SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)
z dne 8. novembra 2018(*)
„Direktiva 2010/30/EU – Navajanje porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, z nalepkami in standardiziranimi podatki o izdelku – Delegirana uredba Komisije o dopolnitvi Direktive – Označevanje sesalnikov z energijskimi nalepkami – Bistveni element akta o prenosu pooblastila“
V zadevi T‑544/13 RENV,
Dyson Ltd s sedežem v Malmesburyju (Združeno kraljestvo), ki jo zastopajo F. Carlin, barrister, E. Batchelor in M. Healy, solicitors, skupaj z A. Patso, avocat,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Flynn, K. Herrmann in K. Talabér-Ritz, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 665/2013 z dne 3. maja 2013 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami (UL 2013, L 192, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),
v sestavi D. Gratsias, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in I. Ulloa Rubio, sodnik,
sodna tajnica: N. Schall, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 13. marca 2018
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predmet te tožbe je predlog za razglasitev ničnosti Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 665/2013 z dne 3. maja 2013 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami (UL 2013, L 192, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijana uredba), ki ga je vložila tožeča stranka, Dyson Ltd, družba angleškega prava, ki ima po svetu 4400 zaposlenih ter ki v več kot šestdesetih državah oblikuje, proizvaja in prodaja sesalnike za domačo uporabo, katerih zbiralniki prahu delujejo s posodami brez vrečke.
Pravni okvir
2 Evropska komisija je izpodbijano uredbo sprejela, da bi Direktivo 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o navajanju porabe energije in drugih virov izdelkov, povezanih z energijo, s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (UL 2010, L 153, str. 1) dopolnila v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami.
Direktiva 2010/30
3 Direktiva 2010/30 v skladu s svojim členom 1(1) in (2) „določa okvir za uskladitev nacionalnih ukrepov v zvezi z informiranjem končnega uporabnika, zlasti z nalepkami in podatki o izdelku, porabo energije ter po potrebi drugih bistvenih virov med uporabo in dodatnih podatkov v zvezi z izdelki, povezani[mi] z energijo, s čimer se končnim uporabnikom omogoči, da izberejo učinkovitejše izdelke“, pri čemer ta direktiva velja „za izdelke, povezane z energijo, ki med uporabo znatno neposredno ali posredno vplivajo na porabo energije, in kjer je to ustrezno, na druge bistvene vire“.
4 Člen 5(a) Direktive 2010/30 določa, da države članice zagotovijo, da „dobavitelji, ki dajejo v promet ali dajejo v uporabo izdelke, ki jih zajema delegirani akt, zagotovijo nalepko in standardne podatke o izdelku v skladu [z] [D]irektivo in delegiranim aktom“.
5 Člen 10 Direktive 2010/30, naslovljen „Delegirani akti“, določa:
„1. Komisija z delegiranimi akti v skladu s členi 11, 12 in 13 določi podrobnosti o nalepki in standardnih podatkih o izdelku za vsak tip izdelka v skladu s tem členom.
Kadar izdelek izpolnjuje merila, navedena v odstavku 2, se vključi v delegirani akt v skladu z odstavkom 4.
Na podlagi določb delegiranih aktov v zvezi s podatki na nalepki in standardnimi podatki o izdelku glede porabe energije in drugih bistvenih virov med uporabo se lahko končni uporabniki odločajo o nakupu na podlagi zadovoljivih podatkov, organi tržnega nadzora pa preverijo, ali so izdelki v skladu z zagotovljenimi podatki.
Kadar delegirani akt vsebuje določbe v zvezi z energetsko učinkovitostjo in porabo bistvenih virov izdelka, mora biti z obliko in vsebino nalepke poudarjena energetska učinkovitost izdelka.
2. Merila iz odstavka 1 so naslednja:
(a) z upoštevanjem večine najnovejših podatkov, ki so na voljo, in količine izdelkov, danih na trg Unije, imajo izdelki veliko zmožnost za prihranek energije in, kjer je primerno, drugih bistvenih virov;
(b) med izdelki, ki so na trgu in so enakovredni po učinkovitosti, so izjemno velike razlike med zadevnimi stopnjami učinkovitosti;
(c) Komisija upošteva zadevno zakonodajo in samourejevalne ukrepe Unije, kot so prostovoljni dogovori, ki naj bi cilje politike izpolnili hitreje in z manjšimi stroški kot obvezujoče zahteve.
3. Komisija pri pripravi osnutka delegiranega akta:
(a) upošteva okoljske parametre iz dela 1 Priloge I k Direktivi 2009/125/ES, ki so opredeljeni kot pomembni v zadevnem izvedbenem ukrepu iz Direktive 2009/125/ES in bi jih moral končni uporabnik poznati, ko izdelek uporablja;
(b) oceni vpliv akta na okolje, končne uporabnike in proizvajalce ter mala in srednje velika podjetja (MSP) na področju konkurenčnosti, tudi zunaj Unije, inovacije, dostop do trga ter stroške in koristi;
(c) organizira posvetovanja z zainteresiranimi stranmi;
(d) določi datum(-e) izvedbe, morebitne postopne ali prehodne ukrepe ali obdobja in pri tem posebej upošteva možne vplive na MSP ali na določene skupine izdelkov, ki jih izdelujejo predvsem MSP.
4. Delegirani akti podrobno določajo predvsem:
(a) natančno definicijo obravnavanih tipov izdelkov;
(b) merilne standarde in postopke, ki jih je treba uporabiti za pridobitev podatkov, navedenih v členu 1(1);
(c) podrobnosti o tehnični dokumentaciji, ki jo zahteva člen 5;
(d) obliko in vsebino nalepke, navedene v členu 4, ki mora imeti, kolikor je mogoče, enotne oblikovne značilnosti za vse skupine izdelkov in mora biti v vsakem primeru jasno vidna in čitljiva. Podlaga za obliko nalepke ostane razvrstitev, pri kateri so uporabljene črke od A do G; stopnje razvrstitve ustrezajo znatnim prihrankom energije in stroškov z vidika končnega uporabnika.
V razvrstitev se lahko vključijo trije dodatni razredi, če je to potrebno zaradi tehnološkega napredka. Ti dodatni razredi bodo A+, A++ in A+++ za najučinkovitejši razred. Načeloma bo skupno število razredov omejeno na sedem, razen če je še vedno zapolnjenih več razredov.
Barvno lestvico sestavlja največ sedem različnih barv od temno zelene do rdeče. Samo barvna oznaka najvišjega razreda je vedno temno zelena. Če je več kot sedem razredov, se lahko podvaja le rdeča barva.
Razvrstitev se spremeni predvsem, če je znaten delež izdelkov na notranjem trgu uvrščen v dva najvišja razreda energetske učinkovitosti in če je z nadaljnjim razlikovanjem izdelkov mogoče doseči dodatne prihranke.
Podrobna merila za morebitno prerazvrstitev izdelkov se po potrebi določijo za vsak primer posebej v zadevnih delegiranih aktih;
(e) […]
(f) vsebino, in po potrebi, velikost ter druge podrobnosti v zvezi s standardnimi podatki o izdelku ali drugimi podatki, določenimi v členih 4 in 5(c). Podatke z nalepke morajo zajemati tudi standardni podatki o izdelku;
(g) posebno vsebino nalepke za oglaševanje, ki mora biti čitljiva in vidna, vključno z, kadar je primerno, energijskim razredom in drugimi zadevnimi stopnjami učinkovitosti zadevnega izdelka;
(h) trajanje razvrstitve nalepk, kadar je primerno, v skladu s točko (d);
(i) raven točnosti podatkov na nalepki in standardnih podatkov o izdelku;
(j) datum za ocenitev in morebitno revizijo delegiranega akta z upoštevanjem hitrosti tehnološkega napredka.“
6 Člen 11 Direktive 2010/30, naslovljen „Izvajanje pooblastila“, določa:
„1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 10 se prenese na Komisijo za obdobje petih let z začetkom 19. junija 2010. Komisija pripravi poročilo o pooblastilu najpozneje šest mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet pooblastilo prekliče v skladu s členom 12.
2. Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.
[…]“
Izpodbijana uredba
7 Komisija je za dopolnitev Direktive 2010/30, kar zadeva označevanje sesalnikov z energijskimi nalepkami, 3. maja 2013 sprejela izpodbijano uredbo.
8 Izpodbijana uredba v skladu s svojim členom 1(1) „vzpostavlja zahteve za označevanje in zagotavljanje dodatnih podatkov o izdelku za sesalnike, ki se napajajo iz električnega omrežja, vključno s hibridnimi sesalniki“.
9 Člen 3 izpodbijane uredbe, naslovljen „Obveznosti dobaviteljev in časovni razpored“, določa:
„1. Dobavitelji zagotovijo, da bo po 1. septembru 2014:
(a) vsak sesalnik opremljen s tiskano nalepko v obliki in s podatki, kot je določeno v Prilogi II;
(b) na voljo podatkovni list za izdelek, kot je določeno v Prilogi III;
(c) organom držav članic in Komisiji na zahtevo predložena tehnična dokumentacija, kot je določeno v Prilogi IV;
(d) vsak oglas za določen model sesalnika, v kolikor vsebuje informacije v zvezi z energijo ali ceno, navajal razred energijske učinkovitosti;
(e) vsako tehnično promocijsko gradivo, ki se nanaša na določen model sesalnika in opisuje njegove posebne tehnične parametre, vključevalo razred energijske učinkovitosti navedenega modela.
2. Oblika nalepke, določena v Prilogi II, se uporablja po naslednjem časovnem razporedu:
(a) za sesalnike, dane na trg po 1. septembru 2014[,] nalepke ustrezajo nalepki 1 iz Priloge II;
(b) za sesalnike, dane na trg po 1. septembru 2017[,] nalepke ustrezajo nalepki 2 iz Priloge II.“
10 Člen 5 izpodbijane uredbe, naslovljen „Merilne metode“, določa, da se „[p]odatki, ki jih je treba zagotoviti v skladu s členoma 3 in 4, […] pridobijo z uporabo zanesljivih, točnih in ponovljivih merilnih in računskih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, kot je določeno v Prilogi VI.“
11 Člen 7 izpodbijane uredbe, naslovljen „Pregled“, določa:
„Komisija to uredbo z vidika tehnološkega napredka pregleda najpozneje pet let po začetku njene veljavnosti. Pri pregledu se ocenijo zlasti dovoljena odstopanja pri preverjanju, določena v Prilogi VII, ali naj se veliki akumulatorski sesalniki vključijo v njeno področje uporabe in ali se lahko uporabijo metode merjenja letne porabe energije, zmogljivosti pobiranja prahu in izpusta prahu, ki temeljijo na delno napolnjeni in ne na prazni posodi.“
12 Točka 1 Priloge VI k izpodbijani uredbi določa:
„Zaradi skladnosti z zahtevami te uredbe in preverjanja skladnosti se meritve in izračuni opravijo na podlagi zanesljivih, točnih in ponovljivih metod, ki upoštevajo najsodobnejše splošno priznane merilne in računske metode, vključno s harmoniziranimi standardi, katerih referenčne številke so bile v ta namen objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Ustrezati morajo tehničnim opredelitvam, pogojem, enačbam in parametrom, določenim v tej prilogi.“
13 Izpodbijana uredba je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena 13. julija 2013.
Postopek pred Splošnim sodiščem in Sodiščem
14 Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 7. oktobra 2013, temu sodišču predlagala razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe.
15 Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe navedla tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na nepristojnost Komisije, drugi na neobrazložitev izpodbijane uredbe in tretji na kršitev načela enakega obravnavanja.
16 Komisija je 18. novembra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo, s katerim je temu sodišču predlagala, naj tožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Splošno sodišče je s sodbo z dne 11. novembra 2015, Dyson/Komisija (T‑544/13, v nadaljevanju: prvotna sodba, EU:T:2015:836), tožbo zavrnilo, pri čemer je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov.
18 Tožeča stranka je 25. januarja 2016 pri sodnem tajništvu Sodišča vložila pritožbo zoper prvotno sodbo.
19 Sodišče je s sodbo z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija (C‑44/16 P, v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku, EU:C:2017:357), prvotno sodbo razveljavilo v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen prvi del prvega tožbenega razloga in tretji tožbeni razlog, ter zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to odločilo o prvem delu prvega tožbenega razloga in o tretjem tožbenem razlogu, odločitev o stroških pa je pridržalo.
Postopek in predlogi strank po vrnitvi zadeve v razsojanje
20 Po sodbi, izdani v pritožbenem postopku, in v skladu s členom 215 Poslovnika Splošnega sodišča je bila ta zadeva dodeljena petemu senatu Splošnega sodišča.
21 V skladu s členom 217(1) Poslovnika sta tožeča stranka in Komisija v predpisanih rokih predložili pisni stališči v zvezi z ugotovitvami, ki jih je treba za rešitev spora izpeljati iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku.
22 Tožeča stranka je v skladu s členom 217(3) Poslovnika vložila predlog, naj se ji dovoli vložiti dodatna vloga k pisnemu stališču Komisije.
23 Splošno sodišče je s sklepom predsednika petega senata tega sodišča z dne 9. avgusta 2017 ta predlog tožeče stranke zavrnilo.
24 V skladu s členom 67(2) Poslovnika je tožeča stranka Splošnemu sodišču predlagala, naj to zadevo obravnava prednostno.
25 Splošno sodišče je s sklepom predsednika petega senata tega sodišča z dne 9. avgusta 2017 odločilo, da se ta zadeva obravnava prednostno.
26 Tožeča stranka in Komisija sta v skladu s členom 106(2) Poslovnika 29. oziroma 30. avgusta 2017 vložili predloga za ustno podajo navedb na obravnavi.
27 Tožeča stranka je 21. februarja 2018 zaprosila za uporabo tehničnih sredstev na obravnavi, da bi lahko pri podajanju svojih ustnih navedb uporabila predstavitev PowerPoint.
28 Splošno sodišče je s sklepom predsednika petega senata tega sodišča z dne 26. februarja 2018 tožeči stranki dovolilo uporabo zaprošenih tehničnih sredstev.
29 Komisija je, ne da bi formalno nasprotovala uporabi tehničnih sredstev na obravnavi, Splošnemu sodišču predlagala, naj tožeči stranki odredi, naj v svoji predstavitvi PowerPoint jasno opredeli točke iz spisa, na katere je bilo napoteno, sicer bo nedopustna.
30 Poleg tega je Komisija Splošnemu sodišču predlagala, naj tožeči stranki odredi, naj dva delovna dneva pred obravnavo zagotovi kopijo predstavitve PowerPoint.
31 Splošno sodišče (peti senat) je z ukrepom procesnega vodstva z dne 7. marca 2018 od tožeče stranke zahtevalo, naj pred izvedbo obravnave predloži tiskano različico predstavitve PowerPoint.
32 Tožeča stranka je 12. marca 2018 sodnemu tajništvu Splošnega sodišča poslala tiskano različico predstavitve PowerPoint.
33 Stranke so na obravnavi 13. marca 2018 podale ustne navedbe.
34 Komisija je na obravnavi trdila, da diagrami glede tretjega tožbenega razloga, ki so bili v predstavitvi PowerPoint, ne ustrezajo spisoma iz zadeve T‑544/13 in te zadeve, in je Splošnemu sodišču predlagala, naj jih razglasi za nedopustne.
35 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
36 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Obseg tožbe po vrnitvi zadeve v razsojanje
37 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge. S prvim zatrjuje nepristojnost Komisije, z drugim neobrazložitev izpodbijane uredbe in s tretjim kršitev načela enakega obravnavanja.
38 Vendar je Sodišče s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, prvič, prvotno sodbo razveljavilo v delu, v katerem je Splošno sodišče zavrnilo prvi del prvega tožbenega razloga in tretji tožbeni razlog, in drugič, zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da bi to ponovno odločilo o prvem delu prvega tožbenega razloga in o tretjem tožbenem razlogu (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točki 1 in 2 izreka).
39 Kar zadeva prvi tožbeni razlog, je obseg razveljavitve prvotne sodbe omejen na njegov prvi del.
40 Po mnenju Sodišča tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala razlogovanja Splošnega sodišča, na podlagi katerega je to zavrnilo drugi del tega tožbenega razloga (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 48).
41 Zato je treba v tej zadevi preučiti samo zakonitost izpodbijane uredbe glede na prvi del prvega tožbenega razloga in glede na tretji tožbeni razlog.
Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije
Opredelitev prvega tožbenega razloga
42 Sodišče je s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, razsodilo, da je Splošno sodišče s tem, da ni odločilo o enem od tožbenih razlogov tožeče stranke, napačno uporabilo pravo (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 54).
43 Ta napačna uporaba prava po mnenju Sodišča izhaja iz tega, da je Splošno sodišče prekvalificiralo prvi tožbeni razlog, tako da se tožeča stranka po mnenju Splošnega sodišča ni sklicevala na nepristojnost Komisije za sprejetje izpodbijane uredbe same po sebi, ampak je v bistvu izpodbijala izvajanje te pristojnosti. Splošno sodišče je tako menilo, da se prvi tožbeni razlog v bistvu nanaša na očitno napako pri presoji (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 51).
44 Vendar pa po mnenju Sodišča iz tožbe nesporno izhaja, da se je njen prvi razlog za razglasitev ničnosti nanašal na to, da naj Komisija ne bi bila pristojna za sprejetje izpodbijane uredbe (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 50).
45 Natančneje, po mnenju Sodišča tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da s sprejetjem izpodbijane uredbe ni upoštevala bistvenega elementa akta o prenosu pooblastila, ker je kot metodo za izračun energetske učinkovitosti sesalnikov izbrala metodo, ki temelji na testih, opravljenih s prazno posodo, medtem ko člen 10 Direktive 2010/30 zahteva, naj ta metoda odraža običajne pogoje uporabe (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 50).
46 Sodišče dodaja, da je obseg diskrecijske pravice, podeljene z aktom o prenosu pooblastila, pravno vprašanje, ki je ločeno od vprašanja spoštovanja meja pooblastila, podeljenega z aktom o prenosu pooblastila (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 52).
47 Zato je treba v skladu s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, šteti, da se prvi tožbeni razlog nanaša na to, da Komisija ni upoštevala bistvenega elementa akta o prenosu pooblastila, ki ga zajema Direktiva 2010/30, in ne na očitno napako Komisije pri presoji ob sprejetju izpodbijane uredbe.
Prvi del prvega tožbenega razloga: neupoštevanje bistvenega elementa akta o prenosu pooblastila, ki ga zajema Direktiva 2010/30, s strani Komisije
48 Tožeča stranka s prvim delom prvega tožbenega razloga trdi, da bodo z izpodbijano uredbo potrošniki zavedeni glede energetske učinkovitosti sesalnikov, saj naj bi bila učinkovitost čiščenja merjena s testi s prazno posodo in naj ti testi torej ne bi bili opravljeni „med uporabo“, tako da se z izpodbijano uredbo kršijo vsebina, cilji in splošna sistematika Direktive 2010/30 glede energetske učinkovitosti sesalnikov.
49 Za sklepanje o nepristojnosti Komisije tožeča stranka najprej navaja, da je cilj Direktive 2010/30 spodbujanje energetske učinkovitosti z zagotavljanjem točnih podatkov glede porabe energije in drugih bistvenih virov „med uporabo“ končnim uporabnikom.
50 Namen Direktive 2010/30 naj bi bil tako na eni strani končnim uporabnikom omogočiti, da izberejo učinkovitejše izdelke, in na drugi strani spodbuditi proizvajalce sesalnikov, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje porabe energije.
51 Dalje, tožeča stranka trdi, da izpodbijana uredba ne ustreza niti vsebini, niti ciljem, niti splošni sistematiki Direktive 2010/30.
52 Po mnenju tožeče stranke izpodbijana uredba ne omogoča zagotovitve točnega podatka potrošnikom glede energetske učinkovitosti, saj, prvič, testi za upoštevanje energetske učinkovitosti sesalnikov, določeni v izpodbijani uredbi, vodijo do napačnih rezultatov, kar pomeni, da so ti testi izvedeni s prazno, in ne s polno posodo, in drugič, se s testi, izvedenimi s prazno posodo, energetska učinkovitost sesalnikov ne upošteva pravilno, saj ti testi niso izvedeni v dejanskih pogojih uporabe.
53 Poleg tega naj izpodbijana uredba proizvajalcev ne bi spodbujala, naj zasnovo izboljšajo, saj niso spodbujeni k naložbam v nadomestitev izgube sesalne učinkovitosti in s tem k zmanjšanju povečanja porabe energije zaradi polne posode.
54 Nazadnje, tožeča stranka trdi, da bi izpodbijana uredba lahko pripeljala do povečane porabe energije, medtem ko je cilj Direktive 2010/30 zmanjšanje porabe energije.
55 Tožeča stranka v stališču glede sodbe, izdane v pritožbenem postopku, zadnjenavedeno razlaga tako, da je dolžnost Splošnega sodišča, da preveri, ali lahko Komisija dokaže, da ob sprejetju izpodbijane uredbe nobene znanstveno veljavne metode za ugotavljanje energetske učinkovitosti sesalnika s polno posodo ni bilo mogoče uporabiti drugače kot s „prekoračitvijo pooblastila“ Komisije.
56 Tožeča stranka dodaja, da Komisija priznava, da je test, opravljen s polno posodo, dovolj zanesljiv, natančen in ponovljiv, da je bila ta metoda predmet poskusov „v več laboratorijih“, s katerimi se je potrdila njena ponovljivost, da so nacionalni organi in nacionalna sodišča priznali, da so testi, opravljeni s polno posodo, znanstveno veljavni, in da bi morala Komisija vztrajati pri pripravi metode za izračun, ki temelji na testih, opravljenih s polno posodo.
57 Komisija v stališčih glede sodbe, izdane v pritožbenem postopku, zadnjenavedeno razlaga tako, da je dolžnost Splošnega sodišča, da presodi, ali je bila metoda, izbrana v izpodbijani uredbi, čim bolj podobna dejanskim pogojem uporabe, in to ob sprejetju izpodbijane uredbe.
58 Komisija trdi, da je glede bistvenega elementa iz Direktive 2010/30, to je določitve preizkusne metode, ki je čim bolj podobna dejanskim pogojem uporabe, ravnala v mejah svoje pristojnosti.
59 To naj bi izhajalo iz pooblastila, podeljenega Evropskemu odboru za standardizacijo v elektrotehniki (Cenelec), iz sporazuma o nepovratnih sredstvih, sklenjenega s tem odborom, in iz nadaljnjih študij v delu, v katerem naj bi vse študije, ki jih je opravil Cenelec – ne da bi bila vnaprej naložena kakšna posebna metoda – vodile do sklepa, da lahko samo test s prazno posodo zagotovi rezultate, ki se lahko znanstveno primerjajo med različnimi laboratoriji.
60 Po mnenju Komisije tega sklepa ne more omajati to, da Komisija test s polno posodo priznava za študijo trajnosti motorja, ki je predpisana z Uredbo Komisije (EU) št. 666/2013 z dne 8. julija 2013 o izvajanju Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta glede zahtev za okoljsko primerno zasnovo sesalnikov (UL 2013, L 192, str. 24).
61 Tako tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga glede nepristojnosti Komisije v prvem delu navaja, da je Komisija kršila preneseno pooblastilo, ki ga ima v skladu s členom 10(1) Direktive 2010/30.
62 Na prvem mestu je treba tudi preveriti, ali so bili v izpodbijani uredbi kršeni bistveni elementi Direktive 2010/30, ob upoštevanju njene vsebine, in če je tako, na drugem mestu preveriti učinek te kršitve.
63 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da je Sodišče v sodbi, izdani v pritožbenem postopku, razsodilo ravno, da je informiranje potrošnika o energetski učinkovitosti naprav med njihovo uporabo, kot izhaja iz člena 1 in člena 10(1), tretji pododstavek, Direktive 2010/30, bistveni cilj te direktive in odraža politično odločitev, ki je v pristojnosti zakonodajalca Evropske unije (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 64).
64 V uvodnih izjavah 5 in 8 Direktive 2010/30 je namreč, prvič, navedeno, da ima „[z]agotavljanje točnih, ustreznih in primerljivih podatkov o […] porabi energije“ proizvodov „ključno vlogo pri delovanju tržnih sil“ in zato pri zmožnosti usmerjanja potrošnje k napravam, „ki med uporabo porabijo […] [manj] energije“ (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 64).
65 Drugič, člen 1(1) Direktive 2010/30 določa, da je njen namen uskladitev nacionalnih ukrepov za informiranje končnih potrošnikov o energetski porabi „med uporabo“, da bi ti lahko izbrali „učinkovitejše“ proizvode (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 64).
66 Poleg tega, kot je razvidno iz sodbe, izdane v pritožbenem postopku, pri razlagi izraza „med uporabo“ iz člena 10(1), tretji pododstavek, Direktive 2010/30, v skladu s katero se ta izraz nanaša na dejanske pogoje uporabe, ne gre za „preširoko“ razlago člena 10 te direktive, temveč za sam pomen tega pojasnila (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 66).
67 V skladu s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, te trditve ni mogoče omajati s tem, da je izpodbijana uredba namenjena le dopolnitvi Direktive, in ne njeni spremembi (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 65).
68 Zato iz zgoraj navedenega po mnenju Sodišča sledi, da je imela Komisija, zato da ne bi kršila bistvenega elementa Direktive 2010/30, obveznost, da v okviru izpodbijane uredbe uporabi metodo izračuna, ki omogoča merjenje energetske učinkovitosti sesalnikov v pogojih, ki so čim bolj podobni dejanskim pogojem uporabe, kar pomeni, da je morala biti posoda sesalnika nekoliko napolnjena, vendar ob upoštevanju zahtev, povezanih z znanstveno veljavnostjo pridobljenih rezultatov in točnostjo potrošnikom posredovanih podatkov, na kakršne sta se med drugim nanašala uvodna izjava 5 in člen 5(b) te direktive (sodba, izdana v pritožbenem postopku, točka 68).
69 Glede tega je iz točke 68 sodbe, izdane v pritožbenem postopku, razvidno, da morata biti za to, da bi bila metoda, ki jo je izbrala Komisija, v skladu z bistvenimi elementi Direktive 2010/30, izpolnjena dva kumulativna pogoja.
70 Prvič, da bi se energetska učinkovitost sesalnikov izmerila v pogojih, ki so čim bolj podobni dejanskim pogojem uporabe, mora biti posoda sesalnika nekoliko napolnjena.
71 Drugič, izbrana metoda mora izpolnjevati nekatere zahteve, povezane z znanstveno veljavnostjo pridobljenih rezultatov in s točnostjo podatkov, posredovanih potrošnikom.
72 Vendar v obravnavanem primeru iz člena 7 izpodbijane uredbe in iz celotnega spisa v tej zadevi izhaja, da je Komisija izbrala metodo za izračun energetske učinkovitosti sesalnikov, ki temelji na prazni posodi.
73 Zato je treba ugotoviti, da prvi pogoj, določen z aktom o prenosu pooblastila, kot je razložen s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, ni izpolnjen.
74 Ta ugotovitev zadostuje za sklep, da Komisija ni upoštevala bistvenega elementa akta o prenosu pooblastila.
75 Metoda, ki jo je izbrala Komisija, namreč ne izpolnjuje prvega pogoja, zato se ni treba izreči o tem, ali ta metoda izpolnjuje drugi pogoj, določen z aktom o prenosu pooblastila, ki ga zajema Direktiva 2010/30.
76 Poleg tega, če nobena metoda za izračun, opravljena z nekoliko napolnjeno posodo, ne izpolnjuje zahtev, povezanih z znanstveno veljavnostjo pridobljenih rezultatov in s točnostjo podatkov, posredovanih potrošnikom, bi Komisija lahko izvrševala pravico do zakonodajne pobude v skladu s členom 289(1) PDEU, da bi zakonodajalcu Unije predlagala spremembo akta o prenosu pooblastila.
77 Zato je treba prvemu delu prvega tožbenega razloga ugoditi.
78 Na drugem mestu, v skladu s sodno prakso dejstvo, da Splošno sodišče tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka v utemeljitev svoje ničnostne tožbe, šteje za utemeljen, Splošnemu sodišču še ne omogoča, da izpodbijani akt samodejno razglasi za ničen v celoti. Do razglasitve popolne ničnosti namreč ne sme priti, kadar je očitno, da je ta tožbeni razlog, ki se nanaša samo na poseben vidik spornega akta, lahko podlaga le za razglasitev delne ničnosti (sodba z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret, C‑295/07 P, EU:C:2008:707, točka 104).
79 V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča le, če je elemente, glede katerih se zahteva razglasitev ničnosti, mogoče ločiti od preostanka akta. Ta zahteva po ločljivosti ni izpolnjena, če bi bila posledica delne ničnosti akta sprememba njegovega bistva (glej sodbo z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret, C‑295/07 P, EU:C:2008:707, točki 105 in 106 ter navedena sodna praksa).
80 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da razglasitev delne ničnosti izpodbijane uredbe – to je samo v delu, v katerem je Komisija z njo izbrala metodo za izračun, ki temelji na prazni posodi – ni mogoča.
81 Zadnjenavedenega elementa namreč ni mogoče ločiti od preostanka akta, ker se vsi podatki, na katere se mora nanašati označevanje sesalnikov z energetskimi nalepkami, štejejo za zbrane na podlagi take metode za izračun.
82 Zato je treba izpodbijano uredbo v celoti razglasiti za nično, ne da bi se bilo treba izreči o tretjem tožbenem razlogu ali o predlogih glede nedopustnosti diagramov, prikazanih na obravnavi, ki so se nanašali na tretji tožbeni razlog.
Stroški
83 V skladu s členom 219 Poslovnika v odločbah, ki jih Splošno sodišče izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, to sodišče odloči o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem in o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.
84 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke poleg plačila lastnih stroškov naloži tudi plačilo stroškov tožeče stranke, vključno s stroški v zvezi s pritožbenim postopkom pred Sodiščem.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)
razsodilo:
1. Delegirana uredba Komisije (EU) št. 665/2013 z dne 3. maja 2013 o dopolnitvi Direktive 2010/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z označevanjem sesalnikov z energijskimi nalepkami se razglasi za nično.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški v zvezi s pritožbenim postopkom pred Sodiščem.
Gratsias | Labucka | Ulloa Rubio |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. novembra 2018.
Podpisi