Zadeva T‑287/11
Heitkamp BauHolding GmbH
proti
Evropski komisiji
„Državne pomoči – Nemška davčna zakonodaja, ki se nanaša na prenos izgub v prihodnja davčna leta (Sanierungsklausel) – Sklep, s katerim je pomoč razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom – Ničnostna tožba – Posamično nanašanje – Dopustnost – Pojem državne pomoči – Selektivnost – Narava in ureditev davčnega sistema“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 4. februarja 2016
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo – Posamično nanašanje splošnega akta – Pogoji – Sklep Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči – Tožba podjetja, ki ima v skladu s to shemo pridobljeno pravico do davčnega prihranka – Dopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Sklep Komisije o ugotovitvi nezdružljivosti pomoči z notranjim trgom – Začasno prenehanje uporabe zadevne sheme pomoči po sklepu Komisije o začetku formalnega postopka preiskave – Tožba, ki jo je vložil upravičenec iz te sheme pomoči – Dopustnost
(člen 263, četrti odstavek, PDEU)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektiven predlagani ukrep – Davčna olajšava – Merila presoje – Upravičenost zaradi narave ali splošne sheme davčnega sistema
(člen 107(1) PDEU)
4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije – Sodni nadzor – Meje – Preizkus zakonitosti glede na informacije, razpoložljive ob sprejetju sklepa – Tožbeni razlog, ki temelji na dejstvih, na katera se v upravnem postopku ni sklicevalo – Dopustnost
(člena 108 PDEU in 263 PDEU)
5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektiven predlagani ukrep – Davčna olajšava – Davčni ukrep, ki omogoča prenos izgub v primeru prevzema podjetja v težavah z namenom prestrukturiranja – Vključitev – Upravičenost zaradi narave ali splošne sheme davčnega sistema – Neobstoj
(člen 107 PDEU)
6. Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Nov tožbeni razlog – Pojem – Analogna rešitev za očitke, navedene v utemeljitev tožbenega razloga
(Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 48(2))
1. Podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti sklepa Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, če se ta sklep nanaša nanj samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa potencialnega upravičenca iz navedene sheme. Kadar pa ta sklep Komisije zadeva skupino oseb, ki so bile identificirane ali bi lahko bile identificirane ob njegovem sprejetju in na podlagi meril, ki so značilna za člane skupine, bi se lahko na te osebe navedeni akt nanašal posamično, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov.
Tako je treba za podjetje, ki ima na podlagi nacionalnih predpisov pridobljeno pravico do davčnega prihranka, ki je bila z odločbo, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, opredeljena za državno pomoč, šteti, da spada v zaprt krog gospodarskih subjektov, ki so bili ob sprejetju izpodbijanega sklepa identificirani ali bi se vsaj lahko identificirali v smislu sodbe z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62. Te ugotovitve ne izpodbije dejstvo, da so nacionalni organi po sprejetju sklepa Komisije o začetku formalnega postopka preiskave in nato sklepa, s katerim je bila prepovedana sektorska shema pomoči, sprejeli ukrepe za to, da ne bi prišlo do uporabe zadevnih nacionalnih predpisov.
Poleg tega elementi, na katere sodna praksa opira posamično nanašanje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ne sovpadajo nujno z bistvenimi elementi državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.
(Glej točke 61, 62, 70, 71, 76 in 77.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 82 do 87.)
3. Da bi se nacionalni davčni ukrep opredelil kot „selektiven“, je najprej treba predhodno določiti in preučiti skupno ali „običajno“ davčno ureditev, ki se uporablja v zadevni državi članici. Nato je treba glede na to skupno ali „običajno“ davčno ureditev presoditi in ugotoviti morebitno selektivnost prednosti, dodeljene z zadevnim davčnim ukrepom, ter dokazati, da ta ukrep odstopa od navedenega skupnega sistema, ker uvaja razlikovanje med subjekti, ki so glede na cilj te sheme v primerljivem dejanskem in pravnem položaju, kar mora dokazati Komisija. Ob koncu teh dveh etap preizkusa se lahko določen ukrep prima facie opredeli kot selektiven.
Vendar pa merila selektivnosti, čeprav daje prednost prejemniku, ne izpolni ukrep, ki je upravičen z naravo ali splošno shemo sistema, katerega del je, kar mora dokazati zadevna država članica. Ob koncu te morebitne tretje etape preizkusa se ukrep opredeli kot selektiven.
V zvezi z upravičenostjo nacionalnega davčnega ukrepa z naravo ali splošno shemo davčnega sistema je treba ugotoviti, da je za to presojo treba razlikovati med cilji, določenimi za poseben davčni sistem, ki so zunaj njega, in mehanizmi, ki so lastni samemu davčnemu sistemu in so potrebni za uresničitev takih ciljev, ker lahko ti cilji in mehanizmi, kot temeljna načela zadevnega davčnega sistema podprejo tako utemeljitev.
(Glej točke od 91 do 93 in 159.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 102.)
5. Davčna olajšava, ki na podlagi izjeme od pravila, ki omejuje prenos izgub v primeru pridobitve deleža, ki je enak ali presega 25 % delež v družbi, pod določenimi pogoji omogoča prenos izgub v primeru prevzema podjetja z namenom prestrukturiranja, je prima facie selektivna, ker se ne nanaša na vsa podjetja, katerih lastništvo se je bistveno spremenilo, ampak se uporablja za točno določeno kategorijo podjetij, in sicer za podjetja, ki so v času prevzema plačilno nesposobna ali prekomerno zadolžena ali bi lahko taka postala. Ta ukrep, pri katerem nekateri pogoji niso povezani s ciljem preprečevanja zlorab, in ki ne zajema vseh podjetij, ki so v dejansko in pravno primerljivem položaju glede na cilj zadevne davčne ureditve, daje prednost podjetjem v težavah. Komisija torej s tem, da je presodila, da je bilo s tem ukrepom uvedeno razlikovanje med gospodarskimi subjekti, ki so glede na cilj, določen za davčni sistem, v dejansko in pravno primerljivem položaju, ni storila napake.
Ta davčni ukrep tudi ni upravičen z naravo ali splošno shemo davčnega sistema, glede na to da njegov glavni namen olajšati prestrukturiranje podjetij v težavah ne spada med temeljna načela davčnega sistema in torej ni znotraj, temveč je zunaj tega sistema, pri čemer ni treba preveriti, ali je sporni ukrep sorazmeren z zastavljenim ciljem.
(Glej točke 130, 131, 133, 134, 165 in 166.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 117.)