SODBA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 17. septembra 2015(*)
„Predhodno odločanje – Telekomunikacijska omrežja in storitve – Direktive 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES – Prosti pretok telekomunikacijske terminalske opreme za kopensko mobilno telekomunikacijo – Direktiva 1999/5/ES – Dajatev za uporabo opreme – Splošno dovoljenje ali licenca za uporabo – Naročniška pogodba, ki nadomešča splošno dovoljenje ali licenco – Različno obravnavanje uporabnikov z naročniškim razmerjem ali brez njega“
V zadevi C‑416/14,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Commissione tributaria regionale di Mestre-Venezia (deželno davčno sodišče Mestre-Benečija, Italija) z odločbo z dne 8. avgusta 2014, ki je na Sodišče prispela 3. septembra 2014, v postopku
Fratelli De Pra SpA
SAIV SpA
proti
Agenzia Entrate – Direzione Provinciale Ufficio Controlli Belluno,
Agenzia Entrate – Direzione Provinciale Ufficio Controlli Vicenza,
SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi A. Ó Caoimh, predsednik senata, C. Toader, sodnica, in C. G. Fernlund (poročevalec), sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Fratelli De Pra SpA in SAIV SpA C. Toniolo, C. Basso in G. Toniolo, odvetniki,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Varonejem, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo G. Braga da Cruz, L. Nicolae in D. Recchia, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na razlago Direktive 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 23, str. 254), zlasti njenega člena 8, Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 323), Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL L 337, str. 37, v nadaljevanju: Direktiva 2002/20), Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349) in Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL L 337, str. 11, v nadaljevanju: Direktiva 2002/22).
2 To vprašanje je bilo predloženo v okviru sporov, prvič, med družbo Fratelli De Pra SpA (v nadaljevanju: De Pra) in Agenzia Entrate – Direzione Provinciale Ufficio Controlli Belluno (davčna uprava – pokrajinski urad Belluno), in drugič, med družbo SAIV SpA (v nadaljevanju: SAIV) in Agenzia Entrate – Direzione Provinciale Ufficio Controlli Vicenza (davčna uprava – pokrajinski urad Vicenza), ker sta ti davčni službi zavrnili zahtevka za vračilo pristojbin za vladno koncesijo (v nadaljevanju: PVK), ki sta jih družbi De Pra in SAIV plačali na podlagi naročniških pogodb za storitve mobilne telefonije.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 1999/5
3 V uvodni izjavi 32 Direktive 1999/5 je navedeno, da „je treba dovoliti prosto kroženje radijske opreme in telekomunikacijske terminalske opreme, ki je skladna z ustreznimi bistvenimi zahtevam; […] je treba dovoliti, da se taka oprema da v uporabo za predvideni namen; […] so lahko za tako uporabo pogoj dovoljenja za uporabo radijskega spektra in zagotavljanje zadevnih storitev“.
4 Člen 1(1) in (4) te direktive določa:
„1. Ta direktiva vzpostavlja regulativni okvir za dajanje na trg, prost pretok in dajanje v uporabo radijske opreme in telekomunikacijske terminalske opreme v Skupnosti.
[…]
4. Ta direktiva se ne uporablja za opremo, našteto v Prilogi I.“
5 Člen 8(1) navedene direktive določa:
„Države članice ne smejo na svojem ozemlju prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja na trg in dajanja v uporabo aparata z oznako CE […]“
Direktiva 2002/19
6 Člen 1 določa, da Direktiva 2002/19 usklajuje način, s katerim države članice urejajo dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovo medomrežno povezovanje. Nanaša se na odnos med obratovalci omrežij in ponudniki storitev. Določa pravice in obveznosti za obratovalce in podjetja, ki zaprosijo za medomrežno povezovanje in/ali dostop do svojih omrežij ali pripadajočih naprav.
Direktiva 2002/20
7 Člen 2 Direktive 2002/20 opredeljuje „splošno odobritev“ kot „pravni okvir, ki ga določi država članica ter se z njim v skladu s to direktivo zagotovijo pravice za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in določijo obveznosti, značilne za to področje, ki utegnejo veljati za vse ali določene vrste elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev“.
8 Člen 12 te direktive, naslovljen „Upravne pristojbine“, v odstavku 1(a) določa:
„Vse upravne pristojbine, naložene podjetjem, ki zagotavljajo storitev ali omrežje na podlagi splošne odobritve, ali podjetjem, ki jim je bila dodeljena pravica uporabe:
(a) skupaj pokrivajo samo upravne stroške, ki bodo nastali z upravljanjem, nadzorom in uveljavitvijo sheme splošnih odobritev in pravic uporabe ter posebnih obveznosti iz člena 6(2), ki lahko vključujejo stroške mednarodnega sodelovanja, usklajevanja in standardizacije, analize trga, nadzorovanja izpolnjevanja in drugega tržnega nadzora in tudi stroške regulativnih dejavnosti, ki vključujejo pripravo in uveljavitev sekundarne zakonodaje in upravnih odločb, na primer odločb o dostopu in medsebojnem povezovanju, […]“
Direktiva 2002/22
9 Člen 1(1) določa, da Direktiva 2002/22 obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Njen cilj je med drugim v vsej Evropski uniji zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev.
10 V skladu z njenim členom 1(2) Direktiva 2002/22 v zvezi z zagotavljanjem univerzalne storitve v okolju odprtih in konkurenčnih trgov opredeljuje minimalni nabor storitev določene kakovosti, do katerih imajo z vidika specifičnih nacionalnih pogojev vsi končni uporabniki dostop po dostopni ceni, ne da bi se s tem izkrivljala konkurenca.
11 Člen 20 te direktive, naslovljen „Pogodbe“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da imajo potrošniki pri naročanju na storitve, s katerimi se zagotovi priključitev na javno telefonsko omrežje in/ali dostop do tega omrežja, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem ali podjetji, ki take storitve zagotavljajo. V pogodbi naj bodo opredeljeni vsaj naslednji podatki:
[…]“
12 Med podatki, navedenimi v členu 20(1), so: ime in naslov družbe, ponujene storitve, podrobni podatki o veljavnih cenah in tarifah, trajanje pogodbe, pogoji za podaljšanje ter prekinitev izvajanja storitev in pogodbe.
Italijansko pravo
13 Člen 1 odloka št. 641 predsednika republike o ureditvi pristojbin za vladne koncesije (decreto del Presidente della Repubblica n. 641, disciplina delle tasse sulle concessioni governative) z dne 26. oktobra 1972 (redni dodatek h GURI št. 292 z dne 11. novembra 1972; v nadaljevanju: predsedniški odlok št. 641/1972) določa:
„Za upravne ukrepe in druge akte, navedene v priloženi tarifi, se plača [PVK] v višini in na način, določen v tej tarifi.“
14 Člen 21 tarife, priložene predsedniškemu odloku št. 641/1972, v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: priložena tarifa), določa, da se PVK plača za vsako „licenco ali nadomesten dokument za uporabo terminalske opreme za javne storitve kopenskih mobilnih radiokomunikacij za vsak mesec uporabe“.
15 V opombi 1 k temu členu 21 je navedeno:
„Pristojbina se plača glede na število mesecev uporabe, upoštevanih v vsakem računu, skupaj z naročnino.“
16 Člen 3 ministrskega odloka št. 33/90 o storitvah javne kopenske radiomobilne komunikacije določa:
„Naročnik lahko pridobi in ohrani terminalsko opremo uporabnika prek družbe s koncesijo SIP (Società italiana per l’esercizio telefonico) ali pa za to poskrbi sam. Družba s koncesijo SIP mora uporabniku izdati dokument, ki potrjuje njegov status naročnika na storitev. Ta dokument, ki nadomešča vse učinke licence za radijsko postajo, mora vsebovati podatke o vrsti terminalske naprave in njeni homologaciji, naročnik pa ga mora predložiti javnemu organu na njegovo zahtevo.“
17 Člen 8 zakonske uredbe št. 269/2001, s katero se je prenesla Direktiva 1999/5, določa:
„Dajanje na trg in dajanje v uporabo aparatov z oznako CE, ki označuje njihovo skladnost z določbami te uredbe, nista prepovedana, omejena ali drugače ovirana.“
18 Člen 160 zakonske uredbe št. 259, s katero je bil sprejet zakonik o elektronskih komunikacijah (decreto legislativo n. 259 – Codice delle comunicazioni elettroniche) z dne 1. avgusta 2003 (redni dodatek h GURI št. 214 z dne 15. septembra 2003), določa:
„1. Pri vsaki radioelektrični postaji, za katero je bilo pridobljeno splošno izvedbeno dovoljenje, je treba hraniti ustrezno licenco, ki jo izda ministrstvo.
2. Za postaje, ki prejemajo radiodifuzne storitve, naročnina nadomesti licenco.“
19 Člen 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, preoblikovane v zakon št. 50/2014, določa:
„Za namene člena 21 tarife, priložene [predsedniškemu odloku št. 641/1972], se določbe člena 160 zakonske uredbe [št. 259/2003] razlagajo tako, da se za radioelektrične postaje šteje tudi terminalska oprema za storitve kopenske radiomobilne komunikacije.“
Spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
20 Družbi De Pra in SAIV sta od davčne uprave – pokrajinski urad Belluno in od davčne uprave – pokrajinski urad Vicenza zahtevali vračilo zneskov, ki sta jih plačali na podlagi PVK. Ker sta ti davčni službi njuna zahtevka zavrnili, sta pred Commissione tributaria regionale di Mestre-Venezia vložili tožbi.
21 V utemeljitev tožb navajata, da načelo prostega pretoka in dajanja v uporabo terminalskih naprav, določenega v Direktivi 1999/5, ni združljivo z upravnim ukrepom, kakršen je splošno dovoljenje ali licenca, določen v italijanski zakonodaji. Glede na to, da je treba PVK šteti za dajatev, menita, da imata v primeru neobstoja obdavčljivega dogodka zanj pravico do vračila zneskov, ki so bili plačani na podlagi te dajatve.
22 Čeprav se predložitveno sodišče v predložitveni odločbi sklicuje na sklepa Agricola Esposito (C‑492/09, EU:C:2010:766) in Umbra Packaging (C‑355/13, EU:C:2013:867), ki se nanašata na dajatev, kakršna je PVK, meni, da so od izdaje teh sklepov nastale nove okoliščine in da na njuni podlagi ne more razsoditi o sporih, ki sta mu predložena v odločanje. V zvezi s tem navaja te okoliščine.
23 Prvič, Sodišče naj v teh sklepih ne bi odločilo o skladnosti dajatve, kakršna je PVK, z Direktivo 1999/5.
24 Drugič, italijanska država naj bi člen 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, ki je bila preoblikovana v zakon št. 50/2014, sprejela po izdaji navedenih sklepov.
25 Tretjič, kasacijsko sodišče (Corte suprema di cassazione), ki je odločalo v sestavi združenih senatov, naj bi z odločbo z dne 2. maja 2014 in torej tudi po izdaji teh sklepov razsodilo, da Direktiva 1999/5 ne prevlada nad direktivami 2002/19, 2002/20, 2002/21 in 2002/22 (v nadaljevanju: direktive o omrežjih), ki jih navajata družbi De Pra in SAIV, in da naj bi bila torej splošna odobritev ali licenca v smislu Direktive 2002/20 nujna za uporabo zadevne terminalske opreme.
26 V teh okoliščinah je deželno davčno sodišče Mestre-Benečija prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je v zvezi s terminalsko opremo za storitve kopenskih radiomobilnih komunikacij nacionalna ureditev, kot izhaja iz povezanih določb:
– člena 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, ki je bila preoblikovana v zakon 50/2014,
– člena 160 zakonske uredbe št. 259/2003 in
– člena 21 [priložene tarife],
ki s tem, da terminalsko opremo enači z radioelektričnimi postajami, določa, da mora uporabnik pridobiti splošno dovoljenje, ter zahteva izdajo ustrezne licence za radioelektrične postaje, kar se šteje za obdavčljivi dogodek, združljiva s pravom Unije (Direktiva 1999/5 in [direktive o omrežjih])?
Ali je, posebej v zvezi z uporabo terminalske opreme, s pravom Unije zato združljivo to, kar italijanska država določa v breme uporabnika, in sicer pridobitev splošnega dovoljenja in licence za radijske postaje, čeprav so dajanje na trg, prost pretok in dajanje v uporabo terminalskih naprav v celoti urejeni v virih Unije (Direktiva 1999/5) brez vsakršne določbe o splošnem dovoljenju in/ali licenci?
Ob tem pa sta splošno dovoljenje in licenca določena v nacionalni ureditvi:
– čeprav je splošna odobritev ukrep, ki ne zadeva uporabnika terminalske opreme, ampak le podjetja, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem omrežij in storitev elektronske komunikacije (členi 1, 2 in 3 Direktive 2002/20);
– čeprav je koncesija določena za individualne pravice do uporabe radijskih frekvenc in za pravice do uporabe številk, kar so položaji, ki zagotovo niso povezani z uporabo terminalske opreme;
– čeprav ureditev Unije ne določa nikakršne obveznosti pridobitve splošnega dovoljenja ali izdaje licence za terminalsko opremo;
– čeprav člen 8 Direktive 1999/5 določa, da države članice ‚ne smejo na svojem ozemlju prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja na trg in dajanja v uporabo aparata z oznako CE‘; ter
– kljub bistveni in predpisani razliki ter nehomogenosti radioelektrične postaje in terminalske opreme za storitev kopenske radiomobilne komunikacije?
2. Ali je s pravom Unije (Direktiva 1999/5 in Direktiva 2002/20, zlasti člen 20) združljiva nacionalna ureditev, in sicer:
– člen 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, ki je bila preoblikovana v zakon št. 50/2014,
– člen 160 zakonske uredbe št. 259/2003,
– člen 21 [priložene tarife] in
– člen 3 ministrskega odloka št. 33/1990,
na podlagi katere
– lahko ‚sama‘ pogodba iz člena 20 [Direktive 2002/22] – ki jo skleneta ponudnik in naročnik in s katero je mogoče urejati poslovna razmerja med potrošniki in končnimi uporabniki z enim ali več podjetji, ki ponujajo povezavo in s tem povezane storitve – velja kot nadomestni dokument za splošno dovoljenje in/ali licenco za radijsko postajo, ne da bi pri tem kakor koli posredovala, delovala ali to nadzorovala javna uprava;
– mora pogodba vsebovati tudi podatke o vrsti terminalske naprave in njeni homologaciji (ki v členu 8 [Direktive 1999/5] ni določena)?
3. Ali so določbe člena 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, ki je bila preoblikovana v zakon št. 50/2014, ter člena 160 zakonske uredbe št. 259/2003 in člena 21 [priložene tarife], ki določajo obveznost splošnega dovoljenja in s tem licenco za radijsko postajo zgolj za neko skupino uporabnikov, ki so sklenili pogodbo s formalnim imenom naročnina, medtem ko za uporabnike storitev elektronskih komunikacij ni določeno nobeno splošno dovoljenje ali licenca na podlagi pogodbe zgolj zato, ker se ta pogodba imenuje drugače (predplačniška storitev), združljive z zgoraj navedenim pravom Unije?
4. Ali člen 8 Direktive 1999/5 nasprotuje nacionalni ureditvi, kot so člen 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, ki je bila preoblikovana v zakon št. 50/2014, ter člen 160 zakonske uredbe št. 259/2003 in člen 21 [priložene tarife], ki določajo:
– upravno dejavnost, namenjeno izdaji splošnega dovoljenja ali licence za radioelektrično postajo, in
– plačilo pristojbine [za vladno koncesijo] za te dejavnosti,
ki lahko pomenijo omejitev dajanja v uporabo, uporabe in prostega pretoka terminalskih naprav?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
27 Predložitveno sodišče s prvimi tremi vprašanji Sodišče sprašuje o skladnosti italijanske zakonodaje s pravom Unije. Vendar je treba opozoriti, da Sodišče v postopku predhodnega odločanja ni pristojno za presojo skladnosti določb nacionalnega prava s tem pravom. Sodišče pa je pristojno, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse ustrezne elemente razlage prava Unije, na podlagi katerih lahko to sodišče presodi o tej skladnosti za namene izdaje sodbe v zadevi, o kateri odloča (glej sodbo Transportes Urbanos in Servicios Generales, C‑118/08, EU:C:2010:39, točka 23 in navedena sodna praksa, ter sklep Agricola Esposito, C‑492/09, EU:C:2010:766, točka 19).
Prvo in četrto vprašanje
28 Predložitveno sodišče s prvim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 1999/5, zlasti njen člen 8, in direktive o omrežjih razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi o uvedbi dajatve, kakršna je PVK, v skladu s katero je treba za uporabo terminalske opreme za kopensko mobilno radiokomunikacijo v okviru naročniške pogodbe pridobiti tako splošno dovoljenje ali licenco kot tudi plačati tako dajatev.
29 Sodišče je v sklepu Agricola Esposito (C‑492/09, EU:C:2010:766) že ugotovilo, da direktivi o omrežjih, in sicer direktivi 2002/20 in 2002/21, ne nasprotujeta uvedbi dajatve, kakršna je PVK. Kar zadeva Direktivo 2002/20, je to presojo potrdilo v sklepu Umbra Packaging (C‑355/13, EU:C:2013:867).
30 V obravnavani zadevi želi predložitveno sodišče izvedeti, ali Direktiva 1999/5 in direktive o omrežjih nasprotujejo nacionalnim določbam, kakršne so te, ki uvajajo PVK, pri čemer v zvezi s tem opozarja, da te določbe ne določajo le obveznosti plačila PVK, ampak zlasti pridobitev upravnega dovoljenja. Zatrjuje tudi domnevne spremembe v italijanskem pravu glede na položaj, ki je obstajal na dan izreka teh sklepov.
31 Vendar je treba glede teh sprememb, navedenih v točkah 24 in 25 te sodbe, ki zadevajo sprejetje člena 2(4) uredbe-zakona št. 4/2014, preoblikovane v zakon št. 50/2014, in izdajo odločbe kasacijskega sodišča, ugotoviti, da ne vplivajo na razlago direktiv 2002/20 in 2002/21, ki jo je Sodišče podalo v navedenih sklepih.
32 Iz podatkov, ki jih je posredovalo predložitveno sodišče, je namreč razvidno, da se spremembe italijanskega pravnega reda, na katere se sklicuje to sodišče, nanašajo na razlago obstoječe ureditve in z njimi ni bila uvedena nobena nova obveznost.
Direktiva 1999/5
33 V skladu z uvodno izjavo 32 je cilj Direktive 1999/5 zagotoviti prost pretok med drugim telekomunikacijske terminalske opreme, ki je skladna z ustreznimi bistvenimi zahtevami, določenimi v tej direktivi. V skladu s členom 1 ta direktiva tako vzpostavlja regulativni okvir za dajanje na trg, prosti pretok in dajanje v uporabo tudi te opreme v Uniji. Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Prost pretok aparatov“, določa, da države članice na svojem ozemlju ne smejo prepovedati, omejiti ali ovirati dajanja na trg in dajanja v uporabo aparata z oznako CE iz Priloge VII, ki označuje njegovo skladnost z vsemi določbami Direktive 1999/5.
34 Predložitveno sodišče sprašuje, ali se z zahtevo po pridobitvi dovoljenja in plačilu dajatve, kakršna je določena v zadevnih predpisih, ne uvajajo ovire, ki so v nasprotju s to direktivo in zlasti njenim členom 8.
35 V zvezi z obveznostjo, da končni potrošnik pridobi dovoljenje, je treba ugotoviti, da je po mnenju predložitvenega sodišča kasacijsko sodišče razsodilo, da je naročniška pogodba, ki jo je zahteval obratovalec telefonskega omrežja, pravni naslov, na podlagi katerega lahko ta potrošnik uporablja terminalsko opremo in povsem nadomešča licenco, imenovano licenca za radijsko postajo. Iz drugega vprašanja za predhodno odločanje izhaja, da lahko ta pogodba velja kot nadomestni dokument za splošno dovoljenje in/ali licenco za radijsko postajo, in to brez vsakršnega upravnega posredovanja, delovanja ali nadzora.
36 Družbi De Pra in SAIV sta v pisnih stališčih v tem smislu navedli, da je nacionalni zakonodajalec vpeljal pravno domnevo, katere edini namen je ohranitev obdavčljivega dogodka za odmero PVK pri sklenitvi naročniških pogodb za storitve mobilne telefonije. Poudarili sta, da uprava v zvezi s tem ni opravila nikakršnega posebnega dejanja.
37 Iz tega naj bi izhajalo, da uprava ne zahteva nikakršnega dovoljenja ali dokumenta, saj naročniška pogodba nadomešča dovoljenje ali licenco za radioelektrično postajo in je tako obdavčljivi dogodek za PVK.
38 Če to drži – kar mora preveriti predložitveno sodišče – s temi predpisi ni določeno nobeno upravno posredovanje, ki bi ustvarilo oviro za prosti pretok te opreme in bi pomenilo kršitev Direktive 1999/5.
39 Kar zadeva dalje uvedbo dajatve, kakršna je PVK, se ta ne nanaša na terminalsko opremo za kopensko mobilno radiokomunikacijo, ampak na naročniške pogodbe, sklenjene za uporabo te opreme. Ugotoviti je treba, da taka obdavčitev ne ovira prodaje te terminalske opreme, ki se v Italiji lahko prodaja brez sklenitve naročniške pogodbe, in da vsekakor ne velja za terminalsko opremo iz drugih držav članic, zaradi česar se z njo ne ovira prosti pretok te opreme.
Direktive o omrežjih
40 Prvič, v zvezi z direktivama 2002/20 in 2002/21 je treba najprej spomniti, da je Sodišče že odločilo, da se ne uporabljata za dajatve, kakršna je PVK, ki je povezana z uporabo terminalske opreme za zemeljsko mobilno radiokomunikacijo. Sodišče je namreč presodilo, da davčna osnova za tako dajatev ni zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ter da zasebna uporaba storitev mobilne telefonije naročnika ne pomeni zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v smislu Direktive 2002/20 (sklep Agricola Esposito, C‑492/09, EU:C:2010:766, točka 35). Sodišče je poleg tega razsodilo, da se Direktiva 2002/21 ne uporablja za opremo, ki spada na področje uporabe Direktive 1999/5, ki zadeva uporabo terminalske opreme za telekomunikacijo, namenjeno zasebni uporabi, del katere so prenosni telefoni (sklep Agricola Esposito, C‑492/09, EU:C:2010:766, točka 42).
41 Dalje je treba dodati, da argumenta družb De Pra in SAIV, da je dajatev, kakršna je PVK, v nasprotju s členom 12 Direktive 2002/20, ker naj ne bi bila upravna dajatev v obliki pristojbine za pokritje zgolj upravnih stroškov, povezanih z izdajanjem, upravljanjem, nadzorom in uveljavitvijo sheme splošnih odobritev, ni mogoče sprejeti. Sodišče je namreč razsodilo, da dajatev, katere obdavčljivi dogodek ni vezan na postopek splošne odobritve, s katerim se dovoli dostop na trg elektronskih komunikacijskih storitev, temveč je vezan na uporabo storitev mobilne telefonije, ki jih zagotavljajo operaterji, in ki jo dokončno nosi uporabnik teh storitev, ne spada na področje uporabe tega člena 12 (glej sodbo Vodafone Malta in Mobisle Communications, C‑71/12, EU:C:2013:431, točki 25 in 29).
42 Nazadnje je trebe glede obveznosti pridobitve splošnega dovoljenja, ki naj z Direktivo 2002/20 ne bi bila določena in ki bi lahko bila v nasprotju z njo ugotoviti, da – kot izhaja iz točk od 35 do 37 te sodbe – je splošno dovoljenje, kakršno je to iz zadevi v glavni stvari in ki se nadomesti z naročniško pogodbo, namenjeno le določitvi obdavčljivega dogodka za PVK. Njegov namen torej ni dovolitev zagotavljanja omrežnih storitev in ni v nasprotju z obveznostmi, določenimi v tej direktivi.
43 Drugič, v zvezi z direktivama 2002/19 in 2002/22 je treba ugotoviti, da Direktiva 2002/19 v skladu s členom 1 usklajuje način, s katerim države članice urejajo dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovo medomrežno povezovanje. Ureja odnose med obratovalci omrežij in ponudniki storitev, ne pa uporabe naprav mobilne telefonije končnih uporabnikov.
44 Direktiva 2002/22, kot izhaja iz njenega člena 1, obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Njen cilj je v celotni Uniji zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev. V zvezi z zagotavljanjem univerzalne storitve v okolju odprtih in konkurenčnih trgov se z njo opredeljuje minimalni nabor storitev določene kakovosti, do katerih imajo z vidika specifičnih nacionalnih pogojev vsi končni uporabniki cenovno ugoden dostop, ne da bi se s tem izkrivljala konkurenca.
45 Ta direktiva tako določa minimalne standarde in ne prepoveduje uporabe drugih ukrepov, med drugim davčnih, ki v te standarde ne posegajo.
46 Zato je treba na prvo in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 1999/5, zlasti njen člen 8, in direktive o omrežjih razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnim prepisom o obdavčitvi z dajatvijo, kakršna je PVK, v skladu s katerimi je treba za uporabo terminalske opreme za zemeljsko mobilno radiokomunikacijo v okviru naročniške pogodbe pridobiti splošno dovoljenje ali licenco in plačati tako dajatev, saj naročniška pogodba nadomešča licenco ali splošno dovoljenje in zato v zvezi s tem ni potrebno nikakršno upravno posredovanje.
Drugo vprašanje
47 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 20 Direktive 2002/22 in člen 8 Direktive 1999/5 razlagati tako, da nasprotujeta nadomestitvi splošnega dovoljenja ali licence za radioelektrično postajo z naročniško pogodbo za storitve mobilne telefonije, v kateri morata biti med drugim opredeljeni vrsta zadevne terminalske opreme in njena homologacija, zaradi obdavčitve z dajatvijo, kakršna je PVK.
48 Najprej, kar zadeva nadomestitev splošnega dovoljenja ali licence za radioelektrično postajo z naročniško pogodbo zaradi obdavčitve z dajatvijo, kakršna je PVK, zadošča opozorilo, da se Direktiva 2002/22 nanaša na zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev končnim uporabnikom in da ne ureja obdavčitve z dajatvijo, kakršna je ta iz zadev v glavni stvari. Iz tega sledi, da ta direktiva ne nasprotuje možnosti, da nacionalni zakonodajalec določi, da je obdavčljivi dogodek za tako dajatev naročniška pogodba, ki sta jo sklenila ponudnik storitev mobilne telefonije in uporabnik terminalske opreme in da ta pogodba nadomešča splošno dovoljenje, na katero se nanaša ta dajatev.
49 Dalje, kar zadeva vsebino naročniške pogodbe, člen 20 Direktive 2002/22 določa, kateri podatki „vsaj“ morajo biti v njej opredeljeni.
50 Iz besedila člena 20 tako navedene direktive izhaja, da ne nasprotuje možnosti, da se z nacionalnimi predpisi določi, da morajo naročniške pogodbe za storitve mobilne telefonije poleg podatkov, določenih z Direktivo 2002/22, vsebovati tudi druge podatke, kot so vrsta zadevne terminalske opreme in njena homologacija. Iz tega tudi sledi, da se s temi dodatnimi podatki ne ovira prosti pretok zadevne opreme, kar bi bilo v nasprotju s členom 8 Direktive 1999/5.
51 Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 20 Direktive 2002/22 in člen 8 Direktive 1999/5 razlagati tako, da ne nasprotujeta nadomestitvi splošnega dovoljenja ali licence za radioelektrično postajo z naročniško pogodbo, v kateri morata biti med drugim opredeljeni tudi vrsta terminalskega aparata in njegova homologacija zaradi obdavčitve z dajatvijo, kakršna je PVK.
Tretje vprašanje
52 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravo Unije, kakor izhaja iz Direktive 1999/5, direktiv o omrežjih in člena 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), razlagati tako, da nasprotuje različnemu obravnavanju uporabnikov terminalske opreme za zemeljsko mobilno radiokomunikacijo glede na to, ali sklenejo naročniško pogodbo za storitve mobilne telefonije ali pa te storitve kupijo v obliki predplačniških kartic, ki jih je mogoče večkrat napolniti, v skladu s katerim so s predpisi, kakršni so ti, ki urejajo PVK, zavezani le prvi.
53 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 20 Listine določa, da so pred zakonom vsi enaki. Vendar se določbe Listine v skladu z njenim členom 51 za države članice uporabljajo samo, ko izvajajo pravo Unije. V obravnavanem primeru pa se ta določba, kakor izhaja iz odgovora na prvo in četrto vprašanje, ker direktive o omrežjih in Direktiva 1999/5 ne urejajo obdavčitve z dajatvijo, kakršna je ta iz zadev v glavni stvari, in ker iz spisa, predloženega Sodišču, ne izhaja, da se z navedenimi predpisi izvaja pravo Unije, za te predpise ne more uporabiti.
54 Ker se to vprašanje nanaša na uporabo pravila o upravnem dovoljenju le za naročnike storitev mobilne telefonije, je poleg tega treba spomniti, da se – kakor je razvidno iz točke 38 te sodbe – v praksi ne zahteva upravno posredovanje, ker naročniška pogodba nadomešča dovoljenje.
55 Iz tega sledi, da je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba v primeru, kakršen je ta iz zadev v glavni stvari, pravo Unije, kakor izhaja iz Direktive 1999/5, direktiv o omrežjih in člena 20 Listine, razlagati tako, da ne nasprotuje različnemu obravnavanju uporabnikov terminalske opreme za zemeljsko mobilno radiokomunikacijo glede na to, ali sklenejo naročniško pogodbo za storitve mobilne telefonije ali pa te storitve kupijo v obliki predplačniških kartic, ki jih je mogoče večkrat napolniti, v skladu s katerim so s predpisi, kakršni so ti, ki urejajo PVK, zavezani le prvi.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:
1. Direktive:
– 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme, zlasti njen člen 8,
– 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu),
– 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009,
– 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) in
– 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009,
je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnim predpisom o obdavčitvi z dajatvijo, kakršna je pristojbina za vladno koncesijo, v skladu s katerimi je treba za uporabo terminalske opreme za zemeljsko mobilno radiokomunikacijo v okviru naročniške pogodbe pridobiti splošno dovoljenje ali licenco in plačati tako dajatev, saj naročniška pogodba nadomešča licenco ali splošno dovoljenje in zato v zvezi s tem ni potrebno nikakršno upravno posredovanje.
2. Člen 20 Direktive 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, in člen 8 Direktive 1999/5 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nadomestitvi splošnega dovoljenja ali licence za radioelektrično postajo z naročniško pogodbo, v kateri morata biti med drugim opredeljeni tudi vrsta terminalskega aparata in njegova homologacija, zaradi obdavčitve z dajatvijo, kakršna je pristojbina za vladno koncesijo.
3. V primeru, kakršen je ta iz zadev v glavni stvari, je treba pravo Unije, kakor izhaja iz direktiv 1999/5, 2002/19, 2002/20, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, 2002/21 in 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, ter člena 20 Listine, razlagati tako, da ne nasprotuje različnemu obravnavanju uporabnikov terminalske opreme za zemeljsko mobilno radiokomunikacijo glede na to, ali sklenejo naročniško pogodbo za storitve mobilne telefonije ali pa te storitve kupijo v obliki predplačniških kartic, ki jih je mogoče večkrat napolniti, v skladu s katerim so s predpisi, kakršni so ti, ki urejajo pristojbino za vladno koncesijo, zavezani le prvi.
Podpisi