SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 14. julija 2011*(1)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vodikov peroksid in natrijev perborat – Odločba, s katero je ugotovljena kršitev člena 81 ES – Odgovornost za kršitev – Pravica do obrambe – Domneva nedolžnosti – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje – Načelo individualizacije kazni in sankcij – Načelo zakonitosti v kazenskem pravu – Načelo dobrega upravljanja – Pravna varnost – Zloraba pooblastil – Globe“

V zadevi T‑190/06,

Total SA s sedežem v Courbevoiju (Francija),

Elf Aquitaine SA s sedežem v Courbevoiju,

ki ju zastopajo É. Morgan de Rivery, A. Noël-Baron in E. Lagathu, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala F. Arbault, zastopnik, in O. Beynet, zastopnica, nato V. Bottka, P. J. Van Nuffel in B. Gencarelli, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi, primarno, razglasitve delne ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat) in, podredno, predloga za spremembo člena 2(i) te odločbe,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi V. Vadapalas (poročevalec), predsednik, M. Prek, A. Dittrich, L. Truchot in K. O'Higgins, sodniki,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. septembra 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeči stranki, družbi Total SA in Elf Aquitaine SA, sta družbi po francoskem pravu in krovni družbi skupine, v katero je spadala družba Arkema France SA (nekdanja družba Atofina SA, v nadaljevanju: Arkema), ki je ob nastanku dejstev med drugim tržila vodikov peroksid (v nadaljevanju: VP) in natrijev perborat (v nadaljevanju: NPB).

2        Družba Elf Aquitaine je bila med datumom začetka kršitve in aprilom 2000 glavna (to je 97,5‑odstotna) delničarka družbe Arkema. Odtlej je bila družba Arkema v 96,48‑odstotni lasti družbe Elf Aquitaine, ta pa je bila v 99,43‑odstotni lasti družbe Total.

3        Družba Degussa AG je novembra 2002 obvestila Komisijo Evropskih skupnosti o obstoju omejevalnega sporazuma na trgih VP in NPB in zaprosila za uporabo Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (2002/C 45/03) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

4        Družba Degussa je Komisiji predložila materialne dokaze, ki so tej omogočili, da je 25. in 26. marca 2003 opravila preiskave v prostorih treh podjetij, med katerimi je bila tudi družba Arkema.

5        Po teh preiskavah je več podjetij, zlasti družbe EKA Chemicals AB, Arkema in Solvay SA, zaprosilo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi in Komisiji poslalo dokaze v zvezi z zadevnim omejevalnim sporazumom.

6        Komisija je 26. januarja 2005 tožečima strankama in drugim zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

7        Po zaslišanju zadevnih podjetij, ki je potekalo 28. in 29. junija 2005, je Komisija sprejela Odločbo C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals, Degussa, Edison SpA, FMC Corp., FMC Foret SA, Kemira Oyj, Air Liquide SA, Chemoxal SA, SNIA SpA, Caffaro Srl, Solvay SA, Solvay Solexis SpA, tožečima strankama in podjetju Arkema (zadeva COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), povzetek katere je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. decembra 2006 (UL L 353, str. 54). Tožečima strankama je bila vročena z dopisom z dne 8. maja 2006.

 Izpodbijana odločba

8        Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so naslovnice te odločbe sodelovale pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) glede VP in njegovega nadaljnjega proizvoda NPB (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe).

9        Ugotovljeno kršitev so v glavnem sestavljali izmenjava tržno pomembnih ter zaupnih informacij o trgu in podjetjih med konkurenti, omejevanje in nadzor proizvodnje ter potencialnih in dejanskih zmogljivosti te proizvodnje, razdelitev tržnih deležev in strank ter določanje in nadzor spoštovanja ciljnih cen.

10      Odločeno je bilo, da so tožeči stranki in družba Arkema „solidarno odgovorne“ za kršitev (točka 441 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Pri določanju zneska globe je Komisija uporabila metodo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17, in člena 65(5) [PJ] (98/C 9/03) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: smernice).

12      Komisija je določila osnovne zneske glob na podlagi teže in trajanja kršitve (točka 452 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jo je opredelila kot zelo resno (točka 457 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Tožeči stranki in družba Arkema so bile na podlagi različnega obravnavanja uvrščene v tretjo kategorijo, ki ustreza izhodiščnemu znesku 20 milijonov EUR (točke od 460 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Za zagotovitev zadostnega odvračilnega učinka je bil ta izhodiščni znesek pomnožen z množiteljem 3 zaradi visokega prometa tožečih strank (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Ker sta po navedbah Komisije družbi Arkema in Elf Aquitaine sodelovali pri kršitvi od 12. maja 1995 do 31. decembra 2000, to je pet let in sedem mesecev, je bil izhodiščni znesek globe, ki je bil izračunan zanju, zaradi trajanja povečan za 55 % (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe). Globa, izračunana za družbo Total, ki ji je bila pripisana odgovornost za zadevno kršitev med 30. aprilom in 31. decembrom 2000, ni bila povečana (točka 468 obrazložitve izpodbijane odločbe).

16      Komisija je v zvezi z družbo Arkema upoštevala obteževalno okoliščino, saj je to podjetje ponovilo kršitve, ugotovljene v Odločbi 85/74/EGS z dne 23. novembra 1984 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (zadeva IV/30.907 – Peroksidni proizvodi, UL L 35, 7.2.1985, str. 1) in Odločbi 94/599/ES z dne 27. julija 1994 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (zadeva IV/31.865 – PVC, UL L 239, 14.9.1994, str. 14). Zato je osnovni znesek globe, izračunane za družbo Arkema, povečala za 50 % osnovnega zneska, ki bi ga morala zadevna družba plačati, če krovni družbi skupine ne bi bili naslovnici izpodbijane odločbe (točke od 469 do 471 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba 409 k izpodbijani odločbi).

17      Komisija je ugotovila, da je bila družba Arkema drugo podjetje, ki je izpolnilo pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, in ji je na tej podlagi zmanjšala globo za 30 %, kar se je odštelo od skupnega zneska globe, naložene družbi Arkema in tožečima strankama (točke od 509 do 514 in 529 obrazložitve izpodbijane odločbe).

18      V točkah od (o) do (q) člena 1 izpodbijane odločbe je navedeno, da so zadevne tri družbe zaradi sodelovanja pri obravnavani kršitvi kršile člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma EGP, in sicer družba Total od 30. aprila do 31. decembra 2000, družbi Arkema in Elf Aquitaine pa od 12. maja 1995 do 31. decembra 2000.

19      S členom 2(i) izpodbijane odločbe je družbi Arkema naložena globa v višini 78,663 milijona EUR, pri čemer sta družbi Total in Elf Aquitaine „solidarno“ odgovorni za plačilo v višini 42 milijonov EUR oziroma 65,1 milijona EUR.

 Postopek in predlogi strank

20      Tožeči stranki sta 19. julija 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbo.

21      Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila obravnavana zadeva po opredelitvi strank dodeljena šestemu razširjenemu senatu.

22      Ker se dva člana razširjenega senata nista mogla udeležiti sojenja, je predsednik Splošnega sodišča na podlagi člena 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča za dopolnitev senata določil dva druga sodnika.

23      Komisija je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki jih je odredilo Splošno sodišče 28. aprila 2010, z dopisom z dne 4. maja 2010 predložila nekaj elementov iz upravnega spisa, na katere sta se v tožbi sklicevali tožeči stranki.

24      Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 3. septembra 2010 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

25      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        primarno, člene 1(o) in (p), 2(i), 3 in 4 izpodbijane odločbe razglasi za nične;

–        podredno, spremeni člen 2(i) izpodbijane odločbe v delu, v katerem jima je Komisija solidarno z družbo Arkema naložila plačilo globe, in zniža to globo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

26      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

27      Tožeči stranki v podporo predlogu za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe navajata deset tožbenih razlogov, in sicer, prvič, kršitev pravice do obrambe; drugič, kršitev obveznosti obrazložitve; tretjič, kršitev enotnosti pojma podjetja; četrtič, kršitev pravil, ki urejajo pripis odgovornosti za kršitve, ki jih storijo hčerinske družbe, matičnim družbam; petič, napake pri presoji v zvezi z družbo Total; šestič, kršitev več bistvenih načel, ki jih priznavajo vse države članice in so sestavni del pravnega reda Unije; sedmič, kršitev načela dobrega upravljanja; osmič, kršitev načela pravne varnosti; devetič, kršitev nekaterih temeljnih načel, na podlagi katerih se določajo globe, in desetič, zlorabo pooblastil.

28      Tožeči stranki z enajstim tožbenim razlogom podredno predlagata znižanje globe, ki jima je bila naložena s členom 2(i) izpodbijane odločbe.

29      Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti trditve iz četrtega tožbenega razloga.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev pravil, ki urejajo pripis odgovornosti za kršitve, ki jih storijo hčerinske družbe, matičnim družbam

30      Četrti tožbeni razlog je razdeljen na tri dele. Najprej je treba preučiti drugi del tega tožbenega razloga.

 Drugi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava pri razlagi sodne prakse v zvezi s pripisom odgovornosti in pri upoštevanju prakse odločanja Komisije

–       Uvodne ugotovitve

31      Opozoriti je treba, da konkurenčno pravo Unije zadeva dejavnosti podjetij in da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja (glej sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točka 54 in navedena sodna praksa).

32      Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 55 in navedena sodna praksa).

33      Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa).

34      Kršitev konkurenčnega prava Unije je treba nedvoumno pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prav tako je pomembno, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, kot kakšni se pravni osebi očitajo navajana dejstva (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 57 in navedena sodna praksa).

35      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, predvsem če zadevna hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav, ki povezujejo ta pravna subjekta (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58 in navedena sodna praksa).

36      Tako je zato, ker sta v takem primeru matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in zato v zgoraj navedenem smislu tvorita samo eno podjetje. Dejstvo, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita samo eno podjetje v smislu člena 81 ES, tako Komisiji omogoča, da odločbo, s katero nalaga plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati osebno vpletenost te družbe v to kršitev (zgoraj v točki 31 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59).

37      V posebnem primeru, v katerem je matična družba stoodstotna lastnica kapitala svoje hčerinske družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, ta matična družba po eni strani lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe, po drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na njeno ravnanje (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 60 in navedena sodna praksa).

38      Sodišče je tako pojasnilo, da v teh okoliščinah za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko tako matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa).

39      Komisija je v obravnavani zadevi v točkah od 370 do 379 obrazložitve izpodbijane odločbe ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča povzela načela, ki jih je nameravala uporabiti za določitev naslovnikov izpodbijane odločbe.

40      Spomnila je, da je mogoče šteti, da je matična družba odgovorna za nezakonito ravnanje hčerinske družbe, če ta svojega ravnanja na trgu ne določa samostojno, temveč večinoma sledi navodilom, ki jih prejme od matične družbe. Pojasnila je, da lahko v bistvu domneva, da je hčerinska družba, ki je v stoodstotni lasti, večinoma sledila navodilom, ki jih je prejela od matične družbe, in da lahko zadnjenavedena ovrže domnevo s predložitvijo nasprotnih dokazov (točka 374 obrazložitve izpodbijane odločbe).

41      Komisija je v zvezi z odgovornostjo družbe Elf Aquitaine navedla, da je imela ta v lasti 98 % kapitala družbe Arkema in je vedno imenovala člane upravnega odbora te družbe. Zato je domnevala, da je družba Elf Aquitaine odločilno vplivala na ravnanje svoje hčerinske družbe (točka 427 obrazložitve izpodbijane odločbe).

42      Kar zadeva družbo Total, je Komisija navedla, da je ta aprila 2000 prevzela nadzor nad 99,43 % kapitala družbe Elf Aquitaine in da je neposredno ali posredno nadzirala kapital družb iz skupine, ki so neposredno sodelovale pri kršitvah, zato je na podlagi teh okoliščin domnevala, da je družba Total odločilno vplivala na ravnanje svojih hčerinskih družb Elf Aquitaine in Arkema (točki 428 in 429 obrazložitve izpodbijane odločbe).

43      Komisija je v točkah od 430 do 432 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla trditve tožečih strank glede pripisa odgovornosti za zadevno kršitev, nato pa jih je v točkah od 433 do 440 obrazložitve te odločbe še preučila.

44      V točki 441 obrazložitve izpodbijane odločbe je potrdila svoj sklep, da tvorijo družba Arkema in tožeči stranki enotno podjetje, zato je zadnjenavedenima pripisala odgovornost za zadevno kršitev, pri čemer je pojasnila, da družba Total zanjo odgovarja le od datuma, na katerega je prevzela nadzor nad kapitalom družbe Elf Aquitaine, to je za obdobje od 30. aprila do 31. decembra 2000.

45      Tožeči stranki tako presojo v bistvu izpodbijata z očitkoma, ki zadevata veljavnost zadevne domneve in zavrnitev elementov, ki sta jih predložili kot dokaz, da je bila družba Arkema samostojna.

–       Veljavnost zadevne domneve

46      Na prvem mestu, tožeči stranki trdita, da Komisija ni upoštevala sodne prakse in svoje prakse odločanja na tem področju, ker jima je pripisala odgovornost za ravnanje družbe Arkema le na podlagi domneve, povezane z njunim skoraj popolnim nadzorom nad kapitalom te hčerinske družbe.

47      Ugotoviti je treba, da je metoda, na podlagi katere je Komisija pripisala odgovornost za sporno kršitev tožečima strankama, ker temelji na zadevni domnevi, skladna s sodno prakso, navedeno v točkah od 31 do 38 zgoraj.

48      Prvič – v nasprotju s trditvami tožečih strank – ta pripis ni temeljil le na strukturi lastništva nad kapitalom, temveč tudi na ugotovitvi, da domneva o izvajanju odločilnega vpliva na hčerinski družbi ni bila ovržena (glej zlasti točki 437 in 441 obrazložitve izpodbijane odločbe).

49      Drugič, iz navedene sodne prakse izhaja (glej zlasti točki 37 in 38 zgoraj), da struktura lastništva nad kapitalom hčerinske družbe zadostuje kot merilo za tako domnevo, zato Komisiji ni treba predložiti dodatnih indicev v zvezi z dejanskim izvajanjem vpliva matične družbe, kot to zahtevata tožeči stranki.

50      Navedenega sklepa ni mogoče omajati z dejstvom, da je bilo mogoče take dodatne indice ugotoviti v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točki 13 in 54). Iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007 (točki 61 in 62) in zgoraj v točki 31 navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009 (točki 61 in 62) namreč popolnoma nedvoumno izhaja, da za uporabo zadevne domneve niso potrebni taki indici. Prav tako se od Komisije ne zahteva, naj za to dokaže, da je bila matična družba ob nastanku dejstev seznanjena s kršitvijo hčerinske družbe.

51      Opozoriti je še treba, da zgoraj navedena sodna praksa zadeva poseben primer matične družbe, ki ima v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe (zgoraj v točki 31 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točka 60). V obravnavanem primeru pa tožeči stranki nista imeli v lasti vsega kapitala zadevne hčerinske družbe (glej točko 2 zgoraj).

52      Vendar je treba poudariti, da se tožeči stranki nista z nobeno trditvijo oprli na dejstvo, da sta bila njuna deleža manjša od 100 %. Nasprotno, njune trditve glede možnosti, da Komisija uporabi zadevno domnevo, brez razlikovanja zadevajo „stoodstotno ali skoraj stoodstotno“ lastništvo nad kapitalom hčerinske družbe, kar potrjuje, da ne nasprotujeta uporabi enakega dokaznega sistema v obeh položajih.

53      Nazadnje, tudi če bi se Komisija – kot trdita tožeči stranki – v prejšnji praksi odločanja v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev res oprla na dodatne indice glede dejanskega izvajanja odločilnega vpliva matične družbe, samo s tem dejstvom ne bi bilo mogoče omajati veljavnosti metode pripisa odgovornosti, ki je bila uporabljena v obravnavanem primeru.

54      Zato je treba ta očitek zavrniti.

–       Več indicev, ki sta jih predložili tožeči stranki v zvezi s samostojnostjo družbe Arkema na trgu

55      Na podlagi zgoraj v točki 38 navedene sodne prakse mora matična družba, če želi ovreči zadevno domnevo, predložiti zadostne dokaze, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno.

56      V zvezi s tem je treba upoštevati vse zadevne elemente v zvezi s poslovnimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki to hčerinsko družbo povezujejo z matično družbo, ti pa so lahko v posameznih primerih različni (zgoraj v točki 31 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točki 61 in 74).

57      Ta presoja zlasti ne sme biti omejena le na elemente, ki se nanašajo samo na poslovno politiko strictu sensu, kot sta distribucijska strategija ali cene. Zadevne domneve predvsem ni mogoče ovreči samo z dokazom, da hčerinska družba brez navodil upravlja te posebne vidike svoje poslovne politike (glej v zvezi s tem zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točki 65 in 75).

58      V obravnavanem primeru iz upravnega spisa izhaja, da sta se tožeči stranki v upravnem postopku sklicevali na trditve o samostojnosti družbe Arkema, pri čemer sta zlasti trdili, da je za njuno skupino značilno decentralizirano upravljanje hčerinskih družb, da družba Arkema samostojno opredeljuje strateške usmeritve svojih dejavnosti, da v zvezi z upravljanjem svoje dejavnosti na trgu ni prejemala navodil matičnih družb, da je tema družbama poročala le na splošno, da je bila finančno samostojna in pristojna za sklepanje pogodb brez njune predhodne odobritve in da je samostojno opredeljevala svojo pravno strategijo. Samostojnost družbe Arkema naj bi potrjevalo tudi to, kako so jo dojemale tretje osebe.

59      Tožeči stranki sta v podporo svojim trditvam predložili le tri brošure družbe Arkema in ene od njiju, družbe Elf Aquitaine, naslovljene „Trgi in poklici“, ki so zadevale leta 1995, 2000 in 2003. Vendar je treba ne glede na to, kakšno dokazno vrednost je treba pripisati tem dokumentom, ugotoviti, da vsebujejo le nekaj nepopolnih informacij v zvezi z odnosi med tožečima strankama in njuno hčerinsko družbo. Tako bi lahko ti dokumenti kvečjemu dokazovali, da je bila družba Arkema decentralizirana enota ali „kemijska veja“ v skupini, da je bilo predvideno, da se bo leta 2006 osamosvojila, in da je proizvajala veliko proizvodov na različnih področjih. Ti dokumenti – razen brošure „Trgi in poklici“ za leto 2000 – zadevajo leta, ki niso vključena v obdobje kršitve.

60      Tožeči stranki sta se poleg tega v eni od opomb k odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sklicevali še na nekaj elementov, ki izhajajo iz odgovora družbe Arkema na zahtevo Komisije za posredovanje podatkov.

61      Med zadevnimi elementi, ki jih je Komisija predložila v okviru ukrepov procesnega vodstva 4. maja 2010, sta tudi dokument, naslovljen „Interna pooblastila in obveznosti glede izdatkov“, in seznam osebja, ki je vodilo družbe v zadevni skupini v letih od 1991 do 2003.

62      Iz odgovora družbe Arkema na zahtevo Komisije za posredovanje podatkov v zvezi s prvim dokumentom izhaja, da ta vsebuje pravila glede pravice – da se izda jamstvo skupine –, ki so se uporabljala „od leta 2001“. Iz tega dokumenta izhaja, da se je izvršni odbor družbe Total z oceno ravni tveganja in donosnosti vključil le v zvezi z odločitvami hčerinskih družb, ki so zadevale naložbe, višje od 10 milijonov EUR.

63      Po eni strani je treba opozoriti, da zadevnega dokumenta, ki vsebuje pravila glede razdelitve pristojnosti v skupini od leta 2001, ni mogoče šteti za upošteven indic v zvezi z vezmi med zadevnimi družbami v obdobju kršitve, ki se je končalo 31. decembra 2000.

64      Po drugi strani iz odgovora tožečih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da se na ta dokument sklicujeta v podporo trditvi, da nista nikoli posegli v upravljanje dejavnosti družbe Arkema v zvezi z VP in NPB, saj so bili njuni posegi omejeni le na najpomembnejše naložbe hčerinske družbe. Vendar samostojnosti hčerinske družbe v smislu zgoraj v točki 57 navedene sodne prakse nikakor ni mogoče utemeljiti samo z dokazom o tem, da zadevna družba samostojno upravlja nekatere posebne vidike svoje politike v zvezi s trženjem proizvodov, na katere se nanaša kršitev.

65      Kar zadeva drugi dokument, ki vsebuje seznam vodilnega osebja v zadevnih družbah, je treba opozoriti, da je prekrivanje vodilnega osebja v matični in hčerinski družbi sicer res indic, ki potrjuje izvajanje odločilnega vpliva, ni pa mogoče neobstoja takega prekrivanja šteti za zadosten indic o samostojnosti hčerinske družbe.

66      Iz navedenega izhaja, da trditve, ki sta jih tožeči stranki podali v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, niso bile podprte s konkretnimi dokazi o samostojnosti njune hčerinske družbe in so jih v bistvu sestavljale le navedbe, ki jih očitno ni mogoče šteti za več indicev, ki bi zadostovali za zavrnitev zadevne domneve.

67      Dodati je še treba, da z zadevnimi trditvami ni mogoče dokazati samostojnosti njune hčerinske družbe.

68      Prvič, kar zadeva trditev tožečih strank, da je bila družba Elf Aquitaine le neoperativni holding, primerljiv s „finančno upravo“, kar naj se s prevzemom nadzora, ki ga je izvedla družba Total, ne bi spremenilo, je treba ugotoviti, da samo okoliščina, da sta bili tožeči stranki le neoperativna holdinga, še ne zadostuje za izključitev domneve, da sta odločilno vplivali na družbo Arkema, in sicer zlasti z usklajevanjem finančnih naložb v skupini. Holding je namreč v primeru skupine družb družba, katere namen je zbrati kapitalske deleže v različnih družbah in zagotoviti enotno upravljanje z njimi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 63).

69      Tožeči stranki tudi sami potrjujeta, da je družba Elf Aquitaine posegala v najpomembnejše odločitve, ki bi lahko imele vpliv na ravni skupine kot celote, in da je določala zelo splošno politiko, povezano s skladnostjo dejavnosti različnih vej med seboj, spremembami dejavnosti in geografsko umestitvijo dejavnosti v svetu. S temi trditvami ni mogoče niti najmanj omajati domneve o obstoju gospodarskega subjekta, sestavljenega iz tožečih strank in njunih hčerinskih družb, ampak je mogoče z njimi prej kot to potrditi, da je bila naloga družbe Elf Aquitaine zagotoviti enotnost upravljanja in usklajevanje, s čimer je lahko vplivala na ravnanje družbe Arkema na trgu.

70      Drugič, kar zadeva navedbo tožečih strank, da ob nastanku spornih dejstev nista nikoli posegli v opredelitev strategije katerega koli proizvoda v „kemijski veji“, je treba opozoriti, da ta trditev ni podprta z zadostnimi dokazi. Kar zadeva velikost skupine, domnevno specifičnost kemijske dejavnosti v okviru naftne družbe, velikost družbe Arkema in veliko število proizvodov, ki jih je ta družba prodajala na različnih trgih, je treba opozoriti, da samo s temi elementi ni mogoče dokazati, da tožeči stranki nista nikoli posegli v opredelitev poslovne strategije za katerega od proizvodov iz „kemijske veje“.

71      Tretjič, kar zadeva navedbo tožečih strank, da nista nikoli opredeljevali poslovne politike družbe Arkema in da pri hčerinski družbi nista nikoli posegali v upravljanje dejavnosti, povezane z VP in NPB, je treba ugotoviti, da je v skupini družb delitev nalog običajen pojav, zato s tem še ni mogoče ovreči domneve, da so bile tožeči stranki in družba Arkema samo eno podjetje v smislu člena 81 ES. Enako velja za trditev, da je družba Arkema na trgu delovala v svojem imenu in za svoj račun ter ne kot zastopnica svojih matičnih družb Total in Elf Aquitaine.

72      Ničesar ni mogoče sklepati niti na podlagi okoliščin, da tožeči stranki nista nikoli imeli skupnih strank s hčerinsko družbo, da nista delovali na trgih, ki jih je pokrivala njuna hčerinska družba, in z njimi povezanih trgih, da je dejavnost, povezana z zadevnimi proizvodi, vključevala le zelo majhen delež skupnega prometa vsake od tožečih strank in da so bili ti proizvodi le nekateri med številnimi proizvodi „kemijske dejavnosti“ družbe Arkema.

73      Četrtič, kar zadeva trditev tožečih strank, da med njima in družbo Arkema ni obstajal sistem obveščanja in poročanja – razen obveščanja, povezanega z zakonskimi obveznostmi na računovodskem področju in v zvezi s finančnimi predpisi –, je treba ugotoviti, da se o samostojnosti hčerinske družbe ne presoja samo na podlagi vidikov operativnega upravljanja podjetja, zato le na podlagi dejstva, da hčerinska družba ni nikoli določila posebne politike obveščanja matične družbe o zadevnem trgu, še ni mogoče dokazati njene samostojnosti.

74      Petič, čeprav tožeči stranki trdita, da je bila družba Arkema pristojna za sklepanje pogodb brez predhodne odobritve in je imela precejšnjo finančno samostojnost, je treba ugotoviti, da hkrati tudi priznavata, da sta nadzirali glavne projekte industrijskih naložb in pridobitev ter najpomembnejše obveznosti hčerinske družbe, kar le še potrjuje sklep Komisije, da ta hčerinska družba ni bila samostojna.

75      Šestič, enako velja za domnevo, da je družba Arkema v obravnavani zadevi samostojno opredelila svojo pravno strategijo že med preiskavo, v kateri se je odločila sodelovati, ne da bi o tem prej poročala matičnima družbama. Na podlagi dejstva, da podjetje v upravnem postopku in med sporom ne nastopa kot samo en sogovornik, namreč še ni mogoče sklepati, da je zadevna hčerinska družba samostojna v odnosu do matične družbe ali matičnih družb.

76      Poleg tega je treba opozoriti, da lahko Komisija pripiše kršitev hčerinske družbe matični družbi zato, ker navedeni družbi sestavljata samo eno podjetje, in ne zato, ker bi bila matična družba neposredno vpletena v zadevno kršitev. Torej sklepa Komisije ni mogoče izpodbijati z dejstvom, da družba Arkema tožečih strank ni obveščala in da sta se z obstojem zadevnega omejevalnega sporazuma seznanili šele po preverjanjih Komisije v prostorih hčerinske družbe.

77      Sedmič, trditev, da naj bi bila samostojnost družbe Arkema okrepljena s tem, kako jo dojemajo tretje osebe – še zlasti ker zadevne družbe niso imele skupne znamke ter jih dobavitelji, stranke in potrošniki niso mešali med seboj –, ni podkrepljena z dokazi.

78      Poleg tega je v brošurah „Trgi in poklici“, ki so bile priložene odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in so bile očitno namenjene tretjim osebam, družba Arkema opisana kot izvajalka kemijske dejavnosti ali „kemijska veja“ skupin Total in Elf Aquitaine. To je v nasprotju s trditvijo tožečih strank, da so tretje osebe družbo Arkema dojemale kot gospodarski subjekt, popolnoma ločen od matičnih družb. Le to, kako tretje osebe dojemajo podobo družbe, nikakor ne zadostuje kot dokaz, da je hčerinska družba v odnosu do matične družbe ali matičnih družb samostojna.

79      Osmič, kar zadeva trditev tožečih strank, da je mogoče samostojnost družbe Arkema potrditi z Odločbo Komisije C(2003) 4570 z dne 10. decembra 2003 o postopku na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E‑2/37.857 – Organski peroksidi), je treba ugotoviti, da ta odločba ne vsebuje nobene presoje glede tega, saj Komisija v njej ni preverila, ali bi bilo treba kršitev pripisati krovni družbi skupine (glej točko 212 v nadaljevanju).

80      Devetič, kar zadeva element, na katerega sta se tožeči stranki prvič sklicevali pred Splošnim sodiščem in se navezuje na to, da se je družba Arkema 18. maja 2006 s kapitalskega vidika ločila od tožečih strank, je treba opozoriti, da te ločitve, ki je bila izvedena po končanju kršitve in sprejetju izpodbijane odločbe, ni mogoče šteti za upošteven indic, kar zadeva oceno vezi med zadevnimi družbami v obdobju kršitve.

81      Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je Komisija upravičeno menila, da elementi, ki sta jih predložili tožeči stranki, niti kot celota ne zadostujejo za zavrnitev zadevne domneve.

82      Nazadnje, tožeči stranki sta na obravnavi še navedli, da je Komisija z zavrnitvijo indicev, ki sta ji jih predložili, zadevno domnevo spremenila v neizpodbojno.

83      Glede tega je treba opozoriti, da je Komisija v točki 374 obrazložitve izpodbijane odločbe opozorila na ustaljeno sodno prakso, po kateri lahko matična družba zadevno domnevo ovrže tako, da predloži zadostne dokaze v podporo trditvi, da je njena hčerinska družba ravnala samostojno. Kot izhaja iz zgornje analize, je v obravnavanem primeru Komisija upravičeno menila, da elementi, ki sta jih predložili tožeči stranki, niti kot celota ne zadostujejo za zavrnitev te domneve. Torej tožeči stranki neupravičeno trdita, da je bila zadevna izpodbojna domneva spremenjena v neizpodbojno.

84      Zato je treba drugi del tega tožbenega razloga v celoti zavrniti.

 Prvi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava v zvezi z objektivnostjo merila za pripis odgovornosti

85      Tožeči stranki v bistvu trdita, da Komisija ni upoštevala objektivnosti meril za pripis odgovornosti, ker je trdila, da lahko v zvezi s tem prosto presoja, in je na podlagi tega zavrnila njuno trditev v zvezi z dejstvom, da se v Odločbi C(2003) 4570 ni štelo, da je za ravnanje družbe Arkema odgovorna njena matična družba (točka 434 obrazložitve izpodbijane odločbe).

86      Opozoriti je treba, da je Komisija v točki 434 obrazložitve izpodbijane odločbe v odgovor na trditev tožečih strank navedla:

„[T]o, da […] je Komisija Odločbo [C(2003) 4570] naslovila le na družbo [Arkema], še ne pomeni, da v obravnavanem primeru odločbe ne more hkrati nasloviti na družbo [Arkema] in [tožeči stranki]. Komisija lahko odgovornost v takih okoliščinah po prosti presoji pripiše matični družbi, in če te možnosti ni izkoristila v prejšnji odločbi, to še ne pomeni, da tega ne more storiti v obravnavanem primeru.“

87      Ugotoviti je treba, da Komisija v nasprotju s trditvijo tožečih strank v obravnavanem primeru ni trdila, da ima „diskrecijsko pravico pri določanju upoštevnega merila za pripis odgovornosti“ in da je torej pristojna za to, da družbi pripiše odgovornost za kršitve, ki jih je storila druga družba, ne da bi upoštevala pravila, postavljena s sodno prakso. Z navedenim je želela le zavrniti trditev tožečih strank v zvezi s tem, da v Odločbi C(2003) 4570, ki je bila naslovljena na družbo Arkema, odgovornost za ravnanje te družbe ni bila pripisana matični družbi. Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da je Komisija pri pripisu odgovornosti za sporno kršitev tožečima strankama uporabila natančno metodo, ki se sklada s pravili, postavljenimi s sodno prakso, in zlasti s pojmom podjetja v konkurenčnem pravu.

88      To pomeni, da so trditve tožečih strank brezpredmetne. Tudi če bi namreč domnevali, da mora Komisija v nasprotju s svojo trditvijo odgovornost za kršitev hčerinske družbe – če zadevni družbi tvorita samo eno podjetje v smislu konkurenčnega prava – vedno pripisati matični družbi, dejstvo, da tega ni storila v prejšnjih odločbah, v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v obravnavanem primeru to storila.

89      Vsekakor iz sodne prakse izhaja, da Komisiji ni treba sistematično preverjati, ali je treba odgovornost za kršitev hčerinske družbe pripisati matični družbi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točki 330 in 331). Torej samo dejstvo, da ni razmišljala o tem, da bi Odločbo C(2003) 4570 naslovila na matično družbo družbe Arkema, še ne pomeni, da tega v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse v zvezi s pripisom odgovornosti, ne sme storiti v obravnavanem primeru.

90      Zato je treba ta del tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del tožbenega razloga: kršitev „načela gospodarske samostojnosti pravne osebe“

91      Tožeči stranki trdita, da je na podlagi domnevnega „načela gospodarske samostojnosti pravne osebe“ položaj, v katerem matična in hčerinska družba (tudi če je ta pod stoodstotnim nadzorom) tvorita samo eno podjetje, izjema. Po njunem mnenju je Komisija, ker jima je „samodejno“ pripisala odgovornost za zadevno kršitev, kršila to „načelo“.

92      Opozoriti je treba, da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja. Torej ga je treba razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej točki 31 in 32 zgoraj).

93      Iz tega izhaja, da samo zato, ker je hčerinska družba ločena pravna oseba, še ni mogoče ovreči možnosti, da tvori samo eno podjetje z matično družbo.

94      Opozoriti je treba, da je bila odgovornost za sporno ravnanje pripisana tožečima strankama, ker domneva o izvajanju odločilnega vpliva na hčerinsko družbo ni bila ovržena, saj ti nista predložili zadostnih dokazov o samostojnosti svoje hčerinske družbe. Zato tožeči stranki metodo, ki je bila uporabljena v obravnavanem primeru, neupravičeno imenujeta „samodejna“, saj je omogočila popolno upoštevanje položaja tožečih strank in zlasti vezi, ki so ju povezovale z družbo Arkema ob nastanku spornih dejstev.

95      Navedena metoda se torej sklada s pojmom podjetja v konkurenčnem pravu, saj je bilo mogoče z njo opredeliti, ali tožeči stranki in družba Arkema tvorijo samo eno gospodarsko enoto. Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da se dejstvo, da zadevna metoda temelji na domnevi in da mora to domnevo z nasprotnimi dokazi ovreči stranka, ki jo izpodbija, sklada s sodno prakso.

96      Poleg tega tožeči stranki ne dokažeta, da bi obstajalo splošno pravno načelo, ki bi v obravnavanem primeru nasprotovalo uporabi take domneve. Kar zadeva trditve, povezane s pravili v francoskem in ameriškem civilnem in gospodarskem pravu, in prakso odločanja francoskega organa, pristojnega za konkurenco, je treba opozoriti, da to niso elementi, na podlagi katerih bi bilo treba preučiti zakonitost odločb Komisije na področju konkurence.

97      Nazadnje, poudariti je treba, da je zadevna domneva le način, ki ga ima na voljo Komisija za dokazovanje v preiskavah, ki zadevajo konkurenco, zato se z njo nikakor vnaprej ne presoja o odnosih med matičnimi in hčerinskimi družbami, še zlasti pa ne o stopnji morebitne pravne ali gospodarske samostojnosti hčerinske družbe, v skladu z upoštevno zakonodajo in odločitvami zadevnih družb.

98      Ob upoštevanju navedenega je treba tretji del tega tožbenega razloga in tako četrti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

99      Prvi tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

 Prvi del tožbenega razloga: trditev, da se tožeči stranki nista mogli ustrezno braniti

100    Na prvem mestu, tožeči stranki trdita, da bi morala Komisija podrobno ovreči pojasnila iz njunega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah tako, da bi jima predložila ločen sklop dokazov o njuni odgovornosti. Ker Komisija ni izpolnila tega dokaznega bremena, naj bi kršila načelo enakosti orožij.

101    Ugotoviti je treba, da iz zgoraj v točki 38 navedene sodne prakse izhaja, da mora matična družba ovreči zadevno domnevo tako, da predloži zadostne dokaze o samostojnem ravnanju svoje hčerinske družbe na trgu. Če torej Komisija ugotovi, da zadevna domneva ni bila ovržena, lahko odgovornost za kršitev pripiše matični družbi, ne da bi morala za to – kot trdita tožeči stranki – predložiti „ločen sklop dokazov“ o odgovornosti.

102    Glede na navedeno ni mogoče upoštevati sodne prakse, na katero se po analogiji sklicujeta tožeči stranki in v skladu s katero lahko podjetja, če se Komisija, da bi ugotovila obstoj kršitve, opira le na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, kršitev izpodbijajo tako, da se sklicujejo na okoliščine, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo v drugače in tako dopuščajo, da se razlaga Komisije nadomesti z drugo prepričljivo razlago dejstev (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točki 186 in 187). Primer iz te sodne prakse se ne ujema s primerom iz obravnavane zadeve.

103    Poleg tega je treba opozoriti, da na podlagi ustaljene sodne prakse spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da se zadevnemu podjetju v upravnem postopku da možnost, da ustrezno predstavi svoje stališče glede resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter glede dokumentov, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju kršitve Pogodbe (sodbi Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 10, in z dne 6. aprila 1995 v zadevi BPB Industries in British Gypsum proti Komisiji, C‑310/93 P, Recueil, str. I‑865, točka 21).

104    V zvezi s tem Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem morajo biti jasno opredeljeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka. Tako obvestilo je procesno jamstvo, s katerim se zagotovi uporaba temeljnega načela prava Unije, ki zahteva spoštovanje pravice do obrambe ves čas postopka (sodba Sodišča z dne 3. septembra 2009 v združenih zadevah Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, C‑322/07 P, C‑327/07 P in C‑338/07 P, ZOdl., str. I‑7191, točka 35).

105    To načelo zlasti določa, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, ki mu namerava naložiti sankcijo zaradi kršitve pravil o konkurenci, vsebuje bistvene elemente v zvezi s tem podjetjem, kot so očitano ravnanje, njegova opredelitev in dokazi, na katere se opira Komisija, da bi to podjetje lahko v upravnem postopku, uvedenem zoper njega, učinkovito navedlo svoje argumente (glej zgoraj v točki 104 navedeno sodbo Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, točka 36 in navedena sodna praksa).

106    Natančneje, v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah mora biti brez nejasnosti navedena pravna oseba, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob, zadevno obvestilo mora biti naslovljeno nanjo, v njem pa mora biti tudi navedeno, kot kakšni se tej osebi očitajo navajana dejstva (glej v tem smislu zgoraj v točki 104 Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, točki 37 in 38).

107    Če torej lahko družba, zoper katero je bila zadevna domneva uporabljena, v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in med zaslišanjem pred pooblaščencem za zaslišanje predstavi vse dejanske in pravne elemente, s katerimi lahko izpodbija to domnevo, in mora Komisija zadevne elemente upoštevati, da po potrebi umakne očitke, ki se izkažejo za neutemeljene, je načelo enakosti orožij upoštevano.

108    V obravnavanem primeru tožeči stranki ne izpodbijata dejstva, da sta se lahko na podlagi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah seznanili s tem, da njuna vpletenost v to zadevo temelji na domnevi, povezani s skoraj popolnim nadzorom nad družbo Arkema. Ker je ta domneva izpodbojna, sta lahko med upravnim postopkom v zvezi s tem zagotovili svojo obrambo tako, da sta jo poskusili ovreči. Kot poleg tega izhaja iz izpodbijane odločbe in tožbe, sta to tudi storili, vendar jima Komisije ni uspelo prepričati.

109    Zato je treba ta očitek zavrniti.

110    Na drugem mestu, tožeči stranki trdita, da Komisija ni izpolnila obveznosti, v skladu s katero bi morala skrbno in nepristransko preučiti nasprotne dokaze, s katerimi sta izpodbijali zadevno domnevo, zato naj se pri obrambi ne bi mogli osredotočiti na konkretne elemente.

111    Opozoriti je treba, da tožeči stranki nista pojasnili, katerih posebnih upoštevnih elementov Komisija ni preučila.

112    Če domnevamo, da s tem očitkom izpodbijata način, na katerega je Komisija preučila vse elemente, ki sta jih predložili, da bi z njimi ovrgli zadevno domnevo, je treba opozoriti, da je bila presoja, ki jo je v zvezi s temi elementi opravila Komisija, potrjena v okviru preučitve četrtega tožbenega razloga zgoraj.

113    Poleg tega iz preučitve tretjega dela drugega tožbenega razloga v nadaljevanju izhaja, da samo zaradi jedrnatosti obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem še ni mogoče trditi, da je bila kršena obveznost skrbne in nepristranske preučitve upoštevnih elementov iz upravnega postopka.

114    Iz točk od 434 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč mogoče razbrati, da je Komisija preučila trditve, povzete v točki 431 obrazložitve izpodbijane odločbe, s katerimi sta želeli tožeči stranki dokazati, da bi morala biti zadevna odločba naslovljena le na družbo Arkema. Z analizo odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče ugotoviti drugih upoštevnih elementov, ki naj jih Komisija ne bi upoštevala.

115    Iz navedenega sledi, da ta očitek ni utemeljen.

116    Na tretjem mestu, tožeči stranki sta na obravnavi trdili, da Komisija – ker ju pred vročitvijo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ni obvestila o zadevni preiskavi – ni izpolnila zahtev, povezanih s pravico do pravičnega sojenja, kot se priznava s členom 6(3)(a) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – podpisane v Rimu 4. novembra 1950 –, ki so bile potrjene s sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi AC‑Treuhand proti Komisiji (T‑99/04, ZOdl., str. II‑1501) ter kodeksom dobrih praks Komisije za izvajanje postopkov v zvezi s členoma 101 in 102 PDEU.

117    Opozoriti je treba, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 110 navedeni sodbi AC‑Treuhand proti Komisiji (točka 56) menilo, da mora Komisija na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe zadevno podjetje ob prvem ukrepu, sprejetem zoper njega, tudi v zahtevah za posredovanje podatkov, ki mu jih pošlje na podlagi člena 11 Uredbe št. 17, obvestiti predvsem o predmetu in namenu preiskave, ki poteka. V točki 58 zadevne sodbe je Splošno sodišče tudi opozorilo, da iz sodne prakse izhaja, da je mogoče zaradi nepravilnosti, ki jo je storila Komisija, razglasiti ničnost končne odločbe te institucije le, če je lahko navedena nepravilnost dejansko vplivala na pravico do obrambe zadevnega podjetja v upravnem postopku.

118    V obravnavanem primeru iz zadevne sodbe ne izhaja, da bi morala Komisija – kot trdita tožeči stranki – sprejeti preiskovalne ukrepe v zvezi s podjetjem še pred pošiljanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, če bi menila, da ima na voljo tudi informacije, s katerimi je mogoče utemeljiti pošiljanje takega obvestila, hkrati pa je treba še ugotoviti, da tožeči stranki nista predložili nobenega konkretnega elementa v podporo trditvi, da sta bili zato prikrajšani za možnost dokazati, da nista odločilno vplivali na družbo Arkema.

119    Kar zadeva trditev, da je Komisija kršila svoj kodeks dobrih praks, ker pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nanju ni naslovila nobenega preiskovalnega ukrepa, je treba ugotoviti, prvič, da je bil zadevni kodeks – v katerem je v točki 5 določeno, da se uporablja le za zadeve v obravnavi in prihodnje zadeve, ki se bodo obravnavale po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije – sprejet po sprejetju izpodbijane odločbe in se torej ne uporablja za dejansko stanje v obravnavanem primeru.

120    Drugič, ugotoviti je treba, da je v točki 14 zadevnega kodeksa s sklicevanjem na zgoraj v točki 110 navedeno sodbo AC‑Treuhand proti Komisiji (točka 56) navedeno, da so podjetja, „[k]o je na[nje] naslovljen prvi preiskovalni ukrep (običajno zahteva po informacijah ali inšpekcijskem pregledu), […] seznanjen[a] z dejstvom, da se v zvezi z njimi izvaja predhodna preiskava, ter z vsebino in namenom tovrstne preiskave“. Torej je treba ugotoviti – ne da bi se bilo treba izreči o pravni naravi zadevnega kodeksa –, da iz njega nikakor ne izhaja, da mora Komisija pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nasloviti preiskovalne ukrepe na vse pravne subjekte, ki sestavljajo zadevno podjetje.

121    Ta očitek in tako tudi prvi del tožbenega razloga v celoti je treba torej zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga: kršitev domneve nedolžnosti

122    Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila domnevo nedolžnosti, ker ju je, prvič, a priori razglasila za „krivi“ kršitve le na podlagi domneve, ki ni bila podkrepljena s konkretnimi elementi, in drugič, štela za odgovorni, čeprav nista mogli polno izvajati svoje pravice do obrambe.

123    Opozoriti je treba, da se domneva nedolžnosti kot splošno načelo prava Unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točki 149 in 150).

124    Na podlagi trditev tožečih strank ni mogoče ugotoviti, da je bilo v obravnavanem primeru to načelo kršeno.

125    Na prvem mestu, opozoriti je treba, da lahko Komisija domneva, da matična družba odločilno vpliva na hčerinsko družbo, če je ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe, in na podlagi te domneve matično družbo šteje za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi. V takih okoliščinah se šteje, da matična družba s hčerinsko družbo tvori eno podjetje, ki mora v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovarjati za to kršitev. V obravnavanem primeru je družba Arkema v prošnji, ki jo je vložila na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, priznala kršitev (glej točko 69 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega tožeči stranki ne izpodbijata njene udeležbe pri zadevnem omejevalnem sporazumu.

126    V nasprotju s trditvami tožečih strank ni mogoče šteti, da ju je Komisija a priori obravnavala kot „krivi“, saj sta imeli možnost s predložitvijo dokazov o samostojnosti svoje hčerinske družbe ovreči zgoraj navedeno domnevo, postavljeno v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.

127    Opozoriti je treba, da se dejstvo, da je Komisija sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, nikakor ne more šteti za dokaz krivde zadevnega podjetja. V nasprotnem primeru bi lahko z začetkom kakršnega koli postopka na tem področju kršili domnevo nedolžnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točka 99).

128    Poleg tega, ker sta tožeči stranki na obravnavi v bistvu trdili, da je bila v obravnavanem primeru kršena domneva nedolžnosti zaradi „koncentracije policijskih in preiskovalnih pooblastil ter pooblastil v zvezi s pregonom in sojenjem v rokah Komisije“, je treba ugotoviti, da je bil ta očitek podan prepozno, saj sta se tožeči stranki nanj prvič sklicevali šele med obravnavo, zato ga ni mogoče šteti za podkrepitev tega tožbenega razloga, kot je bil naveden v tožbi in po katerem je Komisija kršila domnevo nedolžnosti, ker se je v zvezi s tožečima strankama sklicevala na domnevo, ki temelji na skoraj popolnem nadzoru nad kapitalom njune hčerinske družbe. Torej je treba ta očitek na podlagi člena 48(2) Poslovnika zavreči kot nedopusten.

129    Ob upoštevanju navedenega je treba drugi del tožbenega razloga in tako ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

130    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink's France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63 in navedena sodna praksa).

131    Kadar se, kot v obravnavanem primeru, odločba o uporabi člena 81 ES nanaša na več naslovnikov in zadeva problem pripisa odgovornosti za kršitev, mora biti dovolj obrazložena glede vsakega naslovnika, zlasti pa glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev. Tako je treba v odločbi glede matične družbe, ki se šteje za solidarno odgovorno, podrobno pojasniti razloge, ki utemeljujejo pripis odgovornosti za kršitev tej družbi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T‑327/94, Recueil, str. II‑1373, točke od 78 do 80).

132    Ta tožbeni razlog tožečih strank je razdeljen na tri dele.

 Prvi del tožbenega razloga: kršitev okrepljene obveznosti obrazložitve zaradi novega stališča Komisije

133    Tožeči stranki trdita, da bi bilo treba v obravnavanem primeru izpodbijano odločbo dodatno obrazložiti, ker je Komisija sprejela novo stališče v primerjavi s prejšnjo prakso odločanja. Po njunem mnenju Komisija ni izpolnila te obveznosti, saj je le potrdila svojo razlago sodne prakse v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev matični družbi.

134    Opozoriti je treba, da je Komisija v točki 434 obrazložitve izpodbijane odločbe v odgovor na trditev tožečih strank navedla:

„[T]o, da […] je Komisija Odločbo [C(2003) 4570] naslovila izključno na družbo [Arkema], še ne pomeni, da v obravnavanem primeru odločbe ne more hkrati nasloviti na družbo [Arkema] in [tožeči stranki]. Komisija lahko odgovornost v takih okoliščinah po prosti presoji pripiše matični družbi, in če te možnosti ni izkoristila v prejšnji odločbi, to še ne pomeni, da tega ne more storiti v obravnavanem primeru.“

135    Ugotoviti je treba, da ta odlomek v nasprotju s trditvami tožečih strank ne vsebuje nobenega priznanja v zvezi s tem, da je Komisija v obravnavanem primeru uporabila korenito novo ali bistveno drugačno stališče kot v svoji prejšnji praksi.

136    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija le na podlagi kapitalske vezi uporabila domnevo o tem, da je matična družba odločilno vplivala na hčerinsko družbo, že v Odločbi C(2004) 4876 z dne 19. januarja 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Nederland BV, Akzo Nobel Chemicals BV, Akzo Nobel Functional Chemicals BV, Akzo Nobel Base Chemicals AB, EKA Chemicals AB, in Akzo Nobel AB, solidarno, Clariant AG in Clariant GmbH, solidarno, Elf Aquitaine SA in Arkema SA, solidarno, in Hoechst AG (zadeva št. E-1/37.773 – MCAA), v kateri je odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Arkema, pripisala družbi Elf Aquitaine. Torej tožeči stranki ne moreta trditi, da je Komisija v zvezi z njima v obravnavanem primeru uporabila bistveno drugačno stališče. Poleg tega iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožeči stranki med upravnim postopkom trdili, da je bila prav Odločba C(2004) 4876 „velik preobrat“ v praksi odločanja Komisije, zato sta od te zahtevali, naj počaka na izid sodnega postopka, ki sta ga začeli zoper to odločbo (glej točki 430 in 433 obrazložitve izpodbijane odločbe).

137    Vsekakor se na podlagi sodne prakse, na katero se sklicujeta tožeči stranki, zahteva samo, da mora Komisija izrecno razviti svoje razlogovanje, če v okviru svoje prakse odločanja sprejme odločbo, s katero se precej oddaljuje od svojih prejšnjih odločitev. V takih okoliščinah ne zadostuje le kratka obrazložitev, zlasti v povezavi s prejšnjo prakso odločanja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 26. novembra 1975 v zadevi Groupement des fabricants de papiers peints de Belgique in drugi proti Komisiji, 73/74, Recueil, str. 1491, točka 3).

138    Vendar je Komisija v izpodbijani odločbi s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča izrecno pojasnila načela, na katera se je nameravala opreti pri opredelitvi naslovnikov (točke od 370 do 379 obrazložitve izpodbijane odločbe), in uporabo teh načel v zvezi s tožečima strankama (točke od 427 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej so z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, kar zadeva razloge, iz katerih se je Komisija odločila, da je treba odgovornost za kršitev pripisati tožečima strankama, izpolnjeni pogoji, postavljeni z zgoraj v točki 137 navedeno sodno prakso.

139    Zato prvega dela tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Drugi del tožbenega razloga: protislovnost obrazložitve

140    Tožeči stranki trdita, da obrazložitev iz točk od 370 do 372, od 435 do 442 in od 458 do 529 obrazložitve izpodbijane odločbe vsebuje protislovje, saj naj bi Komisija mešala dva pojma, in sicer pojem podjetja v smislu člena 81 ES, ki pomeni gospodarski subjekt, ki je odgovoren za kršitev in mu je zato treba naložiti sankcijo, in pojem pravnega subjekta, ki je naslovnik odločbe.

141    Prvič, kar zadeva izraze, ki jih je uporabila Komisija v izpodbijani odločbi, je treba ugotoviti – ne da bi bilo treba preučiti vse točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih navajata tožeči stranki –, da iz točke 441 obrazložitve izpodbijane odločbe nedvoumno izhaja, da je Komisija odločila, da tožečima strankama pripiše odgovornost za zadevno kršitev in jima naloži plačilo globe, ker je ugotovila, da z družbo Arkema tvorita samo eno podjetje v smislu člena 81 ES. Tega sklepa ni mogoče omajati z okoliščino, da besedilo izpodbijane odločbe občasno ni terminološko enotno in da se v njem z izrazom „podjetje“ označuje katera od družb v zadevni skupini (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 62).

142    Dalje, kar zadeva dejstvo, da Komisija po eni strani v izpodbijani odločbi navaja, da posamezne družbe iz skupine Total tvorijo enotno podjetje, ki je storilo sporno kršitev, po drugi strani pa opredeljuje vsako od teh družb kot naslovnico izpodbijane odločbe, ki ji je naloženo plačilo globe, je treba opozoriti, da je to le posledica okoliščine, da naslovniki pravil o konkurenci in naslovniki odločb organov, pristojnih za konkurenco, niso nujno isti.

143    Čeprav se namreč pravila o konkurenci nanašajo na podjetja, za katera se uporabljajo neposredno ne glede na njihov pravni status, je treba kršitev konkurenčnega prava Unije brez nejasnosti pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točke od 54 do 57, in sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 11. decembra 2007 v zadevi ETI in drugi, C‑280/06, ZOdl. str. I‑10893 in I‑10896, točki 68 in 69).

144    Kar zadeva opredelitev posameznih družb iz skupine Total v delu obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanaša na izračun globe, zadostuje ugotovitev, da je v tej odločbi jasno in nedvoumno izraženo razlogovanje, na podlagi katerega je Komisija odmerila globo in zneske, za plačilo katerih je bila odgovornost pripisana tožečima strankama.

145    Nazadnje, kar zadeva trditev tožečih strank v zvezi z vsebinsko napako, ker naj se izračun globe za vsako od zadevnih podjetij posebej ne bi skladal s pojmom enotnega podjetja, je treba napotiti na analizo tretjega tožbenega razloga, ki bo predstavljena v nadaljevanju.

146    Zato je treba drugi del tega tožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del tožbenega razloga: okoliščina, da Komisija ni odgovorila na izpodbijanje domneve o izvajanju odločilnega vpliva

147    Tožeči stranki trdita, da Komisija ni dovolj obrazložila odločitve, da zavrne elemente, ki sta jih predložili v upravnem postopku za izpodbijanje domneve, povezane z njunim skoraj popolnim nadzorom nad kapitalom družbe Arkema.

148    V zvezi z obveznostjo obrazložitve, ki jo mora izpolniti Komisija, je treba napotiti na sodno prakso, navedeno v točkah 130 in 131 zgoraj. Zlasti je treba opozoriti, da se šteje, da je izpodbijana odločba v zvezi s tožečima strankama dovolj obrazložena, če so v njej podrobno pojasnjeni razlogi, ki utemeljujejo pripis odgovornosti za kršitev tema družbama (glej v tem smislu zgoraj v točki 131 navedeno sodbo SCA Holding proti Komisiji, točka 80).

149    Iz tega izhaja, da mora odločba – če se Komisija podobno kot v obravnavanem primeru opira na domnevo, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe, in so zadevne družbe med upravnim postopkom predložile elemente, s katerimi izpodbijajo to domnevo – vsebovati zadostno obrazložitev, s katero je mogoče utemeljiti stališče Komisije, da ti elementi niso zadostovali za zavrnitev zadevne domneve.

150    V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz točk od 430 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija obrazložila svoje stališče glede elementov, na katere sta se tožeči stranki sklicevali v upravnem postopku.

151    V točkah od 430 do 432 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija namreč najprej opisala trditve, ki sta jih tožeči stranki navedli v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in so temeljile predvsem na nezakonitosti okoliščine, da jima je bilo zadevno ravnanje pripisano na podlagi domneve – zlasti z vidika načel samostojnosti pravnega subjekta, individualizacije kazni, osebne odgovornosti, domneve nedolžnosti in enakosti orožij –, nato pa je na te trditve še odgovorila.

152    Poleg tega je v točkah od 433 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da tožeči stranki nista ovrgli domneve, povezane s tem, da sta imeli v lasti skoraj ves kapital družbe Arkema, in da je zato treba na podlagi te domneve vztrajati pri sklepu glede njune odgovornosti za kršitev.

153    Ugotoviti je treba, da je Komisija s temi razlogi odgovorila na bistvene točke trditev tožečih strank. Ker poleg tega ni dolžna oblikovati stališča glede vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zainteresirane stranke (sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Corsica Ferries France proti Komisiji, T‑349/03, ZOdl., str. II‑2197, točka 64; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 130 navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink's France, točka 64), ji ni mogoče očitati, da ni natančno odgovorila na vsako od trditev tožečih strank.

154    Jedrnatost obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem je mogoče pojasniti še z dejstvom, da sta tožeči stranki v bistvu navajali le trditve, ki niso bile podprte s konkretnimi dokazi glede vezi med zadevnimi družbami v obdobju kršitve.

155    Kar poleg tega zadeva del, v katerem tožeči stranki izpodbijata utemeljenost presoje Komisije, ki je privedla do zavrnitve zadevnih elementov, njune trditve zadevajo vsebinsko zakonitost izpodbijane odločbe, ki je bila preučena v okviru četrtega tožbenega razloga zgoraj.

156    Ob upoštevanju navedenega je treba tretji del tega tožbenega razloga in tako drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev enotnosti pojma podjetja

157    Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila enotnost pojma podjetja, ker v različnih fazah odmere glob ni enotno uporabljala pojma „podjetje“. Po njunem mnenju bi bilo treba višino globe za zadevno gospodarsko enoto določiti enotno, razdelitev odgovornosti za plačilo globe med posamezne pravne subjekte, ki tvorijo podjetje, pa bi morala biti opredeljena v ločeni fazi razlogovanja.

158    Opozoriti je treba, da s temi trditvami, ki zadevajo le metodo, ki jo je uporabila Komisija za odmero glob in razdelitev odgovornosti za njeno plačilo med posamezne družbe v skupini, ni mogoče ovreči zakonitosti presoje, na podlagi katere je bila odgovornost za kršitev pripisana tožečima strankama.

159    Če bi trditve tožečih strank razumeli tako, da z njimi izpodbijata višino globe ali razdelitev odgovornosti za plačilo te globe med posamezne družbe v skupini, je treba opozoriti, da tožeči stranki ne izpodbijata konkretnih izračunov Komisije. Natančneje, ne trdita, da bi jima bila lahko ob uporabi drugačne metode pripisana odgovornost za plačilo manjšega deleža globe.

160    Vsekakor je treba ugotoviti, da pristop Komisije ni bil v nasprotju s pojmom podjetja.

161    V zvezi s tem je treba opozoriti, da tožeči stranki pravilno navajata, da je mogoče na podlagi členov 81 ES in 82 ES za kršitelje konkurenčnega prava šteti podjetja ali podjetniška združenja. Poleg tega lahko Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, zlasti kadar kršijo določbe členov 81 ES ali 82 ES.

162    Opozoriti je tudi treba, da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja. Zlasti je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).

163    Kadar tak subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej zgoraj v točki 143 navedeno sodbo ETI in drugi, točka 39 in navedena sodna praksa). Vendar je treba kršitev konkurenčnega prava Unije nedvoumno pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob (zgoraj v točki 104 navedena sodba Papierfabrik August Koehler in drugi proti Komisiji, točka 38, in zgoraj v točki 31 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točka 57). Ko je torej ugotovljen obstoj take kršitve, je treba določiti fizično ali pravno osebo, odgovorno za upravljanje podjetja takrat, ko je bila storjena kršitev, da lahko zanjo odgovarja (sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji, T‑6/89, Recueil, str. II‑1623, točka 236; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 78).

164    Poleg tega je Sodišče že odločilo, da je praksa Komisije – po kateri se družba šteje za solidarno odgovorno za plačilo dela globe, naložene drugi družbi, če je prvi mogoče pripisati odgovornost za protikonkurenčno ravnanje druge – skladna s členom 15(2) Uredbe št. 17 (nadomeščen s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003). V tem primeru se na podlagi takega pripisa odgovornosti zadevni družbi naloži plačilo globe za kršitev, za katero se šteje, da jo je storila sama (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä‑Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točke od 26 do 28).

165    Torej dejstvo, da so v izpodbijani odločbi opredeljene različne pravne osebe, ki morajo solidarno odgovarjati za plačilo globe, ni v nasprotju s pojmom podjetja. Nasprotno, gre za natančno uporabo tega pojma, saj je dokazano, da zadevno podjetje s pravnega vidika sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb.

166    Prav tako ni mogoče o kršitvi pojma podjetja sklepati le na podlagi dejstva, da je bila odgovornost za plačilo globe pripisana različnim pravnim osebam, ki morajo plačati različne zneske. Ni namreč nujno, da ugotovitev, da več pravnih oseb tvori samo eno podjetje, ki je odgovorno za storjeno kršitev, pomeni tudi, da je tem podjetjem mogoče enako pripisati vse elemente, ki se upoštevajo pri izračunu globe zanje, zlasti če se je sestava zadevnega podjetja s pravnega vidika spreminjala. Tako se je v obravnavanem primeru štelo, da je družba Total odgovorna le za del obdobja kršitve (točka 441 obrazložitve izpodbijane odločbe), nobena od tožečih strank pa ni bila obravnavana, kot da je kršitev ponovila (točka 469 obrazložitve izpodbijane odločbe).

167    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v zgoraj v točki 163 navedeni sodbi Cascades proti Komisiji zavrnilo pristop, po katerem se matični družbi pripiše odgovornost za kršitev hčerinskih družb, če je bila ta storjena, preden jih je prevzela matična družba. Sodišče je pojasnilo, da mora fizična ali pravna oseba, ki je zadevno podjetje vodila ob storitvi kršitve, načeloma zanjo odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za upravljanje podjetja odgovorna druga oseba. Glede tega je najprej poudarilo, da zadevne družbe niso bile preprosto pripojene k prevzemni družbi, temveč so svojo dejavnost nadaljevale kot hčerinske družbe, zato je menilo, da morajo še naprej same odgovarjati za svoje kršitve, ki so bile storjene, preden jih je prevzela matična družba, saj tej ni mogoče pripisati odgovornosti zanje (točke od 77 do 80 sodbe).

168    Ker je torej družba Total prevzela nadzor nad družbo Elf Aquitaine aprila 2000, ji je Komisija upravičeno pripisala odgovornost za sporno kršitev le od 30. aprila 2000 (točka 441 obrazložitve izpodbijane odločbe), izhodiščni znesek naložene globe pa ni bil povečan zaradi trajanja (točki 467 in 468 obrazložitve izpodbijane odločbe).

169    Ob upoštevanju navedenega tožeči stranki ne moreta upravičeno grajati Komisije, ker je v razlogih, povezanih z izračunom globe, opredelila različne družbe iz skupine Total.

170    Nazadnje, poudariti je treba, da je Komisija razen povečanj zaradi trajanja kršitve in njene ponovitve, ki jih je določila ob upoštevanju sprememb, ki so se sčasoma zgodile v sestavi zadevnega podjetja, globo izračunala enotno za vse zadevne družbe iz skupine Total. Pri tem je zlasti uporabila enak izhodiščni znesek in enako znižanje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi. Torej ugovori tožečih strank v zvezi s tema fazama izračuna globe niso utemeljeni.

171    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

 Peti tožbeni razlog: napake pri presoji v zvezi z družbo Total

172    Tožeči stranki z dvema očitkoma izpodbijata samo odgovornost družbe Total. Na prvem mestu, izpodbijata trditev, da bi lahko družba Total, ki je prevzela nadzor nad skupino aprila 2000, družbi Arkema dajala „navodila o kartelu“ v zvezi z omejevalnim sporazumom, ki je obstajal že leta in v zvezi s katerim je zadnji sestanek potekal 18. maja 2000. Navajata, da je kršitev, ki jo je mogoče pripisati družbi Total, lahko trajala največ osem mesecev, čeprav je dejansko trajala le en mesec, saj je zadnji večstranski sestanek omejevalnega sporazuma potekal 18. maja 2000.

173    Najprej je treba opozoriti, da trditev tožečih strank, da je mogoče družbi Total pripisati odgovornost za največ enomesečno kršitev, temelji na predpostavki, da se je delovanje omejevalnega sporazuma prenehalo na datum zadnjega večstranskega sestanka, to je 18. maja 2000.

174    Vendar nista tožeči stranki te teze z ničimer utemeljili, še zlasti pa nista z dokazi izpodbijali ugotovitve Komisije, da se je sestanek 18. maja 2000 končal s splošnim soglasjem o ohranitvi ravni cen in da so se zato učinki omejevalnega sporazuma ohranili do 31. decembra 2000 (točke od 357 do 360 obrazložitve izpodbijane odločbe).

175    Dalje, opozoriti je treba, da odgovornost družbe Total temelji na okoliščini, da je ta od 30. aprila 2000, ko je prevzela zadevno skupino, z družbama Arkema in Elf Aquitaine tvorila isto podjetje, odgovorno za zadevno kršitev (točka 441 obrazložitve izpodbijane odločbe).

176    V zvezi s tem je treba opozoriti, da le zato, ker je družba Total prevzela nadzor nad zadevno skupino šele v zadnji fazi kršitve, še ni mogoče izključiti možnosti, da je ta družba v zadevnem obdobju odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe, ki je bila vpletena v kršitev, na trgu.

177    Tožeči stranki razen datuma, na katerega je družba Total prevzela nadzor nad skupino, ne navajata nobene posebne okoliščine, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je družba Arkema med majem in decembrom 2000 svoje ravnanje na trgu določala neodvisno od družbe Total.

178    V takih okoliščinah je lahko Komisija upravičeno domnevala, da je družba Total, ki je 30. aprila 2000 prevzela nadzor nad skoraj vsem kapitalom skupine, odločilno vplivala na ravnanje družbe Arkema na trgu, in ji je nato – ker ta domneva ni bila ovržena – pripisala odgovornost za kršitev v zadevnem obdobju.

179    Poleg tega je treba trditev tožečih strank, da se družba Total ob upoštevanju datuma, na katerega je prevzela nadzor nad skupino, ni mogla seznaniti s protipravnim ravnanjem hčerinske družbe in sprejeti odločitev o njegovem končanju, zavrniti kot neupoštevno.

180    Iz zgoraj navedenega namreč izhaja, da je bila družbi Total odgovornost pripisana na podlagi dejstva, da je bila eden od pravnih subjektov, iz katerih je bilo sestavljeno podjetje, ki je kršilo konkurenčno pravo, in sicer ne glede na to, ali je bila seznanjena z obstojem kršitve ali ne.

181    Prvega očitka torej ni mogoče sprejeti.

182    Na drugem mestu, tožeči stranki trdita, da je Komisija v točki 471 obrazložitve izpodbijane odločbe neupravičeno trdila, da so bile naslovnice Odločbe 85/74/EGS z dne 23. novembra 1984 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (zadeva IV/30.907 – Peroksidni proizvodi, UL L 35, 7.2.1985, str. 1) in Odločbe Komisije 94/599, ki sta se upoštevali v zvezi s ponovitvijo kršitve, ob sprejetju teh prejšnjih odločb del skupine Total.

183    Ugotoviti je treba, da je Komisija v točki 471 obrazložitve izpodbijane odločbe napačno navedla, da „so pravne osebe, na katere sta bili naslovljeni odločbi [85/74 in 94/599], bile in so še vedno članice skupine Total“, kar je tudi sama priznala v odgovoru na tožbo.

184    Vendar ta ugotovitev ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Po eni strani namreč iz točke 441 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila družbi Total pripisana odgovornost za kršitev le od datuma, na katerega je prevzela nadzor nad skupino, to je od 30. aprila 2000.

185    Po drugi strani iz točke 469 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija s tem, da je povečanje zaradi ponovitve kršitve uporabila le za globo, ki jo je izračunala za družbo Arkema, upoštevala dejstvo, da ta družba pri prejšnjih obsodbah ni spadala v skupino Total.

186    Ob upoštevanju navedenega je treba drugi očitek in tako peti tožbeni razlog v celoti zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: kršitev več bistvenih načel, ki jih priznavajo vse države članice in so sestavni del pravnega reda Unije

187    Tožeči stranki trdita, da je Komisija, ker jima je pripisala odgovornost za zadevno kršitev in jima naložila globo, kršila načela enakega obravnavanja, osebne odgovornosti, individualizacije kazni in zakonitosti v kazenskem pravu.

 Domnevna kršitev načela enakega obravnavanja

188    Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, ker jima je pripisala odgovornost za kršitev le na podlagi navedene domneve, saj naj bi se pri pripisu odgovornosti drugim družbam, na katere je bila še naslovljena izpodbijana odločba, oprla na domnevo, podkrepljeno z dodatnimi elementi (točke 385, 391, 394, 405, 411 in od 423 do 427 obrazložitve izpodbijane odločbe).

189    Glede tega je treba ugotoviti, da iz točk od 370 do 379 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je Komisija v zvezi z vsemi naslovnicami oprla na isto pravilo, po katerem nadzor nad vsem ali skoraj vsem kapitalom hčerinske družbe zadostuje za postavitev izpodbojne domneve, na podlagi katere je mogoče odgovornost pripisati matični družbi. Zadevna domneva je bila namreč uporabljena za skupino Total in za druge skupine družb, na katere je bila naslovljena izpodbijana odločba.

190    To, da je Komisija v zvezi z nekaterimi naslovnicami izpodbijane odločbe, to je družbami Akzo Nobel, FMC, Air Liquide, SNIA in Edison, poleg zadevne domneve navedla še nekaj dodatnih indicev v zvezi s tem, da so matične družbe izvajale odločilni vpliv, še ne pomeni, da niso bila za vse naslovnice uporabljena enaka načela.

191    Kar zadeva družbo Akzo Nobel, iz točke 384 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da ima ta „stoodstotni nadzor nad družbo EKA [Chemicals], zato Komisija meni, da je odločilno vplivala na [to družbo], saj ni bil predložen noben element, s katerim bi bilo mogoče ovreči to domnevo“. Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da se je Komisija v točki 385 obrazložitve zadevne odločbe sklicevala na nekaj dodatnih indicev, s katerimi jo je podkrepila.

192    Kar zadeva družbo FMC, je Komisija navedla, da je sklep v zvezi z njeno odgovornostjo izpeljala iz „dejstva, da je [bila] družba FMC Foret hčerinska družba pod (posrednim) stoodstotnim nadzorom [družbe FMC]“ (točka 390 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je Komisija v točki 391 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dodaten indic glede odločilnega vpliva družbe FMC na njeno hčerinsko družbo.

193    Kar zadeva družbo Air Liquide, je Komisija v točki 403 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „je imela [ta] v času kršitve v lasti ves kapital družbe Chemoxal in je bila pristojna za imenovanje članov upravnega odbora te družbe, zato je predpostavila, da je odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe“. To navedbo je v točki 405 obrazložitve izpodbijane odločbe dopolnila s pojasnilom, da se na podlagi „stoodstotne kapitalske udeležbe postavi domneva, ki jo je mogoče ovreči tako, da se dokaže, da […] je bila hčerinska družba samostojna“.

194    Kar zadeva družbo SNIA, iz točke 411 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ji je bila odgovornost pripisana zaradi združitve z družbo, ki je bila matična družba s stoodstotnim deležem v subjektu, neposredno vpletenem v kršitev, zato tega položaja ni mogoče primerjati s položajem tožečih strank.

195    Nazadnje, kar zadeva družbo Edison, je Komisija v točki 418 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se je „lastništvo nad stoodstotnim kapitalskim deležem [v sodni praksi] štelo za zadosten element, če ta domneva ni bila ovržena“. Poleg tega je v točkah od 419 do 421 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla nekaj dodatnih elementov, glede katerih je pripomnila, da so v nasprotju s trditvijo družbe Edison o samostojnosti njene hčerinske družbe.

196    Tako iz točk obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se sklicujeta tožeči stranki, izhaja, da je Komisija v zvezi z vsemi naslovnicami izpodbijane odločbe menila, da je mogoče odgovornost za kršitev pripisati matični družbi že na podlagi nadzora nad vsem ali skoraj vsem kapitalom hčerinske družbe, če iz tega izpeljana domneva ni ovržena, dodatni indici glede vpliva, ki so ga nekatere matične družbe izvajale nad svojimi hčerinskimi družbami, pa so bili navedeni – če so bili na voljo – ali kot potrditev sklepa, ki je že tako veljavno izhajal iz nadzora nad vsem kapitalom hčerinske družbe, ali pa kot odgovor na trditve, ki so jih podala zadevna podjetja.

197    Poleg tega je Komisija v zvezi s tožečima strankama poleg kapitalske vezi navedla še dejstvo, da je člane upravnega odbora družbe Arkema imenovala družba Elf Aquitaine (točka 427 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar ob tem ni menila, da so za to, da se odgovornost za kršitev hčerinske družbe, ki je v (skoraj) stoodstotni lasti matične družbe, pripiše tej družbi, potrebni še dodatni elementi.

198    Ta očitek torej ni utemeljen.

 Domnevna kršitev načel osebne odgovornosti, individualizacije kazni in zakonitosti v kazenskem pravu

199    Tožeči stranki v bistvu trdita, da je Komisija kršila navedena pravna načela, ker ni priznala, da je družba Arkema od njiju neodvisen gospodarski subjekt, ter jima je zato neupravičeno pripisala odgovornost za njeno kršitev in jima naložila plačilo globe.

200    Opozoriti je treba, da je glede na naravo zadevnih kršitev ter naravo in resnost sankcij za te kršitve odgovornost za njihovo storitev osebna (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 78). Poleg tega se sme fizična ali pravna oseba na podlagi načela individualizacije kazni in sankcij kaznovati samo zaradi dejstev, ki se ji očitajo individualno (sodba Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T‑45/98 in T‑47/98, Recueil, str. II‑3757, točka 63), to pa je načelo, ki velja za vsak upravni postopek, v katerem se lahko na podlagi pravil Unije o konkurenci izrečejo sankcije (sodba Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točka 118).

201    V obravnavanem primeru zadostuje ugotovitev, da trditve tožečih strank temeljijo na napačni predpostavki, da ni bila v zvezi z njima ugotovljena nobena kršitev in da jima ni bila naložena nobena individualna globa. Iz zgoraj navedenega namreč izhaja, da sta bili tožeči stranki individualno obsojeni zaradi kršitve člena 81 ES, za katero se je – ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih vezi, ki so ju povezovale s hčerinskima družbama, in zaradi nesamostojnosti zadnjenavedenih družb na trgu – štelo, da sta jo storili sami (glej v tem smislu zgoraj v točki 164 navedeno sodbo Metsä‑Serla in drugi proti Komisiji, točki 27 in 34).

202    Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank iz preučitve četrtega tožbenega razloga zgoraj izhaja, da je bila v zvezi z njima dokazana kršitev člena 81 ES. Sankcije za tako kršitev so jasno določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003. Torej je bilo načelo nullum crimen, nulla poena sine lege upoštevano.

203    Ta očitek in tako šesti tožbeni razlog v celoti je treba torej zavrniti.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

204    Na prvem mestu, tožeči stranki trdita, da Komisija ni skrbno in nepristransko preučila elementov, predloženih v dokaz samostojnosti družbe Arkema.

205    Ker pri tem le znova navajata trditev – da zadevni elementi niso bili preučeni –, ki je bila že preučena in zavrnjena v točkah od 111 do 115 zgoraj, jo je treba iz istih razlogov zavrniti.

206    Na drugem mestu, trdita, da bi morala Komisija zaradi ekonomičnosti postopka ugoditi njuni prošnji za prekinitev postopka, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, dokler ne bi Splošno sodišče odločilo o tožbah, vloženih zoper Odločbo C(2004) 4876.

207    Ker pa se tožeči stranki sklicujeta le na ekonomičnost postopka, s čimer očitno ni mogoče izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe, je treba njune trditve takoj zavrniti.

208    Zato je treba sedmi tožbeni razlog zavrniti.

 Osmi tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti

209    Tožeči stranki trdita, da je bilo zaradi novosti merila glede pripisa odgovornosti, ki je bilo uporabljeno v obravnavanem primeru v primerjavi s prejšnjo prakso odločanja Komisije in zlasti v primerjavi z Odločbo C(2003) 4570, kršeno načelo pravne varnosti.

210    Dovolj je pripomniti, da izpodbijana odločba ni prva odločba, v kateri je Komisija odgovornost za kršitev, ki jo je storila družba Arkema, pripisala matični družbi na podlagi domneve o izvajanju odločilnega vpliva. V Odločbi C(2004) 4876 je namreč že pripisala odgovornost družbi Elf Aquitaine. Torej izpodbijana odločba v nasprotju s trditvami tožečih strank ni preobrat v praksi Komisije, kar zadeva pripis odgovornosti, in sicer niti v zvezi z zadevno družbo. Poleg tega sta se tožeči stranki v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v obravnavanem primeru že sklicevali na merilo pripisa odgovornosti, ki ga je Komisija uporabila v Odločbi C(2004) 4876, kar izhaja tudi iz trditev, ki sta jih navedli v okviru šestega tožbenega razloga. Zato ta tožbeni razlog temelji na napačni predpostavki, da je Komisija v obravnavanem primeru tožečima strankama odgovornost pripisala na podlagi novega merila.

211    Vsekakor je treba opozoriti, da Komisiji odgovornosti za kršitev hčerinske družbe ni treba sistematično pripisati matični družbi (glej točko 89 zgoraj). Torej samo z odločitvijo, da bo odgovornost za ugotovljeno kršitev pripisala podjetju, sestavljenemu iz matične in hčerinske družbe, čeprav tega v prejšnji praksi ni storila, še ne krši načela pravne varnosti.

212    Poleg tega je treba ugotoviti, da iz Odločbe C(2003) 4570 (točke od 373 do 391 njene obrazložitve), na katero se sklicujeta tožeči stranki, izhaja, da Komisija v zvezi z družbo Arkema sploh ni preučila vprašanja odgovornosti njene matične družbe, zlasti se ni izrekla o njeni neodvisnosti od matične družbe. Zato tudi če bi domnevali, da so bila dejstva iz zgoraj navedene zadeve podobna dejstvom iz obravnavane zadeve, ni mogoče trditi, da je bila ta odločba kakršno koli jamstvo glede tega, kako bo Komisija obravnavala odnose med družbo Arkema in njenima matičnima družbama, niti glede merila pripisa odgovornosti, uporabljenega za to skupino družb.

213    Zato tega tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

 Deveti tožbeni razlog: kršitev temeljnih načel, na podlagi katerih se določajo globe

214    Tožeči stranki izpodbijata višino globe, ki jima je bila naložena, pri čemer navajata več razlogov.

215    Na prvem mestu, trdita, da bi jima moralo biti priznano znižanje globe, ker nista bili seznanjeni s kršitvijo, ki jo je storila njuna hčerinska družba. V zvezi s tem se sklicujeta na načelo enakega obravnavanja in navajata, da je bilo v izpodbijani odločbi na podlagi tega priznano znižanje eni od preostalih naslovnic izpodbijane odločbe, in sicer družbi Caffaro.

216    Opozoriti je treba, da je Komisija znižala izhodiščni znesek globe, ki jo je naložila podjetju, sestavljenemu iz družb SNIA in Caffaro, saj ni bilo dokazano, da je bila ta družba, ki se je udeležila le nekaj sestankov omejevalnega sporazuma, ki so se nanašali le na enega od zadevnih proizvodov, seznanjena – ali bi morala biti seznanjena – s skupnim načrtom protikonkurenčnih sporazumov (točki 332 in 461 obrazložitve izpodbijane odločbe).

217    Kar zadeva tožeči stranki, je treba spomniti, da jima je bila odgovornost za zadevno kršitev pripisana, ker sta s hčerinsko družbo tvorili samo eno podjetje, ne pa zato, ker bi bili neposredno vpleteni v kršitev, zato okoliščina, da nista bili seznanjeni z omejevalnim sporazumom, ne vpliva na zadevni pripis odgovornosti.

218    Tožeči stranki ne trdita, da njuna hčerinska družba, ki je bila neposredno vpletena v kršitev, ni bila seznanjena s skupnim načrtom protikonkurenčnih sporazumov, zato samo na podlagi dejstva, da nista bili seznanjeni z omejevalnim sporazumom, še ni mogoče zmanjšati teže kršitve, ki jo je storilo podjetje, ki sta ga tvorili skupaj s hčerinsko družbo, niti ni mogoče s tem utemeljiti znižanja globe.

219    Kar zadeva domnevno kršitev načela enakega obravnavanja, je treba opozoriti, da tožeči stranki kot pravna subjekta, pristojna za upravljanje podjetja, ki je tržilo zadevna proizvoda in je neposredno sodelovalo pri vseh elementih kartela, nista v podobnem položaju kot družba Caffaro, ki je upravljala podjetje, katerega udeležba pri omejevalnem sporazumu ni zajemala celotnega skupnega protikonkurenčnega načrta.

220    Zato je treba ta očitek zavrniti.

221    Na drugem mestu, tožeči stranki se sklicujeta na kršitev domneve nedolžnosti in načela pravne varnosti, kar zadeva povišanje globe zaradi odvračilnega učinka.

222    Prvič, njuna trditev o kršitvi domneve nedolžnosti temelji na predpostavki, da „na podlagi nobenega elementa ni bilo mogoče ugotoviti [njune] odgovornosti v kartelu“. Ker pa iz preučitve četrtega tožbenega razloga zgoraj izhaja, da je bila tožečima strankama upravičeno pripisana odgovornost za kršitev, je treba to trditev zavrniti.

223    Drugič, tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila domnevo nedolžnosti, ker je v točki 465 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da lahko matična družba ustanovi ločeno hčerinsko družbo zato, da bi se lahko zadevna hčerinska družba vključila v kršitev, sama pa bi se izognila sankciji.

224    Komisija je v točki 465 obrazložitve izpodbijane odločbe v odgovor na pripombe tožečih strank na utemeljitev v zvezi z zadevnim zneskom navedla, da bi se lahko „zelo veliko podjetje, ki je bilo udeleženo pri enem ali več omejevalnih sporazumih – če bi Komisija na podlagi take utemeljitve odločila, da je treba družbi Atofina naložiti nižjo globo, kot jo je bilo mogoče utemeljiti z velikostjo podjetja, katerega del je [bila] –, […] izognilo visokim globam tako, da bi ustanovilo majhne hčerinske družbe z majhnim prometom in jih vključilo v nezakonito ravnanje“.

225    Iz te točke obrazložitve izhaja, da je Komisija v bistvu menila, da lahko s povišanjem zadevne globe upošteva dejansko gospodarsko moč vseh pravnih subjektov, ki tvorijo zadevno enotno podjetje, in tako določi globo z zadostnim odvračilnim učinkom.

226    Take splošne navedbe nikakor ni mogoče obravnavati tako, da je bilo z njo kršeno načelo nedolžnosti v zvezi s tožečima strankama.

227    Tretjič, tožeči stranki se sklicujeta na kršitev načela pravne varnosti, kar utemeljujeta s trditvami, ki so bile predstavljene že v okviru osmega tožbenega razloga, ki se nanaša na domnevni preobrat v praksi Komisije. Ta očitek je torej treba zavrniti iz razlogov, predstavljenih v točkah od 210 do 212 zgoraj.

228    Četrtič, tožeči stranki izpodbijata zakonitost povišanja globe zaradi odvračilnega učinka, pri čemer trdita, da tako povišanje ni določeno niti s členom 23 Uredbe št. 1/2003 niti s smernicami.

229    Opozoriti je treba, da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso pri odmeri globe paziti na odvračilni učinek globe, pri čemer lahko upošteva zlasti velikost in gospodarsko moč zadevnega podjetja (zgoraj v točki 103 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 106 in 120, ter sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 243).

230    Tako je lahko Komisija v obravnavanem primeru ob upoštevanju velikosti podjetja, ki ga upravljata tožeči stranki, ki se kaže v njunem zelo velikem svetovnem prometu, upravičeno povišala izhodiščni znesek globe (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe).

231    Očitki zoper povišanje globe zaradi odvračilnega učinka torej niso utemeljeni.

232    Na tretjem mestu, tožeči stranki sta na obravnavi trdili, da je pravilo iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, po katerem se določi največ 10‑odstotni delež prometa, nezakonito z vidika načel zakonitosti in pravne varnosti, ker se sklicuje na promet, ki ga je imelo podjetje v poslovnem letu pred sprejetjem odločbe, in ne na promet v obdobju, v katerem je bila storjena kršitev.

233    Opozoriti je treba, da je bil ta očitek podan prepozno, saj sta se tožeči stranki nanj prvič sklicevali šele med obravnavo, zato ga ni mogoče šteti za podkrepitev tega tožbenega razloga, kot je bil naveden v tožbi in s katerim po eni strani zahtevata znižanje globe, ker nista bili seznanjeni s kršitvijo, po drugi strani pa grajata povišanje globe zaradi odvračilnega učinka.

234    Torej je treba ta očitek na podlagi člena 48(2) Poslovnika zavreči kot nedopusten.

235    Vsekakor pa je tudi neupošteven, saj tožeči stranki ne navajata, da bi upoštevanje poslovnega leta v obdobju kršitve lahko imelo kakršen koli vpliv, kar zadeva uporabo domnevno nezakonitega pravila iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 v obravnavanem primeru.

236    Glede na navedeno ta tožbeni razlog ni utemeljen.

 Deseti tožbeni razlog: zloraba pooblastil

237    Tožeči stranki trdita, da je Komisija zlorabila pooblastila, ker si s tem, da jima je pripisala odgovornost za kršitev, ni prizadevala za kaznovanje odgovornega podjetja, ampak je želela z upoštevanjem njune precejšnje velikosti le povišati naloženo globo.

238    Na podlagi ustaljene sodne prakse je pri odločitvi ugotovljena zloraba pooblastil le, če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih dokazov jasno, da je bila odločitev sprejeta za doseganje drugih ciljev, kot so tisti, ki so v njej navedeni (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 1998 v združenih zadevah IECC proti Komisiji, T‑133/95 in T‑204/95, Recueil, str. II‑3645, točka 188 in navedena sodna praksa).

239    Opozoriti je treba, da lahko Komisija na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 z odločbo naloži globe podjetjem, ki kršijo člen 81 ES. Ni sporno, da se sankcije iz člena 23 Uredbe št. 1/2003 naložijo zato, da bi z njimi kaznovali nezakonita dejanja zadevnih podjetij ter da bi ta podjetja in druge gospodarske subjekte odvrnili od prihodnjih kršitev pravil konkurenčnega prava Unije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C‑289/04 P, ZOdl., str. I‑5859, točka 16).

240    Ker tožeči stranki in družba Arkema tvorijo eno podjetje v smislu člena 81 ES in ker je to podjetje sodelovalo pri sporni kršitvi, ni kazen, ki jima je bila naložena, v ničemer pomenila spreobračanja namena, s katerim je bila naložena, kar velja tudi za to, da je želela Komisija z njeno naložitvijo doseči odvračilni učinek.

241    Zato je treba deseti tožbeni razlog zavrniti.

 Enajsti, podredni, tožbeni razlog: znižanje globe na ustrezno raven

242    V okviru enajstega tožbenega razloga tožeči stranki zahtevata znižanje globe na ustrezno raven, pri čemer navajata dva razloga.

243    Prvič, trdita, da bi bilo treba zato, ker nista bili seznanjeni s kršitvijo, izhodiščni znesek globe znižati za 25 %, saj je bilo tako znižanje odobreno v točki 461 obrazložitve izpodbijane odločbe.

244    V zvezi s tem je treba opozoriti, da okoliščin iz točke 461 obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče primerjati s položajem tožečih strank (glej točko 219 zgoraj). Zato Splošno sodišče meni, da tožečima strankama na tej podlagi ni mogoče odobriti znižanja.

245    Drugič, tožeči stranki zahtevata uporabo olajševalne okoliščine, ker jima je bilo naloženo plačilo visokih glob zaradi udeležbe pri drugih omejevalnih sporazumih v istem obdobju, na katero se nanaša izpodbijana odločba, in sicer z Odločbo C(2004) 4876 in Odločbo C(2006) 2098 z dne 31. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/F/38.645 – Metakrilati).

246    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je imela Komisija tožečima strankama – ker je ugotovila, da sta storili tri ločene kršitve določb člena 81(1) ES – pravico naložiti tri ločene globe, pri čemer so bile z vsako od njih upoštevane omejitve, določene s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 56). Vsaka od navedenih glob mora nujno temeljiti na presoji trajanja in teže kršitve, ki se z njo sankcionira. Vendar je treba ugotoviti, da naložitev globe tožečima strankama zaradi različnih protikonkurenčnih dejavnosti v zvezi z drugimi proizvodi ne vpliva na resničnost sporne kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 52).

247    Zato ob upoštevanju odvračilnega namena glob le z dejstvom, da sta bili tožečima strankama pred kratkim naloženi drugi globi za kršitve, ki so deloma potekale sočasno, ni mogoče utemeljiti znižanja globe, naložene v obravnavanem primeru.

248    Tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza o tem, da bi se zaradi globe, ki jima je bila naložena v obravnavanem primeru, v povezavi z drugimi, pred kratkim naloženimi, globami znašli v posebej težkem finančnem položaju, ki bi ga bilo treba izjemoma upoštevati pri odmeri njune globe.

249    Nazadnje, tožeči stranki se sklicujeta še na Odločbo 94/599, iz katere izhaja, da je Komisija pri določanju višine globe v okviru omejevalnega sporazuma iz te odločbe upoštevala dejstvo, da so bile večini podjetij že naložene visoke globe zaradi udeležbe pri drugem omejevalnem sporazumu na sosednjem trgu v skoraj istem obdobju (točka 52 obrazložitve Odločbe 94/599), vendar je treba v zvezi s tem poudariti, da je bila ta odločba sprejeta pred sprejetjem smernic, ki so bile uporabljene v obravnavanem primeru, in da se razlikuje od odločbe iz obravnavane zadeve. Komisija je namreč v obravnavanem primeru za kršitve na trgih VP in NPB v izpodbijani odločbi izrekla samo eno obsodbo, tožeči stranki pa ne navajata, da bi bila ta trga povezana s trgi, na katere se nanašata drugi novejši obsodbi.

250    Ker torej ni mogoče z nobenim elementom, na katerega se tožeči stranki sklicujeta v obravnavanem primeru, utemeljiti znižanja globe, ni mogoče ugoditi njunemu podrednemu predlogu, naj se zniža globa, ki jima je bila naložena.

251    Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

252    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeči stranki nista uspeli, zato se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1. Tožba se zavrne.

2. Total SA in Elf Aquitaine SA se naloži plačilo stroškov.

Vadapalas Prek Dittrich

Truchot        O'Higgins

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. julija 2011.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravil, ki urejajo pripis odgovornosti za kršitve, ki jih storijo hčerinske družbe, matičnim družbam

Drugi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava pri razlagi sodne prakse v zvezi s pripisom odgovornosti in pri upoštevanju prakse odločanja Komisije

– Uvodne ugotovitve

– Veljavnost zadevne domneve

– Več indicev, ki sta jih predložili tožeči stranki v zvezi s samostojnostjo družbe Arkema na trgu

Prvi del tožbenega razloga: napačna uporaba prava v zvezi z objektivnostjo merila za pripis odgovornosti

Tretji del tožbenega razloga: kršitev „načela gospodarske samostojnosti pravne osebe“

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Prvi del tožbenega razloga: trditev, da se tožeči stranki nista mogli ustrezno braniti

Drugi del tožbenega razloga: kršitev domneve nedolžnosti

Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

Prvi del tožbenega razloga: kršitev okrepljene obveznosti obrazložitve zaradi novega stališča Komisije

Drugi del tožbenega razloga: protislovnost obrazložitve

Tretji del tožbenega razloga: okoliščina, da Komisija ni odgovorila na izpodbijanje domneve o izvajanju odločilnega vpliva

Tretji tožbeni razlog: kršitev enotnosti pojma podjetja

Peti tožbeni razlog: napake pri presoji v zvezi z družbo Total

Šesti tožbeni razlog: kršitev več bistvenih načel, ki jih priznavajo vse države članice in so sestavni del pravnega reda Unije

Domnevna kršitev načela enakega obravnavanja

Domnevna kršitev načel osebne odgovornosti, individualizacije kazni in zakonitosti v kazenskem pravu

Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja

Osmi tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti

Deveti tožbeni razlog: kršitev temeljnih načel, na podlagi katerih se določajo globe

Deseti tožbeni razlog: zloraba pooblastil

Enajsti, podredni, tožbeni razlog: znižanje globe na ustrezno raven

Stroški

1*Jezik postopka: francoščina.