SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)
z dne 16. junija 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vodikov peroksid in natrijev perborat – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Globe – Zastaranje – Različno obravnavanje – Trajanje kršitve – Olajševalne okoliščine“
V zadevi T‑192/06,
Caffaro Srl s sedežem v Milanu (Italija), ki jo zastopata A. Santa Maria in C. Biscaretti di Ruffia, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala V. Di Bucci in F. Amato, nato V. Di Bucci in V. Bottka, zastopnika,
tožena stranka,
primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat) v delu, v katerem je Komisija tožeči stranki in družbi SNIA SpA solidarno naložila globo, in podredno zaradi predloga za znižanje zneska navedene globe,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),
v sestavi V. Vadapalas (poročevalec), v funkciji predsednika, A. Dittrich in L. Truchot, sodnika,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. marca 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1. Tožeča stranka, družba Caffaro Srl, prej Industrie Chimiche Caffaro SpA, nato Caffaro SpA, je družba italijanskega prava, ki je do leta 1999 tržila natrijev perborat (v nadaljevanju: NPB). V času dejanskega stanja je bila hčerinska družba v stoodstotni lasti družbe Caffaro SpA, ki je leta 2000 postala družba SNIA SpA.
2. Družba Degussa AG je novembra 2002 obvestila Komisijo Evropskih skupnosti o obstoju kartela na trgih vodikovega peroksida (v nadaljevanju: VP) in NPB in zaprosila za uporabo obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3).
3. Družba Degussa je Komisiji predložila materialne dokaze, ki so tej omogočili, da je 25. in 26. marca 2003 opravila preiskave v prostorih treh podjetij.
4. Komisija je 26. januarja 2005 tožeči stranki in drugim zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
5. Po zaslišanju zadevnih podjetij je Komisija sprejela Odločbo C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals AB, Degussa, Edison, FMC Corp., FMC Foret SA, Kemira Oyj, L’Air liquide SA, Chemoxal SA, tožečo stranko, Solvay SA, Solvay Solexis SpA, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema SA (Zadeva COMP/F/38.620 – vodikov peroksid in perborat, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. decembra 2006 (UL L 353, str. 54). Tožeči stranki je bila vročena z dopisom z dne 8. maja 2006.
Izpodbijana odločba
6. Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so naslovniki te odločbe sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) glede VP in njegovega nadaljnjega proizvoda NPB (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe).
7. Kršitev, ugotovljeno za obdobje od 31. januarja 1994 do 31. decembra 2000, so v glavnem sestavljala izmenjava tržno pomembnih ter zaupnih informacij o trgu in podjetjih med konkurenti, omejevanje in nadzor proizvodnje ter potencialnih in dejanskih zmogljivosti te proizvodnje, razdelitev tržnih deležev in strank ter določanje in nadzor spoštovanja ciljnih cen.
8. Tožeča stranka je bila spoznana za odgovorno za kršitev „skupno in nerazdelno“ z družbo SNIA (točke od 407 do 412 obrazložitve izpodbijane odločbe).
9. Pri določanju zneskov glob je Komisija uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [ESPJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice).
10. Komisija je določila osnovne zneske glob na podlagi teže in trajanja kršitve (točka 452 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jo je opredelila za zelo resno (točka 457 obrazložitve izpodbijane odločbe).
11. Tožeča stranka je bila na podlagi različnega obravnavanja razvrščena v četrto in zadnjo kategorijo, ki ustreza izhodiščnemu znesku 1,875 milijona EUR. Komisija je pri določitvi tega zneska upoštevala tudi 25‑odstotno znižanje, ker ni bilo dokazano, da je tožeča stranka vedela ali da bi nujno morala vedeti za splošni načrt protikonkurenčnih dogovorov (točke od 460 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).
12. Ker je po navedbah Komisije tožeča stranka sodelovala pri kršitvi od 29. maja 1997 do 31. decembra 1998, to je eno leto in sedem mesecev, je bil izhodiščni znesek globe povečan za 15 % (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe).
13. Komisija je ugotovila, da je imela tožeča stranka pasivno in manjšo vlogo, in je zaradi te olajševalne okoliščine znižala znesek globe za 50 % (točki 476 in 477 izpodbijane odločbe).
14. Člen 1(l) izpodbijane odločbe določa, da je tožeča stranka kršila člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da je od 29. maja 1997 do 31. decembra 1998 sodelovala pri kršitvi.
15. Komisija je v členu 2(g) izpodbijane odločbe tožeči stranki, „skupno in nerazdelno“ z družbo SNIA, naložila globo 1,078 milijona EUR.
Postopek in predlogi strank
16. Tožeča stranka je 18. julija 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
17. Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila obravnavana zadeva po opredelitvi strank dodeljena šestemu razširjenemu senatu.
18. Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva 22. decembra 2009 tožeči stranki postavilo pisno vprašanje, na katero je ta odgovorila v roku, ki ji je bil določen.
19. Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 4. marca 2009 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
20. Ker se dva člana senata v skladu s členom 32 Poslovnika Splošnega sodišča nista mogla udeležiti posvetovanja, so posvetovanje Splošnega sodišča nadaljevali trije sodniki, ki so podpisali to sodbo.
21. Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem ji je Komisija, solidarno z družbo SNIA, naložila globo;
– podredno, zmanjša globo, ki ji je bila naložena, na simboličen znesek;
– še bolj podredno, „bistveno“ zmanjša ta znesek, glede na kratek čas njene udeležbe pri kršitvi in obstoj olajševalnih okoliščin;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22. Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
23. Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija tožeči stranki, solidarno z družbo SNIA, naložila globo, ali za znižanje zneska globe, navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačno uporabo prava in napačno presojo dejanskega stanja, v zvezi s, prvič, domnevnim dejstvom, da je „žrtev in ne član kartela v zvezi z [VP]“, drugič, domnevno napačno izbiro referenčnega leta v okviru različnega obravnavanja, tretjič, presojo trajanja njenega sodelovanja pri kršitvi, četrtič, uporabo zastaranja, določenega v členu 25(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES] (UL 2003, L 1, str. 1), in, petič, presojo olajševalnih okoliščin.
Domnevni status „žrtve in ne članice kartela v zvezi z VP“, na katerega se sklicuje tožeča stranka
Trditve strank
24. Tožeča stranka trdi, da je „žrtev kartela“, saj je zapustila trg NPB leta 1999, natančneje, po sklenitvi protipravnih sporazumov na trgih VP. Prisiljena naj bi bila namreč, da VP, edino sestavino, ki je potrebna za izdelavo NPB, pridobiva od proizvajalcev, ki so sodelovali pri kartelu, njenih neposrednih konkurentih na trgu NPB. Dvig cene VP, za katerega so se odločile stranke kartela, naj bi tožečo stranko izrinil s trga.
25. Tožeča stranka naj bi bila v razmerju do proizvajalcev VP v položaju popolne ekonomske odvisnosti, saj lastne trgovske politike na trgu NPB ni mogla prilagoditi glede na programirano rast cen na trgu VP. Komisija naj bi sama potrdila, da „ni [bilo] dokazano, da je [tožeča stranka] vedela ali [bi morala] vedeti za splošni načrt protikonkurenčnih sporazumov“ (točka 461 obrazložitve izpodbijane odločbe).
26. Tožeča stranka trdi, da je Komisija v več prejšnjih odločbah odločila, da se udeležencem teh prepovedanih sporazumov ne naloži nobena globa, če so ti ravnali v nasprotju s svojimi interesi ali so bili gospodarsko odvisni od podjetij, ki so stranke navedenega sporazuma. V drugih podobnih primerih je Komisija naložila zgolj simbolično globo. Poleg tega naj bi bila možnost, da Komisija naloži globo, izrecno določena v točki 5(d) Smernic.
27. Komisija naj bi bila vezana na svoje prejšnje odločbe, saj naj bi bilo teh veliko, obravnavane zadeve pa naj bi bile podobne tej zadevi. Njihov skupni imenovalec naj bi bilo dejstvo, da so, tako kot tožeča stranka, zadevna podjetja sodelovala pri sporazumu, sklenjenem v nasprotju z njihovimi interesi, ali, vsekakor, da so bila gospodarsko odvisna od drugih strank sporazuma. Položaj tožeče stranke bi lahko primerjali s položajem distributerja v primeru vertikalnega sporazuma, sklenjenega s proizvajalcem, pri čemer gre v obeh primerih za gospodarsko odvisno podjetje.
28. Položaj tožeče stranke naj bi bil zlasti zelo podoben položaju družbe Compagnie Maritime Zaïroise (CMZ), na katero se je nanašala Odločba 93/82/EGS z dne 23. decembra 1992 o postopku v skladu s členoma [81 ES] (IV/32.448 in IV/32.450: Cewal, Cowac, Ukwal) in [82 ES] (IV/32.448 in IV/32.450: Cewal) (UL 1993, L 34, str. 20), torej družbe, za katero se je Komisija odločila, da ji ne naloži globe, saj naj od ugotovljene kršitve ne bi imela nobene ugodnosti.
29. Ker Komisija v zvezi s tožečo stranko ni upoštevala enakih okoliščin, naj bi kršila člen 81(1) ES, člen 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003, Smernice in obveznost obrazložitve. Pri zadevni presoji naj bi šlo za očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil. Poleg tega naj bi Komisija napačno zamenjala status tožeče stranke s statusom družb Atochem SA, Kemira in Chemoxal, proizvajalcev VP (točka 332(b) obrazložitve izpodbijane odločbe).
30. Komisija naj zlasti ne bi upoštevala tega, da so proizvajalci VP uvedli sistem, ki je povzročil podvojitev cen v manj kot letu in pol, da tožeča stranka ni proizvajala VP in je bila v položaju popolne gospodarske odvisnosti v razmerju do teh podjetij, da ni vedela za splošni načrt kartela, da je morala sprejeti bistveno povečanje cene VP, kar je bil odločilni dejavnik za to, da je izstopila s trga NPB v času kartela, da ni imela nobene koristi, niti s spremembo dobavitelja, saj se je prilagoditev cen nanašala na vse proizvajalce VP, sama pa ni mogla spremeniti svoje poslovne strategije na trgu NPB, ker ni nikoli sodelovala na sestankih v zvezi z VP. Zaradi upoštevanja teh ugotovitev in neobrazložitve te izbire naj bi bila naložitev globe tožeči stranki nezakonita.
31. Nazadnje, globa, naložena tožeči stranki, naj ne bi imela polnega učinka niti glede represivnega niti glede odvračilnega namena, saj naj bi se tožeča stranka prav zaradi obravnavanega kartela že umaknila z zadevnega trga, torej naj bi bila že sankcionirana in naj ne bi več mogla ponoviti kršitve.
32. Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
33. Najprej je treba poudariti, da, kot je razvidno iz utemeljitve v tožbi, tožeča stranka s sklicevanjem na svoj domnevni status „žrtve in ne člana kartela o [VP]“ dejansko ne izpodbija svojega sodelovanja pri zadevni kršitvi niti enotnosti te kršitve.
34. Tožeča stranka zlasti ne izpodbija svoje udeležbe na sestankih kartela, ki so potekali 28. ali 29. maja 1997 v Sevilli in 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu, in tudi ne izpodbija nezakonite vsebine teh sestankov, kot je to ugotovila Komisija v točkah od 162 do 164 in od 226 do 229 obrazložitve izpodbijane odločbe, temveč izpodbija le, v okviru tretjega tožbenega razloga, proučenega v nadaljevanju, čas trajanja svojega sodelovanja pri zadevni kršitvi.
35. V teh okoliščinah je treba ta tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je tožeča stranka „žrtev in ne članica kartela v zvezi z [VP]“ razumeti tako, da se v bistvu nanaša na izpodbijanje zakonitosti in višine globe glede na poseben položaj tožeče stranke znotraj kartela.
36. Tožeča stranka namreč navaja le nekaj okoliščin, ki bi po njenem mnenju morale voditi do nenaložitve globe ali kvečjemu do naložitve simbolične globe 1000 EUR, določene v točki 5(d) Smernic. Sklicuje se zlasti na svoje edinstvene okoliščine kot proizvajalke NPB, ki je nadaljnji proizvod VP, s tem da trdi, da je bila gospodarsko odvisna od drugih strank sporazuma, proizvajalcev VP ali drugih dveh zadevnih proizvodov, in na to, da je v nasprotju s svojimi interesi sodelovala pri tajnih dogovorih, od katerih ni imela nobene koristi, saj se je bila prisiljena umakniti s trga NPB sredi leta 1999.
37. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso pooblastilo Komisije, da podjetjem, ki so namerno ali iz malomarnosti kršila določbe člena 81(1) ES, naloži globe, eno od sredstev, s katerimi lahko Komisija opravlja nalogo nadzora, ki ji jo je poverilo pravo Unije. Ta naloga zajema dolžnost sledenja splošni politiki, katere namen je, da se glede konkurence uporabljajo načela, ki jih določa Pogodba, in da se v to usmeri delovanje podjetij (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 105).
38. Komisija ima pri določanju višine glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci. Zlasti dejstvo, da je Komisija v preteklosti za določene vrste kršitev uporabila globe določene ravni, torej ne more preprečiti možnosti, da to raven kadar koli zviša zaradi zagotovitve izvajanja politike konkurence Unije (zgoraj v točki 37 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109).
39. Ta diskrecijska pravica pa še toliko bolj obstaja v okviru možnosti, da v določenih primerih naloži „simbolično“ globo, ki je Komisiji pridržana v skladu s točko 5(d) Smernic, ali da globe ne naloži.
40. V obravnavanem primeru tožeča stranka za izpodbijanje zakonitosti globe, ki ji je bila naložena, navaja svoj položaj odvisnosti v razmerju do drugih strank kartela.
41. Poudariti je treba, da dejstvo, da je podjetje ravnalo v položaju gospodarske odvisnosti, kot tako ne pomeni okoliščine, zaradi katere bi se lahko izključila odgovornost podjetja, ki sodeluje pri kartelu. Take okoliščine tudi ni treba nujno upoštevati pri določitvi višine globe.
42. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima podjetje, ki sodeluje na sestankih s protikonkurenčnim namenom, čeprav pod prisilo drugih udeležencev z večjo ekonomsko močjo, vedno možnost, da pri Komisiji vloži pritožbo in se tako odreče zadevnim protikonkurenčnim dejavnostim, ne pa da sodeluje na navedenih sestankih (sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 178, in z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 423). Namreč, tudi če je bilo neko podjetje podvrženo pritiskom, naj pristopi h kartelu, bi to o tem še vedno lahko obvestilo pristojne organe, namesto da bi pristopilo h kartelu (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 344).
43. Na podlagi navedenega niti domnevna odvisnost tožeče stranke od druge stranke pri kartelu niti grožnje, ki jih je ta domnevno izvajala v razmerju do tožeče stranke, ne morejo predstavljati položaja, ki bi ga lahko Komisija upoštevala kot olajševalno okoliščino (zgoraj v točki 42 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji, točka 424).
44. Komisija zato ne more, a fortiori, biti dolžna upoštevati teh elementov pri odločitvi, da ne naloži globe ali da naloži zgolj simbolično globo.
45. Glede na navedeno trditve tožeče stranke, ki se nanaša na neupoštevanje položaja gospodarske odvisnosti v razmerju do drugih strank kartela, ni mogoče sprejeti.
46. Glede sklicevanja tožeče stranke na prejšnje odločbe Komisije, s katerimi ta ni naložila globe ali je naložila zgolj simbolično globo, je treba spomniti, da upravna praksa Komisije ne more biti pravni okvir za globe v zvezi s konkurenco in da so odločbe glede drugih zadev le namig glede morebitne kršitve načela enakega obravnavanja, ker je malo verjetno, da so okoliščine teh, kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja, enake (sodbi Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točki 201 in 205, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 60).
47. Vendar pa je dejstvo, tudi v tem kontekstu, da je Komisija dolžna spoštovati načelo enakega obravnavanja, zato primerljivih položajev ne sme obravnavati različno in različnih položajev enako, razen če ni tako obravnavanje objektivno utemeljeno.
48. Opozoriti pa je treba, da se položaji, ki so predmet zadev, v katerih so bile izdane prejšnje odločbe Komisije, na katere se sklicuje tožeča stranka, bistveno razlikujejo od položaja, ki je predmet obravnavane zadeve.
49. Prvič, tožeča stranka navaja več odločb, ki se nanašajo na sporazume in usklajena ravnanja med proizvajalcem in distributerji, v katerih so določeni ukrepi, ki preprečujejo vzporeden uvoz ali izvoz.
50. Iz teh odločb izhaja, da je Komisija v nekaterih zadevah, ki se nanašajo na vertikalne omejitve, upoštevala dejstvo, da so distributerji, z gospodarskega vidika bistveno šibkejša podjetja, ravnali pod prisilo nekega proizvajalca in zoper svoj gospodarski interes zaradi strahu, da bi jim bila odvzeta izključna pravica do distribucije. Komisija je tako odločila, primer za primerom, da distributerjev ne bo štela za odgovorne, da jim ne bo naložila nobene globe ali da jim bo naložila zelo majhno globo.
51. Poudariti pa je treba, da teh ugotovitev ni mogoče neposredno prenesti na primere horizontalnih omejitev, kakršna sta cenovni kartel in kartel razdelitve trga, ki sta predmet obravnavane zadeve in ki sta po svoji naravi zelo resni kršitvi, do katerih navadno pride med podjetji, ki imajo podobno gospodarsko vlogo, saj so vsa proizvajalci zadevnega proizvoda ali proizvodov.
52. Tožeča stranka je namreč v obravnavanem primeru sodelovala pri enotni kršitvi, ki se je nanašala na trg VP in NPB. Dejstvo, da je proizvajala le NPB, da je morala VP pridobiti od drugih strank kartela in da je bila torej podvržena cenovnim pritiskom na trgu PH na koncu verige, ne dokazuje, da je bila prisiljena v to, da na trgu NPB ravna nezakonito. Vsekakor pa tožeča stranka ne navaja nobenega konkretnega elementa, s katerim bi dokazala, da so druge stranke kartela nanjo izvajale pritisk, na primer s tem, da bi ji grozile, da ji ne bodo več dobavljale VP, če bo kršila tajna pravila, ki so veljala za trg NPB.
53. Drugič, glede horizontalnih omejitev, se tožeča stranka sklicuje na Odločbo Komisije 94/210/ES z dne 29. marca 1994 v zvezi s postopkom na podlagi členov [81 ES] in [82 ES] (zadeva 33.941 – HOV-SVZ proti MCN) (UL L 104, str. 34) in na Odločbo Komisije C(2004) 4030 konč. z dne 20. oktobra 2004 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81(1) [ES] (zadeva 38.238 − Surov tobak – Španija), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 19. aprila 2007 (UL L 102, str. 14).
54. Poudariti je treba, da se je Odločba 94/210 nanašala na prevoznike v železniškem prometu, ki so sodelovali pri „obrambnem kartelu“, namenjenem zoperstavljanju učinkom prakse oblikovanja cen podjetja v prevladujočem položaju, proučene z vidika člena 82 ES v okviru iste odločbe. V točkah od 109 do 112 obrazložitve navedene odločbe je Komisija med drugih poudarila, da „na splošno […] obrambni kartel ne izključuje možnosti, da se podjetjem naloži globa“, preden se odloči, da „na podlagi […] posebnosti obravnavanega primera, […], ni [bilo] treba naložiti globe za kršitev člena [81 ES]“.
55. Komisija je v Odločbi C(2004) 4030, glede dveh kartelov, med podjetji za predelavo tobaka in med predstavniki proizvajalcev, v zvezi z drugim kartelom ugotovila, da je bilo treba vsakemu od predstavnikov proizvajalcev naložiti le simbolično globo 1000 EUR, saj je nacionalna ureditev povzročila visoko stopnjo negotovosti glede zakonitosti njihovega ravnanja. Komisija je namreč ugotovila, da so španski organi vsaj spodbudili predstavnike proizvajalcev, da nadaljujejo pogajanja o cenah, kmetijsko ministrstvo pa je celo odobrilo dogovorjene cenike, ki so bili priloženi tipski pogodbi, objavljeni v španskem uradnem listu (točke od 425 do 431 obrazložitve Odločbe C(2004) 4030).
56. Iz teh trditev je razvidno, da sta bili dve odločbi, na kateri se je sklicevala tožeča stranka, ločeni odločbi, ki sta temeljili na posebnih okoliščinah, ki nikakor niso primerljive s tistimi, ki jih tožeča stranka navaja v obravnavanem primeru.
57. Zato trditve tožeče stranke glede domnevne „diskriminacije“ v zvezi s prakso odločanja Komisije, kar zadeva upoštevanje položaja gospodarske odvisnosti v razmerju do drugih podjetij, ki so sodelovala pri kartelu, ni mogoče sprejeti.
58. Drugič, tožeča stranka navaja dejstvo, da od kartela ni imela nobene koristi, temveč da je celo utrpela škodo.
59. Spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da družba ni imela nobenih koristi od kršitve, ne more predstavljati ovire pri naložitvi globe, saj bi ta sicer izgubila odvračilen namen. Iz tega izhaja, da Komisiji pri določanju glob ni treba dokazati, da so zadevne družbe od kršitve pridobile nezakonito korist, ali, če je to potrebno, upoštevati nepridobitve koristi, ki naj bi bile pridobljene z zadevno kršitvijo (sodbi Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 4881, in z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 671).
60. Neobstoja take koristi ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino, ki bi lahko bila pomembna za določitev višine globe (sodbi Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi SNCZ proti Komisiji, T‑52/02, ZOdl., str. II‑5005, točka 91, in z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 442), in torej ni razlog, ki bi upravičeval naložitev simbolične globe.
61. Enaki preudarki načeloma veljajo v zvezi s tem, da je tožeča stranka domnevno sodelovala pri tajnem dogovoru s svojimi konkurenti v nasprotju s svojimi gospodarskimi interesi in zato utrpela negativne učinke tega tajnega dogovora, pri čemer niti ta okoliščina, tudi če je dokazana, ne pomeni elementa, ki ga je treba nujno upoštevati kot olajševalno okoliščino in, a fortiori, kot okoliščino, ki bi upravičevala naložitev simbolične globe.
62. V skladu s sodno prakso za podjetje, ki se kljub domnevno utrpljeni škodi s svojimi konkurenti še naprej dogovarja o ceni, ni mogoče šteti, da je storilo manj resno kršitev kot podjetja, ki so prav tako sodelovala pri tajnem dogovoru (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Europa Carton proti Komisiji, T‑304/94, Recueil, str. II‑869, točka 141).
63. V tem okviru je treba glede trditve tožeče stranke, ki se nanaša na položaj družbe CMZ, opisan v Odločbi 93/82, opozoriti, da je iz točk 111 in 112 obrazložitve te odločbe, ki sta pod naslovom „Stopnja udeležbe“, razvidno, da je Komisija odločila, da družbi CMZ ne naloži globe, na podlagi preudarkov, ki se v glavnem nanašajo na njeno sodelovanje pri kršitvi in zlasti na to, da ni aktivno prisotna na zadevnem trgu, medtem ko je bilo to, da od kršitve ni imela nobene koristi, ugotovljeno pozneje. Poleg tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče potrdilo, da je imela Komisija pravico, da zadevni družbi ne naloži kazni, zato ker je bil njen poslovni in finančni položaj drugačen od položaja drugih družb, ki so v tistem času sodelovale pri kršitvi (sodba Splošnega sodišča z dne 1. julija 2008 v zadevi Compagnie maritime belge proti Komisiji, T‑276/04, ZOdl., str. II‑1277, točka 96).
64. Zato, glede na to, da gre za samostojno odločbo, sprejeto v zvezi z zadevo, ki poleg tega ni podobna obravnavanemu primeru, ta ne more podpreti trditve tožeče stranke, ki se nanaša na nujnost upoštevanja tega, da od kršitve ni imela koristi.
65. Tožeča stranka zato ne more utemeljeno trditi, da ji Komisija ob upoštevanju dejstva, da zaradi kartela ni imela nobenih koristi oziroma da je zato utrpela celo negativne posledice, ne bi smela naložiti globe ali da bi ji morala naložiti le simbolično globo.
66. Tretjič in zadnjič, kar zadeva trditev tožeče stranke, ki se nanaša na domnevni neobstoj polnega učinka globe tako glede represivnega kot glede odvračilnega namena, je treba opozoriti, da se dejavnik odvrnitve presoja ob upoštevanju več elementov, in ne zgolj posebnega položaja zadevnega podjetja (sodba Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C‑289/04 P, ZOdl., str. I‑5859, točka 23, in sodba Splošnega sodišča z dne 30. aprila 2009 v zadevi Nintendo in Nintendo of Europe proti Komisiji, T‑13/03, ZOdl., str. II‑947, točka 71).
67. Poleg tega ta presoja ne zajema ocene verjetnosti, da bo zadevno podjetje ponovilo kršitev. Proučitev odvračilnega učinka se namreč ne nanaša le na podjetja, ki so posebej navedena v odločbi o naložitvi glob, saj je treba tudi podjetja, ki so podobno velika in imajo na voljo enaka sredstva, spodbuditi, naj se vzdržijo sodelovanja pri podobnih kršitvah konkurenčnih pravil (glej v tem smislu zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Nintendo in Nintendo of Europe proti Komisiji, točki 72 in 73).
68. Vsekakor – glede na to, da tožeča stranka ni prenehala opravljati svoje dejavnosti – dejstvo, da ni več aktivna na zadevnem trgu, nikakor ne odpravi nujnosti zagotovitve odvračilnega učinka sankcije, ki ji je naložena.
69. V zvezi z namenom represije zadostuje ugotovitev, da bi bilo v nasprotju z njim, če bi bila posledica prenehanja poslovnih dejavnosti na zadevnem trgu ta, da bi se zadevno podjetje izognilo naložitvi globe za storjeno kršitev.
70. Zato za globo, naloženo tožeči stranki, ni mogoče šteti, da nima polnega učinka.
71. Nazadnje, poudariti je treba, da navedene okoliščine, gledane kot celota, ne dokazujejo, da je Komisija prekoračila svojo diskrecijsko pravico v okviru izvrševanja svoje pristojnosti za sankcioniranje v razmerju do tožeče stranke.
72. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija upoštevala elemente, ki so zaznamovali sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi, s tem da je uporabila 25‑odstotno znižanje osnovnega zneska njene globe, ker ni bilo dokazano, da je tožeča stranka vedela za splošni načrt protikonkurenčnih dogovorov (točka 461 obrazložitve izpodbijane odločbe), in 50-odstotno znižanje globe zaradi olajševalne okoliščine, ki se nanaša na pasivno in manjšo vlogo tožeče stranke, saj njenega sodelovanja pri kartelu ni mogoče primerjati s sodelovanjem drugih aktivnih članov (točki 476 in 477 obrazložitve izpodbijane odločbe).
73. Tožeča stranka se poleg tega – s trditvijo, ki se nanaša na domnevno primerjavo, ki jo je Komisija opravila med položajem tožeče stranke in položajem proizvajalcev VP – sklicuje na točko 332(b) obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero dejstvo, da nekatera podjetja proizvajajo le enega od zadevnih proizvodov, ne ovrže ugotovitve enotnosti kršitve. Ker pa tožeča stranka ne izpodbija enotnosti zadevne kršitve, njena trditev ni upoštevna.
74. Glede na te preudarke je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki se nanaša na zlorabo pooblastil. Kot je namreč razvidno zlasti iz točk od 66 do 70 zgoraj sankcija, ki ji je bila naložena, ni imela drugega namena kot represivnega in odvračilnega.
75. Poleg tega je treba zavrniti očitek tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno kršitev obveznosti obrazložitve, ki je v tožbi naveden le v okviru obravnavanega tožbenega razloga, ni pa podrobneje pojasnjen niti v njenih pisanjih niti v ustnih stališčih, ki jih je podala na obravnavi.
76. Če namreč tožeča stranka s tem očitkom Komisiji očita, da ni zavzela stališča do njenega posebnega položaja znotraj kartela, je treba opozoriti, prvič, da je Komisija, v točkah 461 in od 474 do 477 izpodbijane odločbe navedla preudarke, ki upravičujejo znižanje zneska globe ob upoštevanju posebnega položaja tožeče stranke, in, drugič, da ni bila dolžna, da zavzame stališče glede morebitne naložitve simbolične globe, saj gre zgolj za možnost, ki je kot izjema določena v točki 5(d) Smernic.
77. Glede na navedeno je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Referenčno leto, ki je bilo upoštevano v okviru različnega obravnavanja
Trditve strank
78. Tožeča stranka trdi, da je Komisija storila napako s tem, da je v okviru različnega obravnavanja upoštevala njen tržni delež, ki se nanaša na leto 1998, medtem ko je za druge naslovnike izpodbijane odločbe upoštevala tržne deleže v letu 1999, zadnjem celotnem letu kršitve. Komisija naj bi v zvezi s tem kršila tudi načelo enakega obravnavanja, člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 in Smernice.
79. Komisija naj bi bila dolžna kot referenčno leto izbrati zadnje celotno leto trajanja kršitve. Poleg tega naj bi iz sodbe Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji (C‑196/99 P, Recueil, str. I‑11005, točka 129) izhajalo, da samo uporaba referenčnega leta, ki je skupno vsem podjetjem, ki so sodelovala pri isti kršitvi, zagotavlja enako obravnavanje. Komisija naj bi v prejšnjih odločbah uporabila enotno referenčno leto, čeprav so posamezna podjetja sodelovala pri kršitvi v različnih obdobjih.
80. Komisija naj bi s tem, da je glede tožeče stranke izbrala leto 1998, skušala povečati znesek njene globe. Promet, ki ga je tožeča stranka imela leta 1999, in ustrezni tržni delež, je bil bistveno manjši od tistega iz leta 1998, saj se je njen letni promet za NPB zmanjšal z 12,9 milijona EUR leta 1998 na 9,1 milijona EUR leta 1999.
81. Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
82. V skladu s točko 1(A), šesti odstavek, Smernic je treba ob kršitvah, ki jih je storilo več podjetij, uporabiti ponderje za osnovne zneske, da bi upoštevali specifično težo in torej dejanski vpliv kršitve vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste, in tako prilagoditi izhodišče za osnovni znesek glede na značilnosti vsakega podjetja.
83. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razdelitvi članov kartela v kategorije zaradi različnega obravnavanja pri določitvi osnovnih zneskov globe upoštevati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je primerljive položaje prepovedano obravnavati različno in različne položaje enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno. Poleg tega mora biti v skladu s sodno prakso višina glob v sorazmerju z dejavniki, ki se upoštevajo pri presoji teže kršitve (glej zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 219 in navedena sodna praksa).
84. Da bi Splošno sodišče preverilo, ali je razvrstitev udeležencev omejevalnega sporazuma v kategorije skladna z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, mora pri nadzoru izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija v zvezi s tem, kljub temu preveriti le, ali je ta razvrstitev dosledna in objektivno utemeljena, ne da bi presojo Komisije nadomestilo s svojo (sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T‑213/00, Recueil, str. II‑913, točka 416, in zgoraj v točki 42 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 220).
85. Komisija je v obravnavanem primeru za določitev posamezne teže vsakega od podjetij, ki je sodelovalo pri kršitvi, upoštevala tržne deleže, ki so bili razvidni iz skupne prodaje dveh zadevnih proizvodov na svetovnem trgu leta 1999, zadnjem celotnem letu, v katerem se je kršitev nanašala na ta dva proizvoda. Glede tožeče stranke je Komisija upoštevala njen tržni delež leta 1998, zadnjega leta njenega sodelovanja pri kršitvi (točka 460 obrazložitve izpodbijane odločbe).
86. Komisija je poleg tega za 25 % znižala osnovni znesek globe, naložene tožeči stranki, ker ni bilo dokazano, da je ta vedela ali bi morala nujno vedeti za splošni načrt protikonkurenčnih dogovorov (točka 461 obrazložitve izpodbijane odločbe).
87. V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da je bilo v okviru različnega obravnavanja za enega člana kartela upoštevano drugo referenčno leto, samo zase ne vodi do kršitve načela enakega obravnavanja.
88. Sodišče je brez dvoma presodilo, prvič, da uporaba skupnega referenčnega leta za vsa podjetja, ki so sodelovala pri isti kršitvi, vsakemu od teh podjetij zagotavlja, da bodo obravnavana enako kot druga podjetja, glede na to, da se sankcije določijo na enak način, in, drugič, da izbira referenčnega leta, ki je del obdobja kršitve, omogoča presojo obsega storjene kršitve glede na gospodarski položaj v tem obdobju (zgoraj v točki 79 navedena sodba Aristrain proti Komisiji, točka 129).
89. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, pa iz tega ne izhaja, da izbira skupnega leta pomeni edino sredstvo za določitev sankcij v skladu z načelom enakega obravnavanja.
90. Natančneje, Komisija lahko zakonito upošteva dejstvo, da je za neko podjetje skupno referenčno leto zunaj obdobja kršitve, ki se upošteva v zvezi s tem podjetjem, in torej ni koristen podatek glede njegove teže med kršitvijo, in lahko zato upošteva promet tega podjetja, ki se nanaša na leto, ki se razlikuje od skupnega referenčnega leta, pod pogojem, da je razdelitev članov kartela v kategorije medsebojno povezana in objektivno utemeljena.
91. Prav na podlagi teh podobnih preudarkov je treba opraviti izbiro drugega referenčnega poslovnega leta, v okviru uporabe največ 10‑odstotne stopnje prometa, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, v zvezi s podjetjem, ki več ne deluje na trgu med poslovnim letom, ki se upošteva glede drugih strank kartela in ki torej ni zanesljiv pokazatelj dejanskega gospodarskega položaja tega podjetja (glej v tem smislu zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, točke od 28 do 30 in 43, in sodbo Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2005 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, T‑33/02, ZOdl., str. II‑4973, točka 74).
92. Komisija je torej v obravnavanem primeru – potem ko je ugotovila, da prodaja tožeče stranke v skupnem referenčnem letu, ki se upošteva glede drugih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, ni zanesljiv pokazatelj njenega dejanskega gospodarskega položaja v obdobju kršitve, zlasti zato, ker je njeno sodelovanje pri kršitvi že prenehalo – lahko zakonito upoštevala prodajo tožeče stranke iz leta 1998, zadnjega leta, ko je ta sodelovala pri kartelu.
93. Poleg tega je treba poudariti, da je bilo to merilo objektivno uporabljeno glede vseh članov kartela, glede na to, da so vsa zadevna podjetja, razen tožeče stranke, sodelovala pri kartelu v letu 1999, letu, ki je tako zadnje leto njihove udeležbe pri kršitvi v zvezi z obema zadevnima proizvodoma.
94. Tožeča stranka poleg tega ni dokazala, da bi izbira, zanjo, drugega referenčnega leta vodila do nedoslednosti pri razdelitvi v kategorije.
95. Poudariti je namreč treba, da je tožeča stranka edino podjetje, ki je uvrščeno v četrto in zadnjo kategorijo, z osnovnim zneskom globe 1,875 milijona EUR (to je 2,5 milijona EUR pred znižanjem, uporabljenim v točki 461 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki je torej bistveno nižji od zneska, ki ustreza tretji kategoriji, in sicer 20 milijonov EUR. Poleg tega je razlika med tržnimi deleži tožeče stranke leta 1998 in 1999 relativno nepomembna, zlasti v primerjavi z razliko, ki obstaja med tržnimi deleži več podjetij, ki so vsa uvrščena v tretjo kategorijo, saj je ta razlika povsem pojasnjena s pavšalno določitvijo upoštevanih zneskov.
96. V zvezi s tem je treba opozoriti, da dejstva, da osnovni zneski za posamezno kategorijo niso strogo sorazmerni z ustreznimi tržnimi deleži, ni mogoče grajati, saj je to le rezultat pavšalne določitve zneskov (zgoraj v točki 84 navedena sodba CMA CGM in drugi proti Komisiji, točka 411).
97. Toda razlika, ki jo navaja tožeča stranka, med njenimi tržnimi deleži leta 1998 in 1999 ni tako velika, da bi metoda, ki jo je uporabila Komisija, lahko vodila do bistveno deformiranega prikaza zadevnih trgov (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 159, in z dne 8. oktobra 2008 v zadevi SGL Carbon proti Komisiji, T‑68/04, ZOdl., str. II‑2511, točka 70).
98. Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Presoja trajanja sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi
Trditve strank
99. Tožeča stranka izpodbija trajanje svojega sodelovanja pri kršitvi, kot ga je Komisija ugotovila v okviru izračuna zneska globe. V zvezi s tem se sklicuje na izkrivljanje dejstev, zlorabo pooblastil, kršitev pravic do obrambe, pomanjkljivo obrazložitev ter kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 in Smernic.
100. Tožeča stranka v bistvu izpodbija svojo prisotnost na sestanku 26. novembra 1998 v Bruslju ob skupščini Evropskega sveta za kemično industrijo (CEFIC) (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe) in trdi, da je njen predstavnik sodeloval le na zakonitih pogovorih v okviru navedene skupščine. Komisija naj bi se pri tem, ko je štela, da je bila tožeča stranka prisotna pri protipravnih stikih med premori na skupščini, oprla na izjavo družbe Degussa, ki je vsebovala le seznam udeležencev skupščine CEFIC. Trditve Komisije, v skladu s katero so vse osebe, ki so se udeležile skupščine CEFIC, „brez izjem“, sodelovale pri protipravnih stikih, iz te izjave ni mogoče izpeljati. Dejstvo, da družba Degussa v svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah teh izjav ni „ne zanikala ne potrdila“ in jih ni več spremenila (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe), ne dokazuje ničesar, saj naj že začetna izjava družbe Degussa ne bi bila dovolj podrobna.
101. Komisija naj bi se poleg tega v točki 258 obrazložitve izpodbijane odločbe, da bi podprla očitek v zvezi s prisotnostjo tožeče stranke na sestanku v Bruslju, sklicevala na elemente iz odgovora družbe Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, do katerega tožeča stranka ni imela dostopa. To naj bi pomenilo kršitev njenih pravic do obrambe.
102. Vsekakor naj izjave družbe Degussa ne bi bilo mogoče šteti za obremenilen dokaz, saj jo tožeča stranka izpodbija in ni podkrepljena z drugimi dokazi. Komisija naj bi poleg tega implicitno priznala, da tožeče stranke ni bilo na sestanku v Bruslju, saj je potrdila, da je bilo njeno sodelovanje pri kršitvi omejeno na dva sestanka (točka 476 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki sta lahko bila le sestanka v Sevilli in v Évian-les-Bainsu.
103. Po mnenju tožeče stranke bi morala Komisija zato, ker njeno sodelovanje na sestanku v Bruslju ni bilo dokazano, kot končni datum njenega sodelovanja pri kršitvi upoštevati 14. maj 1998, dan sestanka v Évian-les-Bainsu. Tožeča stranka naj namreč ne bi uporabila dogovorov o ceni NPB, sklenjenih na sestanku v Évian-les-Bainsu. To naj bi bilo podprto s tem, da ni bila prisotna na petih poznejših sestankih leta 1998, katerih namen je bil izvršitev sporazuma, sklenjenega v Évian-les-Bainsu, ter z njeno odločitvijo, da se umakne s trga NPB, sprejeto v zadnjih mesecih leta 1998.
104. Komisija naj bi torej napačno določila trajanje sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi na eno leto in sedem mesecev, namesto na eno leto, od 29. maja 1997 do 14. maja 1998, in na podlagi tega trajanja naložila neupravičeno povečano globo.
105. Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
106. Iz spisa izhaja, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah tožeči stranki očitala, da je sodelovala pri protipravnih ravnanjih med 24. majem 1996 in 30. junijem 1999. To obdobje trajanja kršitve je bilo bistveno skrajšano z izpodbijano odločbo, s katero je Komisija ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi od 29. maja 1997 do 31. decembra 1998 (člen 1(l) izpodbijane odločbe).
107. Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga izpodbija svoje sodelovanje pri kršitvi za del obdobja trajanja kršitve, in sicer od 14. maja do 31. decembra 1998, ker je upoštevanje tega obdobja vodilo do povečanja zneska njene globe.
108. Najprej je treba poudariti, da, kot navaja Komisija, je tožeča stranka v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah potrdila, da je imela protipravne stike kvečjemu v o obdobju od 29. maja 1997 do 31. decembra 1998.
109. Splošno sodišče je v zvezi s tem brez dvoma presodilo, da je treba v primeru izrecnega, jasnega in natančnega priznanja s strani zadevnega podjetja, dejstva, ki jih Komisija očita v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, šteti za ugotovljena, podjetje pa jih načeloma ne more več izpodbijati pred Splošnim sodiščem (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff-Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 84 in navedena sodna praksa).
110. Vendar pa v obravnavanem primeru, čeprav je v okviru izpodbijanja očitkov Komisije v zvezi z obdobjem od 24. maja 1996 do 30. junija 1999 tožeča stranka dejansko navedla, da ji „[je mogoče pripisati] največ trajanje kršitve [od] 29. maja 1997 [do] 31. decembra 1998“, je v istem odgovoru izpodbijala svoje sodelovanje pri protipravnih stikih iz tega obdobja, in sicer na sestankih 16. septembra in 26. novembra 1998.
111. Ob upoštevanju konteksta, v okviru katerega je bila podana zadevna navedba, torej ni mogoče šteti, da je tožeča stranka izrecno, jasno in natančno priznala svoje sodelovanje pri kršitvi v spornem obdobju.
112. Zato je treba ta tožbeni razlog šteti za dopusten.
113. Glede utemeljenosti tega tožbenega razloga je treba najprej opozoriti, da tožeča stranka ne izpodbija niti sodelovanja na sestanku o NPB 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu niti protipravnosti pogovorov, do katerih je prišlo na tem sestanku in so predstavljeni v točkah od 226 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe.
114. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka ni sodelovala na štirih drugih sestankih kartela v zvezi z NPB, ki so potekali med skupščino CEFIC maja in novembra 1998, in sicer dveh tristranskih sestankih, ki so vodili do zaprtja obrata družbe Atochem (točki 233 in 243 obrazložitve izpodbijane odločbe), večstranskem sestanku na „visoki ravni“ in dvostranskem sestanku med družbama Solvay in Degussa (točki 237 in 239 obrazložitve izpodbijane odločbe).
115. Tožeča stranka kljub temu izpodbija svoje sodelovanje pri protipravnih stikih ob skupščini CEFIC 26. novembra 1998 v Bruslju, pri čemer trdi, da se je njeno sodelovanje pri kartelu končalo na dan sestanka, 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu. Trdi, da se je Komisija glede teh stikov napačno oprla le na izjavo družbe Degussa, ki ni natančna in ni podprta z drugimi dokazi.
116. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso izjave podjetja obtoženega podjetja, katere pravilnost izpodbija več drugih podjetij, ni mogoče šteti za zadosten dokaz o obstoju kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (glej zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 285 in navedena sodna praksa).
117. Glede sodelovanja tožeče stranke pri protipravnih stikih 26. novembra 1998 iz točke 257 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so imeli „proizvajalci NPB (družba Degussa trdi, da so bili navzoči predstavniki družbe Ausimont, [tožeče stranke], družbe Degussa, družbe Atochem, družbe FMC Foret in družbe Solvay) dvostranske in večstranske stike med premori skupščine CEFIC, da bi izmenjali svoja stališča o uveljavitvi dviga cen NPB, sprejetega maja na sestanku v Évian-les-Bainsu“.
118. Komisija je poleg tega zavrnila izpodbijanje teh stikov s strani tožeče stranke, pri čemer je navedla (točka 258 obrazložitve izpodbijane odločbe):
„Družba Degussa je jasno navedla, da so nekateri predstavniki sodelovali na uradnem sestanku o NPB in da so, med tem sestankom, te osebe vzpostavile protipravne stike (na da bi bil kdor koli izvzet; v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družba Degussa teh navedb ni ne potrdila ne zanikala). Družba Atofina je te protipravne stike uvrstila v isti okvir, ne da bi pred tem vedela za navedbe družbe Degussa, tako da Komisija meni, da je do teh pogovorov dejansko prišlo in da so osebe, ki jih je navedla družba Degussa, pri njih sodelovale.“
119. Iz te obrazložitve je razvidno, da se je Komisija za ugotovitev sodelovanja tožeče stranke pri zadevnih protipravnih stikih oprla izključno na podatek, ki izhaja iz navedb družbe Degussa, ki jih je ta podala v okviru sodelovanja s Komisijo.
120. Čeprav je namreč Komisija navedla tudi, da družba Degussa teh navedb „ni ne potrdila ne zanikala“ in da se je izjava ujemala z nekaterimi podatki družbe Atofina, te navedbe ne dajejo nobenega dodatnega dokaza glede sodelovanja tožeče stranke. Kot je razvidno iz spisa podatki družbe Atofina zgolj potrjujejo sestanek glede VP, do katerega je prišlo 25. novembra 1998, in se v ničemer ne nanašajo na tožečo stranko.
121. Poudariti je treba tudi, da v izjavi družbe Degussa ni izrecno navedeno sodelovanje tožeče stranke pri tajnih stikih, temveč je v njej le seznam udeležencev uradne skupščine CEFIC, med katerimi je tudi predstavnik tožeče stranke, in splošno potrjuje obstoj dvostranskih protipravnih stikov ob uradnih sestankih.
122. Zato je treba šteti, da elementi, ki izhajajo iz izjave družbe Degussa, ne potrjujejo zanesljivo sodelovanja tožeče stranke pri protipravnih stikih v Bruslju in, ker niso podkrepljeni, ne pomenijo zadostnega dokaza za ugotovitev, da je tožeča stranka sodelovala pri teh stikih.
123. Zato je Komisija napačno štela, da je tožeča stranka sodelovala pri protipravnih stikih 26. novembra 1998.
124. Glede posledic te napake je treba spomniti, da je v skladu z dobro ustaljeno sodno prakso, da kadar nekateri razlogi zadostujejo za pravno utemeljitev neke odločitve, potem napake v zvezi z drugimi razlogi tega akta nikakor ne vplivajo na njegov izrek (sodbi Splošnega sodišča z dne 21. septembra 2005 v zadevi EDP proti Komisiji, T‑87/05, ZOdl., str. II‑3745, točka 144, in z dne 14. decembra 2005 v zadevi General Electric proti Komisiji, T‑210/01, ZOdl., str. II‑5575, točka 42; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Komisija in Francija proti TF1, C‑302/99 P in C‑308/99 P, Recueil, str. I‑5603, točke od 26 do 29).
125. Kot izhaja iz točke 362 obrazložitve izpodbijane odločbe v obravnavanem primeru ugotovitev, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi do 31. decembra 1998, ne temelji le na elementu, ki se nanaša na njeno sodelovanje pri protipravnih stikih 26. novembra 1998, temveč tudi na tem, da je tožeča stranka „ravnala v skladu s tajnimi dogovori vsaj do 31. decembra 1998“, dneva, do katerega so veljali tajni dogovori, sklenjeni na sestanku 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu.
126. Glede na to, da tožeča stranka ne izpodbija niti svoje prisotnosti na sestanku v Évian-les-Bainsu niti vsebine sporazumov, sklenjenih na tem sestanku (točke od 226 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe), ugotovitve v zvezi z njenim sodelovanjem pri tajnih dogovorih, sklenjenih v Évian-les-Bainsu za obdobje do 31. decembra 1998, ni mogoče ovreči s trditvijo, ki se nanaša na domnevno neuporabo zadevnih sporazumov, ki je domnevno podprta z neudeležbo na drugih tajnih sestankih leta 1998 in odločitvijo o umiku s trga NPB, sprejeto ob koncu leta 1998.
127. Prvič, okoliščina, da neko podjetje ne upošteva sklepov sestanka s protikonkurenčnim ciljem, ni taka, da ga razbremenila odgovornosti, razen če se to podjetje javno ne distancira od protipravne vsebine teh pogovorov (glej sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 85 in navedena sodna praksa).
128. Drugič, upravičeno je mogoče šteti, da je kartel učinkoval vse do končnega datuma, ki je bil izrecno določen v okviru tajnih dogovorov, ne glede na njihove dejanske učinke na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 186).
129. Tako v obravnavanem primeru – glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka delovala v skladu z dogovori, sklenjenimi v Évian‑les‑Bainsu, ki so zajemali predvsem določitev cen NPB, ki so veljale v drugem polletju 1998 (točki 229 in 362 obrazložitve izpodbijane odločbe) – zgolj okoliščina, da se je izognila uporabi teh dogovorov, ne more vplivati na odgovornost za sodelovanje pri kartelu v zadevnem obdobju, čeprav bi bila dokazana.
130. V zvezi s tem je treba poudariti, da trditev tožeče stranke glede njene odsotnosti s sestankov v drugem polletju 1998 ne more dokazati, da se je javno distancirala od vsebine protipravnih sporazumov, sklenjenih 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu. Poleg tega ni sporno, da je tožeča stranka ostala aktivna na trgu NPB do sredine leta 1999.
131. Torej je treba šteti, da ugotovitev Komisije v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvi do 31. decembra 1998 pravno zadostno temelji na dejstvu, da je tožeča stranka ravnala v skladu s tajnimi dogovori, ki so se uporabljali v drugem polletju 1998 in so bili sprejeti na sestanku 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu.
132. Zato dejstvo, da Komisija ni dokazala sodelovanja tožeče stranke pri protipravnih stikih 26. novembra 1998, ne vpliva na trajanje kršitve, ki je ugotovljena v zvezi z njo.
133. Glede domnevne kršitve obveznosti obrazložitve je treba opozoriti, da je, kot izhaja iz točk 125 in 129 zgoraj, Komisija v točkah od 226 do 230 in 362 obrazložitve izpodbijane odločbe predstavila pravne preudarke in dejanske elemente, na katere je oprla ugotovitev v zvezi s koncem sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi.
134. Komisija je namreč v točkah od 226 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe predstavila razlogovanje v podporo svoji ugotovitvi, da je tožeča stranka ravnala v skladu s tajnimi dogovori, sprejetimi na sestanku 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu. Poleg tega je v točki 362 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „cene, ki so bile določene v [Évian-les-Bainsu], so se uporabljale do 31. decembra 1998“, in da je „glede na to, da je [tožeča stranka] vsaj do 31. decembra 1998 ravnala v skladu s tajnimi dogovori, Komisija [ta] datum štela za končni datum, ki ga je treba upoštevati pri določitvi trajanja kršitve v [njenem] primeru“.
135. Nazadnje, ker je bila ugotovitev Komisije v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri protipravnih stikih 26. novembra 1998 ovržena, se ni treba opredeliti do trditve tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno kršitev pravic do obrambe, ki je vplivala na to ugotovitev, zato ker se je Komisija, da bi dokazala njeno sodelovanje na sestanku v Bruslju, oprla na neobjavljen element, na katerega je sklepala iz odgovora družbe Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
136. Tožeča stranka s to trditvijo vsekakor navaja le, da je Komisija v točki 258 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dejstvo, da „v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družba Degussa ni ne zanikala ne spremenila izjav [v zvezi s protipravnimi stiki, do katerih naj bi prišlo 26. novembra 1998 v Bruslju]“. Vendar pa iz te navedbe nikakor ne izhaja, da je Komisija uporabila dodatni dokaz, ki ni bil sporočen tožeči stranki, ki bi lahko vodil do kršitve pravic do obrambe.
137. Glede na navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Petletni zastaralni rok
Trditve strank
138. Tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da ni ugotovila, da je sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi zastaralo, kršila člen 25(2) Uredbe št. 1/2003, njene pravice do obrambe in obveznost obrazložitve.
139. Trdi, da je od dneva prenehanja njene udeležbe pri kršitvi, in sicer 31. decembra 1998, do dneva zahteve za informacije, ki ji je bila poslana 18. marca 2004, poteklo pet let.
140. Tožeča stranka priznava, da se v skladu s členom 25(3) Uredbe št. 1/2003 zastaranje pretrga z dnem, ko je o dejanju uradno obveščeno vsaj eno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi. Vendar pa trdi, da naj bi bila v obravnavanem primeru prisiljena „plačati učinke nedelovanja Komisije“. Do marca 2004 naj namreč tožeča stranka ne bi vedela za obstoj preiskave in naj zanjo ne bi mogla vedeti, saj je bila prisiljena zapustiti trg pet let prej.
141. Tožeča stranka, ki navaja zgoraj v točki 84 navedeno sodbo CMA CGM proti Komisiji (točka 484), meni, da pretrganje zastaranja pomeni izjemo od načela petletnega zastaranja, ki jo je treba razlagati ozko. V obravnavanem primeru naj bi Komisija podala le „formalistično razlago“ člena 25 Uredbe št. 1/2003 in naj ne bi pojasnila razlogov, zaradi katerih zahteve za informacije tožeči stranki ni poslala v začetku preiskave. Komisija naj ne bi priznala temeljnega razloga za pretrganje zastaranja, in sicer učinkovitosti upravnega delovanja, in naj bi z ravnanjem kršila zahteve o hitrosti postopka in interesih tožeče stranke.
142. Izpodbijana odločba naj bi bila torej nezakonita v delu, v katerem je Komisija z njo tožeči stranki naložila globo, saj naj bi ta prenehala sodelovati pri kartelu več kot pet let pred začetkom preiskave v zvezi z njo. To tezo naj bi potrjeval pristop Komisije v primeru v zvezi z družbama Chemoxal in Air Liquide (točka 448 obrazložitve izpodbijane odločbe), enako kot v prejšnjih primerih, v katerih naj Komisija ne bi naložila globe proizvajalcem, ki so prenehali sodelovati pri kartelu več kot pet let pred začetkom preiskave (Odločba Komisije z dne 9. decembra 2004 v zvezi s postopkom iz člena 81 Pogodbe ES in iz člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. C.37.533 – holin klorid) (2005/566/ES) (UL 2005, L 190, str. 22)).
143. Ravnanje Komisije naj bi bilo nezakonito, saj naj s tem, da se je sklicevala na člen 25 Uredbe št. 1/2003, več kot eno leto tožeče stranke ne bi obvestila o obstoju preiskave in naj tega ne bi obrazložila. Komisija naj bi s preiskavo „zlorabila pooblastila“, pri čemer naj bi izkrivila namen te določbe in naj ne bi podala obrazložitve. Posledica te postopkovne napake naj bi bila nezakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija tožeči stranki naložila globo.
144. Nedelovanje Komisije v razmerju do tožeče stranke, in sicer to, da je tej pozno poslala zahtevo za informacije, kar lahko pripišemo malomarnosti te institucije, naj bi povzročilo nezakonitost izpodbijane odločbe zaradi kršitve načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.
145. Komisija naj ne bi izpolnila obveznosti obrazložitve, saj ni navedla razlogov, zaradi katerih je bila sporočitev tožeči stranki opravljena pozno. Pozno delovanje Komisije naj bi poleg tega neupravičeno omejilo pravice do obrambe tožeče stranke, ki naj bi za pripravo obrambe in seznanitev s spornim dejanskim stanjem imela na voljo manj časa.
146. Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
147. V skladu s členom 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003 pristojnost Komisije za izrek sankcij, določena v členih 23 in 24 navedene uredbe, zastara v petih letih.
148. Na podlagi člena 25(2) te uredbe zastaranje začne teči na dan, ko je bila kršitev storjena, ali – pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah – na dan, ko kršitev preneha.
149. V skladu s členom 25(3) Uredbe št. 1/2003 vse dejavnosti, ki jih zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo izvaja Komisija, pretrgajo zastaranje. Zastaranje se pretrga z dnem, ko je o dejanju uradno obveščeno vsaj eno podjetje ali podjetniško združenje, ki je sodelovalo pri kršitvi, in, v skladu s členom 25(4) te uredbe, pretrganje velja za vsa podjetja ali podjetniška združenja, ki so udeležena pri kršitvi.
150. Enaka pravila so razvidna iz členov 1 in 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 2988/74 z dne 26. novembra 1974 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence Evropske gospodarske skupnosti (UL L 319, str. 1).
151. Komisija je v obravnavanem primeru, kot je razvidno iz preizkusa tretjega tožbenega razloga (glej točko 131 zgoraj), pravilno ugotovila, da je bila tožeča stranka udeležena pri kršitvi do 31. decembra 1998.
152. Ni sporno, da so bile vsebina prvega ukrepa, ki ga je Komisija sprejela za preiskavo zadevne kršitve, preiskave v prostorih nekaterih podjetij, opravljene 25. in 26. marca 2003 (glej točko 3 zgoraj), in sicer pred iztekom petletnega zastaralnega roka v zvezi s tožečo stranko, tako da v času sprejetja izpodbijane odločbe ni nastopilo zastaranje.
153. Iz tega izhaja, da postopek v zvezi s kršitvijo, ki zadeva tožečo stranko, ni zastaral.
154. V zvezi s tem, trditev tožeče stranke, ki se nanaša na to, da je med dnevom končanja kršitve in dnevom zahteve za informacije, ki jo je poslala Komisija, poteklo pet let, izhaja iz napačne razlage določb člena 25(3) in (4) Uredbe št. 1/2003 in določb člena 2(1) in (2) Uredbe št. 2988/74, iz katerih jasno izhaja, da se zastaranje pretrga z dnem, ko je o dejanju uradno obveščeno vsaj eno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, in velja za vsa podjetja, ki so udeležena pri kršitvi.
155. Teh preudarkov, ki jasno izhajajo iz prej navedenih določb, poleg tega ni mogoče ovreči s trditvami tožeče stranke, ki se nanašajo na nujnost ozke razlage pravil o pretrganju zastaranja, na „zlorabo pooblastil“, pri čemer naj bil izkrivljen namen te določbe, in na neobstoj obrazložitve.
156. Poleg tega tožeča stranka prav tako napačno navaja domnevno „diskriminacijo“, pri čemer se sklicuje na nenaložitev globe podjetjem v prejšnjih odločbah, pri čemer so bila ta podjetja v položaju, ki je očitno drugačen od njenega, če je petletno zastaranje nastopilo na dan prvih dejanj Komisije v zvezi s preiskavo kršitve (točka 448 obrazložitve izpodbijane odločbe in točka 184 obrazložitve Odločbe 2005/566).
157. Glede trditve tožeče stranke, ki temelji na sodni praksi, v skladu s katero je treba za veljavno pretrganje petletnega zastaranja legitimno šteti, da se zahteva za informacije nanaša na domnevno kršitev (zgoraj v točki 84 navedena sodba CMA CGM in drugi proti Komisiji, točke od 484 do 488), zadostuje navesti, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve, da bi dokazala, da dejanja, ki pretrgajo zastaranje, in sicer pregledi 25. in 26. marca 2003 (glej točko 3 zgoraj), niso bila utemeljena glede na namene preiskave ali da je bil njihov edini namen umetno podaljšanje zastaralnega roka.
158. Razlogovanje tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno napačno uporabo pravil o zastaranju, je torej neutemeljeno.
159. Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi tudi, da domnevna malomarnost Komisije, ki je tožeči stranki zahtevo za informacije poslala skoraj eno leto po začetku preiskave, pomeni kršitev načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo ter njenih pravic do obrambe. Tožeča stranka zlasti navaja, da ni pravočasno vedela za obstoj preiskave in da torej za to ni mogla vedeti, saj ni bila več prisotna na zadevnem trgu.
160. Glede domnevne kršitve načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo v delu, v katerem tožeča stranka navaja sodno prakso, v skladu s katero temeljna zahteva po pravni varnosti, če ne obstajajo predpisi o zastaranju, nasprotuje temu, da bi Komisija lahko neomejeno odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil (sodba Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T‑22/02 in T‑23/02, ZOdl., str. II‑4065, točke od 87 do 89), zadostuje navesti, da predpostavka, na katero se nanaša ta sodna praksa, v obravnavanem primeru ni upoštevna, saj za pristojnost Komisije za izrek sankcij v zvezi s tožečo stranko velja zastaralni rok, določen v členu 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003 in v členu 1(1)(b) Uredbe št. 2988/74.
161. Ker je bil v obravnavanem primeru upoštevan navedeni rok, naložitev globe tožeči stranki ne more kršiti načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.
162. Glede domnevne kršitve pravice do obrambe tožeče stranke, do katere naj bi prišlo zaradi domnevno prepoznega obvestila o obstoju preiskave, je treba opozoriti, da čeprav je Komisija zadevnemu podjetju dolžna dati nekatere podatke vse od predhodne preiskovalne faze, se ta obveznost nanaša na podatke, dane zainteresiranemu podjetju ob prvem ukrepu, sprejetem v zvezi z njim (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi AC-Treuhand proti Komisiji, T‑99/04, ZOdl., str. II‑1501, točke od 52 do 56).
163. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ne zanika, da je bila primerno obveščena o preiskavi, ki je potekala, v fazi prvega ukrepa, sprejetega v zvezi z njo, in sicer v okviru zahteve za informacije z dne 18. marca 2004.
164. Poleg tega, tudi ob predpostavki, da je mogoče dejstvo, da tožeča stranka ni bila obveščena o preiskavi od prvih preiskovalnih dejanj, kot tako upoštevati v okviru preizkusa domnevne kršitve njenih pravic do obrambe, je treba ugotoviti, da tožeča stranka vsekakor ne navaja nobenega konkretnega elementa, da bi podprla svojo tezo, v skladu s katero naj bi domnevna zapoznelost te informacije škodila učinkovitosti njene obrambe.
165. Glede na zgoraj navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
Presoja olajševalnih okoliščin
Trditve strank
166. Tožeča stranka trdi, da je Komisija opravila napačno presojo Smernic, izkrivila dejstva in kršila obveznost obrazložitve, s tem da ji ni priznala olajševalnih okoliščin na podlagi neizvrševanja sporazumov in neobstoja ekonomskih ali finančnih ugodnosti zaradi kršitve.
167. Prvič, tožeča stranka trdi, da ni izvrševala sporazumov, ki so bili sklenjeni na sestankih, glede katerih je bila njena udeležba ugotovljena v izpodbijani odločbi. Ker med sestanki v Sevilli maja 1997 ni bil sklenjen noben sporazum (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe), naj bi šlo le za izvrševanje sporazumov o NPB, sklenjenih med sestankom v Évian-les-Bainsu maja 1998, na katerem je bilo dogovorjeno povišanje cen v drugem polletju 1998 (točki 229 in 230 obrazložitve izpodbijane odločbe).
168. Toda, med zadevnim obdobjem naj bi tožeča stranka splošno znižala svoje prodajne cene NPB, razen manjšega povišanja avgusta 1998, do katerega je prišlo zaradi povišanja cen glavne surovine, VP. Do marca 1999 naj bi njene cene NPB ostale bistveno nižje od ravni cen maja 1998. Tako naj bi bilo jasno, da povečanja cen, določenega v Évian-les-Bainsu, tožeča stranka ni uporabila.
169. Ob upoštevanju razlike med cenami, ki jih je določila tožeča stranka v primerjavi z dogovorjenimi cenami, in ob upoštevanju njene odločitve, da izstopi s trga NPB, ki jo je sprejela jeseni 1998, bi bilo nemogoče, da bi tožeča stranka poskušala uporabiti kartel v svojo korist, kot je trdila Komisija.
170. Drugič, tožeča stranka navaja, da od njenega domnevnega sodelovanja pri kartelu ni imela nobene gospodarske in finančne ugodnosti, temveč da jo je, nasprotno, to sodelovanje spodbudilo, da zapusti trg NPB. Komisija bi morala ta element upoštevati kot olajševalno okoliščino.
171. Komisija izpodbija trditve tožeče stranke.
Presoja Splošnega sodišča
172. Opozoriti je treba, da je Komisija v okviru presoje olajševalnih okoliščin v izpodbijani odločbi za 50 % znižala znesek globe, naložene tožeči stranki, zaradi njene pasivne in manjše vloge pri kršitvi. Ugotovila je namreč, da vloga tožeče stranke v okviru kartela ni bila primerljiva z vlogo drugih aktivnih članov, da je bila njena udeležba pri tajnih dogovorih bistveno redkejša, omejena na le dva sestanka o NPB, kar je potrjevalo njeno manjše sodelovanje pri nezakonitih dogovorih (točki 476 in 477 obrazložitve izpodbijane odločbe).
173. V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz Smernic ne izhaja, da mora Komisija vedno ločeno upoštevati vsako od olajševalnih okoliščin, navedenih v točki 3 teh smernic. Čeprav je res, da tam naštete okoliščine zagotovo spadajo med tiste, ki jih lahko Komisija v danem primeru upošteva, ta ni dolžna samodejno priznati dodatnega znižanja iz tega naslova, kadar podjetje predloži take elemente, ki so primerni za prikaz obstoja ene od teh okoliščin.
174. Ker torej v Smernicah ni imperativnih navedb v zvezi z olajševalnimi okoliščinami, ki jih je mogoče upoštevati, je Komisija ohranila diskrecijsko pravico za splošno presojo višine morebitnega znižanja zneska glob, ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin posameznega primera (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točki 274 in 275, in Dalmine proti Komisiji, T‑50/00, ZOdl., str. II‑2395, točki 325 in 326; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 204).
175. V obravnavanem primeru in glede na višino znižanja zneska globe, uporabljeno v izpodbijani odločbi, trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na obstoj drugih olajševalnih okoliščin, ki jih Komisija ni priznala, tudi če so utemeljene, ne morejo voditi do tega, da se dopusti neustrezno znižanje, ki ga Komisija prizna na podlagi olajševalnih okoliščin.
176. Poleg tega je treba opozoriti, da trditve tožeče stranke nikakor ne dokazujejo obstoja drugih olajševalnih okoliščin, kot so tiste, ki jih je priznala Komisija.
177. Glede, prvič, domnevnega neobstoja koristi, pridobljene iz zadevne kršitve, je treba spomniti, da Komisija v okviru določitve zneska globe ni dolžna dokazati, da so imela zaradi kršitve zadevna podjetja nezakonite ugodnosti, ter ji ni treba upoštevati, eventualno, neobstoja koristi od kršitve (glej zgoraj v točki 59 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 671 in navedena sodna praksa). Natančneje, neobstoja finančne ugodnosti, vezane na kršitev, ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino (glej zgoraj v točki 60 navedeno sodbo BPB proti Komisiji, točka 442 in navedena sodna praksa).
178. Glede, drugič, domnevne dejanske neuporabe sporazumov, okoliščina, določena v točki 3, druga alinea, Smernic, je treba preveriti, ali je tožeča stranka predložila take trditve, ki omogočajo ugotovitev, da se je v obdobju, med katerim je pristopila k protipravnim dogovorom, dejansko odrekla njihovi uporabi, s tem da je sprejela konkurenčno ravnanje na trgu, ali, vsaj, da je jasno in znatno kršila obveznosti za izvajanje tega kartela, v taki meri, da je povzročila motnje v njegovem delovanju (sodbi Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T‑26/02, ZOdl., str. II‑713, točka 113, in z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 196).
179. V zvezi s tem je treba opozoriti, da kršitev, ki se pripisuje tožeči stranki, izhaja iz njene udeležbe, prvič, na protipravnih sestankih 29. maja 1997 v Sevilli, ki so se končali, ne da bi bili sklenjeni protipravni dogovori (točke od 162 do 164 obrazložitve izpodbijane odločbe), in, drugič, 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu, ki so vodili do protipravnih sporazumov o tržnih deležih in o cenah NPB, ki so se uporabljale v drugem polletju 1998 (točke od 226 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe).
180. Tožeča stranka v bistvu trdi, da se njene cene, ki jih je uporabljala v zadevnem obdobju, niso povišale v skladu s protipravnimi sporazumi, sklenjenimi 14. maja 1998 v Évian-les-Bainsu. V zvezi s tem se sklicuje na dokaze, priložene njenemu odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so priloženi tožbi, ter na dva dodatna elementa, predstavljena na stopnji replike.
181. Toda, prvič, opozoriti je treba, da zadevnih elementov ni mogoče šteti za zanesljiv dokaz ravnanja tožeče stranke na trgu. Gre namreč za grafični prikaz in razpredelnice, ki jih je tožeča stranka izpolnila leta 2005, brez kakršnega koli pojasnila podatkov, na podlagi katerih je bil ta prikaz narejen, in brez predložitve dokazov v njegovo podporo. Poleg tega, čeprav tožeča stranka v prilogi k repliki prilaga nekaj računov iz leta 1998, izdanih za prodajo zadevnega proizvoda, je treba te dokaze, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem, zato zavreči (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, Recueil, str. II‑3389, točka 89).
182. Drugič, opozoriti je treba, da, kot izhaja iz točk od 226 do 230 obrazložitve izpodbijane odločbe, se protipravni dogovori, sklenjeni v Évian-les-Bainsu, niso nanašali le na ceno, temveč tudi na razdelitev trga, in da je tožeča stranka sodelovala pri vzpostavitvi modela za nadzor tržnih deležev s tem, da je predložila svoje podatke.
183. V teh okoliščinah trditve in dokazi tožeče stranke ne zadostujejo za to, da bi dokazali, da se je odrekla uporabi vseh teh tajnih dogovorov, s tem da je sprejela konkurenčno ravnanje na trgu, ali, vsaj, da je jasno in znatno kršila obveznosti za izvajanje tega kartela, v taki meri, da je povzročila motnje v njegovem delovanju.
184. Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
185. Zato je treba to tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala Komisija in ki se nanaša na nedopustnost predlogov tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je Komisija z njo njeni matični družbi SNIA naložila globo.
Stroški
186. V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka s predlogi ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Caffaro Srl se naloži plačilo stroškov.
Vadapalas | Dittrich | Truchot |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. junija 2011.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Izpodbijana odločba
Postopek in predlogi strank
Pravo
Domnevni status „žrtve in ne članice kartela v zvezi z VP“, na katerega se sklicuje tožeča stranka
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Referenčno leto, ki je bilo upoštevano v okviru različnega obravnavanja
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Presoja trajanja sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Petletni zastaralni rok
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Presoja olajševalnih okoliščin
Trditve strank
Presoja Splošnega sodišča
Stroški