SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 17. decembra 2015(*)

„Državne pomoči – Pomoči, ki jih je Francija izvajala v korist družbe Sernam SCS – Pomoči pri prestrukturiranju in dokapitalizaciji, poroštva in opustitev terjatev skupine SNCF do družbe Sernam – Sklep, s katerim so bile pomoči razglašene za nezdružljive z notranjim trgom – Zloraba pomoči – Vračilo – Gospodarska kontinuiteta – Merilo zasebnega vlagatelja“

V zadevi T‑242/12,

Société nationale des chemins de fer français (SNCF) s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopajo P. Beurier, O. Billard in V. Landes, odvetniki,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Francoske republike, ki so jo najprej zastopali D. Colas in J. Gstalter, nato D. Colas in J. Rossi ter nazadnje D. Colas in J. Bousin, agenti,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata T. Maxian Rusche in B. Stromsky, agenta,

tožena stranka,

ob sodelovanju

Mory SA, v stečaju, s sedežem v Pantinu (Francija),

in

Mory Team, v stečaju, s sedežem v Pantinu,

ki ju zastopata B. Vatier in F. Loubières, odvetnika,

intervenientki,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2012/398/EU z dne 9. marca 2012 o državni pomoči SA. 12522 (C 37/08) – Francija – Uporaba odločbe Sernam 2 (UL L 195, str. 19),

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi M. van der Woude, predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in I. Ulloa Rubio (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 12. februarja 2015

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1.     Tožeča stranka in družba Sernam v času nastanka dejanskega stanja

1        Société nationale des chemins de fer (SNCF) (v nadaljevanju: skupina SNCF ali tožeča stranka) je bila leta 1938 ustanovljena kot delniška družba, nato pa je z učinkom od 1. januarja 1983 na podlagi zakona 82‑1153 z dne 30. decembra 1982 o usmeritvi notranjega prometa (Loi 82‑1153, du 30 décembre 1982, d'orientation des transports intérieurs) postala oseba javnega prava industrijske in komercialne narave (établissement public industriel commercial, EPIC). Celoten kapital (ki je sestavljen iz dotacije države, ne pa iz delnic) je v lasti države.

2        Družba Sernam od leta 1970, ko ga je tožeča stranka ustanovila kot notranjo službo, opravlja poštne dejavnosti ter dejavnosti hitrega prevoza paketov in palet.

3        Leta 1993 sta v okviru preoblikovanja nastala Sernam Domaine in odvisna družba Sernam Transport SA. Sernam Domaine je ostal notranja služba SNCF, medtem ko je bil Sernam Transport ustanovljen kot odvisna družba v stoodstotni lasti SNCF in je zajemal 24 odvisnih družb, prek katerih je izvajal dejavnosti cestnega prevoza.

4        Družba Sernam Domaine je bila 1. februarja 2000 preoblikovana v novo komanditno družbo Sernam SCS, ki je bila kot ločena pravna oseba stoodstotna odvisna družba skupine SNCF. Družba Sernam SCS je imela v lasti zlasti kapitalske deleže družbe Sernam Transport, ki je postala njena stoodstotna odvisna družba.

5        Decembra 2001 je družba Sernam SCS postala družba Sernam SA. Družba Sernam SA je leta 2005 vključevala 10 operativnih odvisnih družb in eno družbo za cestne storitve, to je družbo Sernam Transport Route (prej Sernam Transport).

2.     Odločba Sernam 1

6        Komisija Evropskih skupnosti je v Odločbi NN 122/00 (ex N 140/00) z dne 23. maja 2001 (v nadaljevanju: odločba Sernam 1) menila, da so ukrepi trgovske pomoči in pomoči za sanacijo družbe Sernam SCS, ki jih je sprejela tožeča stranka in naj bi bili izvedeni med začetkom leta 2001 in koncem leta 2004, državna pomoč, združljiva s Pogodbo ES. Njihova skupna vrednost je znašala 503 milijone EUR. Hkrati je „obžalovala, da je [Francoska republika] zadevno pomoč izvršila v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe“.

7        Pomoč v vrednosti 503 milijone EUR je bila odobrena zlasti na podlagi zaveze Francoske republike, da bo podjetje prodala. Družba Geodis SA bi namreč morala prevzeti družbo Sernam SCS v vrednosti 60 % njenega kapitala. Družba Geodis bi tako morala postati popolnoma in neomejeno odgovorna za dolgove družbe Sernam SCS in pokriti dodatne stroške prestrukturiranja v vrednosti 67 milijonov EUR. Po drugi strani se je družba Sernam SCS zavezala, da bo v obdobju od leta 1999 do 2004 zmanjšala število obratovalnih lokacij s 107 na 72, zmanjšala promet za 18 %, zmanjšala število zaposlenih ter izvedla prestrukturiranje z zgoraj navedenim proračunom ter v določenem času.

3.     Odločba Sernam 2

8        Francoski organi so z dopisom z dne 17. junija 2002 Komisijo obvestili, da so bile pomoči, odobrene z odločbo Sernam 1, izvršene pod pogoji, ki se razlikujejo od pogojev, na podlagi katerih je Komisija sprejela svojo odločbo.

9        Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2003 Francosko republiko obvestila, da bo v zvezi s temi pomočmi začela postopek iz člena 88(2) ES (odločba, naslovljena „Državne pomoči – Francija – Poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena 88(2) Pogodbe ES v zvezi s pomočjo C 32/03 (ex NN 122/2000) – ,Sernam 2: Revizija pomoči za prestrukturiranje‘“, UL C 182, str. 2).

10      Komisija je opravila novo analizo celotnega spisa na podlagi posodobljenega načrta prestrukturiranja, ki je odražal nove razmere. Analizirala je novo dejansko stanje, da bi ugotovila, v kolikšnem obsegu je (ni) v skladu z odločbo Sernam 1, hkrati pa je še preverila, v kolikšnem obsegu je bil celoten novi dejanski položaj na dan izdaje odločbe – v primerjavi z odločbo Sernam 1 – združljiv s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 322), zlasti ob upoštevanju načela enkratnosti pomoči.

11      Komisija je v Odločbi 2006/367/ES z dne 20. oktobra 2004 o državni pomoči, ki jo delno izvaja Francija v korist podjetja Sernam (UL 2006, L 140, str. 1, v nadaljevanju: odločba Sernam 2), menila, da se odločba Sernam 1 krši, kar je zloraba pomoči v smislu člena 1(g) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) in točke 43 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah.

12      Komisija je kljub temu ugotovila, da so francoski organi izpolnili več svojih ciljev v skladu z odločbo Sernam 1 in da preučena pomoč izpolnjuje merila za spremembo načrta prestrukturiranja, določena v točki 3.2.4 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah. Zato je potrdila, da je pomoč v višini 503 milijone EUR, ki je bila odobrena z odločbo Sernam 1, združljiva s skupnim trgom pod novimi pogoji.

13      Hkrati je ugotovila, da je treba dodatno pomoč v višini 41 milijonov EUR, ki jo je tožeča stranka izplačala družbi Sernam in je bila neposredna posledica zlorabe pomoči, odobrene z odločbo Sernam 1, razglasiti za nezdružljivo s skupnim trgom in izterjati skupaj z obrestmi.

14      Končni izrek odločbe Sernam 2 se glasi:

„Člen 1

1.      Državna pomoč v korist družbe Sernam, odobrena maja 2001, v višini 503 milijonov evrov je združljiva s skupnim trgom pod pogoji iz členov 3 in 4.

2.      Državna pomoč, ki jo [Francoska republika] izvaja v korist družbe Sernam v znesku 41 milijonov evrov, ni združljiva s skupnim trgom.

Člen 2

1.      [Francoska republika] sprejme vse potrebne ukrepe, da prejemnik vrne pomoč, navedeno v členu 1(2) in dano na razpolago nezakonito.

2.      Vračilo se izvede takoj in v skladu s postopki nacionalne zakonodaje pod pogojem, da dopuščajo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe. Pomoči, ki jih je treba vrniti, vključujejo obresti od datuma, ko so bile dane na razpolago prejemnikom, do datuma njihovega vračila. Te obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun ekvivalenta dotacije regionalnih pomoči.

Člen 3

1.      Ob upoštevanju odstavka 2 se morajo upoštevati naslednji pogoji:

(a)      Sernam lahko razvije le svoje dejavnosti prevoza pošte po železnici v skladu s konceptom hitrega blokvlaka. V tem pogledu SNCF vsakemu operaterju, ki bi to zahteval, zagotavlja enake pogoje, kot veljajo za Sernam za razvoj železniškega prevoza tovora, to je v skladu s konceptom hitrega blokvlaka.

(b)      V zameno bo moral Sernam v naslednjih dveh letih od datuma uradne objave te odločbe v celoti zamenjati svoja lastna sredstva in storitve cestnega prevoza z enim ali več podjetji, pravno in gospodarsko neodvisnimi od SNCF ter izbranimi z odprtim, preglednim in nediskriminacijskim postopkom.

Lastna sredstva in storitve cestnega prevoza Sernama zadevajo celoto cestnih sredstev – in sicer vozila za cestni prevoz – v popolni lasti družbe Sernam ali v lizingu/najemu.

Podjetja, ki bodo prevzela cestne dejavnosti Sernama, bodo morala zagotoviti celotne storitve cestnega prevoza s svojimi lastnimi sredstvi.

2.      V primeru, da Sernam svoja sredstva proda v svežnju do 30. junija 2005 po tržni ceni ter družbi, ki nima pravne povezave s SNCF, s pomočjo preglednega in odprtega postopka, se pogoji iz odstavka 1 ne uporabljajo.

Člen 4

Vsaka delna ali celotna prodaja Sernama mora biti izvedena po tržni ceni ter s pomočjo preglednega postopka, odprtega za vse njegove konkurente. Pod temi pogoji bo za vračilo pomoči v višini 41 milijonov EUR odgovorna družba Sernam, če bo ta še naprej obstajala.

[…]“

4.     Prenos sredstev z družbe Sernam na družbo Financière Sernam v svežnju in dogodki zatem

15      Po sprejetju odločbe Sernam 2 so francoski organi 24. novembra 2004 obiskali Komisijo in jo nato 21. decembra 2004 še uradno seznanili s svojo odločitvijo o prodaji sredstev družbe Sernam v svežnju v skladu s členom 3(2) odločbe Sernam 2.

16      Tožeča stranka je ob pomoči ene od bank (v nadaljevanju: banka X) pripravila javni razpis. Navezan je bil stik s 34 skupinami.

17      Francoski organi so navedli, da zaradi gospodarskega položaja družbe Sernam ni bilo mogoče dobiti predlogov, osnovanih na pozitivni oceni njene vrednosti. Vse ponudbe, predložene v tem postopku, naj bi vsebovale zelo negativno vrednost:

–        ponudnik 1 (predhodna ponudba): –120 milijonov EUR;

–        ponudnik 2 (predhodna ponudba): –90,4 milijona EUR;

–        ponudnik 3 (predhodna ponudba): –90,4 milijona EUR;

–        ponudnik 4 (nezavezujoča ponudba iz drugega kroga): –65,2 milijona EUR;

–        ponudnik 5 (nezavezujoča ponudba iz drugega kroga): –56,4 milijona EUR.

18      Oddana ni bila nobena zavezujoča ponudba. Vendar sta dva ponudnika, to je ponudnik 4 in ponudnik 5 – zadnjenavedeni je bil povezan z upravno ekipo družbe Sernam – ob koncu drugega kroga pokazala znake resnega zanimanja. Sprejeta je bila odločitev o nadaljevanju razprav zgolj s konzorcijem, ki sta ga sestavljala ponudnik 5 v povezavi z upravno ekipo družbe Sernam (v nadaljevanju: konzorcij).

19      Ponudnik 5 je na koncu tožečo stranko 15. junija 2005 ustno obvestil, da pred 30. junijem 2005 ne more predložiti niti pogojne prevzemne ponudbe.

20      Upravna ekipa družbe Sernam se je zato odločila, da prek še neustanovljene družbe, ki je bila najprej poimenovana Bidco, nato pa preimenovana v Financière Sernam, predloži samostojno prevzemno ponudbo, ki je bila tožeči stranki predložena 30. junija 2005 in jo je generalna uprava tožeče stranke načelno sprejela istega dne.

21      Memorandum o soglasju, ki je bil sklenjen med tožečo stranko, družbama Sernam in SAS Sernam Xpress (ena od desetih odvisnih družb v stoodstotni lasti družbe Sernam, ki je bila ustanovljena leta 2002, v nadaljevanju: Sernam Xpress) ter vodilnimi uslužbenci prihodnje družbe Financière Sernam je bil podpisan 21. julija 2005 (v nadaljevanju: memorandum o soglasju z dne 21. julija 2005).

22      Postopek prenosa sredstev je potekal v štirih fazah:

–        tožeča stranka je svojo odvisno družbo v stoodstotni lasti Sernam dokapitalizirala z zneskom v višini 57 milijonov EUR;

–        družba Sernam je nato izvedla delni prenos sredstev v korist svoje odvisne družbe v stoodstotni lasti Sernam Xpress (v nadaljevanju: prenos), pri čemer se je za ta prenos uporabljal sistem razdružitev iz členov od L 236‑16 do L 236‑21 francoskega trgovinskega zakonika (Code de commerce), kot protivrednost pa je družba Sernam dobila delež družbe Sernam Xpress v nominalni vrednosti 100 EUR (plačilo delnega prenosa sredstev je bilo opravljeno v obliki kapitalskih deležev). Ta prenos se je nanašal na vse elemente sredstev, vključno s 57 milijoni EUR iz dokapitalizacije in obveznostmi družbe Sernam, razen nekaterih finančnih obveznosti, ki so skupaj znašale 38,5 milijona EUR (v nadaljevanju: za vse skupaj: finančne obveznosti) in so vključevale:

–        dolg, povezan z delničarskim posojilom, ki ga je družba Sernam 21. decembra 2001 pridobila od skupine SNCF;

–        elemente sredstev in obveznosti v zvezi z odpovedjo pogodbe IBM – GPS;

–        takoj po izvedbi prenosa je bil kapital družbe Sernam Xpress povečan za 2 milijona EUR, kar je v celoti financirala tožeča stranka. Po tej transakciji je imela tožeča stranka večinski delež v družbi Sernam Xpress;

–        družba Sernam in tožeča stranka sta nato za ceno 2 milijona EUR vse svoje deleže v družbi Sernam Xpress, to je celoten kapital slednje, prepustili družbi Financière Sernam.

23      Poleg tega sta bila določena mehanizem dodatka k ceni v primeru nadaljnjega – popolnega ali delnega – prenosa kapitala ali sredstev prepuščene družbe na tretjo osebo ter razveljavitvena klavzula v primeru negativne odločitve Komisije v petih letih po sklenitvi memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005.

24      Tožeča stranka je ob prenosu izdala tudi poroštva.

25      Sporazum o delnem prenosu sredstev med družbama Sernam in Sernam Xpress je bil sklenjen 14. septembra 2005. Družba Financière Sernam je bila v poslovni register vpisana 14. oktobra 2005.

26      Različne transakcije postopka prenosa, opisane zgoraj v točki 22, so bile opravljene na isti dan, to je 17. oktobra 2005, poimenovan „zaključni“ dan.

27      Družba Sernam je bila prisilno likvidirana 15. decembra 2005. Znesek v višini 41 milijonov EUR, ki ga je bilo treba vrniti tožeči stranki na podlagi odločbe Sernam 2, je bil v tej likvidaciji zabeležen pod obveznosti, prav tako pa tudi znesek v višini 38,5 milijona EUR finančnih obveznosti, izključenih iz prenosa (glej točko 22, druga alinea, zgoraj).

28      V letu 2006 je investicijski sklad dosegel 51,8‑odstotni delež v kapitalu družbe Sernam Xpress.

29      Maja 2011 je družba Sernam Xpress prenesla znamko Sernam na svojo operativno odvisno družbo Sernam Services.

30      Družba Sernam Xpress je bila 30. junija 2011 razpuščena, družba Financière Sernam pa je kot edina družbenica prevzela njeno premoženje (tako imenovani „prenos vsega premoženja“).

31      Skupina Sernam je bila na datum sprejetja izpodbijanega sklepa sestavljena iz družbe Financière Sernam in odvisnih družb nekdanje družbe Sernam Xpress, to je družb Sernam Services in Aster (prej poimenovana Sernam Transport Route).

32      31. januarja 2012 je bil v zvezi z družbama Financière Sernam in Sernam Services uveden postopek prisilne uprave. V zvezi z odvisno družbo Aster je bil 3. februarja 2011 začet postopek prisilne likvidacije z začasnim nadaljevanjem poslovanja.

33      Ker se načrt za nadaljnji obstoj skupine Sernam ni zdel verodostojen, je začel stečajni upravitelj iskati ponudnike za prevzem.

5.     Postopek, ki je privedel do sprejetja izpodbijanega sklepa

34      Že 24. junija 2005 je prva pritožnica (v nadaljevanju: prva pritožnica) Komisiji prijavila nepravilno uporabo odločbe Sernam 2.

35      Prva pritožnica je 22. februarja 2006 zoper Komisijo vložila tožbo zaradi nedelovanja.

36      Komisiji je bila z dopisoma z dne 10. aprila 2006 in 23. aprila 2007 predložena še ena pritožba druge zadevne stranke (v nadaljevanju: druga pritožnica).

37      Obe pritožnici sta v bistvu menili, da odločba Sernam 2 ni bila pravilno uporabljena.

38      Komisija je z odločitvijo z dne 16. julija 2008, naslovljeno „Državna pomoč – Francija – Državna pomoč št. C 37/08 – Uporaba odločbe Sernam 2 – Poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena [108(2) PDEU]“ (UL 2009, C 4, str. 5, v nadaljevanju: odločitev o začetku postopka), začela formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU.

39      Splošno sodišče je 29. aprila 2009 ustavilo odločanje o tožbi zoper Komisijo zaradi nedelovanja, ki jo je vložila prva pritožnica (sklep z dne 29. aprila 2009, HALTE/Komisija, T‑58/06, EU:T:2009:125).

40      Komisija je 9. marca 2012 sprejela Sklep 2012/398/EU o državni pomoči SA.12522 (C 37/08) – Francija – Uporaba odločbe Sernam 2 (UL L 195, str. 19, v nadaljevanju: izpodbijani sklep). Francoskim organom je bil predložen 10. marca 2012. Francoski organi so ga tožeči stranki predložili 26. marca 2012.

6.     Izpodbijani sklep

41      Komisija je uvodoma navedla, da je bil postopek začet na podlagi člena 16 Uredbe št. 659/1999, ker je imela indice o tem, da je Francoska republika zlorabila pomoč, pogojno odobreno z odločbo Sernam 2, in sicer po zlorabi pomoči, ki je bila prav tako pogojno odobrena z odločbo Sernam 1.

 Zloraba državne pomoči, odobrene z odločbo Sernam 2

42      Komisija je menila, da lahko – ker so francoski organi potrdili, da pogoji iz člena 3(1) odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni – preveri le, ali je Francoska republika izpolnila pogoje iz člena 3(2) odločbe Sernam 2.

43      Komisija je menila, da številne zahteve, postavljene s členom 3(2) odločbe Sernam 2, niso bile izpolnjene.

44      Na prvem mestu je Komisija v točki 3.2.1 izpodbijanega sklepa menila, da prenos dejavnosti ni bil izveden 30. junija 2005.

45      Na drugem mestu je Komisija v točki 3.2.2 izpodbijanega sklepa menila, da glede na to, da je bila cena negativna, izvedeni prenos dejavnosti ni bil prodaja, kar prav tako pomeni, da je bil kršen člen 3(2) odločbe Sernam 2.

46      Na tretjem mestu je Komisija v točki 3.2.3 izpodbijanega sklepa menila, da prenos dejavnosti ni bil prodaja sredstev, temveč prenos (sredstev in obveznosti) družbe Sernam v celoti, saj je prenos, prvič, vključeval prenos sredstev in obveznosti v svežnju znotraj skupine in nato še prodajo delnic („share deal“) odvisne družbe, ki jih je prejela (točke od 108 do 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in drugič, prenos ni bil omejen le na sredstva, temveč je vključeval družbo Sernam v celoti (njena sredstva in obveznosti) (točke od 113 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

47      Na četrtem mestu je Komisija v točki 3.2.4 izpodbijanega sklepa menila, da prenos ni vključeval le sredstev v lasti družbe Sernam v času sprejetja odločbe Sernam 2, temveč so bila z dokapitalizacijo v vrednosti 57 milijonov EUR neto tudi povečana sredstva, kar na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni bilo dovoljeno.

48      Na petem mestu je Komisija v točki 3.2.5 izpodbijanega sklepa menila, da dejavnosti niso bile prenesene v preglednem in odprtem postopku.

49      Na šestem mestu je Komisija v točki 3.2.6 izpodbijanega sklepa menila, da ni bil upoštevan namen prodaje sredstev.

50      Komisija je nazadnje sklenila, da je bil člen 3 odločbe Sernam 2 kršen in je bila zato pomoč v višini 503 milijone EUR zlorabljena.

51      Komisija je menila, da pomoč v višini 503 milijone EUR – ker jo je prejemnica uporabila v nasprotju z odločbo Sernam 2 – na podlagi navedene odločbe ni združljiva z notranjim trgom. Ker Francoska republika ni navedla nobenega razloga za združljivost, je Komisija menila, da ta pomoč ni združljiva z notranjim trgom in jo je zato treba izterjati skupaj z obrestmi od datuma, ko je bila dana na voljo, in sicer od družbe Financière Sernam in njenih odvisnih družb, zlasti družb Sernam Services in Aster, ki po navedbah Komisije nadaljujeta gospodarsko dejavnost, za katero je bila podeljena pomoč ter sta jo včasih opravljali družba Sernam in nato družba Sernam Xpress (katere premoženje je prevzela družba Financière Sernam v postopku prenosa vsega premoženja 30. junija 2011).

 Izterjava pomoči v višini 41 milijonov EUR

52      Komisija je v točkah od 132 do 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa preverila, ali je Francoska republika pravilno izterjala pomoč v višini 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo in je bila v postopku likvidacije družbe Sernam knjižena pod obveznosti, ter ali je treba ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Unije v zvezi z izterjavami to izterjavo razširiti na družbo Financière Sernam skupaj z njenima odvisnima družbama Sernam Services in Aster. Komisija se je sklicevala predvsem na sodbe z dne 8. maja 2003, Italija in SIM 2 Multimedia/Komisija (C‑399/00 in C‑328/99, Recueil, EU:C:2003:252, v nadaljevanju: sodba Seleco), z dne 29. aprila 2004, Nemčija/Komisija (C‑277/00, Recueil, EU:C:2004:238, v nadaljevanju: sodba SMI), ter z dne 19. oktobra 2005, CDA Datenträger Albrechts/Komisija (T‑324/00, ZOdl., EU:T:2005:364, v nadaljevanju: sodba CDA).

53      Na prvem mestu je Komisija v točkah od 144 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da ima družba Sernam Xpress zaradi prenosa dejavnosti z družbe Sernam nanjo še naprej dejansko korist zaradi konkurenčne prednosti, povezane s prejetjem dodeljenih pomoči, saj navedeni družbi povezuje gospodarska kontinuiteta, prenos dejavnosti z družbe Sernam na družbo Sernam Xpress pa je treba izenačiti z izogibanjem nalogu za vračilo, ki je bil izdan zoper družbo Sernam.

54      Na drugem mestu je v točki 149 obrazložitve izpodbijanega sklepa opozorila, da iz sodne prakse izhaja, da dejstvo, da delničar proda delnice družbe prejemnice nezakonite pomoči tretji osebi, ne vpliva na obveznost, da družba prejemnica zadevno pomoč vrne. Zato je družbi Sernam Xpress tudi po prodaji deležev te družbe družbi Financière Sernam še naprej naložena obveznost, da vrne 41 milijonov EUR.

55      Na tretjem mestu je Komisija v točki 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bila z združitvijo družb Sernam Xpress in Financière Sernam, izvedeno 30. junija 2011, korist od pomoči v višini 41 milijonov EUR – s tem pa tudi obveznost vračila – prenesena na družbo Financière Sernam in njene odvisne družbe, zlasti družbi Sernam Services in Aster, ki nadaljujeta dejavnost družb Sernam in Sernam Xpress.

 Nove pomoči, podeljene družbama Sernam Xpress in Financière Sernam

56      Komisija je menila, da so ukrepi, določeni z memorandumom o soglasju z dne 21. julija 2005, nove državne pomoči. Ti ukrepi so dokapitalizacija v vrednosti 57 milijonov EUR, ki jo je opravila tožeča stranka v korist družbe Sernam, opustitev dveh terjatev tožeče stranke do družbe Sernam v skupni vrednosti 38,5 milijona EUR in štiri poroštva, ki jih je tožeča stranka podelila družbama Sernam Xpress in Financière Sernam.

57      Komisija je v točkah od 154 do 158 obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej pojasnila, zakaj se je odločila, da za opredelitev teh ukrepov ob upoštevanju člena 107(1) PDEU ne uporabi merila zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

58      Na prvem mestu je v točki 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da se pri izterjavi pomoči merilo zasebnega vlagatelja ne uporablja.

59      Na drugem mestu je Komisija v točki 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bila na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 prodaja sredstev izenačena z izravnalnimi ukrepi, naloženimi na podlagi člena 3(1) te odločbe. Iz točke 40 Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 2004, C 244, str. 2, v nadaljevanju: Smernice za reševanje in prestrukturiranje) izhaja, da opustitve deficitne dejavnosti ni mogoče šteti za izravnalni ukrep. Komisija je navedla, da negativna cena kaže na to, da je šlo za opustitev deficitne dejavnosti, ki je ni mogoče izenačiti z izravnalnim ukrepom, poleg tega pa se je v obravnavanem primeru negativna cena ujemala s pomočjo, ki je bila podjetju podeljena za tekoče poslovanje, zato z njo že po naravi ni bilo mogoče ublažiti izkrivljanja konkurence.

60      Kar zadeva opredelitev kot državno pomoč, je Komisija v točki 159 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da so se ukrepi financirali iz sredstev javnega podjetja, to je tožeče stranke. Ker je tožeča stranka oseba javnega prava industrijske in komercialne narave (EPIC), ki je pod strogim državnim nadzorom, je bilo torej mogoče tudi podeljeno prednost pripisati državi. Ker sta družbi Sernam Xpress in Financière Sernam delovali v sektorju cestnega prometa, ki je bil odprt za konkurenco v Uniji, bi lahko prednost povzročila izkrivljanje konkurence in vplivala na trgovino med državami članicami. Komisija je navedla, da ni treba razlikovati med prednostma, podeljenima družbi Sernam Xpress oziroma družbi Financière Sernam, saj sta se ti družbi združili.

61      Ker Francoska republika ni navedla razlogov za združljivost teh pomoči z notranjim trgom, čeprav je nosila dokazno breme, je Komisija menila, da te niso združljive z notranjim trgom in jih je treba izterjati skupaj z obrestmi.

62      Izrek izpodbijanega sklepa se glasi:

„Člen 1

1.      Državne pomoči v višini 503 milijone EUR, ki jih je [Francoska republika] podelila družbi Sernam SCS (preoblikovana v družbo [Sernam]) in jih je Komisija odobrila z [odločbo Sernam 2], so bile zlorabljene. Te pomoči niso združljive z notranjim trgom. Od njih sta imeli koristi tudi družbi Sernam Xpress in Financière Sernam skupaj s podružnicama [z odvisnima družbama] Sernam Services in Aster.

2.      Državna pomoč v višini 41 milijonov EUR, ki jo je [Francoska republika] podelila družbi Sernam SCS in je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, je koristila tudi družbama Sernam Xpress in Financière Sernam skupaj s podružnicami [z odvisnimi družbami], zlasti družbama Sernam Services in Aster.

3.      Dokapitalizacija v višini 57 milijonov EUR, ki jo je izvedla skupina SNCF v korist družbe [Sernam], opustitev terjatev skupine SNCF v višini 38,5 milijona EUR do družbe [Sernam] in poroštva, ki jih je skupina SNCF podelila ob prenosu dejavnosti družbe [Sernam] na družbo Financière Sernam, razen poroštva, podeljenega železničarjem, so državne pomoči, nezdružljive z notranjim trgom.

Člen 2

1.      [Francoska republika] mora pomoči iz člena 1 izterjati od družb Financière Sernam in njenih odvisnih družb Sernam Services in Aster.

2.      Za zneske, ki jih je treba izterjati, se od datuma, ko so bili dani na voljo prejemniku, do datuma dejanske izterjave zaračunavajo obresti.

3.      Obresti se izračunajo na podlagi obrestnoobrestnega računa v skladu s poglavjem V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004.

Člen 3

1.      Izterjava pomoči iz člena 1 je takojšnja in učinkovita.

2.      [Francoska republika] zagotovi, da se ta sklep izvrši v štirih mesecih po uradnem obvestilu o tem sklepu.

3.      [Francoska republika] lahko ob njegovem izvajanju upošteva morebitne zneske, vrnjene skupini SNCF po likvidaciji družbe [Sernam], ob čemer mora upoštevati zgoraj navedene pogoje.

Člen 4

1.      [Francoska republika] v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu Komisiji predloži naslednje informacije:

(a)      datum, kdaj so bili posamezni ukrepi pomoči dani na voljo prejemniku, in skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga je treba izterjati od prejemnika za posamezen ukrep pomoči;

(b)      podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)      dokumente, ki dokazujejo, da je bil prejemnik pozvan k vračilu pomoči.

2.      [Francoska republika] obvešča Komisijo o napredku glede sprejetih nacionalnih ukrepov za izvajanje tega sklepa, dokler pomoči iz člena 1 ne bodo v celoti povrnjene. Na zahtevo Komisije nemudoma pošlje vse informacije o že sprejetih in načrtovanih ukrepih za uskladitev s tem sklepom. Zagotovi tudi podrobne informacije o zneskih pomoči in obrestih, ki jih je prejemnik že plačal.

Člen 5

Ta sklep je naslovljen na Francosko republiko.“

7.     Dejansko stanje iz obdobja po sprejetju izpodbijanega sklepa

63      Francoski organi so po sprejetju izpodbijanega sklepa Komisijo 23. marca 2012 pozvali, naj potrdi, da se obveznost vračila državnih pomoči, ki je bila s členom 2 izpodbijanega sklepa naložena družbam skupine Sernam, ne bo razširila na družbe skupin Geodis (ki pripada skupini tožeče stranke) in BMV, če bi te v okviru prisilne uprave prevzele del sredstev družb skupine Sernam.

64      Komisija je v Sklepu z dne 4. aprila 2012 o državni pomoči SA. 34547 (2012/N) – Francija – Prevzem sredstev skupine Sernam v okviru njene prisilne uprave (v nadaljevanju: sklep Sernam 4) menila, da ni gospodarske kontinuitete med skupino Sernam ter prevzemniki dela njenih sredstev, to je skupinama Geodis in BMV, zato izterjave pomoči, ki so bile v izpodbijanem sklepu razglašene za nezakonite, ni treba razširiti na skupini Geodis in BMV.

65      Družbi Financière Sernam in Sernam Services sta bili 13. aprila 2012 prisilno likvidirani. Istega dne je skupina Geodis predložila ponudbo, Tribunal de commerce de Nanterre (gospodarsko sodišče v Nanterru) (Francija) pa jo je imenovalo za prevzemnico sredstev skupine Sernam.

 Postopek in predlogi strank

66      Tožeča stranka je 4. junija 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

67      Francoska republika je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. oktobra 2012, predlagala, naj se ji dovoli intervencija v podporo tožeči stranki. S sklepom z dne 26. novembra 2012 je predsednik šestega senata Splošnega sodišča dovolil to intervencijo. Francoska republika je intervencijsko vlogo vložila 11. februarja 2013.

68      Tožeča stranka je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 14. februarja 2013, predlagala, naj se v spis vloži nov dokazni predlog. Predsednik šestega senata je nov dokazni predlog vložil v spis 26. februarja 2013. Komisija je 14. marca 2013 predložila stališča o novem dokazu. Francoska republika je navedla, da glede tega nima stališč.

69      Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v sedmi senat, ki mu je bila zato 23. septembra 2013 dodeljena obravnavana zadeva.

70      Družbe Sphère Mory SA, Mory Team in Superga Invest so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. novembra 2013 vložile predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije.

71      Tožeča stranka je z aktom, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 29. januarja 2014, predlagala zaupno obravnavo nekaterih elementov in odlomkov procesnih aktov, če bi bilo izjemoma ugodeno zahtevi intervenientk za dostop do vseh procesnih aktov. Tožeča stranka je v ta namen predložila nezaupno različico zadevnih procesnih aktov.

72      Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 23. maja 2014 dovolil intervencijo družb Mory in Mory Team na podlagi člena 116(6) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 in zavrnil predlog za intervencijo družbe Superga Invest. Odločitev o predlogu tožeče stranke za zaupno obravnavo je bila pridržana.

73      Splošno sodišče je 23. oktobra 2014 v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih s členom 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991, pisno postavilo vprašanja tožeči stranki, Komisiji in Francoski republiki, pri čemer jih je pozvalo, naj odgovorijo v pisni obliki, tožečo stranko in Komisijo pa še, naj predložita nekatere dokumente. Stranke so se na ta poziv odzvale v predpisanem roku.

74      Tožeča stranka je z aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. novembra 2014, predlagala, naj se v spis vloži še drugi nov dokazni predlog. Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča ga je v spis vložil 21. novembra 2014 ter ob tem Komisijo in Francosko republiko pozval, naj stališča v zvezi z njim predstavita na obravnavi.

75      Tožeča stranka je z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. novembra 2014, predložila stališča o odgovorih na vprašanja, ki jih je predložila Komisija. Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je 3. decembra 2014 odločil, da tega dopisa ne bo vložil v spis.

76      Stranke so ustno podale stališča in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 12. februarja 2015.

77      Tožeča stranka ob podpori Francoske republike Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

78      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno ali, podredno, zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

79      Družbi Mory in Mory Team Splošnemu sodišču predlagata, naj tožbo zavrne kot nedopustno in, podredno, kot neutemeljeno.

 Pravo

80      Tožeča stranka v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti navaja šest tožbenih razlogov. S prvim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev njenih pravic do obrambe, ker je Komisija v izpodbijanem sklepu zavzela stališče v zvezi z neupoštevnostjo merila zasebnega vlagatelja v obravnavani zadevi, ki ga ni navedla v odločitvi o začetku postopka. V zvezi s tem Francoska republika trdi, da so bile iz istih razlogov kršene tudi njene pravice do obrambe. Z drugim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. S tretjim tožbenim razlogom se zatrjuje kršitev obveznosti upoštevanja razumnega roka in načela pravne varnosti. S četrtim tožbenim razlogom se zatrjuje napačno uporabo prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija menila, da s prenosom sredstev družbe Sernam v svežnju niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2. S petim tožbenim razlogom se zatrjuje napačno uporabo prava, ker je Komisija menila, da je bila obveznost izterjave državne pomoči v vrednosti 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, prenesena na družbo Financière Sernam in na njene odvisne družbe. S šestim tožbenim razlogom se zatrjuje napačno uporabo prava, ker je Komisija menila, da so ukrepi iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 nove državne pomoči v korist družb Sernam Xpress in Financière Sernam.

81      Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti zadnje tri tožbene razloge, nato pa še prve tri, s katerimi se zatrjujejo kršitve splošnih načel prava Unije, saj so številna vprašanja, ki se odpirajo s prvimi tremi tožbenimi razlogi, odvisna od presoje četrtega, petega in šestega tožbenega razloga.

1.     Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija menila, da s prenosom sredstev družbe Sernam v svežnju niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2

82      Četrti tožbeni razlog tožeče stranke je razdeljen na šest delov. S prvim delom tožbenega razloga se zatrjuje napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah 97 in 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju ni bil opravljen 30. junija 2005. Z drugim delom tožbenega razloga se zatrjuje napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 99 do 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju po negativni ceni ni prodaja. S tretjim delom tožbenega razloga se zatrjuje napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 103 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bila ta transakcija prenos družbe Sernam „v celoti“. S četrtim delom tožbenega razloga se zatrjuje napačno uporabo prava, ker je Komisija v točki 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos ni bil omejen le na sredstva družbe Sernam, ampak je bil še povečan za 59 milijonov EUR (ali 57 milijonov EUR neto). S petim delom tožbenega razloga se zatrjuje napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah 118 in 119 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju ni bila izvedena v preglednem in odprtem postopku. S šestim delom tožbenega razloga se zatrjuje napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 121 do 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da ni bil upoštevan namen prodaje sredstev.

83      Kar zadeva zlorabo pomoči, iz člena 108(2) PDEU v povezavi s členom 1(g) Uredbe št. 659/1999 in členom 16 iste uredbe izhaja, da mora Komisija načeloma dokazati, da je upravičenec pomoči, ki jih je v skladu s prejšnjo odločbo predhodno odobrila, v celoti ali delno zlorabil. Če tega ne dokaže, je treba za te pomoči šteti, da so zajete z njeno predhodno odločbo o odobritvi (sodba z dne 11. maja 2005, Saxonia Edelmetalle in ZEMAG/Komisija, T‑111/01 in T‑133/01, ZOdl., EU:T:2005:166, točka 86).

 Prvi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah 97 in 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju ni bil opravljen 30. junija 2005

84      Prvič, tožeča stranka Komisiji očita, da je v točki 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa izkrivila besedilo odločbe Sernam 2, ker je trdila, da „prenos dejavnosti družbe Sernam […] na družbo Financière Sernam ni bil izveden najpozneje 30. junija 2005, kot je bilo določeno s pogojem iz odločbe Sernam 2“. Glede tega trdi, da je v členu 3(2) odločbe Sernam 2 omenjena le „prodaja“, ne pa tudi „prenos“ dejavnosti v dobesednem pomenu. Drugič, tožeča stranka Komisiji očita, da je v točki 97 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da to, da je predsednik skupine SNCF 30. junija 2005 sprejel zavezujočo ponudbo družbe Financière Sernam, z vidika francoskega prava ni zadostovalo za sklenitev prodaje. Glede tega trdi, da v francoskem pravu sporazum o stvari in ceni med kupcem in prodajalcem – ne glede na njegovo pravno obliko – omogoča sklenitev nepreklicnega prodajnega akta, in sicer tudi če stvar še ni bila dobavljena in cena še ni bila plačana.

85      Komisija je v točkah 97 in 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je uprava tožeče stranke 30. junija 2005 le načelno sprejela zavezujočo ponudbo družbe Financière Sernam. Ugotovila je, da je bil memorandum o soglasju, ki je zavezujoč za vse strani, podpisan šele 21. julija 2005, transakcije prenosa pa so bile izvedene šele 17. oktobra 2005. Komisija je zato menila, da prenos dejavnosti družbe Sernam na družbo Financière Sernam ni bil izveden najpozneje 30. junija 2005, kot je bilo določeno s pogojem iz odločbe Sernam 2, ter da bi že na podlagi tega lahko sklepali, da je Francoska republika zlorabila pomoč, pogojno odobreno z odločbo Sernam 2.

86      V skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije ni treba upoštevati samo njenega besedila, ampak tudi okvir in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck, 292/82, Recueil, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 21. februarja 2013, RVS Levensverzekeringen, C‑243/11, ZOdl., EU:C:2013:85, točka 23).

87      Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, tako da ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja (sodba z dne 15. maja 1997, TWD/Komisija, C‑355/95 P, Recueil, EU:C:1997:241, točka 21).

88      Kar zadeva prvo trditev tožeče stranke, da je Komisija izkrivila besedilo odločbe Sernam 2, je treba opozoriti, da se člen 3(2) odločbe Sernam 2 nanaša na možnost, da bi družba Sernam „svoja sredstva proda[la] v svežnju do 30. junija 2005“.

89      V točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 je pojasnjeno, da „[č]e bi po drugi strani [družba] Sernam moral[a] prodati svoja sredstva ‚v svežnju‘, Komisija ponavlja, da se […] pogoja [iz člena 3(1)] v zvezi s prestrukturiranjem družbe ne b[i] uporabila[, saj] [družba] Sernam ne b[i] več deloval[a] pod svojo trenutno pravno obliko in b[i] sprostil[a] svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca (ki b[i] lahko de facto nadaljeval svoje aktivnosti skupaj s sredstvi [družbe] Sernam[…])“.

90      Torej – kot poudarja Komisija – je treba za trenutek, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali je bila opravljena prodaja, v obravnavani zadevi nujno šteti dejanski prenos sredstev, saj je bil cilj člena 3(2) odločbe Sernam 2 v povezavi s točko 217 obrazložitve te odločbe, družbi Sernam naložiti, da se odreče vsem svojim sredstvom in da sprosti svoje tržne deleže. Drugačna in formalistična razlaga člena 3(2) odločbe Sernam 2 bi onemogočila njegovo učinkovanje in povzročila tveganje, da bi po sklenitvi „prodaje“ v pravnem smislu predolgo odlašali z dejanskim prenosom sredstev.

91      Torej zadostuje ugotovitev, da je Komisija upravičeno menila, da so bile različne transakcije prenosa izvršene šele na t. i. „zaključni“ dan, to je 17. oktobra 2005, in da zato mejni datum, to je 30. junij 2005, določen s členom 3(2) odločbe Sernam 2, ni bil upoštevan.

92      Zato je treba ugotoviti, da druga trditev tožeče stranke v zvezi s tem, kdaj točno je bila „prodaja“ sklenjena z vidika francoskega prava, ni upoštevna.

93      Zato je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 99 do 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju po negativni ceni ni prodaja

94      Tožeča stranka ob podpori Francoske republike v bistvu trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je v točkah od 99 do 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bil člen 3(2) odločbe Sernam 2 kršen, ker pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila z družbo Financière Sernam, ni bila prodaja, saj je bila cena negativna.

95      Točka 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jo tožeča stranka prav tako graja, se nanaša na drugo vprašanje kot točke od 99 do 102 obrazložitve tega sklepa, saj zadeva razdelitev transakcije na dve fazi (prenos z družbe Sernam na družbo Sernam Xpress in nato prodajo deležev družbe Sernam Xpress družbi Financière Sernam) in na to, da Komisija teh različnih transakcij kot celote v bistvu ni želela obravnavati, kot da gre za prodajo „sredstev v svežnju“. Ker so trditve v zvezi s točko 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa podobne trditvam v zvezi s točkami od 108 do 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa, Splošno sodišče meni, da je treba trditve tožeče stranke v zvezi z navedenimi različnimi točkami obrazložitve obravnavati skupaj v okviru tretjega dela tega tožbenega razloga (glej točke od 140 do 149 v nadaljevanju).

96      Komisija je v točkah 99 in 100 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je „prodaja“ prenos lastništva nad dobrino v zameno za plačilo določene cene, ki mora biti pozitivna, ter da transakcija, s katero oseba, ki želi prenesti lastništvo nad eno ali več dobrinami, osebi, ki zadevne dobrine prevzame, ponudi denar, ni prodaja, temveč jo je treba opredeliti kot drugačno vrsto pogodbe. V točki 101 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija ocenila, da je v obravnavanem primeru tožeča stranka z dokapitalizacijo družbe Sernam v višini 57 milijonov EUR in družbe Sernam Xpress v višini 2 milijona EUR plačala 59 milijonov EUR ter družbi Financière Sernam podelila še različna poroštva. Menila je, da je družba Financière Sernam s plačilom 2 milijonov EUR tožeči stranki in družbi Sernam izničila dokapitalizacijo družbe Sernam Xpress, ne pa tudi drugih elementov transakcije. Komisija je zato v točki 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da pogodba, ki sta jo sklenili tožeča stranka in družba Financière Sernam, ni prodaja, in da se zato ni upošteval niti člen 3(2) odločbe Sernam 2.

97      V zvezi s tem tožeča stranka ob podpori Francoske republike v bistvu navaja tri trditve.

98      Prvič, tožeča stranka trdi, da je bila uporaba generičnega izraza „prodaja“ v odločbi Sernam 2 nepomembna z vidika vrste sklenjene pogodbe, saj je imela transakcija pričakovani učinek, to je prenos lastništva nad sredstvi družbe Sernam v svežnju na tretjo osebo, neodvisno od tožeče stranke. Drugič, glede tega pojasnjuje, da je morala transakcijo strukturirati, kot jo je, zaradi omejitev, ki se uporabljajo v francoskem pravu, kot je prepoved prodaje po negativni ceni, zato je morala družbo Sernam najprej dokapitalizirati, vendar k temu dodaja, da je negativna cena kljub vsemu še vedno tržna cena, kar je edini pogoj, postavljen v členu 3(2) odločbe Sernam 2. Tretjič, tožeča stranka in Francoska republika se sklicujeta na precedenčne odločitve Komisije, da se prenos sredstev ali delnic, izveden po negativni ceni, opredeli kot „prodaja“.

99      Komisija te trditve izpodbija in meni, prvič, da tožeča stranka implicitno priznava, da transakcija ni prodaja v smislu člena 1582 francoskega civilnega zakonika, saj je izpeljala transakcije, s katerimi se je izognila prepovedi prodaje po negativni ceni, določeni s francoskim pravom. Drugič, po njenem mnenju prenos dejavnosti po negativni ceni nima enakega gospodarskega vpliva kot prodaja sredstev po pozitivni ceni, saj je v prvem primeru gospodarski subjekt plačan za to, da pri življenju ohrani dejavnost in podjetje, ki bi sicer propadla, v drugem primeru pa se prepusti dobrina z dejansko pozitivno vrednostjo, ki se nato gospodarno uporablja. Prav to naj bi bilo bistvenega pomena, zlasti z vidika zahtev po disciplini pomoči in namena odločbe Sernam 2. Tretjič, Komisija opozarja, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da praksa odločanja Komisije v zvezi z drugimi zadevami ne more vplivati na veljavnost izpodbijanega sklepa, ki ga je mogoče presojati le ob upoštevanju objektivnih pravil Pogodbe. Nato v bistvu še trdi, da sklepov, na katere se sklicujeta Francoska republika in tožeča stranka, v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati, zlasti ker so bili sprejeti po izvedbi transakcije in ker se je v njih obravnavala prodaja delnic, v obravnavani zadevi pa je bil izbrani scenarij prodaja sredstev.

100    Na prvem mestu je treba ugotoviti, da se je na podlagi dobesedne razlage člena 3(2) odločbe Sernam 2 zahtevala „prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju“ in da je bila edina zahteva v zvezi s ceno zahteva po tržni ceni, ki se določi v preglednem in odprtem postopku.

101    Kot izhaja iz točke 86 zgoraj, je treba pri razlagi odločbe Sernam 2 poleg njenega besedila upoštevati tudi okvir in cilje, ki jih uresničuje gospodarska ureditev, katere del je.

102    Zato Komisija ne more zgolj na podlagi pojmov ali pravnih oblik sklepati, da pogoji glede združljivosti pomoči za prestrukturiranje, naloženi v eni od njenih odločb, niso bili izpolnjeni. Poleg tega je treba ugotoviti, da je pravni pojem prodaje pojem, ki spada na področje uporabe prava posameznih držav članic.

103    Torej tožeča stranka upravičeno poudarja, da se pravo državnih pomoči ne ukvarja s pravnimi oblikami, ki bi jih lahko imele transakcije, ampak z njihovo gospodarsko resničnostjo.

104    Zato je treba formalistične trditve, ki jih je Komisija izpeljala iz francoskega prava, zavrniti.

105    Na drugem mestu je treba ugotoviti, da tožeča stranka prepričljivo trdi, da je dokapitalizacija pred prodajo sredstvo, s katerim se je mogoče izogniti prepovedi iz francoskega prava v zvezi s tem, da se v kupoprodajni pogodbi navede negativna cena.

106    Vprašanje, kolikšen je gospodarski vpliv te prodaje po negativni ceni v obravnavani zadevi, bo preučeno v okviru tretjega in šestega dela tega tožbenega razloga.

107    Na tretjem mestu je treba poudariti, da odločbe, ki jih navajata tožeča stranka in Francoska republika, ponazarjajo možnost prodaje delnic podjetja po „negativnih cenah“, torej s predhodnimi dokapitalizacijami, ki jih izvede prodajalec (glej med drugim odločbi z dne 13. julija 2009 o pomoči za prestrukturiranje za podjetje COMBUS AS in z dne 28. avgusta 2009 o državni pomoči C 6/09 (ex N 663/08) v zvezi z ukrepi za družbo Austrian Airlines).

108    Torej je treba ugotoviti, da je sklepanje Komisije iz točk od 99 do 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih trdi, da zaradi negativne cene prenosa ni bilo prodaje in da je bil iz istega razloga kršen člen 3(2) odločbe Sernam 2, napačno.

109    Zato je treba drugi del četrtega tožbenega razloga sprejeti.

 Tretji del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 103 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bila zadevna transakcija prenos družbe Sernam „v celoti“ (njenih sredstev in obveznosti)

110    Tožeča stranka v podporo tretjemu delu tožbenega razloga navaja dva očitka. Na prvem mestu Komisiji očita, da je v točkah 103 in od 113 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos, ki ga je opravila, ni bil omejen le na sredstva, temveč je vključeval družbo Sernam v celoti (njena sredstva in obveznosti), ter da tudi zato pogoj v zvezi s prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju, kot je določen s členom 3(2) odločbe Sernam 2, ni bil izpolnjen. Na drugem mestu ji v bistvu očita, da je v točkah od 108 do 112 in 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju umetno razdelila na dve ločeni transakciji – prvo, sestavljeno iz delnega prenosa sredstev z družbe Sernam na družbo Sernam Xpress, in drugo, sestavljeno iz prodaje delnic družbe Sernam Xpress družbi Financière Sernam – čeprav naj bi bila to dejansko samo ena popolnoma istočasna in neločljiva transakcija, opravljena „v samo enem trenutku“ z istim aktom in s samo enim ciljem, to je prodajo sredstev družbe Sernam družbi Financière Sernam v svežnju.

 Prvi očitek: trditev, da je Komisija v točkah 103 in od 113 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno menila, da prenos, ki ga je opravila tožeča stranka, ni bil omejen le na sredstva, temveč je vključeval družbo Sernam v celoti (njena sredstva in obveznosti)

111    Tožeča stranka v bistvu navaja tri trditve. Na prvem mestu meni, da je Komisija napačno razložila člen 3(2) odločbe Sernam 2, ker je v točki 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da se mora prodaja sredstev v svežnju nanašati le na sredstva družbe Sernam, ne pa tudi na obveznosti. Na drugem mestu se sklicuje na omejitve v nacionalnem pravu in z njimi pojasnjuje, da je bilo treba pripojiti nekatere obveznosti, zlasti poslovne obveznosti, in sicer zgolj zato, da upniki ne bi izvajali pravice do ugovora, kot je določena s francosko zakonodajo. Na tretjem mestu tožeča stranka trdi, da se prenos – v nasprotju s trditvijo Komisije iz točke 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa – ni nanašal na družbo Sernam „v celoti“ (sredstva in obveznosti), kar naj bi potrjevali protislovni odlomki izpodbijanega sklepa v zvezi z natančno razmejitvijo predmeta prenosa.

–       Prva trditev v zvezi s tem, da je Komisija napačno razložila člen 3(2) odločbe Sernam 2, ker je menila, da se mora prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju nanašati le na sredstva, ne pa tudi na obveznosti

112    Prvič, tožeča stranka trdi, da pojem prodaje sredstev v svežnju že po opredelitvi zahteva, da prodaja vključuje sredstva družbe Sernam v celoti in da se ta sredstva prodajo „v svežnju“, to je vsa skupaj enemu in istemu kupcu, ni pa nujno, da se ta sredstva prodajo samostojno.

113    Iz točke 103 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da „[č]eprav bi predpostavili, da je bil prenos dejavnosti družbe [Sernam] na družbo Financière Sernam prodaja, bi morala na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ta prodaja zadevati le sredstva in se ne bi smela nanašati na družbo [Sernam] v celoti (na njena sredstva in obveznosti)“, ter da „[t]o izhaja iz točke 217 obrazložitve odločbe Sernam 2“. V točki 113 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija razložila tudi, da je „[v] točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 […] jasno opredeljena razlika med prodajo sredstev na eni strani in prodajo družbe [Sernam] v celoti (njenih sredstev in obveznosti) na drugi strani“.

114    V skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 87, je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, tako da ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja.

115    Dva alternativna odstavka člena 3 odločbe Sernam 2 se glasita:

„1.      Ob upoštevanju odstavka 2 […] se morajo upoštevati naslednji pogoji:

(a)      Sernam lahko razvije le svoje dejavnosti prevoza pošte po železnici [v skladu] s konceptom […] hitrega [blok]vlaka[…].

(b)      V [zameno] bo moral Sernam v naslednjih dveh letih od datuma uradne objave te odločbe v celoti zamenjati svoj[a] lastna sredstva in storitve cestnega prevoza z enim ali več podjetji, pravno in gospodarsko neodvisni[mi] od SNCF ter izbranimi z odprtim, preglednim in nediskriminacijskim postopkom.

2.      V primeru, da Sernam svoja sredstva proda v svežnju do 30. junija 2005 po tržni ceni ter družbi, ki nima pravne povezave s SNCF, s pomočjo preglednega in odprtega postopka, se pogoji iz odstavka 1 ne uporabljajo.“

116    Točka 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 se glasi:

„Komisija prav tako ponavlja, da se morajo v primeru prodaje celote Sernama (sredstva in obveznosti), ki jo načrtujejo francoski organi, pogoji pogodbe (prevzem cestnih dejavnosti Sernama s strani drugih podjetij in preusmeritev dejavnosti Sernama k železniškemu tovoru) v vsakem primeru uporabiti. Če bi po drugi strani Sernam moral prodati svoja sredstva ‚v svežnju‘, Komisija ponavlja, da se ta dva zgoraj omenjena pogoja v zvezi s prestrukturiranjem družbe ne bosta uporabila ob predvidevanju, da Sernam ne bo več deloval pod svojo trenutno pravno obliko in bo sprostil svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca (ki bo lahko de facto nadaljeval svoje aktivnosti […] s sredstvi Sernama).“

117    Iz navedenega izhaja, da odločba Sernam 2 „prodajo družbe Sernam v celoti (sredstva in obveznosti)“ jasno postavlja nasproti „prodaji sredstev družbe Sernam v svežnju“.

118    Zato je Komisija upravičeno menila, da bi se morala prodaja sredstev v svežnju v smislu člena 3(2) odločbe Sernam 2 v povezavi s točko 217 obrazložitve te odločbe nanašati le na sredstva, ne pa tudi na obveznosti.

119    Z drugačno razlago te določbe bi se zanikala obstoječa razlika med alternativnima pogojema, določenima z odstavkoma 1 in 2 člena 3 odločbe Sernam 2 (in dvema scenarijema prodaje, predvidenima v točki 217 obrazložitve te odločbe). Ugotoviti je namreč treba, da bi bilo – če bi bilo treba prodajo sredstev v svežnju razlagati, kot da vključuje tudi obveznosti – nelogično in nedosledno, da se za odstavek 1 in 2 člena 3 odločbe Sernam 2 uporabljajo različni pogoji.

120    Drugič, tožeča stranka trdi, da bi bila – če bi bila drugače kakor pri prodaji sredstev v svežnju potrebna neka transakcija – ta transakcija ločena prodaja sredstev, ne pa prodaja družbe Sernam „v celoti“ (sredstva in obveznosti), kar naj bi potrdila tudi Komisija v zadevah, v katerih sta bili izrečeni zgoraj v točki 52 navedena sodba SMI (EU:C:2004:238, točki 68 in 70) in zgoraj v točki 52 navedena sodba CDA (EU:T:2005:364, točka 73).

121    To trditev je treba zavrniti, ker praksa odločanja Komisije v drugih zadevah ne more vplivati na veljavnost izpodbijanega sklepa, ki ga je mogoče presojati le glede na objektivna pravila Pogodbe (sodba z dne 20. maja 2010, Todaro Nunziatina & C., C‑138/09, ZOdl., EU:C:2010:291, točka 21).

122    V obravnavani zadevi je treba odločbo Sernam 2 razlagati ob upoštevanju razlogov za njeno sprejetje, ne pa ob upoštevanju stališča Komisije v zvezi z drugimi zadevami. Tako je treba ugotoviti, da odločba Sernam 2 ne razlikuje med prodajo sredstev v svežnju in ločeno prodajo sredstev.

123    Tretjič, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija – če je bil to njen namen – v odločbi Sernam 2 izrecno pojasniti, da prodaja sredstev v svežnju ne sme vključevati obveznosti; tožeča stranka se je med obravnavo v zvezi s tem sklicevala na poznejši odločbi, izdani v t. i. zadevi „poljski ladjedelnici“, ki sta bili natančnejši glede naloženih pogojev: sklicevala se je zlasti na točke 349, 350 in 354 obrazložitve Odločbe Komisije z dne 6. novembra 2008 o državni pomoči C 19/05 (ex N 203/05) Poljske za Stocznia Szczecińska (UL 2010, L 5, str. 1) ter na točke od 401 do 410 obrazložitve Odločbe Komisije z dne 6. novembra 2008 o državni pomoči C 17/05 (ex N 194/05 in PL 34/04) Poljske za Stocznia Gdynia (UL 2010, L 33, str. 1).

124    Poleg dejstva, da je odločba Sernam 2 pravnomočna in je ni mogoče izpodbijati s tožbo, iz točke 217 njene obrazložitve tudi izhaja, da je bila – ko je pogojem v zvezi s prodajo družbe Sernam v celoti (sredstva in obveznosti) nasproti postavila pogoje v zvezi s prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju – dovolj jasna glede tega, da prodaja sredstev v svežnju ne sme vključevati obveznosti. Vsekakor mora Komisija opraviti posamično analizo okoliščin vsake zadeve, zato je odločitve v drugih zadevah, še toliko manj poznejših, ne zavezujejo.

125    Zato je treba prvo trditev zavrniti.

–       Druga trditev v zvezi s tem, da je morala tožeča stranka sredstvom družbe Sernam pripojiti nekatere obveznosti (razen finančnih obveznosti) zaradi omejitev v nacionalnem pravu

126    Tožeča stranka trdi, da je morala sredstvom družbe Sernam pripojiti poslovne obveznosti zgolj zato, da upniki ne bi izvajali pravice do ugovora, kot je določena s francosko zakonodajo. Pri tem trdi, da francosko pravo upnikom omogoča ugovor zoper transakcije prenosa ali prodaje in zahtevanje bodisi takojšnjega vračila njihovih terjatev bodisi podelitve poroštev. Poleg tega bi lahko upniki v primeru poznejšega kolektivnega postopka izpodbijali dejanja, zaradi katerih se je zmanjšalo premoženje njihovega dolžnika, ki so se zgodila 18 mesecev pred začetkom kolektivnega postopka. Tako tožeča stranka meni, da bi upniki družbe Sernam, če bi bila prodana le sredstva družbe Sernam, postali upniki zelo zadolžene družbe brez vseh sredstev, s čimer bi jim bila odvzeta kakršna koli možnost vračila dolgov, zato bi zelo verjetno ugovarjali prenosu zgolj sredstev družbe Sernam v svežnju ali pa bi ta prenos, če bi ga že sprejeli, prav gotovo izpodbijali v okviru poznejše likvidacije, do katere bi prišlo. Zato tožeča stranka meni, da je bila potrebna pripojitev poslovnih obveznosti, da bi tako omogočili izvedbo prenosa sredstev družbe Sernam.

127    Poleg tega, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bili upniki zaradi prodaje zgolj sredstev prikrajšani za vse možnosti vračila dolgov, saj bi bilo normalno, da bi ta prodaja ustvarila prihodke za družbo Sernam, je treba v zvezi s tem ugotoviti, da tovrstna trditev, izpeljana iz posebnosti nacionalnega prava, temelji na napačni predpostavki, da je Komisija naložila upoštevanje pogojev iz odstavka 2 člena 3 odločbe Sernam 2, čeprav je, nasprotno, obstajala možnost izbire med obema odstavkoma člena 3 te odločbe.

128    Kot poudarja Komisija v odgovoru na tožbo, sta imeli tožeča stranka in država članica v primeru težav pri izvajanju člena 3(2) odločbe Sernam 2 zaradi praktičnih ovir ali ovir, na katere sta naleteli v nacionalnem pravu, na voljo več možnosti: lahko bi izpolnili pogoje iz člena 3(1) odločbe Sernam 2 ali Komisijo obvestili o teh težavah in z njo razpravljali o morebitni spremembi tega pogoja v skladu s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje ali pa izterjali nezdružljive nezakonite pomoči, po potrebi z likvidacijo družbe Sernam.

129    Zato tožeča stranka v obravnavani zadevi svoje odločitve, da se izogne postavljenemu pogoju, ne more utemeljiti z obstoječimi omejitvami v nacionalnem pravu.

130    Zato je treba drugo trditev zavrniti.

–       Tretja trditev v zvezi s tem, da se prenos dejansko ni nanašal na družbo Sernam „v celoti“ (sredstva in obveznosti)

131    Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da se v nasprotju s trditvijo Komisije iz točke 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa prenos ni nanašal na družbo Sernam „v celoti“ (sredstva in obveznosti), saj finančne obveznosti in znesek obveznosti vračila pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, niso bili preneseni na družbo Financière Sernam. Na drugem mestu opozarja na protislovne odlomke izpodbijanega sklepa, kar zadeva točno razmejitev predmeta prodaje, na primer navedbe „v celoti (sredstva in obveznosti)“ iz točke 3.2.3.2 in točke 113 obrazložitve tega sklepa, „vsa sredstva in obveznosti družbe Sernam […] razen spodaj navedenega“ iz točke 114 obrazložitve istega sklepa, „večina sredstev in obveznosti“ iz točke 115 obrazložitve izpodbijanega sklepa ali „– z nekaj izjemami – […] družbe Sernam […] v celoti (njenih sredstev in obveznosti)“ iz točke 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

132    Komisija je v točkah 114 in 115 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila:

„[D]ružba Financière Sernam [je] […] z nakupom družbe Sernam Xpress pridobila vsa sredstva in obveznosti družbe [Sernam] razen spodaj navedenega: po eni strani so bila sredstva povečana z dokapitalizacijama v višini 57 milijonov EUR v korist družbe [Sernam] oziroma v višini 2 milijona EUR v korist družbe Sernam Xpress […], po drugi strani pa so bile obveznosti zmanjšane za znesek delničarskega posojila, ki ga je družba [Sernam] pridobila od skupine SNCF, za obveznosti v zvezi z odpovedjo pogodbe IBM – GPS ter za znesek v višini 41 milijonov EUR, ki se ujema z obveznostjo vračila nezdružljive pomoči.

Vendar s temi obrobnimi prilagoditvami ni mogoče prikriti dejstva, da je bila velika večina sredstev in obveznosti družbe [Sernam] prenesena najprej na družbo Sernam Xpress in nato na družbo Financière Sernam.“

133    Komisija je zato v točki 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da „[p]renos dejavnosti torej ni prodaja sredstev, temveč – z nekaj izjemami – prenos družbe Sernam SA v celoti (njenih sredstev in obveznosti)“, in da „[z]ato in tudi iz tega razloga pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni“.

134    Prvič, ugotoviti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da je pri prenosu vsem sredstvom družbe Sernam pripojila skoraj vse obveznosti te družbe, z izjemo nekaterih finančnih obveznosti (v skupnem znesku 38,5 milijona EUR) in obveznosti vračila državne pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki je bila v odločbi Sernam 2 razglašena za nezakonito in nezdružljivo.

135    To izhaja tudi iz celotnega spisa. V memorandumu o soglasju z dne 21. julija 2005 je bilo namreč določeno, da mora družba Sernam na družbo Sernam Xpress prenesti „vse elemente sredstev in obveznosti družbe Sernam, razen [finančnih obveznosti]“. Iz sporazuma o delnem prenosu sredstev z dne 14. septembra 2005 še izhaja, da so bili (izmed pomembnejših obveznosti) sredstvom pripojeni zlasti posledično slabo ime („badwill“) (negativna poslovna vrednost družbe), rezervacije za vmesne izgube, poslovni dolgovi, različni dolgovi in dolgovi, povezani s kapitalskimi deleži. V privolitvi 2005-AC 2 z dne 22. julija 2005, ki jo je izdal odbor za deleže in prenose v zvezi s prenosom sredstev družbe Sernam v zasebni sektor, ki ga je opravila tožeča stranka, je prav tako navedeno, da se je tožeča stranka odločila za „prenos sredstev in poslovnih obveznosti družbe v svežnju“. Poleg tega je v poročilu banke X jasno navedeno, da bo „v praksi prodana družba združevala vsa sredstva in poslovne obveznosti družbe [Sernam] (vključno z vsemi odvisnimi družbami in znamko), razen finančnih obveznosti“.

136    Drugič, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke izključitev prenosa finančnih obveznosti in obveznosti vračila nezdružljive nezakonite pomoči v višini 41 milijonov EUR še ne pomeni, da člen 3(2) odločbe Sernam 2 ni bil kršen, saj iz točke 118 zgoraj izhaja, da že to, da prodaja ni zajemala zgolj sredstev družbe Sernam, temveč je bila tem pripojena večina obveznosti, zadostuje za ugotovitev kršitve te določbe. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tistih nekaj redakcijskih različic iz točk 114, 115 ali 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih izpostavlja tožeča stranka, med seboj usklajenih in da ne vplivajo na veljavnost izpodbijanega sklepa.

137    Torej Komisija ni nikjer napačno uporabila prava ali napačno ugotovila dejanskega stanja v zvezi s predmetom transakcije, ko je v točki 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdila, da prenos dejavnosti ni bil prodaja sredstev, temveč – z nekaj izjemami – prenos družbe Sernam v celoti (njenih sredstev in obveznosti).

138    Zato je treba tretjo trditev zavrniti.

139    Iz navedenega izhaja, da je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti.

 Drugi očitek: trditev, da je Komisija v točkah od 108 do 112 in 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno menila, da je prenos vključeval prenos sredstev in obveznosti v svežnju znotraj skupine in nato še prodajo delnic („share deal“) odvisne družbe, ki jih je prejela

140    Tožeča stranka želi s številnimi trditvami, ki jih navaja tudi v okviru drugega dela tožbenega razloga (glej točko 95 zgoraj), v bistvu dokazati, da je Komisija prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju umetno razdelila na dve fazi (prenos z družbe Sernam na družbo Sernam Xpress in nato prodaja kapitalskih deležev družbe Sernam Xpress družbi Financière Sernam), kar naj se ne bi ujemalo z dejanskim stanjem, saj naj bi obstajala samo ena popolnoma istočasna in neločljiva transakcija, opravljena „v samo enem trenutku“ s samo enim ciljem, to je prenos lastništva nad sredstvi družbe Sernam na družbo Financière Sernam v svežnju. V zvezi s tem poudarja, da je delni prenos sredstev, ki mu sledi prenos kapitalskih deležev družbe, ki je sredstva prejela, v francoskem pravu opredeljen kot „prodaja“.

141    Ugotoviti je treba, da teh trditev ni mogoče upoštevati, saj je iz preizkusa prvega očitka razvidno, da – tudi če se izvedena transakcija analizira, kot to želi tožeča stranka, kot samo ena transakcija prodaje – končni „rezultat“ teh dveh faz vsekakor ni bil zgolj prodaja sredstev in da cilj prodaje ni bil izpolnjen, kar je Komisija upravičeno ugotovila v točkah 103 in od 113 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

142    Vsekakor je treba ugotoviti, da Komisija ni storila nobene napake pri analizi, ker je menila, da ti transakciji ne izpolnjujeta pogojev, določenih v členu 3(2) odločbe Sernam 2, in sicer ne glede na to, ali ju je analizirala ločeno (točke od 108 do 112 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ali skupaj (točke od 113 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

143    Preučiti je treba, ali so imele različne transakcije prenosa pričakovani učinek, to je dejanski prenos v svežnju in po tržni ceni najpozneje do 30. junija 2005 sredstev družbe Sernam na družbo, ki ni bila pravno povezana s tožečo stranko, in sicer v preglednem in odprtem postopku. Vendar iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija pravilno presodila faze prodaje tako z vidika posamičnih kot tudi povezanih učinkov.

144    Iz preizkusa prvega očitka je namreč razvidno, da je Komisija v točkah 109 in 110 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno ugotovila, da t. i. transakcije „,deln[ega] prenos[a] sredstev‘ (dejansko sredstev in obveznosti) […] ni mogoče opredeliti kot ,prodajo sredstev tretji osebi‘“, zlasti ker ta ni vključevala „le sredstev, temveč [je] zadeva[la] tudi vse obveznosti razen nekaterih dolgov družbe Sernam […] do matične družbe, to je [tožeče stranke, in] je šlo za prenos družbe Sernam […] v celoti (njenih sredstev in obveznosti) in ne le za prodajo sredstev“ ter je bilo poleg tega „navedeno […] preneseno na stoodstotno [odvisno družbo], to je družbo Sernam Xpress, [zato] zadevni prenos ni bil izveden v korist tretjega podjetja, neodvisnega od [tožeče stranke]“.

145    Komisija je v točkah 108 in 111 obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako upravičeno ugotovila, da so bile delnice družbe Sernam Xpress prodane družbi Financière Sernam, kar je bilo prodaja delnic ali „share deal“.

146    Izvedena je bila namreč prodaja delnic ali, natančneje, družbenih deležev, ki so se nanašali na navidezno družbo, to je Sernam Xpress, na katero so bila predhodno prenesena vsa sredstva in poslovne obveznosti družbe Sernam, torej praktično družba Sernam v celoti.

147    Zato Komisija v točki 111 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni storila napake, ker je menila, da niti ta prodaja delnic ni prodaja sredstev tretji osebi.

148    Torej Komisija ni nikjer napačno ugotovila dejanskega stanja niti ni napačno uporabila prava ter je v izpodbijanem sklepu upravičeno analizirala gospodarske učinke tako transakcije kot celote kot njenih sestavnih delov, da bi tako preverila, ali so bili izpolnjeni pogoji v zvezi z združljivostjo, postavljeni v členu 3(2) odločbe Sernam 2.

149    Glede na navedeno je treba tudi drugi očitek zavrniti.

150    Zato je treba tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Četrti del tožbenega razloga: napačna uporaba prava, ker je Komisija v točki 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos ni bil omejen na sredstva družbe Sernam, ampak se je še povečal za 57 milijonov EUR neto

151    Tožeča stranka Komisiji očita, da je v točki 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da so bila sredstva družbe Sernam povečana za 57 milijonov EUR neto. Prvič, v zvezi s tem trdi, da Komisija meša med predmetom prodaje (sredstvi) in ceno, plačano za ta sredstva, ter da je bila navedena negativna cena, to je 57 milijonov EUR neto, tržna cena, določena v odprtem, preglednem, brezpogojnem in nediskriminatornem postopku javnega razpisa, potrjena pa naj bi bila z več neodvisnimi izvedenskimi študijami. Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija dobro vedela, da družba Sernam posluje z izgubo, zato bi morala v odločbi Sernam 2 pojasniti, da prepoveduje prodajo po negativni ceni.

152    Komisija je v točki 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu menila, da so bila sredstva družbe Sernam z dokapitalizacijo družb Sernam in Sernam Xpress povečana za 57 milijonov EUR neto ter da tako povečanje sredstev na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni bilo dovoljeno.

153    Prvič, zadostuje ugotovitev, da Komisija nikakor ne meša predmeta prodaje in prodajne cene. Znesek v višini 57 milijonov EUR neto, pridobljen z zaporednima dokapitalizacijama družbe Sernam in nato še družbe Sernam Xpress, je namreč dejansko povečal sredstva družbe Sernam in nato družbe Sernam Xpress.

154    Drugič, iz preizkusa tretjega dela tožbenega razloga je razvidno, da tožeča stranka neupravičeno meni, da bi morala Komisija, ker je družba Sernam poslovala z izgubo, pojasniti, da ne želi prodaje po negativni ceni, saj negativna cena izhaja iz tega, da ni bila upoštevana obveznost, da se prodajo le sredstva družbe Sernam brez obveznosti.

155    Tožeča stranka je v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča med obravnavo namreč priznala, da ima sredstvo – če se prenese posamično – že po opredelitvi vrednost, ki je lahko pozitivna ali nična, ne more pa biti negativna.

156    Komisija v zvezi s tem poudarja, da so bile po prvem krogu javnega razpisa, v katerem so bili ponudniki povabljeni k oceni sredstev družbe Sernam „cash free, debt free“, torej brez upoštevanja likvidnega kapitala in dolgov, vse cenovne ponudbe pozitivne.

157    Tega tožeča stranka ne izpodbija, vendar hkrati odgovarja, da so bile te predhodne nezavezujoče ponudbe odraz preproste ocenjevalne tehnike ter da to nikakor še ne pomeni, da bi se dejavnost prenesla brez dolgov in likvidnega kapitala, temveč so bili ponudniki le zaprošeni, naj ocenijo vrednost podjetja neodvisno od ravni zadolženosti in likvidnega kapitala ciljne družbe, da bi tako omogočili objektivno primerjavo predloženih ponudb.

158    Torej, kot poudarja Komisija, te pozitivne ocene „cash free, debt free“ (brez upoštevanja likvidnega kapitala in dolgov) dokazujejo, da bi bila prodajna cena sredstev – če bi jih tožeča stranka prodala brez obveznosti – pozitivna ali nična, ne pa negativna.

159    Zato je treba četrti del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Peti del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah 118 in 119 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju ni bila izvedena v preglednem in odprtem postopku

160    Tožeča stranka ob podpori Francoske republike trdi, da je Komisija v točkah 118 in 119 obrazložitve izpodbijanega sklepa storila napake. Tožeča stranka ob podpori Francoske republike v bistvu navaja štiri očitke, Francoska republika pa en očitek.

161    Naj pred obravnavo teh očitkov spomnimo na vsebino točk 118 in 119 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se glasita:

„Francoski organi so najprej pripravili pregleden in odprt postopek. Vendar [tožeča stranka] ob koncu tega postopka ni prejela nobene zavezujoče ponudbe.

Po neuspehu preglednega in odprtega postopka je bila pogodba v zvezi z različnimi transakcijami prenosa dejavnosti družbe [Sernam] sklenjena z družbo Financière Sernam. Ker slednja kot taka ni samostojno sodelovala v preglednem in odprtem postopku, prenos dejavnosti nazadnje ni bil izveden v takem postopku.“

 Prvi očitek: trditev, da je upravna ekipa že od začetka sodelovala v javnem razpisu

162    Tožeča stranka in Francoska republika v bistvu trdita, da je bila ponudba upravne ekipe družbe Sernam podana ob koncu preglednega in odprtega postopka, saj je ta ekipa v postopku javnega razpisa v okviru konzorcija, oblikovanega skupaj s ponudnikom 5, sodelovala od začetka in je sama predložila ponudbo, ki je bila sprva skupna s ponudnikom 5, potem ko je njen partner 15. junija 2005 sporočil, da v predpisanem roku ne more predložiti zavezujoče ponudbe.

163    Prvič, ugotoviti je treba, da je na javnem razpisu sprva sodeloval konzorcij, ki sta ga sestavljala ponudnik 5 in upravna ekipa ter da je predhodno ponudbo predložil ta konzorcij, ne pa njegovi člani posamično.

164    Poudariti je namreč treba, da je bila ob koncu drugega kroga javnega razpisa sprva izbrana vsebina projekta, ki ga je predložil konzorcij pod vodstvom ponudnika 5, kot celota, in sicer v primerjavi z vsebino projekta ponudnika 4. Francoski organi so to jasno navedli 6. januarja 2012 v odgovoru na vprašanja Komisije:

„[K]ar zadeva predlog [ponudnika 5], je ta temeljil na več pomembnih načelih, in sicer zlasti na tem, da [tožeča stranka] prevzame breme zadovoljitve potreb družbe Sernam po likvidnem kapitalu, ki jih je [ponudnik 5] ocenjeval na [precejšen znesek], neprevzemu finančnih dolgov družbe Sernam ([…] EUR, kar je skupaj s prevzemom bremena [precejšnjega zneska] za zadovoljitev potreb po likvidnem kapitalu privedlo do negativne cene –56,4 milijona EUR) in kapitalskem partnerstvu z upravno ekipo družbe Sernam.

Zahteve za predhodno dokapitalizacijo od [ponudnika 5] so bile nižje od zahtev, ki jih je bilo mogoče predvideti na pogajanjih s [ponudnikom 4]. [Ponudnik 4] je namreč implicitno omenil potrebo po predhodni dokapitalizaciji [tožeče stranke] družbe Sernam, ki bi bila [višja od tiste, ki jo je navedel ponudnik 5], to pa bi skupaj s prevzemom bremena finančnih dolgov privedlo do negativne cene
–65,2 milijona EUR.

Zato se je [tožeča stranka] odločila, da razprave nadaljuje samo s [ponudnikom 5] in upravo družbe Sernam.“

165    Drugič, ugotoviti je treba, da se je zavezujoča ponudba upravne ekipe močno razlikovala od ponudbe, ki jo je v drugem krogu dal konzorcij pod vodstvom ponudnika 5, in je bila za prodajalca veliko manj ugodna.

166    Iz odgovora francoskih organov, navedenega zgoraj v točki 164, ter dopisov konzorcija z dne 29. marca in 7. aprila 2005 (v dopisu z dne 7. aprila so bili povzeti glavni pogoji njegove ponudbe z dne 29. marca z vključenimi spremembami, o katerih se je razpravljalo od njene predložitve) je razvidno, da so bile v ponudbi konzorcija iz drugega kroga potrebe po dokapitalizaciji tožeče stranke v tej fazi ocenjene na precejšen znesek, medtem ko jih je upravna ekipa v svoji končni ponudbi nazadnje ocenila na veliko višji znesek, to je 59 milijonov EUR (ali 57 milijonov EUR neto). Kot je poudarila Komisija na obravnavi, je treba primerjati ta precejšen znesek, ocenjen v ponudbi iz drugega kroga, ki jo je predložil konzorcij pod vodstvom ponudnika 5, in precej višji znesek, to je 57 milijonov EUR, iz zavezujoče ponudbe upravne ekipe, saj se ta zneska ujemata s predvidenimi potrebami po dokapitalizaciji ciljne družbe tožeče stranke. K navedenim potrebam po likvidnem kapitalu je treba nato prišteti opustitev terjatev, katerih višina je bila v ponudbi iz drugega kroga, ki jo je predložil konzorcij, in zavezujoči ponudbi upravne ekipe precej podobna.

167    Torej je bil najvišji znesek negativne ponudbe, ki jo je v drugem krogu predložil konzorcij (celo brez upoštevanja precejšnje kapitalske injekcije, ki jo je ponudil ponudnik 5 v obliki povečanja kapitala), aprila 2005 približno
–56,4 milijona EUR (ponudba, v katero je bilo vključeno vse, torej dokapitalizacija in opustitev terjatev tožeče stranke), medtem ko je ponudba upravne ekipe, če se upošteva enak obseg, znašala približno
–95,5 milijona EUR (to je 57 milijonov EUR neto za dokapitalizacijo, ki jim je treba prišteti še 38,5 milijona EUR opuščenih terjatev tožeče stranke).

168    Iz navedenega izhaja, da je Komisija upravičeno menila, da ponudba finančnega vlagatelja, to je ponudnika 5 – ki je poleg tega ponujal še precejšnje povečanje kapitala družbe Sernam – in ponudba 84 upravnih in vodilnih uslužbencev – ki so financirali le nizek znesek, to je 2 milijona EUR cene iz lastnih sredstev – z vidika verodostojnosti in trdnosti nista enakovredni.

169    Tretjič, tožeča stranka in Francoska republika poudarjata, da preglednost in odprtost postopka ne izgineta, ko je nazadnje izbran najboljši ponudnik in so preostali ponudniki že po opredelitvi izločeni, ter da se razprave nadaljujejo z „zadnjo zainteresirano stranjo“.

170    Po eni strani je bila „zadnja zainteresirana stran“ v preglednem in odprtem postopku javnega razpisa ponudnik 4. Iz točke 164 zgoraj namreč izhaja, da je bila zavezujoča ponudba upravne ekipe, to je –95,5 milijona EUR, za prodajalca manj zanimiva tudi od predhodne ponudbe, ki jo je v drugem krogu predložil ponudnik 4, to je negativne cene –65,2 milijona EUR, če se upošteva enak obseg (torej z dokapitalizacijo in opustitvijo terjatev tožeče stranke). Kot poudarja Komisija v svojih pisanjih, bi se bilo torej treba po umiku ponudnika 5 obrniti na ponudnika 4, ki je v postopku sodeloval od začetka in je kazal zanimanje tudi ob koncu drugega kroga.

171    Po drugi strani ponudbe upravne ekipe ni mogoče šteti za ponudbo „zadnje zainteresirane strani“, saj ta ni samostojno sodelovala v preglednem in odprtem postopku.

172    Četrtič, tožeča stranka trdi, da ni mogoče veljavno primerjati zavezujoče ponudbe upravne ekipe z nezavezujočo ponudbo konzorcija, katerega del je bila, saj velja le zavezujoča ponudba, tudi če ni najugodnejša.

173    To trditev je treba zavrniti, saj se tukaj postavlja vprašanje, ali je bila zavezujoča ponudba upravne ekipe predložena v postopku javnega razpisa, zato je treba nujno preučiti nezavezujoče ponudbe, ki so bile predložene v tem postopku.

174    Torej je treba trditev, katere namen je dokazati, da je upravna ekipa od začetka sodelovala na javnem razpisu, zavrniti, saj na tem razpisu ni sodelovala samostojno in ni sama predložila ponudbe, ki jo je sprva predložila skupaj s ponudnikom 5. Torej ni mogoče šteti, da je bila njena ponudba predložena v preglednem in odprtem postopku.

175    Zato je treba prvi očitek zavrniti.

 Drugi očitek: veljavnost ponudbe družbe Financière Sernam, čeprav ta v času predložitve ponudbe upravne ekipe še ni bila ustanovljena

176    Tožeča stranka pojasnjuje, prvič, da je ustanovitev družbe po sprejetju ponudbe običajna praksa na področju javnih razpisov, in drugič, da so bile fizične osebe, ki so sestavljale upravno ekipo, osebe z lastnim pravnim obstojem, ki je zadostoval za predložitev ponudbe.

177    Ugotoviti je treba, da teh trditev ni mogoče upoštevati, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi Komisija družbi Financière Sernam očitala to, da med postopkom javnega razpisa ni imela pravne osebnosti, ampak ji je očitala to, da ponudba upravne ekipe – in torej družbe Financière Sernam – ni bila predložena v preglednem in odprtem postopku javnega razpisa.

178    Zato je treba drugi očitek zavrniti.

 Tretji očitek: trditev, da so imeli ponudniki priložnost predložiti ponudbo, da so bili obravnavani enako ter da so imeli enake možnosti glede informiranja in pogoje glede rokov

179    Tožeča stranka ob podpori Francoske republike trdi, da iz prakse odločanja Komisije in sodne prakse izhaja, da odprtost in preglednost javnega razpisa pomeni, da so imele vse strani, ki bi jih ta lahko zanimal, priložnost predložiti ponudbo ter da so imele za to enake možnosti glede informiranja in pogoje glede rokov, kar naj bi v tej zadevi držalo.

180    Ta trditev, ki se nanaša na enako obravnavanje sodelujočih, je treba zavrniti, saj ponudba upravne ekipe ni bila del tega postopka javnega razpisa.

181    Zato je treba tretji očitek zavrniti.

 Četrti očitek: trditev, da iz sodne prakse izhaja, da že dejstvo – kot v obravnavani zadevi – da so bili pred prodajo sredstev neuspešno izvedeni poskusi prodaje drugi družbi, „kaže na to, da je bil izvedeni postopek dovolj odprt in pregleden“

182    Tožeča stranka trdi, da se je v zgoraj v točki 52 navedeni sodbi SMI (EU:C:2004:238) in zgoraj v točki 52 navedeni sodbi CDA (EU:T:2005:364) štelo, da že dejstvo, da so bili pred prodajo sredstev neuspešno izvedeni poskusi prodaje drugi družbi, „kaže na to, da je bil izvedeni postopek dovolj odprt in pregleden“ (zgoraj v točki 52 navedena sodba SMI, EU:C:2004:238, točka 95, in zgoraj v točki 52 navedena sodba CDA, EU:T:2005:364, točka 110). Po njenem mnenju to drži tudi v obravnavani zadevi, saj naj bi bili pred prodajo upravni ekipi neuspešno izvedeni poskusi prodaje konzorciju, sestavljenemu skupaj s ponudnikom 5.

183    Opozoriti je treba, da lahko v nekaterih primerih take okoliščine sicer res kažejo na to, da je bil postopek dovolj odprt in pregleden, vendar to ni trden dokaz. V obravnavani zadevi se Komisija pri preverjanju, ali je bil izpolnjen pogoj v zvezi s preglednim in odprtim postopkom, izrecno določen s členom 3(2) odločbe Sernam 2, ni mogla zadovoljiti z morebitnim obstojem takega indica. Iz analize prvega očitka v točkah od 162 do 175 zgoraj pa izhaja, da ta pogoj ni bil izpolnjen.

184    Zato je treba četrti očitek zavrniti.

 Očitek Francoske republike: trditev, da je bila negativna cena v višini 57 milijonov EUR kot tržna cena potrjena z neodvisnimi izvedenskimi študijami

185    Francoska republika trdi, da je bila negativna cena v višini 57 milijonov EUR potrjena s predloženimi izvedenskimi študijami, ki naj bi jim sodna praksa priznavala vrednost pri opredelitvi, ali je bila prodaja opravljena v običajnih tržnih razmerah.

186     Ta očitek je treba zavrniti kot neupošteven, saj gre tukaj za preverjanje upoštevanja člena 3(2) odločbe Sernam 2 v delu, v katerem se z njim zahteva pregleden in odprt postopek, ne pa za preverjanje cene z izvedensko študijo.

187    Glede na navedeno je treba peti del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Šesti del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 121 do 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da namen prodaje sredstev ni bil upoštevan

188    Tožeča stranka v bistvu navaja dva očitka. S prvim očitkom trdi, da je bil namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 izpolnjen, saj je dejavnost družbe Sernam prenehala. Z drugim očitkom trdi, da je pojem prodaje sredstev v svežnju dejansko omogočal nadaljevanje dejavnosti.

 Prvi očitek: trditev, da je bil namen prodaje sredstev v svežnju izpolnjen, saj je gospodarska dejavnost družbe Sernam prenehala

189    Iz točk 121 in 122 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija menila, da je bil namen prodaje sredstev, kot je bila določena v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2, sprostiti tržne deleže in sredstva družbe Sernam ter omogočiti uporabo teh sredstev, zato naj bi bil namen prodaje sredstev prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam. V točki 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija menila, da je v obravnavani zadevi družbo Sernam v celoti kupilo njeno vodstvo, zbrano v prihodnji družbi Financière Sernam, zato je bila gospodarska kontinuiteta popolna. Komisija je hkrati menila, da je bila družba razbremenjena velikega dela dolga in je ob tem prejela še 59 milijonov EUR svežega kapitala, pri čemer 57 milijonov EUR tega zneska z gospodarskega vidika še vedno bremeni tožečo stranko. Komisija je zato menila, da z izvedeno transakcijo – poleg tega, da z njo niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2 – ni bilo mogoče doseči niti ciljev, postavljenih s to odločbo, ter da se je z njo, nasprotno, zadevni gospodarski subjekt še okrepil, kar bi lahko povzročilo še hujše izkrivljanje konkurence, ki ga je želela Komisija omiliti z ukrepi, naloženimi z odločbo Sernam 2.

190    Splošno sodišče meni, da je treba – preden v točkah od 196 do 211 v nadaljevanju preuči različne trditve tožeče stranke – preučiti namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 ob upoštevanju razlogov zanj.

191    Zlasti iz točk 200 in od 208 do 211 obrazložitve odločbe Sernam 2, ki so vključene v del, naslovljen „Preprečevanje izkrivljanja konkurence – posebna nadomestila“, izhaja, da je Komisija najprej menila, da je treba sprejeti ukrepe, ki bodo, kolikor je to mogoče, omilili neugodne posledice, ki jih ima za konkurente pomoč v višini 503 milijone EUR, podeljena družbi Sernam, da je omejitev ali prisilno zmanjšanje navzočnosti na zadevnem trgu ali trgih, na katerih deluje podjetje, za tekmece nadomestilo ter da bi lahko imela nadomestila različne oblike glede na to, ali podjetje deluje ali ne deluje na trgu s presežno zmogljivostjo. Poleg tega je Komisija ob upoštevanju zlorabe pomoči, ki je bila ugotovljena v tej odločbi, in podaljšanja trajanja načrta prestrukturiranja menila, da mora družba Sernam priskrbeti posebno nadomestilo s trajnim umikom iz segmentov trga z bistveno presežno zmogljivostjo, v obravnavani zadevi trga zbirnega pošiljanja in tradicionalne pošte, ki se prevaža po cesti, da se lahko upraviči del pomoči za prestrukturiranje. Komisija je poudarila, da bi podelitev državnih pomoči na trgih s presežno strukturno zmogljivostjo in celo v zatonu dejansko podjetju, ki bi moralo zaustaviti svoje dejavnosti zaradi svojih razglašenih težav, posledično neposredno omogočila umetno zasedbo zelo iskanih tržnih deležev v škodo konkurenčnih in finančno sposobnih podjetij.

192    Ti razlogi utemeljujejo pogoje, določene s členom 3(1) odločbe Sernam 2, to je, da cestne dejavnosti družbe Sernam prevzamejo druga podjetja, ta družba pa svoje dejavnosti preusmeri k železniškemu tovoru, da bi tako zagotovili, da družba Sernam ne bi bila več navzoča na trgu s presežno zmogljivostjo, in preprečili kakršno koli izkrivljanje konkurence, povezano s podelitvijo pomoči za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR.

193    Iz točke 217 obrazložitve odločbe Sernam 2, ki prav tako kot zgoraj navedene točke 200 in od 208 do 211 obrazložitve spada v del v zvezi s preprečevanjem izkrivljanja konkurence, izhaja, da se zgoraj navedena pogoja v zvezi s prestrukturiranjem družbe – če bi morala družba Sernam prodati svoja sredstva „v svežnju“ – „ne b[i] uporabila[, saj] [družba] Sernam ne b[i] več deloval[a] pod svojo trenutno pravno obliko in b[i] sprostil[a] svoje tržne deleže v korist neodvisnega kupca (ki b[i] lahko de facto nadaljeval svoje aktivnosti skupaj s sredstvi [družbe] Sernam[…])“.

194    Kot je Komisija opozorila na obravnavi, je bila z navedenima odstavkoma člena 3 odločbe Sernam 2, ki sta izrecno alternativna, pogojena pomoč za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR, hkrati pa je bil z njima zastavljen isti cilj, to je preprečiti izkrivljanje konkurence, ki ga je povzročila ta pomoč. Dejstvo, da v primeru prodaje sredstev v svežnju ni bilo treba več naložiti umika iz cestnega sektorja s presežnimi zmogljivostmi, je mogoče pojasniti le s tem, da bi se družba Sernam v primeru prodaje svojih sredstev v svežnju po tržni ceni, in sicer družbi, ki ni pravno povezana s tožečo stranko, ter v preglednem in odprtem postopku, gospodarsko umaknila s trga, z njo pa bi izginilo tudi izkrivljanje konkurence, povezano s podelitvijo pomoči za prestrukturiranje te družbe. Torej je treba „sprostitev tržnih deležev v korist neodvisnega kupca“ iz točke 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 analizirati kot dejavnik, s katerim se konča izkrivljanje konkurence, to je subvencionirana dejavnost družbe Sernam.

195    Iz navedenega izhaja, da je Komisija v točki 122 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da je bil namen prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam.

196    Na prvem mestu tožeča stranka ob podpori Francoske republike trdi, da je dejavnost družbe Sernam prenehala, saj so bila njena sredstva prenesena vsa skupaj istemu kupcu in v istem trenutku, ter da ta družba ni bila kupljena v celoti, kot je to pokazala v okviru tretjega dela tega tožbenega razloga.

197    Vendar je iz preizkusa tretjega dela četrtega tožbenega razloga (glej točke od 134 do 137 zgoraj) razvidno, da tožeča stranka na istega kupca ni skupaj prenesla le vseh svojih sredstev, temveč tudi praktično vse obveznosti, kar je v nasprotju z določbami člena 3(2) odločbe Sernam 2. Kar zadeva trditev, da družbe Sernam kljub vsemu ni prenesla čisto v celoti, je bila ta zavrnjena že zgoraj v točkah 136 in 137.

198    Na drugem mestu tožeča stranka trdi, da družba Sernam ni več poslovala v pravni obliki izpred prodaje, saj je njene dejavnosti po zaslugi prenesenih sredstev nadaljevala družba Financière Sernam.

199    Vendar je treba ob upoštevanju namena prodaje sredstev v svežnju, kot je bila določena z odločbo Sernam 2 – to je zagotoviti gospodarski umik družbe, ki posluje z izgubo, s trga – ugotoviti, da zgolj sprememba pravnega poimenovanja družbe Sernam še ne zadostuje za ugotovitev dejanskega prenehanja gospodarske dejavnosti te družbe.

200    Na tretjem mestu tožeča stranka poudarja, da ni imela nobene pravne vezi z upravno ekipo in torej družbo Financière Sernam ter da zato prevzem družbe Sernam, ki ga je izvedlo vodstvo te družbe, ni znak gospodarske kontinuitete.

201    Ker je ta element v točki 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa omenjen le podredno v primerjavi z dejstvom, da je bila kupljena družba Sernam v celoti, takih trditev ni mogoče upoštevati.

202    Vsekakor je treba opozoriti, da 30. junija 2005 vodstvena uslužbenca družbe Sernam, ki sta predložila ponudbo, še nista odstopila s funkcij predsednika - generalnega direktorja in namestnika generalnega direktorja družbe Sernam (v členu 4 memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 je bilo pojasnjeno, da bosta odstopila na datum izvedbe transakcije) in sta bila torej še del skupine tožeče stranke.

203    Na četrtem mestu tožeča stranka trdi, da so bili tržni deleži družbe Sernam sproščeni v korist družbe Financière Sernam, ki je lahko dejavnost nadaljevala s sredstvi družbe Sernam.

204    Vendar iz spisa izhaja, da je bil namen transakcije, ki jo je izpeljala tožeča stranka, prenesti družbo Sernam v celoti, da bi jo tako ohranili pri življenju in sanirali, kar je bilo v nasprotju s ciljem, da se preneha njena gospodarska dejavnost in se sprostijo njeni tržni deleži v korist kupca njenih sredstev.

205    Prvič, ugotoviti je treba, da je bilo v obvestilu o javnem razpisu tožeče stranke z dne 29. novembra 2004 navedeno, da je ta začela postopek izbire kupca, ki bo lahko „zagotovil trajno nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam“, ter da bo posebej pozorna na „trajno nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam [in] ohranjanje delovnih mest“. Prav tako je bilo v poročilu banke X odboru za deleže in prenose z dne 21. julija 2005 navedeno, da „je načrtovana transakcija prevzem družbe“ in „skupine Sernam“.

206    Drugič, v privolitvi 2005-AC 2 z dne 22. julija 2005, ki jo je izdal zgoraj navedeni odbor za deleže in prenose, je bilo navedeno, da je bil „namen sredstev, danih na voljo novi družbi, omogočiti financiranje potreb, povezanih s prestrukturiranjem, da se omogoči ponovno uravnoteženo poslovanje“, ter da bo imela „nova družba Sernam ravno dovolj sredstev, ki bi morala podjetju, popolnoma neodvisnemu od [tožeče stranke], omogočiti izpeljavo prvih – še vedno težavnih – ukrepov za to, da bi samo ali ob pomoči vlagateljev znova vzpostavilo normalne razmere za poslovanje“.

207    Tretjič, iz spisa kot celote ter zlasti poročila banke X in zavezujoče prevzemne ponudbe, ki jo je predložila upravna ekipa, izhaja, da sta bila ključna elementa pri določanju obsega prevzemne ponudbe potreba družbe Sernam po likvidnem kapitalu za financiranje načrta za sanacijo in potrebna dokapitalizacija glede na izgube, ocenjene za obdobje 2005–2008, ter da je bila negativna cena v višini 59 milijonov EUR določena ob upoštevanju zelo velikega zneska za kritje potreb po financiranju, povezanih s prestrukturiranjem družbe Sernam, in zmernega zneska za kritje potreb po financiranju stroškov za uresničitev zmanjšanja števila zaposlenih, predvidenega v poslovnem načrtu, ki bi presegli zneske, ki jih je treba iz tega naslova izplačati po zakonu in na podlagi upoštevne kolektivne pogodbe. V poročilu banke X je v zvezi s tem pojasnjeno, da „predlog upravne ekipe […] v obravnavani zadevi spremlja dokapitalizacija, za katero ta ekipa meni, da je nujno potrebna za izvedbo njenega načrta za sanacijo in za zagotovitev zaupanja, ki ga potrebuje za predložitev zavezujoče prevzemne ponudbe, in sicer v znesku 59 [milijonov EUR]“.

208    Četrtič, iz zgornjega preizkusa tretjega in četrtega dela tega tožbenega razloga je razvidno, da je Komisija v točki 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno trdila, da je bil podjetju poleg tega odpisan del dolga (finančni dolgovi namreč niso bili pripojeni k prenosu) in je prejelo svež kapital v višini 59 milijonov EUR, od katerih je 57 milijonov še naprej bremenilo tožečo stranko.

209    Petič, opozoriti je še treba, da je bilo v odločbi Sernam 2 določeno, da je treba v primeru ohranitve družbe Sernam na trgu – ali znotraj skupine tožeče stranke ali prek prodaje družbe Sernam v celoti (njenih sredstev in obveznosti) – uporabiti pogoje iz člena 3(1) in da bi se morala v tem primeru družba Sernam umakniti s trga cestnega prometa, na katerem je bila ugotovljena presežna zmogljivost. Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne trdi, da so bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(1), čeprav je družbo Sernam prodala praktično v celoti.

210    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka neupravičeno trdi, da je gospodarska dejavnost družbe Sernam prenehala, saj je bila ta družba prenesena praktično v celoti (sredstva in obveznosti) in je ostala dejavna na trgu, pri čemer je potrebovala precejšnjo dokapitalizacijo za financiranje novega načrta za sanacijo, izvedena transakcija pa ni omogočala uresničitve ciljev, zastavljenih z odločbo Sernam 2, to je preprečiti izkrivljanje konkurence, povezano s podelitvijo pomoči za prestrukturiranje, odobrene z odločbo Sernam 2, ampak se je, nasprotno, to izkrivljanje z okrepitvijo gospodarskega subjekta prejemnika navedene pomoči dodatno povečalo, še zlasti na trgih s presežno zmogljivostjo.

211    Zato je treba prvi očitek zavrniti.

 Drugi očitek: trditev, da je pojem prodaje sredstev v svežnju dejansko omogočal nadaljevanje dejavnosti

212    Tožeča stranka v bistvu meni, da bi morala Komisija, če je odločbo Sernam 2 sprejela z namenom, da družbo Sernam razstavi, določiti drugačno transakcijo, ne pa prodajo sredstev v svežnju, ki naj bi bila dejansko tako s pravnega kot tudi z gospodarskega vidika neločljivo povezana z nadaljevanjem dejavnosti družbe Sernam. Torej naj Komisija ne bi mogla očitati neke oblike kontinuitete gospodarske dejavnosti med družbama Sernam in Financière Sernam.

213    Uvodoma je treba opozoriti, da je treba trditve tožeče stranke, če želi z njimi izpodbijati besedilo in upoštevnost člena 3(2) odločbe Sernam 2, zavreči, saj se odločba Sernam 2 ni izpodbijala, zato je postala pravnomočna. Torej preučitev njene zakonitosti v okviru te tožbe ni mogoča. To pomeni, da trditve o napakah v besedilu odločbe Sernam 2 niso dopustne.

214    Če želi tožeča stranka s temi trditvami dokazati, da ji je odločba Sernam 2 omogočila, da je transakcijo prodaje sredstev v svežnju strukturirala, kot jo je, ker naj bi bil prenos sredstev v svežnju dejansko neločljivo povezan z nadaljevanjem dejavnosti, je treba opozoriti, da so te v neposrednem nasprotju z njenimi predhodnimi trditvami, da je gospodarska dejavnost družbe Sernam zaradi te transakcije prenehala.

215    Na prvem mestu tožeča stranka trdi, da iz točk od 68 do 70 zgoraj v točki 52 navedene sodbe SMI (EU:C:2004:238) in točke 73 zgoraj v točki 52 navedene sodbe CDA (EU:T:2005:364) izhaja, da je prenos sredstev v svežnju tako s pravnega kot tudi z gospodarskega vidika dejansko neločljivo povezan z nadaljevanjem dejavnosti, in sicer drugače kakor pojem ločenega prenosa sredstev, ki naj bi pomenil prenehanje celotne dejavnosti ali njenega dela.

216    Prvič, ugotoviti je treba, da te trditve ni mogoče upoštevati, saj je iz preizkusa tretjega dela tega tožbenega razloga razvidno, da je bila dejansko prodana družba Sernam v celoti, ne pa le njena sredstva.

217    Drugič, vidiki, ki jih je izpostavila tožeča stranka, zadevajo trditve Komisije pred sodišči Unije v posebnih zadevah in se ne nanašajo na splošno presojo sodišč Unije v zvezi s pojmom prodaje sredstev v svežnju. Vendar je treba izpodbijani sklep preučiti ob upoštevanju Pogodbe in odločbe Sernam 2, ne pa z vidika trditev, ki jih je Komisija razvila v sporih v zvezi z drugimi zadevami.

218    V zvezi s tem je bilo že zgoraj v točki 122 ugotovljeno, da odločba Sernam 2 ne razlikuje med „prodajo sredstev v svežnju“ in „ločeno prodajo sredstev“ ter da je bila odločba Sernam 2 dovolj jasna v zvezi s tem, da se v primeru uporabe scenarija prodaje sredstev v svežnju obveznosti ne smejo prodati. Poleg tega je v točki 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 na koncu še pojasnjeno, da bo lahko kupec sredstev družbe Sernam v svežnju de facto nadaljeval svoje dejavnosti s sredstvi družbe Sernam. Čeprav se to lahko zdi kot nadaljevanje gospodarske dejavnosti podjetja prejemnika pomoči za prestrukturiranje, ki so bile v odločbi Sernam 2 opredeljene kot združljive, je treba kljub temu opozoriti, da bi moral dejavnost opravljati gospodarski subjekt, popolnoma ločen od družbe Sernam, to je kupec, ki bi sredstva družbe Sernam vključil v svojo poslovno strategijo, saj sicer tržnih deležev prejemnika pomoči ne bi bilo mogoče obravnavati, kot da so „sproščeni“.

219    Tretjič, iz točk, na katere se sklicuje tožeča stranka (zgoraj v točki 52 navedena sodba SMI, EU:C:2004:238, točke od 68 do 70, in zgoraj v točki 52 navedena sodba CDA, EU:T:2005:364, točka 73), ki se nanašajo na vprašanja izogibanja obveznosti izterjave državnih pomoči, izhaja, da je Komisija v njih sicer res poudarila, da bi nastale bistvene težave, če bi bila „sredstva prodana ,v [svežnju]‘, tako da [bi bilo] kupcu omogočeno, da nadaljuje dejavnost družbe prejemnice[, saj bi lahko] v tem primeru nadaljevanje subvencionirane dejavnosti […] trajno izkriv[ilo] konkurenco, tako da je nujno posebej paziti, da se izogne temu, da bi prenos premoženja družbe prejemnice lahko pripeljal do znatnega izogibanja obveznostim vračila s pomočjo postavitve ,na varno‘ prodanega premoženja“, vendar je k temu dodala, da se lahko v takem primeru tako izogibanje izključi, le „če je […] prenos premoženja družbe prejemnice ,v [svežnju]‘ [opravljen po tržni ceni in je] izveden v okviru postopka, ki je brezpogojen in dostopen vsem konkurentom te družbe“, zato le v tem primeru kupcem ni treba vrniti pomoči (zgoraj v točki 52 navedena sodba SMI, EU:C:2004:238, točka 70, in zgoraj v točki 52 navedena sodba CDA, EU:T:2005:364, točka 73).

220    V členu 3(2) odločbe Sernam 2 je bilo določeno prav to: tržna cena, ki se določi v preglednem in odprtem postopku. Vendar je iz preizkusa petega dela tega tožbenega razloga razvidno, da v obravnavani zadevi ni bila izpolnjena niti ta zahteva.

221    Na drugem mestu tožeča stranka meni, da bi morala Komisija, če je bil njen cilj doseči prenehanje dejavnosti družbe Sernam, pojasniti, da je želela prenos zgolj materialnih sredstev brez poslovne vrednosti družbe, ki omogoča kontinuiteto gospodarske dejavnosti.

222    Prvič, ugotoviti je treba, da točka 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 po eni strani ne vsebuje nobenega razlikovanja med materialnimi in nematerialnimi sredstvi ter da se po drugi tožeči stranki v izpodbijanem sklepu ne očita pripojitev nematerialnih sredstev, med njimi tudi poslovne vrednosti družbe, temveč obveznosti.

223    Drugič, če tožeča stranka s trditvijo, navedeno zgoraj v točki 221, namiguje na slabo ime ali „badwill“, povezano z negativno poslovno vrednostjo družbe, iz točk 139 in 140 pripomb francoskih organov v zvezi z odločitvijo o začetku postopka izhaja, da je bilo to slabo ime opredeljeno kot morebitna razlika med nakupno ceno, plačano v denarju ali kapitalskih deležih, ter vrednostjo kupljenih sredstev in obveznosti, zapadlih v plačilo, če jih obravnavamo posamično. Francoski organi vztrajajo pri tem, da slabo ime („badwill“) ni bilo določeno samostojno, da je le računovodsko prikazana posledica negativne tržne vrednosti v višini 57 milijonov EUR neto, ki izhaja iz postopka javnega razpisa, in da se je njegov znesek pojavil naknadno ob upoštevanju cene, ki jo je trg ponudil za „sredstva“ družbe Sernam, pri čemer je bila ta cena določena na podlagi edine prejete zavezujoče ponudbe. Francoski organi še menijo, da „badwill“ „torej odraža dejstvo, da je kupec vnaprej predvidel prihodnje izgube in stroške za prestrukturiranje, kar je v poročilu [banke X] tudi pojasnjeno z navedbo, da sta ključna elementa pri določanju ustreznega obsega prevzemne ponudbe potreba družbe po likvidnem kapitalu za financiranje njenega načrta za sanacijo in potrebna dokapitalizacija glede na izgube, ocenjene za obdobje 2005–2008 (str. 47 poročila)“.

224    Torej je iz spisa razvidno, da se tisto, kar tožeča stranka imenuje „poslovna vrednost družbe“, ne nanaša na nematerialna sredstva, temveč se dejansko ujema z računovodskim prikazom zahtev upravne ekipe za dokapitalizacijo, te zahteve pa se v veliki meri navezujejo na dejstvo, da je bilo podjetje, ki je izgubljalo denar, prodano v celoti, torej skupaj z obveznostmi.

225    Na tretjem mestu tožeča stranka meni, da je Komisija dejansko želela prenos sredstev družbe Sernam v svežnju omejiti na industrijske prevzemnike, kar pa v odločbi Sernam 2 ni bilo navedeno.

226    Vendar iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bil razlog za ugotovitev kršitve člena 3(2) odločbe Sernam 2 to, da prevzemnik ni bil industrijski subjekt iz zadevnega sektorja, saj ta ugotovitev večinoma izhaja iz dejstva, da je bila prodana družba Sernam v celoti, ne da bi bili izpolnjeni pogoji, določeni s členom 3(1) odločbe Sernam 2, zlasti tisti v zvezi z umikom iz sektorja s presežno zmogljivostjo.

227    Zato je treba tudi drugi očitek zavrniti.

228    Glede na navedeno je treba šesti del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

 Sklepi v zvezi s četrtim tožbenim razlogom

229    Tožeča stranka meni, da že ena napaka v utemeljitvi Komisije v zvezi s kršitvijo člena 3(2) odločbe Sernam 2 zadostuje za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

230    Iz sodne prakse izhaja, da kadar določeni razlogi neke odločitve zadostujejo, da jo pravno utemeljijo, potem napake v zvezi z drugimi razlogi tega akta v nobenem primeru ne vplivajo na njegov izrek. Poleg tega je treba, če izrek sklepa Komisije temelji na več razlogih, med katerimi vsak zadostuje za utemeljitev tega izreka, tak akt načeloma razglasiti za ničen, samo če nobeden od teh razlogov ni zakonit. V takem primeru napaka ali druga nezakonitost, ki bi vplivala le na enega od stebrov razlogovanja, ne bi mogla zadostovati za utemeljitev razglasitve ničnosti spornega sklepa, saj taka napaka ni mogla odločilno vplivati na izrek, ki ga je sprejela institucija, ki je avtor tega sklepa (glej sodbo z dne 20. oktobra 2011, Eridania Sadam/Komisija, T‑579/08, EU:T:2011:608, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa).

231    V obravnavani zadevi je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke ugotoviti, da je ugotovitev kršitve člena 3(2) odločbe Sernam 2 – in s tem nezdružljivosti državnih pomoči v višini 503 milijone EUR – v izpodbijanem sklepu temeljila na več elementih, od katerih je vsak zadostoval za utemeljitev tega izreka, zato je treba ugotoviti, da zgolj dejstvo, da je eden od teh elementov napačen – to je element v zvezi z opredelitvijo prodaje, naveden zgoraj v točki 108 – še ne zadostuje za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, kar zadeva ugotovitev zlorabe državne pomoči v višini 503 milijone EUR, ki jo je Komisija pogojno odobrila v odločbi Sernam 2.

232    Zato je treba četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

2.     Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker je Komisija menila, da je bila obveznost izterjave državne pomoči v vrednosti 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, prenesena na družbo Financière Sernam in na njene odvisne družbe

233    Tožeča stranka v bistvu trdi, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je to, da je bila ob likvidaciji družbe Sernam državna pomoč v višini 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, knjižena pod obveznosti, zadostovalo za odpravo izkrivljanja konkurence, nastalega zaradi te pomoči, zato v zvezi s tem izpodbija trditev, da je bila obveznost vračila te pomoči prenesena na družbo Financière Sernam in njene odvisne družbe. Na prvem mestu trdi, da – v nasprotju s trditvami Komisije iz točk od 144 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa – v obravnavani zadevi ni izpolnjeno nobeno od meril v zvezi z gospodarsko kontinuiteto v smislu zgoraj v točki 52 navedene sodbe Seleco (EU:C:2003:252). Na drugem mestu trdi, da je bilo to, da je bilo ob likvidaciji družbe Sernam 41 milijonov EUR knjiženih pod obveznosti, v skladu s členom 4 odločbe Sernam 2.

234    Najprej, kot je Sodišče že večkrat razsodilo, vpis terjatve v zvezi z vračilom zadevnih pomoči na seznam terjatev omogoča izpolnitev obveznosti zagotovitve vračila, samo če takrat, ko državni organi ne morejo zagotoviti vračila celotnega zneska pomoči, stečajni postopek povzroči prenehanje podjetja, ki je prejelo nezakonite pomoči, to je popolno prenehanje njegove dejavnosti. Glede tega je treba spomniti, da je namen vračila pomoči, ki so bile razglašene za nezdružljive z notranjim trgom, odpraviti izkrivljanje konkurence, ki ga je povzročila konkurenčna prednost, ki jo je imel prejemnik teh pomoči na trgu v primerjavi s konkurenti, da bi se tako vzpostavil položaj, kakršen je bil pred izplačilom teh pomoči. Če pa je podjetje, ki je prejelo nezakonite pomoči, v stečaju in če je bila ustanovljena družba za nadaljevanje dela dejavnosti tega podjetja v stečaju, lahko nadaljevanje te dejavnosti, če ni zagotovljeno vračilo zadevnih pomoči v celoti, ohranja izkrivljanje konkurence, ki ga povzroča konkurenčna prednost te družbe na trgu v primerjavi z njenimi konkurenti. Taka novoustanovljena družba je lahko tako, če se v njeno korist ta prednost ohrani, zavezana vrniti zadevne pomoči. Tako je med drugim, če se ugotovi, da ima ta družba dejansko korist od konkurenčne prednosti, povezane s prejemanjem teh pomoči, zlasti če pridobi sredstva družbe v stečaju, ne da bi jih plačala po ceni, skladni s tržnimi pogoji, ali če se ugotovi, da se je z ustanovitvijo take družbe obšla obveznost vračila navedenih pomoči. To velja, zlasti če plačilo cene, skladne s tržnimi pogoji, ne bi zadostovalo za odpravo konkurenčne prednosti, povezane s prejemanjem nezakonitih pomoči. V takem primeru zgolj vpis terjatve v zvezi s pomočmi, ki so bile razglašene za nezakonite in neskladne z notranjim trgom, na seznam terjatev ne zadostuje za odpravo izkrivljanja konkurence, ki je tako nastalo (glej sodbi z dne 11. decembra 2012, Komisija/Španija, C‑610/10, ZOdl., EU:C:2012:781, točke od 104 do 107 ter navedena sodna praksa, in z dne 24. januarja 2013, Komisija/Španija, C‑529/09, ZOdl., EU:C:2013:31, točki 107 in 109 ter navedena sodna praksa).

235    V skladu s sodno prakso v zvezi s prodajo sredstev se lahko za presojo, ali je mogoče obveznost izterjave pomoči, izplačane podjetju v težavah, razširiti na novo podjetje, na katero je nekdanje podjetje preneslo nekatera sredstva, če ta prenos izraža gospodarsko kontinuiteto med obema podjetjema, upoštevajo ti elementi: predmet prenosa (sredstva in obveznosti, kontinuiteta delovne sile, sredstva v paketu), cena prenosa, identiteta delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, čas izvedbe prenosa (po začetku preiskave, začetku postopka ali dokončnem sklepu) in nazadnje gospodarski razlogi za transakcijo (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Seleco, EU:C:2003:252, točka 78; sodbi z dne 13. septembra 2010, Helenska republika in drugi/Komisija, T‑415/05, T‑416/05 in T‑423/05, ZOdl., EU:T:2010:386, točka 135, in z dne 28. marca 2012, Ryanair/Komisija, T‑123/09, ZOdl., EU:T:2012:164, točka 155). Vendar Komisiji ni naloženo, da upošteva vse elemente (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Ryanair/Komisija, EU:T:2012:164, točka 156).

236    Ugotoviti je treba, da stranke ne izpodbijajo take analize gospodarske kontinuitete, ampak to, kako jo je Komisija uporabila v obravnavani zadevi.

 Prvi očitek: trditev, da v obravnavani zadevi ni izpolnjeno nobeno od meril v zvezi z gospodarsko kontinuiteto

237    Tožeča stranka trdi, da – v nasprotju s trditvami Komisije iz točk od 144 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa – v obravnavani zadevi ni izpolnjeno nobeno od meril v zvezi z gospodarsko kontinuiteto v smislu zgoraj v točki 52 navedene sodbe Seleco (EU:C:2003:252), ki se nanašajo na predmet prenosa, ceno prenosa, identiteto delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, čas izvedbe prenosa in nazadnje gospodarske razloge za transakcijo.

238    Točka 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa se glasi:

„Najprej, kar zadeva prenos vseh sredstev in obveznosti razen treh finančnih obveznosti […] z družbe [Sernam] na družbo Sernam Xpress, Komisija ugotavlja, da se ta nanaša na podjetje v celoti (glej oddelek 3.2.3). Torej družbi [Sernam] in Sernam Xpress povezuje gospodarska kontinuiteta. […] Poleg tega je bil prenos izveden v okviru skupine. Izveden je bil po sprejetju dokončne odločbe Komisije, s katero je bilo naloženo vračilo pomoči, edini gospodarski razlog zanj pa je bil omogočiti nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam brez upoštevanja pogojev iz člena 3 odločbe Sernam 2. Torej so izpolnjena vsa merila za to, da se dokaže gospodarska kontinuiteta v smislu zadevne odločbe in sodbe Seleco.“

 Predmet prenosa

239    Tožeča stranka trdi, da družbi Financière Sernam ni bila prodana družba Sernam v celoti.

240    Vendar je iz preizkusa tretjega dela četrtega tožbenega razloga – in zlasti iz točk od 134 do 137 zgoraj – razvidno, da je Komisija v točki 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da je bilo prodano podjetje v celoti, s čimer je bil kršen člen 3(2) odločbe Sernam 2.

 Identiteta delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja

241    Tožeča stranka – v nasprotju s trditvami Komisije iz točke 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa – meni, da prenos vseh sredstev in obveznosti družbe Sernam ni bil opravljen znotraj skupine, ker se identiteta delničarjev družbe Financière Sernam razlikuje od identitete delničarja družbe Sernam: delničarji družbe Financière Sernam so namreč člani nekdanje upravne ekipe družbe Sernam, delničar družbe Sernam pa je bila tožeča stranka. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da je družba Financière Sernam tista, ki je nazadnje lastnica sredstev družbe Sernam, shranjenih v družbi Sernam Xpress, in jih uporablja. Zato meni, da merilo v zvezi z identiteto delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja v smislu zgoraj v točki 52 navedene sodbe Seleco ni izpolnjeno.

242    To trditev je treba zavrniti, saj je treba v tej fazi utemeljitve, ki jo je podala Komisija, presoditi gospodarsko kontinuiteto med družbama Sernam in Sernam Xpress. Komisija je namreč šele po tem, ko je ugotovila gospodarsko kontinuiteto med družbama Sernam in Sernam Xpress (v točkah od 144 do 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa), v točki 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa sklenila, da je bilo razpolaganje z nezdružljivo pomočjo nazadnje preneseno na družbo Financière Sernam, saj se je ta združila z družbo Sernam Xpress.

243    Zato je Komisija v točki 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da je bil prenos z družbe Sernam na družbo Sernam Xpress izveden znotraj skupine tožeče stranke.

 Čas prenosa

244    Tožeča stranka v zvezi s časom prenosa sredstev v svežnju trdi, da so bile v zgoraj v točki 52 navedenih sodbah Seleco (EU:C:2003:252), SMI (EU:C:2004:238) in CDA (EU:T:2005:364) zatrjevane transakcije „izogibanja“, ki jih je ugotovila Komisija, izvedene ali v postopku formalne preiskave ali v času, ko so pristojni nacionalni organi pričakovali, da bo Komisija začela postopek preiskave. V obravnavani zadevi pa naj bi se prenos sredstev družbe Sernam v svežnju zgodil po sprejetju odločbe Sernam 2 v roku, predpisanem s členom 3(2) te odločbe, in po pravilih iz tega člena, s čimer naj bi bila izključena možnost, da je bil opravljen zaradi izogibanja izterjavi pomoči.

245    Iz točke 144 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija ugotovila, da je bil prenos vseh sredstev in obveznosti opravljen po sprejetju končne odločbe Sernam 2, v zvezi s katero je treba opozoriti, da v členu 2 nalaga izterjavo pomoči v višini 41 milijonov EUR.

246    Ugotoviti je treba, da je čas izvajanja odločbe, ki vključuje možnost prodaje sredstev prejemnika pomoči v svežnju in obveznost izterjave nezakonite in nezdružljive pomoči, vsaj enako ugoden za izogibanje obveznosti izterjave kot faza formalnega postopka preiskave. Formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) PDEU se namreč začne zaradi dvomov v zvezi z obstojem državne pomoči in njeno združljivostjo, medtem ko je ob sprejetju odločbe, s katero je naložena izterjava državne pomoči, odpravljen vsak dvom v zvezi s tem.

247    Poleg tega je iz preizkusa prvega, tretjega, četrtega in petega dela četrtega tožbenega razloga razvidno, da transakcija ni bila izvedena niti v roku (glej točke od 84 do 93 zgoraj) niti v skladu s pravili (glej točke od 110 do 187 zgoraj), določenimi v členu 3(2) odločbe Sernam 2.

 Gospodarski razlogi za transakcijo

248    V zvezi z gospodarskimi razlogi za transakcijo tožeča stranka ob podpori Francoske republike trdi, prvič, da se je morala umakniti iz podjetja, ki je poslovalo z izgubo, in ob tem upoštevati zahteve, določene z odločbo Sernam 2.

249    Drugič, tožeča stranka poudarja, da „navidezne“ družbe Sernam Xpress ni uporabila, ker bi se želela izogniti obveznosti vračila pomoči, temveč je želela le omogočiti, da družba Financière Sernam kupi sredstva družbe Sernam v svežnju in da se ob tem upošteva, da je treba v skladu z odločbo Sernam 2 zagotoviti, da kupec sredstev ne bo imel nobene povezave s tožečo stranko. V zvezi s tem se v podporo trditvi, da je bil t. i. „delni prenos sredstev“ edina transakcija, ki je omogočila pripojitev poslovnih obveznosti sredstvom, ne da bi bilo treba upnike zaprositi za individualno soglasje (da je bilo mogoče izkoristiti učinek prenosa vsega premoženja, ki ga ima ta transakcija), opira na posvetovalni dokument v zvezi s francoskim pravom, ki ga je pripravil profesor francoskega prava. Vendar je zahteva po neodvisnosti kupca v odnosu do tožeče stranke onemogočala izvedbo delnega prenosa sredstev neposredno na družbo Financière Sernam, saj bi sicer tožeča stranka s plačilom prenosa (plačilo v obliki kapitalskih deležev) postala delničarka družbe Financière Sernam. S tem naj bi bilo mogoče pojasniti, zakaj je bilo treba najprej opraviti delni prenos sredstev na družbo Sernam Xpress, nato pa deleže zadnjenavedene prenesti na družbo Financière Sernam.

250    Komisija je v točkah 144 in 147 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bil edini gospodarski razlog omogočiti nadaljevanje dejavnosti družbe Sernam brez upoštevanja pogojev iz člena 3 odločbe Sernam 2.

251    Prvič, že zgoraj v točki 247 je bilo ugotovljeno, da je iz preizkusa prvega, tretjega, četrtega in petega dela četrtega tožbenega razloga razvidno, da pogoji iz člena 3 odločbe Sernam 2 niso bili izpolnjeni. Prav tako je iz preizkusa šestega dela četrtega tožbenega razloga (glej med drugim točke od 189 do 211 zgoraj) razvidno, da – ker gospodarska dejavnost družbe Sernam ni prenehala – namen člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni bil dosežen.

252    Drugič, iz točk od 127 do 129 zgoraj izhaja, da se tožeča stranka za utemeljitev izogibanja pogojem, določenim s členom 3(2) odločbe Sernam 2, ne more sklicevati na omejitve na podlagi nacionalnega prava. Zlasti je treba ugotoviti, da njena utemeljitev, navedena zgoraj v točki 249, temelji na domnevni potrebi po pripojitvi obveznosti sredstvom družbe Sernam. Vendar iz točk od 113 do 119 zgoraj izhaja, da obveznosti ne bi smeli pripojiti prodaji sredstev v svežnju v smislu člena 3(2) odločbe Sernam 2.

 Cena prenosa

253    Kar zadeva ceno prenosa, tožeča stranka ob podpori Francoske republike trdi, prvič, da je bila – v nasprotju s trditvami Komisije v točkah 145 in 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa – negativna cena, ki jo je družba Financière Sernam plačala za sredstva družbe Sernam v svežnju, tržna cena, določena na podlagi preglednega in odprtega javnega razpisa. Tožeča stranka iz istih razlogov še meni, da napotilo iz točke 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa na pogodbeno ravnovesje med njo in družbo Financière Sernam ni upoštevno. Tožeča stranka in Francoska republika zato menita, da ni mogoče niti prejemniku zadevnih sredstev, to je družbi Sernam Xpress, niti njegovemu kupcu, to je v obravnavanem primeru družbi Financière Sernam, naložiti nobenega vračila, in trdita, da bi bilo treba vračilo zahtevati od prodajalca, to je družbe Sernam.

254    Točka 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa se glasi:

„Komisija poleg tega ugotavlja, da prenos na družbo Sernam Xpress ni bil izveden pod tržnimi pogoji. Ta prenos je bil izveden po negativni ceni in o njem ni bilo odločeno v preglednem in odprtem postopku (glej oddelek 3.2.5 [izpodbijanega sklepa]). K negativni ceni v višini 57 milijonov EUR, ki je bila zasnovana kot pomoč za tekoče poslovanje, s katero naj bi pokrili izgube družbe Sernam Xpress v letih od 2005 do 2008, je treba dodati še opustitev terjatve v višini 38,5 milijona EUR, ki jo je imela [tožeča stranka] do družbe [Sernam] (glej točko 27 obrazložitve [izpodbijanega sklepa]). […] [Tožeča stranka] je s kapitalsko injekcijo v višini 57 milijonov EUR družbi Sernam Xpress vsaj za obdobje med letoma 2005 in 2008 omogočila poplačilo teh terjatev v celoti. Če bi, nasprotno, [tožeča stranka] prodala le sredstva po pozitivni ceni, bi bili dolgovi družbe [Sernam] do tretjih oseb poplačani le do višine prihodkov iz prodaje. To še dodatno potrjuje, da za pogodbeno ravnovesje med [tožečo stranko] in družbo Financière Sernam ne veljajo tržni pogoji.“

255    Trditev, da je negativna cena, ki je bila plačana v obravnavani zadevi, tržna cena, postavljena na podlagi preglednega in odprtega javnega razpisa, je treba zavrniti, saj je iz preizkusa petega dela četrtega tožbenega razloga razvidno, da ponudbe upravne ekipe ni mogoče obravnavati, kot da je bila predložena v preglednem in odprtem postopku. Iz istih razlogov je treba torej zavrniti tudi grajo v zvezi z napotilom na pogodbeno ravnovesje med tožečo stranko in družbo Financière Sernam.

256    Iz točke 207 zgoraj še izhaja, da je bil obseg prevzemne ponudbe upravne ekipe določen za namene financiranja novega načrta za sanacijo družbe Sernam in potrebne dokapitalizacije za obvladovanje izgub, ocenjenih za obdobje 2005–2008. Torej je Komisija v točki 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa prav tako upravičeno poudarila, da je treba k negativni ceni v višini 57 milijonov EUR, ki je bila zasnovana kot pomoč za tekoče poslovanje za kritje izgub družbe Sernam Xpress v letih od 2005 do 2008, dodati še opustitev terjatve v višini 38,5 milijona EUR, ki jo je imela tožeča stranka do družbe Sernam.

257    Drugič, tožeča stranka v več delih tožbenih razlogov in v nekaj tožbenih razlogih trdi, da je bila negativna cena 57 milijonov EUR potrjena z več neodvisnimi izvedenskimi študijami, pri čemer se sklicuje na poročilo z dne 21. julija 2005, ki ga je pripravil revizijski oddelek banke X, to je njene svetovalne banke, ki je pripravila razpis, na poročilo revizijskega podjetja (v nadaljevanju: revizijsko podjetje Y) z dne 3. junija 2005 (posodobljeno leta 2008) – ti poročili je sama financirala – na poročilo druge banke (banke Z) z dne 18. julija 2005, ki ga je financiral odbor za deleže in prenose, ter na mnenje odbora za deleže in prenose 2005-AC 2 z dne 22. julija 2005, ki je na podlagi skladnosti izvedenskih študij menil, da se zdi projekt prenosa „rešitev, s katero se novi družbi Sernam zagotovijo ne nerazumne možnosti za uspeh, hkrati pa je za tožečo stranko najmanj draga“.

258    V zvezi s tem je treba opozoriti, da bi bilo treba prodajo sredstev v svežnju v skladu s členom 3(2) odločbe Sernam 2 opraviti po tržni ceni „s pomočjo preglednega in odprtega postopka“. Prav tako je bilo v členu 4 odločbe Sernam 2 pojasnjeno, da mora biti „[v]saka delna ali celotna prodaja [družbe] Sernam[…] […] izvedena po tržni ceni ter s pomočjo preglednega postopka, odprtega za vse nje[ne] konkurente“. Torej je Komisija v odločbi Sernam 2 zahtevala, da se tržna cena določi na podlagi preglednega in odprtega javnega razpisa, kar se v obravnavani zadevi ni upoštevalo (glej točke od 160 do 187 zgoraj).

259    Vsekakor se dve od zadevnih poročil, in sicer poročilo revizijskega podjetja Y in poročilo banke Z, nanašata le na vprašanje uporabe merila zasebnega vlagatelja, to je na primerjavo stroškov predvidenega prenosa s stroški morebitne likvidacije družbe Sernam, zato ju z vidika vprašanja, ali je bila cena, plačana za sredstva in obveznosti družbe Sernam, tržna cena, ni mogoče upoštevati. Prav tako se navedeni odlomek mnenja odbora za deleže in prenose nanaša na primerjavo med stroški prenosa in stroški likvidacije družbe Sernam. Poleg tega je treba v zvezi s sklepi revizijskega oddelka banke X z dne 21. julija 2005 ugotoviti, da je bila ta izvedenska študija opravljena po predložitvi ponudbe upravne ekipe in na podlagi te ponudbe (ter poslovnega načrta za obdobje 2005–2008, ki ga je pripravila upravna ekipa).

260    Torej tožeča stranka neupravičeno trdi, da izvedenske študije, ki jih je predložila, potrjujejo to, da je bila prodajna cena tržna cena.

261    Tretjič, tožeča stranka Komisiji očita, da je v zadnjih dveh stavkih točke 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da bi se v primeru prodaje zgolj sredstev po pozitivni ceni dolgovi družbe Sernam do tretjih oseb poravnali le do zneska prihodkov od prodaje. V zvezi s tem trdi, da se v nacionalnem pravu s členom L1224‑1 zakonika o delovnih razmerjih zahteva, da se ob prodaji sredstev v svežnju ne prenesejo le dolgovi, ampak tudi zaposleni, za nakup takih sredstev v svežnju pa ne bi noben prevzemnik ponudil pozitivne cene.

262    Trditev tožeče stranke zoper zadnja dva stavka točke 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa je treba zavrniti kot neupoštevno. Trditev, ki jo graja tožeča stranka, je Komisija namreč predstavila le zaradi popolnosti ob preostalih ugotovitvah iz začetka iste točke obrazložitve, in sicer kot okoliščino, ki „še dodatno potrjuje“, da se pogodbeno ravnovesje med tožečo stranko in družbo Financière Sernam ne ujema s tržnimi pogoji. Ker je Komisija na začetku točke 145 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno ugotovila, da negativna cena prenosa na družbo Sernam Xpress ni bila določena v preglednem in odprtem postopku, s trditvami v zvezi z zadnjima dvema stavkoma te točke obrazložitve ni mogoče utemeljiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.

263    Četrtič, tožeča stranka Komisiji očita, da je v točki 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bila negativna cena 57 milijonov EUR višja od najboljše ponudbe, ki jo je prejela v neuspelem javnem razpisu, to je negativne cene 56,4 milijona EUR (ponudba ponudnika 5 iz drugega kroga), saj v zvezi s tem trdi, da ta ponudba iz drugega kroga ni bila zavezujoča in je torej ne smemo upoštevati.

264    Iz točke 167 zgoraj izhaja, da je Komisija v točki 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno trdila, da je bila negativna ponudba v višini 57 milijonov EUR manj zanimiva kot negativna ponudba v višini 56,4 milijona EUR, ki jo je v drugem krogu predložil konzorcij pod vodstvom ponudnika 5. V zvezi s tem trditev tožeče stranke, da zanimanja, ki ga je pokazal konzorcij, oblikovan skupaj s ponudnikom 5, ne smemo upoštevati kot primerjavo, ker v nasprotju s ponudbo upravne ekipe ni bila zavezujoča, ni mogoče upoštevati, saj je iz preizkusa petega dela četrtega tožbenega razloga razvidno, da ni mogoče nič bolj upoštevati niti ponudbe upravne ekipe, saj ni bila predložena v preglednem in odprtem postopku javnega razpisa.

265    Iz navedenega (glej točke od 237 do 264 zgoraj) je razvidno, da je Komisija v točki 148 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno sklenila, da je imela družba Sernam Xpress zaradi prenosa dejavnosti z družbe Sernam na družbo Sernam Xpress še naprej dejansko korist zaradi konkurenčne prednosti, povezane s prejetjem dodeljenih pomoči, saj je navedeni družbi povezovala gospodarska kontinuiteta.

266    Nadalje Francoska republika navaja sodno prakso v zvezi s prodajo delnic, v skladu s katero se, če je podjetje, ki je prejelo nezakonito državno pomoč, kupljeno po tržni ceni, torej po najvišji ceni, ki jo je bil za to družbo v položaju, v katerem se je znašla zlasti po tem, ko je bila deležna državnih pomoči, v običajnih konkurenčnih pogojih pripravljen plačati zasebni vlagatelj, šteje, da je bil element pomoči ocenjen na podlagi tržne cene in je bil vključen v nakupno ceno. V takih okoliščinah kupca ni mogoče obravnavati, kot da je dobil prednost glede na druge subjekte na trgu. Vendar če je načeloma bila družba, ki je prejela pomoč, prodana po tržni ceni, prodajna cena odraža posledice prejšnje pomoči in koristi pomoči obdrži prodajalec navedene družbe. V tem primeru bi morala biti vzpostavitev prejšnjega stanja primarno zagotovljena tako, da prodajalec vrne pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2001, Banks, C‑390/98, Recueil, EU:C:2001:456, točki 77 in 78). Francoska republika meni, da bi s tem, da bi prodanemu podjetju, to je družbi Sernam Xpress, naložili vračilo nezakonite in nezdružljive pomoči, nazadnje kaznovali kupca tega podjetja, to je družbo Financière Sernam, ki naj bi s plačilom tega podjetja po tržni ceni že plačal nezakonito in nezdružljivo pomoč. Po mnenju Francoske republike bi moral tako kupec delnic prodanega podjetja navedeno nezakonito in nezdružljivo pomoč plačati dvakrat.

267    Vendar, prvič – kot izhaja iz točk 138 in 149 obrazložitve izpodbijanega sklepa in opombe št. 32 k temu sklepu – se v sodni praksi razlikuje med kupcem delnic in družbo prejemnico nezakonite pomoči, katere delnice se prodajo. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da to, da delničar proda delnice družbe prejemnice nezakonite pomoči tretji osebi, ne vpliva na obveznost izterjave (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo Seleco, EU:C:2003:252, točka 83) in da – če podjetje, ki so mu bile podeljene nezakonite državne pomoči, ohrani pravno osebnost in še naprej za svoj račun opravlja dejavnosti, subvencionirane z državnimi pomočmi – običajno to podjetje ohrani konkurenčno prednost, povezano s temi pomočmi, zato mora to podjetje vrniti znesek, ki se ujema z zneskom navedenih pomoči. Od kupca torej ni mogoče zahtevati vračila tovrstnih pomoči (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo SMI, EU:C:2004:238, točka 81).

268    Zato je Komisija v točki 149 obrazložitve izpodbijanega sklepa iz te sodne prakse upravičeno izpeljala, da družba Sernam Xpress zaradi prodaje deležev te družbe družbi Financière Sernam ni bila razrešena obveznosti vračila pomoči v višini 41 milijonov EUR.

269    Trditve Francoske republike in tožeče stranke v zvezi s tem, da bi moral zaradi takega sklepanja kupec delnic ceno nezakonite in nezdružljive pomoči plačati dvakrat, je treba zavrniti. Kot namreč poudarja Komisija, ima lahko navedeno ločevanje med kupcem delnic in prodano družbo praktične posledice, saj v tem primeru kupec delnic razen v posebnih okoliščinah ni dolžan vrniti pomoči, podeljene kupljenemu podjetju, dokler ima kupljeno podjetje v lasti v obliki družbe z omejeno odgovornostjo.

270    Drugič, v nasprotju tistim, kar izhaja iz trditev Francoske republike, obveznost vračila nezakonite in nezdružljive pomoči v višini 41 milijonov EUR ni bila prenesena na družbo Financière Sernam kot na kupca deležev družbe Sernam Xpress, temveč kot na pravno naslednico te družbe, saj se je 30. junija 2011 združila z družbo Sernam Xpress na podlagi učinka prenosa vsega premoženja, ki je bil opravljen v tej transakciji (glej točko 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker je Komisija pravno zadostno dokazala gospodarsko kontinuiteto med družbama Sernam in Sernam Xpress (glej točke od 237 do 265 zgoraj) in tožeča stranka ne izpodbija združitve družb Sernam Xpress in Financière Sernam, je treba to sklepanje potrditi.

271    Nazadnje Francoska republika še trdi, da je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno merilo zasebnega vlagatelja, saj – kot naj bi to pokazala v dopisih z dne 8. oktobra 2008 in 5. maja 2009 – naj bi bili stroški prodaje sredstev družbe Sernam družbi Financière Sernam v svežnju nižji od stroškov, ki bi jih nosila tožeča stranka v primeru prisilne likvidacije družbe Sernam.

272    Vendar je treba ugotoviti, da te trditve Francoske republike v zvezi z merilom zasebnega vlagatelja niso povezane z obveznostjo izterjave 41 milijonov EUR, ampak se nanašajo na opredelitev t. i. „novih“ pomoči v izpodbijanem sklepu ob upoštevanju člena 107(1) PDEU. Teh trditev v okviru tega tožbenega razloga tako ni mogoče upoštevati.

273    Torej je Komisija v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v zgoraj v točki 234 navedeni sodbi Komisija/Španija (EU:C:2012:781), upravičeno menila, da v obravnavani zadevi zgolj to, da je bila pomoč, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, ob likvidaciji knjižena pod obveznosti, ni zadostovalo za odpravo izkrivljanja konkurence, ki ga je povzročila navedena pomoč.

274    Zato je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti.

 Drugi očitek: trditev, da je bilo to, da je bil znesek 41 milijonov EUR ob likvidaciji družbe Sernam knjižen pod obveznosti, v skladu s členom 4 odločbe Sernam 2

275    Tožeča stranka trdi, da je bilo to, da je bil znesek pomoči, ki je bila v odločbi Sernam 2 razglašena za nezakonito in nezdružljivo, ob likvidaciji družbe Sernam knjižen pod obveznosti, v skladu s členom 4 odločbe Sernam 2, ki je določal, da bo v primeru delne ali celotne prodaje družbe Sernam po tržni ceni v preglednem postopku, odprtem za vse njene konkurente, za vračilo pomoči v višini 41 milijonov EUR odgovorna „družba Sernam, če bo ta še naprej obstajala“. Tožeča stranka trdi, da člen 4 odločbe Sernam 2 nikjer ne napotuje na prenehanje gospodarske dejavnosti družbe Sernam in le razlikuje glede na to, ali bo družba Sernam še naprej obstajala ali ne.

276    Komisija v točki 135 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdi, da je „[s] členom 4 [odločbe Sernam 2] uvedeno razlikovanje glede na to, ali gospodarska dejavnost družbe Sernam preneha ali ne[, ter da, č]e ta dejavnost ne bi več obstajala, pomoči ne bi bilo treba izterjati od oseb, ki bi sredstva kupile po tržni ceni v okviru preglednega in odprtega postopka“.

277    V skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v zgoraj v točki 234 navedeni sodbi Komisija/Španija (EU:C:2012:781), je treba pomoč izterjati pri družbi, ki nadaljuje gospodarsko dejavnost podjetja, ki je sprva imelo koristi od prednosti, povezane z dodelitvijo državnih pomoči, in ki ima zato še naprej dejansko korist zaradi te prednosti.

278    V kontekstu izterjave državnih pomoči je lahko napotilo na nadaljnji obstoj družbe Sernam iz člena 4 odločbe Sernam 2 pomenil le napotilo na ohranitev gospodarske dejavnosti družbe Sernam.

279    Zato tožeča stranka neupravičeno trdi, da je bilo to, da je bilo 41 milijonov EUR ob likvidaciji družbe Sernam knjiženih pod obveznosti, v skladu s členom 4 odločbe Sernam 2, saj je iz preizkusa prvega očitka razvidno, da je družba Sernam gospodarsko še naprej obstajala znotraj družbe Sernam Xpress in nato družbe Financière Sernam.

280    Zato je treba drugi očitek zavrniti.

281    Iz tega izhaja, da je treba peti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

3.     Šesti tožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker je Komisija menila, da so ukrepi iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 v zvezi s prenosom sredstev družbe Sernam v svežnju nove državne pomoči v korist družb Sernam Xpress in Financière Sernam

282    Šesti tožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. V okviru prvega dela tega tožbenega razloga tožeča stranka Komisiji očita, da je v točkah od 154 do 158 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da merila zasebnega vlagatelja pri prodaji po negativni ceni ni mogoče uporabiti, kar zadeva opredelitev ukrepov iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 – to je dokapitalizacije v višini 57 milijonov EUR neto, opustitve terjatev v višini 38,5 milijona EUR in poroštev (v nadaljevanju: sporni ukrepi) – za državne pomoči. V okviru drugega dela tega tožbenega razloga tožeča stranka Komisiji očita, da je v točkah od 159 do 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da sta družbi Sernam Xpress in Financière Sernam s spornimi ukrepi pridobili prednost.

 Prvi del: trditev, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je menila, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti merila zasebnega vlagatelja

283    Tožeča stranka ob podpori Francoske republike v bistvu meni, da je bilo za sporne ukrepe mogoče uporabiti merilo zasebnega vlagatelja, ker iz sodne prakse izhaja, da je treba za opredelitev, ali privatizacija podjetja po negativni ceni vsebuje elemente državne pomoči, presoditi, ali bi bil v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj, ki se po velikosti lahko primerja s subjekti, ki upravljajo javni sektor, pri prodaji navedenega podjetja pripravljen vložiti tako velik kapital ali pa bi se odločil za njegovo likvidacijo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. januarja 2003, Nemčija/Komisija, C‑334/99, Recueil, EU:C:2003:55, točka 133 in navedena sodna praksa) (v nadaljevanju: merilo zasebnega vlagatelja tipa Gröditzer).

284    Tožeča stranka in Francoska republika menita, da v obravnavani zadevi v okviru opravljenega prenosa ni bila podeljena nobena državna pomoč, saj so bili celotni stroški nižji od stroškov, ki jih je bilo mogoče predvideti v primeru likvidacije družbe Sernam, kar naj bi dokazali z elementi, ki sta jih Komisiji predložili v upravnem postopku.

285    Tožeča stranka s svojimi trditvami ob podpori Francoske republike v bistvu izpodbija razloga, ki ju je Komisija navedla v točkah 154 in 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa in s katerima je utemeljila neupoštevnost merila zasebnega vlagatelja tipa Gröditzer, kot je opisano zgoraj v točki 283.

286    Prvi razlog za neupoštevnost merila zasebnega vlagatelja je predstavljen v točki 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Komisija je v njej menila, da se pri izterjavi pomoči ne uporablja načelo zasebnega vlagatelja, saj država pri izterjavi pomoči izpolnjuje obveznosti, ki so ji naložene po pravu Unije, in ne deluje kot država delničarka.

287    Drugi razlog za neupoštevnost merila zasebnega vlagatelja je predstavljen v točki 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Komisija je v njej v bistvu menila, da je na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 prodaja sredstev izenačena z izravnalnimi ukrepi, naloženimi na podlagi člena 3(1), iz točke 40 Smernic za reševanje in prestrukturiranje pa izhaja, da opustitve deficitne dejavnosti ni mogoče šteti za izravnalni ukrep. Komisija je navedla, da negativna cena, za katero sta se dogovorili tožeča stranka in družba Financière Sernam, kaže na to, da gre za opustitev deficitne dejavnosti, ki je ni mogoče šteti za izravnalni ukrep. Sklenila je, da se v obravnavanem primeru negativna cena ujema s pomočjo, ki je bila podjetju podeljena za tekoče poslovanje, in torej z njo že po naravi ni mogoče ublažiti izkrivljanj konkurence.

288    Iz točke 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da Komisija neuporabo merila zasebnega vlagatelja utemeljuje s posebnimi okoliščinami obravnavane zadeve, ki se nanašajo na to, da je tožeča stranka nepravilno izvedla izravnalni ukrep, ki je bil postavljen kot pogoj za združljivost pomoči za prestrukturiranje v višini 503 milijone EUR. Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti trditve tožeče stranke v zvezi z navedenim drugim razlogom za neuporabo merila zasebnega vlagatelja.

289    Kar zadeva drugi razlog za neuporabo merila zasebnega vlagatelja iz točke 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožeča stranka v bistvu navaja dva očitka. V zvezi s tem na prvem mestu meni, da prodaja sredstev v svežnju ni bila alternativa za izravnalne ukrepe iz člena 3(1) odločbe Sernam 2, na drugem mestu pa, da izvajanje izravnalnega ukrepa, ki je pogoj za združljivost pomoči, še ni ovira za uporabo merila zasebnega vlagatelja, saj izvajanje izravnalnih ukrepov ni nikoli naloženo državi kot javni oblasti.

290    V skladu s sodno prakso Sodišča ima pojem državne pomoči, kot je opredeljen v Pogodbi, pravno naravo in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora sodišče Unije načeloma ter upoštevajoč konkretne dejavnike spora, o katerem odloča, in tehničnost ali zapletenost presoje, ki jo je opravila Komisija, opraviti celosten nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 1 PDEU (glej sodbo z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, ZOdl., EU:C:2008:757, točka 111 in navedena sodna praksa).

291    V skladu s sodno prakso iz načela enakega obravnavanja javnih in zasebnih podjetij izhaja, da kapitala, ki ga da država neposredno ali posredno na razpolago podjetju, v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, ni mogoče šteti za državno pomoč (sodba z dne 16. maja 2002, Francija/Komisija, C‑482/99, Recueil, EU:C:2002:294, točka 69 in navedena sodna praksa). Ta presoja se za javna podjetja načeloma opravi z uporabo načela zasebnega vlagatelja (sodba z dne 5. junija 2012, Komisija/EDF, C‑124/10 P, ZOdl., EU:C:2012:318, točka 78 in navedena sodna praksa).

292    Sodišče je razsodilo, da je uporaba merila zasebnega vlagatelja na koncu odvisna od tega, ali država članica kot delničarka in ne kot javna oblast dodeli gospodarsko prednost podjetju, katerega lastnica je (zgoraj v točki 291 navedena sodba Komisija/EDF, EU:C:2012:318, točka 81, in sodba z dne 3. aprila 2014, Komisija/Nizozemska in ING Groep, C‑224/12 P, ZOdl., EU:C:2014:213, točka 31). Intervencij države, katerih namen je izpolnitev obveznosti, ki jih ima država kot javna oblast, namreč ni mogoče primerjati z obveznostmi zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (sodba z dne 15. decembra 2009, EDF/Komisija, T‑156/04, ZOdl., EU:T:2009:505, točka 228). Zlasti so v zvezi s tem upoštevni narava in predmet tega ukrepa, okvir, v katerega se uvršča, želeni cilj ter pravila, ki veljajo za ta ukrep (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija/EDF, EU:C:2012:318, točka 86).

 Prvi očitek zoper točko 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa: trditev, da prodaja sredstev v svežnju ni bila alternativa za izravnalne ukrepe iz člena 3(1) odločbe Sernam 2

293    Tožeča stranka v utemeljitev očitka navaja tri argumente.

294    Prvič, tožeča stranka meni, da ni mogoče šteti, da je prodaja vseh sredstev družbe Sernam izenačena z izravnalnimi ukrepi iz člena 3(1) odločbe Sernam 2, torej z osredotočenjem na dejavnost hitrega blokvlaka in umikom iz dejavnosti cestnega prometa.

295    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se člen 3(2) odločbe Sernam 2 ujema z izvedbo enega od dveh alternativnih pogojev za združljivost pomoči za prestrukturiranje, določenih s členom 3 odločbe Sernam 2, kar zadeva ukrepe za preprečevanje izkrivljanja konkurence, ki ga je povzročila pomoč za prestrukturiranje, in za zagotovitev posebnih nadomestil konkurentom. To izhaja zlasti iz naslova točke, ki vsebuje obrazložitev pogojev iz člena 3 odločbe Sernam 2, to je točke 6.3.7, naslovljene „Preprečevanje izkrivljanja konkurence – posebna nadomestila“, ki vključuje točke od 200 do 217 obrazložitve odločbe Sernam 2, že navedene zgoraj v točkah 191 in 193.

296    Člen 3(2) odločbe Sernam 2 je alternativa, izenačena s pogoji iz odstavka 1 istega člena, saj se ti pogoji uporabljajo „[o]b upoštevanju odstavka 2“. Kot izhaja iz točke 194 zgoraj, ima v skladu s točko 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 sprostitev tržnih deležev družbe Sernam v korist neodvisnega kupca prek prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju po tržni ceni v preglednem in odprtem postopku enak cilj kot umik s trga cestnega prometa, na katerem je bila ugotovljena presežna zmogljivost, to je zagotoviti nadomestilo za izkrivljanje konkurence. Po tej predpostavki bi namreč subvencionirana dejavnost družbe Sernam popolnoma prenehala.

297    Torej tožeča stranka neupravičeno trdi, da v obravnavani zadevi prodaje vseh sredstev družbe Sernam istemu kupcu v svežnju ni mogoče šteti za izenačeno z ukrepi osredotočenja na dejavnost hitrega blokvlaka in umika iz dejavnosti cestnega prometa.

298    Drugič, tožeča stranka trdi, da bi bilo v skladu s točko 217 obrazložitve odločbe Sernam 2 izravnalne ukrepe iz člena 3(1) odločbe Sernam 2 mogoče utemeljiti z nadaljnjim obstojem družbe Sernam v pravni obliki izpred prodaje.

299    Vendar iz točk 191 in 192 zgoraj izhaja, da je treba to trditev zavrniti, saj je upoštevanje pogojev iz člena 3(1) odločbe Sernam 2 utemeljeno z ohranitvijo gospodarske dejavnosti prejemnika pomoči za prestrukturiranje na trgu, ne pa zgolj z dejstvom, da se ohrani njegova pravna osebnost.

300    Tretjič, tožeča stranka meni, da bi morala Komisija, če je prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju zasnovala kot enakovredno izravnalnim ukrepom, naloženim s členom 3(1) odločbe Sernam 2, v tej odločbi pojasniti, da prodaja po negativni ceni ni mogoča, saj je bila v celoti seznanjena s finančnim položajem družbe Sernam in bi morala pričakovati, da se to lahko zgodi.

301    Tudi to trditev je treba zavrniti. Ker je pogoj v zvezi s prodajo sredstev v svežnju izključeval obveznosti, je bila v obravnavani zadevi možnost, da bo določena negativna cena, izključena že po opredelitvi, kot to izhaja iz točk od 154 do 158 zgoraj.

302    Torej je treba prvi očitek zoper točko 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 287 zgoraj) zavrniti.

 Drugi očitek zoper točko 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa: trditev, da bi bila lahko izvedba izravnalnega ukrepa naložena prejemniku pomoči ali državi kot delničarki, ne pa državi kot javni oblasti

303    Tožeča stranka trdi, da v primeru izvedbe izravnalnega ukrepa, naloženega s sklepom Komisije, stroške izravnalnega ukrepa vsekakor nosi podjetje, ki je prejelo pomoč za prestrukturiranje, ne pa država kot javna oblast.

304    Tožeča stranka in Francoska republika še trdita, da javno podjetje – in, če je to primerno, prek njega država – če se na podlagi sklepa Komisije odloči za prodajo ene od odvisnih družb ali vseh svojih sredstev oziroma njihovega dela, deluje kot delničar. Zato naj bi bili sporni ukrepi – glede na svojo naravo, predmet in cilj – naložba, primerljiva z naložbo zasebnega vlagatelja.

305    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da – v nasprotju s trditvami tožeče stranke in Francoske republike – prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni bila odločitev, ki bi jo lahko sprejel zasebni vlagatelj v „običajnih“ tržnih razmerah, zato da bi čim bolj povečal dobiček in čim bolj zmanjšal izgube v skladu z gospodarsko racionalnostjo.

306    Namen logike, na kateri temeljijo izravnalni ukrepi, določeni s členom 3 odločbe Sernam 2, je namreč preprečiti kakršno koli čezmerno izkrivljanje konkurence, nastalo zaradi podelitve pomoči za prestrukturiranje, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za pogojno združljivo.

307    Torej so lahko ti izravnalni ukrepi tako prejemnika pomoči kot njegovega delničarja prisilili v rešitev, ki z vidika čiste finančne donosnosti ni bila optimalna in ki je zasebni vlagatelj v t. i. „običajnih“ tržnih razmerah ne bi obravnaval kot možnost.

308    Prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju je v obravnavani zadevi pomenila, da se prodajo sredstva s pozitivno vrednostjo, za katera ni nujno, da bi jih prejemnik pomoči prodal, če bi pri tem upošteval zgolj gospodarsko racionalnost.

309    Torej se je izravnalna logika prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju, na katero je bilo opozorjeno v točki 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razlikovala od logike zasebnega gospodarskega subjekta, ki bi si prizadeval za povečanje dobička ali – v obravnavanem primeru – za zmanjšanje izgub.

310    Poleg tega je iz preizkusa tretjega, četrtega in šestega dela četrtega tožbenega razloga zgoraj razvidno, da se na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2 ni prodajala celotna družba, ki je poslovala z izgubo, temveč so se prodajala zgolj sredstva s pozitivno gospodarsko vrednostjo. V obravnavani zadevi je ponudba upravne ekipe vključevala zahteve po dokapitalizaciji, opustitvi terjatev in poroštvih prodajalca, ker je bila prodana družba Sernam, ki je potrebovala financiranje, v celoti. Sporni ukrepi torej izhajajo neposredno iz kršitve člena 3(2) odločbe Sernam 2 in niso nikakor povezani z uporabo merila zasebnega vlagatelja.

311    Torej je treba drugi očitek zoper točko 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavrniti.

312    V takih okoliščinah ni treba več preučiti preostalih trditev v zvezi s prvim razlogom, s katerim je Komisija utemeljila neupoštevnost merila zasebnega vlagatelja in se je nanašal na t. i. kontekst „izterjave“ državnih pomoči.

313    Glede na navedeno je treba prvi del šestega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga: trditev, da nobeden od spornih ukrepov ne pomeni prednosti v korist družb Sernam Xpress in Financière Sernam

314    Tožeča stranka v bistvu izpodbija to, da sta družbi Sernam Xpress in Financière Sernam zaradi dokapitalizacije in opustitve terjatev pridobili prednosti. Najprej se v zvezi s poroštvi sklicuje na neobrazložitev, saj v izpodbijanem sklepu ni nikjer navedeno, ali ta odstopajo od običajnih pogojev prodaje, ki jo opravi zasebni prodajalec. Dalje, v zvezi s tem podredno še trdi, da vsako poroštvo podeli zasebni prodajalec. Nazadnje v bistvu še meni, da družbi Sernam Xpress in Financière Sernam zaradi teh poroštev nista pridobili prednosti, ker je bil njihov znesek nizek in niso bila uporabljena.

315    Prvič, tožeča stranka meni, da družba Financière Sernam – ali katero koli od podjetij – z dokapitalizacijo družbe Sernam za namene prenosa njenih sredstev v svežnju ni pridobila nobene prednosti, ker je bil ta prenos izveden po tržni ceni.

316    Ugotoviti je treba, da se Komisija v izpodbijanem sklepu o vprašanju prednosti, ki jo je pridobila družba Financière Sernam, ni izrekla z vidika te družbe kot kupca deležev družbe Sernam Xpress, temveč z vidika te družbe kot pravne naslednice družbe Sernam Xpress po njuni združitvi.

317    V zvezi s tem je Komisija v točki 159 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč pojasnila, da sta se družbi Sernam Xpress in Financière Sernam, „pozneje združili, [zato] ni treba razlikovati med prednostmi, podeljenimi en[i] ali drug[i] od njiju“. Tako sklepanje je uporabila za vse sporne ukrepe, tudi dokapitalizacijo.

318    Poleg tega se točka 172 obrazložitve izpodbijanega sklepa glasi:

„Komisija se je v točki 164 obrazložitve odločitve o začetku postopka še spraševala, ali se negativna cena, ki jo je ‚plačala‘ družba Financière Sernam, ujema s tržno vrednostjo. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da sta se družbi Sernam Xpress in Financière Sernam medtem združili in da morebitna pomoč družbi Financière Sernam s previsoko negativno ceno ne more biti višja od 57 milijonov EUR pomoči, ki jo je družba Sernam Xpress prejela kot novo pomoč. Zato se ni treba dodatno izrekati o vprašanju morebitne pomoči kupcu.“

319    Kar zadeva družbo Sernam, je dokapitalizacija te družbe nedvomno finančna prednost v primerjavi z njenimi konkurenti. Poleg tega je iz preizkusa prvega dela šestega tožbenega razloga razvidno, da Komisija v posebnem primeru obravnavane zadeve ravnanja države upravičeno ni primerjala z ravnanjem zasebnega vlagatelja v običajnih tržnih razmerah. Torej je treba finančno prednost, ki jo predstavlja ta dokapitalizacija, obravnavati kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

320    Poleg tega iz petega tožbenega razloga izhaja, da obstaja gospodarska kontinuiteta med družbama Sernam in Sernam Xpress ter da je bila zato prednost, povezana z dokapitalizacijo, prenesena na družbo Sernam Xpress. Vsekakor je treba ugotoviti, da tudi če bi bila prodajna cena tržna cena, to še ne bi pomenilo, da družba Sernam Xpress – v zvezi s katero je bilo zgoraj pokazano, da je še naprej opravljala dejavnosti družbe Sernam, za katere so bile podeljene državne pomoči – ni ohranila prednosti, ki izhaja iz vseh zadevnih državnih pomoči, tudi dokapitalizacije v višini 57 milijonov EUR neto (glej v tem smislu zgoraj v točki 52 navedeno sodbo SMI, EU:C:2004:238, točki 80 in 81).

321    Torej je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 160 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da je „[d]ružba Sernam […] z dokapitalizacijo v višini 57 milijonov EUR, ki jo je izvedla [tožeča stranka], pridobila precejšnjo finančno prednost, ki je njeni konkurenti ni[so imeli]“, ter da je bila „[t]a prednost […] nato s preostalimi sredstvi in obveznostmi prenesena na družbo Sernam Xpress“.

322    Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, ker je v točki 162 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdila, da je zaradi opustitve terjatev v višini 38,5 milijona EUR, ki jih je imela tožeča stranka do družbe Sernam, družba Sernam Xpress ali Financière Sernam pridobila konkurenčno prednost, saj je ob likvidaciji družbe Sernam dolg knjižila pod obveznosti in ni bila upnica družbe Sernam Xpress ali Financière Sernam.

323    To trditev je treba zavrniti, saj je bila tožeča stranka upnica družbe Sernam ter je iz preizkusa petega tožbenega razloga razvidno, da je obstajala gospodarska kontinuiteta med družbama Sernam in Sernam Xpress, po združitvi družb Sernam Xpress in Financière Sernam pa tudi med zadnjenavedenima. V takih okoliščinah je to, da so bile ob likvidaciji družbe Sernam terjatve knjižene pod obveznosti, enakovredno podelitvi prednosti družbi Sernam Xpress in nato družbi Financière Sernam.

324    Tretjič, tožeča stranka trdi, da Komisija v točkah od 163 do 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni obrazložila svojega sklepanja v zvezi s poroštvi, ki jih je tožeča stranka podelila ob t. i. prenosu „sredstev družbe Sernam v svežnju“, saj v izpodbijanem sklepu ni nikjer navedeno, ali ta poroštva odstopajo od običajnih pogojev prenosa, ki ga opravi zasebni vlagatelj. Tožeča stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da se ob prenosih (sredstev ali podjetij) sistematično podelijo poroštva, zato se pri presoji teh poroštev z vidika državnih pomoči postavlja vprašanje, ali so ta v skladu z ravnanjem zasebnega subjekta v tržnem gospodarstvu (v obravnavani zadevi „zasebnega kupca“ v tržnem gospodarstvu). Tožeča stranka meni, da so lahko poroštva za obveznosti državna pomoč, le če se podelijo pod pogoji, ki ne bi bili sprejemljivi za zasebnega prodajalca v tržnem gospodarstvu.

325    V skladu z Obvestilom Komisije o uporabi členov [107 PDEU] in [108 PDEU] za državno pomoč v obliki poroštev (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 369) lahko neposredna poroštva države ter poroštva podjetij, izdana pod prevladujočim vplivom organov oblasti, pomenijo državno pomoč na enak način kot druge oblike morebitne pomoči.

326    Najprej je treba ugotoviti, da je Komisija to, da je v točkah od 152 do 158 obrazložitve izpodbijanega sklepa zavrnila uporabo merila zasebnega vlagatelja, utemeljila na splošno za vse sporne ukrepe. Torej ji ni bilo treba dodati posebne obrazložitve v zvezi s poroštvi. Zato v zvezi s tem ni mogoče ugotoviti neobrazložitve. Poleg tega je prednost, ki jo predstavlja vsako od teh poroštev v korist družbe Sernam Xpress (in z združitvijo v korist družbe Financière Sernam), ustrezno obrazložena v točkah od 164 do 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

327    Dalje, iz točk od 293 do 313 zgoraj izhaja, da Komisija za sporne ukrepe, med katere spadajo tudi poroštva, upravičeno ni uporabila merila zasebnega vlagatelja. Torej podrednih trditev tožeče stranke, s katerimi želi ta dokazati, da naj bi vsako poroštvo podelil zasebni prodajalec, ni mogoče sprejeti.

328    Nazadnje je treba iz spodaj navedenih razlogov zavrniti tudi trditve, s katerimi tožeča stranka izpodbija to, da sta družbi Sernam Xpress in Financière Sernam z vsakim od poroštev morda pridobili prednost.

 Poroštvo v zvezi z ureditvijo platforme v Valentonu in poroštvo v zvezi s povišanjem najemnin za nove obratovalne lokacije

329    Tožeča stranka poudarja, da je bil znesek poroštva v zvezi z ureditvijo platforme v Valentonu, potrebne za uporabo hitrega blokvlaka, pri čemer je bila za morebitno zamudo pri izvedbi del določena globa v višini 1 milijon EUR, in poroštva v zvezi s povišanjem najemnin za nove obratovalne lokacije, pri čemer razlika ni smela presegati 3 milijonov EUR, in sicer v omejenem obdobju treh let, omejen in da ti poroštvi nista bili nikoli uporabljeni.

330    Najprej, Komisija je v točki 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da je bila s tema poroštvoma podeljena prednost, saj bi morali družbi Sernam Xpress in Financière Sernam, če ju ne bi bilo, zadevne stroške nositi sami.

331    Dalje, kar zadeva trditve tožeče stranke, utemeljene s sorazmerno nizkim zneskom spornih pomoči, je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, a priori ne izključujeta možnosti, da bi bila trgovina med državami članicami prizadeta (glej sodbo z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, Recueil, EU:C:2003:415, točka 81 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 4. aprila 2001, Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia/Komisija, T‑288/97, Recueil, EU:T:2001:115, točka 44 in navedena sodna praksa).

332    Nazadnje je treba še opozoriti, da je v skladu s točko 2.1.2 Obvestila o državni pomoči v obliki poroštev, navedenega zgoraj v točki 325, dejstvo, da poroštva niso bila izplačana, za opredelitev prednosti brezpredmetno, saj je pomoč dodeljena v trenutku, ko je izdano poroštvo, in ne v trenutku, ko je poroštvo uveljavljeno, ali v trenutku, ko pride do izplačil pod pogoji poroštva.

333    Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da je poroštvo v zvezi z ureditvijo platforme v Valentonu temeljilo na tem, da je želela nazaj pridobiti drugo platformo, saj bi lahko tožeča stranka zahtevala selitev v Valenton (Francija), ne da bi ob tem izdala poroštvo za izvedbo ureditvenih del za to platformo.

 Poroštvo za trajno nadaljnje delovanje hitrega blokvlaka in dostop do njega

334    Kar zadeva poroštvo za trajno nadaljnje delovanje hitrega blokvlaka in dostop do njega, tožeča stranka trdi, da to nikakor ni bilo izključno in da torej družba Sernam Xpress z njim ni pridobila nobene prednosti v primerjavi s konkurenti.

335    Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v točki 165 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da se je z njimi močno zmanjšalo tveganje družb Sernam Xpress in Financière Sernam, zato je bila z njimi podeljena prednost. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne trdi, da druga podjetja v praksi uporabljajo hitri blokvlak. Poleg tega iz točke 163 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka na podlagi tega poroštva družbi Sernam Xpress dejansko izplačala 3 milijone EUR, kar ni sporno. Torej ni dvoma o tem, da je družba Sernam Xpress pridobila prednost v primerjavi s konkurenti.

 Triletno podaljšanje poroštva za prerazporeditev zaposlenih znotraj skupine tožeče stranke

336    Tožeča stranka meni, da točka 169 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katero je zaradi triletnega podaljšanja poroštva za prerazporeditev zaposlenih znotraj skupine za zadevne delavce postalo privlačneje, da ostanejo zaposleni pri družbi Sernam Xpress, vsebuje napako v logičnem sklepanju (petitio principii) in ni obrazložena.

337    Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija v točkah 169 in 171 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravno zadostno obrazložila obstoj prednosti v korist družbe Sernam Xpress, to je, da je s takim poroštvom za zadevne delavce postalo privlačneje, da v tem obdobju ostanejo zaposleni pri družbi Sernam Xpress, in da je tako ta družba lahko ohranila zaposlene, ne da bi morala zato nositi kakršen koli dodaten strošek. Prednost se torej ni ujemala s celotnimi izplačanimi plačami, temveč z razliko, enako povišanju plač, ki bi jo morala plačati družba Sernam Xpress, če bi želela brez tega poroštva ohraniti te zaposlene.

338    Posledično je treba drugi del šestega tožbenega razloga zavrniti.

339    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

4.     Prvi tožbeni razlog tožeče stranke in tožbeni razlog Francoske republike: kršitev njunih pravic do obrambe

340    S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da je v izpodbijanem sklepu zavzela stališče, ki ga ni navedla v odločitvi o začetku postopka, zato naj v zvezi z njim ne bi mogla ustrezno predstaviti svojih pripomb. Pri tem napotuje na točke od 154 do 158 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v skladu s katerimi v obravnavani zadevi ni treba uporabiti načela zasebnega vlagatelja.

341    Francoska republika v samostojnem tožbenem razlogu trdi, da so bile s tem razhajanjem med odločitvijo o začetku postopka in izpodbijanim sklepom kršene tudi njene pravice do obrambe.

342    Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in meni, da tožbeni razlog, ki ga navaja Francoska republika, očitno ni dopusten, vsekakor pa ni utemeljen.

343    Če se izkaže, da je treba tožbeni razlog, ki ga je navedla intervenientka in katerega povezanost s predmetom spora je vprašljiva, vsekakor zavreči kot nedopusten iz drugega razloga ali kot neutemeljen, lahko sodišče zavrže ta tožbeni razlog, ne da bi se izreklo o tem, ali je intervenientka prekoračila meje svoje vloge pri podpori predlogom ene od glavnih strank (glej sodbo z dne 15. junija 2005, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑171/02, ZOdl., EU:T:2005:219, točka 155 in navedena sodna praksa).

344    V obravnavani zadevi Splošno sodišče zaradi ekonomičnosti postopka meni, da je treba preučiti tožbeni razlog, na katerega se sklicuje Francoska republika in s katerim se zatrjuje kršitev njenih pravic do obrambe, ne da bi pred tem odločalo o ugovoru nedopustnosti, ki ga zoper ta tožbeni razlog navaja Komisija, saj s temi trditvami iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ni mogoče dokazati, da je Komisija v izpodbijanem sklepu kršila pravice države članice do obrambe. Nato bo preučen še prvi tožbeni razlog tožeče stranke, ki graja isto razhajanje med odločitvijo o začetku postopka in izpodbijanim sklepom.

 Tožbeni razlog Francoske republike: kršitev njenih pravic do obrambe

345    Francoska republika v bistvu graja to, da Komisija ob sprejetju odločitve o začetku postopka, pa tudi v celotnem upravnem postopku do njegove zadnje faze, ni nikoli menila niti ni bilo iz njenih trditev razvidno, da se merilo zasebnega vlagatelja v obravnavani zadevi že načelno ne uporablja. Francoski organi naj v obravnavani zadevi ne bi mogli predložiti pripomb o vprašanju upoštevnosti merila zasebnega vlagatelja, kot je bilo opisano v zgoraj v točki 283 navedeni sodbi Nemčija/Komisija (EU:C:2003:55), in naj bi bili, nasprotno, večinoma zaslišani o pogojih uporabe primerjave med stroški prenosa sredstev družbe Sernam in stroški njene likvidacije. Vendar naj bi Komisija v izpodbijanem sklepu nenadoma in nepričakovano trdila, da te primerjave v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati, saj se merilo zasebnega vlagatelja za posebne okoliščine te zadeve ne uporablja. Ker naj Komisija Francoske republike ne bi obvestila o radikalni spremembi svoje presoje med postopkom, naj ta država med formalnim postopkom preiskave ne bi mogla nasprotovati stališču institucije glede opredelitve ukrepov iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 v zvezi s prodajo sredstev družbe Sernam v svežnju kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

346    Tožeča stranka je v stališčih o intervencijski vlogi Francoske republike navedla, da podpira njen tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje kršitev njenih pravic do obrambe kot države članice.

347    Iz sodne prakse izhaja, da je spoštovanje pravic do obrambe v vsakem postopku zoper neko osebo, ki lahko vodi do sprejetja akta z negativnimi posledicami zanjo, temeljno načelo prava Unije, ki ga je treba spoštovati celo, če v zakonodaji v zvezi z zadevnim postopkom ni izrecne določbe v ta namen (glej sodbo z dne 21. marca 1990, Belgija/Komisija, C‑142/87, Recueil, EU:C:1990:125, točka 46 in navedena sodna praksa). Sodišče je že odločilo, da to načelo zahteva, da mora biti zadevni državi članici omogočeno, da učinkovito predstavi svoje stališče o podatkih, na katere Komisija opira presojo (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj navedeno sodbo Belgija/Komisija, EU:C:1990:125, točka 47).

348    Odločitev o začetku formalnega postopka preiskave lahko, kadar se Komisija odloči za začetek takega postopka, v skladu s členom 6 Uredbe št. 659/1999 vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o značaju pomoči predlaganega državnega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti z notranjim trgom (sodbi z dne 23. oktobra 2002, Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi/Komisija, T‑269/99, T‑271/99 in T‑272/99, Recueil, EU:T:2002:258, točka 104, in z dne 22. oktobra 2008, TV2/Danska in drugi/Komisija, T‑309/04, T‑317/04, T‑329/04 in T‑336/04, ZOdl., EU:T:2008:457, točka 138).

349    Ugotoviti je treba, da formalni postopek preiskave omogoča, da se vprašanja iz odločitve o začetku postopka poglobijo in razjasnijo (sodba z dne 4. marca 2009, Italija/Komisija, T‑424/05, EU:T:2009:49, točka 69).

350    Iz člena 7 Uredbe št. 659/1999 je razvidno, da se lahko po koncu formalnega postopka preiskave mnenje Komisije spremeni, saj lahko ta nazadnje odloči, da ukrep ne pomeni pomoči ali da ni več dvomov o njegovi nezdružljivosti z notranjim trgom. Iz tega izhaja, da so lahko v končni odločitvi nekatera neskladja z odločitvijo o začetku postopka, ki pa ne vplivajo nujno na veljavnost končne odločitve (zgoraj v točki 349 navedena sodba Italija/Komisija, EU:T:2009:49, točka 69, in z dne 16. decembra 2010, Nizozemska in NOS/Komisija, T‑231/06 in T‑237/06, ZOdl., EU:T:2010:525, točka 50).

351    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija v odločitvi o začetku postopka, zlasti v točkah od 131 do 133 in 166 te odločitve, navedla, da namerava pri opredelitvi, ali sta dokapitalizacija in opustitev terjatev državni pomoči, uporabiti merilo zasebnega vlagatelja tipa Gröditzer, in sicer tako, da bo primerjala stroške transakcije, izvedene na podlagi člena 3(2) odločbe Sernam 2, s stroški, ki bi jih za tožečo stranko povzročila likvidacija družbe Sernam.

352    Vendar je treba na prvem mestu ugotoviti, da je iz točk 141 in 142 odločitve o začetku postopka jasno razvidno, da je navedeno sklepanje v zvezi z opredelitvijo nove pomoči zgolj predhodne narave, kar ponazarja uporaba izraza „v tej fazi“. Dejstvo, da so drugi odlomki vsebovali odločnejše trditve, ne more omajati tega sklepa, zlasti ob upoštevanju namena odločitve o začetku postopka in predhodne narave analize, ki se opravi v njej.

353    Čeprav je torej Komisija menila, da je treba zbrati informacije o stroških likvidacije družbe Sernam, je treba sklep iz točke 140 odločitve o začetku postopka – to je, da bo treba opredeliti, ali so bili skupni stroški dokapitalizacije višji ali nižji od hipotetičnih stroškov likvidacije družbe Sernam – umestiti v kontekst formalnega postopka preiskave in njegovih ciljev, torej zadevnim strankam omogočiti, da se izjasnijo, Komisiji pa, da se pred sprejetjem odločitve v celoti seznani z vsemi podatki zadeve. Formalni postopek preiskave ne more imeti drugačnega obsega, kot je ta, ki je opisan zgoraj, zlasti pa pred sprejemom končne odločitve ni mogoče dokončno odločiti o določenih elementih iz spisa (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2010, ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni/Komisija, T‑62/08, ZOdl., EU:T:2010:268, točki 174 in 175 ter navedena sodna praksa).

354    Na drugem mestu, ker je bilo vprašanje merila zasebnega vlagatelja omenjeno v odločitvi o začetku postopka, da bi lahko ocenili, ali sta dokapitalizacija in opustitev terjatev prednost v smislu člena 107(1) PDEU, je država članica torej lahko navedla vse trditve, s katerimi je lahko pojasnila, zakaj bi bilo treba to merilo uporabiti, zlasti ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve. Komisija v zvezi s tem poudarja, da ni precedensov za to, da bi bilo treba pri izvajanju sklepa o pogojni združljivosti uporabiti merilo zasebnega vlagatelja.

355    Opozoriti je še treba, da je Komisija v točki 161 odločitve o začetku postopka navedla, da bi lahko iz poroštev, ki jih je izdala skupina SNCF, izhajala še druga dodatna sredstva, dana na voljo družbi Sernam Xpress, zlasti v obliki finančne prednosti.

356    Torej se je Francoska republika ob upoštevanju odločitve o začetku postopka lahko seznanila s sklepanjem, na podlagi katerega je Komisija začasno menila, da so lahko dokapitalizacija, opustitev terjatev in poroštva nove nezdružljive pomoči, ter da je lahko ustrezno predstavila svoje stališče o elementih, na katerih je temeljila presoja Komisije.

357    Na tretjem mestu, Komisija niti po določbah o državnih pomočeh niti po sodni praksi ni dolžna zaslišati upravičenca do državnih sredstev o svoji pravni presoji zadevnega ukrepa ali obvestiti zadevno državo članico – in, a fortiori, upravičenca do pomoči – o svojem stališču pred sprejetjem odločbe, če so bile zadevne osebe in država članica pozvane k predložitvi pripomb (sodba z dne 1. julija 2010, Italija/Komisija, T‑53/08, ZOdl., EU:T:2010:267, točka 123).

358    Na četrtem mestu je treba glede na obrazložitev neupoštevnosti merila zasebnega vlagatelja v obravnavani zadevi – ki se v točki 154 obrazložitve izpodbijanega sklepa nanaša na kontekst izterjave državnih pomoči, v točki 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa pa na dejstvo, da je člen 3(2) odločbe Sernam 2 ukrep, izenačen z izravnalnimi ukrepi iz odstavka 1, ki je bil kršen – ugotoviti, da je morala Komisija v fazi odločitve o začetku postopka še preveriti, ali sta bila člen 3(2) odločbe Sernam 2 ter izterjava nezakonite in nezdružljive pomoči v višini 41 milijonov EUR pravilno uporabljena. Torej v času odločitve o začetku postopka še ni mogla vedeti, da merila zasebnega vlagatelja v obravnavani zadevi ne bo mogoče uporabiti.

359    Iz tega izhaja, da je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo pravic Francoske republike do obrambe zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog tožeče stranke: kršitev njenih pravic do obrambe

360    Tožeča stranka ob podpori Francoske republike v bistvu navaja dva očitka. S prvim očitkom trdi, da so bile z razhajanjem med odločitvijo o začetku postopka in izpodbijanim sklepom, kot je bilo opisano zgoraj v točki 345, kršene njene pravice do obrambe. Z drugim očitkom trdi, da je bila s tem razhajanjem kršena njena pravica, da kot zadevna stranka predloži pripombe o bistvenem elementu, ki je omogočil sklep, da so pravila prenosa pomenila državne pomoči.

361    Tožeča stranka ima v skladu s členom 108(2) PDEU vsekakor manj postopkovnih pravic kot Francoska republika, ki je zadevna država članica v formalnem postopku preiskave. V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da imajo zadevne stranke, kot je v obravnavanem primeru tožeča stranka, ki niso zadevne države članice, v postopku nadzora državnih pomoči le možnost, da Komisiji posredujejo vse informacije, ki ji bodo pomagale pri nadaljnjih ukrepih, in zato ne morejo sodelovati v kontradiktorni razpravi s Komisijo, kot to lahko stori ta država članica (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2011, Komisija in Španija/Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo, C‑106/09 P in C‑107/09 P, ZOdl., EU:C:2011:732, točki 180 in 181 ter navedena sodna praksa). Pravica do obveščanja zadevnih strank ne presega pravice do izjave pred Komisijo. Zlasti se ne sme razširiti na splošno pravico do izjave o vseh morebitnih glavnih točkah, navedenih med formalnim postopkom preiskave (glej sodbo z dne 30. novembra 2009, Francija/Komisija, T‑427/04 in T‑17/05, ZOdl., EU:T:2009:474, točka 149 in navedena sodna praksa).

362    Glede na ta načela je treba torej ugotoviti, da ima tožeča stranka, ki se nikakor ne more sklicevati na pravice obrambe, priznane osebam, zoper katere je postopek sprožen, samo pravico do vključitve v upravni postopek, če je to primerno glede na okoliščine zadeve (sodbi z dne 25. junija 1998, British Airways in drugi/Komisija, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, EU:T:1998:140, točka 60, in z dne 6. marca 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen/Komisija, T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, EU:T:2003:57, točka 125).

363    Torej je treba očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo njenih pravic do obrambe zavrniti.

364    Kar zadeva očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo njenih pravic kot zadevne stranke, je treba ugotoviti, da je imela možnost Komisiji predložiti pripombe k odločitvi o začetku postopka, v kateri so bili sporni ukrepi opredeljeni prav kot morebitne nezdružljive državne pomoči, to možnost pa je tudi izkoristila Torej je bila tožeča stranka dovolj obveščena o obstoju postopka preiskave in je lahko predložila vse svoje pripombe, za katere je kot zadevna stranka menila, da bi bile lahko koristne.

365    Ker z ugotovljenim razhajanjem med odločitvijo o začetku postopka in izpodbijanim sklepom niso bile kršene pravice Francoske republike do obrambe in ker tožeča stranka v bistvu navaja enake trditve kot Francoska republika, je treba ugotoviti, da z navedenim razhajanjem med odločitvijo o začetku postopka in izpodbijanim sklepom niso bile kršene niti procesne pravice tožeče stranke kot zadevne stranke v postopku.

366    Torej je treba očitek v zvezi s kršitvijo pravice tožeče stranke kot zadevne stranke, da predloži pripombe o bistvenem elementu, zavrniti.

367    Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog tožeče stranke zavrniti.

5.     Drugi tožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

368    Tožeča stranka v bistvu navaja tri očitke. S prvim očitkom trdi, da sta ji člena 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 vzbudila utemeljena pričakovanja, kar zadeva to, da ji je bilo ob prenosu sredstev in izterjavi 41 milijonov EUR pomoči, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, dovoljeno ukrepati, kot je to storila. Z drugim očitkom trdi, da jo je zahteva Komisije z dne 14. marca 2006 za informacije v zvezi s podrobnostmi glede stroškov likvidacije družbe Sernam še utrdila v prepričanju, da se bo za prenos sredstev družbe Sernam v svežnju uporabilo merilo zasebnega vlagatelja in da bo zato ta prodaja izvzeta iz državnih pomoči. S tretjim očitkom v bistvu izpodbija točke 126 in od 177 do 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

 Prvi očitek: trditev, da sta člena 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 tožeči stranki vzbudila utemeljena pričakovanja, kar zadeva to, da ji je bilo ob prenosu sredstev in izterjavi 41 milijonov EUR dovoljeno ukrepati, kot je to storila

369    Tožeča stranka trdi, da sta člena 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 zajemala „povsem nedvoumna načela“ in „podana stališča“, na katerih so temeljila njena legitimna pričakovanja glede tega, da ju lahko izvede na način, kot je to storila.

370    V skladu z ustaljeno sodno prakso se ima pravico sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak posameznik, ki je v položaju, iz katerega je razvidno, da mu je institucija Unije vzbudila utemeljena pričakovanja (sodba Sodišča z dne 11. marca 1987 v zadevi Van den Bergh en Jurgens in Van Dijk Food Products (Lopik) proti Komisiji, 265/85, Recueil, str. I 1155, točka 44). Za to morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji. Prvič, upravni organ Unije mora zadevni osebi dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo upravičena pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej sodbe z dne 30. junija 2005, Branco/Komisija, T‑347/03, ZOdl., EU:T:2005:265, točka 102 in navedena sodna praksa, z dne 23. februarja 2006, Cementbouw Handel & Industrie/Komisija, T‑282/02, EU:T:2006:64, točka 77, in z dne 30. junija 2009, CPEM/Komisija, T‑444/07, ZOdl., EU:T:2009:227, točka 126).

371    Opozoriti je treba, da člen 1 odločbe Sernam 2 (glej točko 14 zgoraj) izrecno določa, da je državna pomoč v korist družbe Sernam v višini 503 milijone EUR, ki je bila odobrena leta 2001, združljiva s skupnim trgom pod pogoji, določenimi v členih 3 in 4 iste odločbe.

372    Iz točk 118, 278 in 279 zgoraj izhaja, da sta bila člena 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 dovolj razumljiva glede dejstva, da ob prodaji sredstev družbe Sernam v svežnju ni bil dovoljen prenos obveznosti te družbe ter da bo – če bo na trgu še naprej obstajala družba Sernam ali gospodarski subjekt, ki bo s to družbo povezan z gospodarsko kontinuiteto – ta subjekt moral vrniti 41 milijonov EUR, in sicer tudi v primeru tržne cene, določene v pregleden postopku, odprtem za vse njegove konkurente. Poleg tega je iz preizkusa četrtega in petega tožbenega razloga razvidno, da je tožeča stranka napačno uporabila ti določbi odločbe Sernam 2.

373    Torej s členoma 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 ni bilo mogoče utemeljiti nikakršnih legitimnih pričakovanj tožeče stranke v zvezi s tem, da lahko obveznosti družbe Sernam pripoji sredstvom in da lahko ob likvidaciji družbe Sernam 41 milijonov EUR preprosto knjiži pod obveznosti, čeprav je med družbama Sernam in Sernam Xpress obstajala gospodarska kontinuiteta.

374    Poleg tega sta člena 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 določala pogoje in torej z njima niso mogla biti dana natančna in brezpogojna jamstva v zvezi s tem, da se bodo ti pogoji šteli za izpolnjene. Kot upravičeno pripominja Komisija, ta očitek ne spada na področje uporabe varstva legitimnih pričakovanj, temveč k preverjanju izpolnitve pogojev glede združljivosti, določenih z odločbo Sernam 2.

375    Iz tega izhaja, da je treba prvi očitek zavrniti.

 Drugi očitek: vsebina zahteve z dne 14. marca 2006 za informacije v zvezi s podrobnostmi glede stroškov likvidacije družbe Sernam

376    Tožeča stranka trdi, da jo je zahteva Komisije z dne 14. marca 2006 za informacije v zvezi s podrobnostmi glede stroškov likvidacije družbe Sernam še utrdila v prepričanju, da bo Komisija v zvezi s prodajo po negativni ceni uporabila merilo zasebnega vlagatelja tipa Gröditzer in da bo zato prenos sredstev družbe Sernam v svežnju izvzet iz državnih pomoči.

377    Prvič, opozoriti je treba, da spada dopis z dne 14. marca 2006 med ukrepe za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz odločbe Sernam 2 in je poznejšega datuma od transakcije, ki jo je pripravila tožeča stranka za izvedbo člena 3(2) odločbe Sernam 2. Torej s tem dopisom ni mogoče utemeljiti legitimnih pričakovanj tožeče stranke glede tega, da njena transakcija, ki jo je izvedla, preden ji je bil poslan ta dopis, ne vsebuje novih državnih pomoči.

378    Drugič, tožeči stranki – v nasprotju z njenimi trditvami – taka navedba v dopisu z dne 14. marca 2006 po eni strani nikakor ni mogla dati natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil v zvezi s tem, da bo Komisija v končnem sklepu dejansko uporabila merilo zasebnega vlagatelja, po drugi pa v zvezi s tem, da se bo v obravnavani zadevi to merilo štelo za izpolnjeno. Šlo je namreč zgolj za zahtevo Komisije za informacije, ki jo je ta podala med preverjanjem, ne pa za dokončano in dokončno analizo zadevnih ukrepov.

379    Iz tega izhaja, da je treba drugi očitek zavrniti.

 Tretji očitek: trditev, da je Komisija storila napako v točkah 126 in od 177 do 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa

380    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija v točkah od 177 do 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno menila, da za Francosko republiko ali prejemnike pomoči zaradi ukrepov, ki so jih sprejeli francoski organi v odnosu do Komisije, niso nastala legitimna pričakovanja v zvezi s skladnostjo transakcije z odločbo Sernam 2.

381    Splošno sodišče meni, da je treba v okviru tega očitka preučiti tudi nekatere trditve, navedene v okviru šestega in četrtega tožbenega razloga, ki se nanašajo na točko 126 obrazložitve izpodbijanega sklepa in se precej prekrivajo s trditvami, navedenimi v okviru tega očitka.

382    Tožeča stranka v podporo tretjemu očitku v bistvu navaja tri trditve.

383    Iz točk 126 in od 177 do 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija v bistvu zavrnila to, da so zaradi ukrepov, ki so jih sprejeli francoski organi – kot so njihov obisk pri Komisiji 24. novembra 2004, njihov dopis z dne 21. decembra 2004 in drugi stiki z njo – nastala legitimna pričakovanja o skladnosti izvedene transakcije z odločbo Sernam 2 in pravom Unije. V točkah od 178 do 181 obrazložitve je navedla, da jo je Francoska republika z informacijami, ki ji jih je predložila, obvestila le o tem, da se je odločila za prodajo sredstev v svežnju, ne da bi opisala bistvene elemente transakcije prenosa sredstev družbe Sernam, ter da se francoski organi vsekakor ne morejo sklicevati na varstvo legitimnih pričakovanj, ne da bi jo na svojo pobudo 21. decembra 2004 ali pozneje obvestili o teh bistvenih elementih. Komisija je v točkah 126 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa še dodala, da bi morali francoski organi, če so pri izvajanju odločbe Sernam 2 naleteli na težave, v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU in oddelka 3.2.3 Smernic za reševanje in prestrukturiranje – v katerem je določeno, da lahko država članica načrt prestrukturiranja spremeni, le če o tem predhodno uradno obvesti Komisijo in ta zadevno spremembo odobri – v zvezi s tem obrniti na Komisijo, da bi v soglasju z njo našli rešitev, ki bi vključevala drugačno shemo.

384    Na prvem mestu se tožeča stranka sklicuje na stike, ki jih je imela s Komisijo in zaradi katerih naj bi nastala njena legitimna pričakovanja v zvezi s tem, da je bila izvedena transakcija v skladu z odločbo Sernam 2.

385    Kar zadeva telefonski pogovor, ki sta ga 8. novembra 2004 opravila generalni direktor agencije za državne deleže (Agence des participations de l'État, APE) in generalni direktor generalnega direktorata (GD) za energetiko in promet, je treba ugotoviti, da tožeča stranka ne navaja nobenega zapisnika tega pogovora in da v spis prav tako ni vložen noben uradni zapisnik v zvezi z njim. Enako je treba ugotoviti v zvezi s sestankom 24. novembra 2004, ki je potekal med direktorjem za splošne zadeve pri GD za energetiko in promet ter delegacijo agencije APE in skupine SNCF, ter v zvezi s telefonskim pogovorom iz julija 2005 med predsednikom skupine SNCF in direktorjem GD za energetiko in promet. Nekaj kratkih napotil na te stike, ki so vključena v spis, ne omogoča niti jasnega in izčrpnega pregleda nad pogovori, ki so potekali, niti sklepa, da je bilo francoskim organom dano dovoljenje za izvedbo spornih elementov transakcije.

386    Na drugem mestu se tožeča stranka sklicuje na dopis francoskih organov Komisiji z dne 21. decembra 2004. Vendar je treba ob upoštevanju besedila tega dokumenta ugotoviti, da je Komisija v točki 179 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno menila, da ji ta ni omogočil natančnih predvidevanj v zvezi s tem, kako bodo francoski organi izvedli odločbo Sernam 2, saj vanj niso bili vključeni bistveni sporni elementi transakcije, in sicer to, da prenos temelji na prenosu sredstev in obveznosti znotraj skupine v okviru drugega pravnega subjekta (družbe Sernam Xpress), nato pa bo izvedena še prodaja zadevnega drugega subjekta („share deal“), da bo skupaj s sredstvi prenesena tudi večina obveznosti ter bodo pod obveznostmi družbe Sernam ob likvidaciji ostali le še nalog za izterjavo pomoči v višini 41 milijonov EUR in terjatve skupine SNCF v višini 38,5 milijona EUR ali da je bila Francoska republika pripravljena dokapitalizirati družbi Sernam in Sernam Xpress v primeru ponudbe za prevzem po negativni ceni.

387    V tem dopisu namreč ni bil izrecno naveden nobeden od teh elementov. Kot poudarja Komisija, se zdi, „nasprotno […], da obvestilo z dne 21. decembra 2004 napeljuje na to, da bo prodaja izvedena brez razlikovanja med obveznostmi in po pozitivni ceni, saj je v njem navedeno, da bodo ‚prihodki, ustvarjeni s prodajo – takoj ko bo ta izvedena – uporabljeni za vračilo obveznosti pravne osebe Sernam, med drugim tudi nezdružljive pomoči, in sicer v okviru običajnih nacionalnih postopkov‘“.

388    Na tretjem mestu tožeča stranka graja točki 126 in 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ker naj bi bila odločba Sernam 2 pravilno uporabljena in naj načrt prestrukturiranja ne bi bil spremenjen. To trditev je treba zavrniti, saj je iz preizkusa četrtega tožbenega razloga razvidno, da je bil člen 3(2) odločbe Sernam 2 dejansko kršen. Ta pogoj za združljivost pomoči pa je bil sestavni del načrta prestrukturiranja, odobrenega z odločbo Sernam 2. Torej bi morali francoski organi v skladu s točko 52 Smernic za reševanje in prestrukturiranje Komisijo zaprositi za odobritev sprememb načrta prestrukturiranja.

389    Iz tega izhaja, da je treba tretji očitek zavrniti.

390    Na podlagi navedenega je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

6.     Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti upoštevanja razumnega roka in načela pravne varnosti

391    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija s sprejetjem izpodbijanega sklepa več kot sedem let po izvedbi t. i. transakcije „prodaje sredstev v svežnju“ kršila obveznost upoštevanja razumnega roka, člen 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 52(3) Listine in načelo pravne varnosti. Njene trditve je mogoče v bistvu razdeliti na tri očitke.

392    Uvodoma je treba opozoriti, da je upoštevanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike splošno načelo prava Unije, katerega spoštovanje zagotavljajo sodišča Unije in ki je v členu 41(1) Listine o temeljnih pravicah določeno kot sestavni del pravice do dobrega upravljanja (sodba z dne 13. januarja 2004, JCB Service/Komisija, T‑67/01, Recueil, EU:T:2004:3, točka 36).

393    Vendar bi bila kršitev načela razumnega roka upravičen razlog za razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega ob koncu upravnega postopka na področju konkurence, le če bi bile z njo kršene tudi pravice do obrambe zadevnega podjetja. Če namreč ni dokazano, da je predolgo trajanje vplivalo na zmožnost zadevnih podjetij, da si zagotovijo učinkovito obrambo, neupoštevanje načela razumnega roka ne vpliva na veljavnost upravnega postopka in ga je torej mogoče obravnavati le kot razlog za škodo, ki se lahko uveljavlja pred sodiščem Unije. Vsekakor je treba še opozoriti, da se v fazi preiskave iz člena 108(2) PDEU zadevne stranke, kakršna je v obravnavani zadevi tožeča stranka, nikakor ne morejo sklicevati na pravice do obrambe, priznane osebam, proti katerim se vodi postopek, ampak imajo samo pravico do vključitve v upravni postopek, če je to primerno glede na okoliščine zadeve (glej v tem smislu zgoraj v točki 230 navedeno sodbo Eridania Sadam/Komisija, EU:T:2011:608, točki 80 in 81 ter navedena sodna praksa).

 Prvi očitek: dejstvo, da so od prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju do začetka formalnega postopka preiskave 16. julija 2008 pretekla tri leta

394    Tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da so tri leta od prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju do začetka formalnega postopka preiskave 16. julija 2008 predolgo obdobje. Tožeča stranka navaja več elementov, ki naj bi dokazovali, da je bila Komisija hitro seznanjena s tem, po katerih pravilih so bila prenesena sredstva družbe Sernam, na primer prek pritožbe, ki jo je prva pritožnica vložila že junija 2005, intervjuja s predsednikom skupine SNCF v dnevniku Les Echos 26. julija 2005 in seznanitve direktorja GD za energetiko in promet o pravilih prenosa po telefonu že julija 2005. Poleg tega trdi, da je bila zoper Komisijo že 22. februarja 2006 vložena tožba zaradi nedelovanja in da je imela Komisija že 11. aprila 2006 na voljo vse informacije in dokumente, ki jih je potrebovala za analizo.

395    Kot je bilo že navedeno, je odločanje v razumnem roku, ki ga mora Komisija zagotoviti pri sprejemanju sklepov ob koncu upravnih postopkov na področju konkurenčne politike, načelo dobrega upravljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 27. novembra 2003, Regione Siciliana/Komisija, T‑190/00, Recueil, EU:T:2003:316, točka 136 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 392 navedena sodba JCB Service/Komisija, EU:T:2004:3, točka 36).

396    Iz sodne prakse izhaja, da zgolj zato, ker se faza predhodne preiskave začne na podlagi pritožbe, ne pa na podlagi uradnega obvestila, še ne pomeni, da lahko Komisija po lastni presoji podaljšuje predhodno fazo preiskave. Tako je bilo razsojeno, da je Komisija izključno pristojna za presojo združljivosti državne pomoči z notranjim trgom, zato je v interesu pravilne uporabe temeljnih pravil Pogodbe o državnih pomočeh dolžna skrbno in nepristransko preučiti pritožbo v zvezi s pomočjo, ki ni združljiva z notranjim trgom, in da torej ta institucija ne more neomejeno podaljševati predhodno preiskavo državnih ukrepov, ki so predmet pritožbe v zvezi z državno pomočjo. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba razumno trajanje takega postopka presojati glede na okoliščine vsake posamezne zadeve in zlasti glede na njen okvir, glede na različne faze v postopku, ki jih mora Komisija upoštevati, glede na kompleksnost zadeve in glede na pomen zadeve za različne zadevne stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2011, Regione autonoma della Sardegna in drugi/Komisija, T‑394/08, T‑408/08, T‑453/08 in T‑454/08, ZOdl., EU:T:2011:493, točki 98 in 99 ter navedena sodna praksa).

397    V obravnavani zadevi iz spisa izhaja, da je Komisija v skladu s členom 10(1) Uredbe št. 659/1999, ki se na podlagi člena 16 te uredbe smiselno uporablja za zlorabo pomoči, brez odlašanja preučila informacije, s katerimi je razpolagala v zvezi s pritožbami glede zlorabe pomoči, in v treh letih pred sprejetjem odločitve o začetku postopka ni bila nedejavna.

398    Glavne faze so bile naslednje:

–        vprašanja Komisije francoskim organom z dopisi z dne 30. septembra 2005 in odgovor francoskih organov z dne 2. novembra 2005;

–        vprašanja Komisije francoskim organom z dopisom z dne 14. marca 2006 in odgovor francoskih organov z dne 11. aprila 2006;

–        z dopisoma z dne 10. aprila 2006 in 23. aprila 2007 je druga zadevna stranka prav tako vložila pritožbo pri Komisiji;

–        vprašanja Komisije francoskim organom z dopisom z dne 8. septembra 2006 in odgovori francoskih organov z dne 10. oktobra 2006;

–        sestanek francoskih organov s Komisijo 14. maja 2007; francoski organi so na vprašanja Komisije odgovorili z dopisom z dne 25. julija 2007;

–        sestanek Komisije s francoskimi organi 18. aprila 2008 in – kot nadaljevanje tega sestanka – memorandum francoskih organov z dne 6. maja 2008, ki je vseboval odgovore na vprašanja, postavljena na tem sestanku.

399    V nasprotju s trditvami tožeče stranke Komisija 11. aprila 2006 ni bila v celoti seznanjena s spisom, saj je v novih vprašanjih, ki jih je postavila 8. septembra 2006, menila, da se z odgovoroma, ki ju je prejela od francoskih organov, in novimi elementi, ki so ji bili predloženi, postavljajo dodatna vprašanja.

400    Poleg tega se ta rok glede na kompleksnost dejanskega stanja in pravno kompleksnost zadeve ne zdi nerazumen.

401    Zato je treba prvi očitek zavrniti.

 Drugi očitek: dejstvo, da so od začetka formalnega postopka preiskave 16. julija 2008 do zahteve za informacije 29. novembra 2011 pretekla več kot tri leta

402    Tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da so od začetka formalnega postopka preiskave 16. julija 2008 in zahtevo za informacije 29. novembra 2011 pretekla več kot tri leta. Prvič, tožeča stranka trdi, da so bile zadnje pripombe francoskih organov glede pripomb prve pritožnice v zvezi z odločitvijo o začetku postopka predložene 7. maja 2009, to je dve leti in pol pred sprejetjem izpodbijanega sklepa. Drugič, kar zadeva zahtevo za informacije z dne 29. novembra 2011, je tožeča stranka začudena nad tem, da so se postavljena vprašanja nanašala le na stroške likvidacije družbe Sernam, to je problematiko, ki je bila tri mesece pozneje – ob sprejetju izpodbijanega sklepa – opuščena, in nad tem, da je preteklo šest let, preden je Komisija od nje zahtevala kopijo predlogov za prevzem sredstev družbe Sernam v svežnju, ki jih je prejela v postopku javnega razpisa.

403    Na prvem mestu je treba opozoriti, da so bile po začetku formalnega postopka 16. julija 2008 glavne faze postopka naslednje:

–        francoski organi, prva pritožnica, tožeča stranka in investicijski sklad, ki je vstopil v kapital družbe Sernam Xpress, so 8. oktobra 2008, 13. novembra 2008 ter 6. in 9. februarja 2009 zaporedoma predložili pripombe glede odločitve o začetku postopka; Komisija je pripombe, ki jih je prejela od Francoske republike, posredovala 25. marca 2009;

–        francoski organi so 5. maja 2009 predložili pripombe v zvezi s pripombami prve pritožnice (ki jih je Komisija prejela 7. maja 2009);

–        Komisija je 25. novembra 2009 francoskim organom predložila novo zahtevo za informacije, na katero so ti odgovorili 14. januarja 2010;

–        druga pritožnica je 15. marca 2011 Komisijo pisno opomnila, naj izvede preiskovalne ukrepe, s katerimi bo preverila pogoje uporabe odločbe Sernam 2; Komisija ji je odgovorila 18. maja 2011;

–        Komisija je 29. novembra 2011 in 13. januarja 2012 znova postavila vprašanja francoskim organom, ki so nanje odgovorili 6. oziroma 25. januarja 2012;

–        izpodbijani sklep je bil sprejet 9. marca 2012.

404    Ugotoviti je treba, da je bilo več kot triletno obdobje med začetkom formalnega postopka preiskave in zahtevo za informacije novembra 2011, ki ga graja tožeča stranka, kljub vsemu prekinjeno z različnimi pripombami, prejetimi v zvezi z odločitvijo o začetku postopka, in z zahtevo za informacije z dne 25. novembra 2009.

405    Tako je morala Komisija preučiti in analizirati pripombe, ki jih je prejela v zvezi z odločitvijo o začetku postopka, med njimi nekatere dokumente, priložene pripombam Francoske republike z dne 8. oktobra 2008, kot sta posodobljeno poročilo revizijskega podjetja Y in poročilo, ki ga je pripravil profesor francoskega prava v zvezi z nacionalnim pravom.

406    Glede na kompleksnost dejanskega stanja in pravno kompleksnost zadeve se tako trajanje analize ne zdi nerazumno. Okoliščine obravnavane zadeve so bile namreč posebne, saj je morala Komisija že dvakrat preučiti nezakonito podeljene pomoči in je že ugotovila zlorabo pomoči, ki so bile v odločbi Sernam 1 razglašene za združljive. Poleg tega so bile transakcije prenosa, ki jih je bilo treba analizirati, kompleksne, Komisija pa je morala poleg izpolnjevanja pogojev za združljivost iz odločbe Sernam 2 analizirati še vprašanje izterjave 41 milijonov EUR pomoči, ki je bila v odločbi Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, in gospodarsko kontinuiteto med več gospodarskimi subjekti, pa tudi vprašanje novih pomoči iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005.

407    Poleg tega niti tožeča stranka niti Francoska republika ne trdita, da bi se med postopkom pritožili zaradi dolgotrajnosti upravnega postopka.

408    Na drugem mestu je treba ugotoviti, prvič, da je Komisija lahko upravičeno počakala, preden je zahtevala kopijo ponudb, prejetih na javnem razpisu. Sprva je lahko namreč menila, da so pojasnila francoskih organov v zvezi s temi ponudbami, predložena pred tem, zlasti tista iz dopisov z dne 11. aprila 2006 in 6. maja 2008, pripomb teh organov na odločitev o začetku postopka z dne 8. oktobra 2008 in njihovih pripomb z dne 5. maja 2009, zadostna. Drugič, zgolj z dejstvom, da so se vprašanja, postavljena v zahtevi za informacije z dne 29. novembra 2011 nanašala predvsem (ne pa izključno) na stroške likvidacije družbe Sernam – to je problematiko, ki je bila tri mesece pozneje, ob sprejetju izpodbijanega sklepa, opuščena – še ni mogoče dokazati kršitve načela razumnega roka, saj Komisija ni bila nedejavna in je lahko upravičeno želela podrobneje razdelati svoja razmišljanja o tem vprašanju.

409    Iz tega sledi, da je treba drugi očitek zavrniti in da torej ni mogoče ugotoviti kršitve pravice do obravnave zadev v razumnem roku.

 Tretji očitek: kršitev načela pravne varnosti, ki Komisiji nalaga skrbno ravnanje, in kršitev člena 41(1) Listine o temeljnih pravicah

410    Prvič, tožeča stranka trdi, da je bil zaradi predolgega postopka kršen člen 41(1) Listine o temeljnih pravicah. V zvezi s tem v repliki poudarja, da ta določba v povezavi s členom 52(3) Listine nalaga, da se v primeru kršitve temeljne pravice, kot je pravica do sojenja v razumnem roku, zagotovijo učinkovita pravna sredstva. Neizrek kakršne koli sankcije in opustitev pregona pa naj bi bila eden od mogočih načinov za odpravo posledic kršitve načela razumnega roka v smislu člena 41 Listine o temeljnih pravicah.

411    Iz točke 409 zgoraj izhaja, da v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti kršitve pravice do obravnave zadev v razumnem roku. Zato je treba zavrniti tudi očitek v zvezi s kršitvijo člena 41(1) Listine o temeljnih pravicah v povezavi s členom 52(3) Listine.

412    Drugič, tožeča stranka trdi, da je bilo zaradi predolgega postopka kršeno načelo pravne varnosti, ki Komisiji nalaga, da mora ravnati skrbno.

413    V skladu s sodno prakso načelo pravne varnosti zahteva, da so pravila prava Unije jasna in natančna, da se lahko zadevne osebe orientirajo v položajih in pravnih razmerjih, ki izhajajo iz pravnega reda Unije (glej sodbo z dne 30. aprila 2014, Tisza Erőmű/Komisija, T‑468/08, EU:T:2014:235, točka 221 in navedena sodna praksa).

414    Ker je tožeča stranka zgolj trdila, da je bilo zaradi trajanja postopka kršeno načelo pravne varnosti, ni pa v zvezi s tem navedla nobene natančne trditve, iz točke 409 zgoraj izhaja, da je treba ta očitek zavrniti, saj iz spisa ni razvidno, da bi Komisija kršila obveznost upoštevanja razumnega roka.

415    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka že od 16. julija 2008, ko je bila sprejeta odločitev o začetku postopka, z gotovostjo vedela, da bo Komisija sprejela končni sklep glede vprašanj izpolnjevanja pogojev iz odločbe Sernam 2, izterjave pomoči v višini 41 milijonov EUR, ki je bila z odločba Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, in novih državnih pomoči. Torej ne more trditi, da pravila prava Unije v zvezi s tem ne bi bila jasna in natančna.

416    Če bi želela tožeča stranka s trditvijo, da je presenečena nad tem, da so se vprašanja, postavljena v zahtevi za informacije z dne 29. novembra 2011, nanašala le na stroške likvidacije družbe Sernam – to je problematiko, ki je bila zatem opuščena – morda uveljavljati kršitev načela pravne varnosti, zadostuje ugotovitev, da – kot to izhaja iz točk od 376 do 379 zgoraj – s tako zahtevo za informacije, kot tudi s tisto z dne 14. marca 2006, nista kršeni niti načelo pravne varnosti niti načelo varstva legitimnih pričakovanj, saj je ta zahteva del formalnega postopka preiskave, tožeča stranka pa je lahko sicer z gotovostjo vedela, da bo sklep, med drugim v zvezi z opredelitvijo ukrepov iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005, sprejet ob upoštevanju člena 107(1) PDEU, ni pa mogla zahtevati vnaprejšnje seznanjenosti s pravno presojo, ki jo bo Komisija nazadnje izoblikovala v zvezi z navedenimi ukrepi.

417    Zato je treba tretji očitek zavrniti.

418    Iz tega sledi, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

419    Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti in da se zaradi ekonomičnosti postopka ni treba predhodno izreči o njeni dopustnosti (sodba z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, EU:C:2002:118, točki 51 in 52, in zgoraj v točki 343 navedena sodba Regione autonoma della Sardegna/Komisija, EU:T:2005:219, točka 155).

 Stroški

420    V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker v tem primeru tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov, ki jih je ta priglasila.

421    Francoska republika na podlagi člena 138(1) Poslovnika nosi svoje stroške.

422    Družbi Mory in Mory Team na podlagi člena 138(3) Poslovnika nosita vsaka svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba Société nationale des chemins de fer français (SNCF) se zavrne.

2.      Skupina SNCF nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

3.      Francoska republika nosi svoje stroške.

4.      Družbi Mory in Mory Team nosita vsaka svoje stroške.

van der Woude Wiszniewska-Białecka Ulloa Rubio

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. decembra 2015.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

1. Tožeča stranka in družba Sernam v času nastanka dejanskega stanja

2. Odločba Sernam 1

3. Odločba Sernam 2

4. Prenos sredstev z družbe Sernam na družbo Financière Sernam v svežnju in dogodki zatem

5. Postopek, ki je privedel do sprejetja izpodbijanega sklepa

6. Izpodbijani sklep

Zloraba državne pomoči, odobrene z odločbo Sernam 2

Izterjava pomoči v višini 41 milijonov EUR

Nove pomoči, podeljene družbama Sernam Xpress in Financičre Sernam

7. Dejansko stanje iz obdobja po sprejetju izpodbijanega sklepa

Postopek in predlogi strank

Pravo

1. Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija menila, da s prenosom sredstev družbe Sernam v svežnju niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 3(2) odločbe Sernam 2

Prvi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah 97 in 98 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju ni bil opravljen 30. junija 2005

Drugi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 99 do 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos sredstev družbe Sernam v svežnju po negativni ceni ni prodaja

Tretji del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 103 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da je bila zadevna transakcija prenos družbe Sernam „v celoti“ (njenih sredstev in obveznosti)

Prvi očitek: trditev, da je Komisija v točkah 103 in od 113 do 116 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno menila, da prenos, ki ga je opravila tožeča stranka, ni bil omejen le na sredstva, temveč je vključeval družbo Sernam v celoti (njena sredstva in obveznosti)

– Prva trditev v zvezi s tem, da je Komisija napačno razložila člen 3(2) odločbe Sernam 2, ker je menila, da se mora prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju nanašati le na sredstva, ne pa tudi na obveznosti

– Druga trditev v zvezi s tem, da je morala tožeča stranka sredstvom družbe Sernam pripojiti nekatere obveznosti (razen finančnih obveznosti) zaradi omejitev v nacionalnem pravu

– Tretja trditev v zvezi s tem, da se prenos dejansko ni nanašal na družbo Sernam „v celoti“ (sredstva in obveznosti)

Drugi očitek: trditev, da je Komisija v točkah od 108 do 112 in 124 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno menila, da je prenos vključeval prenos sredstev in obveznosti v svežnju znotraj skupine in nato še prodajo delnic („share deal“) odvisne družbe, ki jih je prejela

Četrti del tožbenega razloga: napačna uporaba prava, ker je Komisija v točki 117 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prenos ni bil omejen na sredstva družbe Sernam, ampak se je še povečal za 57 milijonov EUR neto

Peti del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah 118 in 119 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da prodaja sredstev družbe Sernam v svežnju ni bila izvedena v preglednem in odprtem postopku

Prvi očitek: trditev, da je upravna ekipa že od začetka sodelovala v javnem razpisu

Drugi očitek: veljavnost ponudbe družbe Financičre Sernam, čeprav ta v času predložitve ponudbe upravne ekipe še ni bila ustanovljena

Tretji očitek: trditev, da so imeli ponudniki priložnost predložiti ponudbo, da so bili obravnavani enako ter da so imeli enake možnosti glede informiranja in pogoje glede rokov

Četrti očitek: trditev, da iz sodne prakse izhaja, da že dejstvo – kot v obravnavani zadevi – da so bili pred prodajo sredstev neuspešno izvedeni poskusi prodaje drugi družbi, „kaže na to, da je bil izvedeni postopek dovolj odprt in pregleden“

Očitek Francoske republike: trditev, da je bila negativna cena v višini 57 milijonov EUR kot tržna cena potrjena z neodvisnimi izvedenskimi študijami

Šesti del tožbenega razloga: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker je Komisija v točkah od 121 do 123 obrazložitve izpodbijanega sklepa menila, da namen prodaje sredstev ni bil upoštevan

Prvi očitek: trditev, da je bil namen prodaje sredstev v svežnju izpolnjen, saj je gospodarska dejavnost družbe Sernam prenehala

Drugi očitek: trditev, da je pojem prodaje sredstev v svežnju dejansko omogočal nadaljevanje dejavnosti

Sklepi v zvezi s četrtim tožbenim razlogom

2. Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker je Komisija menila, da je bila obveznost izterjave državne pomoči v vrednosti 41 milijonov EUR, ki je bila z odločbo Sernam 2 razglašena za nezdružljivo, prenesena na družbo Financičre Sernam in na njene odvisne družbe

Prvi očitek: trditev, da v obravnavani zadevi ni izpolnjeno nobeno od meril v zvezi z gospodarsko kontinuiteto

Predmet prenosa

Identiteta delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja

Čas prenosa

Gospodarski razlogi za transakcijo

Cena prenosa

Drugi očitek: trditev, da je bilo to, da je bil znesek 41 milijonov EUR ob likvidaciji družbe Sernam knjižen pod obveznosti, v skladu s členom 4 odločbe Sernam 2

3. Šesti tožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker je Komisija menila, da so ukrepi iz memoranduma o soglasju z dne 21. julija 2005 v zvezi s prenosom sredstev družbe Sernam v svežnju nove državne pomoči v korist družb Sernam Xpress in Financičre Sernam

Prvi del: trditev, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je menila, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti merila zasebnega vlagatelja

Prvi očitek zoper točko 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa: trditev, da prodaja sredstev v svežnju ni bila alternativa za izravnalne ukrepe iz člena 3(1) odločbe Sernam 2

Drugi očitek zoper točko 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa: trditev, da bi bila lahko izvedba izravnalnega ukrepa naložena prejemniku pomoči ali državi kot delničarki, ne pa državi kot javni oblasti

Drugi del tožbenega razloga: trditev, da nobeden od spornih ukrepov ne pomeni prednosti v korist družb Sernam Xpress in Financière Sernam

Poroštvo v zvezi z ureditvijo platforme v Valentonu in poroštvo v zvezi s povišanjem najemnin za nove obratovalne lokacije

Poroštvo za trajno nadaljnje delovanje hitrega blokvlaka in dostop do njega

Triletno podaljšanje poroštva za prerazporeditev zaposlenih znotraj skupine tožeče stranke

4. Prvi tožbeni razlog tožeče stranke in tožbeni razlog Francoske republike: kršitev njunih pravic do obrambe

Tožbeni razlog Francoske republike: kršitev njenih pravic do obrambe

Prvi tožbeni razlog tožeče stranke: kršitev njenih pravic do obrambe

5. Drugi tožbeni razlog: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj

Prvi očitek: trditev, da sta člena 3(2) in 4 odločbe Sernam 2 tožeči stranki vzbudila utemeljena pričakovanja, kar zadeva to, da ji je bilo ob prenosu sredstev in izterjavi 41 milijonov EUR dovoljeno ukrepati, kot je to storila

Drugi očitek: vsebina zahteve z dne 14. marca 2006 za informacije v zvezi s podrobnostmi glede stroškov likvidacije družbe Sernam

Tretji očitek: trditev, da je Komisija storila napako v točkah 126 in od 177 do 182 obrazložitve izpodbijanega sklepa

6. Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti upoštevanja razumnega roka in načela pravne varnosti

Prvi očitek: dejstvo, da so od prodaje sredstev družbe Sernam v svežnju do začetka formalnega postopka preiskave 16. julija 2008 pretekla tri leta

Drugi očitek: dejstvo, da so od začetka formalnega postopka preiskave 16. julija 2008 do zahteve za informacije 29. novembra 2011 pretekla več kot tri leta

Tretji očitek: kršitev načela pravne varnosti, ki Komisiji nalaga skrbno ravnanje, in kršitev člena 41(1) Listine o temeljnih pravicah

Stroški

* Jezik postopka: francoščina.