SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 27. aprila 2012

Zadeva T‑37/10 P

Carlo De Nicola

proti

Evropski investicijski banki (EIB)

„Pritožba – Javni uslužbenci – Osebje EIB – Ocenjevanje – Napredovanje – Ocenjevalno in napredovalno obdobje 2006 – Sklep odbora za pritožbe – Obseg nadzora – Zdravstveno zavarovanje – Zavrnitev povrnitve stroškov zdravljenja – Odškodninski zahtevek“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 30. novembra 2009 v zadevi De Nicola proti EIB (F‑55/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑469 in II‑A‑1‑2529), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 30. novembra 2009 v zadevi De Nicola proti EIB (F‑55/08) se razveljavi v delih, v katerih so bili zavrnjeni, prvič, predlogi Carla De Nicole, s katerimi je želel doseči razglasitev ničnosti sklepa odbora za pritožbe Evropske investicijske banke (EIB), drugič, njegovi predlogi za razglasitev ničnosti sklepa o zavrnitvi njegovega napredovanja v napredovalnem obdobju 2006 in vseh povezanih aktov, ki so bili sprejeti pred tem sklepom ali po njem, in, tretjič, njegovi predlogi za ugotovitev odgovornosti EIB zaradi nadlegovanja, ki naj bi ga bil deležen s strani te institucije, in s tem povezani odškodninski zahtevki. V preostalem delu se pritožba zavrne. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Notranja direktiva o določitvi pristojnosti odbora za pritožbe pri Banki – Pravni učinki

(Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 22)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Izpodbijanje pred odborom za pritožbe pri Banki – Obseg nadzora

(Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 22)

3.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Izpodbijanje

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90; Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 22)

4.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pravno sredstvo – Tožba zoper sklep odbora za pritožbe v zvezi z ocenjevanjem – Sodni nadzor – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91; Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 22)

5.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Predhodni postopek – Fakultativnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91; Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, člen 41)

6.      Pritožba – Razlogi – Nadzor Splošnega sodišča nad zavrnitvijo Sodišča za uslužbence, da odredi ukrepe procesnega vodstva ali pripravljalne ukrepe – Obseg

(člen 256(2) PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)

1.      Kot določba formalne odločbe Evropske investicijske banke, ki je ustrezno objavljena in se izvaja, člen, ki ureja obseg nadzora, ki ga mora opraviti odbor za pritožbe pri Banki, določa splošno notranje pravilo, ki je pravno zavezujoče in ki omejuje izvajanje diskrecijske pravice Banke na področju organizacije svojih struktur in vodenja svojega osebja ter na katerega se lahko člani tega osebja sklicujejo pred sodiščem Unije, ki zagotavlja njegovo upoštevanje.

(Glej točko 40.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 10. september 2003, McAuley proti Svetu, T‑165/01, RecFP str. I‑A‑193 in II‑963, točka 44; 1. marec 2005, Mausolf proti Europolu, T‑258/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑45 in II‑189, točka 25, in navedena sodna praksa.

2.      Možnost, ki jo ima odbor za pritožbe, ki ga je ustanovila Evropska investicijska banka na področju ocenjevanja članov osebja, da odpravi vsako trditev v ocenjevalnem obrazcu, to je v ocenjevalnem poročilu, pomeni, da lahko navedeni odbor ponovno preuči utemeljenost vsake od teh trditev, preden jo odpravi. Obseg te pristojnosti tako jasno presega zgolj pristojnost nadzora zakonitosti in razglasitve ničnosti izreka akta, saj vsebuje možnost odpraviti celo razloge, ki utemeljujejo sprejetje njegovega izreka, ne glede na njihovo pomembnost v sistematiki obrazložitve navedenega akta. Ta pristojnost odbora za pritožbe za celovit nadzor je potrjena s pristojnostjo, ki mu je izrecno priznana, za spreminjanje individualnih ocen in ocene delovne uspešnosti, ki izhaja iz celovite ocene dela pritožnika. Sprememba ocene delovne uspešnosti zadevne osebe namreč pomeni, da ta odbor opravi podroben nadzor nad vsemi presojami uspešnosti iz izpodbijanega poročila glede obstoja morebitnih napak pri dejanski ali pravni presoji in da lahko glede na okoliščine primera namesto ocenjevalca opravi novo presojo te uspešnosti.

(Glej točko 41.)

3.      Če Evropska investicijska banka sprejme celovito notranjo ureditev, s katero je ustanovljen odbor za pritožbe, ki je pristojen za preučitev odločb ocenjevalcev osebja na podlagi meril za nadzor, ki jih ni mogoče primerjati s tistimi, ki jih lahko uporabi organ, pristojen za imenovanja, v okviru Kadrovskih predpisov za uradnike, in so tudi bolj natančna, in brez možnosti opraviti obravnavo ali zaslišanje prič, lahko ta ureditev izključi uporabo pravil, ki urejajo pritožbeni postopek, uveden s členom 90 Kadrovskih predpisov, po analogiji. Tudi če se upošteva široko polje proste presoje ocenjevalca pri kompleksni vrednostni oceni dela oseb, ki jih mora oceniti, ni namreč nikakor izključeno, da daje upoštevna notranja ureditev pritožbenim organom polje proste presoje, ki je podobno polju proste presoje, ki ga ima ocenjevalec, in pooblastilo, da ga vsaj delno nadomesti.

(Glej točko 47.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 16. maj 2006, Magone proti Komisiji, T‑73/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑107 in II‑A‑2‑485, točki 25 in 29; 31. januar 2007, Aldershoff proti Komisiji, T‑236/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑13 in II‑A‑2‑75, točka 83.

4.      Tudi če bi se v primeru izpodbijanja odločbe odbora za pritožbe, ki ga je ustanovila Evropska investicijska banka na področju ocenjevanja članov osebja, ta odločba in ocenjevalno poročilo samodejno predložila sodišču Unije, ta okoliščina sama po sebi ne bi upravičila, da se to sodišče omeji na preučitev predlogov zoper to poročilo, ali se celo popolnoma odpove nadzoru utemeljenosti odločbe odbora za pritožbe, saj ima ta odbor pristojnost za celovit nadzor, na podlagi katere lahko presoje iz navedenega poročila nadomesti s svojimi, medtem ko Sodišče za uslužbence te pristojnosti nima. Če bi se odbor za pritožbe namreč napačno odpovedal temu celovitemu nadzoru, bi to zadevni osebi odvzelo nadzorno stopnjo, ki je določena z notranjo ureditvijo Banke, in ji torej škodovalo, zaradi česar mora prvostopenjsko sodišče to nadzirati.

Poleg tega, ker je bila odboru za pritožbe podeljena pristojnost za celovit nadzor glede presoje in ocen v ocenjevalnem poročilu, je nujno, da prvostopenjsko sodišče preveri, seveda v okviru svojega omejenega nadzora, ali in v kolikšnem delu je navedeni odbor izpolnil to obveznost celovitega nadzora v skladu z veljavnimi pravili.

(Glej točki 49 in 54.)

5.      Okoliščina, da Kadrovski predpisi Evropske investicijske banke, ki določajo upravna pravna sredstva, drugače kot člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov za uradnike ne določajo obveznega predhodnega postopka, onemogoča uporabo ureditve sporov iz Kadrovskih predpisov za uradnike, tudi če bi se ta ureditev uporabila prožno zaradi zagotovitve pravne varnosti glede na negotovost, povezano s pogoji za dopustnost tožb osebja Banke. Čeprav se člen 41 Kadrovskih predpisov Banke sklicuje na postopek mirnega reševanja sporov, pa je namreč takoj pojasnjeno, da tak postopek poteka neodvisno od tožbe, vložene pri sodišču Unije.

Tako so Kadrovski predpisi Banke in zlasti člen 41 teh predpisov notranja ureditev Banke, ki je načeloma celovita in katere narava in smisel se zelo razlikujeta od narave in smisla Kadrovskih predpisov za uradnike, vključno s členoma 90 in 91 teh predpisov. Zato sam obstoj te notranje ureditve prepoveduje – razen v primeru očitne pravne praznine, ki je v nasprotju s hierarhično višjimi pravnimi pravili in ki jo je treba nujno zapolniti – uporabo analogij glede na Kadrovske predpise za uradnike. Zato pogojev, ki urejajo notranji fakultativen postopek mirnega reševanja sporov iz člena 41 Kadrovskih predpisov Banke, ni mogoče razlagati contra legem, da bi ta postal obvezen. V zvezi s tem člen 41 namreč nima pravnih praznin, ki bi jih bilo treba zapolniti z drugimi pravili, da bi bile izpolnjene zahteve, ki izhajajo iz hierarhično višjih pravnih načel.

(Glej točk od 75 do 77.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 23. februar 2001, De Nicola proti EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, RecFP, str. I‑A‑49 in II‑185, točke 96 in od 97 do 101; 17. junij 2003, Seiller proti EIB, T‑385/00, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑801, točke od 50 do 52, 65 in 73.

6.      Sodišče za uslužbence je načeloma edino pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja in preučitev dokazov. Še toliko bolj pa velja, da mora za namene te presoje dejanskega stanja in dokazov zgolj prvostopenjsko sodišče odločiti, ali in v kolikšni meri je treba uporabiti ukrepe procesnega vodstva ali pripravljalne ukrepe. Tako zgolj Sodišče za uslužbence presoja, ali je treba morebiti dopolniti informacije, ki so mu na voljo o zadevah, ki so mu bile predložene, in kateri ukrepi procesnega vodstva ali pripravljalni ukrepi so za ta namen primerni.

Če navedeno sodišče zavrne predloge za pripravljalne ukrepe z obrazložitvijo, da niso koristni za rešitev spora, te presoje ni mogoče izpodbijati, razen če se zatrjuje, da je Sodišče za uslužbence pravo napačno uporabilo.

(Glej točki 99 in 100.)

Napotitev na:

Sodišče: 24. september 2009, Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 319; 10. junij 2010, Thomson Sales Europe proti Komisiji, C‑498/09 P, neobjavljena v ZOdl., točka 138.