SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 21. marca 2012(*)
„Ničnostna tožba – Državne pomoči – Shema pomoči, ki omogoča davčno amortizacijo finančnega dobrega imena za prevzeme tujih deležev – Odločba o razglasitvi nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom, s katero se ne odreja zagotovitev vračila državne pomoči – Neobstoj posamičnega nanašanja – Nedopustnost“
V zadevi T‑174/11,
Modelo Continente Hipermercados, SA, sucursal en España, s sedežem v Madridu (Španija), ki jo zastopajo J. Buendía Sierra, E. Abad Valdenebro, M. Muñoz de Juan in R. Calvo Salinero, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata R. Lyal in C. Urraca Caviedes, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti člena 1(1) Odločbe Komisije 2011/5/ES z dne 28. oktobra 2009 o davčni amortizaciji finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzeme tujih deležev C 45/07 (ex NN 51/07, ex CP 9/07) Španije (UL 2011, L 7, str. 48),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi L. Truchot (poročevalec), predsednik, M. E. Martins Ribeiro, sodnica, in A. Popescu, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Člani Evropskega parlamenta so v letih 2005 in 2006 Komisiji Evropskih skupnosti postavili več pisnih vprašanj (E‑4431/05, E‑4772/05, E‑5800/06 in P‑5509/06) v zvezi s tem, ali je treba instrumente, določene v členu 12(5) španskega zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki je bil v ta zakon uveden z Ley 24/2001 de Medidas Fiscales, Administrativas y del Orden Social (zakon št. 24/2001 o davčnih, upravnih in socialnih ukrepih) z dne 27. decembra 2001 (BOE št. 313 z dne 31. decembra 2001, str. 50493) in povzet v Real Decreto Legislativo 4/2004 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Impuesto sobre Sociedades (kraljeva zakonska uredba št. 4/2004 o potrditvi besedila konsolidiranega zakona o davku od dohodkov pravnih oseb) z dne 5. marca 2004 (BOE št. 61 z dne 11. marca 2004, str. 10951) (v nadaljevanju: sporna shema), opredeliti kot državno pomoč. Komisija je v bistvu odgovorila, da po informacijah, ki jih ima, sporna shema ne spada na področje uporabe pravil o državni pomoči.
2 Komisija je z dopisoma z dne 15. januarja in 26. marca 2007 od španskih organov zahtevala, naj predložijo informacije za presojo področja uporabe in učinkov sporne sheme. Kraljevina Španija je z dopisoma z dne 16. februarja in 4. junija 2007 Komisiji poslala zahtevane informacije.
3 Komisija je 28. avgusta 2007 po telefaksu prejela pritožbo zasebnega subjekta, ki je trdil, da sporna shema pomeni državno pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.
4 Komisija je z odločbo z dne 10. oktobra 2007 (povzetek v UL C 311, str. 21) sprožila formalni postopek preiskave v zvezi s sporno ureditvijo.
5 Komisija je z dopisom z dne 5. decembra 2007 prejela pripombe Kraljevine Španije v zvezi s to odločitvijo o sprožitvi formalnega postopka. Med 18. januarjem in 16. junijem 2008 je prejela tudi pripombe 32 zainteresiranih oseb. Kraljevina Španija je na pripombe zainteresiranih oseb odgovorila z dopisoma z dne 30. junija 2008 in 22. aprila 2009.
6 Tehnični sestanki s španskimi organi so potekali 18. februarja 2008, 12. maja in 8. junija 2009. Drugi tehnični sestanki so bili organizirani tudi z nekaterimi od 32 zainteresiranih oseb.
7 Kraljevina Španija je z dopisom z dne 14. julija 2008 in elektronskim sporočilom z dne 16. junija 2009 Komisiji predložila dodatne informacije.
8 Komisija je postopek v zvezi s prevzemi deležev, izvedenimi v Evropski uniji, končala z Odločbo 2011/5/ES z dne 28. oktobra 2009 o davčni amortizaciji finančnega dobrega imena (goodwill) za prevzeme tujih deležev C 45/07 (ex NN 51/07, ex CP 9/07) Španije (UL 2011, L 7, str. 48, v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
9 V izpodbijani odločbi je ugotovljeno, da sporna shema, ki pomeni davčno ugodnost, ki španskim podjetjem omogoča amortizacijo dobrega imena, ki izhaja iz prevzema deležev v tujih podjetjih, ni združljiva s skupnim trgom, kadar se uporablja za prevzeme deležev v podjetjih, ustanovljenih v Uniji.
10 Vendar se lahko v skladu s členom 1(2) in (3) izpodbijane odločbe sporna shema po načelu varstva legitimnih pričakovanj še naprej uporablja za prevzeme deležev, izvedene pred objavo odločitve o sprožitvi formalnega postopka preiskave v Uradnem listu Evropske unije 21. decembra 2007, ter za prevzeme deležev, za katere je bilo potrebno dovoljenje regulatornega organa, ki mu je bila transakcija priglašena pred tem datumom, in ki so bili nepreklicno končani pred 21. decembrom 2007.
Postopek in predlogi strank
11 Tožeča stranka, Modelo Continente Hipermercados, SA, sucursal en España, je 18. marca 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
12 Komisija je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 26. maja 2011, vložila ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča.
13 Tožeča stranka je 8. julija 2011 predložila svoja stališča o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.
14 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:
– ugotovi dopustnost tožbe in odredi nadaljevanje postopka;
– člen 1(1) izpodbijane odločbe razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
15 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
16 V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če stranka to predlaga, odloči o nedopustnosti, ne da bi vsebinsko odločalo o zadevi. V skladu z odstavkom 3 tega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače. V obravnavanem primeru Splošno sodišče meni, da je o zadevi dovolj poučeno na podlagi listin v spisu, zato je odločilo, da ni treba začeti ustnega postopka.
17 Komisija navaja, da obravnavana tožba ni dopustna, ker tožeča stranka ni dokazala niti pravnega interesa niti tega, da se izpodbijana odločba nanjo posamično nanaša.
18 Začeti je treba s preizkusom drugega ugovora nedopustnosti, ki ga je podala Komisija.
19 Na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU lahko „[f]izične ali pravne osebe […] pod pogoji iz prvega in drugega odstavka vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov“.
20 Ker je bila izpodbijana odločba sprejeta po formalnem postopku preiskave in ni bila naslovljena na tožečo stranko, je treba vprašanje, ali se nanjo nanaša posamično, preučiti ob upoštevanju meril, določenih v sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji (25/62, Recueil, str. 197, 223). Tožeča stranka mora tako dokazati, da se izpodbijana odločba nanaša nanjo, ker vpliva nanjo zaradi nekaterih zanjo značilnih lastnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jo razlikuje glede na druge subjekte in jo torej individualizira podobno kot naslovnika odločbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑298/00 P, Recueil, str. I‑4087, točka 36 in navedena sodna praksa).
21 Da bi tožeča stranka dokazala, da se izpodbijana odločba o nezakonitosti in nezdružljivosti sporne sheme s skupnim trgom, v delu v katerem se uporablja za pridobitev deležev v Evropski uniji, nanjo nanaša posamično, navaja svoj status upravičenke iz navedene sheme.
22 V skladu z ustaljeno sodno prakso podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski sistem pomoči, če se ta odločba nanaša nanj samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa potencialnega upravičenca iz navedenega sistema. Taka odločba je namreč za to podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno (glej zgoraj navedeno sodbo Italija proti Komisiji, točka 37 in navedena sodna praksa, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 11. junija 2009 v zadevi Acegas proti Komisiji, T‑309/02, ZOdl., str. II‑1809, točka 47 in navedena sodna praksa).
23 Vendar se zadevna odločba na podjetje nanaša posamično in njegova tožba je zoper to odločbo dopustna, če se zadevna odločba ne nanaša nanj samo kot na podjetje v obravnavanem sektorju, ki je potencialni upravičenec iz zadevne sheme pomoči, ampak tudi kot na dejanskega upravičenca do individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova te sheme in glede katere je Komisija odredila zagotovitev vračila (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, C‑15/98 in C‑105/99, Recueil, str. I‑8855, točki 34 in 35, in sodbo Splošnega sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Banco Comercial dos Açores proti Komisiji, T‑75/03, neobjavljena v ZOdl., točka 44).
24 Zato je treba preveriti, ali ima tožeča stranka status dejanske upravičenke do individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova sheme pomoči, na katero se nanaša odločba, in glede katere je Komisija odredila zagotovitev vračila (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 9. junija 2011 v združenih zadevah Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi proti Komisiji, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, ZOdl., str. I‑4727, točka 53 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. marca 2012 v zadevi Iberdrola proti Komisiji, T‑221/10, neobjavljena v ZOdl., točka 27).
25 Tožeča stranka navaja, da se izpodbijana odločba nanjo nanaša posamično zaradi prevzema deležev, ki je bil izveden v družbi s sedežem na Portugalskem. Navaja, da je njena matična družba s sedežem na Portugalskem 26. julija 2007 sklenila kupno pogodbo z nizozemsko družbo pod pogojem, da se pridobi odobritev portugalskega organa za konkurenco. Ta je zadevno transakcijo odobril 27. decembra 2007, potem ko je bil obveščen o dejstvu, da je bil „pogodbeni položaj“ matične družbe tožeče stranke na podlagi kupne pogodbe prenesen na tožečo stranko. Transakcija je bila končno izvedena 31. decembra 2007 in tožeča stranka je v prilogi k tožbi predložila več dokumentov, ki dokazujejo, da je za to transakcijo uporabila sporno shemo. Tako je tožeča stranka dokazala status dejanske upravičenke. Vendar navaja, da ji ni naložena obveznost vračila.
26 Tožeča stranka, opirajoč se na sodno prakso, v zvezi s tem navaja, da priznanje posamičnega nanašanja upravičenca do pomoči, dodeljene na podlagi sheme pomoči, ki je bila razglašena za nezakonito in nezdružljivo, ne more biti omejen le na primere, v katerih je temu naloženo vračilo te pomoči. Po njenem mnenju je namreč obveznost vračila sodna praksa obravnava zgolj dodatno.
27 To trditev je treba zavrniti. Tako sodbe, navedene v točki 23 zgoraj, kot odločbe, ki jih navaja tožeča stranka, z enakim besedilom pogojujejo posamično nanašanje odločbe, s katero je shema pomoči razglašena za nezdružljivo, na tožečo stranko z dokazom njenega statusa dejanske upravičenke do individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova te sheme in glede katere je Komisija odredila zagotovitev vračila (sodbe Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2007 v zadevi Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, T‑136/05, ZOdl., str. II‑4063, točka 70, ter z dne 11. junija 2009 v zadevi Confservizi proti Komisiji, T‑292/02, ZOdl., str. II‑1659, točka 44, in v zadevi AEM proti Komisiji, T‑301/02, ZOdl., str. II‑1757, točka 45). Iz te formulacije, ki obveznost zagotovitve vračila postavlja na enako raven kot status dejanske upravičenke, ki ga ima tožeča stranka, ni mogoče sklepati, da je zahteva po taki obveznosti sekundarna oziroma odvečna.
28 Poleg tega je treba poudariti, da se je Splošno sodišče v sodbi z dne 28. novembra 2008 v združenih zadevah Hôtel Cipriani in drugi proti Komisiji (T‑254/00, T‑270/00 in T‑277/00, ZOdl., str. II‑3269, točka 84), ki jo navaja tudi tožeča stranka, omejilo na ponovitev dveh zgoraj omenjenih pogojev in pripisalo poseben pomen odredbi za zagotovitev vračila, saj je štelo, da je individualizacija v tem primeru posledica posebnega posega z naložitvijo vračila v interese članov tega zaprtega kroga, za katere se lahko ugotovi, kdo so. Sodišče je odločalo o pritožbi zoper to sodbo in ocenilo, da je Splošno sodišče pravilno ocenilo, da so imela tožeča podjetja procesno upravičenje, saj se je sporna odločba nanje posamično nanašala zaradi posebnega posega v njihov pravni položaj z odredbo o zagotovitvi vračila zadevnih pomoči (zgoraj navedena sodba Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi proti Komisiji, točka 51).
29 Poleg tega v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, iz točke 56 zgoraj navedene sodbe Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi proti Komisiji, ni mogoče sklepati, da je Sodišče nedvomno potrdilo, da naložitev vračila ugodnosti ni pogoj sine qua non za to, da se tožeča stranka šteje za posamično prizadeto. V tej točki je namreč Sodišče navedlo, da se odredba o naložitvi vračila že posamično nanaša na vse upravičence zadevnega programa, ker so od sprejetja sporne odločbe izpostavljeni tveganju, da bo treba ugodnosti, ki so jih prejeli, vrniti, in so zato prizadeti v svojem pravnem položaju, ne da bi bilo treba obravnavati dodatne pogoje v zvezi s položaji, v katerih odločba Komisije ne vsebuje odredbe o zagotovitvi vračila. V isti točki je Sodišče navedlo tudi, da možnost, da se ugodnosti, ki so razglašene za nezakonite, naknadno ne izterjajo od upravičencev, ne izključuje tega, da se ti štejejo za posamično prizadete. Tako se je Sodišče omejilo na navedbo, da odredba o zagotovitvi vračila iz sporne odločbe zadošča za individualizacijo zadevnih upravičencev, ne da bi bilo treba preveriti, ali ima ta odredba učinke na nacionalni ravni.
30 Iz tega izhaja, da se izpodbijani akt, kadar zahteva zagotovitev vračila pomoči, dodeljenih na podlagi sheme pomoči, posamično nanaša le na tožeče stranke, ki so zajete z obveznostjo vračila.
31 Zato tožeče stranke ob tem, da ni bila podvržena obveznosti vračila, ni mogoče šteti za posamično prizadeto z izpodbijano odločbo.
32 Če je za trditev tožeče stranke, da bi zavrženje te tožbe kot nedopustne pomenilo, da ji je odvzeto učinkovito sodno varstvo, čeprav je navedena v okviru njene argumentacije v zvezi s procesnim upravičenjem, treba šteti, da se uveljavlja tudi v utemeljitev njenega statusa individualno prizadete osebe, je treba opozoriti, da je Evropska unija pravna unija, v kateri so institucije podvržene nadzoru skladnosti njihovih aktov s Pogodbo in splošnimi pravnimi načeli, katerih del so temeljne pravice. Zato morajo imeti posamezniki možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Unije. Vendar v obravnavani zadevi tožeča stranka nikakor ni prikrajšana za vsakršno učinkovito sodno varstvo. Tudi če bo namreč ta tožba razglašena za nedopustno, nič ne nasprotuje temu, da tožeča stranka v okviru sporov pred nacionalnim sodiščem, katerih obstoj zatrjuje in v katerih so bili navedeni tožbeni razlogi v zvezi z neobstojem obveznosti vračila, do katerega je upravičena na podlagi izpodbijane odločbe, nacionalnemu sodišču predlaga, naj začne postopek predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU glede veljavnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem določa nezdružljivost sporne sheme (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 24. marca 2011 v združenih zadevah Freistaat Sachsen in drugi proti Komisiji, T‑443/08 in T‑455/08, ZOdl., str. II‑1311, točka 55 in navedena sodna praksa). V nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, zaradi obstoja drugih tožb pred Splošnim sodiščem zoper člen 1(1) izpodbijane odločbe tako sodno varstvo ne bi bilo vprašljivo. Splošno sodišče namreč to odločbo bodisi razglasi za nično in nacionalno sodišče mora to upoštevati bodisi zavrne tožbe in obveznost nacionalnega sodišča, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje ob dvomu glede veljavnosti zadevne določbe, ostane (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 22. oktobra 1987 v zadevi Foto‑Frost, 314/85, Recueil, str. 4199, 4225, točka 15).
33 Glede na zgoraj navedeno je treba tožbo zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba preučiti prvi razlog nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija v zvezi z neobstojem pravnega interesa tožeče stranke.
Stroški
34 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi lastne stroške in v skladu s predlogi Komisije tej plača stroške, ki jih je priglasila.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže.
2. Družbi Modelo Continente Hipermercados, SA, sucursal en España, se naloži plačilo stroškov.
V Luxembourgu, 21. marca 2012.