SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. novembra 2015(*)
„Direktiva 2010/30/EU – Navajanje porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, z nalepkami in standardiziranimi podatki o izdelku – Delegirana uredba (EU) št. 665/2013 – Pristojnost Komisije – Enako obravnavanje – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑544/13,
Dyson Ltd s sedežem v Malmesburyju (Združeno kraljestvo), ki jo zastopajo F. Carlin, barrister, E. Batchelor in M. Healy, solicitors,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata E. White in K. Herrmann, agenta,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 665/2013 z dne 3. maja 2013 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami (UL L 192, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in V. Kreuschitz, sodnik,
sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. februarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predmet te tožbe je predlog za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 665/2013 z dne 3. maja 2013 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami (UL L 192, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba), ki ga je vložila tožeča stranka, Dyson Ltd, družba angleškega prava, ki ima po svetu 4400 zaposlenih in ki v več kot šestdesetih državah oblikuje, proizvaja in prodaja sesalnike za domačo uporabo, katerih zbiralniki prahu delujejo s posodami brez vrečke.
Pravni okvir
2 Evropska komisija je izpodbijano uredbo sprejela, da bi dopolnila Direktivo 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (UL L 153, str. 1) v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami.
Direktiva 2010/30
3 Direktiva 2010/30 v skladu s svojim členom 1(1) in (2) „določa okvir za uskladitev nacionalnih ukrepov v zvezi z informiranjem končnega uporabnika, zlasti z nalepkami in podatki o izdelku, porabo energije ter po potrebi drugih bistvenih virov med uporabo in dodatnih podatkov v zvezi z izdelki, povezani z energijo, s čimer se končnim uporabnikom omogoči, da izberejo učinkovitejše izdelke“, pri čemer ta direktiva velja „za izdelke, povezane z energijo, ki med uporabo znatno neposredno ali posredno vplivajo na porabo energije, in kjer je to ustrezno, na druge bistvene vire“.
4 Člen 5(a) Direktive 2010/30 določa, da države članice zagotovijo, da „dobavitelji, ki dajejo v promet ali dajejo v uporabo izdelke, ki jih zajema delegirani akt, zagotovijo nalepko in standardne podatke o izdelku v skladu [z] direktivo in delegiranim aktom“.
5 Člen 10 Direktive 2010/30, naslovljen „Delegirani akti“, določa:
„1. Komisija z delegiranimi akti v skladu s členi 11, 12 in 13 določi podrobnosti o nalepki in standardnih podatkih o izdelku za vsak tip izdelka v skladu s tem členom.
Kadar izdelek izpolnjuje merila, navedena v odstavku 2, se vključi v delegirani akt v skladu z odstavkom 4.
Na podlagi določb delegiranih aktov v zvezi s podatki na nalepki in standardnimi podatki o izdelku glede porabe energije in drugih bistvenih virov med uporabo se lahko končni uporabniki odločajo o nakupu na podlagi zadovoljivih podatkov, organi tržnega nadzora pa preverijo, ali so izdelki v skladu z zagotovljenimi podatki.
Kadar delegirani akt vsebuje določbe v zvezi z energetsko učinkovitostjo in porabo bistvenih virov izdelka, mora biti z obliko in vsebino nalepke poudarjena energetska učinkovitost izdelka.
2. Merila iz odstavka 1 so naslednja:
(a) z upoštevanjem večine najnovejših podatkov, ki so na voljo, in količine izdelkov, danih na trg Unije, imajo izdelki veliko zmožnost za prihranek energije in, kjer je primerno, drugih bistvenih virov;
(b) med izdelki, ki so na trgu in so enakovredni po učinkovitosti, so izjemno velike razlike med zadevnimi stopnjami učinkovitosti;
(c) Komisija upošteva zadevno zakonodajo in samourejevalne ukrepe Unije, kot so prostovoljni dogovori, ki naj bi cilje politike izpolnili hitreje in z manjšimi stroški kot obvezujoče zahteve.
3. Komisija pri pripravi osnutka delegiranega akta:
(a) upošteva okoljske parametre iz dela 1 Priloge I k Direktivi 2009/125/ES, ki so opredeljeni kot pomembni v zadevnem izvedbenem ukrepu iz Direktive 2009/125/ES in bi jih moral končni uporabnik poznati, ko izdelek uporablja;
(b) oceni vpliv akta na okolje, končne uporabnike in proizvajalce ter mala in srednje velika podjetja (MSP) na področju konkurenčnosti, tudi zunaj Unije, inovacije, dostop do trga ter stroške in koristi;
(c) organizira posvetovanja z zainteresiranimi stranmi;
(d) določi datum(-e) izvedbe, morebitne postopne ali prehodne ukrepe ali obdobja in pri tem posebej upošteva možne vplive na MSP ali na določene skupine izdelkov, ki jih izdelujejo predvsem MSP.
4. Delegirani akti podrobno določajo predvsem:
(a) natančno definicijo obravnavanih tipov izdelkov;
(b) merilne standarde in postopke, ki jih je treba uporabiti za pridobitev podatkov, navedenih v členu 1(1);
(c) podrobnosti o tehnični dokumentaciji, ki jo zahteva člen 5;
(d) obliko in vsebino nalepke, navedene v členu 4, ki mora imeti, kolikor je mogoče, enotne oblikovne značilnosti za vse skupine izdelkov in mora biti v vsakem primeru jasno vidna in čitljiva. Podlaga za obliko nalepke ostane razvrstitev, pri kateri so uporabljene črke od A do G; stopnje razvrstitve ustrezajo znatnim prihrankom energije in stroškov z vidika končnega uporabnika.
V razvrstitev se lahko vključijo trije dodatni razredi, če je to potrebno zaradi tehnološkega napredka. Ti dodatni razredi bodo A+, A++ in A+++ za najučinkovitejši razred. Načeloma bo skupno število razredov omejeno na sedem, razen če je še vedno zapolnjenih več razredov.
Barvno lestvico sestavlja največ sedem različnih barv od temno zelene do rdeče. Samo barvna oznaka najvišjega razreda je vedno temno zelena. Če je več kot sedem razredov, se lahko podvaja le rdeča barva.
Razvrstitev se spremeni predvsem, če je znaten delež izdelkov na notranjem trgu uvrščen v dva najvišja razreda energetske učinkovitosti in če je z nadaljnjim razlikovanjem izdelkov mogoče doseči dodatne prihranke.
Podrobna merila za morebitno prerazvrstitev izdelkov se po potrebi določijo za vsak primer posebej v zadevnih delegiranih aktih;
(e) […]
(f) vsebino, in po potrebi, velikost ter druge podrobnosti v zvezi s standardnimi podatki o izdelku ali drugimi podatki, določenimi v členih 4 in 5(c). Podatke z nalepke morajo zajemati tudi standardni podatki o izdelku;
(g) posebno vsebino nalepke za oglaševanje, ki mora biti čitljiva in vidna, vključno z, kadar je primerno, energijskim razredom in drugimi zadevnimi stopnjami učinkovitosti zadevnega izdelka;
(h) trajanje razvrstitve nalepk, kadar je primerno, v skladu s točko (d);
(i) raven točnosti [natančnosti] podatkov na nalepki in standardnih podatkov o izdelku;
(j) datum za ocenitev in morebitno revizijo delegiranega akta z upoštevanjem hitrosti tehnološkega napredka.“
6 Člen 11 Direktive 2010/30, naslovljen „Izvajanje pooblastila“, določa:
„1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 10 se prenese na Komisijo za obdobje petih let z začetkom 19. junija 2010. Komisija pripravi poročilo o pooblastilu najpozneje šest mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet pooblastilo prekliče v skladu s členom 12.
2. Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
[…]“
Izpodbijana uredba
7 Komisija je za dopolnitev Direktive 2010/30, kar zadeva označevanje sesalnikov z energijskimi nalepkami, 3. maja 2013 sprejela izpodbijano uredbo.
8 Izpodbijana uredba v skladu s svojim členom 1(1) „vzpostavlja zahteve za označevanje in zagotavljanje dodatnih podatkov o izdelku za sesalnike, ki se napajajo iz električnega omrežja, vključno s hibridnimi sesalniki“.
9 Člen 3 izpodbijane uredbe, naslovljen „Obveznosti dobaviteljev in časovni razpored“, določa:
„1. Dobavitelji zagotovijo, da bo po 1. septembru 2014:
(a) vsak sesalnik opremljen s tiskano nalepko v obliki in s podatki, kot je določeno v Prilogi II;
(b) na voljo podatkovni list za izdelek, kot je določeno v Prilogi III;
(c) organom držav članic in Komisiji na zahtevo predložena tehnična dokumentacija, kot je določeno v Prilogi IV;
(d) vsak oglas za določen model sesalnika, v kolikor vsebuje informacije v zvezi z energijo ali ceno, navajal razred energijske učinkovitosti;
(e) vsako tehnično promocijsko gradivo, ki se nanaša na določen model sesalnika in opisuje njegove posebne tehnične parametre, vključevalo razred energijske učinkovitosti navedenega modela.
2. Oblika nalepke, določena v Prilogi II, se uporablja po naslednjem časovnem razporedu:
(a) za sesalnike, dane na trg po 1. septembru 2014 nalepke ustrezajo nalepki 1 iz Priloge II;
(b) za sesalnike, dane na trg po 1. septembru 2017 nalepke ustrezajo nalepki 2 iz Priloge II.“
10 Člen 5 izpodbijane uredbe, naslovljen „Merilne metode“, določa, da se „[p]odatki, ki jih je treba zagotoviti v skladu s členoma 3 in 4, […] pridobijo z uporabo zanesljivih, točnih [natančnih] in ponovljivih merilnih in računskih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, kot je določeno v Prilogi VI.“
11 Člen 7 izpodbijane uredbe, naslovljen „Pregled“, določa:
„Komisija to uredbo z vidika tehnološkega napredka pregleda najpozneje pet let po začetku njene veljavnosti. Pri pregledu se ocenijo zlasti dovoljena odstopanja pri preverjanju, določena v Prilogi VII, ali naj se veliki akumulatorski sesalniki vključijo v njeno področje uporabe in ali se lahko uporabijo metode merjenja letne porabe energije, zmogljivosti pobiranja prahu in izpusta prahu, ki temeljijo na delno napolnjeni in ne na prazni posodi.“
12 Točka 1 Priloge VI k izpodbijani uredbi določa:
„Zaradi skladnosti z zahtevami te uredbe in preverjanja skladnosti se meritve in izračuni opravijo na podlagi zanesljivih, točnih [natančnih] in ponovljivih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, vključno s harmoniziranimi standardi, katerih referenčne številke so bile v ta namen objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Ustrezati morajo tehničnim opredelitvam, pogojem, enačbam in parametrom, določenim v tej prilogi.“
13 Izpodbijana uredba je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena 13. julija 2013.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 7. oktobra 2013, temu sodišču predlagala razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.
15 Tožeča stranka je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča istega dne vložila predlog za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.
16 Komisija je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. oktobra 2013, predložila stališča v zvezi s predlogom za obravnavanje po hitrem postopku.
17 S sklepom z dne 26. novembra 2013 je bil predlog tožeče stranke za obravnavanje po hitrem postopku zavrnjen.
18 Splošno sodišče je 21. novembra 2014 na podlagi poročila sodnice poročevalke odločilo, da bo začelo ustni postopek.
19 Stranke so na obravnavi z dne 4. februarja 2015 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
22 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge. S prvim zatrjuje nepristojnost Komisije, z drugim neobstoj obrazložitve izpodbijane uredbe in s tretjim kršitev načela enakega obravnavanja.
23 Splošno sodišče ugotavlja, da je treba najprej obravnavati prvi, nato tretji in nazadnje drugi tožbeni razlog.
Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije
24 S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da je izpodbijana uredba nezakonita, ker je Komisija prekoračila meje pristojnosti, ki jo ima na podlagi direktive.
25 Prvi tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.
26 Tožeča stranka s prvim delom zlasti zatrjuje, da bodo z izpodbijano uredbo potrošniki zavedeni glede energetske učinkovitosti sesalnikov.
27 Tožeča stranka z drugim delom Komisiji očita, da v izpodbijani uredbi ni naložila obveznosti informiranja o vrečkah in filtrih kot bistvenih virih, ki se porabljajo med uporabo.
Dopustnost prvega tožbenega razloga
28 Komisija je, ne da bi formalno zatrjevala nedopustnost prvega tožbenega razloga, postavila vprašanje o njegovi dopustnosti s tem, da je navedla, da čeprav se tožeča stranka sklicuje na njeno nepristojnost v zvezi s členom 10(1) Direktive 2010/30, dejansko trdi, da izpodbijana uredba ni v skladu s to določbo. Zatrjevala naj namreč ne bi, da so bile z izpodbijano uredbo naložene obveznosti ali določene zahteve ali pogoji, ki presegajo to, kar je Komisija pristojna naložiti ali določiti, ampak naj bi le navedla odlomek iz člena 10(1) Direktive 2010/30, da bi potrdila, da bi morala biti metoda merjenja energetske učinkovitosti opredeljena na podlagi testov, izvedenih s polno posodo, in bi morala predvideti obstoj zahtev v zvezi z vrečkami in filtri kot bistvenimi viri.
29 Tožeča stranka naj bi torej izpodbijala presojo dejstev in regulativne odločitve Komisije v okviru izvajanja pooblastila na podlagi Direktive, čeprav je Komisija presojo vprašanja, ali je treba na podlagi tega prvi tožbeni razlog razglasiti za nedopusten zaradi neizpolnjevanja zahteve iz člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991, vendarle prepustila Splošnemu sodišču.
30 Ker tako Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj presodi dopustnost prvega tožbenega razloga, čeprav ne da bi formalno zatrjevala nedopustnost tega tožbenega razloga, je treba vprašanje dopustnosti preveriti, preden se, če je potrebno, presodi njegova utemeljenost.
31 Komisija v bistvu zatrjuje, da v delu, v katerem se prvi tožbeni razlog ne nanaša na presojo pristojnosti Komisije, ampak na vsebinsko zakonitost izpodbijane uredbe, prvi tožbeni razlog ne izpolnjuje nujno zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991.
32 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z novo različico te določbe člen 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da tožba „vsebuje […] predmet spora, […] razloge in trditve ter povzetek navedenih razlogov“.
33 V obravnavani zadevi je treba torej ugotoviti, da tožba izpolnjuje zahteve iz člena 76(d) Poslovnika v novi različici.
34 Ni namreč mogoče resno izpodbijati, da je tožeča stranka nedvoumno navedla predmet spora v točki 2 tožbe in vsaj povzetek tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev tožbe, v točkah od 66 do 102 tožbe, med njimi v točkah od 66 do 84 tožbe prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na nepristojnost Komisije, ne glede na brezpredmetnost trditev, navedenih v utemeljitev tega razloga, kot je oblikovan v tožbi, saj vprašanje morebitne brezpredmetnosti neke trditve nikakor ne vpliva na dopustnost tožbenega razloga, v utemeljitev katerega je navedena.
35 Zato je prvi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na nepristojnost Komisije, ob upoštevanju zahtev iz člena 76(d) Poslovnika v novi različici dopusten.
Vsebinska presoja prvega tožbenega razloga
36 Uvodoma je treba navesti, da je iz pisnih vlog tožeče stranke pred Splošnim sodiščem jasno razvidno, da zadnjenavedena s prvim tožbenim razlogom ne navaja nepristojnosti Komisije za sprejetje delegirane uredbe same po sebi, ampak izpodbija vsebinsko izvajanje te pristojnosti.
37 Splošno sodišče torej meni, da tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom zatrjuje očitno napako Komisije pri presoji ob sprejetju izpodbijane uredbe.
– Uvodne ugotovitve o intenzivnosti sodnega nadzora in ciljih Direktive 2010/30
38 Prvič, uvodoma je treba spomniti, da je sodišče Evropske unije organom Unije v okviru izvajanja njihovih pristojnosti priznalo široko diskrecijsko pravico, kadar njihovo delovanje zahteva tako politične, gospodarske in socialne odločitve in kadar so dolžni opraviti zapletene presoje in ocene. Vendar morajo organi Unije kljub takim pristojnostim svojo odločitev utemeljiti na objektivnih in primernih merilih glede na cilj, ki ga želijo z zadevno zakonodajo doseči, ob upoštevanju vseh dejstev ter razpoložljivih tehničnih in znanstvenih podatkov med sprejetjem obravnavanega akta (glej sodbo z dne 16. decembra 2008, Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, C‑127/07, ZOdl., EU:C:2008:728, točki 57 in 58 ter navedena sodna praksa).
39 V skladu z ustaljeno sodno prakso se mora nadzor sodišča Unije, kadar imajo organi Unije široko diskrecijsko pravico, zlasti glede presoje zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejmejo, omejiti na preučitev, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, oziroma tudi na to, ali ti organi niso očitno prekoračili mej svoje diskrecijske pravice (sodba z dne 21. julija 2011, Etimine, C‑15/10, ZOdl., EU:C:2011:504, točka 60).
40 Drugič, in kar zadeva cilje Direktive 2010/30, je treba najprej poudariti, da je iz njenih uvodnih izjav 4 in 5 razvidno, da se ta nanaša na to, da „[s] premišljeno izbiro potrošniki vplivajo na izboljšanje učinkovitosti izdelkov, povezanih z energijo“, da bi „[z]agotavljanje točnih, ustreznih in primerljivih podatkov o specifični porabi energije izdelkov, povezanih z energijo, […] moralo vplivati na končne uporabnike, da se odločijo za izdelke, ki med uporabo porabijo ali posredno vodijo do manjše porabe energije in drugih bistvenih virov“, tako, da se na eni strani „proizvajalce [spodbuja], da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje porabe energije in drugih bistvenih virov izdelkov, ki jih izdelujejo“, in na drugi strani „posredno spodbuja […] tudi učinkovito uporabo teh izdelkov“, da bi ta informacija „prispeval[a] k uresničevanju cilja EU o 20 % povečanju energetske učinkovitosti“.
41 Dalje, iz uvodne izjave 13 Direktive 2010/30 je razvidno, da „[i]zdelki, povezani z energijo, med uporabo neposredno ali posredno vplivajo na rabo veliko oblik energije, od katerih sta najpomembnejši elektrika in plin“, tako da bi Direktiva 2010/30 „morala […] zajemati izdelke, povezane z energijo, ki med uporabo neposredno ali posredno vplivajo na rabo katere koli oblike energije“.
42 Nazadnje, v uvodni izjavi 14 Direktive 2010/30 je navedeno, da bi bilo treba „[v] delegirani akt […] vključiti izdelke, povezane z energijo, ki med uporabo neposredno ali posredno znatno vplivajo na porabo energije ali bistvenih virov, kjer je to ustrezno, in ki ponujajo zadostno podlago za večjo učinkovitost, če lahko zagotovitev podatkov z nalepkami spodbudi končne uporabnike k nakupu učinkovitejših izdelkov“.
43 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba presoditi utemeljenost prvega tožbenega razloga v delu, v katerem se v bistvu nanaša na očitne napake pri presoji.
– Prvi del prvega tožbenega razloga
44 V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga tožeča stranka zatrjuje, da bo uporaba izpodbijane direktive, ki določa, da se testi izvedejo s prazno posodo, pripeljala do, prvič, posredovanja nenatančnih informacij, drugič, tega, da med informacije, ki jih je treba posredovati, ne bodo vključeni podatki o energetski učinkovitosti „med uporabo“, tretjič, tega, da se proizvajalcev ne bo spodbudilo, da vlagajo v izboljšanje energetske učinkovitosti sesalnikov, in četrtič, do zagotavljanja označevanja, ki ne bo omogočalo uresničevanja cilja zmanjšanja porabe energije, ampak bo, nasprotno, lahko povzročilo povečanje porabe energije.
45 Prvič, tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da je potrošnike zavajala glede porabe energije sesalnikov, ker se učinkovitost čiščenja meri le na podlagi testov, izvedenih s prazno posodo.
46 Res je, da ni izključeno, da sta učinkovitost sesanja sesalnika s polno posodo in tako njegova energetska učinkovitost, ki izhaja iz tega, zaradi zbiranja prahu zmanjšani.
47 Vendar Komisiji ni mogoče očitati, da ni zahtevala, da se testi izvedejo s polno posodo, če je lahko na podlagi široke diskrecijske pravice presodila, da taki testi še niso bili zanesljivi, natančni in ponovljivi.
48 Poleg tega je treba neodvisno od obstoja široke diskrecijske pravice Komisije glede razvoja testov navesti, da se je ob upoštevanju ponovljivosti testov, izvedenih s polno posodo, Komisija sklicevala na to, da „krožni“ testi med laboratoriji, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti to ponovljivost, niso bili izvedeni.
49 Ob upoštevanju tega, čeprav tožeča stranka navaja več trditev, da bi dokazala zanesljivost in natančnost testa, izvedenega s polno posodo, še vedno obstajajo dvomi glede ponovljivosti navedenega testa.
50 Kot je namreč upravičeno opozorila Komisija, je za določitev ponovljivosti testa v praksi treba izvesti t. i. „krožne“ teste med laboratoriji, katerih namen je zagotavljanje pravilnosti rezultatov, pridobljenih s ponovitvijo testov v različnih laboratorijih na podlagi enega vzorca.
51 Ugotoviti je torej treba, da je tožeča stranka upoštevala le en laboratorijski test, na podlagi katerega je po njenem mnenju mogoče ugotoviti, da je ponovljiv, tako da ponovljivost testov, izvedenih s polno posodo, ni zadosti dokazana, da bi bilo mogoče ugotoviti očitno napako Komisije pri presoji.
52 Poleg tega so bili v nasprotju s trditvami tožeče stranke „krožni“ testi med laboratoriji, kot je to razvidno iz ocene učinka, ki jo je Komisija opravila pred sprejetjem izpodbijane uredbe, izvedeni s prazno posodo, s čimer je bilo potrjeno, da so ponovljivi.
53 Tako naj v okviru omejenega nadzora ne bi bilo mogoče zatrjevati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je testu, izvedenemu s prazno posodo, dala prednost pred testom, izvedenim s polno posodo.
54 Očitek tožeče stranke, ki se v bistvu nanaša na očitne napake pri presoji v zvezi z obveznostjo izvedbe testov s prazno posodo, je treba zato zavrniti.
55 Drugič, tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da ni zahtevala informacij o energetski učinkovitosti sesalnikov med njihovo uporabo, ker testi, izvedeni s prazno posodo, niso omogočali prikaza energetske učinkovitosti ob dejanskih pogojih uporabe.
56 V zvezi s tem je treba seveda spomniti, da v skladu z uvodnimi izjavami 2, 5, 13, 14 in 19 Direktive 2010/30 njen člen 1 v odstavku 1 določa informiranje končnega uporabnika o porabi energije ter po potrebi drugih bistvenih virov „med uporabo“ in v odstavku 2 določa, da Direktiva 2010/30 velja za izdelke, povezane z energijo, ki „med uporabo“ znatno neposredno ali posredno vplivajo na porabo energije, in kjer je to ustrezno, na druge bistvene vire (glej tudi člene 2(a), (c), (e) in (f), 3(1)(b) ter 4(a) Direktive 2010/30).
57 Podobno se člen 10(1), tretji pododstavek, Direktive 2010/30 sklicuje na določbe delegiranih aktov v zvezi s podatki na nalepki in standardnimi podatki o izdelku glede porabe energije in drugih bistvenih virov„med uporabo“.
58 Čeprav se ukrepi za testiranje energetske učinkovitosti sesalnikov izvedejo na podlagi testov, izvedenih s prazno posodo, očitno ni mogoče izključiti, da se sesalnik ni uporabljal, preden je bil test izveden.
59 Vseeno pa trditev tožeče stranke v zvezi s tem temelji na preširoki razlagi izraza „med uporabo“, ker si je težko predstavljati testiranje učinkovitosti čiščenja sesalnika, ne da bi se ta uporabljal, pa čeprav prvič.
60 Ker se očitek tožeče stranke v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji v zvezi z neinformiranjem o učinkovitosti sesalnika „med uporabo“, ga je treba zavrniti.
61 Tretjič, tožeča stranka v bistvu meni, da je izpodbijana uredba nezakonita, ker se proizvajalcev sesalnikov ne spodbuja, naj izberejo boljšo zasnovo tako, da bi izboljšali energetsko učinkovitost.
62 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 7 izpodbijane uredbe določa, da Komisija to uredbo z vidika tehnološkega napredka pregleda najpozneje pet let po začetku njene veljavnosti in da se pri pregledu ocenijo zlasti izvedljivost merilnih metod, ki temeljijo na delno napolnjeni, in ne na prazni posodi.
63 Za zavrnitev tega očitka zato zadostuje, da se šteje, da morajo – drugače kot trdi tožeča stranka – proizvajalci sesalnikov „z vrečkami“ glede na člen 7 izpodbijane uredbe upoštevati morebitni prihodnji razvoj.
64 Zato ni mogoče zatrjevati, da izpodbijana uredba proizvajalcev sesalnikov ne spodbuja, naj izberejo boljšo zasnovo, da bi izboljšali energetsko učinkovitost.
65 Zato je treba tudi očitek tožeče stranke, ki se v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji glede neobstoja spodbujanja proizvajalcev, naj izboljšajo energetsko učinkovitost, zavrniti.
66 Četrtič in zadnjič, tožeča stranka Komisiji očita, da je v izpodbijani uredbi v bistvu naložila obveznost informiranja, ki ne omogoča uresničevanja cilja zmanjšanja porabe energije, ampak, nasprotno, lahko privede do povečanja porabe energije.
67 Za zavrnitev tega očitka zadostuje navesti, da temelji na izjemno spekulativnih podatkih, na podlagi katerih ni mogoče trditi, da je izpodbijana uredba zaradi očitne napake pri presoji neveljavna.
68 Zato je treba očitek tožeče stranke, ki se v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji v zvezi z obveznostjo informiranja, ki ne omogoča uresničevanja cilja zmanjšanja porabe energije, prav tako zavrniti.
69 Prvi del prvega tožbenega razloga je treba zato v delu, v katerem se v bistvu nanaša na očitne napake pri presoji, zavrniti.
70 Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
– Drugi del prvega tožbenega razloga
71 V okviru drugega dela prvega tožbenega razloga tožeča stranka Komisiji očita, da ni naložila obveznosti informiranja o uporabi potrošnega materiala, kar je bila na podlagi člena 10(1) Direktive 2010/30 zavezana storiti.
72 V okviru drugega dela prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker ni naložila nobene obveznosti informiranja o uporabi potrošnega materiala, in sicer vrečk in filtrov, medtem ko naj bi bila na eni strani Komisija zavezana uvesti okvir za informacije, posredovane potrošnikom v zvezi z bistvenimi viri, ki se porabijo med uporabo, in na drugi strani vrečke in filtri pomenijo bistvene vire, ki se porabijo med uporabo.
73 V zvezi s tem je treba navesti, da je iz člena 1(2) Direktive 2010/30 razvidno, da zadnjenavedena velja „za izdelke, povezane z energijo, ki med uporabo znatno neposredno ali posredno vplivajo na porabo energije, in kjer je to ustrezno, na druge bistvene vire“.
74 Dejstvo ostaja, da člen 2(c) Direktive 2010/30 določa, da „drugi bistveni viri“ za namene te direktive pomenijo „vodo, kemikalije ali katero koli drugo snov, ki jo izdelek porabi pri normalnem delovanju“.
75 Torej ni mogoče resno zatrjevati, da je treba zadevni potrošni material, in sicer vrečke in filtre, šteti za vodo, kemikalije ali katero koli drugo snov v smislu člena 2(c) Direktive 2010/30.
76 Očitek tožeče stranke, ki se v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji v zvezi z neobstojem informiranja o potrošnem materialu, je treba zato zavrniti.
77 Drugi del prvega tožbenega razloga je treba zato zavrniti in torej tudi prvi tožbeni razlog v celoti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja
78 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga zatrjuje, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja.
79 Po mnenju tožeče stranke je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker je sesalnikom „z vrečko“ dajala prednost pred sesalniki „brez vrečke“ ali sesalniki s „ciklonsko“ tehnologijo, ker izguba sesalne učinkovitosti zaradi zamašitve – kar je zlasti lastnost sesalnikov „z vrečko“ – ne more biti ugotovljena s testom „brez prahu“. Poleg tega naj na podlagi teh testov ne bi bilo mogoče ugotoviti inovacij, ki jih je izvedel proizvajalec sesalnikov „brez vrečke“ in sesalnikov s „ciklonsko“ tehnologijo, med katerimi nekateri lahko preprečijo zamašitev in ohranijo stalno učinkovitost sesanja med uporabo.
80 Komisija naj bi v izpodbijani uredbi za merjenje učinkovitosti čiščenja sesalnikov določila en test „s prazno posodo“ tako za sesalnike s „ciklonsko“ tehnologijo kot za sesalnike „z vrečko“, tako da naj ne bi upoštevala dejstva, da se v nasprotju s sesalniki s „ciklonsko“ tehnologijo sesalniki „z vrečko“ ne morejo testirati „brez vrečke“, ker so ti sesalniki zasnovani tako, da se sproti ob uporabi napolnijo s prahom.
81 Medtem ko so tako sesalniki s „ciklonsko“ tehnologijo posebej zasnovani, da bi ublažili zmanjšanje energetske učinkovitosti zaradi zbiranja prahu, naj bi se energetska učinkovitost sesalnikov „z vrečko“ zmanjševala zaradi zamašitve por vrečke z zbiranjem prahu, kar je razlika, ki naj pri testu „s prazno posodo“, ki ga zahteva izpodbijana uredba, ne bi bila izražena.
82 Iz tega naj bi bilo razvidno, da izpodbijana uredba sesalnikom „z vrečko“ daje prednost pred sesalniki s „ciklonsko“ tehnologijo.
83 Komisija trdi, da izpodbijana uredba ne nalaga testiranja sesalnikov s prazno posodo, ampak zahteva le, da se uporabijo zanesljive, natančne in ponovljive merilne in računske metode, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, vendar take metode za posode, napolnjene s prahom, še ne obstajajo.
84 Komisija meni, da ni bila zavezana čakati, da bi te metode obstajale, da bi sprejela uredbo o označevanju sesalnikov z energijskimi nalepkami, saj je verjetno, da v nasprotnem primeru ne bi mogla nikoli sprejeti predpisov na tem področju, ker bi vedno obstajali proizvajalci, ki bi zatrjevali, da njihove inovativne tehnologije niso bile dovolj upoštevane pri obstoječih metodah za testiranje in da naj bi bili torej zaradi uporabe teh metod v slabšem položaju.
85 V zvezi s tem je treba šteti, da tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom v bistvu zatrjuje, da izpodbijana uredba krši načelo enakega obravnavanja, ker različne položaje obravnava enako glede metode merjenja učinkovitosti čiščenja sesalnikov.
86 Presoja utemeljenosti tretjega tožbenega razloga tako vključuje rešitev vprašanja, ali se z uporabo enotne metode – ne glede na to, kakšna so podrobna pravila za uporabo – za merjenje učinkovitosti čiščenja sesalnikov „z vrečkami“, „brez vrečke“ ali z uporabo „ciklonske“ tehnologije, ki jo določa izpodbijana uredba, krši načelo enakega obravnavanja.
87 Uvodoma je treba navesti, da je izpodbijana uredba delegirani akt Direktive 2010/30, ki v členu 1 določa okvir za uskladitev nacionalnih ukrepov v zvezi z informiranjem končnega uporabnika, zlasti z označevanjem z nalepkami in podatki o izdelku, porabo energije ter po potrebi drugih bistvenih virov med uporabo in dodatnih podatkov v zvezi z izdelki, povezanih z energijo, s čimer se končnim uporabnikom omogoči, da izberejo učinkovitejše izdelke.
88 V ta namen člen 10(1) Direktive 2010/30 določa, da Komisija z delegiranimi akti določi podrobnosti o označevanju z nalepkami. Tretji pododstavek istega odstavka določa, da se lahko na podlagi določb delegiranih aktov v zvezi s podatki na nalepki glede porabe energije in drugih bistvenih virov med uporabo končni uporabniki odločajo o nakupu na podlagi zadovoljivih podatkov.
89 Člen 10(4)(b) Direktive 2010/30 določa tudi, da delegirani akt podrobno določa merilne standarde in postopke, ki jih je treba uporabiti za pridobitev podatkov, navedenih v členu 1(1) te direktive.
90 Izpodbijana uredba kot delegirani akt tako v členu 5 določa, da se podatki, ki jih je treba zagotoviti, pridobijo z uporabo zanesljivih, natančnih in ponovljivih merilnih in računskih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, kot je določeno v Prilogi VI k tej uredbi.
91 V obravnavani zadevi torej ni sporno, da so navedene metode enotne in da se ne razlikujejo glede na vrsto sesalnika, zlasti kadar gre za sesalnik „z vrečko“ ali sesalnik „brez vrečke“.
92 Zato je treba preveriti, ali je Komisija v izpodbijani uredbi kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je določila en test za merjenje učinkovitosti čiščenja sesalnikov brez vrečke, kakršne proizvaja tožeča stranka, in sesalnikov z vrečko.
93 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora Komisija spoštovati splošna pravna načela, med katerimi je načelo enakega obravnavanja, kot ga razlagajo sodišča Unije, in da Komisija na podlagi načela enakega obravnavanja primerljivih položajev ne more obravnavati različno ali različnih položajev enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno (sodbe z dne 29. marca 2012, Komisija/Estonija, C‑505/09 P, ZOdl., EU:C:2012:179, točka 64; z dne 19. novembra 2009, Denka International/Komisija, T‑334/07, ZOdl., EU:T:2009:453, točka 169, in z dne 7. marca 2013, Poljska/Komisija, T‑370/11, ZOdl., EU:T:2013:113, točka 30).
94 Enake zahteve veljajo za Komisijo, kadar deluje v okviru delegiranega akta na podlagi pristojnosti, ki jo ima v skladu z direktivo, kot v obravnavani zadevi.
95 V okviru te zadeve je treba, prvič, ugotoviti, da Komisija ne nasprotuje uporabi enotne metode za testiranje energetske učinkovitosti sesalnikov, ne glede na to, ali gre za sesalnike „z vrečko“ ali sesalnike „brez vrečke“.
96 Drugič, ugotoviti je treba, da Komisija ne nasprotuje niti tehnološkim razlikam, na podlagi katerih se sesalniki „z vrečko“ razlikujejo od sesalnikov „brez vrečke“.
97 Komisija namreč ne nasprotuje temu, da so sesalniki „brez vrečke“ sesalniki, ki uporabljajo „ciklonsko“ tehnologijo, ki je tehnika za mehansko ločevanje delcev v tekočini, pri čemer ta tehnika omogoča ločevanje prahu od zraka s centrifugalno silo (oddaljevanje delcev od središča vrtenja), pri tem pa se prah zbira v trdi posodi tako, da niti osrednji filter niti vrečka nista več potrebna, ker se zrak tako hitro vrtinči, da se prah stalno odstranjuje iz zračnega toka.
98 Prav tako ne nasprotuje temu, da se pri sesalnikih „z vrečko“ prah nalaga v vrečki, zaradi česar se, ko se vrečka napolni, pore vrečke zamašijo in se zato lahko moč sesanja sesalnika zmanjša, ker zrak slabše kroži.
99 Komisija prav tako izrecno priznava, da lahko „naloženi prah vpliva na učinkovitost“.
100 Komisija tudi priznava, da obstajajo objektivne razlike med sesalniki „brez vrečke“ in sesalniki „z vrečko“.
101 Tretjič, dejstvo ostaja, da Komisija nasprotuje metodologiji, na kateri temeljijo različni rezultati, ki jih je predložila tožeča stranka in ki potrjujejo izgubo sesalne učinkovitosti sesalnikov „z vrečko“, ker meni, da navedena metodologija ni niti zanesljiva, niti natančna, niti ponovljiva.
102 Komisija meni, da je test, določen v izpodbijani uredbi, edini test, ki lahko pokaže učinkovitost čiščenja sesalnikov, in da ob upoštevanju vseh dejstev ter razpoložljivih tehničnih in znanstvenih podatkov med sprejetjem izpodbijane uredbe testi, ki jih zagovarja tožeča stranka, niso niti zanesljivi, niti natančni, niti ponovljivi, tako da naj bi bilo enotno obravnavanje sesalnikov „brez vrečke“ in sesalnikov „z vrečko“ utemeljeno.
103 V skladu s sodno prakso je torej enotno obravnavanje različnih položajev utemeljeno, če temelji na objektivnem in primernem merilu (glej v tem smislu zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, EU:C:2008:728, točka 47).
104 Preveriti je torej treba, ali so utemeljitve, ki jih je navedla Komisija, ob upoštevanju ciljev, ki jim sledi Direktiva 2010/30, objektivne in primerne.
105 V obravnavani zadevi tožeča stranka ponovno trdi, da je na podlagi testov, izvedenih s polno posodo, mogoče nadzirati učinkovitost čiščenja sesalnikov, in v tem smislu zatrjuje, da standard Evropskega odbora za standardizacijo v elektrotehniki (Cenelec) že določa celovito in preizkušeno metodo za testiranje učinkovitosti čiščenja s polno posodo in da vsa nacionalna združenja potrošnikov in organi za ugotavljanje skladnosti uporabljajo eno od oblik testa, izvedenega s polno posodo.
106 Komisija, ne da bi v okviru drugega tožbenega razloga podala mnenje o testih, izvedenih s polno posodo, takim testom nasprotuje in se sklicuje na člen 7 izpodbijane uredbe, v skladu s katerim je treba pri preizkusu navedene uredbe v prihodnje upoštevati možnost morebitne vključitve zanesljivih, natančnih in ponovljivih merilnih in računskih metod, ki temeljijo na napolnjeni, in ne na prazni posodi.
107 V zvezi s tem je treba spomniti, da je sodišče Unije organom Unije v okviru izvajanja njihovih pristojnosti priznalo široko diskrecijsko pravico, kadar njihovo delovanje zahteva tako politične, gospodarske in socialne odločitve in kadar so dolžni opraviti zapletene presoje in ocene, vendar morajo organi Unije kljub takim pristojnostim svojo izbiro utemeljiti na objektivnih in primernih merilih glede na cilj, ki ga želijo z zadevno zakonodajo doseči, ob upoštevanju vseh dejstev ter razpoložljivih tehničnih in znanstvenih podatkov med sprejetjem obravnavanega akta (glej zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Arcelor Atlantique et Lorraine in drugi, EU:C:2008:728, točki 57 in 58 ter navedena sodna praksa).
108 Komisija bi morala v obravnavani zadevi, ko je izvrševala svojo diskrecijsko pravico, da bi sprejela izpodbijano uredbo, svojo izbiro metode merjenja energetske učinkovitosti utemeljiti na objektivnih merilih, v skladu s cilji, ki jih uresničuje Direktiva 2010/30, in sicer z zagotavljanjem zanesljivega in enotnega informiranja potrošnikov, da bi lahko izbrali učinkovitejše izdelke.
109 V zvezi s tem, kot je razvidno iz točk od 70 do 75 te sodbe, testi, izvedeni z delno napolnjeno posodo, niso bili testirani s „krožnimi“ testi med laboratoriji, zato bi lahko bila njihova ponovljivost vprašljiva.
110 Tako okoliščina, da testi, ki jih zagovarja tožeča stranka, sočasno ne izpolnjujejo meril zanesljivosti, natančnosti in ponovljivosti, pomeni objektivni razlog, ki utemeljuje enotno obravnavanje sesalnikov, ki uporabljajo različno tehnologijo, in sicer sesalnikov „z vrečko“ in sesalnikov „brez vrečke“.
111 Tretji tožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve
112 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom zatrjuje, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ki jo ima na podlagi člena 296 PDEU.
113 Po mnenju tožeče stranke naj v izpodbijani uredbi ne bi bilo zadostno, če sploh, pojasnjeno, zakaj stanje „tehnološkega napredka“ ne omogoča testiranja energetske učinkovitosti in učinkovitosti čiščenja sesalnikov, ko je posoda polna prahu, in zakaj je Komisija v členu 7 izpodbijane uredbe pregled te tehnike testiranja odložila za pet let.
114 Niti v izpodbijani uredbi, niti v obrazložitvi predloga, niti v pripravljalnih delih naj ne bi bile zagotovljene zadostne pojasnitve v zvezi s tem.
115 Poleg tega naj bi bila presoja Komisije v zvezi s testi, izvedenimi s polno posodo, ob upoštevanju splošnega konteksta in razvoja izpodbijane uredbe težko razumljiva, pri čemer je tožeča stranka ponovno trdila, da je ustaljena praksa v vsej Uniji testiranje učinkovitosti čiščenja sesalnikov s posodo, polno prahu, ker se za to prakso šteje, da odraža učinkovitost aparata v dejanskih pogojih uporabe, kot naj bi bilo to razvidno iz standarda Cenelec in vseh testov, ki jih izvajajo združenja potrošnikov in organi za ugotavljanje skladnosti, ter kot so to zadevne stranke, vključno s tožečo stranko, navedle med postopkom posvetovanja, ki je bilo organizirano pred sprejetjem izpodbijane uredbe.
116 Komisija trdi, da drugi tožbeni razlog potrjuje, da tožeča stranka ni razumela izpodbijane uredbe, ker uredba ne prepoveduje testiranja s posodo, „polno prahu“, ampak zgolj zahteva, da se uporabijo „zanesljive, točne [natančne] in ponovljive merilne in računske metode, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode“, pri čemer ne obstaja nobena „zanesljiva, točna [natančna] in ponovljiva merilna in računska metoda“ za testiranje s posodo, „polno prahu“, zaradi česar Komisija ni bila zavezana navesti razlogov, iz katerih ni naložila obveznosti izvedbe testiranja s tako posodo.
117 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki jo zahteva člen 296 PDEU, prilagojena zadevnemu aktu in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, in sicer tako, da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z razlogi za sprejetje zadevnega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej sodbo z dne 24. novembra 2005, Italija/Komisija, C‑138/03, C‑324/03 in C‑431/03, ZOdl., EU:C:2005:714, točka 54 in navedena sodna praksa).
118 To zahtevo je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, da morajo biti v obrazložitvi natančno navedeni vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj vprašanja, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, ni treba presojati le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na kontekst in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej zgoraj v točki 117 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:C:2005:714, točka 55 in navedena sodna praksa).
119 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba odločiti, ali je izpodbijana uredba glede izbire merilnih metod, ki so z njo sprejete, zadostno obrazložena.
120 Navesti je treba, da je bistvo obrazložitve izpodbijane uredbe v zvezi s tem navedeno v členu 7 izpodbijane uredbe, naslovljenem „Pregled“, ki določa:
„Komisija to uredbo z vidika tehnološkega napredka pregleda najpozneje pet let po začetku njene veljavnosti. Pri pregledu se ocenijo zlasti […][,] ali se lahko uporabijo metode merjenja letne porabe energije, zmogljivosti pobiranja prahu in izpusta prahu, ki temeljijo na delno napolnjeni in ne na prazni posodi“.
121 Iz tega je razvidno, da v členu 7 izpodbijane uredbe niso izrecno in podrobno pojasnjeni razlogi, iz katerih je Komisija izbrala sprejete merilne metode.
122 Dejstvo ostaja, da se, kadar gre za uredbo, kot v obravnavani zadevi, obrazložitev lahko omeji na navedbo na eni strani celote okoliščin, ki so pripeljale do njenega sprejetja, in na drugi strani splošnih ciljev, ki jih želi doseči (sodbi z dne 3. julija 1985, Abrias in drugi/Komisija, 3/83, Recueil, EU:C:1985:284, točka 30, in z dne 10. marca 2005, Španija/Svet, C‑342/03, ZOdl., EU:C:2005:151, točka 55).
123 Poleg tega je, kadar iz splošnega akta, kot v obravnavani zadevi, izhaja bistvo cilja, ki ga želi doseči institucija, nesorazmerno zahtevati posebno obrazložitev glede posameznih tehničnih odločitev (glej sodbo z dne 7. septembra 2006, Španija/Svet, C‑310/04, ZOdl., EU:C:2006:521, točka 59 in navedena sodna praksa).
124 Cilj, ki ga želi Komisija doseči z izpodbijano uredbo, pa je razviden iz uvodne izjave 4 navedene uredbe, v kateri je navedeno, da bi morali biti „[p]odatki na nalepki […] pridobljeni z zanesljivimi, točnimi [natančnimi] in ponovljivimi merilnimi postopki, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne metode, in, če so na voljo, harmonizirane standarde, ki so jih sprejele evropske organizacije za standardizacijo, navedene v Prilogi I k Uredbi (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji“.
125 Člen 5 izpodbijane uredbe, naslovljen „Merilne metode“, v tem smislu določa, da se „[p]odatki, ki jih je treba zagotoviti […] pridobijo z uporabo zanesljivih, točnih [natančnih] in ponovljivih merilnih in računskih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, kot je določeno v Prilogi VI“.
126 V točki 1 Priloge VI k izpodbijani uredbi je ponovno navedena vsebina člena 5 s tem, da določa, da se „[z]aradi skladnosti z zahtevami te uredbe in preverjanja skladnosti […] meritve in izračuni opravijo na podlagi zanesljivih, točnih [natančnih] in ponovljivih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, vključno s harmoniziranimi standardi, katerih referenčne številke so bile v ta namen objavljene v Uradnem listu Evropske unije“, in ki morajo „[u]strezati […] tehničnim opredelitvam, pogojem, enačbam in parametrom, določenim v tej prilogi“.
127 Komisija je zato izpodbijano uredbo glede izbire merilnih metod, ki so z njo sprejete, zadostno obrazložila.
128 Iz člena 7 v povezavi s členom 5 in uvodno izjavo 4 ter točko 1 Priloge VI k izpodbijani uredbi je namreč razvidno, da je Komisija sprejela merilne metode, ki temeljijo na testih, izvedenih s prazno posodo, in ne testih, izvedenih s polno posodo, ker ob upoštevanju stanja tehnološkega razvoja po mnenju Komisije ne obstajajo zanesljive, natančne in ponovljive metode, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne metode, da bi opravili merjenja na podlagi testov, izvedenih s polno posodo, vendar ne da bi izrecno zahtevali določen test, in ne drugega.
129 Iz istih razlogov Komisija ni bila zavezana širše pojasniti, zakaj je zaradi stanja tehnološkega napredka v členu 7 izpodbijane uredbe pregled testiranja energetske učinkovitosti in učinkovitosti čiščenja sesalnikov s polno posodo odložila za pet let.
130 Kot je poleg tega to razvidno iz preučitve prvega in tretjega tožbenega razloga, je bila z obrazložitvijo izpodbijane uredbe v zvezi s tem tožeči stranki omogočena seznanitev z razlogovanjem Komisije tako, da se je lahko seznanila z razlogi za sprejetje ukrepa in Splošno sodišče je lahko opravilo nadzor.
131 Te presoje ne more omajati trditev tožeče stranke, ki se nanaša na pripravljalna dela, bodisi v zvezi s stališči zadevnih strank, med njimi tožeče stranke, navedenimi med posvetovanjem, bodisi v zvezi z obrazložitvijo predloga, ki je privedel do njenega sprejetja.
132 Za zavrnitev te trditve namreč zadostuje navesti, da ni navedena zoper izpodbijani akt, ampak da je navedena zoper akte, ki so bili sprejeti pred njenim sprejetjem, tako da navedenih aktov ni mogoče upoštevati za to, da bi se v obravnavani zadevi presojala formalna zakonitost izpodbijane uredbe.
133 Tožeča stranka se prav tako ne more učinkovito sklicevati na standard Cenelec in enotnost izvajanja testiranja, čeprav bi jo potrdila združenja potrošnikov in organi za ugotavljanje skladnosti.
134 Ti preudarki se namreč nanašajo na vsebinsko zakonitost izpodbijane uredbe, in ne na njeno formalno zakonitost, tako da jih ni mogoče navesti v utemeljitev drugega tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve.
135 Tako je treba drugi tožbeni razlog in zato tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
136 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije poleg plačila lastnih stroškov naloži tudi plačilo stroškov Komisije.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Dyson Ltd se naloži plačilo stroškov.
M. Prek | I. Labucka | V. Kreuschitz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. novembra 2015.
Podpisi