SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi senat)
z dne 11. julija 2007(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti TOSCA BLU – Prejšnja nacionalna besedna znamka TOSCA – Relativni razlogi zavrnitve – Splošno znana znamka v smislu člena 6 bis Pariške konvencije – Člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 – Člen 8(5) Uredbe št. 40/94“
V zadevi T‑150/04,
Mülhens GmbH & Co. KG, s sedežem v Kölnu (Nemčija), ki jo zastopa T. Schulte-Beckhausen, odvetnica,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga je sprva zastopala M. Capostagno, nato O. Montalto, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), intervenientka pred Sodiščem prve stopnje je
Minoronzoni Srl, s sedežem v Ponte San Pietro (Italija), ki jo zastopajo G. Floridia, F. Polettini in R. Floridia, odvetniki,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) z dne 18. februarja 2004 (zadeva R 949/2001‑1), v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Mülhens GmbH & Co. KG in Minoronzoni Srl,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi senat),
v sestavi J. Pirrung, predsednik, A. W. H. Meij, sodnik, in I. Pelikánová, sodnica,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 23. aprila 2004,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 29. oktobra 2004,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 19. oktobra 2004,
na podlagi ukrepov procesnega vodstva z dne 14. decembra 2005,
na podlagi obravnave z dne 6. septembra 2006
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka je 2. decembra 1998 pri Uradu za usklajevanju na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: Urad) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, vložila prijavo znamke Skupnosti.
2 Predmet prijave znamke je bila registracija figurativne znamke:
3 Registracija se je zahtevala za proizvode iz razredov 18 in 25 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, ki ustrezajo naslednjemu opisu:
– razred 18: „Torbe; ročne torbice; kovčki; nahrbtniki; žepne denarnice; košare; šolske torbe; aktovke iz usnja in imitacij usnja; košare; potovalni kovčki; živalske kože; izdelki iz živalskih kož; usnje in izdelki iz usnja; imitacije živalskih kož in usnja in izdelki iz teh snovi; sončniki; sončni dežniki; dežniki; sprehajalne palice; konjska zaprega in drugi sedlarski izdelki“;
– razred 25: „Oblačila za moške, ženske in otroke vseh vrst, vključujoč oblačila iz usnja; srajce; bluze; krila; ženske kostime; suknjiče; hlače; kratke hlače; svitre, volnena oblačila; pižame; damske nogavice; telovadne maje; steznike; podveze za kratke nogavice; spodnje hlače; modrčke; spodnje perilo; klobuke; ovratne rute; kravate; dežne plašče; površnike; plašče; kopalke; športne kombinezone; vetrovke; smučarske hlače; pasove; s krznom podložene plašče; šale; rokavice; domače halje; obuvala vseh vrst, vključujoč copate; čevlje; športne čevlje; škornje in sandale“.
4 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 59/99 z dne 22. julija 1999.
5 Tožeča stranka je 14. oktobra 1999 na podlagi člena 8(1)(b) in (5) Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper prijavo znamke Skupnosti.
6 Tožeča stranka se je v utemeljitev ugovora sklicevala na neregistrirano besedno znamko TOSCA, domnevno splošno znano v Avstriji za naslednje proizvode: „parfumi, toaletne vodice, kolonjske vode, losjoni za telo, toaletna mila, geli za prhanje itd.“.
7 Ugovor je temeljil na vseh proizvodih, pokritih s prejšnjo znamko, in je bil vložen zoper vse proizvode iz prijave znamke.
8 Oddelek za ugovore je z odločbo z dne 17. septembra 2001 ugotovil, da je tožeča stranka dokazala, da je prejšnja znamka v Avstriji splošno znana za naslednje proizvode: „parfumerijski izdelki: kolonjska voda, parfumi“. Oddelek za ugovore je ugovor kljub temu zavrnil, ker zaradi nepodobnosti med obravnavanimi proizvodi niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in ker se varstvo iz člena 8(5) Uredbe št. 40/94 ni moglo uporabiti, ker je ugovor temeljil na neregistrirani znamki.
9 Tožeča stranka je 6. novembra 2001 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
10 Odbor za pritožbe je z odločbo z dne 18. februarja 2004 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo in pritožnici naložil plačilo stroškov postopka.
11 Odbor za pritožbe je ugotovil, da se v členu 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 zahteva dokaz o enakosti ali podobnosti med znaki in dokaz o enakosti ali podobnosti med označenimi proizvodi ali storitvami. Čeprav je bilo ugotovljeno, da sta si sporna znaka nedvomno podobna, je bilo kljub temu sprejeto stališče, da so zadevni proizvodi zelo različni. Odbor za pritožbe je prav tako menil, da na podlagi ugleda, ki ga znamka uživa, ni mogoče domnevati o obstoju verjetnosti zmede samo zaradi obstoja verjetnosti povezovanja v ozkem pomenu. Odbor za pritožbe je v zvezi s členom 8(5) Uredbe št. 40/94 menil, da na podlagi te določbe ugovoru ni mogoče ugoditi, ker ta zahteva, da je prejšnja znamka registrirana.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– Uradu naloži plačilo stroškov.
13 Urad Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
14 Intervenientka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
15 Tožeča stranka se sklicuje na dva tožbena razloga, in sicer na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in na kršitev člena 8(5) te uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
16 Tožeča stranka trdi, da med spornima znamkama obstaja verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94. Sporni znamki naj bi, tako na vidni kot fonetični ravni, imeli visoko stopnjo podobnosti. Ta podobnost naj bi izhajala iz izrazitega elementa „tosca“, ki je zlasti poudarjen, dopolnilni element „blu“ pa naj ne bi pritegnil potrošnikove pozornosti zaradi svojega opisovalnega značaja. Poleg tega naj bi imela prejšnja znamka TOSCA zaradi svojega ugleda močan razlikovalen značaj, zaradi česar bi se s prijavo zahtevani proizvodi morali jasno razlikovati od proizvodov, za katere splošno znana znamka uživa varstvo.
17 Tožeča stranka trdi, da je proizvode treba obravnavati kot podobne, kadar javnost misli, da obravnavani proizvodi izhajajo iz istega podjetja ali iz gospodarsko povezanih podjetij. Meni, da bi bilo treba na podlagi meril, postavljenih s sodbo Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon (C‑39/97, Recueil, str. I‑5507), ugotoviti, da so obravnavani proizvodi dopolnilni in da bi jih bilo treba obravnavati najmanj kot srednje podobne. V nobenem primeru pa se jih ne bi smelo obravnavati kot popolnoma različne.
18 Tožeča stranka zatrjuje, da številna podjetja v sektorju mode ali modnih dodatkov podeljujejo licence za uporabo svojih znamk v zvezi s proizvodnjo in prodajo parfumerijskih izdelkov. Določena izmed teh podjetij, ki so bila prvotno dejavna v sektorju mode, kot so Gucci, Chanel ali Rochas, naj bi bila tudi sicer bolj znana po izdelovanju parfumov. Javnost naj bi bila zato navajena, da se izdelki s področja mode in izdelki iz usnja ponujajo in dajejo na trg pod znamkami parfumov. Poleg tega naj bi obstajalo mnogo stilistov, ki naj bi bili dejavni tako na področju parfumov kot na področju mode in ki naj bi svoja imena povezovali z obema vrstama proizvodov. Upoštevna javnost, ki navadno ni seznanjena s podeljenimi licencami, naj bi proizvode, ki nosijo isto znamko, pripisovala istemu podjetju.
19 Tožeča stranka v svojih pripombah v odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje trdi, da številne znamke označujejo različne luksuzne proizvode, kot so usnjene torbice, čevlji, oblačila in parfumi. Glede tega se sklicuje na znamke Yves Saint Laurent, Bulgari, Prada, Gucci, Lacoste, Cacharel, Chanel, Dior, Kenzo, Joop!, Davidoff, Armani, Hugo Boss, Bogner, Adidas.
20 Tožeča stranka se dodatno sklicuje na sodbo Oberlandesgericht Köln (višje deželno sodišče v Kölnu) z dne 28. marca 2003 (zadeva 6 U 113/02). V svojih pripombah v odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje prav tako navaja druge odločitve nacionalnih sodišč, v katerih je sprejeto, da so proizvodi, ki so fizično in namensko različni, kot so parfumi in oblačila, kljub temu lahko v določeni meri podobni, ker se zaradi izvajanja licence distribuirajo pod enakimi znamkami.
21 Tožeča stranka dodaja, da je upoštevnim proizvodom skupno, da so pomembni za zunanjo podobo posameznika, kar naj bi se zrcalilo v dejstvu, da se v modnih revijah, kot je Vogue, oglaševanje skoraj izključno nanaša na modo, modne dodatke in parfumerijske izdelke. Ti proizvodi naj bi se tako dopolnjevali in bili v vzajemni zvezi, zaradi česar naj bi pri potrošniku ustvarili predstavo, da izhajajo iz sfere skupne odgovornosti.
22 Tožeča stranka v odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje nazadnje zatrjuje, da pri presoji verjetnosti zmede med prejšnjo in novejšo znamko ni treba upoštevati načina, na katerega proizvajalci postopoma razširjajo svojo linijo proizvodov. Niti člen 8 niti druge določbe Uredbe št. 40/94 ne upravičujejo, da bi se pri presoji verjetnosti zmede upoštevalo, kako imetnik znamke ustvarja svoj lastni asortiment.
23 Urad in intervenientka ugovarjata utemeljenosti tega tožbenega razloga.
Presoja Sodišča prve stopnje
24 V smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 se ob ugovoru imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je bila vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka. Na podlagi člena 8(2)(c) izraz prejšnje znamke pomeni znamke, ki so na dan vložitve zahteve za registracijo znamke Skupnosti, ali, če je to primerno, zahteve za priznanje prednostne pravice v zvezi z zahtevo za registracijo znamke Skupnosti, ki je v državi članici znana v smislu izraza „znan“ v členu 6 bis Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine z dne 20. marca 1883, zadnjič revidirane v Stockholmu 14. julija 1967 in spremenjene 28. septembra 1979 (Zbirka pogodb Združenih narodov, zvezek 828, št. 11847, str. 108, v nadaljevanju: Pariška konvencija).
25 V skladu z ustaljeno sodno prakso je verjetnost zmede podana, če javnost lahko verjame, da obravnavani proizvodi ali storitve izhajajo iz istega podjetja, ali, v določenih primerih, iz gospodarsko povezanih podjetij.
26 V skladu s to sodno prakso je treba obstoj verjetnosti zmede presojati celostno, v skladu s tem, kako upoštevna javnost zaznava znake in zadevne proizvode ali storitve in ob upoštevanju vseh dejavnikov, ki se nanašajo na okoliščine primera, zlasti na soodvisnost med podobnostjo znakov in podobnostjo proizvodov ali storitev, ki jih ti označujejo (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, str. II‑2821, točke od 31 do 33 in navedeno sodno prakso ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. junija 2004 v zadevi Ruiz-Picasso in drugi proti UUNT – DaimlerChrysler (PICARO), T‑185/02, ZOdl., str. II‑1739, točki 49 in 50).
27 Iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 izhaja, da je enakost ali podobnost označenega blaga ali storitev predpostavka za verjetnost zmede v smislu te določbe. Zato je treba tudi takrat, ko je znamka, za katero je bila zahtevana registracija, enaka znamki, katere razlikovalni učinek je še posebej močan, dokazati, da so si proizvodi ali storitve, ki jih označujeta nasprotujoči si znamki, podobni (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. februarja 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE-Zentral (LINDENHOF), T‑296/02, ZOdl., str. II‑563, točka 48; prav tako glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Canon, točka 22).
28 Glede na to, da zaradi neobstoja dokaza o podobnosti proizvodov, ki jih označujeta sporni znamki, z izpodbijano odločbo obstoj verjetnosti zmede ni bil priznan, za namene preizkusa utemeljenosti prvega tožbenega razloga zadostuje, da se obravnava vprašanje podobnosti med obravnavanimi proizvodi.
29 Za presojo podobnosti med obravnavanimi proizvodi je treba upoštevati vse dejavnike, pomembne za zvezo med temi proizvodi. Ti dejavniki vključujejo predvsem njihovo naravo, namen, uporabo in njihov nasprotujoči in dopolnilni značaj (zgoraj navedena sodba LINDENHOF, točka 49; prav tako glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Canon, točka 23).
30 V obravnavani zadevi iz izpodbijane odločbe, ki se glede tega sicer ne izpodbija, izhaja, da proizvodi, ki jih pokriva prejšnja znamka, ustrezajo naslednjemu opisu: „parfumerijski izdelki: kolonjska voda, parfumi“. Zgoraj v točki 3 našteti proizvodi, ki jih označuje prijavljena znamka, se nanašajo na razreda 18 in 25.
31 Treba je ugotoviti, da si parfumerijski izdelki in izdelki iz usnja iz razreda 18 sami po sebi ne bi mogli biti podobni. Parfumerijski izdelki in izdelki iz usnja so namreč povsem različni, tako po svoji naravi kot po svojem namenu in uporabi. Poleg tega ni nobenega dejavnika, na podlagi katerega bi jih lahko obravnavali kot konkurenčne ali funkcionalno dopolnilne.
32 Do istega sklepa pridemo pri primerjavi med parfumerijskimi izdelki in oblačili iz razreda 25. Tudi ti se razlikujejo tako po svoji naravi kot po svojem namenu ali uporabi. Tudi tukaj ni nobenega dejavnika, na podlagi katerega bi jih lahko obravnavali kot konkurenčne ali dopolnilne.
33 Tožeča stranka kljub temu zatrjuje, da med proizvodi, ki jih označujeta sporni znamki, obstaja določena stopnja podobnosti, saj je javnost zaradi licenc, ki jih za uporabo svojih znamk za prodajo parfumerijskih izdelkov podeljujejo podjetja v sektorju mode, navajena, da se izdelki s področja mode prodajajo pod znamkami parfumov in da se jih povezuje s proizvodi istega podjetja.
34 Glede tega je treba poudariti, da iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 izhaja, da je verjetnost zmede med enakima ali podobnima znamkama mogoče priznati zgolj v mejah načela specialnosti, torej kadar upoštevna javnost obravnavane proizvode ali storitve zaznava kot enake ali podobne, in sicer,,kot je bilo navedeno zgoraj v točki 27, ne glede na razlikovalni značaj, ki ga uživa prejšnja znamka zato, ker jo upoštevna javnost morda pozna.
35 Glede na to, zlasti v sektorjih mode in izdelkov, namenjenih skrbi za videz, ni izključeno, da bi se lahko, onstran funkcionalne dopolnilnosti, med proizvodi, katerih narava, namen in uporaba so različni, v zaznavanju upoštevne javnosti pojavila estetska komplementarnost.
36 Da bi šlo za stopnjo podobnosti v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, se mora taka estetska dopolnilnost kazati v pravi estetski potrebi, v tem smislu, da je en proizvod nepogrešljiv ali pomemben za uporabo drugega in da potrošniki menijo, da je navedene proizvode običajno in vsakdanje uporabljati skupaj (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 1. marca 2005 v zadevi Sergio Rossi proti UUNT – Sissi Rossi (SISSI ROSSI), T‑169/03, ZOdl., str. II‑685, točki 60 in 62).
37 Vendar je treba poudariti, da obstoj estetske dopolnilnosti med obravnavanimi proizvodi, kot je opredeljena v predhodni točki, ne zadostuje za ugotovitev, da so si ti podobni. Da bi to držalo, bi bilo poleg tega treba, da potrošniki štejejo za običajno, da se ti proizvodi prodajajo pod isto znamko, kar običajno pomeni, da je velik delež proizvajalcev ali distributerjev teh proizvodov isti (zgoraj navedena sodba SISSI ROSSI, točka 63).
38 V obravnavani zadevi tožeča stranka zatrjuje zgolj to, da je zaradi podeljenih licenc javnost navajena, da se izdelki s področja mode prodajajo pod znamkami parfumov. Torej, tudi če bi bila ta okoliščina dokazana, sama po sebi ne bi pretehtala pomanjkljivosti, da med obravnavanimi proizvodi ni podobnosti. Ta okoliščina naj zlasti ne bi omogočala vzpostavitve zveze estetske dopolnilnosti med parfumerijskimi izdelki po eni strani in izdelki iz usnja in oblačili, navedenimi zgoraj v točki 3, po drugi strani v smislu, da naj bi eni bili nepogrešljivi ali pomembni za uporabo drugih in da naj bi potrošniki presojali, da je navedene proizvode običajno vsakdanje uporabljati skupaj.
39 Tožeča stranka kljub temu zatrjuje, da je obravnavanim proizvodom skupno, da so pomembni za zunanjo podobo posameznika in se v modnih revijah pojavljajo skupaj. Glede tega je treba poudariti, da poleg prepoznosti te trditve, ki ni bila podana v okviru postopkov pred organi Urada, taka okoliščina v nobenem primeru ne bi zadostovala za vzpostavitev take estetske dopolnilnosti, kot je opredeljena zgoraj v točki 36.
40 V zvezi s trditvijo tožeče stranke, ki izhaja iz odločbe Oberlandesgericht Köln z dne 28. marca 2003 (glej točko 20 zgoraj), je treba poudariti, da je bila ta odločba razveljavljena s sodbo Bundesgerichtshof (nemško zvezno sodišče) z dne 30. marca 2006 (zadeva I ZR 96/03) in da niti organi Urada niti sodišče Skupnosti niso vezani na odločbe nacionalnih sodišč. Sistem znamk Skupnosti je namreč samostojen sistem, ki se uporablja neodvisno od vseh nacionalnih sistemov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2000 v zadevi Messe München proti UUNT (electronica), T‑32/00, Recueil, str. II‑3829, točka 47).
41 Iz navedenega sledi, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da si obravnavani proizvodi niso podobni. Zato je ta tožbeni razlog treba zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 8(5) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
42 Tožeča stranka trdi, da bi bilo treba ugovoru prav tako ugoditi na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 40/94. Meni, da je odbor za pritožbe napačno uporabil pravo s tem, da je ugotovil, da se je na člen 8(5) mogoče sklicevati zgolj v zvezi z registriranimi znamkami.
43 Tožeča stranka meni, da je ugotovitev odbora za pritožbe v nasprotju z besedilom in namenom člena 8(5) Uredbe št. 40/94 v delu, v katerem ta določba napotuje na prejšnje znamke v smislu odstavka 2 istega člena in torej, med drugim, na splošno znane znamke iz člena 8(2)(c) te uredbe. Tožeča stranka torej meni, da če bi se člen 8(5) nanašal zgolj na registrirane znamke, bi bil v odstavku 5 navedenega člena omenjen samo odstavek 2(a) in (b).
44 Tožeča stranka poleg tega trdi, da je del stavka „za katere je registrirana prejšnja znamka“ iz člena 8(5) Uredbe št. 40/94 posledica redakcijske napake. Ta določba bi se morala glasiti „za katere je zaščitena prejšnja znamka“, tako da bi pokrivala tudi splošno znane znamke v smislu člena 6 bis Pariške konvencije.
45 Tožeča stranka se v utemeljitev trditve, da se člen 8(5) Uredbe št. 40/94 lahko razlaga široko in v nasprotju s svojim besedilom, sklicuje na sodbo Sodišča z dne 9. januarja 2003 v zadevi Davidoff (C‑292/00, Recueil, str. I‑389, točka 24), v kateri naj Sodišče člena 5(2) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1) ne bi razlagalo izključno na podlagi njegovega besedila, temveč tudi ob upoštevanju splošne sistematike in ciljev ureditve, v katero se uvršča. Tožeča stranka poudarja, da je namen člena 8(5) Uredbe št. 40/94, tako kot člena 5(2) Direktive 89/104, širše varstvo ugledne znamke, kar naj bi imelo za posledico, da bi razširjeno varstvo morale uživati ne samo registrirane znamke, temveč tudi prejšnje znamke, ki uživajo zaščito zaradi svojega ugleda.
46 Tožeča stranka v odgovor na vprašanja Sodišča prve stopnje prav tako opozarja, da nemška zakonodaja splošno znanim znamkam v smislu člena 6 bis Pariške konvencije zagotavlja širše varstvo.
47 V obravnavani zadevi tožeča stranka meni, da so izpolnjeni pogoji iz člena 8(5) Uredbe št. 40/94. Najprej, znamka TOSCA naj bi uživala ugled v smislu te določbe. Nadalje, prijavljena znamka naj bi bila močno podobna prejšnji znamki. Prav tako naj bi uporaba prijavljene znamke brez upravičenega razloga izkoristila in oškodovala razlikovalni značaj in ugled splošno znane znamke TOSCA. Ugled, ki ga uživa prejšnja znamka, bi se dejansko lahko prenesel na proizvode, za katere se zahteva zaščita s prijavljeno znamko. Tožeča stranka prav tako zatrjuje, da se ni mogoče sklicevati na nobeno utemeljitev v korist prijaviteljice znamke.
48 Urad in intervenientka ugovarjata utemeljenosti drugega tožbenega razloga.
Presoja Sodišča prve stopnje
49 Člen 8(2)(c) Uredbe št. 40/94 pod pojem prejšnje znamke uvršča splošno znane znamke v smislu člena 6 bis Pariške konvencije.
50 Člen 6 bis, odstavek 1, Pariške konvencije določa:
„Države unije [za varstvo industrijske lastnine] se zavezujejo bodisi po uradni dolžnosti, če zakonodaja države to dovoljuje, bodisi na zahtevo zainteresiranega zavrniti ali razveljaviti registracijo in prepovedati uporabo tovarniške ali trgovske znamke, ki pomeni takšno reprodukcijo, posnemanje ali prevod, da utegne napraviti zmedo s kakšno znamko, za katero bi bilo pristojno oblastvo države registracije ali uporabe mnenja, da je v tej državi nedvomno znana kot znamka tistega, ki uživa pravico uporabe te konvencije, in se uporablja za istovetne ali podobne proizvode […]“
51 Iz te določbe izhaja, da so splošno znane znamke v smislu člena 6 bis Pariške konvencije znamke, ki na podlagi svojega ugleda na zadevnem ozemlju in s predložitvijo dokaza o registraciji ali brez nje uživajo varstvo pred verjetnostjo zmede.
52 V delu, v katerem se določbe člena 8(1) in (5) Uredbe št. 40/94 uporabljajo za prejšnje znamke, kot so opredeljene v členu 8(2), splošno znane znamke v smislu člena 6 bis Pariške konvencije uživajo varstvo na podlagi teh določb. Toda, da bi bilo mogoče ugoditi ugovoru na podlagi člena 8(1) oziroma (5) Uredbe št. 40/94, morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v teh dveh določbah.
53 Glede tega je treba poudariti, da so v členu 8(1) in (5) Uredbe št. 40/94 določeni različni relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke Skupnosti. Po eni strani člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 prejšnjo znamko varuje pred verjetnostjo zmede. To varstvo je predvideno zgolj v mejah načela specialnosti, to pomeni, kadar so si proizvodi ali storitve, ki jih označujeta sporni znamki, enaki ali podobni. Poleg tega člen 8(1) Uredbe št. 40/94 natančneje ne določa, ali mora biti prejšnja znamka registrirana.
54 Po drugi strani člen 8(5) Uredb št. 40/94 varuje prejšnjo ugledno znamko pred znamkami, ki utegnejo bodisi brez upravičenega razloga izkoristiti njen ugled ali razlikovalni značaj bodisi oškodovati ta ugled ali razlikovalni značaj. Če se to varstvo lahko uporabi glede enakih ali podobnih proizvodov ali storitev, ki jih označujeta sporni znamki, se potem lahko uporabi predvsem glede proizvodov ali storitev, ki si niso podobne (v tem smislu in po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Adidas-Salomon in Adidas Benelux, C‑408/01, Recueil, str. I‑12537, točka 22).
55 Iz besedila člena 8(5) Uredbe št. 40/94, v katerem je uporabljan izraz „za katere je registrirana prejšnja znamka“, izhaja, da se ta določba ne uporablja za prejšnje znamke v smislu člena 8(2) te uredbe, razen če niso registrirane (v tem smislu in po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1999 v zadevi General Motors, C‑375/97, Recueil, str. I‑5421, točka 23 ; zgoraj navedeno sodbo Davidoff, točka 20 in zgoraj navedeno sodbo Adidas-Salomon in Adidas Benelux, točka 22).
56 Zato v nasprotju s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, v skladu s katerim je v zvezi z enakimi ali podobnimi proizvodi ali storitvami mogoče vložiti ugovore na podlagi znamk, glede katerih ni predložen noben dokaz o registraciji, ki pa so splošno znane v smislu člena 6 bis Pariške konvencije, člen 8(5) Uredbe št. 40/94 v zvezi s proizvodi ali storitvami, ki si niso podobne, varuje zgolj splošno znane znamke v smislu člena 6 bis Pariške konvencije, glede katerih je bil predložen dokaz o registraciji.
57 Glede tega je treba pripomniti, da je izvzetje splošno znanih znamk, o registraciji katerih ni bil predložen noben dokaz, v skladu s členom 6 bis Pariške konvencije, ki glede na to, da je uporabljiv zgolj v mejah načela specialnosti, ne varuje proizvodov, ki si niso podobni.
58 Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da naj bi bilo besedilo člena 8(5) Uredbe št. 40/94 posledica redakcijske napake.
59 Tožeča stranka ne more več trditi, da bi razlaga člena 8(5) Uredbe št. 40/94 ob upoštevanju njegove splošne sistematike morala pripeljati do ugotovitve, da je ta uporabljiv tudi za neregistrirane ugledne znamke. Dejansko pa iz sistematike člena 8 Uredbe št. 40/94 jasno izhaja, da splošno znana znamka v smislu člena 6 bis Pariške konvencije, o registraciji katere ni predložen noben dokaz, uživa zgolj varstvo pred verjetnostjo zmede v zvezi z enakimi ali podobnimi proizvodi ali storitvami, tako kot je glede proizvodov določeno v členu 6 bis Pariške konvencije.
60 Sodišče prve stopnje dodatno poudarja, da je Uredba št. 40/94 glede tega v skladu s členom 16(3) Sporazuma o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994 (Priloga 1 C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije) (UL L 336, str. 214), s katerim se uporaba člena 6 bis Pariške konvencije razširja na primere, ko si upoštevni proizvodi ali storitve niso podobni, vendar samo če je prejšnja znamka registrirana.
61 Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka, da nemška zakonodaja zagotavlja širše varstvo neregistriranim znamkam, ki so splošno znane v smislu člena 6 bis Pariške konvencije, ne vpliva na ugotovitev, da se člen 8(5) Uredbe št. 40/94 ne uporablja za ugledne znamke, ko te niso predmet registracije. Kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 40, je sistem znamk Skupnosti samostojen sistem, ki se uporablja neodvisno od vseh nacionalnih sistemov (zgoraj navedena sodba electronica, točka 47).
62 Iz navedenega sledi, da je odbor za pritožbe pravilno zavrnil ugovor, ki ga je tožeča stranka vložila na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 40/94.
63 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
64 Tej tožbi na podlagi nobenega izmed tožbenih razlogov ni mogoče ugoditi, zato jo je treba zavrniti.
Stroški
65 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeči stranki, ki ni uspela, se naloži plačilo stroškov v skladu s predlogi UUNT in intervenientke.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Mühlens GmbH &Co. KG se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. julija 2007.