SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 27. novembra 2012(*)
„Ničnostna tožba – Odločitve, naslovljene na državo članico za odpravo čezmernega primanjkljaja – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost“
V zadevi T‑541/10,
Anotati Dioikisi Enoseon Dimosion Ypallilon (ADEDY) s sedežem v Atenah (Grčija),
Spyridon Papaspyros, stanujoč v Atenah,
Ilias Iliopoulos, stanujoč v Atenah,
ki jih zastopa M.‑M. Tsipra, odvetnik,
tožeče stranke,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopajo T. Middleton, A. De Gregorio Merino in E. Chatziioakeimidou, agenti,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopajo B. Smulders, J.‑P. Keppenne in M. Konstantinidis, agenti,
intervenientka,
zaradi razglasitve ničnosti Sklepa Sveta z dne 10. maja 2010, naslovljenega na Grčijo za okrepitev in poglobitev fiskalnega nadzora ter poziv Grčiji, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje primanjkljaja, ki so potrebni za odpravo čezmernega primanjkljaja (2010/320/EU) (UL L 145, str. 6, in popravek v UL 2011, L 209, str. 63), in Sklepa Sveta 2010/486/EU z dne 7. septembra 2010 o spremembi Sklepa 2010/320/EU (UL L 241, str. 12),
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi (poročevalec), predsednik, S. Frimodt Nielsen, sodnik, in M. Kancheva, sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Pravni okvir
Pogodba EU
1 Člen 3(4) PEU določa:
„Unija vzpostavi ekonomsko in monetarno unijo, katere valuta je euro.“
PDEU
2 Člen 119 PDEU določa:
„1. Za namene iz člena 3 Pogodbe o Evropski uniji dejavnosti držav članic in Unije v skladu s pogoji Pogodb vključujejo sprejetje ekonomske politike, ki temelji na tesnem usklajevanju ekonomskih politik držav članic, notranjem trgu in opredelitvi skupnih ciljev in ki se izvaja v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco.
2. Hkrati z zgoraj navedenim ter v skladu s Pogodbama in v njiju opredeljenimi postopki te dejavnosti vključujejo enotno valuto, euro, ter opredelitev in izvajanje enotne monetarne politike in politike deviznega tečaja, katere glavni cilj je ohranjati stabilnost cen in brez poseganja v ta cilj podpirati splošne ekonomske politike v Uniji v skladu z načelom odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco.
3. Pri teh dejavnostih države članice in Unija upoštevajo naslednja vodilna načela: stabilne cene, zdrave javne finance in monetarne pogoje ter uravnoteženo plačilno bilanco.“
3 S členom 126 PDEU je uveden postopek glede čezmernega primanjkljaja, katerega cilj je pripraviti zadevno državo članico in, če bo potrebno, jo zavezati, da bo zmanjšala morebitno ugotovljeni javnofinančni primanjkljaj. Upoštevni deli tega člena določajo:
„1. Države članice se izogibajo čezmernemu javnofinančnemu primanjkljaju.
2. Komisija spremlja gibanje proračunskega stanja in višine javnega dolga v državah članicah zato, da bi ugotovila večje napake. Zlasti preverja upoštevanje proračunske discipline na podlagi naslednjih dveh meril:
(a) ali razmerje med načrtovanim ali dejanskim javnofinančnim primanjkljajem in bruto domačim proizvodom presega referenčno vrednost, razen
– če se ni to razmerje znatno in stalno zmanjševalo ter doseglo ravni blizu referenčne vrednosti,
– oziroma če ni preseganje referenčne vrednosti le izjemno in začasno, razmerje pa ostaja blizu referenčne vrednosti;
(b) ali razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom presega referenčno vrednost, razen če se razmerje ne znižuje zadosti in ne približuje dovolj hitro referenčni vrednosti.
Referenčne vrednosti so opredeljene v Protokolu o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priloga k Pogodbama.
[…]
6. Svet na predlog Komisije in ob upoštevanju morebitnih pripomb zadevne države članice ter po opravljeni celoviti oceni odloči, ali čezmeren primanjkljaj obstaja.
7. Kadar Svet v skladu z odstavkom 6 odloči, da čezmerni primanjkljaj obstaja, Svet na priporočilo Komisije brez nepotrebnega odlašanja sprejme priporočila, ki jih naslovi na zadevno državo članico z namenom, da se to stanje v danem roku odpravi. Ob upoštevanju določb odstavka 8 se ta priporočila ne objavijo.
8. Kadar Svet ugotovi, da na podlagi njegovih priporočil niso bili sprejeti učinkoviti ukrepi v predpisanem roku, lahko priporočila objavi.
9. Če država članica vztraja pri neuresničevanju priporočil Sveta, se lahko Svet odloči za poziv državi članici, naj v določenem roku sprejme ukrepe za zmanjšanje primanjkljaja, ki so po njegovem mnenju potrebni za izboljšanje stanja.
V takem primeru lahko Svet od zadevne države članice zahteva, da mu po natančno določenem časovnem razporedu predloži poročila in tako omogoči preverjanje njenih prizadevanj pri prilagajanju.
[…]
11. Dokler država članica ne upošteva sklepa, sprejetega v skladu z odstavkom 9, se lahko Svet odloči za uvedbo ali, glede na okoliščine, okrepitev enega ali več od naslednjih ukrepov:
– od zadevne države članice zahteva, naj še pred izdajo obveznic in drugih vrednostnih papirjev objavi dodatne informacije, ki jih podrobneje določi Svet;
– Evropsko investicijsko banko pozove, naj ponovno pretehta svojo posojilno politiko do zadevne države članice;
– od zadevne države članice zahteva, naj pri Uniji položi brezobrestni depozit v primerni vrednosti, dokler se čezmerni primanjkljaj, po mnenju Sveta, ustrezno ne zmanjša;
– naloži primerno visoke denarne kazni.
Predsednik Sveta o sprejetih odločitvah obvesti Evropski parlament.
12. Svet razveljavi nekatere ali vse svoje odločitve ali priporočila, navedene v odstavkih 6 do 9 in v odstavku 11, če se je čezmerni primanjkljaj v zadevni državi članici po njegovem mnenju ustrezno zmanjšal. Če je Svet svoja priporočila predhodno objavil, takoj po razveljavitvi odločitve iz odstavka 8 javno izjavi, da čezmernega primanjkljaja v tej državi članici ni več.
13. Pri sprejemanju odločitev ali priporočil iz odstavkov 8, 9, 11 in 12 Svet odloča na priporočilo Komisije.
[…]“
4 Člen 136(1) PDEU določa:
„Za zagotovitev pravilnega delovanja ekonomske in monetarne unije Svet v skladu z ustreznimi določbami Pogodb in po enem od ustreznih postopkov iz členov 121 in 126, razen postopka iz člena 126(14), sprejme ukrepe za tiste države članice, katerih valuta je euro:
(a) za večjo uskladitev in nadzorovanje njihove proračunske discipline;
(b) za določitev smernic njihove ekonomske politike ob zagotavljanju združljivosti s smernicami, sprejetimi za celotno Unijo, in njihovega nadzora.“
5 Člen 1 Protokola št. 12 o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega pogodbama, določa:
„Referenčne vrednosti iz člena 126(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije so:
– 3 % za razmerje med načrtovanim ali dejanskim javnofinančnim primanjkljajem in bruto domačim proizvodom po tržnih cenah;
– 60 % za razmerje med javnim dolgom in bruto domačim proizvodom po tržnih cenah.“
Pakt za stabilnost in rast
6 Evropski svet je na sestanku v Amsterdamu (Nizozemska) 17. junija 1997 opredelil regulativni okvir za usklajevanje nacionalnih proračunskih politik držav članic, ki sodelujejo v Ekonomski in monetarni uniji. Ta regulativni okvir je postal pakt za stabilnost in rast, ki temelji na cilju zdravih javnih financ kot sredstvu za izboljšanje pogojev za stabilnost cen in za močno trajnostno rast, ki je pogoj za ustvarjanje delovnih mest (glej Resolucijo Evropskega sveta z dne 17. junija 1997 o paktu za stabilnost in rast (UL C 236, str. 1)).
7 Pakt za stabilnost in rast sestavljajo ta tri besedila: prvič, resolucija, navedena zgoraj v točki 6, drugič, Uredba Sveta (ES) št. 1466/97 z dne 7. julija 1997 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 1, str. 84) in, tretjič, Uredba Sveta (ES) št. 1467/97 z dne 7. julija 1997 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 1, str. 89).
8 Člen 3 Uredbe št. 1466/97, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 1055/2005 z dne 27. junija 2005 (UL L 174, str. 1), državam članicam, ki so sprejele monetarno unijo, predpisuje obveznost, da v rednih časovnih presledkih Svetu Evropske unije in Komisiji Evropskih skupnosti predložijo program za stabilnost, ki vsebuje podatke o njihovih gospodarskih politikah.
9 Člen 3(2)(c) Uredbe št. 1466/97, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1055/2005, podrobneje določa, da program za stabilnost vsebuje:
„[P]odrobno in kvantitativno oceno proračunskih in drugih ukrepov ekonomske politike, ki so bili sprejeti in/ali predlagani za dosego ciljev iz programa, ki vsebuje podrobno analizo stroškov in koristi večjih strukturnih reform, ki imajo neposredne dolgoročne učinke na prihranek pri izdatkih, vključno s spodbujanjem potencialne rasti[.]“
10 Člen 3(4) Uredbe št. 1466/97, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta št. 1056/2005 z dne 27. junija 2005 (UL L 174, str. 5), določa:
„V priporočilu Sveta, pripravljenem v skladu s členom [126](7) [PDEU], se določi rok največ šestih mesecev za sprejetje učinkovitih ukrepov s strani zadevne države članice. V priporočilu se določi tudi skrajni rok za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja, ki se mora doseči v letu, ki sledi letu ugotovitve obstoja čezmernega primanjkljaja, razen v posebnih okoliščinah. Da se zagotovi zmanjšanje čezmernega primanjkljaja v roku iz priporočila, Svet v priporočilu zahteva, da država članica doseže minimalno letno izboljšanje, pri čemer je merilo 0,5 % BDP in so izločeni vplivi konjunkture ter enkratnih in začasnih ukrepov.“
11 Člen 5 Uredbe št. 1467/97, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1056/2005, določa:
„1. Odločitev Sveta o pozivu zadevni sodelujoči državi članici, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje primanjkljaja v skladu s členom [126](9) [PDEU], se sprejme v dveh mesecih od ugotovitve Sveta, da učinkoviti ukrepi v skladu s členom [126](8) [PDEU]niso bili sprejeti. Da se zagotovi zmanjšanje čezmernega primanjkljaja v roku iz poziva, Svet v pozivu zahteva, da mora država članica doseči minimalno letno izboljšanje, pri čemer je merilo 0,5 % BDP in so izločeni vplivi konjunkture ter enkratnih in začasnih ukrepov.
2. Če so bili na podlagi poziva po členu [126](9) [PDEU]sprejeti učinkoviti ukrepi in po sprejetju poziva nastopijo nepričakovani neugodni gospodarski dogodki z večjimi negativnimi posledicami za javne finance, lahko Svet na priporočilo Komisije odloči, da sprejme revidiran poziv po členu [126](9) [PDEU]. Predvsem lahko revidiran poziv ob upoštevanju pomembnih dejavnikov iz člena 2(3) za eno leto podaljša rok za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja. Svet oceni, ali obstajajo nepričakovani neugodni gospodarski dogodki z večjimi negativnimi posledicami za javne finance, glede na gospodarske napovedi iz svojega poziva.“
Dejansko stanje
Grška dolžniška kriza in medvladni mehanizem za finančno pomoč Helenski republiki
12 Helenska republika je 21. oktobra 2009 Eurostatu (Statistični urad Evropske unije) sporočila statistične podatke, iz katerih je razviden njen javnofinančni primanjkljaj za leto 2008, ki je s 5,0 % bruto domačega proizvoda (BDP) (številka, ki jo je Helenska republika sporočila leta aprila 2009) narasel na 7,7 % BDP. Grški organi so obenem opravili revizijo deleža državnega primanjkljaja, predvidenega za leto 2009, ki naj bi s 3,7 % BDP (številka, sporočena pomladi leta 2009) narasel na 12,5 % BDP.
13 Ta revizija gospodarskih podatkov je na trgih vzbudila dvome o kreditni sposobnosti države, ki pospešuje krizo njenega javnega dolga. Ravnanje vlagateljev na trgu je v prvih mesecih leta 2010 povzročilo zvišanje obrestne mere grških obveznic. Bonitetna agencija je konec aprila 2010 znižala oceno grških obveznic z BBB na BB+, kar je kategorija, ki se na trgih šteje za visoko tvegani dolg.
14 Voditelji držav ali vlad euroobmočja so se ob upoštevanju dejstva, da je grška dolžniška kriza grozila, da bo imela učinek v drugih državah članicah euroobmočja, in da je ogrožala stabilnost euroobmočja v celoti, na vrhu Evropskega sveta z dne 25. marca 2010 dogovorili za uvedbo medvladnega mehanizma za pomoč Helenski republiki, ki zajema dvostranska posojila, usklajena z nesubvencionirano obrestno mero, to je brez kakršne koli subvencije. Za izplačevanje posojil naj bi veljali strogi pogoji in začeti bi se moralo na prošnjo Helenske republike. Mehanizem pomoči naj bi zajemal tudi precejšnjo udeležbo Mednarodnega denarnega sklada (MDS).
15 Zgoraj navedeni mehanizem pomoči temelji na dveh instrumentih: „intercreditor agreement“ (sporazum med upniki), katerega pogodbenice so države, ki zagotavljajo pomoč, in ki vsebuje bistvena pravila za usklajevanje med posojilodajalci glede odobritve posojil, in „loan facility agreement“ (sporazum o posojilu) med državami članicami euroobmočja, ki zagotavljajo pomoč (in nemškim javnim finančnim subjektom, ki deluje po navodilih in v okviru garancije Zvezne republike Nemčije), ter Helensko republiko in grško centralno banko.
16 Helenska republika je 23. aprila 2010 zaprosila za začetek izvajanja medvladnega mehanizma za zgoraj navedeno pomoč.
17 Države članice euroobmočja so 2. maja 2010 ob uporabi zgoraj navedenega mehanizma pomoči soglašale, da se Helenski republiki zagotovi 80 milijard EUR v okviru 110 milijard EUR finančnih sredstev, dodeljenih skupaj z MDS.
18 Predstavniki Helenske republike in Komisije – slednja za račun držav članic euroobmočja – so 3. maja 2010 podpisali dokument z naslovom „Memorandum of Understanding“, v katerem je opisan triletni program, ki ga je razvilo grško finančno ministrstvo v sodelovanju s Komisijo, Evropsko centralno banko in MDS, ter katerega cilj je izboljšanje grških javnih financ in vzpostavitev zaupanja trgov glede položaja teh javnih financ in grškega gospodarstva na splošno. „Memorandum of Understanding“ zajema tri posebne memorandume: „Memorandum of Economic and Financial Policies“, „Memorandum of Understanding on Specific Economic Policy Conditionality“ in „Technical Memorandum of Understanding“.
19 Dne 8. maja 2010 sta bila podpisana zgoraj navedena (glej točko 15 zgoraj) sporazum med upniki in sporazum o posojilu.
Postopek o čezmernem primanjkljaju glede Helenske republike
Postopek pred sprejetjem izpodbijanih aktov
20 Svet je 27. aprila 2009 v skladu s členom 104(6) ES (postal člen 126(6) PDEU) ugotovil, da v Grčiji obstaja čezmerni primanjkljaj, in na Helensko republiko naslovil priporočila za odpravo navedenega primanjkljaja najpozneje do leta 2010 v skladu s členom 104(7) ES (postal člen 126(7) PDEU) in členom 3(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1467/97. Svet je za sprejetje ustreznih ukrepov Helenski republiki postavil tudi rok 27. oktober 2009.
21 Svet je 30. novembra 2009 v skladu s členom 126(8) PDEU ugotovil, da Helenska republika ni sprejela učinkovitih ukrepov za odgovor na priporočila z dne 27. aprila 2009.
22 Svet je 16. februarja 2010 v skladu s členoma 126(9) PDEU in 136 PDEU sprejel Sklep 2010/182/EU o pozivu Grčiji, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje primanjkljaja, ki so potrebni za odpravo čezmernega primanjkljaja (UL L 83, str. 13).
23 Člen 1(1) Sklepa 2010/182 določa, naj Grčija čim hitreje in najpozneje do leta 2012 odpravi sedanji čezmerni primanjkljaj.
24 Člen 2 Sklepa 2010/182 določa nekatere ukrepe za fiskalno konsolidacijo, ki jih mora Grčija sprejeti za odpravo čezmernega primanjkljaja, zlasti ukrepe iz programa za stabilnost, ki ga je predložila ta država (glej točki 8 in 9 zgoraj).
25 Člen 5 Sklepa 2010/182 določa 15. maj 2010 kot rok, do katerega je morala Helenska republika sprejeti učinkovite ukrepe.
Izpodbijana akta
– Sklep 2010/320/EU
26 Svet je 10. maja 2010 sprejel Sklep, naslovljen na Grčijo, za okrepitev in poglobitev fiskalnega nadzora ter poziv Grčiji, naj sprejme ukrepe za zmanjšanje primanjkljaja, ki so potrebni za odpravo čezmernega primanjkljaja (UL L 145, str. 6, in popravek v UL 2011, L 209, str. 63) (v nadaljevanju: temeljni akt).
27 Pravni podlagi temeljnega akta sta člena 126(9) PDEU in 136 PDEU.
28 V uvodnih izjavah 4 in 5 temeljnega akta je v bistvu pojasnjeno, da so se v Grčiji zgodili nepričakovani neugodni gospodarski dogodki z zelo neugodnimi posledicami za javne finance in da je bilo zato upravičeno spremeniti prvi poziv, izveden 16. februarja 2010 s Sklepom 2010/182, in v skladu s členoma 126(9) PDEU in 136 PDEU sprejeti spremenjen poziv.
29 Uvodna izjava 8 temeljnega akta vsebuje sklicevanje na medvladni mehanizem za finančno pomoč, odobreno Helenski republiki:
„Zelo resno poslabšanje finančnega položaja grške vlade je države članice euroobmočja spodbudilo k odločitvi, da Grčiji zagotovijo pomoč za stabilnost, da bi zaščitile finančno stabilnost euroobmočja kot celote, skupaj z večstransko pomočjo Mednarodnega denarnega sklada. Pomoč držav članic euroobmočja bo v obliki združevanja dvostranskih posojil, ki ga koordinira Komisija. Posojilodajalci so se odločili, da bo Grčija pomoč prejela, če bo upoštevala ta sklep. Predvsem se od Grčije pričakuje, da bo izvedla ukrepe iz tega sklepa po v njem določenem razporedu.“
30 V členu 1 temeljnega akta je dokončanje zmanjšanja čezmernega primanjkljaja Grčije prestavljena na leto 2014 (namesto na leto 2012, kot je bilo določeno v Sklepu 2010/182).
31 Člen 2 temeljnega akta določa, da Helenska republika v skladu z razporedom, navedenim v tem členu, sprejme nekatere ukrepe za fiskalno konsolidacijo, katerih namen je drastično zmanjšanje javnih izdatkov in zvišanje prihodkov države, ukrepe za krepitev fiskalnega nadzora in fiskalne discipline ter strukturne ukrepe, ki so namenjeni zlasti izboljšanju konkurenčnosti grškega gospodarstva na splošno.
32 Ukrepi, zajeti s členom 2 temeljnega akta, se nanašajo na več področij, in sicer med drugim na fiskalno politiko, sistem upokojitev in pokojnin, organizacijo javne uprave in bančni sistem.
33 Člen 4 temeljnega akta določa obveznost Helenske republike, da vsako četrtletje Svetu in Komisiji predloži poročilo, v katerem so opisani ukrepi, ki jih je sprejela za izpolnitev zahtev temeljnega akta.
34 V skladu s členom 4(2)(a) in (b) temeljnega akta morajo biti v zgoraj navedenem poročilu navedene podrobne informacije, prvič, o konkretnih ukrepih, izvedenih do roka za poročilo Helenske republike, za izpolnitev zahtev temeljnega akta, vključno s kvantitativno opredeljenim proračunskim vplivom teh ukrepov; in, drugič, o konkretnih ukrepih, ki naj bi jih Helenska republika izvedla po roku za poročilo, za izpolnitev zahtev temeljnega akta, časovnem načrtu za njihovo izvajanje in oceni njihovega proračunskega vpliva.
35 Člen 4(3) temeljnega akta določa, da Komisija in Svet analizirata zgoraj navedena poročila in ocenita, ali Helenska republika spoštuje ta akt. V okviru teh ocen lahko Komisija navede ukrepe, ki so potrebni za upoštevanje postopka prilagoditve, določenega v temeljnem aktu za odpravo čezmernega primanjkljaja.
36 Člen 5 temeljnega akta določa, da ta učinkuje z dnem uradnega obvestila.
37 Člen 6 temeljnega akta določa, da je naslovljen na Helensko republiko.
– Sklep 2010/486/EU
38 Svet je 7. septembra 2010 sprejel Sklep 2010/486/EU o spremembi temeljnega akta (UL L 241, str. 12) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijana akta). Pravni podlagi Sklepa 2010/486 sta prav tako člena 126(9) PDEU in 136 PDEU, naslovljen pa je na Helensko republiko.
39 Iz uvodnih izjav od 5 do 8 Sklepa 2010/486 je razvidno, da je bilo treba po sprejetju temeljnega akta spremeniti nekatere gospodarske napovedi, na podlagi katerih je bil sprejet ta akt. Zato se je izkazalo za primerno temeljni akt spremeniti v določenih vidikih, pri čemer se je ohranil rok za odpravo čezmernega primanjkljaja, določen v tem aktu.
40 S Sklepom 2010/486 so bili razveljavljeni nekateri ukrepi, določeni v temeljnem aktu, dodani so bili drugi ter spremenjeno, natančneje določeno ali preoblikovano besedilo nekaterih ukrepov, ki so tam določeni.
41 V skladu z njegovim členom 2 Sklep 2010/486 učinkuje z dnem uradnega obvestila.
Postopek in predlogi strank
42 Tožeče stranke, Anotati Dioikisi Enoseon Dimosion Ypallilon (ADEDY), Spyridon Papaspyros in Ilias Iliopoulos, so 22. novembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile to tožbo.
43 Svet je z ločenim aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 3. marca 2011, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika Splošnega sodišča.
44 Komisija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. marca 2011 vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Sveta. Temu predlogu je bilo ugodeno s sklepom predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 27. junija 2011.
45 Tožeče stranke so 29. aprila 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile stališča glede ugovora nedopustnosti, ki ga je vložil Svet.
46 Komisija je 8. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.
47 Tožeče stranke so 27. oktobra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile stališča glede intervencijske vloge Komisije.
48 Tožeče stranke v tožbi Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– to tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;
– izpodbijana akta razglasi za nična;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
49 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot očitno nedopustno, kar zadeva izpodbijana akta;
– podredno, tožbo zavrže kot očitno nedopustno, kar zadeva temeljni akt;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
50 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot očitno nedopustno.
51 Tožeče stranke v stališčih glede ugovora nedopustnosti Splošnemu sodišču predlagajo, naj ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, zavrne in Svetu naloži plačilo stroškov.
Pravo
52 V skladu s členom 114(1) Poslovnika lahko Splošno sodišče, če stranka to predlaga, odloči o ugovoru nedopustnosti, ne da bi odločalo o zadevi po temelju. V skladu z odstavkom 3 istega člena se ta predlog obravnava ustno, razen če Splošno sodišče ne odloči drugače.
53 Splošno sodišče v obravnavani zadevi meni, da je v listinah iz spisa dovolj podatkov, da lahko o predlogu, ki ga je vložil Svet, odloči, ne da bi začelo ustni postopek.
54 Iz spisa je razvidno, da je prva tožeča stranka, ADEDY, grška konfederacija sindikatov, katere člani so federacije sindikatov delavcev, ki so zaposleni v javnem sektorju pri pravnih osebah javnega prava in lokalnih skupnostih in ki so s temi subjekti povezani z delovnimi razmerji po javnem in zasebnem pravu. Po mnenju tožečih strank so člani ADEDY skupaj uradniki in delavci pravnih oseb javnega prava, ADEDY pa zastopa njihove interese.
55 Druga in tretja tožeča stranka sta uradnika in predsednik oziroma generalni sekretar ADEDY. To tožbo vlagata osebno in za račun ADEDY.
56 Tožeče stranke v tožbi izpodbijanima aktoma očitajo, da vsebujeta nekatere določbe, ki vplivajo na finančne interese in delovne pogoje grških uradnikov.
57 Svet ob podpori Komisije zatrjuje, da je tožba nedopustna. Trdi, da je tožba nedopustna zaradi neobstoja procesnega upravičenja tožečih strank v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU in argumentira le vprašanje posamičnega nanašanja izpodbijanih aktov na tožeče stranke, medtem ko Komisija dopustnost tožbe preuči tudi z vidika pogoja neposrednega nanašanja. Podredno, Svet ob podpori Komisije trdi, da je tožba nedopustna, kar zadeva temeljni akt, ker naj bi bila vložena prepozno.
58 Tožeče stranke trdijo, da se izpodbijana akta nanje nanašata neposredno in posamično. Poleg tega prerekajo tezo, ki jo podredno zastopata Svet in Komisija ter se nanaša na nedopustnost tožbe v zvezi s temeljnim aktom zaradi njene prepozne vložitve. Nazadnje, trdijo, da če bi bila njihova tožba razglašena za nedopustno, bi jim bila odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva.
59 Najprej je treba preučiti dopustnost tožbe v zvezi z izpodbijanima aktoma ob upoštevanju procesnega upravičenja tožečih strank.
Procesno upravičenje tožečih strank
60 Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa: „Fizične ali pravne osebe lahko […] vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.“
61 Ta določba omejuje ničnostne tožbe, ki jih fizična ali pravna oseba vloži na tri kategorije aktov, in sicer, prvič, na akte, katerih naslovnik je, drugič, na akte, ki se neposredno in posamično nanašajo nanjo, in, tretjič, na predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.
62 V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeče stranke niso naslovniki izpodbijanih aktov, ampak trdijo, da se ta neposredno in posamično nanašata nanje.
63 Ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera je treba najprej presoditi merilo neposrednega nanašanja na tožeče stranke, ki je skupno drugi in tretji kategoriji aktov, predstavljenih v točki 61 zgoraj.
64 V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki temelji na členu 230, četrti odstavek, ES, pogoj, da mora odločba, zoper katero je vložena tožba, kot jo predvideva člen 230, četrti odstavek, ES, fizično ali pravno osebo neposredno zadevati, načeloma zahteva izpolnitev dveh kumulativnih meril, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Evropske unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodbi Sodišča z dne 22. marca 2007 v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji, C‑15/06 P, ZOdl., str. I‑2591, točka 31, in z dne 10. septembra 2009 v združenih zadevah Komisija proti Ente per le Ville Vesuviane in Ente per le Ville Vesuviane proti Komisiji, C‑445/07 P in C‑455/07 P, ZOdl., str. I‑7993, točka 45, ter sklep Sodišča z dne 15. septembra 2009 v zadevi Município de Gondomar proti Komisiji, C‑501/08 P, neobjavljen v ZOdl., točka 25).
65 Ker, kar zadeva preučitev te tožbe, pogoj neposrednega nanašanja, določen v členu 263, četrti odstavek, PDEU, ni bil spremenjen, je treba ugotoviti, da se ta sodna praksa uporablja tudi v obravnavani zadevi.
66 Navesti je treba, da tožeče stranke v obravnavani zadevi s svojimi predlogi zahtevajo razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov v celoti. Kljub temu v tožbi opredelijo nekatere določbe, ki naj bi se nanašale na pravni položaj uradnikov in ki naj bi jim povzročile škodo, in sicer najprej ADEDY kot sindikalni organizaciji, ki zastopa vse uradnike, in nato S. Papaspyrosu in I. Iliopoulosu kot uradnikoma.
67 Tako tožeče stranke v tožbi pojasnjujejo, da utrpljena škoda zajema znižanje velikonočnega, poletnega in božičnega dodatka, ki je predvideno v členu 2(1)(f) temeljnega akta, ter porast upokojitvene starosti in znižanje pokojnin, ki bodo morale biti izplačane sedaj aktivnim uradnikom, zaradi reforme pokojninskega sistema, ki je predvidena v členu 2(2)(b) temeljnega akta. Tožeče stranke kot utrpljeno škodo navajajo tudi poslabšanje delovanja javnih služb, ki je posledica omejitve nadomestitve odhajajočih uradnikov, predvidene v členu 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486.
68 Zato je treba najprej preučiti, ali se tri zgoraj navedene, jasno opredeljene določbe, na podlagi katerih naj bi tožečim strankam nastala škoda, nanašajo nanje, in nato, ali se preostale določbe izpodbijanih aktov neposredno nanašajo nanje.
Neposredno nanašanje členov 2(1)(f), 2(2)(b) in 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486, na tožeče stranke
– Člen 2(1)(f) temeljnega akta
69 Člen 2(1)(f) temeljnega akta določa:
„1. Grčija pred koncem junija 2010 sprejme naslednje ukrepe:
[…]
(f) znižanje velikonočnega, poletnega in božičnega dodatka ter dodatkov, ki se plačujejo državnim uslužbencem, da se v celotnem letu prihrani 1500 milijonov EUR (1100 milijonov EUR v letu 2010)[.]“
70 Opozoriti je treba, da je ta določba ohlapna, ker v njej niso natančno navedene podrobnosti predvidenega znižanja, način njegovega izvajanja in kategorije uradnikov, ki jih bo to zadevalo. Ta določba pa določa jasen cilj, ki ga je treba doseči z znižanjem dodatkov, izplačanih uradnikom, in sicer realizacija nekega zneska prihrankov na leto. Tako s to določbo Helenski republiki ni preprečeno, med drugim, da iz znižanja dodatkov izključi nekatere kategorije uradnikov, pod pogojem, da bo cilj glede prihrankov, ki jih je treba realizirati, dosežen. Iz tega sledi, da ta določba grškim organom dopušča polje proste presoje, da z nacionalnimi izvedbenimi ukrepi natančno določijo podrobnosti znižanja dodatkov, ti ukrepi pa bodo morda neposredno vplivali na pravni položaj tožečih strank. Dejansko bo z vsebino teh ukrepov določeno, ali oziroma v kakšnem obsegu bodo nekatere tožeče stranke utrpele znižanje dodatkov. Slednje bodo lahko pri nacionalnih sodiščih vložile tudi tožbo zoper te nacionalne izvedbene ukrepe.
71 Tožeče stranke se v podporo njihovi trditvi, da se člen 2(1)(f) temeljnega akta nanje neposredno nanaša, sklicujejo na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se zadevni akt neposredno nanaša na zadevno osebo, kadar je možnost, da naslovniki tega akta tega ne izpolnijo, zgolj teoretična, ker ni dvoma o njihovi volji za izpolnitev akta (sodbi Sodišča z dne 17. januarja 1985 v zadevi Piraiki-Patraiki in drugi proti Komisiji, 11/82, Recueil, str. 207, točke od 8 do 10, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Dreyfus proti Komisiji, C‑386/96 P, Recueil, str. I‑2309, točka 44, ter sodba Splošnega sodišča z dne 15. septembra 1998 v zadevi Oleifici Italiani in Fratelli Rubino proti Komisiji, T‑54/96, Recueil, str. II‑3377, točka 56). Tožeče stranke v zvezi s tem v bistvu trdijo, da se Helenska republika ni mogla izogniti izpolnitvi izpodbijanih aktov, ker naj bi bilo spoštovanje teh aktov pogoj za to, da se tej državi z medvladnim mehanizmom odobri finančna podpora, kot naj bi bilo med drugim potrjeno v uvodni izjavi 8 temeljnega akta.
72 Teh argumentov ni mogoče sprejeti. Iz besedila člena 2(1)(f) temeljnega akta je namreč razvidno, da je s to določbo Helenski republiki naložena obveznost doseči proračunski cilj, in sicer prihranek 1500 milijonov EUR letno (1100 milijonov EUR leta 2010), z znižanjem dodatkov, izplačanih uradnikom. Ta določba pa ne določa niti načina tega znižanja niti kategorij uradnikov, ki jih zadeva, kar sta elementa, prepuščena presoji Helenske republike, kot je bilo predstavljeno v točki 70 zgoraj.
73 Torej na podlagi člena 2(1)(f) temeljnega akta ne morejo neposredno nastati učinki na pravni položaj tožečih strank in grški organi imajo pri njegovem izvajanju veliko polje proste presoje. Tako je treba sklepati, da ta določba na tožeče stranke ne vpliva neposredno v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
– Člen 2(2)(b) temeljnega akta
74 Člen 2(2)(b) temeljnega akta za Helensko republiko določa obveznost sprejetja zakona o reformi pokojninskega sistema do konca septembra 2010, da bi se zagotovila njegova srednje- in dolgoročna vzdržnost. Ta določba opredeljuje tudi glavne smernice glede vsebine tega zakona. Ta določba zlasti predvideva, da bi moral zakon določiti obvezno upokojitveno starost 65 let; združitev obstoječih pokojninskih skladov v tri sklade, znižanje zgornje meje pokojnin; postopno daljšanje minimalnega obdobja vplačevanja prispevkov za upokojitev s polno pokojnino in minimalno upokojitveno starost ter uvedbo strožjih pogojev za upravičenost do invalidskih pokojnin. Nazadnje je pojasnjeno, da se bo z izvajanjem tega zakona v prihodnjih desetletjih napovedano povečanje odhodkov za pokojnine v razmerju do BDP zmanjšalo pod povprečje v euroobmočju, povečanje porabe javnega sektorja za pokojnine pa se bo v obdobju 2010–2060 omejilo na manj kot 2,5 % BDP.
75 Treba je ugotoviti, da je bil člen 2(2)(b) temeljnega akta črtan s členom 1(2) Sklepa 2010/486. Ker tožeče stranke niso podale navedb glede tega, da naj bi na podlagi črtane določbe nastali pravni učinki v njihovo škodo zlasti v času njene veljavnosti, to je v obdobju od dne uradnega obvestila temeljnega akta Helenski republiki do dne uradnega obvestila Sklepa 2010/486 Helenski republiki, je treba ugotoviti, da se tožeče stranke za dokaz njihovega procesnega upravičenja zoper temeljni akt zaman sklicujejo na člen 2(2)(b) navedenega akta.
76 Vsekakor se ta določba na tožeče stranke ni neposredno nanašala v času njene veljavnosti. Iz besedila te določbe je namreč razvidno, da je bilo treba za njeno izvajanje sprejeti nacionalni zakon. Določala je cilj, ki se mora doseči s tem zakonom, in sicer vzdržnost grškega pokojninskega sistema, in na splošno opredelila nekatere ukrepe, ki jih je moral predvideti ta zakon. Ob upoštevanju med drugim njenega obsega, saj se ni nanašala le na uradnike, ampak na vse delavce zasebnega in javnega sektorja, ki so se upokojili, namen te določbe ni bil uvedba popolne in samozadostne ureditve grškega pokojninskega sistema, za katerega ne bi bili potrebni izvedbeni ukrepi ter katerega izvajanje bi bilo popolnoma samodejno in bi izhajalo iz same določbe. Torej je bilo s členom 2(2)(b) temeljnega akta grškim organom dopuščeno zelo veliko polje proste presoje pri opredelitvi vsebine zakona, s katerim je bilo treba izvesti ta akt, če ta zakon zagotavlja srednje- in dolgoročno vzdržnost grškega pokojninskega sistema. To bi zato moral biti zakon, ki bi se morda neposredno nanašal na pravni položaj tožečih strank. Iz tega sledi, da se člen 2(2)(b) temeljnega akta ne nanaša neposredno na tožeče stranke v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
– Člen 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486
77 Člen 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486, določa:
„Grčija pred koncem septembra 2010 sprejme naslednje ukrepe:
(a) […] zapolnitev le 20 % izpraznjenih delovnih mest v javnem sektorju ob upokojitvi uslužbencev (osrednja vlada, lokalna uprava, skladi socialnega zavarovanja, javna podjetja, državne agencije in druge javne ustanove)[…]“
78 Člen 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486, se ne nanaša neposredno na tožeče stranke v delu, v katerem je oblikovan splošni ukrep organizacije in vodenja javne uprave, ki ne vpliva neposredno na njihov pravni položaj. V delu, v katerem naj bi ta določba povzročila poslabšanje delovanja javnih služb in delovnih pogojev tožečih strank, kot trdijo zadnje, bi šlo za okoliščino, ki ne bi zadevala njihovega pravnega položaja, ampak le njihov dejanski položaj (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 21. maja 2010 v zadevi ICO Services proti Parlamentu in Svetu, T‑441/08, neobjavljen v ZOdl., točka 62 in navedena sodna praksa).
79 Glede na zgoraj navedene preudarke je treba ugotoviti, da se nobena od treh določb izpodbijanih aktov, ki so jih tožeče stranke jasno opredelile, ne nanaša nanje neposredno v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
Neposredno nanašanje preostalih določb izpodbijanih aktov na tožeče stranke
80 Kar zadeva to tožbo, preostale določbe izpodbijanih aktov določajo, da Helenska republika sprejme nekatere ukrepe za fiskalno konsolidacijo, ukrepe za krepitev fiskalnega nadzora in fiskalne discipline ter strukturne ukrepe, ki so namenjeni zlasti izboljšanju konkurenčnosti grškega gospodarstva na splošno, pri čemer je končni cilj zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja države.
81 Med temi preostalimi določbami so določbe, ki se na splošno nanašajo na uradnike in na katere so se tožeče stranke omejile pri citiranju v tožbi, ne da bi posebej pojasnile, kako naj bi se te neposredno nanašale nanje in škodovale uradnikom na splošno.
82 Splošno sodišče za ponazoritev opozarja, da so tožeče stranke citirale člen 2(1)(b) temeljnega akta, ki določa, da Helenska republika pred koncem junija 2010 sprejme zakon o odpravi vseh oprostitev in avtonomnih določb davčnega sistema, vključno za prihodke, ki ustrezajo posebnim dodatkom, izplačanim uradnikom; člen 2(5)(a) temeljnega akta, ki v bistvu določa, da Helenska republika do konca junija 2011 sprejme racionalizirano enotno plačno lestvico javnega sektorja z osebnimi prejemki, ki odražajo produktivnost in naloge; člen 2(3)(m) temeljnega akta, kot je bil uveden s Sklepom 2010/486, ki določa, da Helenska republika do konca decembra 2010 sprejme zakon, s katerim se lokalnim upravam najmanj do leta 2014 prepoveduje imeti primanjkljaj, in nazadnje, člen 2(5)(e) temeljnega akta, kakor je bil uveden s Sklepom 2010/486, ki določa, da grški organi do konca junija 2011 opravijo revizijo delovanja dopolnilnih/pomožnih javnih pokojninskih sistemov, da se stabilizirajo odhodki in zagotovi proračunska nevtralnost teh sistemov.
83 Kar zadeva zgoraj navedene določbe in na splošno vse preostale določbe izpodbijanih aktov, je treba ugotoviti dvoje.
84 Prvič, vse te določbe glede na njihov obseg potrebujejo nacionalne izvedbene ukrepe, ki bi podrobneje določili njihovo vsebino. Grški organi imajo pri tem izvajanju veliko polje proste presoje, če se spoštuje končni cilj zmanjšanja presežnega primanjkljaja. Ti nacionalni ukrepi bodo tisti, ki se bodo morda neposredno nanašali na pravni položaj tožečih strank.
85 Drugič, kar zadeva morebitne negativne posledice, ki jih lahko imajo te določbe na tožeče stranke in uradnike na splošno kot člane ADEDY, na gospodarskem področju ali področju delovnih pogojev, je treba navesti, da se te določbe ne nanašajo na njihov pravni položaj, ampak le na njihov dejanski položaj (glej točko 78 zgoraj).
86 Zato – in ker tožeče stranke niso podrobneje pojasnile trditev – je treba ugotoviti, da se preostale določbe izpodbijanih aktov nanje ne nanašajo neposredno v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
87 Iz zgoraj navedenega sledi, da se izpodbijana akta ne nanašata neposredno na tožeče stranke.
88 Torej je treba ugotoviti, da tožeče stranke ne izpolnjujejo enega od pogojev za dopustnost, postavljenih v členu 263, četrti odstavek, PDEU, in sicer pogoja glede neposrednega nanašanja, ki je skupen tožbam zoper drugo in tretjo kategorijo aktov iz te določbe (glej točko 61 zgoraj), tako da ni treba preučiti vprašanja, ali se izpodbijana akta posamično nanašata na tožeče stranke oziroma ali pomenita predpisa v smislu zgoraj navedene določbe (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 15. junija 2011 v zadevi Ax proti Svetu, T‑259/10, neobjavljen v ZOdl., točka 25).
Učinkovito sodno varstvo tožečih strank
89 Kar zadeva trditev tožečih strank, da bi jim bila, če bi bila njihova tožba razglašena za nedopustno, odvzeta pravica do učinkovitega sodnega varstva, je treba navesti, kot je bilo ugotovljeno v ustaljeni sodni praksi, da je Pogodba s členoma 263 PDEU in 277 PDEU na eni strani in s členom 267 PDEU na drugi uvedla celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, namenjen zagotoviti nadzor zakonitosti aktov institucij s tem, da ga je zaupala sodiščem Unije. V tem sistemu imajo fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 263, četrti odstavek, PDEU ne morejo neposredno izpodbijati aktov Unije, kakršna sta ta iz obravnavane zadeve, med drugim možnost zatrjevati neveljavnost teh aktov pred nacionalnimi sodišči, ki sicer niso pristojna, da sama ugotovijo neveljavnost navedenih aktov, lahko pa v zvezi s tem Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 40; z dne 1. aprila 2004 v zadevi Komisija proti Jégo-Quéré, C‑263/02 P, Recueil, str. I‑3425, točka 30, in z dne 23. aprila 2009 v zadevi Sahlstedt in drugi proti Komisiji, C‑362/06 P, ZOdl., str. I‑2903, točka 43).
90 V obravnavanem primeru imajo tako tožeče stranke ob upoštevanju tega, da izpodbijana akta potrebujeta izvedbene ukrepe Helenske republike, možnost, da te izvedbene ukrepe izpodbijajo pred nacionalnim sodiščem in v okviru tega spora zatrjujejo neveljavnost izpodbijanih aktov, s tem pa nacionalno sodišče pripravijo do tega, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.
91 Tožeče stranke za utemeljitev njihove teze v zvezi z odvzemom njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva izpostavljajo počasnost postopkov pred grškimi upravnimi sodišči in dejstvo, da bi to, da bi Splošno sodišče zavrglo njihovo tožbo kot nedopustno, izpodbijanima aktoma podelilo domnevo zakonitosti.
92 Teh argumentov ni mogoče sprejeti.
93 Na eni strani je iz sodne prakse razvidno, da dopustnost ničnostne tožbe pred sodiščem Unije ne sme biti odvisna od vprašanja, ali pred nacionalnim sodiščem obstaja pravno sredstvo, ki omogoča preučitev veljavnosti akta, katerega razglasitev ničnosti se predlaga (glej sklep Splošnega sodišča z dne 28. novembra 2005 v zadevi EEB in drugi proti Komisiji, T‑94/04, ZOdl., str. II‑4919, točka 63 in navedena sodna praksa). Dopustnost tožbe pred sodiščem Unije a fortiori ne bi smela biti odvisna od domnevne počasnosti nacionalnih postopkov. V zvezi s tem je poleg tega treba opozoriti, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.
94 Na drugi strani zavrženje te tožbe kot nedopustne ne ustvarja nobenega precedensa za meritorno odločitev nacionalnega sodišča.
95 Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba trditev tožečih strank, da bi to, da bi Splošno sodišče njihovo tožbo morda zavrglo kot nedopustno, škodovalo njihovi pravici do učinkovitega sodnega varstva, zavrniti.
96 Nazadnje, trditev tožečih strank, da je treba tožbo preučiti po temelju, ker so napake v izpodbijanih aktih tako hude, da bi pretresle zaupanje državljanov do institucij Unije, je treba zavrniti. Sodišče Unije mora namreč spoštovati pravila o dopustnosti ničnostnih tožb, postavljena v členu 263 PDEU.
97 Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega je treba to tožbo razglasiti za nedopustno. Zato ni treba odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je Svet vložil podredno in v zvezi s prepozno vložitvijo tožbe, kar zadeva temeljni akt.
Stroški
98 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeče stranke niso uspele, zato se jim v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
99 Institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika nosijo svoje stroške. Zato Komisija nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrže.
2. Anotati Dioikisi Enoseon Dimosion Ypallilon (ADEDY), Spyridon Papaspyros in Ilias Iliopoulos nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.
3. Evropska komisija nosi svoje stroške.
V Luxembourgu, 27. novembra 2012.
Kazalo
Pravni okvirII – 2
Pogodba EUII – 2
PDEUII – 2
Pakt za stabilnost in rastII – 5
Dejansko stanjeII – 6
Grška dolžniška kriza in medvladni mehanizem za finančno pomoč Helenski republikiII – 6
Postopek o čezmernem primanjkljaju glede Helenske republikeII – 7
Postopek pred sprejetjem izpodbijanih aktovII – 7
Izpodbijana aktaII – 8
– Sklep 2010/320/EUII – 8
– Sklep 2010/486/EUII – 9
Postopek in predlogi strankII – 10
PravoII – 11
Procesno upravičenje tožečih strankII – 12
Neposredno nanašanje členov 2(1)(f), 2(2)(b) in 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486, na tožeče strankeII – 13
– Člen 2(1)(f) temeljnega aktaII – 13
– Člen 2(2)(b) temeljnega aktaII – 14
– Člen 2(2)(a) temeljnega akta, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2010/486II – 15
Neposredno nanašanje preostalih določb izpodbijanih aktov na tožeče strankeII – 16
Učinkovito sodno varstvo tožečih strankII – 17
StroškiII – 18