njenega sodelovanja priznati zmanjšanje zneska globe za 20 %. Zato je treba znesek globe, naložene tožeči stranki, ustrezno zmanjšati.

 Določitev končnega zneska globe

440    Po preučitvi tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka, in v okviru izvrševanja neomejene pristojnosti Splošnega sodišča je treba spremeniti znesek globe, naložene tožeči stranki, tako da se povečanje izhodiščnega zneska globe, ki ga je določila Komisija, na podlagi trajanja sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi zmanjša na 55 % in da se stopnja zmanjšanja zneska globe, priznanega na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, poveča na 20 %.

441    Zaradi te spremembe se končni znesek globe, naložene tožeči stranki, določi na 139,5 milijona EUR.

 Stroški

442    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka ne uspe v enem ali več delih predlogov.

443    Ker je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da so zahteve tožeče stranke delno utemeljene, Splošno sodišče meni, da bo o zadevi pravično presojeno, če bo tožeča stranka nosila 80 % svojih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Komisija, ta pa bo nosila 20 % svojih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

444    Poleg tega je treba zavrniti predlog, ki ga je tožeča stranka navedla v okviru svojih predlogov o stroških, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov izdaje in ohranitve bančne garancije, sklenjene z namenom izogniti se prisilni izvršitvi izpodbijane odločbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso taki stroški namreč niso stroški postopka (glej v tem smislu zgoraj v točki 214 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 5133 in navedena sodna praksa).

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Člen 1(m) Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva C.38.620 – vodikov peroksid in perborat) se razglasi za ničen v delu, v katerem je Evropska komisija ugotovila, da je družba Saolvay SA sodelovala pri kršitvi v obdobju pred majem 1995.

2.      Znesek globe, naložene družbi Solvay v členu 2(h) Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč., se določi na 139,5 milijona EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Družba Solvay nosi 80 % svojih stroškov in stroškov Komisije.

5.      Komisija nosi 20 % svojih stroškov in stroškov družbe Solvay.

Vadapalas Dittrich Truchot

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje spora

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

Trajanje sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi

Trditve strank

– Obdobje od 31. januarja 1994 do avgusta 1997

– Obdobje od 18. maja do 31. decembra 2000

Presoja Splošnega sodišča

– Obdobje od 31. januarja 1994 do maja 1995

– Obdobje od maja 1995 do avgusta 1997

– Obdobje od 18. maja do 31. decembra 2000

Zatrjevana kršitev pravice do obrambe

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Dostop do dokumentov družbe Degussa

– Dostop do odgovorov drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

Zatrjevane napake pri določitvi osnovnega zneska globe

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Presoja teže kršitve in ravni izhodiščnega zneska globe

– Odvračalen učinek

– Trajanje kršitve

– Neupoštevanje sodelovanja tožeče stranke zunaj obvestila o ugodni obravnavi

Uporaba obvestila o ugodni obravnavi

Trditve strank

– Presoja datuma prošnje tožeče stranke

– Razvrstitev tožeče stranke glede na drugi zadevni podjetji

– Raven zmanjšanja, priznana tožeči stranki

Presoja Splošnega sodišča

– Presoja datuma prošnje tožeče stranke

– Presoja informacij, ki sta jih predložili drugi zadevni podjetji

– Raven zmanjšanja zneska globe, priznanega tožeči stranki

Določitev končnega zneska globe

Stroški

* Jezik postopka: angleščina.