Zadeva C‑473/16
F
proti
Bevándorlási és Állampolgársági Hivatal
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Szegedi Közigazgatási és Munkaügyi Bíróság)
„Predhodno odločanje – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 7 – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja – Direktiva 2011/95/EU – Standardi glede pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite – Strah pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti – Člen 4 – Obravnavanje dejstev in okoliščin – Naročilo izvedenskega mnenja – Psihološki testi“
Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 25. januarja 2018
1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Presoja dejstev in okoliščin – Strah pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti – Obveznost upoštevanja spolne usmerjenosti kot dejstva, dokazanega le na podlagi izjav prosilca – Neobstoj – Posledice
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 4)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Presoja dejstev in okoliščin – Strah pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti – Potreba po sistematičnem presojanju verodostojnosti spolne usmerjenosti – Neobstoj
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, členi 2(d), 4 in 10(1)(d) in (2))
3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Presoja dejstev in okoliščin – Strah pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti – Presoja na podlagi izvedenskega mnenja – Dopustnost – Pogoji
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 4)
4. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Postopek obravnave prošnje za mednarodno zaščito – Presoja dejstev in okoliščin – Strah pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti – Presoja na podlagi izvedenskega mnenja psihologa, ki temelji na projekcijskih testih osebnosti – Kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja – Nedopustnost
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 4)
1. Poudariti je treba, da se izjave prosilca za mednarodno zaščito o njegovi spolni usmerjenosti ob upoštevanju posebnih okoliščin prošenj za mednarodno zaščito lahko štejejo le za izhodiščno točko pri obravnavanju dejstev in okoliščin, določenem v členu 4 Direktive 2011/95 (glej po analogiji sodbo z dne 2. decembra 2014, A in drugi, od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406, točka 49). Iz tega izhaja, da čeprav mora prosilec za mednarodno zaščito opredeliti svojo spolno usmerjenost, ki je element iz njegove osebne sfere, so prošnje za mednarodno zaščito, ki temeljijo na strahu pred preganjanjem zaradi take usmerjenosti – tako kot prošnje, utemeljene z drugimi razlogi za preganjanje – lahko predmet postopka obravnavanja, določenega v členu 4 te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 2. decembra 2014, A in drugi, od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406, točka 52).
(Glej točki 28 in 29.)
2. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je spolna usmerjenost značilnost, ki lahko utemelji pripadnost prosilca določeni družbeni skupini v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95, če družba, ki obkroža skupino oseb, katere člani imajo enako spolno usmerjenost, to skupino dojema kot različno (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2013, X in drugi, od C‑199/12 do C‑201/12, EU:C:2013:720, točki 46 in 47), kot to sicer potrjuje člen 10(1)(d) te direktive. Vendar iz člena 10(2) te direktive izhaja, da kadar države članice ocenjujejo, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima družbene značilnosti, povezane s pripadnostjo neki družbeni skupini, ki se preganja, če take značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.
Zato za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, utemeljeni s strahom pred preganjanjem zaradi spolne usmerjenosti, v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin iz člena 4 navedene direktive ni treba vedno presoditi verodostojnosti spolne usmerjenosti prosilca.
(Glej točke od 30 do 32.)
3. Člen 4 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da organ, ki je odgovoren za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ali po potrebi sodišče, pri katerem se vloži tožba zoper odločbo tega organa, v okviru presoje dejstev in okoliščin glede zatrjevane spolne usmerjenosti prosilca odredi izdelavo izvedenskega mnenja, če se to izvedensko mnenje izdela v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, če navedena organ in sodišče odločbe ne utemeljita zgolj z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja in če ta pri presoji izjav prosilca o njegovi spolni usmerjenosti nista vezana na te ugotovitve.
Ni mogoče izključiti, da se v posebnih okoliščinah presoje izjav prosilca za mednarodno zaščito glede njegove spolne usmerjenosti nekatere oblike izvedenskega mnenja izkažejo za koristne za presojo dejstev in okoliščin ter se lahko izdelajo brez poseganja v temeljne pravice tega prosilca. Vendar je treba na eni strani poudariti, da tako iz člena 4(1) in člena 8(2) Direktive 2005/85 kot iz člena 4(1) in člena 10(3) Direktive 2013/32 izhaja, da je organ za presojo odgovoren za ustrezno obravnavanje prošenj, na podlagi katerega bo odločil o njih. Zato morajo presojo dejstev in okoliščin iz člena 4 Direktive 2011/95 pod nadzorom sodišča opraviti ti organi sami (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2015, Shepherd, C‑472/13, EU:C:2015:117, točka 40). Iz tega sledi, da organ za presojo odločbe ne more utemeljiti zgolj z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja in da ta organ ne more, a fortiori, biti vezan na te ugotovitve pri presoji izjave prosilca o njegovi spolni usmerjenosti.
V zvezi z možnostjo sodišča, pri katerem se vloži tožba zoper odločbo organa za presojo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, da naroči izvedensko mnenje, je treba dodati, da člen 39(1) Direktive 2005/85 in člen 46(1) Direktive 2013/32 določata, da ima prosilec pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper to odločbo pred sodiščem, ne da bi posebej omejila pripravljalne ukrepe, ki jih lahko to sodišče odredi. Čeprav ti določbi ne izključujeta, da sodišče za izvedbo učinkovitega nadzora nad odločbo organa za presojo naroči izvedensko mnenje, še vedno velja, da glede na posebno vlogo, ki jo sodiščem dajeta člen 39 Direktive 2005/85 in člen 46 Direktive 2013/32, na eni strani in glede na preudarke v zvezi s členom 4 Direktive 2011/95, navedene v točki 41 te sodbe, na drugi sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, odločitve ne more utemeljiti zgolj z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja in ne more, a fortiori, biti vezano na presojo izjav prosilca o njegovi spolni usmerjenosti, vsebovano v teh ugotovitvah.
(Glej točke 37, 40, 42, 43, 45, 46, in točko 1 izreka.)
4. Člen 4 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 7 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za presojo resničnosti zatrjevane spolne usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito izdela in uporabi izvedensko mnenje psihologa, kot je to iz postopka v glavni stvari, katerega namen je, da se na podlagi projekcijskih testov osebnosti pridobi neka predstava o spolni usmerjenosti tega prosilca.
V zvezi s tem je treba poudariti, da organ za presojo izdelavo izvedenskega mnenja psihologa, kot je to iz postopka v glavni stvari, odredi v okviru postopka obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložila zadevna oseba. Zato je treba, tudi če je izvedba psiholoških testov, na katerih temelji izvedensko mnenje, kot je to iz postopka v glavni stvari, formalno odvisna od privolitve zadevne osebe, šteti, da ta privolitev ni nujno svobodna, ker je dejansko vsiljena pod pritiskom okoliščin, v katerih so prosilci za mednarodno zaščito (glej po analogiji sodbo z dne 2. decembra 2014, A in drugi, od C‑148/13 do C‑150/13, EU:C:2014:2406, točka 66). V teh okoliščinah, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 43 sklepnih predlogov, izdelava in uporaba izvedenskega mnenja psihologa, kot je to iz postopka v glavni stvari, pomeni poseg v pravico te osebe do spoštovanja njenega zasebnega življenja.
V teh okoliščinah, čeprav je lahko poseg v zasebno življenje prosilca utemeljen z iskanjem dokazov, ki bodo omogočili presojo njegovih resničnih potreb po mednarodni zaščiti, mora organ za presojo pod nadzorom sodišča presoditi, ali je izvedensko mnenje psihologa, ki ga namerava naročiti ali želi upoštevati, primerno in potrebno za uresničitev tega cilja. V zvezi s tem je treba poudariti, da se lahko izvedensko mnenje, kot je to iz postopka v glavni stvari, za ustrezno sprejme le, če temelji na dovolj zanesljivih metodah in načelih glede na standarde, ki so sprejeti v mednarodni strokovni javnosti. Vsekakor se zdi vpliv izvedenskega mnenja, kot je to iz postopka v glavni stvari, na zasebno življenje prosilca pretiran glede na uresničevani cilj, ker resnosti posega v pravico do spoštovanja zasebnega življenja, ki jo ta vpliv pomeni, ni mogoče šteti za sorazmerno s koristjo, ki bi jo ta vpliv morda lahko pomenil za presojo dejstev in okoliščin iz člena 4 Direktive 2011/95.
(Glej točke 51, 53, 54, od 57 do 59, 71 in točko 2 izreka) 2)