SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 13. marca 2013(*)
„Pravilnik o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Evropskega parlamenta – Sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja – Sklepi o zavrnitvi zahtev za uporabo določb, ki so veljale pred spremembo sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja leta 2009 – Ugovor nezakonitosti – Pridobljene pravice – Legitimno pričakovanje – Sorazmernost – Enako obravnavanje“
V združenih zadevah T‑229/11 in T‑276/11,
Lord Inglewood, stanujoč v Penrithu (Združeno kraljestvo), in deset drugih tožečih strank, katerih imena so navedena v prilogi, ki jih zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.‑N. Louis, É. Marchal in D. Abreu Caldas, odvetniki,
tožeče stranke v zadevi T‑229/11,
Marie‑Arlette Carlotti, stanujoča v Marseillu (Francija), ki jo zastopajo S. Orlandi, A. Coolen, J.‑N. Louis, É. Marchal in D. Abreu Caldas, odvetniki,
tožeča stranka v zadevi T‑276/11,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopajo N. Lorenz, M. Windisch in K. Pocheć, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predlogov za razglasitev ničnosti sklepov Evropskega parlamenta, s katerimi je bilo tožečim strankam zavrnjeno izplačilo pokojnine iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja bodisi predčasno, bodisi pri starosti 60 let, bodisi deloma v obliki kapitala,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, sodnica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. novembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Predsedstvo Evropskega parlamenta (v nadaljevanju: predsedstvo) je organ Parlamenta. Člen 22(2) poslovnika Parlamenta v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi (UL 2005, L 44, str. 1), z naslovom „Naloge predsedstva“ določa, da predsedstvo med drugim sprejema finančne, organizacijske in upravne odločitve o zadevah, ki se nanašajo na poslance Parlamenta.
2 Predsedstvo je na podlagi tega sprejelo pravilnik o povračilu in nadomestilu stroškov poslancem Parlamenta (v nadaljevanju: pravilnik PNSP).
3 Predsedstvo je 12. junija 1990 sprejelo pravilnik o sistemu dodatnega (prostovoljnega) pokojninskega zavarovanja poslancev Parlamenta (v nadaljevanju: pravilnik z dne 12. junija 1990), ki je v prilogi VII k pravilniku PNSP.
4 Pravilnik z dne 12. junija 1990 je v različici, ki se je uporabljala marca 2009, med drugim določal:
„Člen 1
1. Do sprejetja enotnega statuta poslancev in neodvisno od pokojninskih pravic iz prilog I in II ima vsak poslanec Evropskega parlamenta, ki je najmanj dve leti plačeval prostovoljne prispevke za pokojninsko zavarovanje, po prenehanju opravljanja funkcije pravico do dosmrtne pokojnine, ki se začne izplačevati prvi dan prvega meseca po dopolnitvi 60 let.
[…]
Člen 2
1. Znesek pokojnine je 3,5 % od 40 % osnovne plače sodnika Sodišča Evropskih skupnosti za vsako dopolnjeno leto opravljanja funkcije in ena dvanajstina tega zneska za vsak dopolnjen mesec.
2. Najvišja pokojnina znaša 70 % (in najnižja 10,5 %) od 40 % osnovne plače sodnika Sodišča Evropskih skupnosti.
3. Pokojnina se izračuna in izplačuje v eurih.
Člen 3
Nekdanji poslanec ali poslanec, ki odstopi, preden dopolni 60 let, lahko zahteva izplačilo pokojnine takoj ali kadar koli med odstopom in dopolnitvijo 60 let, pod pogojem, da ima najmanj 50 let. V tem primeru je znesek pokojnine znesek, izračunan na podlagi člena 2(1) in pomnožen s koeficientom, določenim glede na starost poslanca ob začetku prejemanja pokojnine, v skladu s to tabelo […]
Člen 4 (Izplačilo dela pokojnine v obliki kapitala)
1. Poslancu ali nekdanjemu poslancu, vključenemu v prostovoljno pokojninsko zavarovanje, se lahko največ 25 % pokojnine, izračunane na podlagi člena 2(1), izplača v obliki kapitala.
2. Možnost izbire izplačila v obliki kapitala je treba izkoristiti pred začetkom izplačevanja pokojnine in je nepreklicna.
3. Ob upoštevanju najvišjega zneska izplačila iz odstavka 1 izplačilo v obliki kapitala ne vpliva na pokojninske pravice preživelega zakonca ali nepreskrbljenih otrok in jih ne zmanjšuje.
4. Znesek izplačila v obliki kapitala se izračuna na podlagi starosti poslanca, ko začne prejemati pokojnino, v skladu s to tabelo […]
5. Pokojnina se izračuna in izplačuje v eurih. Izplačilo v obliki kapitala se izvrši pred izplačilom prve pokojnine.
[…]“
5 Dodatni pokojninski sklad je bil ustanovljen, ko so kvestorji Parlamenta ustanovili ASBL „Pokojninski sklad za poslance Evropskega parlamenta“ (v nadaljevanju: sklad ASBL), ki je ustanovil investicijsko družbo s spremenljivim delniškim kapitalom (SICAV) po luksemburškem pravu z imenom „Pokojninski sklad za poslance Evropskega parlamenta – investicijska družba s spremenljivim delniškim kapitalom“, ki je bila zadolžena za tehnično upravljanje naložb.
6 Statut poslancev Parlamenta je bil sprejet s sklepom Evropskega parlamenta z dne 28. septembra 2005 (2005/684/ES, Euratom) (UL L 262, str. 1) in je začel veljati 14. julija 2009, to je prvi dan sedmega parlamentarnega mandata.
7 S statutom poslancev je bil uveden dokončni pokojninski sistem za poslance, v skladu s katerim so poslanci, ki niso vplačevali prispevkov, upravičeni do starostne pokojnine, ko dopolnijo 63 let.
8 Statut poslancev določa prehodne ukrepe, ki se uporabljajo za sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja. Člen 27 navedenega statuta v zvezi s tem določa:
„1. Prostovoljni pokojninski sklad, ki ga je ustanovil Evropski parlament, bo obstajal tudi po začetku veljavnosti tega statuta za poslance ali nekdanje poslance, ki so že pridobili pravice in pričakovanja iz tega sklada.
2. Poslanci ohranijo pridobljene pravice v polnem obsegu. Parlament lahko določi pogoje za pridobitev novih pravic ali pričakovanj.
3. Poslanci, ki prejemajo nadomestilo, [uvedeno s statutom], ne morejo več pridobiti novih pravic iz prostovoljnega pokojninskega sklada.
4. Sklad ni na voljo poslancem, ki so bili prvič izvoljeni v Parlament po začetku veljavnosti tega statuta.
[…]“
9 Predsedstvo je s sklepom z dne 19. maja in 9. julija 2008 sprejelo izvedbene ukrepe za statut poslancev (UL 2009, C 159, str. 1, v nadaljevanju: izvedbeni ukrepi). V skladu z njegovim členom 73 so izvedbeni ukrepi začeli veljati isti dan kot statut poslancev, in sicer 14. julija 2009.
10 Člen 74 sklepa o izvedbenih ukrepih določa, da ob upoštevanju prehodnih določb iz naslova IV pravilnik PNSP preneha veljati na dan začetka veljavnosti statuta poslancev.
11 Člen 76 sklepa o izvedbenih ukrepih z naslovom „Dodatna pokojnina“ določa:
„1. Dodatna (prostovoljna) starostna pokojnina, dodeljena v skladu s Prilogo VII k pravilniku [PNSP], se še naprej izplačuje v skladu s to prilogo osebam, ki so jo prejemale pred dnevom začetka veljavnosti statuta.
2. Pravice do pokojnine, pridobljene do dneva začetka veljavnosti statuta po določilih prej omenjene Priloge VII, se ohranijo. Pokojnina se izplačuje pod pogoji iz navedene priloge.
3. Po dnevu začetka veljavnosti statuta in v skladu s prej omenjeno Prilogo VII lahko nove pravice pridobijo poslanci, izvoljeni leta 2009:
(a) ki so bili poslanci v prejšnjem parlamentarnem mandatu, in
(b) ki so že pridobili ali so bili na tem, da pridobijo pravice v dodatnem pokojninskem sistemu, in
(c) za katere je država članica, v kateri so bili izvoljeni, v skladu s členom 29 statuta sprejela drugačno ureditev oziroma ki so se v skladu s členom 25 statuta sami odločili za nacionalno ureditev in
(d) ki niso upravičeni do nacionalne ali evropske pokojnine iz naslova izvrševanja mandata evropskega poslanca.
4. Poslanci prispevke v dodatni pokojninski sklad plačujejo iz lastnih dohodkov.“
12 Predsedstvo je 9. marca 2009 zaradi ugotovljenega poslabšanja finančnega stanja dodatnega pokojninskega sklada odločilo, da:
– „ustanovi delovno skupino […] za srečanje s predstavniki upravnega odbora pokojninskega sklada, da se oceni stanje;
– […] se s takojšnjim učinkom kot zaščitni in previdnostni ukrep začasno ukine možnost uporabe členov 3 in 4 Priloge VII k pravilniku PNSP;
– […] bo predsedstvo na naslednjem srečanju ponovno preučilo te previdnostne ukrepe ob upoštevanju ugotovljenih dejstev in rezultatov stikov ter ugotovitev delovne skupine.“
13 Predsedstvo je 1. aprila 2009 sklenilo, da spremeni pravilnik z dne 12. junija 1990 (v nadaljevanju: sklep z dne 1. aprila 2009). Spremembe vključujejo zlasti te ukrepe:
– povišanje upokojitvene starosti s 60 na 63 let (člen 1 pravilnika z dne 12. junija 1990) s prvim dnem sedmega parlamentarnega mandata, to je 14. julija 2009;
– takojšnja odprava možnosti izplačila dela pokojnine v obliki kapitala (člen 3 pravilnika z dne 12. junija 1990);
– takojšnja odprava možnosti predčasne upokojitve po dopolnjenem 50. letu (člen 4 pravilnika z dne 12. junija 1990).
14 Predsedstvo je v prvi in drugi uvodni izjavi sklepa z dne 1. aprila 2009 te ukrepe utemeljilo z očitnim poslabšanjem stanja pokojninskega sklada zaradi posledic takratne finančne in gospodarske krize ter z možnostjo, da po začetku veljavnosti statuta poslancev julija 2009 zaradi prenehanja vplačevanja prispevkov vključenih poslancev in premajhne donosnosti naložb likvidna sredstva, ki bi bila skladu na voljo od leta 2010, ne bi več zadostovala za izpolnjevanje obveznosti izplačila pokojnin. Zato naj bi obstajala možnost, da bi moral pokojninski sklad unovčiti sredstva, zaradi česar naj bi bilo treba sprejeti ukrepe za ohranitev najvišje likvidnosti sklada.
Dejansko stanje
15 Tožeče stranke, Lord Inglewood in deset drugih tožečih strank, katerih imena so navedena v prilogi, ter Marie‑Arlette Carlotti, so bile člani Parlamenta. Kot take so bile vključene v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja in so v različnih obdobjih pred julijem 2009 vplačevale v sklad.
16 Tožeče stranke so s tožbama, vloženima v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. maja in 10. avgusta 2009, podale predlog za razglasitev ničnosti sklepov z dne 9. marca 2009 (glej točko 12 zgoraj) in z dne 1. aprila 2009. Splošno sodišče je s sklepom z dne 15. decembra 2010 v združenih zadevah Albertini in drugi proti Parlamentu (T‑219/09 in T‑326/09, ZOdl., str. II‑5935) ti tožbi zavrglo kot nedopustni, zlasti ker se sklep z dne 1. aprila 2009 kot splošni akt ne nanaša posamično na tožeče stranke.
17 Tožeče stranke so v dopisih, ki so jih Parlamentu poslale med 20. januarjem in 15. marcem 2011, zahtevale izplačilo pokojnine iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu z ureditvijo, ki je veljala pred sprejetjem sklepa z dne 1. aprila 2009.
18 Natančneje, Georges Berthu, Guy Bono, Marie‑Arlette Carlotti, Brendan Donnelly, Catherine Guy-Quint, William Richard Inglewood, Nicole Thomas-Mauro, Gary Titley, Vincenzo Viola in Maartje van Putten so zahtevali izplačilo pokojnine pri starosti 60 let. David Robert Bowe in Christine Margaret Oddy sta zahtevala izplačilo predčasne pokojnine (v primeru M. Bowe od starosti 56 let, v primeru C. M. Oddy pa ni bilo določeno, od kdaj). D. R. Bowe je poleg tega zahteval izplačilo dodatne pokojnine deloma v obliki kapitala. B. Donnelly, W. R. Inglewood, C. M. Oddy in G. Titley so navedli, da prav tako nameravajo zahtevati izplačilo pokojnine v obliki kapitala, ne da bi v tej fazi izrecno oblikovali to zahtevo.
19 Tožeče stranke so bile z dopisi Parlamenta, poslanimi med 10. februarjem in 28. marcem 2011, obveščene o zavrnitvi njihovih zahtev (v nadaljevanju: izpodbijani sklepi). V teh dopisih je vodja oddelka za plače in socialne pravice poslancev med drugim opozoril, da se je s sklepom z dne 1. aprila 2009 upokojitvena starost nekdanjih članov zvišala s 60 na 63 let in da je bila odpravljena možnost izplačila dela pokojnine v obliki kapitala.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeče stranke so 20. aprila in 31. maja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile ti tožbi.
21 Predsednik četrtega senata Splošnega sodišča je po opredelitvi strank s sklepom z dne 15. septembra 2011 odločil, da se obravnavani zadevi združita za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
22 Tožeče stranke in Parlament so 5. in 17. oktobra 2012, potem ko je Splošno sodišče sprejelo ukrep procesnega vodstva, predložili nekatere dokumente in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
23 Splošno sodišče je 29. oktobra 2012 v okviru ukrepa procesnega vodstva Parlamentu postavilo vprašanja za ustni odgovor na obravnavi.
24 Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:
– sklep z dne 1. aprila 2009 razglasi za nezakonit;
– izpodbijane sklepe razglasi za nične;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
25 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbi zavrne;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 Tožeče stranke v utemeljitev tožb podajajo ugovor nezakonitosti zoper sklep z dne 1. aprila 2009 in navajajo pet tožbenih razlogov, ki so v bistvu navedeni v utemeljitev navedenega ugovora nezakonitosti in se nanašajo, prvič, na kršitev pridobljenih pravic ter načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja, drugič, na kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, tretjič, na kršitev člena 29 pravilnika PNSP, četrtič, na očitno napako pri presoji in, petič, na kršitev dobre vere pri izpolnitvi pogodb.
27 V zvezi s tem je treba navesti, da je vsebina izpodbijanih sklepov, s katerimi je bilo tožečim strankam zavrnjeno izplačilo dodatne pokojnine pri starosti 60 let, izplačilo predčasne pokojnine ali izplačilo deloma v obliki kapitala, določena s sklepom z dne 1. aprila 2009, s katerim so bile te možnosti odpravljene. Izpodbijani sklepi so zato povezani in je tožbama mogoče ugoditi le, če je ugovor nezakonitosti utemeljen. Če pa v zvezi s sklepom z dne 1. aprila 2009 ni mogoče ugotoviti nezakonitosti, je treba tožbi zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pridobljenih pravic ter načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja
28 Prvi tožbeni razlog tožečih strank se deli na dva dela, pri čemer se prvi nanaša na kršitev pridobljenih pravic, drugi pa na kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja.
Prvi del: kršitev pridobljenih pravic tožečih strank
29 Tožeče stranke se sklicujejo na sodno prakso Unije, v skladu s katero pridobljenih pravic načeloma ni mogoče izpodbijati. Po njihovem mnenju je povišanje upokojitvene starosti na 63 let v nasprotju s členom 27(2) statuta poslancev (glej točko 8 zgoraj). Menijo, da so pravico do dodatne pokojnine pridobile pred 1. aprilom 2009. Ta pravica naj bi namreč nastala ob koncu minimalnega obdobja vplačevanja in je torej načine uživanja te pravice treba določiti na podlagi tistih pravil o izplačilu, ki izhajajo iz določb pravilnika z dne 12. junija 1990, ki je takrat veljal. V repliki dodajajo, da se sklep z dne 1. aprila 2009 v skladu s sodbo Splošnega sodišča z dne 18. oktobra 2011 v zadevi Purvis proti Parlamentu (T‑439/09, ZOdl., str. II‑7231) ne uporablja za osem tožečih strank, katerih poslanska funkcija je prenehala pred letom 2009, saj so te pravico do pokojnine pridobile ob prenehanju svoje funkcije.
30 Parlament v bistvu trdi, da so pogoji za pridobitev pravice do dodatne pokojnine, ki so določeni s pravilnikom z dne 12. junija 1990, kumulativni, in da torej šele z izpolnitvijo zadnjega pogoja nastane pravica do pokojnine.
31 Ker tožeče stranke trdijo, da so bile s sklepom z dne 1. aprila 2009 kršene njihove pridobljene pravice, je treba najprej ugotoviti, ali so takrat, ko je navedeni sklep začel veljati, dejansko pridobile pravico do dodatne pokojnine.
32 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je sklep z dne 1. aprila 2009 splošen in zato regulativen, saj se splošno nanaša na poslance, ki so vključeni v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja ali bodo vanj vključeni v prihodnosti (zgoraj v točki 16 navedeni sklep Albertini in drugi proti Parlamentu, točka 42). Ker je navedeni sklep splošen akt, ki ni naslovljen na določenega prejemnika, o njem ni treba uradno obvestiti vsakega posameznika, ampak ga je zato, da bi začel veljati, treba objaviti. V skladu s temeljnim načelom pravnega reda Evropske unije namreč akta, ki ga sprejmejo javni organi, ni mogoče uporabljati zoper zadevne osebe, preden imajo te možnost, da se z njim seznanijo (sodba Sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, str. 69, točka 15).
33 Ker naj ne bi šlo za akt, za katerega člen 254 ES določa objavo v Uradnem listu, je treba vsako primerno obliko objave šteti za zadostno. Ker je po trditvah Parlamenta sklep z dne 1. aprila 2009 akt o njegovi notranji organizaciji, je treba potrditi, da so zadevne osebe o njem obveščene na podlagi pravil, ki so v tej instituciji določena glede teh ukrepov. V zvezi s tem je treba navesti, da je Sodišče že presodilo, da se sprememba priloge k pravilniku PNSP poslancem, ki opravljajo funkcijo, lahko sporoči v skladu z običajnimi načini notranjega komuniciranja v Parlamentu in da ne bi smela biti predmet posamičnega obveščanja zadevnih poslancev s potrdilom o prejemu (sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Parlament proti Ripa di Meana in drugim, C‑470/00 P, Recueil, str. I‑4167, točki 67 in 70).
34 V zvezi s tem je treba navesti, da je objava na intranetu Parlamenta v skladu z običajno prakso Parlamenta zadostovala, kar zadeva poslance, ki so opravljali funkcijo. Ker pa nekdanji poslanci niso več imeli dostopa do intraneta Parlamenta, je bila glede njih potrebna objava na internetu. Preveriti je torej treba, kdaj je bil v obravnavani zadevi sklep objavljen.
35 Parlament je na vprašanja Splošnega sodišča odgovoril, prvič, da je bil zapisnik sestanka predsedstva z dne 1. aprila 2009, ki je vseboval sklep z dne 1. aprila 2009, 11. maja 2009 objavljen na intranetu Parlamenta, in sicer v vseh jezikovnih različicah. Drugič, Parlament je navedel, da je bil navedeni sklep na njegovi spletni strani objavljen 12. oziroma 13. maja 2009, razen danska in slovaška različica, ki sta bili objavljeni šele 27. maja 2009. Tožeče stranke teh navedb, ki so bile podprte s posnetkom zaslona, ki je dokazoval, da so bili zadevni dokumenti ustvarjeni ali spremenjeni na navedene datume, niso izpodbijale.
36 Zato je treba argument tožečih strank, da se sklep z dne 1. aprila 2009 zanje ne uporablja, ker o njem niso bile pravilno obveščene, zavrniti.
37 Splošno sodišče meni, da je torej Parlament pravno zadostno dokazal, da je bil sklep z dne 1. aprila 2009 na njegovem intranetu objavljen 11. maja 2009, na njegovi spletni strani pa 13. in 27. maja 2009, odvisno od jezikovnih različic. Kot splošni akt pa bi moral ta sklep za vse posameznike, na pravni položaj katerih vpliva, začeti veljati sočasno, in sicer tako zaradi pravne varnosti kot zaradi načela enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. marca 2011 v zadevi AJD Tuna, C‑221/09, ZOdl., str. I‑1655, točka 113). Poleg tega, ker je obstoj možnosti, da se posameznik seznani z aktom, eden od pogojev za to, da se akt zanj uporablja, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 32, je za datum obstoja te možnosti treba šteti datum, ko je ta možnost obstajala za zadnjega od zadevnih posameznikov.
38 Zato je treba ugotoviti, da je sklep z dne 1. aprila 2009 ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in zlasti tega, da nekatere od oseb, na katere se je nanašal, niso več imele dostopa do sredstev notranjega komuniciranja v Parlamentu, za vse osebe, vključene v sistem dodatnega zdravstvenega zavarovanja, začel veljati 27. maja 2009. Preveriti je torej treba, ali so tožeče stranke takrat že pridobile pravice.
39 V zvezi s tem je treba razlikovati pravico do „običajne“ dodatne pokojnine pri starosti 60 let po eni strani ter pravico do predčasne dodatne pokojnine od starosti 50 let naprej in pravico do izplačila pokojnine deloma v obliki kapitala po drugi strani.
– Pravica do dodatne pokojnine pri starosti 60 let
40 V skladu s členom 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990 (glej točko 4 zgoraj) ima „vsak poslanec Evropskega parlamenta, ki je najmanj dve leti plačeval [prispevke za dodatno] pokojninsko zavarovanje, po prenehanju opravljanja funkcije pravico do dosmrtne pokojnine, ki se začne izplačevati prvi dan prvega meseca po dopolnitvi 60 let“. Iz tega besedila je jasno razvidno, da mora poslanec za pridobitev pravice do dodatne pokojnine kumulativno izpolnjevati vse navedene pogoje, in sicer, prvič, najmanj dve leti vplačevati prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, drugič, prenehati opravljati funkcijo in, tretjič, dopolniti 60 let. Zato je torej to, da poslanec ali nekdanji poslanec izpolni še zadnjega od teh pogojev, neodvisno od tega, za kateri pogoj gre, dejstvo, na podlagi katerega nastane njegova pravica do dodatne pokojnine.
41 Te ugotovitve ne omaje zgoraj v točki 29 navedena sodba v zadevi Purvis proti Parlamentu. Tožeče stranke navajajo zlasti točko 37 navedene sodbe, v kateri je navedeno:
„Splošno sodišče meni, da je […] 14. julij 2009 [datum, ki je upošteven za določitev prava, ki se uporablja v zvezi s pravico tožeče stranke do pokojnine]. Dejansko je dejstvo, na podlagi katerega nastane pravica do pokojnine iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja, v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990 opredeljeno kot datum prenehanja opravljanja poslanske funkcije […], česar stranki ne izpodbijata. Poleg tega je tožeča stranka na ta datum prenehala opravljati svojo funkcijo. […] Zato je ustrezno, da se za določitev prava, ki se uporablja za to zadevo, uporabi datum, ko je tožeča stranka pridobila pravice do pokojnine, torej 14. julij 2009.“
42 Čeprav je v zvezi s tem res, da je druga poved navedene točke napisana tako, da izvzeta iz sobesedila dejansko lahko da vtis, da samo prenehanje poslanske funkcije pomeni dejstvo, na podlagi katerega nastane pravica do dodatne pokojnine, pa je iz sobesedila in drugih točk iste sodbe razvidno, da ta poved ne pomeni splošnega načela, ampak se nanaša le na konkretne okoliščine razsojene zadeve, v katerih je bilo prenehanje poslanske funkcije tožeče stranke zadnji od pogojev, naštetih v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990, ki jih je morala izpolniti.
43 Prvič, druga poved točke 37 zgoraj v točki 29 navedene sodbe Purvis proti Parlamentu namreč temelji na členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990, ki določa, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 40, tri kumulativne pogoje za pridobitev pravice do dodatne pokojnine, ne da bi bilo v tej povedi navedeno besedilo navedenega člena.
44 Drugič, v drugi povedi točke 38 zgoraj v točki 29 navedene sodbe Purvis proti Parlamentu je ugotovljeno, da je člen 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990 treba razlagati tako, da imajo poslanci po samem zakonu pravico do pokojnine „od takrat, ko so pogoji iz navedenega člena izpolnjeni“. Če bi bil odločilen le pogoj glede prenehanja funkcije, bi bil izraz „pogoji“ v množini v tej povedi nesmiseln.
45 Tretjič, v prvi povedi točke 50 zgoraj v točki 29 navedene sodbe Purvis proti Parlamentu je navedeno, da „v skladu s členom 1 pravilnika z dne 12. junija 1990 poslanci pridobijo pravico do pokojnine iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja ob upokojitveni starosti, ki je določena na 60 let“. To, da je v tej povedi naveden le eden od pogojev iz navedene določbe, ki je drugačen od prej navedenega, je zato, ker gre za pogoj v okviru zavrnitve posebnega argumenta, ki ga je tožeča stranka podala v navedeni zadevi, in sicer zavrnitve, ki temelji na razlogovanju v zvezi s starostjo. Tako je na podlagi te povedi v povezavi z drugo povedjo točke 37 iste sodbe mogoče sklepati, da okoliščina, da je eden od pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, ki so navedeni v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990, naveden ločeno, ne pomeni, da je pomembnejši od drugih ali celo edini odločilen pogoj.
46 Poleg tega so tožeče stranke v svojih tožbah, ki so bile vložene pred razglasitvijo zgoraj v točki 29 navedene sodbe Purvis proti Parlamentu, same navedle, da so vse izpolnile enega od pogojev, navedenih v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990, in sicer pogoj glede minimalnega obdobja vplačevanja prispevkov, ter s tem zatrdile, da so že samo zato pridobile pravico do pokojnine, in to neodvisno od svoje starosti in dneva prenehanja opravljanja poslanske funkcije. To razlogovanje, v okviru katerega je izpolnitev minimalnega obdobja vplačevanja prispevkov zamešana z dnem pridobitve pravice do pokojnine, le dodatno kaže na to, da se pravica do pokojnine lahko pridobi le takrat, ko so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz navedenega člena 1(1).
47 Ker nobena tožeča stranka 27. maja 2009 ni bila stara 60 let, takrat še niso pridobile pravice do dodatne pokojnine.
– Pravica do predčasne dodatne pokojnine po doseženi starosti 50 let in pravica do izplačila dela dodatne pokojnine v obliki kapitala
48 Drugače od pravice do „običajne“ pokojnine, ki se po samem zakonu pridobi takrat, ko zadevni poslanec izpolni zakonske pogoje, določene v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990 (glej točko 44 zgoraj), je bilo za pridobitev pravice do predčasne pokojnine v skladu z nekdanjim členom 3, prvi stavek, navedenega pravilnika določeno tudi, da mora zainteresirana oseba dopolniti 50 let in v zvezi s tem vložiti izrecno zahtevo.
49 Čeprav je bila večina tožečih strank, in sicer G. Berthu, D. R. Bowe, B. Donnelly, W. R. Inglewood, C. M. Oddy, N. Thomas-Mauro, V. Viola in M. van Putten, ki so 27. maja 2009 vse prenehale opravljati funkcijo poslanca in presegle starost 50 let, res upravičena zahtevati izplačilo predčasne dodatne pokojnine, preden je 27. maja 2009 začel veljati sklep z dne 1. aprila 2009, pa nobena od njih pred tem dnem ni vložila zahteve za njeno pridobitev. Zato niso mogle pridobiti pravice do predčasne pokojnine.
50 Pravica do izplačila dela dodatne pokojnine v obliki kapitala je bila le možnost, ki se je nanašala na izplačilo pokojnine in bi jo poslanci, ki so bili vključeni v sistem, lahko izbrali. Za izbiro te možnosti se je torej predpostavljalo, da je pravica do pokojnine že obstajala. Kot pa je bilo dokazano zgoraj, tožeče stranke 27. maja 2009 niso pridobile niti pravice do dodatne pokojnine niti pravice do predčasne dodatne pokojnine. Zato odprava možnosti izplačila dela pokojnine v obliki kapitala ni mogla vplivati na pravice, ki so jih tožeče stranke pridobile.
51 Drugi argumenti tožečih strank ne omajejo te ugotovitve.
52 Prvič, tožeče stranke se sklicujejo na člen 27(2) statuta poslancev, ki se nanaša na varstvo pravic, ki so bile pridobljene v okviru sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja (glej točko 8 zgoraj), in na obvestilo generalnega sekretarja Parlamenta z dne 24. novembra 2005, v katerem je navedena ta določba.
53 V zvezi s tem zadostuje navesti, da ker je statut poslancev začel veljati šele 14. julija 2009, kot to tožeče stranke same poudarjajo v tožbah, se ta člen ni uporabljal za sklep z dne 1. aprila 2009, ki je začel veljati prej. Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 47, 49 in 50, tožeče stranke niso uspele dokazati nobene pridobljene pravice, ki bi jo bilo treba varovati pred začetkom veljavnosti navedenega sklepa, to je 27. maja 2009. Zato se tožeče stranke ne morejo sklicevati na člen 27(2) statuta poslancev.
54 Drugič, tožeče stranke v repliki zatrjujejo, da je glede na posebnosti izvrševanja poslanske funkcije vsak mandat v nizu poslanskih mandatov treba upoštevati ločeno, tako da je ob koncu vsakega mandata pravica do pokojnine, ki se nanaša na ta mandat, pridobljena.
55 Ta očitek implicitno, vendar nujno temelji na ugotovitvi, da se tožeče stranke opirajo na zgoraj v točki 29 navedeno sodbo Purvis proti Parlamentu, v skladu s katero se pravica do dodatne pokojnine pridobi ob prenehanju poslanske funkcije ne glede na druge pogoje, naštete v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990 (glej točko 29 zgoraj). Le v tem primeru in zlasti z neupoštevanjem starosti 60 let za pridobitev običajne pokojnine bi namreč tožeče stranke lahko ob izteku vsakega svojega mandata samodejno pridobile ločeno pravico do pokojnine za prispevke, ki so jih vplačale v vsakem od teh mandatov.
56 Kot pa je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 40, pravica do dodatne pokojnine nastane šele takrat, ko zadevni poslanec izpolni še zadnjega od kumulativnih pogojev, navedenih v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990, neodvisno od tega, za kateri pogoj gre. Za vse tožeče stranke v obravnavanih zadevah je zadnji od teh pogojev tisti, ki se nanaša na starost, saj so vse v minimalnem obdobju vplačevale prispevke in prenehale opravljati poslansko funkcijo, nobena od njih pa še ni dosegla upokojitvene starosti (60 let pred 14. julijem 2009, po tem datumu pa 63 let). Zato tudi če bi se pravica do pokojnine morala izračunavati – kot trdijo tožeče stranke – ločeno za vsak mandat, ki so ga opravile, to ne bi omogočalo ugotovitve, da so pravico do pokojnine pridobile pred začetkom veljavnosti sklepa z dne 1. aprila 2009.
57 Zato je treba ta očitek zavrniti kot brezpredmeten, ne da bi bilo treba preučiti, ali je – kot trdi Parlament – nedopusten ali neutemeljen.
58 Tretjič, tožeče stranke podajajo argument, da je neobstoj prehodnih ukrepov nezakonit. V zvezi s tem na tem mestu zadostuje navesti, da ta argument v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pridobljenih pravic, ni upošteven. Torej bo analiziran v okviru preučitve drugega tožbenega razloga.
59 Ob upoštevanju zgornjih navedb je treba prvi del prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pridobljenih pravic, zavrniti.
Drugi del: kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja
– Očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti
60 Tožeče stranke v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti navajajo tri glavne argumente. Prvič, trdijo, da je predsedstvo s sprejetjem sklepa z dne 1. aprila 2009 kršilo pravno varnost, povezano s „pogodbo o dodatnem pokojninskem zavarovanju“, in tudi načelo kontinuitete pogodb. Drugič, po mnenju tožečih strank predsedstvo ni bilo pristojno za spremembo pravilnika z dne 12. junija 1990. Tretjič, izpodbijani sklepi naj bi imeli retroaktivne učinke.
61 Prvič, v zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je Splošno sodišče že presodilo, da sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja spada izključno v prerogative javne oblasti, ki jih ima Parlament, da lahko opravlja nalogo, ki mu je zaupana s Pogodbami. Iz te ureditve izhajajoče pravice in obveznosti Parlamenta in poslancev, ki so vanj vključeni, zato spadajo v zakonski okvir, ki jih združuje, in torej niso pogodbene, ampak javnopravne, česar ne omaje to, da se je zadevna oseba prostovoljno vključila v navedeni sistem (glej v tem smislu zgoraj v točki 29 navedeno sodbo Purvis proti Parlamentu, točke od 58 do 62).
62 Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da je bilo predsedstvo pristojno za sprejetje sklepa z dne 1. aprila 2009 (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točki 63 in 64).
63 Tretjič, Splošno sodišče je v bistvu ugotovilo, da sklep z dne 1. aprila 2009 ni imel učinkov, preden je začel veljati, saj se je nanašal le na poslance, ki takrat še niso pridobili pravice do dodatne pokojnine, in da torej ni imel retroaktivnih učinkov (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točki 65 in 66).
64 Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, v celoti zavrniti kot neutemeljen.
– Očitek, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnega pričakovanja
65 Tožeče stranke poudarjajo, da so se v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja vključile na podlagi jasnih in vnaprej določenih pogojev ter da se cilju predsedstva ne sme dati prednosti pred njihovim interesom za ohranitev pridobljenih pravic. Poleg tega naj bi bilo to legitimno pričakovanje podprto z izračuni, ki jih je sklad ASBL kot primer opravil 27. aprila 2001, in sicer na podlagi pravil, ki so se uporabljala pred sprejetjem sklepa z dne 1. aprila 2009. Nazadnje, Parlament naj bi v sklepu predsedstva z dne 1. aprila 2009 priznal, da bi moral zagotoviti izpolnitev obveznosti, sprejetih v zvezi s tistimi, ki so bili vključeni v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, in to neodvisno od položaja sklada.
66 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je Splošno sodišče že razsodilo, da Parlament ni podal nobenega jamstva, ki bi pri poslancih, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, lahko vzbudil legitimno pričakovanje glede tega, da se pogoji tega sistema v prihodnosti ne bodo spremenili (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točka 70), da približni izračuni, ki jih je sklad ASBL predložil 27. aprila 2001, niso izračuni Parlamenta (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točka 71) in da se zaveza, ki jo je predsedstvo v imenu Parlamenta sprejelo na sestanku 1. aprila 2009 – in sicer da se zagotovi pravica poslancev, ki so vključeni v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, do prejemanja dodatne pokojnine, ki se bo po tem, ko bo sklad izčrpan, še naprej izplačevala – nanaša le na zagotovitev pridobljenih pravic poslancev do pokojnine za primer, če bi se pokojninski sklad izčrpal pred izplačilom vseh pravic članov do pokojnine (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točka 73). Kot pa je bilo navedeno zgoraj v točkah 47, 49 in 50, tožeče stranke 27. maja 2009 še niso pridobile pravice do pokojnine.
67 Zato je treba zavrniti očitek, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnega pričakovanja, in zato tudi prvi tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
Očitek, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti
68 Tožeče stranke trdijo, da sklep z dne 1. aprila 2009 nesorazmerno škodi njihovim interesom. Tendenca, prisotna v sistemih obveznega pokojninskega zavarovanja, da se pravica do pokojnine podeli pri starosti 63 let, naj bi bila za sistem prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, ki je predmet obravnavane zadeve, neupoštevna. Poleg tega tožeče stranke menijo, da je nesorazmerno odpraviti vse „posebne načine izplačila“, ki sta jih določala nekdanja člena 3 in 4 pravilnika z dne 12. junija 1990. Zlasti bi bilo mogoče zmanjšati delež pravic do pokojnine, ki se lahko izplačajo v obliki kapitala, namesto da se ta možnost odpravi, ne da bi to skladu povzročilo finančne težave.
69 Parlament te trditve prereka.
70 Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z načelom sorazmernosti zakonitost pravilnika Unije pogojena s tem, da so uporabljena sredstva ustrezna za dosego legitimnega cilja zadevnega pravilnika in da ne presegajo tega, kar je nujno za njegovo dosego, ter da je načeloma treba, kadar obstaja možnost izbire med več ustreznimi ukrepi, uporabiti najmanj omejujoč ukrep (sodba Splošnega sodišča z dne 5. junija 1996 v zadevi NMB France in drugi proti Komisiji, T‑162/94, Recueil, str. II‑427, točka 69).
71 Poleg tega je treba opozoriti, da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri urejanju sistema socialnega varstva (sodba Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2006 v zadevi Campoli proti Komisiji, T‑135/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑297 in II‑A‑2‑1527, točki 71 in 72, in sodba Sodišča za uslužbence z dne 19. junija 2007 v zadevi Davis in drugi proti Svetu, F‑54/06, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑165 in II‑A‑1‑911, točka 65), kot je sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je predmet tega spora. Na tem področju pa samo očitna neustreznost sprejetega ukrepa glede na cilj, ki naj bi mu sledila pristojna institucija, lahko vpliva na zakonitost tega ukrepa (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo NMB France in drugi proti Komisiji, točka 70 in navedena sodna praksa, ter zgoraj navedeno sodbo Campoli proti Komisiji, točka 143).
72 Nazadnje, zakonitost akta je treba presojati glede na pravne in dejanske okoliščine v času sprejetja tega akta (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 30. oktobra 2003 v združenih zadevah Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals proti Komisiji, T‑125/03 R in T‑253/03 R, Recueil, str. II‑4771, točka 69 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. maja 2001 v zadevi IECC proti Komisiji, C‑449/98 P, Recueil, str. I‑3875, točka 87, in sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2000 v zadevi Alitalia proti Komisiji, T‑296/97, Recueil, str. II‑3871, točka 86). Zato se morebitni nadaljnji pozitivni razvoj sredstev sklada za dodatno pokojninsko zavarovanje ne more upoštevati pri preverjanju sorazmernosti ukrepov, sprejetih v okviru sklepa z dne 1. aprila 2009.
– Zakonitost uresničevanega cilja
73 Predsedstvo je pri sprejetju sklepa z dne 1. aprila 2009 določilo štiri cilje, ki jih je treba doseči, in sicer:
– zagotoviti, da poslanci, ki so vplačevali prispevke za dodatno pokojninsko zavarovanje, prejemajo pokojnino iz naslova navedenega sistema;
– kolikor mogoče preprečiti vse finančne posledice za evropske davkoplačevalce;
– zagotoviti, da so stroški razdeljeni pravično, pri čemer je treba ustrezno upoštevati, da je treba javnosti pojasniti odločitve;
– kolikor mogoče ohraniti likvidnost pokojninskega sklada.
74 Navesti je treba, da je Parlament v okviru izvajanja svojih pristojnosti za ureditev sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točki 63 in 64) legitimno uresničeval te cilje. V zvezi s tem je treba posebej poudariti, da sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja temelji na aktuarskem izračunu, v okviru katerega mora celotni letni prispevek poslancev, ki so vanj vključeni, in Parlamenta načeloma kriti vse pravice do pokojnine, pridobljene v istem letu, pri čemer prispevek poslanca ustreza tretjini, prispevek Parlamenta pa dvema tretjinama (glej v tem smislu zgoraj v točki 29 navedeno sodbo Purvis proti Parlamentu, točka 45). Če se v takem sistemu izkaže, da je bila pričakovana donosnost sredstev sklada, na podlagi katere je bil določen znesek prispevkov, preveč optimistična, je iz tega treba sklepati, da so bili prispevki v sistem vključenih poslancev in Parlamenta v preteklosti dejansko prenizki za financiranje ustreznih pravic do pokojnine. Za uravnoteženje sistema je torej načeloma upravičeno, da prispevke vplačujejo tako poslanci, ki so vanj vključeni, kot Parlament.
75 V okviru tega je treba zavrniti argument tožečih strank, da navedbe v zvezi s sistemi obveznega pokojninskega zavarovanja niso upoštevne za utemeljitev zvišanja pokojninske starosti v sistemu prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. V zvezi s tem je iz točke 3 obrazložitve sklepa z dne 1. aprila 2009 res razvidno, da je starost 63 let kot nova upokojitvena starost verjetno izbrana na podlagi upokojitvene starosti, določene v členu 14 statuta poslancev. Kot pa izhaja iz točk 1 in 2 obrazložitve navedenega sklepa in iz vseh okoliščin njegovega sprejetja, je bil bistveni razlog za odločitev o zvišanju upokojitvene starosti v okviru sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja slab finančni položaj sklada za dodatno pokojninsko zavarovanje, zlasti velike likvidnostne težave, predvidene na kratki rok, ne pa uskladitev upokojitvene starosti z drugimi sistemi. Ta argument je zato treba zavrniti.
– Ustreznost sprejetih ukrepov za uresničitev postavljenega cilja
76 Glede ustreznosti ukrepov, ki so bili sprejeti za uresničitev postavljenega cilja, je treba najprej opozoriti na ekonomski položaj pokojninskega sklada v začetku leta 2009, kot je med drugim opisan v točkah od 4 do 6 obvestila generalnega sekretarja Parlamenta članom predsedstva z dne 1. aprila 2009 in točkah 1 in 2 obrazložitve sklepa z dne 1. aprila 2009. Za ta položaj je bilo značilno očitno poslabšanje stanja pokojninskega sklada predvsem zaradi učinkov takratne finančne in gospodarske krize ter možnosti, da po začetku veljavnosti statuta poslancev julija 2009 zaradi prenehanja vplačevanja prispevkov poslancev, ki so vključeni v sklad, vendar niso ponovno izvoljeni v Parlament, ter premajhne donosnosti naložb obstoječa likvidna sredstva ne bi več zadostovala za izpolnjevanje obveznosti izplačila pokojnin.
77 Natančneje, vrednost sredstev sklada se je zlasti zmanjšala med koncem leta 2006 in začetkom leta 2009, in sicer za 28,3 %, kot izhaja iz te tabele:
| | 31. 12. 2006 | 30. 6. 2007 | 30. 6. 2008 | 30. 9. 2008 | 31. 12. 2008 | 28. 2. 2009 |
Vrednost sredstev (EUR) | 202.153.585 | 218.083.135 | 189.406.299 | 180.628.488 | 159.047.636 | 144.973.916 |
78 Prav tako je stopnja kritja pokojnin za izplačilo, ki je 30. junija 2007 znašala 92 %, 31. decembra 2008 dosegla le 63 %.
79 Poleg tega so bili v skladu z obvestilom generalnega sekretarja Parlamenta z dne 1. aprila 2009 mesečni stroški za izplačilo pokojnin od avgusta 2009 ocenjeni na 1 milijon EUR. Predvidevalo se je tudi, da od leta 2010 likvidna sredstva sklada ne bodo zadostovala za izpolnitev obveznosti izplačila pokojnin in da bi bilo zato treba sprostiti sredstva za izplačilo pokojnin. Iz poročil o likvidnih sredstvih pokojninskega sklada na dan 28. februarja 2009 je namreč razvidno, da so skupna likvidna sredstva skladov ASBL in SICAV, to je sredstva, ki so bila takoj in brez dodatnih stroškov na voljo za poravnavo tekočih obveznosti, na ta dan znašala približno 5 milijonov EUR. Iz obvestila generalnega sekretarja Parlamenta z dne 1. aprila 2009 je razvidno, da se predvideva, da bodo do leta 2023 izčrpana vsa sredstva sklada.
80 Ta predvidevanja so temeljila na simulacijah, ki jih je Parlament 1. aprila 2009 opravil vnaprej, in sicer ob upoštevanju neodvisne aktuarske študije, ki jo je sam naročil, v kateri so bili ocenjeni položaj sklada na dan 30. junija 2007 (v nadaljevanju: začetna študija) in posodobitvi položaja na dan 31. decembra 2008 in 28. februarja 2009. V okviru teh simulacij je bilo ocenjeno, da bo 105 poslancev, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, izplačilo pokojnine zahtevalo v drugi polovici leta 2009. Pri določitvi tega števila so se upoštevali le poslanci, vključeni v sistem, ki bi v drugi polovici leta 2009 dopolnili 60 let, in povprečni odstotni delež poslancev s podaljšanim mandatom, ki je znašal 50 %. Če bi vseh 105 poslancev zahtevalo izplačilo 25 % svoje dodatne pokojnine v obliki kapitala, bi to za sklad pomenilo dodaten strošek v višini približno 7.900.000 EUR, zato bi moral sklad ob upoštevanju majhne količine razpoložljivih sredstev del svojih sredstev zaradi gospodarske krize prodati po zelo znižanih cenah. V okviru navedenih simulacij pa se niso upoštevali nekdanji poslanci, ki bi lahko pri dopolnjeni starosti 50 let zahtevali predčasno upokojitev, saj je bila ta možnost v preteklosti le redko izbrana.
81 Ob upoštevanju vseh teh elementov je treba ugotoviti, da bi se s sklepom z dne 1. aprila 2009 lahko uresničilo ali vsaj spodbudilo uresničevanje več ciljev, navedenih zgoraj v točki 73.
82 Tako zvišanje upokojitvene starosti za tri leta kot odprava možnosti za izplačilo pokojnine deloma v obliki kapitala in odprava predčasne upokojitve so namreč imeli enak učinek, in sicer odlog plačila, ki bi ga pokojninski sklad sicer moral izvršiti od druge polovice leta 2009. Tako bi se s temi ukrepi lahko nemudoma preprečila likvidnostna kriza pokojninskih skladov, prodaja sredstev pod neugodnimi pogoji in nezanemarljiv izgubljeni dobiček ter se uresničil četrti cilj iz točke 73 zgoraj.
83 Poleg tega zvišanje upokojitvene starosti v nasprotju z drugima dvema ukrepoma ni bilo nevtralno z vidika aktuarske vrednosti pokojnin, ki bi jo zadevni poslanci, vključeni v sistem, lahko pričakovali, saj je bilo celotno trajanje vplačevanja pokojninskih prispevkov zmanjšano za 3 leta, pri tem pa se je ohranil mesečni znesek izplačila za bodoče upokojence. Ta ukrep je tako poleg tega lahko izboljšal stopnjo kritja pokojnin, ki se izplačajo, glede na podatke, navedene zgoraj v točki 78, pri tem pa spodbujal prvi, drugi in tretji ukrep, ki so navedeni zgoraj v točki 73.
84 Tožeče stranke na splošno niso izpodbijale slabega gospodarskega položaja pokojninskega sklada, kot je bil opisan zgoraj v točkah od 76 do 79, ampak so navedle dva druga argumenta, s katerima izpodbijajo višino pričakovanega primanjkljaja in znesek razpoložljivih likvidnih sredstev, kot ga je ugotovilo predsedstvo.
85 Na prvem mestu se tožeče stranke sklicujejo na odlomek začetne študije, navedene zgoraj v točki 80. Iz tega odlomka je v bistvu razvidno, da je izbira poslanca, vključenega v sistem, da se mu pokojnina izplača deloma v obliki kapitala, po mnenju aktuarja skoraj nevtralna in torej ne povečuje primanjkljaja pri financiranju pokojninskega sklada.
86 Prvič, v zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče že ugotovilo, da je začetna študija temeljila predvsem na predpostavki, ki temelji na projekciji razvoja pred 30. junijem 2007, in po kateri bi bila letna donosnost sredstev sklada 6,99 %, čeprav je bila dejanska vrednost premoženja od 30. junija 2007 do 28. februarja 2009 stalno negativna. Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da so predpostavke te študije na dan sprejetja sklepa predsedstva z dne 1. 4. 2009 brezpredmetne glede finančnega položaja sklada za dodatno pokojninsko zavarovanje (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točki 103 in 104).
87 Drugič, odlomek začetne študije, ki ga tožeče stranke navajajo, se vsekakor nanaša le na plačilo dela pokojnine v obliki kapitala, ne pa na predčasno upokojitev ali zvišanje upokojitvene starosti.
88 Zato je treba zavrniti trditev, ki se nanaša na odstavek, ki so ga napisali avtorji začetne študije.
89 Na drugem mestu tožeče stranke trdijo, da je vrednost likvidnih sredstev pokojninskega sklada 28. februarja 2009 znašala približno 8 milijonov EUR, in ne približno 5 milijonov EUR, kot trdi Parlament (glej točko 79 zgoraj). V zvezi s tem navajajo, da je predsedstvo storilo očitno napako pri presoji. Tožeče stranke se sklicujejo na izmenjavo elektronskih sporočil marca 2011. Prvo elektronsko sporočilo, ki ga je član naložbenega odbora pokojninskega sklada 30. marca 2011 poslal upravljavcu pokojninskega sklada, med drugim vsebuje ta odlomek:
„Celotna raven likvidnih sredstev je konec februarja 2009 znašala približno 8 milijonov EUR:
likvidna sredstva sklada Sicav so znašala 6.885.045 EUR (kar vključuje 3.869.848 EUR (stran 11 svežnja 2009 02 27 NAV));
likvidna sredstva sklada ASBL so znašala 1.172.163 EUR.“
90 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče že presodilo, da je znesek 8 milijonov EUR likvidnih sredstev, ki je naveden v zgoraj navedenem elektronskem sporočilu z dne 30. marca 2011, nedvomno posledica zamešanja po eni strani likvidnih sredstev, ki so razpoložljiva takoj in brez stroškov, in po drugi strani sredstev, ki so bila v gotovini naložena na skrbniške račune in brez stroškov niso bila takoj razpoložljiva (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točka 111).
91 Zato je treba zavrniti argument, ki se nanaša na to izmenjavo elektronske pošte, pa tudi očitek, ki temelji na domnevno očitni napaki pri presoji.
– Izbira najmanj omejujočega ukrepa
92 Tožeče stranke v zvezi z izbiro najmanj omejujočega ukrepa na prvem mestu trdijo, da je odprava vseh možnosti, da bi se poslancem, ki so vključeni v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, del njihove pokojnine izplačal v obliki kapitala, nesorazmerna, ker bi se lahko predvidela vnaprejšnja ali pavšalna omejitev deleža pokojnine, ki se lahko izplača v obliki kapitala.
93 Po eni strani je treba navesti, da so približni izračuni iz točke 79 zgoraj opravljeni pod predpostavko, da bi se vseh 105 nekdanjih poslancev, ki so bili vključeni v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja in bi lahko zahtevali izplačilo pokojnine v drugi polovici leta 2009, pri izplačilu pokojnine v obliki kapitala odločilo za najvišji mogoč odstotek, to je 25 %. Res je torej, da so ti zneski ustrezali predpostavkam za najslabši primer in da je bilo mogoče, da bi bili v drugi polovici leta 2009 dejanski izdatki sklada manjši. Vseeno ta predpostavka nikakor ne bi smela biti izključena.
94 Po drugi strani, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 80, v navedenih izračunih niso bile upoštevane morebitne zahteve za izplačilo predčasne pokojnine, zato ni bilo upoštevano sicer omejeno, vendar obstoječe finančno tveganje za pokojninski sklad. V zvezi s tem je treba poudariti, da je v gospodarskem položaju pokojninskega sklada, kot je opisan zgoraj, potrebno premišljeno ukrepanje, ki kolikor mogoče ohranja kratkoročna likvidna sredstva sklada. Poleg tega je treba v okviru tega opozoriti, da sta bili tako odprava izplačila v obliki kapitala kot odprava izplačila predčasne pokojnine po mnenju aktuarjev nevtralni. Zato je odpravo teh možnosti treba šteti za ukrep, ki je za poslance, ki so vključeni v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, manj omejujoč.
95 Iz tega sledi, da niti odprave možnosti izplačila pokojnine deloma v obliki kapitala niti odprave izplačila predčasne pokojnine ni mogoče šteti za očitno neustrezni – v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 71 – za uresničitev ciljev iz sklepa z dne 1. aprila 2009, kot so našteti zgoraj v točki 73. Ti ukrepi so zato v skladu z načelom sorazmernosti.
96 Tožeče stranke na drugem mestu trdijo, da zvišanje upokojitvene starosti za tri leta zahteva uporabo prehodnih ukrepov, da bi bilo sorazmerno.
97 Prvič, v zvezi s tem je treba navesti, da je bil v sklepu z dne 1. aprila 2009 določen prehodni ukrep. Čeprav je bila namreč upokojitvena starost načeloma zvišana na 63 let s prvim dnem sedmega parlamentarnega mandata, to je od 14. julija 2009, so poslanci, ki so bili vključeni v sistem in so takrat že dopolnili 60 let, še vedno lahko zahtevali izplačilo pokojnine v roku treh mesecev. Tožeče stranke torej zahtevajo dodatne prehodne ukrepe za nekdanje poslance, ki 14. julija 2009 še niso dopolnili 60 let.
98 Drugič, opozoriti je treba, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 74, da če se v sistemu pokojninskega zavarovanja, ki temelji na skladu, izkaže, da je pričakovana donosnost sredstev sklada, na podlagi katere je bil določen znesek prispevkov, preveč optimistična, je iz tega treba sklepati, da so bili prispevki v preteklosti dejansko prenizki za financiranje ustreznih pravic do pokojnine in je torej za uravnoteženje sistema načeloma upravičeno, da prispevke vplačujejo tako poslanci, ki so vanj vključeni, kot Parlament.
99 V obravnavani zadevi je glede vplačevanja prispevkov Parlamenta treba poudariti, da je Parlament v sklepu z dne 1. aprila 2009 po eni strani za primere, določene v členu 1(5) in (6) pravilnika z dne 12. junija 1990, ko se poslanec, ki je v sistem vključen, odloči, da ga zapusti, in se mu vplačani prispevki povrnejo, opustil določbe, v skladu s katerimi se mu je lahko povrnil delež vplačanih prispevkov, ki torej v teh primerih ostane v pokojninskem skladu, po drugi strani pa je zagotovil pravice poslancev, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, da pokojnino prejmejo celo v primeru izčrpanja pokojninskega sklada.
100 V zvezi s tem ni pomembno, ali je, kot so tožeče stranke trdile na obravnavi, ta zaveza Parlamenta obstajala že pred sprejetjem sklepa z dne 1. aprila 2009. Tudi če bi bilo tako, je namreč treba upoštevati, da je predčasno izčrpanje pokojninskega sklada ostalo predvidljivo kljub sprejetju ukrepov v okviru navedenega sklepa.
101 Tako je iz začetne študije razvidno, da bo moral pokojninski sklad izplačila iz naslova sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja izvrševati do leta 2088. Nasprotno pa iz poročila aktuarja dodatnega pokojninskega sklada, napisanega aprila 2010, v katerem je upoštevano stanje na dan 31. decembra 2009, katerega ugotovitev stranke niso izpodbijale, izhaja, da se je ob upoštevanju ukrepov, sprejetih v okviru sklepa z dne 1. aprila 2009, dan izčrpanja sklada prestavil le za 3 leta, in sicer na leto 2026, to pa predvsem glede na izjemno donosnost v višini 17 % v letu 2009.
102 Zato bo Parlament po vsej verjetnosti nosil vse stroške pokojninskega sklada od leta 2026 do leta 2088.
103 Glede vplačevanja poslancev, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, je bilo že zgoraj v točki 94 navedeno, da je odprava možnosti izplačila predčasne pokojnine ali izplačila pokojnine deloma v obliki kapitala po mnenju aktuarja nevtralna. Zato je bilo zvišanje upokojitvene starosti edini ukrep, ki je vplival na višino pokojnin, ki bi jih poslanci, vključeni v sistem, lahko pričakovali, in ki bi ga torej lahko šteli za ukrep, ki je vplival na pravice, ki so jih poslanci, vključeni v sistem, pridobivali.
104 Tretjič, kot je navedel Parlament, je treba navesti, da bi kakršno koli sprejetje prehodnih ukrepov ogrozilo spodbujanje ciljev iz sklepa z dne 1. aprila 2009. To zlasti velja za zvišanje upokojitvene starosti, katerega učinek je bil predvsem prestavitev začetka izplačevanja iz naslova dodatnega pokojninskega zavarovanja za 3 leta za vse poslance, vključene v sistem, ki niso bili več člani Parlamenta in ki 14. julija 2009 še niso dopolnili 60 let, kar je prispevalo k ohranitvi likvidnosti sklada. Sprejetje prehodnih ukrepov za navedene poslance bi namreč dan, na katerega bi ti lahko zahtevali izplačilo dodatne pokojnine, pomaknilo nazaj.
105 V okviru tega je treba upoštevati tudi to, da je bilo leta 2009 jasno, da bo sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja poslancev Parlamenta nehal obstajati. Po eni strani se namreč v skladu s členom 27(4) statuta poslancev (glej točko 8 zgoraj) po koncu šestega parlamentarnega mandata, to je 13. julija 2009, nihče več ni mogel vključiti v sistem. Po drugi strani sklad od istega dne naprej ni več prejemal prispevkov številnih oseb, vključenih v sistem, ki niso bile ponovno izvoljene v Parlament. Nazadnje, v skladu z razveljavitveno določbo, navedeno zgoraj v točki 97, so tiste osebe, ki so bile vključene v sistem in niso bile ponovno izvoljene ter so dopolnile vsaj 60 let, lahko zahtevale izplačilo pokojnine od 14. julija 2009.
106 Zato sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja poslancev Parlamenta ni bilo mogoče uravnotežiti postopoma v več letih z določitvijo milejših prehodnih ukrepov. Nasprotno, nujno je bilo sprejeti ukrepe, ki so takoj zagotovili ohranitev take stopnje likvidnih sredstev, ki bi preprečila predčasno likvidacijo sredstev pokojninskega sklada. V teh okoliščinah bi vsako dodatno popuščanje v korist poslancev, vključenih v sistem, ki so se bližali starosti 60 let, lahko ogrozilo uresničitev ciljev, postavljenih v sklepu z dne 1. aprila 2009. Ker sprejetje manj omejujočih ukrepov ne bi zadostovalo za enako dobro uresničevanje več ciljev, navedenih zgoraj v točki 73, je bilo upravičeno sprejeti ukrepe, ki so vplivali na pravice do pokojnine, ki so se pridobivale, in sicer zvišati upokojitveno starost, in to ne da bi se določili prehodni ukrepi za poslance, vključene v sistem, ki so se 14. julija 2009 bližali starosti 60 let.
107 V zvezi s tem je treba dodati, da zvišanje upokojitvene starosti ni preseglo tega, kar je bilo nujno za uresničitev navedenih ciljev, kot se to zahteva v skladu z zgoraj v točki 70 navedeno sodno prakso. Kot je bilo navedeno zgoraj v točkah 100 in 101, je navedeni ukrep namreč lahko le prestavil dan predčasnega izčrpanja sklada, izčrpanje pa je bilo vseeno predvidljivo. Tako med drugim cilj „preprečiti vse finančne posledice za evropske davkoplačevalce“ ni bil v celoti uresničen. Zato še toliko bolj velja, da ukrepov, sprejetih v okviru sklepa z dne 1. aprila 2009, v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 71, torej ni mogoče šteti za očitno neustrezne glede na cilje, naštete zgoraj v točki 73.
108 Nazadnje, tožeče stranke na tretjem mestu trdijo, da neobstoj prehodnih ukrepov ob upoštevanju načela sorazmernosti ne more biti upravičen glede na uresničevani cilj iz sklepa z dne 1. aprila 2009, saj ta ne vsebuje nobene upoštevne obrazložitve, ki bi omogočala preveriti, ali bi ti ukrepi ta cilj ogrozili. Tožeče stranke so na obravnavi dodale, da se pred sprejetjem navedenega sklepa nihče ni posvetoval s člani upravnega odbora sklada ASBL. V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav točki 1 in 2 obrazložitve sklepa z dne 1. aprila 2009 res pomenita le kratek povzetek finančnega položaja pokojninskega sklada, pa jasno dokazujeta nujnost, da se kar najbolj ohrani njegova likvidnost. Kot pa izhaja iz ugotovitev, navedenih zgoraj v točkah od 104 do 106, prav navedena nujnost upravičuje to, da predsedstvo v sklep z dne 1. aprila 2009 ni vstavilo dodatnih prehodnih ukrepov. Poleg tega so upravljavci navedenega sklada in predstavniki sklada ASBL pred sprejetjem navedenega sklepa izčrpno razpravljali o finančnem položaju pokojninskega sklada in ukrepih, sprejetih za njegovo izboljšanje, in sicer na več sestankih, od katerih je zadnji potekal 31. marca 2009. Tožeče stranke se v teh okoliščinah ne morejo veljavno sklicevati na neobstoj upoštevne obrazložitve v zvezi z neobstojem prehodnih ukrepov.
109 Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, zavrniti.
Očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja
110 Tožeče stranke trdijo, da je sklep z dne 1. aprila 2009 diskriminatoren, ker zvišuje upokojitveno starost, ne da bi določal prehodne ukrepe. Tožeče stranke v zvezi s tem navajajo dva primera, ki se nanašata na spremembo sistemov pokojninskega zavarovanja Skupnosti in za katera naj bi Svet Evropske unije določil prehodne ukrepe. Poleg tega naj bi bili poslanci, ki so starost 60 let dopolnili po 14. juliju 2009 in za pridobljene pravice katerih se uporabljajo vse omejitve iz sklepa z dne 1. aprila 2009, diskriminirani glede na poslance, ki so starost 60 let dopolnili pred 14. julijem 2009 in so bili do izplačila dodatne pokojnine upravičeni neposredno pri starosti 60 let. Poslanci, ki so 60 let dopolnili pred 14. julijem 2009, pa naj se glede pridobljenih pravic in legitimnega pričakovanja ne bi razlikovali od mlajših poslancev, zlasti ne od tistih, ki so pred tem dnem izpolnili pogoje za izplačilo predčasne pokojnine ali ki so se bližali starosti 60 let.
111 Parlament te argumente izpodbija.
112 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da gre za kršitev načela enakega obravnavanja, če se dve kategoriji oseb, pri katerih se dejanski in pravni položaj bistveno ne razlikujeta, obravnavata različno, ali če se različni položaji obravnavajo enako (sodbi Splošnega sodišča z dne 15. marca 1994 v zadevi La Pietra proti Komisiji, T‑100/92, RecFP, str. I‑A‑83 in II‑275, točka 50, in z dne 16. aprila 1997 v zadevi Kuchlenz-Winter proti Komisiji, T‑66/95, Recueil, str. II‑637, točka 55; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2004 v zadevi E proti Komisiji, T‑251/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑359 in II‑1643, točka 123).
113 Poleg tega sodišče na področju, na katerem ima zakonodajalec široko polje proste presoje, pri nadzoru spoštovanja načel enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije preveri le, ali je zadevna institucija samovoljno ali očitno neustrezno razlikovala (glej zgoraj v točki 71 navedeni sodbi Campoli proti Komisiji, točka 97, in Davis in drugi proti Svetu, točka 65 in navedena sodna praksa).
114 Tožeče stranke v obravnavani zadevi na prvem mestu primerjajo spremembo sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja poslancev s spremembo sistema pokojninskega zavarovanja uradnikov Unije, ki je bila uvedena po začetku veljavnosti Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130), in s spremembo pokojninskega sistema za člane Evropske komisije in člane sodišč Unije, ki je bila uvedena po začetku veljavnosti Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1292/2004 z dne 30. aprila 2004 o spremembah Uredb št. 422/67/EGS in št. 5/67/Euratom o določitvi prejemkov predsednika in članov Komisije in predsednika, sodnikov, generalnih pravobranilcev in sodnega tajnika Sodišča ES ter predsednika, članov in sodnega tajnika Sodišča prve stopnje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 5, str. 116). Tožeče stranke želijo s tem dokazati, da bi morale biti tako kot osebe, na katere se navedene uredbe nanašajo, upravičene do prehodnih ukrepov.
115 V zvezi s tem je, prvič, glede prehodnih določb, določenih v korist članov Komisije in sodišč Unije, ki so funkcijo opravljali pred 1. majem 2004, v okviru Uredbe št. 1292/2004 treba ugotoviti, da se v obravnavanem primeru nanje ni mogoče sklicevati, saj se ne nanašajo na zvišanje upokojitvene starosti, ampak le na znižanje letnih odmernih stopenj pokojninskih pravic.
116 Drugič, glede spremembe pokojninskega sistema uradnikov Unije je treba navesti, da je zvišanje upokojitvene starosti s 60 na 63 let, ki je bilo uvedeno z Uredbo št. 723/2004, za uradnike, ki so funkcijo začeli opravljati pred 1. majem 2004, veljalo le, če še niso dopolnili 30 let. Za uradnike, ki so se zaposlili do tega dne in so bili stari od 30 do 49 let, je bila upokojitvena starost določena glede na starost, in sicer med 62 let in 8 mesecev ter 60 let in 2 meseca. Nazadnje, za uradnike, ki so se zaposlili do 1. maja 2004 in so bili stari 50 let ali so dopolnili 20 let delovne dobe, je bila upokojitvena starost še naprej 60 let.
117 Prehodni ukrepi, sprejeti v okviru Uredbe št. 723/2004, so torej v bistvu po eni strani vključevali izjeme za nekatere uradnike, ki so bili zaposleni na dan začetka veljavnosti sprememb, ter po drugi strani uporabo sprememb v skladu z lestvico, in sicer glede na starost uradnikov, ki so bili zaposleni na dan sprejetja teh sprememb.
118 Prvič, v okviru tega je vsekakor treba navesti, da starostna pokojnina, ki jo uradniki Unije lahko pričakujejo, v večini primerov pomeni največji, če ne edini del dohodka za starost, do katerega so upravičeni na podlagi poklicne dejavnosti. Poslanski mandat v Parlamentu pa v splošnem ni edina poklicna dejavnost. Ponavadi se torej opravlja po obdobju druge poklicne dejavnosti poslanca, pred njim ali celo hkrati z njim. Zato dodatna pokojnina iz naslova spornega sistema praviloma pomeni le del dohodka nekdanjih poslancev za starost, saj so ti v okviru drugih poklicnih dejavnostih običajno pridobili druge pravice do pokojnine. Zato sprememba sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja na poslance, ki so vanj vključeni, ne more vplivati enako kot na uradnike Unije vpliva sprememba njihovega pokojninskega sistema.
119 Drugič, sprememba pokojninskega sistema uradnikov Unije, sprejeta v okviru Uredbe št. 723/2004, je temeljila na razlogih, drugačnih od tistih, ki so navedeni v sklepu z dne 1. aprila 2009 za spremembe sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja poslancev Parlamenta.
120 V uvodni izjavi 29 Uredbe št. 723/2004 je v zvezi z zvišanjem upokojitvene starosti v okviru pokojninskega sistema uradnikov Unije namreč navedeno, da „[d]emografske spremembe in spreminjajoča se starostna struktura prebivalstva predstavljajo vedno večje breme za pokojninski sistem Skupnosti in zahtevajo, da se poviša upokojitvena starost in zniža letna odmerna stopnja pokojninskih pravic, vendar se pri tem upoštevajo prehodni ukrepi za že zaposlene uradnike“. Iz te uvodne izjave je jasno razvidno, da zvišanje upokojitvene starosti in znižanje letne odmerne stopnje pokojninskih pravic pomenita prilagoditev pokojninskega sistema demografskim spremembam, in ne odziva na hudo krizo navedenega sistema. V teh okoliščinah je bilo mogoče oziroma celo nujno določiti prehodne ukrepe v korist uradnikov, ki so bili zaposleni na dan začetka veljavnosti sprememb.
121 Kot pa je že bilo navedeno zgoraj v točki 75, iz točk 1 in 2 obrazložitve sklepa z dne 1. aprila 2009 in iz vseh okoliščin njegovega sprejetja izhaja, da je bil navedeni sklep, zlasti pa odločitev o zvišanju upokojitvene starosti v okviru sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, sprejet predvsem zaradi preteče likvidnostne krize sklada za dodatno pokojninsko zavarovanje. Ta kriza ni bila posledica demografskih sprememb, ampak na eni strani skupnih učinkov finančne krize, ki je močno znižala vrednost sredstev sklada, in na drugi strani neravnotežja med zmanjšanjem prihodkov sistema v obliki prispevkov, ker se od začetka delovanja sedmega parlamentarnega mandata, ki se je začel leta 2009, nihče več ni vključil v sistem, in stroški sklada, ki so se povečali zaradi bližajoče se upokojitve številnih poslancev, ki niso bili ponovno izvoljeni. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bil sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja neuravnotežen zaradi svoje prehodnosti, ki je povzročila, da od začetka veljavnosti statuta poslancev na začetku sedmega parlamentarnega mandata, to je od 14. julija 2009, postopoma izginja.
122 Za položaj dodatnega pokojninskega sklada v začetku leta 2009 je bilo, drugače kot za položaj pokojninskega sistema uradnikov Unije leta 2004, značilno kritično stanje, ki je upravičilo to, da so prehodni ukrepi za poslance, vključene v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, kar najbolj omejeni. V zvezi s tem je treba dodati, da ker se od 14. julija 2009 nihče več ni vključil v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, se ukrepi, sprejeti v okviru sklepa z dne 1. aprila 2009, dejansko nanašajo le na poslance, ki so bili takrat že vključeni v sistem. V teh okoliščinah bi sprejetje dodatnih prehodnih ukrepov za nekdanje poslance, vključene v sistem, primerljivih z ukrepi, določenimi za uradnike v okviru Uredbe št. 723/2004, sprejetim ukrepom popolnoma odvzelo smisel.
123 Iz tega izhaja, da ker je bil razlog za spremembe sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja posebno kritično stanje, ki je prevladovalo v začetku leta 2009 ter se je nanašalo na likvidnost in stopnjo kritja pravic do pokojnine, položaj tožečih strank ni podoben položaju uradnikov Unije, na katere se nanašajo spremembe njihovega pokojninskega sistema, uvedene z Uredbo št. 723/2004.
124 Ker so poslanci na eni strani ter uslužbenci Unije na drugi strani v bistveno različnih dejanskih in pravnih položajih, so se glede sprejetja prehodnih ukrepov lahko različno obravnavali.
125 Na drugem mestu tožeče stranke primerjajo poslance, ki so pred 14. julijem 2009 dopolnili 60 let in se jim je pokojnina lahko izplačevala pri starosti 60 let, in poslance, ki so 60 let dopolnili po tem datumu in se jim je pokojnina lahko izplačevala šele, ko so dopolnili 63 let. Medtem ko se je prvi skupini pokojnina lahko izplačevala od 1. avgusta 2009, je druga skupina morala čakati vsaj do 1. avgusta 2012. Po navedbah strank je torej majhna starostna razlika lahko za 3 leta pomaknila izplačevanje dodatne pokojnine, in to za okoli 100 od 1000 poslancev, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja.
126 Ta položaj je posledica skupnega vpliva odstavkov 1 in 1a člena 1 pravilnika z dne 12. junija 1990, kot sta bila spremenjena s sklepom z dne 1. aprila 2009. S tem sklepom je bil namreč določen rok, in sicer 14. julij 2009, za začetek veljavnosti zvišanja upokojitvene starosti na 63 let, tako da so poslanci, vključeni v sistem, ki so pred tem dnem dopolnili 60 let in niso bili (ponovno) izvoljeni za poslance sedmega parlamentarnega mandata, od 14. julija 2009 lahko prejemali dodatno pokojnino.
127 Parlament je na obravnavi v odgovor Splošnemu sodišču navedel, da čeprav negativni učinki ukrepov, sprejetih v okviru sklepa z dne 1. aprila 2009, res vplivajo le na 10 % poslancev, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, se je ta ukrep vseeno štel za manj omejujoč od ukrepov, ki so vplivali na mesečni znesek pokojnine, kot je splošno znižanje mesečnega zneska pokojnin, ki naj bi vplivalo na vse poslance, vključene v sistem, tudi tiste, ki so že prejemali dodatno pokojnino.
128 Prvič, v zvezi s tem je treba poudariti, da so poslanci, vključeni v sistem, ki so na dan začetka veljavnosti sklepa z dne 1. aprila 2009 že prejemali dodatno pokojnino, takrat že v celoti pridobili pravico do dodatne pokojnine, to pa ne velja za tožeče stranke, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 47.
129 Torej so se tožeče stranke na eni strani in poslanci, vključeni v sistem, ki so že na dan začetka veljavnosti sklepa z dne 1. aprila 2009 prejemali dodatno pokojnino, na drugi strani, ker so bili v različnih dejanskih in pravnih položajih, lahko različno obravnavali.
130 Drugič, glede prehodnega ukrepa, določenega za poslance, vključene v sistem, ki so dopolnili 60 let v obdobju od začetka veljavnosti sklepa z dne 1. aprila 2009, to je od 27. maja 2009, do konca šestega poslanskega mandata, to je do 13. julija 2009 (glej točko 97 zgoraj), je treba navesti, da je ob spremembi pravice običajno oziroma celo nujno, da se določi rok, od katerega se bo nova pravica uporabljala za takratne dejanske okoliščine. Določitev tega roka je torej načeloma dopustna, čeprav se zaradi njega neizbežno različno obravnavajo položaji, ki se na časovni premici drug od drugega le malo razlikujejo.
131 Poleg tega je treba navesti, da so se zadnji poslanci, vključeni v sistem, ki so dodatno pokojnino lahko prejemali od starosti 60 let, od tožečih strank, ki bi morale čakati, da dopolnijo 63 let, razlikovali v tem, da so upokojitveno starost dopolnili že pred koncem šestega poslanskega mandata, to je pred 13. julijem 2009. Izpolnjevali so torej vse pogoje, ki so bili v členu 1(1) pravilnika z dne 12. junija 1990 določeni za prejemanje dodatne pokojnine, razen – za tiste, ki so bili člani Parlamenta v šestem parlamentarnem mandatu – pogoja, ki se je nanašal na prenehanje njihove funkcije. Tožeče stranke pa na dan spremembe pravice, to je 14. julija 2009, še niso dopolnile upokojitvene starosti v skladu s pravili, ki so takrat veljala.
132 Kot pa je Parlament pravilno navedel, je starostno merilo, upoštevano v sklepu z dne 1. aprila 2009, objektivno, razumno in neodvisno od volje zakonodajalca, obenem pa značilno za vsak pokojninski sistem, in sicer kot odločilno merilo za začetek upokojitve in izplačevanje pokojnine. Tega merila zato kot takega ni mogoče šteti za diskriminatornega ali nesorazmernega v okviru spremembe pokojninskega sistema.
133 V teh okoliščinah različnega obravnavanja tožečih strank glede na poslance, ki so pred 14. julijem 2009 dopolnili 60 let, ni mogoče šteti za samovoljnega ali očitno neustreznega v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 113.
134 Iz tega sledi, da je treba zavrniti očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, in drugi tožbeni razlog v celoti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 29 pravilnika PNSP
135 Tožeče stranke trdijo, da je predsedstvo kršilo člen 29 pravilnika PNSP, ker se pred sprejetjem sklepa z dne 1. aprila 2009 ni posvetovalo z generalnim sekretarjem in kolegijem kvestorjev Parlamenta.
136 Parlament tem argumentom nasprotuje.
137 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče že presodilo, da se člen 29 pravilnika PNSP nanaša le na razlago in uporabo navedenega pravilnika, ne pa na njegove spremembe, ter da imajo kvestorji v skladu z določbami poslovnika Parlamenta na sejah predsedstva svetovalno vlogo (zgoraj v točki 29 navedena sodba Purvis proti Parlamentu, točke od 120 do 122).
138 Čeprav so tožeče stranke v repliki dodale, da obveznega posvetovanja s kvestorji ni mogoče šteti za veljavno izpolnjenega z izgovorom, da imajo kvestorji na sejah predsedstva svetovalno vlogo, kar naj bi bilo v nasprotju z ustaljeno prakso Parlamenta in naj bi členu 29 pravilnika PNSP odvzelo polni učinek, je treba ugotoviti, prvič, da kot je razvidno iz besede „tudi“ na začetku točke 122 zgoraj v točki 29 navedene sodbe Purvis proti Parlamentu, je Splošno sodišče le dodatno navedlo argument v zvezi s sodelovanjem kvestorjev na sestankih predsedstva na podlagi poslovnika Parlamenta. Sam argument, da člen 29 pravilnika PNSP ne vključuje spremembe pravilnika PNSP, naj bi namreč zadostoval za zavrnitev tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev te določbe.
139 Drugič, čeprav se tožeče stranke sklicujejo na ustaljeno prakso Parlamenta, pa niso niti navedle, kaj naj bi ta praksa vključevala, niti predložile dokaza o njenem obstoju.
140 Tretjič, tožeče stranke trdijo, da če bi prišlo do uradnega posvetovanja s kvestorji, bi ti zahtevali mnenje pravne službe in aktuarskih strokovnjakov, kar bi storili leta 1999 ob spremembi pravilnika z dne 12. junija 1990. Vendar je razen tega, da ta argument temelji le na domnevi tožečih strank v zvezi s pobudami, ki naj bi jih kolegij kvestorjev lahko sprejel, navedba tožečih strank glede sodelovanja kvestorjev pri dejanjih iz leta 1999 omajana z vsebino spisa. Kot je namreč razvidno iz obvestila kolegija kvestorjev z dne 29. avgusta 1998 predsedstvu, ki so ga predložile tožeče stranke, je pravna služba takrat preverila spremembe na predlog predsedstva, in ne na predlog kvestorjev.
141 Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog tožečih strank zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
142 Tožeče stranke trdijo, da je razlog, naveden v točki 3 obrazložitve sklepa z dne 1. aprila 2009, za zvišanje starosti za pridobitev pravice do dodatne pokojnine na 63 let, ki se nanaša na razvoj področja starostnih pokojnin v državah članicah, nezakonit in da se z zvišanjem starosti za pridobitev pravice do pokojnine krši člen 27(2) statuta poslancev.
143 Parlament te argumente izpodbija.
144 Prvič, glede domnevne kršitve člena 27(2) statuta poslancev je bilo zgoraj v točki 53 ugotovljeno, da navedeni statut v času sprejetja sklepa z dne 1. aprila 2009 še ni veljal in da zato navedeni sklep ni mogel kršiti določb navedenega statuta.
145 Drugič, glede argumenta v zvezi z razlogom, navedenim v točki 3 obrazložitve sklepa z dne 1. aprila 2009, je bilo zgoraj v točki 75 ugotovljeno, da je bil bistveni razlog za zvišanje upokojitvene starosti v okviru sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja slab finančni položaj sklada za dodatno pokojninsko zavarovanje. Ker ta razlog upravičuje zvišanje upokojitvene starosti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah od 70 do 109, vprašanje, ali je predsedstvo zakonito upoštevalo dodatne razloge, ne vpliva na izid tega spora. Ta argument je zato treba zavrniti kot neupošteven.
146 Iz tega izhaja, da je četrti tožbeni razlog treba zavrniti.
Peti tožbeni razlog: kršitev dobre vere pri izpolnitvi pogodb
147 Tožeče stranke ob sklicevanju na obstoj pogodbenega razmerja med njimi in Parlamentom trdijo, da je sklep z dne 1. aprila 2009 samovoljen in da pomeni kršitev pogodbe.
148 V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da kot je bilo navedeno zgoraj v točki 61, na podlagi ugotovitev v zgoraj v točki 29 navedeni sodbi Purvis proti Parlamentu pravice in obveznosti Parlamenta in poslancev, vključenih v sistem dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki izhajajo iz navedenega sistema dodatnega pokojninskega zavarovanja, spadajo v zakonski okvir, ki jih združuje, in torej niso pogodbene.
149 Zato je treba peti tožbeni razlog zavrniti.
150 Ker je treba zavrniti vse tožbene razloge, ki so jih tožeče stranke navedle v utemeljitev ugovora nezakonitosti sklepa z dne 1. aprila 2009, je treba zavrniti tudi navedeni ugovor. Iz tega izhaja, da je bil sklep z dne 1. aprila 2009 veljavna podlaga za izpodbijane sklepe. Zato je v skladu s tem, kar je bilo navedeno v točki 27 zgoraj, tožbi treba v celoti zavrniti.
Stroški
151 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeče stranke niso uspele, se jim v skladu s predlogi Parlamenta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožbi se zavrneta.
2. Lordu Inglewoodu in desetim drugim tožečim strankam, katerih imena so navedena v prilogi, ter M.‑A. Carlotti se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. marca 2013.
Podpisi
Priloga
Georges Berthu, stanujoč v Longréju (Francija),
Guy Bono, stanujoč v Saint-Martin-de-Crauu (Francija),
David Robert Bowe, stanujoč v Leedsu (Združeno kraljestvo),
Brendan Donnelly, stanujoč v Londonu (Združeno kraljestvo),
Catherine Guy‑Quint, stanujoča v Cournonu d’Auvergne (Francija),
Christine Margaret Oddy, stanujoča v Coventryju (Združeno kraljestvo),
Nicole Thomas‑Mauro, stanujoča v Épernayju (Francija),
Gary Titley, stanujoč v Boltonu (Združeno kraljestvo),
Maartje van Putten, stanujoča v Amsterdamu (Nizozemska),
Vincenzo Viola, stanujoč v Palermu (Italija).
Kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev pridobljenih pravic ter načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja
Prvi del: kršitev pridobljenih pravic tožečih strank
– Pravica do dodatne pokojnine pri starosti 60 let
– Pravica do predčasne dodatne pokojnine po doseženi starosti 50 let in pravica do izplačila dela dodatne pokojnine v obliki kapitala
Drugi del: kršitev načel pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja
– Očitek, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti
– Očitek, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnega pričakovanja
Drugi tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
Očitek, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti
– Zakonitost uresničevanega cilja
– Ustreznost sprejetih ukrepov za uresničitev postavljenega cilja
– Izbira najmanj omejujočega ukrepa
Očitek, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 29 pravilnika PNSP
Četrti tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji
Peti tožbeni razlog: kršitev dobre vere pri izpolnitvi pogodb
Stroški