Zadeva T-194/06

SNIA SpA

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vodikov peroksid in natrijev perborat – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Pripisovanje odgovornosti za kršitev – Pripojitev družbe, ki je odgovorna za kršitev – Pravica do obrambe – Skladnost med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Razdelitev – Matična družba in hčerinske družbe – Gospodarska enota – Merila presoje

(člen 81 ES)

2.      Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Razdelitev – Pravna oseba, odgovorna za upravljanje podjetja med kršitvijo – Prenehanje

(člen 81(1) ES)

3.      Postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Nov tožbeni razlog – Pojem

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 48(2))

4.      Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Odločba, ki ni enaka obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah – Kršitev pravic obrambe – Zahteva

(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27(1))

1.      V posebnem primeru, ko je matična družba stoodstotna lastnica kapitala svoje hčerinske družbe kršiteljice, obstaja ovrgljiva domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe.

V teh okoliščinah za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko tako matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno.

(Glej točki 49 in 50.)

2.      Kadar je subjekt, ki je kršil pravila o konkurenci, pravno ali organizacijsko spremenjen, ta sprememba nujno ne pomeni ustanovitve novega podjetja, ki ni odgovorno za kršitev, če z gospodarskega stališča med subjektoma obstaja istovetnost.

Zaradi učinkovite uveljavitve pravil o konkurenci lahko namreč postane potrebno, da se odgovornost pripiše novemu upravljavcu podjetja, ki je storil kršitev, če ga je mogoče dejansko šteti za naslednika prvotnega upravljavca.

Merilo „gospodarske kontinuitete“ je pomembno v posebnih okoliščinah, kakršne so med drugim, če je pravna oseba, odgovorna za upravljanje podjetja, po storjeni kršitvi prenehala pravno obstajati ali ob notranjem restrukturiranju skupine, ob upoštevanju strukturnih povezav med prvotnim in novim upravljavcem podjetja, kadar prvotni upravljavec ne preneha nujno pravno obstajati, temveč ne opravlja več pomembne gospodarske dejavnosti na zadevnem trgu.

Podjetje se ne more veljavno sklicevati na to, da kljub spojitvi z eno od družb, ki tvorijo gospodarski subjekt, ki je odgovoren za kršitev, dejansko ni prevzela premoženja in zaposlenih, ki so prispevali h kršitvi. Če namreč zadevno podjetje preneha obstajati zaradi prevzema, prevzemnik pridobi njegova sredstva in obveznosti, skupaj z odgovornostmi za kršitev prava Unije. V tem primeru se lahko odgovornost za kršitev, ki jo je storilo prevzeto podjetje, pripiše prevzemniku.

(Glej točke od 56 do 58, 61, 62.)

3.      Navajanje novih tožbenih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar pa je treba tožbeni razlog, ki je neposredna ali posredna ponovitev v tožbi prej navedenega tožbenega razloga in ki je z njim tesno povezan, razglasiti za dopusten.

(Glej točko 73.)

4.      Procesno jamstvo iz člena 27(1) Uredbe št. 1/2003 uveljavlja načelo spoštovanja pravic do obrambe, ki zlasti zahteva, da obvestilo o ugotovitvah, ki ga Komisija naslovi na podjetje, ki mu namerava naložiti sankcijo zaradi kršitve konkurenčnih pravil, vsebuje bistvene elemente v zvezi s tem podjetjem, kot so očitano ravnanje, njegova opredelitev in dokazi, na katere se opira Komisija, da bi to podjetje lahko v upravnem postopku, uvedenem zoper njega, učinkovito navajalo svoje trditve.

Vendar je lahko pravna opredelitev dejanskega stanja v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah po definiciji le začasna in poznejše odločbe Komisije ni mogoče razglasiti za nično zgolj zato, ker se dokončni sklepi iz tega dejanskega stanja ne ujemajo natančno z vmesno opredelitvijo. Komisija mora imeti pri tem, da zakonito pojasni to opredelitev v končni odločbi, možnost dati večji pomen elementom, ki so se predhodno šteli za elemente drugotnega pomena, vendar pod pogojem, da uporabi samo dejstva, o katerih so imele zadevne stranke priložnost izraziti svoje stališče, in če je med upravnim postopkom zagotovila elemente, potrebne za obrambo. Komisija mora namreč naslovnike obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zaslišati, in če je potrebno, upoštevati njihova stališča iz odgovorov na očitane kršitve ter skladno s tem spremeniti svojo presojo, zlasti zato, da se spoštujejo njihove pravice do obrambe.

Odločba, ki temelji na bistvenih elementih, glede katerih zadevno podjetje ni moglo zagotoviti svoje obrambe, mora biti razglašena za nično ne glede na to, ali je mogoče šteti, da je podjetje odgovorno na podlagi drugih elementov.

(Glej točke od 79 do 81, 87.)