Zadeva T‑347/21
(objava odlomkov)
Hypo Vorarlberg Bank AG
proti
Enotnemu odboru za reševanje
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 24. januarja 2024
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za leto 2021 – Obveznost obrazložitve – Pravica do izjave – Načelo pravne varnosti – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Ugovor nezakonitosti – Časovna omejitev učinkov sodbe“
1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Jasen in natančen povzetek navajanih razlogov – Enake zahteve za očitke, navedene v utemeljitev tožbenega razloga – Nenatančna formulacija očitka – Nedopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 76(d))
(Glej točke od 27 do 36.)
2. Pravo Evropske unije – Načela – Pravna varnost – Ureditev Unije – Zahtevi jasnosti in natančnosti – Meje
(Glej točke od 68 do 71.)
3. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Načelo kontradiktornosti – Izjeme – Splošno načelo varovanja poslovne skrivnosti – Tehtanje – Dopustnost
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014; uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59)
(Glej točke od 114 do 128.)
4. Institucije Evropske unije – Izvajanje pristojnosti – Pooblastilo Komisiji za sprejemanje delegiranih aktov – Pooblastilo za spremembo zakonodajnega akta – Razlikovanje od pooblastila za dopolnitev takega akta
(člen 290(1) PDEU)
(Glej točke od 134 do 136.)
5. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Zagotovitev pojasnil v zvezi z obrazložitvijo akta s strani avtorja tega akta med postopkom pred sodiščem Unije – Pogoji – Neobstoj protislovij in obveznost glede koherentnosti pojasnil z navedenimi razlogi
(člen 296, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke 148, 149, 187 in 188.)
6. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Neobstoj potrebe, da se v tem sklepu navedejo vsi elementi, ki omogočajo preveritev točnosti izračuna prispevkov – Tehtanje obveznosti obrazložitve s splošnim načelom varovanja poslovne skrivnosti zadevnih institucij – Zakonitost določb Delegirane uredbe 2015/63, ki se nanašajo na metodo izračuna predhodnih prispevkov v ESR – Načelo varovanja poslovne skrivnosti – Obveznost EOR, da v zbirni in anonimizirani obliki objavi informacije o institucijah za izračun predhodnega prispevka, in jih posreduje zadevnim institucijam
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59)
(Glej točke od 150 do 159.)
7. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Obveznost EOR, da zadevnim institucijam sporoči metodo izračuna teh prispevkov in metodo določitve zneska letne ciljne ravni
(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014; Uredba Sveta 2015/81, člen 4; Uredba Komisije 2015/63, členi od 4 do 7 in 9 ter Priloga I; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/59)
(Glej točke od 190 do 192.)
8. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) o določitvi predhodnih prispevkov v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Obrazložitev, ki temelji le na drugih pravnih aktih, kot so vmesni sklepi, v katerih so pojasnjeni in dopolnjeni nekateri vidiki določitve navedenih prispevkov – Neobjava ali neobvestitev institucij o teh drugih aktih – Nezakonitost
(člen 296, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točki 203 in 208.)
9. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Pravica do izjave – Obseg – Spletni obrazec, s katerim so zadevne kreditne institucije pozvane, naj predložijo svoje pripombe o izračunu predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje (ESR) – Dopustnost – Kršitev pravice do izjave – Neobstoj
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a))
(Glej točke 292, 293, 299, 305 in 306.)
Povzetek
Splošno sodišče, pri katerem je bila vložena ničnostna tožba, ki ji je bilo ugodeno, je po tem, ko je zavrnilo ugovore nezakonitosti zoper Uredbo št. 806/2014,(1) Direktivo 2014/59(2) in Delegirano uredbo 2015/63,(3) podalo pomembna pojasnila o obsegu obveznosti obrazložitve, ki jo ima Enotni odbor za reševanje (EOR) v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.
Hypo Vorarlberg Bank AG (v nadaljevanju: tožeča stranka) je kreditna institucija s sedežem v Avstriji.
EOR je 14. aprila 2021 sprejel sklep, v katerem je določil(4) predhodne prispevke kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij, med katerimi je tožeča stranka (v nadaljevanju: izpodbijani sklep),(5) v Enotni sklad za reševanje (v nadaljevanju: ESR) za leto 2021.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je v zvezi s tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni, najprej spomnilo, da morajo v skladu z veljavno zakonodajo do konca prvotnega obdobja osmih let od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje) razpoložljiva finančna sredstva ESR doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. Dalje, v prvotnem obdobju je treba predhodne prispevke časovno razporediti kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven. Poleg tega vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni. Prav tako je treba v zvezi z metodo izračuna predhodnih prispevkov navesti, da EOR njihov znesek določi na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu – izračunanega četrtletno – vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic. Nazadnje, EOR izračuna predhodni prispevek za vsako institucijo na podlagi letne ciljne ravni, ki se mora določiti glede na končno ciljno raven in v skladu z metodologijo iz Delegirane uredbe 2015/63.
V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2021 znesek letne ciljne ravni določil na 11.287.677.212,56 EUR. V navedenem sklepu je v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize, ki se nanaša na razvoj kritih vlog v preteklih letih, na vse upoštevne spremembe gospodarskega položaja, na analizo kazalnikov v zvezi s fazo poslovnega cikla in na učinke, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. EOR je menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient), in je za to, da bi dosegel letno ciljno raven, ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020. Nato je predstavil pristop, uporabljen za določitev koeficienta. Glede na te preudarke je EOR določil vrednost koeficienta na 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem.
V zvezi s tem je treba navesti, da čeprav mora EOR institucijam v izpodbijanem sklepu zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo za določitev letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila koherentna s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena. V obravnavani zadevi pa ni tako.
EOR je namreč na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil na podlagi metode, sestavljene iz štirih korakov, od katerih sta zadnja dva pomenila, da so se od končne ciljne ravni odštela finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi se izračunal znesek, ki je še moral biti pobran do konca prvotnega obdobja, in ta znesek delil s tri.
Splošno sodišče pa je ugotovilo, da zadnja dva koraka tega izračuna v matematični formuli, ki je v izpodbijanem sklepu predstavljena kot podlaga za določitev zneska letne ciljne ravni, nista nikjer izražena.
Poleg tega te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo EOR, da je maja 2021 objavil osnovne podatke, ki so vsebovali razpon morebitnih zneskov končne ciljne ravni, in – na svojem spletnem mestu – znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR. Ne glede na to, ali je tožeča stranka dejansko vedela za te zneske, ti namreč sami po sebi tožeči stranki niso omogočili, da razume, da je EOR zadnja dva koraka izračuna dejansko uporabil, pri čemer je treba pojasniti še, da v matematični formuli nista niti omenjena.
Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta na 1,35 %, ki pa ima v tej matematični formuli ključno vlogo. Iz pojasnil, ki jih je EOR podal na obravnavi, namreč izhaja, da je bil ta koeficient določen tako, da je bilo z njim mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, torej po tem, ko je EOR ta znesek izračunal z uporabo štirih korakov dejansko uporabljene metode. Ta pristop pa nikakor ni razviden iz izpodbijanega sklepa.
Poleg tega se je za razpon, v katerem je bil glede na osnovne podatke naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni, izkazalo, da ni koherenten z razponom stopnje rasti kritih vlog od 4 % do 7 % iz izpodbijanega sklepa. EOR je namreč na obravnavi navedel, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval 4‑odstotno stopnjo rasti kritih vlog – ki je najnižja stopnja drugega razpona – in da je tako dobil ocenjeno končno ciljno raven 75 milijard EUR – ki je najvišja vrednost prvega razpona. Tako se izkaže, da med tema razponoma obstaja neskladnost. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla ugotoviti, kako je EOR uporabil razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja teh vlog, da bi prišel do izračuna ocenjene končne ciljne ravni.
Splošno sodišče je v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni štelo, da metoda, ki jo je EOR dejansko uporabil in kot je bila pojasnjena na obravnavi, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da pravih razlogov, iz katerih je bila ta ciljna raven določena, na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogle opredeliti niti institucije niti Splošno sodišče. Izpodbijani sklep je torej v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni pomanjkljivo obrazložen.
Ob upoštevanju očitkov nezakonitosti izpodbijanega sklepa je Splošno sodišče izpodbijani sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.
Zato je v okoliščinah obravnavane zadeve odločilo, da učinke navedenega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ohrani, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati nov sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka tožeče stranke v ESR za prispevno obdobje 2021.