Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 11. julija 2024(1)
Zadeva C‑369/23
Vivacom Bulgaria EAD
proti
Varhoven administrativen sad,
Natsionalna agentsia za prihodite
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Odgovornost države članice za škodo, ki posameznikom nastane s kršitvami prava Unije, za katere odgovarja nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji – Nacionalna pravila, ki določajo pristojnost sodišča zadnje stopnje, da obravnava tožbe zaradi kršitev prava Unije, za katere odgovarja to sodišče – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Neodvisno in nepristransko sodišče – Objektivni pristop pri presoji nepristranskosti“
I. Uvod
1. Za sodišče je značilna nepristranskost. Sokrat je že leta 399 pr. n. št. rekel: „Sodniku pritičejo štiri stvari: da vljudno posluša, modro odgovarja, trezno premisli in nepristransko odloči.“(2)
2. Ali je sodišče, ki je pozvano, da odloči o lastni kršitvi prava Unije, nepristransko?
3. To vprašanje se v obravnavani zadevi postavlja v zvezi z odškodninsko tožbo, ki jo je družba vložila zaradi napačne razlage prava Unije, ki jo je podalo nacionalno sodišče zadnje stopnje.
II. Dejansko stanje v postopku v glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
4. Vivacom Bulgaria EAD (v nadaljevanju: Vivacom) je bolgarska družba, ki ponuja telekomunikacijske storitve.
5. Družba Vivacom je leta 2007 in 2008 na podlagi pogodb o prodaji predplačniških kartic in kuponov za telekomunikacijske storitve, na katerih je bil prikazan DDV v višini 0 %, romunskima družbama izdala račune.
6. V okviru davčnega nadzora je Natsionalna agentsia za prihodite (nacionalna agencija za prihodke, v nadaljevanju: NAP) ugotovila, da ni mogoče dokazati, da so te kartice in kupone prejele osebe, ki zastopajo ti romunski družbi. Zato je NAP v skladu z nacionalno ureditvijo, ki prenaša Direktivo o DDV, transakcije štela za dobavo storitev s krajem dobave v Bolgariji, kjer družba Vivacom opravlja svojo dejavnost.(3)
7. NAP je posledično 20. junija 2012 družbi Vivacom izdala odločbo o odmeri davka, s katero je določila dodatne obveznosti za plačilo DDV v skupnem znesku 760.183,15 bolgarskega leva (BGN) (približno 388.485 EUR).
8. Družba Vivacom je plačala dolgovani znesek in zoper odločbo začela postopek upravnega nadzora, ki pa ni bil uspešen.
9. Nato je pri Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta Sofija, Bolgarija; v nadaljevanju: ASSG) zoper odločbo vložila tožbo, ki je bila deloma zavrnjena. Po navedbah tega sodišča je bila družba Vivacom dolžna plačati DDV, ker so bile zadevne transakcije označene kot dobava blaga, kraj dobave pa je bil na bolgarskem ozemlju, saj kartice in kuponi niso zapustili skladišča družbe Vivacom.
10. Družba Vivacom je zoper to sodbo pri Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija; v nadaljevanju: VAS) vložila pritožbo. To sodišče je s sodbo z dne 16. decembra 2014 potrdilo sodbo, izdano na prvi stopnji. VAS se je zlasti strinjalo z ugotovitvami ASSG, da je transakcija dobava blaga, in ugotovilo, da so bila upoštevna nacionalna pravila pravilno uporabljena. Ker je bilo VAS sodišče zadnje stopnje, je bila njegova sodba dokončna.
11. Nato je družba Vivacom 12. decembra 2019 pri ASSG zoper NAP in VAS vložila odškodninsko tožbo zaradi odgovornosti države, kakor je določena s pravom Unije. Družba Vivacom je zatrjevala, da sta NAP in VAS napačno uporabila upoštevne določbe Direktive o DDV, kakor jih v svoji sodni praksi razlaga Sodišče.
12. ASSG je s sodbo z dne 18. aprila 2022 zavrnilo tožbo družbe Vivacom. To sodišče je zlasti presodilo, da NAP in VAS nista storila dovolj resne kršitve prava Unije.
13. V zvezi s tem je ASSG ugotovilo, da je NAP pravilno uporabila upoštevno pravo. To sodišče je tudi štelo, da čeprav je VAS transakcije napačno opredelilo kot dobave blaga namesto storitev, pravilna pravna obravnava teh dobav ne bi privedla do drugačnega rezultata, ker pogoji za oprostitev obveznosti plačila DDV niso bili izpolnjeni, in da je VAS pravilno ugotovilo, da ni podlage za uporabo sodne prakse Sodišča, na katero se je sklicevala družba Vivacom.
14. Družba Vivacom je pri VAS, ki je predložitveno sodišče, v obravnavani zadevi vložila pritožbo zoper to sodbo. Družba Vivacom med drugim trdi, da hkratna vloga VAS kot sodišča zadnje stopnje in stranke v sporu ne izpolnjuje zahtev prava Unije po poštenem sojenju pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem, tudi če je senat drugačen od tistega, ki je dokončno odločil o davčnem sporu.
15. Predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba pred vsebinsko presojo zadeve vprašanje o njegovi pristojnosti predložiti Sodišču.
16. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da so po določbah bolgarskega prava(4) za odškodninske tožbe zaradi kršitev prava Unije, za katere odgovarja VAS, pristojna upravna sodišča. Upravni postopek pred sodišči praviloma poteka na dveh stopnjah. Ker je VAS sodišče zadnje stopnje, mora take odškodninske tožbe na zadnji stopnji obravnavati VAS.
17. To sodišče se zato sprašuje, ali nacionalna pravila, ki dovoljujejo, da je isto sodišče v isti zadevi hkrati sodnik in tožena stranka, izpolnjujejo zahteve člena 19(1), drugi pododstavek, PEU po učinkovitem pravnem varstvu na področjih, zajetih s pravom Unije, in zahteve člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) po neodvisnem in nepristranskem sodišču.
18. Predložitveno sodišče poudarja, da družba Vivacom ni predložila nobenega konkretnega dokaza o okoliščinah, ki vzbujajo vprašanje glede subjektivne nepristranskosti sodnikov v senatu VAS, vendar meni, da je VAS pristransko glede na svojo vlogo tožene stranke in da zgolj dejstvo, da se tožba zoper VAS obravnava na zadnji stopnji pred istim sodiščem, čeprav pred popolnoma drugačnim senatom, zadostuje za obstoj resnih dvomov o neodvisnosti in nepristranskosti vsakega posameznega senata tega sodišča. Isto sodišče še navaja, da sodna praksa Evropskega sodišča o človekovih pravicah (v nadaljevanju: ESČP) glede člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) ne daje dokončnega odgovora na vprašanje, ali lahko posamezno sodišče obravnava tožbeni zahtevek, v katerem je tožena stranka.(5)
19. V teh okoliščinah je Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je člen 2c(1), točka 1, ZODOV v povezavi s členom 203(3) in členom 128(1), točka 6, APK, v skladu s katero mora tožbo za povrnitev škode zaradi kršitve prava Unije s strani VAS, kadar je VAS tožena stranka, na zadnji stopnji obravnavati to sodišče?“
20. Pisna stališča so Sodišču predložili družba Vivacom Bulgaria, VAS, bolgarska vlada in Evropska komisija. Obravnave ni bilo.
III. Analiza
A. Vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi
21. Sodišče je v prelomni sodbi Köbler(6) presodilo, da se načelo odgovornosti države članice za škodo, ki jo povzroči posameznikom s kršitvami prava Unije, uporablja tudi, kadar kršitev nastane zaradi odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji (v nadaljevanju: odgovornost iz sodbe Köbler).(7)
22. V tej sodbi je Sodišče v odgovoru na argumente nekaterih držav članic, da je določitev pristojnega sodišča ovira za uporabo načela odgovornosti države za odločbe nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji,(8) pojasnilo, da „[u]poraba navedenega načela ne more biti onemogočena zaradi neobstoja pristojnega sodišča“.(9)
23. Sodišče je v skladu z načelom procesne avtonomije državam članicam prepustilo, da določijo procesna pravila, po katerih lahko posamezniki pri sodišču vložijo zahtevek za ugotovitev odgovornosti iz sodbe Köbler, pri tem pa je spomnilo, da morajo ta pravila izpolnjevati zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu.(10)
24. V obravnavani zadevi se izpodbijajo taka pravila, ki jih država članica določi za upoštevanje odgovornosti iz sodbe Köbler za svojo skladnost z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu.
25. Ta zahteva, ki je splošno načelo prava Unije,(11) je danes vključena v člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine, za katerih razlago je zaprosilo predložitveno sodišče.
26. Vsebina načela učinkovitega sodnega varstva je povsod pri njegovi uporabi v pravu Unije enaka.(12) To načelo med drugim zahteva, da mora biti sodišče, ki obravnava tožbeni zahtevek, v katerem se očita kršitev pravice na podlagi prava Unije, kakor v obravnavani zadevi, neodvisno in nepristransko.(13)
27. Sodišče v skladu s sodno prakso priznava, da obstajata dva vidika neodvisnosti sodstva: notranji in zunanji. Zunanji vidik zahteva, da sodišče svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bilo s komer koli kakor koli hierarhično povezano ali mu podrejeno in ne da bi prejemalo kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiteno pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve. Notranji vidik, imenovan tudi nepristranskost sodstva, se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca sodnikov, ki odločajo, do nasprotnih strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in odsotnost kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnih pravil.(14)
28. Vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, se nanaša na zahtevo po nepristranskosti, saj se predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali bolgarska pravila, ki se uporabljajo, zagotavljajo, da je pri izidu odškodninske tožbe edini interes VAS glede na njegov položaj tožene stranke uporaba prava. Skratka, tak položaj je lahko v nasprotju z rekom nemo judex in causa sua, po katerem nihče ne bi smel soditi v lastni zadevi.
29. Tega vprašanja nista obravnavali ne sodba Köbler niti poznejša sodna praksa.(15)
30. Potencialno težavo glede nepristranskosti so prepoznali teoretiki.(16) Kljub temu je razen nekaterih izjem(17) niso dodatno obravnavali.
31. Preden pojasnim svoje stališče o vprašanju glede pristranskosti, postavljenem v obravnavani zadevi, bom ponovno preučila sodno prakso tega sodišča in sodno prakso ESČP, ki bi lahko bili upoštevni.
B. Ponovna preučitev sodne prakse
1. Sodna praksa Sodišča
32. Sodišče je s sklicevanjem na sodno prakso ESČP v svoji sodni praksi sprejelo, da je mogoče skladnost z nepristranskostjo presojati na dva načina. Subjektivni pristop upošteva osebno prepričanje in ravnanje sodnika, pri objektivnem pristopu pa gre za vprašanje, ali določena preverljiva dejstva neodvisno od osebnega ravnanja sodnika dopuščajo dvom o njegovi nepristranskosti. Pri presoji nepristranskosti z objektivnim pristopom so lahko pomembni tudi vtisi.(18)
33. Sodišče je obravnavalo zahtevo po nepristranskosti v zvezi s sodišči in drugimi organi.(19) Obstajajo trije glavni sklopi sodne prakse, ki bi lahko bili zanimivi za to zadevo. Vendar v nobeni od teh zadev ni obravnavan konkreten položaj v tej zadevi.
34. Prvič, obstaja sodna praksa o pojmu „sodišče države članice“ iz člena 267 PDEU, v okviru katere je Sodišče presojalo, ali ima predložitveni organ v razmerju do zadevnih interesov status tretje osebe. Vendar je bila ta presoja nepristranskosti opravljena zaradi razločitve med sodnimi in upravnimi funkcijami,(20) v obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. Ni dvoma, da je VAS sodišče; edino vprašanje je, ali je v položaju, kot je ta v tej zadevi, to sodišče mogoče šteti za dovolj nepristransko.
35. Drugič, obstaja sodna praksa o nepristranskosti Sodišča in Splošnega sodišča v zvezi z odškodninskimi tožbami, v katerih se je Splošnemu sodišču očitalo, da krši zahtevo po razumnem roku sojenja iz člena 47, drugi odstavek, Listine.(21) Vendar se po mojem mnenju ne zdi, da bi se lahko ta sodna praksa uporabila v obravnavani zadevi, za to pa obstajata dva razloga. Prvič, ta sodna praksa se nanaša na odškodninske tožbe zaradi škode, za katero odgovarja Splošno sodišče, in torej ne na položaj, v katerem bi Sodišče kot sodišče zadnje stopnje razsojalo o očitanih kršitvah prava Unije, za katere odgovarja.(22) Drugič, ta sodna praksa se nanaša na kršitve zahteve po razumnem roku sojenja in tako ni povezana z vsebino sodnih odločb in očitanih napak pri razlagi ter uporabi prava Unije kot v primeru odgovornosti iz sodbe Köbler.
36. Tretjič, obstaja sodna praksa, v okviru katere je Sodišče odločalo o nepristranskosti Splošnega sodišča zaradi sestave senata, ki odloča. Ena skupina zadev se nanaša na položaje, ko so bili nekateri isti sodniki v zaporednih sestavah, in sicer preden je Sodišče po pritožbi zadevo vrnilo v ponovno odločanje ter po tem.(23) Druga skupina se nanaša na sodnike, ki so bili v sestavah v podobnih zadevah.(24) Poleg tega se je postavilo vprašanje v zvezi z očitanim navzkrižjem interesov zaradi sodnikove nekdanje zaposlitve.(25) Sodišče v nobeni od teh zadev ni ugotovilo težav z nepristranskostjo. Vendar se te zadeve razlikujejo od obravnavane, ker se ne nanašajo na položaj, v katerem sodniki razsojajo o lastnih kršitvah prava Unije.
2. Sodna praksa ESČP
37. ESČP je v sodni praksi o členu 6(1) EKČP priznalo, da se je v veliki večini zadev, v katerih so bila postavljena vprašanja o nepristranskosti, osredotočilo na objektivni pristop.(26)
38. ESČP še ni odločalo o zadevi, ki bi se nanašala na primerljiv položaj, v katerem bi bilo sodišče zadnje stopnje.(27) Obstajajo pa zadeve, ki bi lahko bile upoštevne za obravnavano.
39. V nekaterih zadevah je bilo na primer postavljeno vprašanje o nepristranskosti sodnikov, ki odločajo o tem, ali so v svoji prejšnji odločbi napačno razlagali ali uporabili pravo. ESČP je štelo, da to lahko vzbudi utemeljene sume v nepristranskost. Vendar so bili v teh zadevah isti sodniki pozvani, da odločijo, ali so storili te napake, zaradi česar je ESČP ugotovilo kršitev člena 6(1) EKČP.(28) Nasprotno pa bi v obravnavani zadevi o zahtevku za ugotovitev odgovornosti razsojali drugi sodniki, čeprav gre za isto sodišče.
40. Poleg tega se zadevi Mihalkov proti Bolgariji(29) in Boyan Gospodinov proti Bolgariji,(30) na kateri se sklicujeta stranki pred tem Sodiščem, nanašata na odškodninska zahtevka za neupravičeno obsodbo vlagateljev pritožb. Če pustimo ob strani zapletene dejanske okoliščine v teh dveh zadevah, je vprašanje o nepristranskosti obstajalo na ravni sodišč na nižji stopnji, zoper katerih sodbi se je bilo mogoče pritožiti. ESČP je ugotovilo kršitev člena 6(1) EKČP, ker so po eni strani obstajali nekateri elementi, ki so vzbudili legitimne dvome o nepristranskosti, kar zadeva sodišči na nižji stopnji, po drugi strani pa sodišča na višji stopnji teh dvomov niso odpravila. Za to zadevo je lahko upoštevno to, da so bili elementi, zaradi katerih je ESČP štelo, da so legitimni dvomi o nepristranskosti utemeljeni, ti, da sta bili zadevni sodišči na nižji stopnji toženi stranki v odškodninskih zadevah, o katerih sta odločali, in da bi bilo treba odškodnino plačati iz proračunov teh sodišč.
41. Če povzamem, sodna praksa Sodišča in sodna praksa ESČP ne ponujata jasnega odgovora na vprašanje, ali objektivni pristop pri presoji nepristranskosti privede do ugotovitve, da je treba sodišče zadnje stopnje, ki odloča o lastni zadevi, vedno šteti za pristransko.
42. Zato je za uporabo objektivnega pristopa pri presoji nepristranskosti v obravnavani zadevi najprej pomembno razumeti, kaj zajema ta pristop.
C. Kaj zajema objektivni pristop pri presoji nepristranskosti
43. Kakor je razvidno iz predložitvene odločbe in stališč strank, subjektivna nepristranskost sodnikov, ki v obravnavani zadevi izpolnjujejo sodniške obveznosti in so v sestavi VAS, ni bila izpodbijana.
44. Pri tej zadevi gre predvsem za objektivni pristop pri presoji nepristranskosti. V zadevi se postavlja vprašanje, ali s stališča zunanjega opazovalca dejstvo, da je isto sodišče sodnik in stranka, ustvarja videz pristranskosti.
45. Zakaj je to pomembno?
46. Po besedah Sodišča „gre za zaupanje, ki ga morajo v demokratični družbi sodišča vzbujati v javnosti“.(31)
47. Objektivni pristop pri presoji nepristranskosti se tako poleg ščitenja temeljne pravice strank v sporu do poštenega sojenja nanaša na javno funkcijo načela nepristranskosti sodstva.(32) V tem smislu ta pristop obravnava vtise, in sicer, ali so v očeh javnosti razumni dvomi o nepristranskosti zadosti odpravljeni.(33)
48. Za položaj, kot je ta v obravnavani zadevi in v katerem sodišče zadnje stopnje odloča o tožbi zaradi kršitve prava Unije, za katero odgovarja isto sodišče, se na prvi pogled zdi, da vzbuja legitimne dvome o nepristranskosti tega sodišča. Zdi se, da je VAS judex in causa sua.
49. Kljub temu iz stališč strank v obravnavani zadevi sledi, da nekateri elementi, ki izhajajo iz pravil, ki se v zadevnem položaju uporabljajo za VAS, blažijo ali krepijo ta vtis pristranskosti.
50. Tako se mi zdi, da obstajajo stopnje verjetnosti, da bodo sodniki, ki odločajo o zadevi, naklonjeni stališču ene od strank.
51. Na primer stopnja verjetnosti je višja, če sodniki razsojajo o odškodninskem zahtevku za škodo, ki izhaja iz njihove odločbe, kot če bi o tem zahtevku odločal senat drugih sodnikov istega sodišča. Verjetnost pristranskosti je manjša, če o tem zahtevku odloča popolnoma drugo sodišče. Če pa odloča druga veja oblasti, je verjetnost pristranskosti še manjša. Na neki način postane zahtevek z vsakim od teh korakov v očeh javnosti malo manj causa sua sodnikov, ki odločajo.
52. Če se sprejme, da nepristranskost ni absolutna, temveč da ima različne stopnje, to pomeni, da ima različne stopnje tudi vprašanje o tem, ali so dvomi glede nepristranskosti odpravljeni. Vprašanje nato postane, na kateri stopnji verjetnosti in v katerih pogojih je mogoče ugotoviti, da je v očeh javnosti dovolj dosežen vtis nepristranskosti.
53. To vprašanje je, kot predlaga Komisija, odvisno od različnih elementov posameznega pravnega sistema. Zato po mojem mnenju nanj ni mogoče odgovoriti na splošno za vse države članice. Nekatere države članice imajo na primer v okviru hierarhije sodstva le eno sodišče zadnje stopnje, druge pa imajo dve ali več takih sodišč.(34) Države članice imajo različne razloge za organizacijo svojih sodstev na določen način.
54. Glede na posebnosti posameznih pravnih sistemov je sprejemljiva rešitev odvisna od tehtanja, ki pri odgovarjanju na vprašanje, ali je mogoče doseči nižjo raven verjetnosti pristranskosti, upošteva druge interese tega sistema.(35) Glede na pomembnost načela nepristranskosti sodstva bi nacionalni pravni sistemi morali pri tehtanju precej večjo težo dati temu načelu.
55. V skladu s tem je v vsakem primeru treba odgovoriti na vprašanje, ali pravilo, kakor je uporabljeno, dosega najnižjo mogočo raven verjetnosti pristranskosti v okviru zadevnega pravnega sistema. Sodišče, ki odgovori na to vprašanje, mora preveriti, ali je neobstoj dodatnih elementov, ki bi lahko dosegli še nižjo raven verjetnosti pristranskosti, utemeljen z drugimi interesi tega sistema.
56. V pravu Unije taka zahteva po tehtanju ni nova. Teoretiki so jo poimenovali postopkovno pravilo razumne presoje,(36) podrobneje pa je bila opredeljena v zadevah, v katerih so bila postavljena vprašanja o učinkovitosti nacionalnih pravil v okviru nacionalne procesne avtonomije.(37)
D. Objektivni pristop pri presoji nepristranskosti v obravnavani zadevi
57. Iz navedenega sledi, da je odgovor na postavljeno vprašanje na koncu v rokah predložitvenega sodišča. To sodišče, ne pa Sodišče, je tisto, ki lahko upošteva druge interese bolgarskega pravnega sistema in presodi, ali je pravilo, ki VAS omogoča, da odloča o lastni odgovornosti, dejansko najnižja mogoča raven verjetnosti pristranskosti.
58. Kaj je treba presoditi?
59. Na podlagi informacij, predloženih Sodišču, se zdi, da obstaja več elementov, ki bi lahko odpravili dvome glede nepristranskosti VAS v obravnavani zadevi. Ti elementi se nanašajo na uporabo drugega senata ali celo drugega sodišča, identiteto tožene stranke in upoštevna proračunska pravila.
1. O zadevi odloča drug senat
60. Najprej, kakor navajata bolgarska vlada in VAS, odškodninske tožbe zaradi kršitev prava Unije, za katere odgovarja VAS, obravnava drug senat VAS, ki je sestavljen iz sodnikov, ki niso tisti, ki so izdali sporno sodno odločbo.(38)
61. Zdi se verjetno, da ta element do neke mere blaži legitimne dvome glede nepristranskosti tega sodišča.
62. V zvezi s tem se na podlagi bežne primerjalne analize zdi, da je to v skladu s prakso nekaterih sodišč drugih držav članic. V več primerih, ko so sodišča zadnje stopnje razsojala o zahtevkih za ugotovitev odgovornosti iz sodbe Köbler, ki so izhajali iz kršitev prava Unije, za katere odgovarjajo ta sodišča, niso ne stranke niti sami sodniki postavili vprašanja o nepristranskosti.(39) Nekatera nacionalna sodišča so menila, da z nepristranskostjo ni težav, če sodišče razsoja v drugi sestavi.(40)
63. Povezana tema, ki bi lahko bila pomembna in ki je bila obravnavana v stališčih strank, se nanaša na način dodeljevanja zadev. Če je senat, ki odloča o odgovornosti v posamezni zadevi, izbran naključno, to lahko verjetno ublaži legitimne dvome glede neobstoja nepristranskosti senata VAS, ki odloča o zadevi.
2. O zadevi odloča drugo sodišče
64. Že drug senat povečuje distanco med sodiščem kot sodnikom in sodiščem kot stranko. Če pa bi o tožbi odločalo drugo sodišče, kakor zagovarja družba Vivacom, bi to verjetno še toliko bolj odpravilo dvome glede mogoče pristranskosti.
65. V odgovoru na argument družbe Vivacom bolgarska vlada in VAS pojasnjujeta, da v bolgarskem pravu ni določen noben mehanizem, ki bi drugim sodiščem omogočil, da obravnavajo odškodninske tožbe zaradi kršitev prava Unije, za katere odgovarja VAS.
66. Predložitveno sodišče mora pri uporabi objektivnega pristopa pri presoji nepristranskosti torej presoditi, ali je lahko neobstoj možnosti, da se po nacionalnem pravu zadeva prenese na drugo sodišče, utemeljen.
67. V zvezi s tem bolgarska vlada in VAS trdita, da to nacionalno pravo izraža odločitev nacionalnega zakonodajalca, da zaradi vzpostavitve skladnega sistema upravnega sodstva uskladi pravila o pristojnosti upravnih sodišč in pristojnosti na upravnem področju. Če bi o tožbah, ki se nanašajo na upravne zadeve, odločala druga sodišča, to ne bi upoštevalo sistema sodišč, kakor je vzpostavljen z bolgarsko ustavo in upoštevno nacionalno ureditvijo, po kateri so v upravnih zadevah pristojna upravna sodišča.
68. Lahko si seveda predstavljamo sodni sistem, ki je drugačen od tistega v Bolgariji. Vendar po mojem mnenju obveznost, ki jo imajo nacionalna sodišča pri iskanju najnižje mogoče ravni verjetnosti pristranskosti, ne terja prenove obstoječih sodnih sistemov držav članic. To zlasti velja, če ima tak sodni sistem druga strukturna jamstva za nepristranskost. V obravnavani zadevi niso bila postavljena sistemska vprašanja v zvezi z neodvisnostjo ali nepristranskostjo sodišč v Bolgariji.
69. Zato ugotavljam, da so argumenti, ki sta jih podala bolgarska vlada in VAS, sprejemljivi za utemeljitev odločitve, da se pristojnost za zahtevke za ugotovitev odgovornosti zadrži znotraj sistema upravnih sodišč, tudi če to pomeni, da bo sodišče v primeru pritožbe odločalo o lastni odgovornosti.
3. Identiteta tožene stranke
70. Sodišče je v sodbi Köbler ugotovilo odgovornost države za kršitve, ki jih storijo sodišča zadnje stopnje. Zato pravo Unije domneva, da je tožena stranka država, ne pa nujno sodišče, katerega očitana kršitev prava Unije se obravnava.
71. Zdi se, da bi to, da je tožena stranka formalno država, ne pa samo sodišče, izboljšalo vtis nepristranskosti. To je zato, ker bi javnost vlogo države kot stranke in vlogo sodišča, ki je v tej zadevi sodnik, verjetno dojemala kot ločeni vlogi.
72. Ta element v obravnavani zadevi ni popolnoma jasen. Argumenti družbe Vivacom so, da je VAS tožena stranka v postopku v glavni stvari in da je v tem postopku že izrazilo svoje stališče.(41) Nasprotno pa so argumenti VAS, da je po bolgarskem pravu pri odškodninskih tožbah, ki izhajajo iz kršitev prava Unije, odgovornost na državi, ne pa na sodišču, ki posamezniku s svojo odločbo povzroči škodo. Tako VAS dodaja, da je v obravnavani zadevi VAS kot pravni subjekt, ki ga pravo, ki se uporablja, določa kot toženo stranko, postopkovna zamenjava za državo.(42)
73. Po mojem mnenju bi imenovanje bolgarske države kot tožene stranke namesto VAS, četudi gre zgolj za oblikovno podrobnost, verjetneje odpravilo dvome glede pristranskosti VAS v tem sporu. To, kakšno težo bi bilo treba pri tehtanju dati temu konkretnemu pravilu, pa je vprašanje, za katero je pristojno nacionalno sodišče.
4. Proračunska pravila
74. Z identiteto tožene stranke je tesno povezano vprašanje financ. Tu je vprašanje, kdo plača odškodnino, če se ugotovi odgovornost iz sodbe Köbler. Upoštevna proračunska pravila tako lahko blažijo ali krepijo dvome glede nepristranskosti.
75. Plačilo odškodnine iz proračuna države namesto iz proračuna zadevnega sodišča bi verjetneje odpravilo dvome glede nepristranskosti tega sodišča.
76. Vendar se v obravnavani zadevi zdi, da bi bili v primeru uspešne odškodninske tožbe prisojeni zneski vzeti iz proračuna VAS.
77. To samo po sebi ne privede do ugotovitve, da obstaja težava z nepristranskostjo. Kakor navajata VAS in bolgarska vlada, čemur družba Vivacom ni oporekala, prisoditev odškodnine ne vpliva na plačilo ali delovne pogoje sodnikov. Obstoj ločene postavke v proračunu sodišča je bil dejavnik, ki ga je ESČP upoštevalo, da bi izdalo drugačno sodbo Mihalkov proti Bolgariji in v drugi zadevi ugotovilo, da z nepristranskostjo ni težav.(43)
78. Trditev, da je dejanska tožena stranka država, je težko uskladiti z dejstvom, da se odškodnina plača iz proračuna VAS. Vendar če je zadnjenavedeno proračunsko pravilo utemeljeno z na primer organizacijo javnih financ v Bolgariji, lahko sporno pravilo še vedno prestane presojo nepristranskosti z objektivnim pristopom. O tem naj presoja nacionalno sodišče.
79. Če povzamem, odločitev o nepristranskosti v konkretni zadevi je odvisna od različnih elementov nacionalnega pravnega sistema skupaj in od načina, na katerega so med seboj povezani.
80. Zdi se mi, da elementi, ki so v obravnavani zadevi predloženi Sodišču in ki se nanašajo na obstoj drugega senata, identiteto tožene stranke in upoštevna proračunska pravila, zadosti odpravljajo legitimne dvome glede neobstoja nepristranskosti VAS pri razsojanju o odškodninski tožbi zaradi kršitve prava Unije, za katero odgovarja.
IV. Predlog
81. Glede na navedene preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija), odgovori:
Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
ne nasprotujeta nacionalnim pravilom, v skladu s katerimi mora odškodninsko tožbo zaradi kršitve prava Unije, za katero odgovarja sodišče zadnje stopnje in je v njej tožena stranka, obravnavati to sodišče, če ta pravila dosežejo najnižjo mogočo raven verjetnosti pristranskosti v okviru zadevnega pravnega sistema.
To mora preveriti predložitveno sodišče z upoštevanjem različnih interesov, ki se uresničujejo v sistemu organizacije sodstva v zadevni državi članici.