SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 23. novembra 2010

Zadeva F‑8/10

Johan Gheysens

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenec za pomožne naloge – Nepodaljšanje pogodbe – Obveznost obrazložitve“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero J. Gheysens predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bilo zavrnjeno podaljšanje njegove pogodbe za določen čas po 30. septembru 2009.

Odločitev: Tožba tožeče stranke se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek, in Priloga I, člen 7(3); Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 35(1)(e))

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba, s katero je zavrnjeno podaljšanje pogodbe uslužbenca za pomožne naloge

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 25 in 90(1))

3.      Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Podaljšanje pogodbe za določen čas – Diskrecijska pravica uprave – Sodni nadzor – Meje

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 88)

1.      Na podlagi člena 35(1)(e) Poslovnika Sodišča za uslužbence mora tožba obsegati tožbene razloge in dejanske in pravne trditve. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Sodišču za uslužbence pa, da o tožbi po potrebi odloči brez dodatnih podatkov. Za zagotavljanje pravne varnosti in dobrega vodenja sodnih postopkov je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, vsaj v povzetku, a koherentno in razumljivo razvidne iz besedila same tožbe. To še toliko bolj velja, ker v skladu s členom 7(3) Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije pisni del postopka pred Sodiščem za uslužbence načeloma obsega le eno izmenjavo vlog, razen če Sodišče za uslužbence ne odloči drugače. Ta posebnost postopka pred Sodiščem za uslužbence pojasnjuje, da v nasprotju s tem, kar je v členu 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča predvideno za postopke pred Sodiščem ali Splošnim sodiščem, tožbeni razlogi in trditve v tožbi ne smejo biti navedeni v povzetku.

(Glej točko 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 28. april 1993, De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II‑523, točka 20;

Sodišče za uslužbence: 26. junij 2008, Nijs proti Računskemu sodišču, F‑1/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑229 in II‑A‑1‑1231, točka 24; 4. junij 2009, Adjemian in drugi proti Komisiji, F‑134/07 in F‑8/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑149 in II‑A‑1‑841, predmet pritožbenega postopka, ki teče pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑325/09 P.

2.      Odločba o zavrnitvi podaljšanja pogodbe za določen čas je akt, ki posega v položaj v smislu člena 25 Kadrovskih predpisov, če je ločena od zadevne pogodbe, kar se zgodi zlasti, če temelji na novih dejstvih ali če je odločitev, ki jo uprava sprejme po zahtevi zadevnega uslužbenca in se nanaša na možnost podaljšanja te pogodbe, predvideno v sami pogodbi. Taka zavrnilna odločba mora biti obrazložena.

(Glej točko 64.)

Napotitev na:

Sodišče: 23. september 2004, Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I‑8691, točka 40; 23. oktober 2009, Komisija proti Potamianos, C‑561/08 P in C‑4/09 P, neobjavljen v ZOdl., točke 45, 46 in 48;

Sodišče prve stopnje: 15. oktober 2008, Potamianos proti Komisiji, T‑160/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑75 in II‑A‑2‑469, točki 21 in 23; 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, ZOdl., str. II‑2841, točke od 143 do 170.

3.      Nepodaljšanje pogodbe za določen čas je odvisno od široke diskrecijske pravice pristojnega organa, zato mora biti nadzor sodišča Unije omejen na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil. Podaljšanje pogodbe za določen čas je le možnost, ki jo presoja organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, in je odvisna od pogoja, da mora biti v skladu z interesom službe.

Pristojni organ je pri odločanju glede položaja uslužbenca dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžne skrbnosti uprave, s katero je izraženo ravnotežje med vzajemnimi pravicami in obveznostmi, ki so bile s Kadrovskimi predpisi ter po analogiji s pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev oblikovane v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci.

Nasprotno, ob upoštevanju pravila, da je treba stalno delovno mesto, vpisano na seznam delovnih mest, financiranih iz proračuna institucije, načeloma zapolniti z zaposlitvijo uradnika, in interesa službe, da zaposli uradnika za opravljanje trajnih nalog, kontinuiteta dela ni zadosten element, ki bi kazal na očitno napako pri presoji.

(Glej točke 75, 76 in 81.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 6. februar 2003, Pyres proti Komisiji, T‑7/01, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑239, točke 50, 51 in 64; 1. marec 2005, Mausolf proti Europolu, T‑258/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑45 in II‑189, točka 49;

Sodišče za uslužbence: 27. november 2008, Klug proti EMEA, F‑35/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑387 in II‑A‑1‑2127, točke od 65 do 67.