Zadeva T‑541/10

Anotati Dioikisi Enoseon Dimosion Ypallilon (ADEDY) in drugi

proti

Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba – Odločitve, naslovljene na državo članico za odpravo čezmernega primanjkljaja – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost“

Povzetek – Sklep Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 27. novembra 2012

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Neposredno nanašanje – Merila – Sklep Sveta o pozivu državi članici, naj sprejme ukrepe za odpravo čezmernega primanjkljaja – Tožba, ki so jo vložili konfederacija sindikatov in njeni člani – Neobstoj neposrednega nanašanja – Nedopustnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Uredba Sveta št. 1467/97, člen 5)

2.      Evropska unija – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Akti, za katere so potrebni nacionalni izvedbeni ukrepi – Možnost fizičnih ali pravnih oseb, da preko sistema predhodnega odločanja sprožijo presojo veljavnosti – Obveznost držav članic, da uvedejo potrebna pravna sredstva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Možnost vložitve ničnostne tožbe pri sodišču Unije, če ni pravnih sredstev pred nacionalnim sodiščem – Izključitev

(člen 19(1), drugi pododstavek, PEU ter členi 263 PDEU, 267 PDEU in 277 PDEU)

1.      Pogoj, da se mora sklep, zoper katerega je vložena tožba, kot jo predvideva člen 263, četrti odstavek, PDEU, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva izpolnitev dveh kumulativnih meril, in sicer prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika, in drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Evropske unije brez uporabe drugih vmesnih pravil.

Zato se sklep Sveta o pozivu državi članici, naj sprejme ukrepe za odpravo čezmernega primanjkljaja, ne nanaša neposredno na konfederacijo sindikatov, katere člani so skupaj uradniki in delavci pravnih oseb javnega prava ter člani te konfederacije.

Na podlagi določbe tega sklepa o ukrepih, ki jih mora sprejeti država članica za zmanjšanje čezmernega primanjkljaja – kadar je z njim naložena obveznost zadevne države članice doseči proračunski cilj, in sicer nek letni prihranek z znižanjem dodatkov, izplačanih uradnikom, ne da bi bil določen način tega znižanja ali kategorije uradnikov, na katere se nanaša, kar sta elementa, prepuščena presoji zadevne države članice – ne morejo neposredno nastati učinki na pravni položaj tožečih strank, ker imajo organi države članice pri njegovem izvajanju veliko polje proste presoje.

Tudi določba zadevnega sklepa, ki določa obveznost države članice, da sprejme zakon o reformi pokojninskega sistema, da bi se zagotovila njegova srednje- in dolgoročna vzdržnost, se ne nanaša neposredno na navedene tožeče stranke, saj zahteva sprejetje takega zakona za njegovo izvajanje in organom države članice dopušča zelo veliko polje proste presoje pri opredelitvi vsebine zakona, če ta zakon zagotavlja srednje- in dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema; le tak zakon bi morda lahko neposredno vplival na njihov pravni položaj.

Poleg tega določba istega sklepa, ki določa zapolnitev izpraznjenih delovnih mest v javnem sektorju ob upokojitvi uslužbencev, pomeni splošni ukrep organizacije in vodenja javne uprave, ki ne vpliva neposredno na pravni položaj tožečih strank. V delu, v katerem naj bi ta določba povzročila poslabšanje delovanja javnih služb in delovnih pogojev tožečih strank, naj bi šlo za okoliščino, ki se ne nanaša na njihov pravni položaj, ampak le njihov dejanski položaj.

Nazadnje, ker je končni cilj zmanjšanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja države, določbe, ki določajo, da zadevna država članica sprejme ukrepe za fiskalno konsolidacijo, ukrepe za krepitev fiskalnega nadzora in fiskalne discipline ter strukturne ukrepe, ki so namenjeni zlasti izboljšanju konkurenčnosti nacionalnega gospodarstva na splošno, glede na njihov obseg potrebujejo nacionalne izvedbene ukrepe, ki bi podrobneje določili njihovo vsebino. Organi zadevne države članice imajo pri tem izvajanju veliko polje proste presoje, če se spoštuje končni cilj zmanjšanja čezmernega primanjkljaja. Ti nacionalni ukrepi bodo tisti, ki se bodo morda neposredno nanašali na pravni položaj tožečih strank.

(Glej točke 64, 70, od 72 do 74, 76, 78, 80 in 84.)

2.      Pogodba je s členoma 263 PDEU in 277 PDEU na eni strani in s členom 267 PDEU na drugi uvedla celovit sistem pravnih sredstev in postopkov, namenjen zagotoviti nadzor zakonitosti aktov institucij s tem, da ga je zaupala sodiščem Unije. V tem sistemu imajo fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 263 PDEU ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Unije, za katere so potrebni izvedbeni ukrepi države članice naslovnice, med drugim možnost zatrjevati neveljavnost teh aktov pred nacionalnimi sodišči, ki sicer niso pristojna, da sama ugotovijo neveljavnost navedenih aktov, lahko pa v zvezi s tem Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje.

Dopustnost ničnostne tožbe zoper navedene akte pred sodiščem Unije ne sme biti odvisna od vprašanja, ali pred nacionalnim sodiščem obstaja pravno sredstvo, ki omogoča preučitev njihove veljavnosti; prav tako ne bi smela biti odvisna od domnevne počasnosti nacionalnih postopkov. Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU namreč določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.

(Glej točke 89, 90 in 93.)