SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)

z dne 16. junija 2011(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vodikov peroksid in natrijev perborat – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Trajanje kršitve – Domneva nedolžnosti – Pravica do obrambe – Globe – Olajševalne okoliščine“

V zadevi T‑191/06,

FMC Foret, SA, ustanovljena v Barceloni (Španija), ki jo zastopata M. Seimetz, odvetnik, in C. Stanbrook, QC,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo je najprej zastopal F. Arbault, nato V. Di Bucci in V. Bottka, zastopnika, skupaj z M. Gray, barrister,

tožena stranka,

primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti dela Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma o EGP (zadeva COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat) in podredno zaradi predloga za znižanje zneska globe, naložene tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),

v sestavi V. Vadapalas (poročevalec), v funkciji predsednika, A. Dittrich in L. Truchot, sodnika,

sodna tajnica: K. Andová, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. marca 2010

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba FMC Foret, SA, je družba španskega prava, ki je v času dejanskega stanja prodajala med drugim vodikov peroksid (v nadaljevanju: VP) in natrijev perborat (v nadaljevanju: NPB).

2        Je hčerinska družba v popolni lasti družbe Chemicals Netherlands BV in del skupine, ki jo nadzira ameriška družba FMC Corp.

3        Družba Degussa AG je novembra 2002 Komisijo Evropskih skupnosti obvestila o obstoju omejevalnega sporazuma na trgih VP in NPB in zaprosila za uporabo Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).

4        Družba Degussa je Komisiji predložila materialne dokaze, ki so tej omogočili, da je 25. in 26. marca 2003 opravila preiskave v prostorih treh podjetij.

5        Po teh preiskavah je več podjetij, zlasti družbe EKA Chemicals AB, Atofina SA (zdaj Arkema SA) in Solvay SA, zaprosilo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi in Komisiji poslalo dokaze v zvezi z zadevnim omejevalnim sporazumom.

6        Komisija je 26. januarja 2005 tožečima strankama in drugim zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

7        Po zaslišanju zadevnih podjetij, ki je potekalo 28. in 29. junija 2005, je Komisija sprejela Odločbo C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals, Degussa, Edison, FMC, tožeči stranki, podjetjem Kemira Oyj, Air liquide SA, Chemoxal SA, SNIA SpA, Caffaro Srl, Solvay, Solvay Solexis SpA, Total SA, Elf Aquitaine SA in Arkema (zadeva COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat; v nadaljevanju: izpodbijana odločba), povzetek katere je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. decembra 2006 (UL L 353, str. 54). Tožeči stranki je bila vročena z dopisom z dne 8. maja 2006.

 Izpodbijana odločba

8        Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so naslovniki te odločbe sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) glede VP in njegovega nadaljnjega proizvoda NPB (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe).

9        Kršitev, ugotovljeno za obdobje od 31. januarja 1994 do 31. decembra 2000, so v glavnem sestavljali izmenjava tržno pomembnih ter zaupnih informacij o trgu in podjetjih med konkurenti, omejevanje in nadzor proizvodnje ter potencialnih in dejanskih zmogljivosti te proizvodnje, razdelitev tržnih deležev in strank ter določanje in nadzor spoštovanja ciljnih cen.

10      Tožeča stranka je bila spoznana za odgovorno za kršitev „skupno in nerazdelno“ z družbo FMC (točke od 389 do 395 obrazložitve izpodbijane odločbe).

11      Pri določanju zneskov glob je Komisija uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) [ESPJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice).

12      Komisija je določila osnovne zneske glob na podlagi teže in trajanja kršitve (točka 452 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jo je opredelila kot zelo resno (točka 457 obrazložitve izpodbijane odločbe).

13      Tožeča stranka je bila na podlagi različnega obravnavanja razvrščena v tretjo in predzadnjo kategorijo, kar ustreza izhodiščnemu znesku 20 milijonov EUR (točke od 460 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).

14      Ker je po navedbah Komisije tožeča stranka sodelovala pri kršitvi od 29. maja 1997 do 13. decembra 1999, to je dve leti in sedem mesecev, je bil izhodiščni znesek globe povečan za 25 % (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe).

15      Glede tožeče stranke ni bila ugotovljena nobena obteževalna ali olajševalna okoliščina.

16      Člen 1(g) izpodbijane odločbe določa, da je tožeča stranka kršila člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da je od 29. maja 1997 do 13. decembra 1999 sodelovala pri kršitvi.

17      Komisija je v členu 2(d) izpodbijane odločbe tožeči stranki, „skupno in nerazdelno“ z družbo FMC, naložila globo 25 milijonov EUR.

 Postopek in predlogi strank

18      Tožeča stranka je 18. julija 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.

19      Ker so se sestave senatov Splošnega sodišča spremenile, je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, predložena zadeva pa je bila po zaslišanju strank dodeljena šestemu razširjenemu senatu.

20      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010 strankam postavilo pisna vprašanja, na katera so te odgovorile z vlogami z dne 29. januarja 2010.

21      Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da se začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 4. marca 2010 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

22      Ker se dva člana senata v skladu s členom 32 Poslovnika Splošnega sodišča nista mogla udeležiti posvetovanja, so posvetovanje Splošnega sodišča nadaljevali trije sodniki, ki so podpisali to sodbo.

23      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, v katerem ji je Komisija naložila globo;

–        podredno, zmanjša znesek globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

24      Komisija Splošnemu Sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

25      Tožeča stranka je v repliki in na obravnavi pojasnila, da je treba prvi tožbeni predlog razumeti tako, da se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem zadeva njo, vključno z ugotovitvijo, da je sodelovala pri zadevni kršitvi.

 Pravo

26      Tožeča stranka v podporo tožbi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe ali, podredno, znižanju zneska globe navaja tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na napačno presojo dokazov njenega sodelovanja pri kršitvi; drugič, na kršitev pravice do obrambe v zvezi z vpogledom v spis, in tretjič, na previsok znesek globe.

 Prvi tožbeni razlog: domnevno napačna presoja dokazov v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvi

 Trditve strank

27      Tožeča stranka trdi, da Komisija ni navedla dovolj natančnih in ujemajočih se dokazov za njeno sodelovanje pri kartelu.

28      Komisija naj bi se po eni strani v veliki meri opirala na nenatančne in nepotrjene navedbe, dane v okviru prošenj za ugodno obravnavo, ki naj bi bile pripravljene na hitro, naj ne bi bile utemeljene in naj bi zato imele zmanjšano dokazno vrednost. Po drugi strani naj ne bi upoštevala nasprotnega dokaza tožeče stranke, zlasti pričevanj njenih zaposlenih, ki naj bi bili vpleteni v protipravna ravnanja.

29      Komisija naj ne bi zavrnila dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, na zaslišanju pa zlasti pričevanj njenih zaposlenih. Poleg tega naj ne bi upoštevala informacije tožeče stranke v zvezi z njenim konkurenčnim ravnanjem na trgu.

30      Pooblaščenec za zaslišanje naj bi na zaslišanju priznal, da dokazi zoper tožečo stranko niso zadostni. Predlagal naj bi srečanje strank in kontradiktorno preučitev novega nasprotnega dokaza tožeče stranke. Komisija naj njegovim predlogom ne bi ugodila.

31      Komisija naj bi v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah tožečo stranko obtožila, da je pri kršitvi sodelovala od januarja 1994 do junija 2001, vendar naj bi pozneje bistveno zmanjšala obseg navedene obtožbe. V izpodbijani odločbi naj bi se omejila na obdobje od 29. maja 1997, to je datuma skupščine Sveta evropske kemične industrije (CEFIC), ki poteka na pol leta in jo je gostila tožeča stranka v Sevilli, do 13. decembra 1999, to je datuma sestanka v Freiburgu, ki se ga je udeležil eden od zaposlenih tožeče stranke.

32      Komisija naj bi se pri ugotavljanju kršitev opirala na nepotrjene informacije iz samo enega vira, in sicer družbe Degussa, Solvay ali Atofina, pri čemer naj ne bi upoštevala sodne prakse, v skladu s katero pričevanje samo enega podjetja ni zadosten dokaz za kršitev (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso-Gutzeit proti Komisiji, T‑337/94, Recueil, str. II‑1571, točka 91).

33      Komisija naj bi v zvezi z informacijami družbe Degussa napačno navedla, da so te potrjene z dokazi drugih udeležencev v kartelu. Iz točke 86 izpodbijane odločbe naj bi izhajalo, da je Komisija v resnici menila, da njenih trditev zoper tožečo stranko ni treba potrditi, saj so nekatera podjetja priznala trditve družbe Degussa o njih. Komisija naj tako ne bi poskušala potrditi informacij družbe Degussa o vpletenosti tožeče stranke.

34      Komisija naj bi v zvezi z drugimi dokazi, ki jih je predložilo samo eno podjetje, poudarila, da so bili ti pridobljeni od neposrednih prič protipravnih stikov, da so ji bili predloženi „po tehtnem premisleku“ in da so bili verodostojni z vidika vseh skladnih dokazov (točka 86 obrazložitve izpodbijane odločbe).

35      Vendar naj vse navedene trditve ne bi bile pravilne. Informacije družbe Solvay naj ne bi bile natančne, v njih pa naj bi bilo na primer navedeno, da je neimenovani vir iz družbe Solvay trdil, da je neimenovani zaposleni družbe Solvay ob štirih neopredeljenih priložnostih vzpostavil stik z zaposlenimi tožeče stranke. Enako naj bi veljalo za trditev družbe Solvay, da je tožeča stranka plačala družbi Atofina za zaprtje njenega proizvodnega objekta. Komisija naj poleg tega informacij ne bi primerjala z nasprotnimi pričevanji zaposlenih tožeče stranke.

36      Komisija naj pri informacijah enega od zaposlenih družbe Atofina, in sicer beležk s sestankov kartela, ne bi upoštevala zatrjevanega dejstva, da so bile iste beležke predložene kot dokaz za več sestankov. Poleg tega naj bi navedene beležke v zvezi s tožečo stranko vsebovale pogoste vprašaje.

37      Komisija naj bi zato zoper tožečo stranko napačno uporabila dokaze samo enega podjetja, ki niso potrjeni in so jih zaposleni tožeče stranke v pričevanjih zavrnili.

38      Tožeča stranka še nasprotuje ugotovitvam Komisije v zvezi s posebnimi sestanki.

–       Telefonski klici, ki jih je prejela tožeča stranka

39      Tožeča stranka trdi, da se je Komisija napačno opirala na informacije družb Solvay in Atofina pri ugotovitvi, da je bila po telefonu obveščena o izidu nekaterih sestankov kartela.

40      Informacije družbe Solvay naj bi zadevale štiri sestanke na „visoki ravni“ med družbami Degussa, Solvay in Kemira (točke od 171 do 174, 211, od 215 do 217 in od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija naj bi se v zvezi z navedenimi sestanki opirala na izjavo družbe Solvay, da naj bi bili „o izidu teh sestankov obveščeni drugi akterji na trgu“, pri čemer je „na primer Solvay o konkretnih izidih teh razprav obvestil[a] družbi Foret (v Španiji) in Ausimont (v Italiji)“. Po navedbah Komisije naj bi navedeno izjavo potrdila družba Atofina (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe).

41      Na podlagi navedene izjave družbe Solvay naj ne bi bilo mogoče utemeljiti ugotovitve, da je tožečo stranko „izčrpno obveščala […] običajno po telefonu“ (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega naj ne bi navedla, „kdo je klical koga“ niti vsebine pogovorov. Pojasnila naj ne bi, na katere sestanke se sklicuje, razen sestanka iz avgusta 1997. Komisija naj bi to podrobnost sama navedla. Izjave družbe Solvay naj ne bi mogla potrditi družba Atofina, ki se ni udeležila sestankov. Atofina naj bi se namreč sklicevala na klice družbe Solvay v zvezi z različnimi sestanki, in sicer sestanki „skupine B“, ki naj bi potekali med koncem leta 1995 in začetkom leta 1997. Informacije družb Solvay in Atofina naj se torej medsebojno ne bi potrjevale.

42      Družba Solvay naj bi poleg tega sama zanikala, da se je udeležila enega od štirih zadevnih sestankov, in sicer tistega, ki naj bi potekal v Frankfurtu na Majni aprila 1998 (točka 217 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Solvay naj v zvezi s sestankom, ki je septembra 1998 potekal v Bruslju, ne bi navedla, da je vzpostavila stik s tožečo stranko.

43      Komisija naj bi na zaslišanju od družbe Solvay zaman poskušala dobiti natančnejše informacije. Ne da bi to natančneje razložila, naj izjava družbe Solvay v zvezi s telefonskimi klici ne bi imela dokazne vrednosti. Zaposleni tožeče stranke naj bi v pričevanjih vsekakor zavrnili in zanikali, da so prejeli telefonske klice družbe Solvay.

44      Komisija naj bi se v zvezi z informacijami družbe Atofina napačno oprla na trditev enega od zaposlenih v družbi Atofina, da je tožeča stranka štirikrat sodelovala pri sestankih po telefonu (točke od 180 do 192 in od 247 do 253 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedene trditve naj ne bi potrdil noben od sodelujočih pri zadevnih sestankih.

45      Drugi elementi spisa naj bi izpodbijali verodostojnost informacij zadevnega zaposlenega družbe Atofina. Komisija naj bi se zlasti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah opirala na njegovo navedbo, da se je eden od predstavnikov tožeče stranke 12. februarja 1996 udeležil sestanka v Parizu (točki 137 in 138 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah). Tožeča stranka naj bi dokazala nepravilnost te navedbe, saj naj bi potni list domnevnega udeleženca sestanka potrjeval, da je bil v zadevnem tednu v Združenih državah Amerike. Komisija naj v izpodbijani odločbi ne bi nikjer navedla te napake. Priča iz družbe Atofina naj bi poleg tega večkrat predložila isto stran svojih beležk kot dokaz za različne sestanke. V zadevnih beležkah naj bi bili pogosto navedeni vprašaji v zvezi z informacijami o tožeči stranki in njenem sodelovanju pri sestankih. Komisija naj pri ocenjevanju verodostojnosti dokazov družbe Atofina navedenih elementov ne bi upoštevala.

46      Za prvi zadevni sestanek, ki je septembra 1997 potekal v Parizu, na podlagi začetnih informacij družbe Atofina ni bilo mogoče identificirati zaposlenega tožeče stranke, ki naj bi prejel telefonski klic. Zaposleni tožeče stranke, identificiran na podlagi preglednice, ki jo je pozneje pripravila družba Atofina, naj bi v izjavi, dani pod prisego, zanikal, da je prejel navedeni klic. Komisija naj navedenega ugovora ne bi upoštevala.

47      Komisija naj bi menila, da je to, da je bil s tožečo stranko navezan stik, verjetno, ker so bili stiki z njo navezani že prej in ker je po telefonu sodelovala pri dveh poznejših sestankih (točka 186 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar naj bi bil v zvezi s prejšnjimi domnevnimi stiki v izpodbijani odločbi na podlagi nepotrjenih informacij družbe Solvay naveden le en telefonski klic, prejet mesec pred tem (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe). Domnevno sodelovanje pri dveh poznejših sestankih po telefonu naj bi temeljilo na istih nepotrjenih informacijah družbe Atofina.

48      Zaposleni družbe Atofina naj bi v zvezi z drugim zadevnim sestankom, ki je 17. novembra 1997 potekal v Frankfurtu na Majni (točke od 188 do 192 obrazložitve izpodbijane odločbe), samega sebe izpodbil, saj naj bi najprej identificiral enega zaposlenega, nato pa dva zaposlena tožeče stranke, s katerimi naj bi bil navezan stik. Komisija naj tega protislovja ne bi navedla in naj bi storila napako v zvezi z imenom identificirane osebe (opomba na dnu strani 204 izpodbijane odločbe). Zadevna informacija naj ne bi bila potrjena, identificirani zaposleni tožeče stranke pa naj bi jo izpodbijali.

49      V nasprotju z navedbami Komisije naj informacije družbe Atofina ne bi bile potrjene z listinskimi dokazi. Zadevne dokaze naj bi predložil isti zaposleni družbe Atofina in z njimi naj ne bi bilo mogoče podkrepiti njegovih trditev. Poleg tega naj bi bile v preglednici, pripravljeni na zadevnem sestanku, prikazane cene posameznih strank in proizvajalcev (točka 192 obrazložitve izpodbijane odločbe), v zvezi s tožečo stranko pa naj bi vsebovala tudi štiri vprašaje. Ob tem naj navedenih informacij ne bi nujno predložila tožeča stranka, ampak naj bi bile pridobljene od drugih virov, zlasti od strank tožeče stranke.

50      Klica, ki naj bi ga prejel eden od zaposlenih tožeče stranke, naj ne bi potrdila niti družba Degussa v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Družba Degussa naj bi v resnici samo povzela vsebino obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, vključno s trditvijo družbe Atofina, da so bila nekatera druga podjetja, med njimi tudi tožeča stranka, o navedenem sestanku obveščena, in nato potrdila svojo udeležbo na njem. Navedeno priznanje družbe Degussa naj bi bilo mogoče šteti samo kot dokaz proti njej in naj nikakor ne bi vključevalo tožeče stranke.

51      V zvezi s tretjim zadevnim sestankom, ki je 21. novembra 1997 potekal v Parizu (točke od 193 do 197 izpodbijane odločbe), naj noben drug član kartela, razen družbe Atofina, ne bi namigoval na udeležbo tožeče stranke. Komisija naj bi se napačno opirala na trditev družbe Atofina, ki naj ne bi bila potrjena in jo zadevni zaposleni tožeče stranke v svojem pričevanju izpodbija.

52      Komisija naj bi se poleg tega napačno opirala na to, da so bile cene, ki jih uporablja tožeča stranka, navedene v beležkah, sestavljenih na zadevnem sestanku (točka 197 obrazložitve izpodbijane odločbe). V večjem delu preglednice naj bi bile navedene le zvezdice. Nekaj navedenih cen naj bi pomenilo ciljne cene, ki jih je izračunal zaposleni družbe Atofina, ne pa cen na podlagi informacij tožeče stranke. Poleg tega naj bi navedena preglednica vsebovala informacije o dveh drugih proizvajalcih, za katera naj Komisija ne bi ugotovila, da bi se udeležila sestanka. Komisija naj bi sama priznala možnost, da so bile ciljne cene za nekega proizvajalca vnesene brez njegove vednosti. Z zadevno preglednico naj torej ne bi bilo mogoče potrditi informacij družbe Atofina.

53      V zvezi s četrtim sestankom, ki je 12. oktobra 1998 potekal v Düsseldorfu, naj v beležkah zaposlenega družbe Atofina ne bi bile navedene navzoče osebe, v njegovem poznejšem pojasnilu v zvezi z njimi pa naj bi bilo navedeno: „FMC odsotna.“ Le v eni preglednici, pripravljeni za prošnjo za ugodno obravnavo, ki jo je vložila družba Atofina, je bilo navedeno, da je bila tožeča stranka „odsotna, vendar je z njo navezala stik po telefonu družba Solvay, ki jo je tudi zastopala“. Noben drug udeleženec, vključno z družbo Solvay, naj ne bi potrdil udeležbe tožeče stranke na navedenem sestanku. Nasprotno, družba Degussa, ki je bila o tem zaslišana, naj bi navedla, da „kolikor je [njej] znano […], četrto podjetje ni [bilo] udeleženo“. Komisija naj bi v zvezi s tem napačno navedla samo, da naj bi „navedeni sestanek […] potrdila tri druga podjetja“ (točka 253 obrazložitve izpodbijane odločbe), ne da bi upoštevala, da naj nobeno navedeno podjetje ne bi potrdilo informacij družbe Atofina, ki vključujejo tožečo stranko. Poleg tega naj bi se Komisija z navedbo, da so izjave družbe Atofina „verjetne glede na dokaze v njeni lasti“ (točka 253 izpodbijane odločbe), sklicevala samo na druge nepotrjene trditve družbe Atofina. Njeno sklepanje naj bi bilo torej krožno.

54      Sklenemo lahko, da naj trditev zaposlenega družbe Atofina, da je po telefonu vzpostavil stik z zaposlenimi tožeče stranke, ne bi bila potrjena. Vendar naj bi bila pričevanja zaposlenih tožeče stranke, ki so trdili, da niso prejeli klicev, potrjena z molkom drugih članov kartela v zvezi s tem in z vprašaji v beležkah s sestanka, ki jih je predložila družba Atofina. Informacije o cenah tožeče stranke v navedenih beležkah bi lahko izvirale iz drugih virov. Vsi navedeni elementi skupaj naj bi torej potrjevali, da se tožeča stranka ni udeležila zadevnih sestankov.

–       Stiki zunaj skupščin CEFIC

55      Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da se je udeležila šestih sestankov kartela zunaj skupščin CEFIC med majem 1997 in novembrom 1999. Navaja, da so se njeni zaposleni udeležili zadevnih skupščin CEFIC. Vendar naj bi vsi navedeni zaposleni potrdili, da niso sodelovali pri dejavnostih kartela zunaj navedenih skupščin. Komisija pa naj bi brez utemeljitve zavrnila pričevanja zaposlenih tožeče stranke.]

56      Le z navzočnostjo na enem sestanku kartela naj ne bi bilo mogoče dokazati udeleženosti v kartelu. Neko podjetje naj bi namreč lahko svoje nesodelovanje pri dejavnostih kartela dokazalo tako, da je svojim konkurentom navedlo, da je pri njih sodelovalo z drugačnim namenom kot oni.

57      Zaposleni tožeče stranke naj bi pri tem v zvezi s sestanki, ki so potekali maja 1997 v Sevilli in se jih je udeležil, Komisiji navedel, da je izrecno izjavil, po eni strani, da se njegovo podjetje „v Nemčiji širi“ in da ga „ne zanima“ nikakršna omejitev cen, ter da se, po drugi strani, podjetje o tem ne želi pogajati. Navedeno pričevanje naj bi potrjevalo dejstvo, da je odgovorna oseba družbe Degussa na enem od navedenih sestankov zapustila dvorano in zaloputnila vrata (točka 162 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato naj predstavnik tožeče stranke naslednji dan ne bi bil povabljen na večerjo v restavraciji (točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe).

58      Izid skupščine CEFIC iz maja 1998 v Évian‑les‑Bainsu naj bi bil po pričevanju istega zaposlenega tožeče stranke enak. Mali proizvajalci, med katerimi je tudi tožeča stranka, naj bi zavrnili sklenitev protikonkurenčnih sporazumov, ker naj bi želeli še naprej delovati konkurenčno.

59      Zaposleni tožeče stranke naj se razprav kartela ne bi udeležili niti na štirih drugih sestankih zunaj skupščin CEFIC (točke od 198 do 207, od 254 do 258, 264 in 265, od 273 do 275 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ti sestanki naj bi potekali v restavracijah, kavarnah ali na hotelskih hodnikih. Težko naj bi si bilo predstavljati večstranske razprave kartela na javnih mestih. Pogovori naj bi torej morali potekati dvostransko ali po tem, ko so zaposleni tožeče stranke zapustili restavracijo.

60      Komisija naj ne bi sprejela tega, da je tožeča stranka svojo udeležbo na navedenih razpravah zanikala. Navedla naj bi, da tožeča stranka ni dokazala, da so se njeni zaposleni distancirali od protikonkurenčnih razprav (točka 207 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar je za enega od sestankov priznala, da „je mogoče, da […] so različne razprave potekale prej dvostransko“ (točka 167 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zaposleni tožeče stranke se po njenih navedbah tega niso zavedali in se niso mogli distancirati, saj so bili pogovori dvostranski.

61      „Družbe Degussa, EKA, Solvay in Atofina so“ v zvezi z večerjo zunaj skupščine CEFIC v Bruslju 26. novembra 1997 v skladu s točko 199 obrazložitve izpodbijane odločbe „navedle, da sta bili [tožeča stranka in družba Kemira] dejansko navzoči, da sta se zelo dobro zavedali nezakonitosti razprav, opisanih v nadaljevanju, in da sta se jih udeležili“. Vendar naj družba EKA Chemicals nikakor nikjer ne bi navedla tožeče stranke. Družba Solvay naj bi pripravila seznam udeležencev, na katerem naj ne bi bilo zaposlenih tožeče stranke, pri čemer je dodala, da so bili „verjetno“ na skupščini zastopani „vsi drugi udeleženci“.

62      Informacije družb Atofina in Degussa naj bi zajemale samo osebe, navzoče na večerji, med katerimi naj bi bili tudi predstavniki tožeče stranke, brez kakršne koli trditve o njihovi udeležbi na protikonkurenčnih razpravah.

63      Komisija naj v zvezi s sestankom zunaj skupščine CEFIC iz novembra 1999 (točke od 273 do 275 obrazložitve izpodbijane odločbe) ne bi navedla, da je navedeni sestanek potekal na javnem mestu, in sicer v hotelskem hodniku med uradno večerjo. Razprave naj bi bile dvostranske, poleg tega pa naj ne bi bilo dovolj natančnih in skladnih dokazov, da se je navedenih razprav udeležila tožeča stranka.

–       Sestanek 13. julija 1998 v Königswinterju

64      Komisija je po trditvah tožeče stranke napačno navedla, da se je njen generalni direktor julija 1998 udeležil sestanka z družbama Solvay in Degussa v Königswinterju v zvezi z zaprtjem proizvodnega objekta družbe Atochem (točka 233 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadevni zaposleni naj bi zanikal, da se je udeležil navedenega sestanka, in naj bi predložil račun za taksi z navedbo njegovega imena kot dokaz, da je bil tisti dan v Barceloni.

65      Komisija naj navedenega dokaza ne bi zavrnila, ampak naj bi se le omejila na navedbo, da bi se lahko zaposleni tožeče stranke udeležil sestanka v Königswinterju in obenem najel taksi v Barceloni pozneje isti dan. Družba Degussa naj bi v zvezi z drugimi sestanki predložila račune za restavracijo, iz katerih je razviden seznam udeležencev. Vendar naj Komisija v zvezi z zadevnim sestankom ne bi dobila drugih dokazov od družbe Degussa ali Solvay. Družba Solvay naj ne bi potrdila navzočnosti tožeče stranke na navedenem sestanku.

66      To, da se tožeča stranka ni udeležila razprav v zvezi z zaprtjem objekta družbe Atochem, naj bi bilo potrjeno z njeno odsotnostjo na poznejših sestankih v zvezi s tem. Komisija naj bi napačno ugotovila, da je družba Solvay potrdila udeleženost tožeče stranke pri sporazumu z družbo Atochem (točka 244 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Solvay naj ne bi natančno navedla dokazov za navedeno domnevno udeležbo in družba Degussa naj se nanjo ne bi sklicevala. Bilo naj bi mogoče, da se je družba Solvay pomotoma sklicevala na zakonito pogodbo o dobavi, takrat sklenjeno med tožečo stranko in družbo Atochem.

67      Komisija naj v točki 234 obrazložitve izpodbijane odločbe ne bi navedla, da naj bi bilo dogovorjeno, da naj bi tožeča stranka družbi Atochem plačala. Nedoslednost izjave družbe Solvay v zvezi s tem naj bi bila razvidna iz poznejših dejstev, zlasti odsotnosti tožeče stranke na poznejšem sestanku, ki je potekal oktobra 1998 med družbami Solvay, Degussa in Atofina. Vendar naj bi iz točke 245 izpodbijane odločbe izhajalo, da sta družbi Degussa in Solvay na navedenem sestanku družbo Atochem prepričali, naj zapre navedeni objekt, tako, da sta ji plačali.

–       Sestanek z družbo Degussa 28. septembra 1998 v Bruslju

68      Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno presodila informacije družbe Degussa v zvezi z dvostranskim sestankom, ki je potekal septembra 1998. Namen navedenega sestanka naj bi bil v skladu s točko 241 obrazložitve izpodbijane odločbe obvestiti tožečo stranko o izidih jutranjega sestanka. Družba Degussa naj bi v resnici navedla samo, da je „[bila] predmet sestanka […] splošna razprava o razvoju evropskega trga VP, zlasti glede na zvišano raven doseženih cen, in razvoju možnosti za ohranitev take ravni“. Družba naj ne bi nikjer navedla kakršnega koli sporazuma o cenah ali razdelitvi tržnih deležev, ampak naj bi pripomnila, da je bila razprava „splošna“.

–       Sestanki v zvezi z NPB

69      Tožeča stranka navaja, da se njen zaposleni spomni svoje udeležbe na dveh od štirih sestankov v zvezi z NPB, navedenih v izpodbijani odločbi (točke 237 in 238, od 259 do 263, od 267 do 270 in od 276 do 279 obrazložitve izpodbijane odločbe), in sicer na sestankih z začetka leta 1999 v Milanu in iz decembra 1999 v Freiburgu.

70      Namen obeh sestankov naj bi bila razprava o sredstvih, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v industriji za pomiritev bojazni v zvezi z zdravstvenimi učinki ene od sestavin NPB. Tožeča stranka naj bi zaradi navedenih bojazni že začela načrtovati razvoj „alternativnega proizvoda“, natrijevega perkarbonata (v nadaljevanju: NPK). Bilo naj bi obžalovanja vredno, da so se drugi proizvajalci na zadevnih sestankih zapletli v nezakonite razprave. Navedeni predmeti pogovora naj tožeče stranke ne bi zanimali, ker naj bi se že odločila, da NPB postopoma opusti in ga nadomesti z NPK. Njen predstavnik naj se torej ne bi udeležil nezakonitih razprav. Njeno pojasnilo naj bi podkrepila družba Degussa, ki naj bi potrdila, da so zadevni sestanki potekali „nenačrtovano“ v okviru zakonitih razprav.

71      Domnevna udeležba tožeče stranke na dveh drugih sestankih v zvezi z NPB septembra 1998 v Lyonu in poleti 1999 v Baslu naj bi izhajala samo iz nepotrjene informacije družbe Solvay. Komisija naj ne bi upoštevala pričevanja zadevnega zaposlenega tožeče stranke, ki naj se ne bi spomnil svoje udeležbe na navedenih sestankih.

–       Trditve, predstavljene v okviru replike

72      Tožeča stranka v repliki trdi, da je Komisija kršila načelo domneve nedolžnosti, ker naj ne bi imela natančnih in skladnih dokazov za njeno sodelovanje pri dejavnostih kartela.

73      Na prvem mestu, Komisija naj ne bi upoštevala dokazov za utemeljitev trditve tožeče stranke, druge dokaze pa naj bi pri utemeljevanju svoje ugotovitve izkrivila. Komisija je po navedbah tožeče stranke prezrla, da so najboljši dokazi neposredna pričevanja njenih zaposlenih, uporabila neupravičene domneve v njeno škodo, izkrivila dokaze v svojo korist, enačila njeno udeležbo na skupščinah CEFIC, ki so zakonite, z dejavnostmi kartela in „olepševala“ dokaze v njeno škodo.

74      Komisija naj ne bi upoštevala dokazov objektivno in celovito. Upoštevala naj ne bi dokazov, da naj bi tožeča stranka pri razdelitvi trga ravnala agresivno, da naj bi konkurenti izgubili tržne deleže v korist tožeče stranke, zaradi česar naj bi se pritoževali, in da naj bi se dva poskusa sestankov kartela končala, ko je tožeča stranka zavrnila svojo udeležbo na njih. Upoštevala naj ne bi dodatnih dokazov v zvezi z nepotrjenimi trditvami zoper tožečo stranko.

75      Na drugem mestu, tožeča stranka očita Komisiji, da ni uporabila navzkrižnega zaslišanja za preveritev resničnosti pričevanj njenih zaposlenih. Tožeča stranka naj bi bila edina družba, ki je zbrala priče na zaslišanju pred Komisijo. Nobena od navedenih treh družb, ki je pričala zoper tožečo stranko, naj ne bi zbrala prič na zaslišanju. Številni dokazi družb Degussa in Solvay naj bi izhajali pretežno iz neimenovanih virov. Komisija naj bi obšla izjave zaposlenih tožeče stranke, ker naj ne bi bile dane pod prisego.

76      Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija ni pravilno predstavila dokazov, pridobljenih po zaslišanju.

77      Pooblaščenec za zaslišanje naj bi na zaslišanju pojasnil, da nekateri dokazi, na katere se je opirala Komisija, zlasti trditve iz neimenovanih virov, ki jih je predstavila družba Solvay v zvezi s telefonskimi klici za tožečo stranko, niso verodostojni. Vendar naj Komisija po zaslišanju ne bi pridobila dodatnih dokazov.

78      Komisija naj bi zlasti v zvezi s sestanki v Sevilli iz maja 1997 v odgovoru na tožbo napačno navedla, da je dobila potrditev nekaterih dejanskih vidikov pri drugih podjetjih po zaslišanju in da je tožeči stranki dala možnost, da izrazi svoje stališče. Po zaslišanju naj ne bi bilo drugih prispevkov v zvezi z navedenimi sestanki.

79      Dodatni dokazi, predloženi tožeči stranki, naj v nasprotju s trditvami Komisije ne bi bili povezani z domnevnimi telefonskimi klici družbe Solvay. Družbi Solvay in Degussa naj bi v poznejših prispevkih samo opisali vsebino obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (v zvezi z družbo Degussa sestanek v Frankfurtu na Majni iz novembra 1997, v zvezi z družbo Solvay pa sestanek v Königswinterju iz julija 1998) in naj bi potrdili udeležbo svojih zaposlenih. Nobena od navedenih družb naj prvotno ne bi navedla udeležbe tožeče stranke na navedenih sestankih. Komisija naj bi sama priznala, da je bil odgovor družbe Solvay „posreden“ in da družba Degussa ni „izrecno“ vpletla tožeče stranke.

80      Na četrtem mestu, Komisija naj bi navedla protislovne trditve. V zvezi z družbo Kemira naj bi menila, da bi bilo razumno domnevati, da so različne razprave zunaj skupščin CEFIC potekale prej dvostransko (točka 167 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi s tožečo stranko pa naj bi Komisija napačno trdila, da ni mogoče, da bi se njeni predstavniki udeležili istih sestankov, ne da bi vedeli za tajno dogovarjanje.

81      Na petem mestu, Komisija naj bi izkrivila nekatere razbremenilne dokaze. Prvič, šlo naj bi za navedbe, da tožeča stranka spada v skupino „slabih učencev“, ker naj bi želela povečati celotno zmogljivost v Evropi v škodo cen. Komisija naj bi navedeni dokaz napačno zavrnila s tem, ko je v odgovoru na tožbo samo trdila, da ta dokazuje poskus tožeče stranke, da uporabi kartel v svojo korist.

82      Drugič, zaposleni tožeče stranke naj bi v zvezi s sestanki v Sevilli, ki so potekali zunaj skupščin CEFIC, navedel, da je zavrnil udeležbo na kakršni koli razpravi kartela ter da sta zato predstavnika družb Solvay in Degussa zapustila sejno dvorano. Komisija naj bi se pri zavrnitvi navedenega pričevanja oprla na svojo neutemeljeno razlago razlogov, zaradi katerih naj bi družbi Solvay in Degussa zapustili sejno dvorano, in sicer da naj mali proizvajalci, vključno s tožečo stranko, ne bi bili zadovoljni s predlogi, verjetno zaradi tržnega deleža, ki jim je bil dodeljen. Navedene trditve Komisije naj ne bi podpiral noben dokaz. Vendar hitri konec sestankov v Sevilli, povezan z dejstvom, da so se konkurenti pritoževali zaradi znižanja cen in povečanja tržnega deleža tožeče stranke, po njenih navedbah dokazuje, da je svojim konkurentom pojasnila, da se je navedenih sestankov udeležila z drugačnim namenom kot oni.

83      Na šestem mestu, Komisija naj bi izkrivila nekatere listinske dokaze.

84      Prvič, Komisija naj bi v zvezi z žigom v potnem listu zaposlenega tožeče stranke, ki potrjuje njegov vstop na ozemlje Združenih držav Amerike 10. februarja 1996, napačno trdila, da naj ta ne bi nujno dokazoval, da zadevni zaposleni ni mogel biti dva dneva pozneje v Parizu. Vendar po navedbah tožeče stranke ni mogoče, da bi zadevni zaposleni v Združene države Amerike letel 10. februarja, tam ostal 24 ur, se vrnil z nočnim čezoceanskim letom, se takoj odpravil na sestanek kartela, ki je potekal 12. februarja, in se nato vrnil v Združene države Amerike. Po navedbah tožeče stranke bi bil v njegovem potnem listu v takem primeru odtisnjen dodaten žig. Zato naj bi zaposleni družbe Atofina napačno trdil, da je bil predstavnik tožeče stranke 12. februarja 1996 v Parizu. Če se k temu prišteje še zatrjevano dejstvo, da je družba Atofina edina trdila, da se je tožeča stranka udeležila sestankov kartela in da so nekatere njene informacije vsebovale vprašaje, naj bi to izpodbilo verodostojnost informacij družbe Atofina.

85      Drugič, Komisija je v zvezi z računom za taksi, izdanim v Barceloni 13. julija 1998, na katerem je bilo navedeno ime zaposlenega tožeče stranke, ki naj bi se udeležil sestanka v Königswinterju istega dne, navedeni dokaz izpodbijala brez vsakršne utemeljitve, pri čemer je navedla, da bi lahko bil navedeni račun izdan v katerem drugem delu dneva (točka 236 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar naj bi morala domneva nedolžnosti prevladati nad tako domnevo.

86      Tretjič, beležke s sestankov, ki jih je predložila družba Atofina in v katerih so navedeni vprašaji v stolpcu v zvezi s cenami tožeče stranke, naj bi potrjevale, da družba Atofina ni imela nobene informacije o cenah tožeče stranke, ker naj se ta ne bi udeležila sestanka. Vendar naj bi Komisija v odgovoru na tožbo napačno navajala na to, da navedeni vprašaji kažejo na „previdnost“ zaposlenega družbe Atofina. Komisija naj ne bi upoštevala drugega pojasnila tožeče stranke, da bi „lahko“ zadevna informacija „izvirala od koder koli“. Tako naj bi Komisija v zvezi z navedenim sestankom izkrivila jasno pričevanje zaposlenih tožeče stranke, podprto z listinskimi dokazi.

87      Četrtič, Komisija naj bi navedla, da je bila v beležkah zaposlenega družbe Atofina v zvezi s sestankom v Düsseldorfu iz oktobra 1998 večkrat navedena tožeča stranka. Zadevne beležke po navedbah tožeče stranke niso jasne, ampak je iz poznejših pojasnil družbe Atofina razvidno, da se sklicuje na poznejši sestanek, ki bi moral potekati 9. novembra in na katerem bi moral biti sprejet „dokončni model“, in da navaja „pripombo k načinu, na katerega bi [tožeča stranka] sprejela njihove tržne deleže s pritiskom prek družbe Solvay“. Tožeča stranka naj bi oktobra 1998 še vedno zavračala sodelovanje pri dejavnostih kartela. Vendar naj bi se Komisija, ne da bi analizirala vsebino beležk, napačno opirala le na dejstvo, da je bilo navedeno ime tožeče stranke.

88      Na sedmem mestu, Komisija naj bi „olepševala“ dokaze tako, da naj bi dodala neobstoječe podrobnosti ali pretirano poudarjala ugotovljena dejstva.

89      Prvič, Komisija naj bi v zvezi z dvostranskim sestankom z družbo Degussa, ki je potekal septembra 1998 v Bruslju in ga tožeča stranka izpodbija, navedla, da je bil njegov namen poročanje o jutranjem sestanku (točka 241 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar naj v informacijah ne bi bilo nobene navedbe v zvezi z obstojem takega „poročanja“ niti glede kakršne koli razprave o NPB ali zamrznitvi tržnih deležev za VP. Družba Degussa naj bi v zvezi z VP izrecno izjavila, da naj bi navedene razprave ostale „splošne“. Ugotovitve Komisije naj ne bi bile utemeljene.

90      Drugič, tožeča stranka naj bi se v zvezi s sestanki v Sevilli v nasprotju z navedbami Komisije vsekakor distancirala od navedenih protikonkurenčnih razprav tako, da naj ne bi želela sodelovati pri dejavnosti kartela, kar naj bi povzročilo „nenaden odhod“ predstavnikov družb Degussa in Solvay, s tem pa konec navedenega sklopa sestankov. Družba Atofina naj bi izjavila, da so se navedeni sestanki končali z odhodom predstavnikov družb Degussa in Solvay. Komisija naj bi v zvezi s tem izkrivila elemente spisa.

91      Tretjič, informacije družb Solvay in Atofina naj bi se v zvezi s trditvijo Komisije, da je družba Atofina potrdila trditve družbe Solvay o telefonskih klicih, jasno nanašale na različne sestanke. Med udeleženci ali časi navedenih sestankov naj torej ne bi bilo mogoče nikakršno prekrivanje.

92      Na osmem mestu, tožeča stranka trdi, da sta družbi Solvay in Atofina s tem, ko sta prošnji za ugodno obravnavo vložili hkrati, „tekmovali“, da bi lahko prvi dali pomembno dodatno vrednost dokazom, ki jih je Komisija že imela, kar naj bi omajalo verodostojnost njunih izjav.

93      Družbe, ki so vložile prošnjo za ugodno obravnavo, naj ne bi mogle preveriti tega, česar se spomnijo njihovi zaposleni, niti predložiti jasnih in natančnih dokazov. Komisija naj bi se na primer sklicevala na točko 236 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero je družba Solvay v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah „prostovoljno potrdila“ sestanek v Köningswinterju iz julija 1998, v odgovoru na tožbo pa naj bi v oklepaju dodala: „preveriti moramo, ali je bilo to zares prostovoljno ali na zahtevo Komisije“. Družba Degussa naj bi tudi v zvezi s sestankom v Düsseldorfu iz oktobra 1998 na zahtevo Komisije „nadaljevala zaslišanje“ svojih zaposlenih o udeležencih.

94      Tožeča stranka nazadnje navaja, da nikoli ni bila spoznana za krivo izvajanja protikonkurenčnih dejavnosti. Njeni zaposleni naj bi pričali na zaslišanju in dali izjave, s katerimi naj bi zavrnili trditve iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ugodno obravnavo naj bi poskušala doseči podjetja, ki naj bi ponavljala kršitve, in v svojem „pehanju“ za tem naj bi v dopisih svojih odvetnikov ali nejasnih rokopisnih beležkah, „v katerih kar mrgolijo vprašaji“, predložila nejasne in nepotrjene trditve, ki naj bi pogosto prihajale iz neimenovanih virov. Komisija naj nikjer ne bi pojasnila, zakaj naj bi imeli navedeni dokazi prednost pred jasnimi in nespornimi dokazi tožeče stranke.

95      Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

96      Na podlagi člena 81(1) ES so nezdružljivi z notranjim trgom in prepovedani „vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu“.

97      Za sporazum v smislu člena 81(1) ES zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 256, in z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 199).

98      Lahko se šteje, da je sporazum v smislu člena 81(1) ES sklenjen že, če je načeloma podano soglasje volj o omejitvi konkurence, in to tudi, če o posameznih elementih nameravane omejitve še potekajo pogajanja (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke od 151 do 157 in 206).

99      Pojem usklajenega ravnanja se nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, pri čemer ni nujno, da gre za izvedbo sporazuma v pravem pomenu, ampak zadostuje, da so bila tveganja, povezana s konkurenco, hote nadomeščena s praktičnim sodelovanjem (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 115, in Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 158).

100    Člen 81(1) ES v zvezi s tem nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med gospodarskimi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje trenutnega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je gospodarski subjekt odločil ali ki ga namerava upoštevati, kadar je cilj ali posledica teh stikov omejevanje konkurence (glej v tem smislu zgoraj v točki 99 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 116 in 117).

101    Dejstvo, da podjetje konkurentom sporoči podatke za pripravo protikonkurenčnega sporazuma, zadostuje kot dokaz za obstoj usklajenega ravnanja v smislu člena 81 ES (sodbi Splošnega sodišča z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T‑148/89, Recueil, str. II‑1063, točka 82, in z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 178).

102    V skladu z ustaljeno sodno prakso pojma sporazum in usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES zajemata oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste ter se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (zgoraj v točki 99 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 131 in 132, in zgoraj v točki 97 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 190).

103    V primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo s ciljem skupnega uravnavanja trga več let udeleženih več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi kršitev natančno opredelila za sporazum ali za usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES vsekakor nanaša na obe obliki kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 99 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 111 do 114, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 696).

104    Dvojno opredelitev kršitve za sporazum „in/ali“ usklajeno ravnanje je treba razumeti tako, da opredeljuje kompleksno celoto, ki vsebuje dejanske elemente, opredeljene za sporazum, in tudi dejanske elemente, opredeljene za usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, ki ne določa specifične opredelitve za tovrstno kompleksno kršitev (zgoraj v točki 97 navedeni sodbi Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 264, ter HFB in drugi proti Komisiji, točka 187).

105    Glede dokazovanja kršitve je treba opozoriti, da mora Komisija predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev člena 81(1) ES (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58).

106    Komisija se mora v zvezi s tem sklicevati na natančne in usklajene dokaze (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 43 in navedena sodna praksa).

107    Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 180 in navedena sodna praksa).

108    Indici, ki jih navede Komisija v odločbi, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 81(1) ES, se ne smejo presojati ločeno, ampak se morajo presojati kot celota (glej zgoraj v točki 101 navedeno sodbo BPB proti Komisiji, točka 185 in navedena sodna praksa).

109    Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da so protikonkurenčne dejavnosti navadno tajne, zato je v večini primerov treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57).

110    V zvezi z obsegom sodnega nadzora mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče, kadar mu je predložena tožba za razglasitev ničnosti odločbe, sprejete na podlagi člena 81(1) ES, na splošno izvesti celovit nadzor za ugotovitev, ali so pogoji za uporabo člena 81(1) ES izpolnjeni ali ne (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T‑41/96, Recueil, str. II‑3383, točka 62 in navedena sodna praksa).

111    Dvom na strani sodišča se razlaga v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve, v skladu z načelom domneve nedolžnosti, ki se kot splošno načelo prava Unije uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (zgoraj v točki 99 navedena sodba Hüls proti Komisiji, točki 149 in 150).

112    Ob upoštevanju teh navedb je treba preučiti, ali je Komisija v obravnavani zadevi pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka sodelovala pri zadevni kršitvi.

–       Uvodne ugotovitve

113    Tožeča stranka navaja nekatere splošne očitke v zvezi z zadevnim dokazovanjem, pri čemer se sklicuje, prvič, na zmanjšano dokazno vrednost dokazov podjetij, ki so vložila prošnjo za ugodno obravnavo; drugič, na uporabo nepotrjenih informacij iz samo enega vira; tretjič, na nezavrnitev nasprotnih pričevanj zaposlenih, in četrtič, na neugoditev predlogom pooblaščenca za zaslišanje na zaslišanju.

114    Čeprav se navedeni očitki v veliki meri skladajo z očitki zoper materialne elemente, na katere se je sklicevala Komisija v izpodbijani odločbi, so vseeno potrebne nekatere predhodne pripombe.

115    Na prvem mestu, pri trditvah tožeče stranke v zvezi z dokazno vrednostjo dokazov, predloženih v okviru prošenj za ugodno obravnavo, je treba opozoriti, da samo dejstvo, da je informacijo predložilo podjetje, ki je vložilo prošnjo za ugodno obravnavo, ne izpodbije njene dokazne vrednosti.

116    V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč z nobeno določbo niti nobenim splošnim načelom prava Unije Komisiji ni prepovedano, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih obtoženih podjetij (zgoraj v točki 103 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 512). Za izjave, dane v okviru obvestila o ugodni obravnavi, ni mogoče šteti, da so samo zato brez dokazne vrednosti (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točki 57 in 58).

117    Nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev v protipravnem kartelu je razumljivega, ker bi lahko ti udeleženci zmanjšali pomen svojega prispevka h kršitvi in poudarili prispevek drugih. Vendar glede na logiko postopka iz obvestila o ugodni obravnavi dejstvo, da bi se z njegovo uporabo doseglo znižanje zneska globe, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede sodelovanja preostalih udeležencev v kartelu. Vsak poskus zavajanja Komisije lahko namreč omaje iskrenost in popolnost sodelovanja podjetja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležno neomejene ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 70, in zgoraj v točki 116 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 58).

118    Zlasti je treba upoštevati, da kadar neka oseba prizna, da je storila kršitev in tako potrdi obstoj dejstev, ki presegajo tista dejstva, o obstoju katerih se lahko neposredno sklepa iz zadevnih dokumentov, to dejstvo a priori, če ni okoliščin, ki bi lahko temu nasprotovale, pomeni, da se je ta oseba odločila govoriti resnico. Tako je treba izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja izjave, načeloma šteti za še posebno zanesljive dokaze (zgoraj v točki 107 navedena sodba Tribunal JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 211 in 212; sodba Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T-109/02, T-118/02, T‑122/02, T‑125/02 in T‑126/02, T‑128/02 in T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 166, in zgoraj v točki 116 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 59).

119    Vendar je treba izjave podjetij, obtoženih v zvezi s prošnjami za ugodno obravnavo, presojati previdno in jih na splošno ni mogoče sprejeti brez potrditve.

120    V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč izjave podjetja – obtoženega sodelovanja v kartelu –, pravilnost katere več drugih obtoženih podjetij izpodbija, ni mogoče šteti za zadosten dokaz za obstoj kršitve, ki so jo storila ta podjetja, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (zgoraj v točki 107 navedena sodba Tribunal JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 219; sodba Splošnega sodišča z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl, str. II‑4407, točka 285; zgoraj v točki 118 navedena sodba Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 167, in zgoraj v točki 116 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 293; glej v tem smislu še zgoraj v točki 32 navedeno sodbo Enso‑Gutzeit proti Komisiji, točka 91).

121    Splošno sodišče za preučitev dokazne vrednosti izjav podjetij, ki so vložila prošnjo za ugodno obravnavo, upošteva zlasti pomen ujemajočih se indicev v podporo upoštevnosti navedenih izjav in neobstoj indicev, da bi podjetja želela zmanjšati pomen svojega prispevka h kršitvi in poudariti prispevek drugih (glej v tem smislu zgoraj v točki 117 navedeno sodbo Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, točka 70, in zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točki 62 in 295).

122    Na drugem mestu, v zvezi z očitkom tožeče stranke, da naj bi se Komisija pri nekaterih dejstvih opirala na samo en dokaz, je treba opozoriti, da nobeno načelo prava Unije ne nasprotuje temu, da se Komisija pri ugotavljanju obstoja kršitve opira na samo en listinski dokaz, če je njegova dokazna vrednost nedvoumna in če navedeni dokument z gotovostjo potrjuje obstoj zadevne kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 1838).

123    Seveda se navedeni primer v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 120, praviloma ne uporablja za gole izjave obtoženega podjetja, ki morajo biti – kadar jih izpodbijajo druga zadevna podjetja – potrjene z dodatnimi in neodvisnimi dokazi.

124    Vendar je mogoče navedeni premislek omiliti, kadar je izjava družbe, ki sodeluje, še posebno zanesljiva, kajti zahtevana stopnja potrditve je lahko v teh okoliščinah z vidika natančnosti in intenzivnosti manjša.

125    Če je namreč mogoče s skupkom ujemajočih se indicev potrditi obstoj in nekatere posebne vidike tajnega dogovarjanja iz izjave, predložene v okviru sodelovanja, lahko že navedena izjava zadostuje za dokaz o drugih vidikih izpodbijane odločbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 107 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 220 in 334). Komisija se lahko v teh okoliščinah opira izključno nanjo, če resničnost trditev ne vzbuja dvoma in so navedbe jasne.

126    Poleg tega ima lahko, tudi kadar izjava družbe ni podprta s posebnimi potrjenimi dejstvi, v okviru skupka ujemajočih se indicev, ki jih je uporabila Komisija, neko dokazno vrednost za potrditev dejstva o obstoju kršitve. Kadar namreč dokument vsebuje posebne informacije, skladne s tistimi v drugih dokumentih, je treba šteti, da se lahko navedeni elementi vzajemno potrjujejo (glej v tem smislu zgoraj v točki 107 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 275).

127    Komisija mora poleg tega iz obdobij, v katerih je razmeroma veliko dokazov, sklepati o drugih obdobjih, v katerih je lahko časovni razmik med vsakim dokazom večji. Zato bo potrebna zares natančna razlaga, da se sodišče prepriča, da so se v eni od faz v sklopu sestankov zgodile popolnoma drugačne stvari kot med prejšnjimi in poznejšimi sestanki, čeprav so bili na vseh teh sestankih isti udeleženci, čeprav so se zgodili v enakih zunanjih okoliščinah in čeprav so nedvomno imeli enak cilj (sklepni predlogi sodnika B. Vesterdorfa v funkciji generalnega pravobranilca k sodbi Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône‑Poulenc proti Komisiji, T‑1/89, Recueil, str. II‑867 in II‑885, skupni sklepni predlogi k sodbam, imenovanim „Polipropilen“, ZOdl., str. II‑954).

128    Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da Komisija pri presoji dokaza ni zaslišala njenih zaposlenih in upoštevala njihovih pričevanj.

129    Tožeča stranka zlasti trdi, da ugotovitev kršitve v veliki meri temelji na izjavah družbe Solvay in enega od zaposlenih družbe Atofina, da se nekateri njeni zaposleni niso udeležili nekaterih sestankov, vendar naj bi bil z njimi navezan stik po telefonu. Tožeča stranka navaja, da so tisti njeni zaposleni, ki so identificirani v navedenih izjavah, Komisiji dali izjave, ki navedenim izjavam nasprotujejo, vendar niso bile upoštevane.

130    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je imela Komisija nesporno na voljo pisne izjave zadevnih zaposlenih tožeče stranke in da so bili ti navzoči na zaslišanju.

131    V teh okoliščinah se to, ali so bile navedene izjave v izpodbijani odločbi pravilno upoštevane, sklada s presojo očitkov tožeče stranke zoper konkretna zadevna dejstva.

132    Vendar je treba na tej stopnji poudariti, da tožeča stranka napačno trdi, da imajo zadevne izjave večjo dokazno vrednost, ker so bile dane pod prisego, in da je morala Komisija zato dokazati, da so njene priče prelomile prisego.

133    Čeprav ima namreč lahko pričevanje, dano pod prisego pred sodiščem ali morda v okviru preiskave pred državnim tožilcem, večjo dokazno vrednost zaradi morebitnih negativnih kazenskih posledic za pričo, ki bi na zaslišanju lagala, zaradi česar je tako pričevanje zanesljivejše od gole izjave (glej v tem smislu zgoraj v točki 107 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 312), navedenih premislekov ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ker gre za pisne izjave zaposlenih tožeče stranke, predložene Komisiji med upravnim postopkom, in za njihova pričevanja med zaslišanjem pred Komisijo.

134    Tožeča stranka poleg tega napačno trdi, da je morala Komisija primerjati pričevanja, ki sta jih zoper njo predložili družbi Atofina in Solvay, z nasprotnimi pričevanji njenih zaposlenih v navzkrižnem zaslišanju.

135    V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija med upravnim postopkom ne more naložiti zaslišanja oseb kot prič pod prisego.

136    V skladu s členom 19(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) lahko Komisija opravi razgovor z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki v razgovor privolijo, zaradi zbiranja informacij v zvezi s predmetom preiskave. Komisija bi morala poleg tega v skladu z uvodno izjavo 3 Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 [ES] in 82 [ES] Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81–87) pred sprejemanjem ustnih izjav od fizičnih ali pravnih oseb, ki soglašajo z razgovorom, te osebe seznaniti s pravno podlago in prostovoljno naravo razgovora.

137    Poleg tega mora Komisija zaslišati fizične ali pravne osebe, ki izkažejo zadosten interes, samo če te osebe dejansko prosijo za zaslišanje. Ima torej razumno polje proste presoje za odločitev o interesu, ki ga lahko ima zaslišanje oseb, katerih pričevanje je lahko pomembno za preučitev spisa. Za zagotovitev pravice do obrambe Komisiji namreč ni treba zaslišati prič, ki jih navedejo zadevne stranke, če meni, da je bila zadeva dovolj preučena (glej v tem smislu zgoraj v točki 97 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točki 382 in 383 ter navedena sodna praksa).

138    Člen 6(3)(d) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950, določa, da ima, „[k]dor je obdolžen kaznivega dejanja, […] naslednje minimalne pravice, […] da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče“. Poleg tega, čeprav Komisija ni sodišče v smislu navedenega člena in globe, ki jih naloži Komisija, niso kazenske, mora Komisija med upravnim postopkom vseeno upoštevati splošna načela prava Unije.

139    Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso to, da določbe prava Unije o konkurenci Komisiji ne nalagajo poziva razbremenilnih prič, katerih zaslišanje se zahteva, ni v nasprotju z zgoraj navedenimi načeli. Treba je namreč ugotoviti, da lahko Komisija zasliši fizične ali moralne osebe, kadar meni, da je to potrebno, ne more pa pozvati obremenilnih prič brez njihovega soglasja (glej zgoraj v točki 97 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke od 389 do 392, ter zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točki 86 in 87). Ker je postopek pred Komisijo le upraven, ta ni zavezana, da zadevni družbi zagotovi možnost zaslišanja posebne priče in analize izjave na stopnji preiskave (zgoraj v točki 109 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 200). Zadostuje, da so bile izjave, ki jih je uporabila Komisija, predložene tožeči stranki, ki jih lahko izpodbija pred sodiščem Unije (zgoraj v točki 116 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točke od 147 do 149).

140    Tožeča stranka se glede na navedene premisleke ne more sklicevati na kršitev pravice, da zaslišuje ali zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

141    Vsekakor tožeči stranki nič ni preprečevalo, da bi zaprosila za poziv in zaslišanje obremenilnih prič pred Splošnim sodiščem z vložitvijo predloga za izvedbo pripravljalnih ukrepov v tem smislu. Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka takega predloga ni vložila. Splošno sodišče bi poleg tega poziv zadevnih prič štelo za potreben le, če bi se po poznejši preučitvi izkazalo, da elementi spisa in pojasnila, dana v ustnem postopku, ne zadostujejo za odločanje o sporu.

142    Na četrtem in zadnjem mestu, tožeča stranka trdi, da je nezadostnost dokazov zoper njo priznal pooblaščenec za zaslišanje na zaslišanju, pri čemer je predlagal kontradiktorno preučitev novega nasprotnega dokaza tožeče stranke, to je izjav njenih zaposlenih, vendar Komisija navedenemu predlogu ni ugodila.

143    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je poročilo pooblaščenca za zaslišanje popolnoma interni dokument Komisije, katerega namen ni dopolnitev ali popravek trditev podjetij in ki torej ne pomeni nobenega odločilnega vidika, ki bi ga sodišče Skupnosti moralo upoštevati pri izvrševanju svojega nadzora (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑161/05, ZOdl., str. II‑3555, točka 176 in navedena sodna praksa).

144    Navedeni premisleki se toliko bolj uporabljajo za pripombe, ki jih je pooblaščenec za zaslišanje izrazil na zaslišanju, kot so te, ki jih je navedla zadevna tožeča stranka. Pooblaščenec za zaslišanje je v končnem poročilu z dne 20. aprila 2006, priloženem odgovoru na tožbo, vsekakor trdil, da so bila pravila v zvezi s pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe v zadevnem upravnem postopku upoštevana.

145    Očitki tožeče stranke v zvezi z dokazovanjem Komisije in vodenjem zaslišanja so z vidika vseh navedenih ugotovitev delno neutemeljeni in se skladajo z očitki zoper materialne elemente kršitve, ki bodo preučeni v nadaljevanju.

–       Dokazi za sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi

146    Komisija je v zvezi z glavnimi značilnostmi kršitve ugotovila, da so si konkurenti od 31. januarja 1994 izmenjavali zaupne informacije o obsegu proizvodnje in njenem morebitnem zmanjšanju ter o njej razpravljali, pri čemer naj bi poskušali preprečiti dajanje novih zmogljivosti na trg. Razpravljali naj bi tudi o razdelitvi tržnih deležev in strank in o prodajnih cenah. Vzpostavili naj bi nadzorni sistem, prek katerega naj bi redno izmenjevali zaupne informacije o trgu, družbah, obsegih prodaje in prodajnih cenah. Konkurenti naj bi poleg tega sodelovali pri zmanjšanju zmogljivosti in na večstranskih sestankih redno analizirali gibanje tržnih deležev (točke 100 in od 351 do 354 obrazložitve izpodbijane odločbe).

147    Velik del večstranskih sestankov naj bi potekal zunaj skupščin CEFIC – zakonitega združenja v zadevni industriji –, ki so organizirane na pol leta.

148    Udeleženci navedenih izmenjav informacij naj bi se avgusta 1997 v Bruslju ter na treh poznejših sestankih februarja, aprila in septembra 1998 dogovorili o usklajenem zvišanju cene VP (točki 171 in 172 obrazložitve izpodbijane odločbe). V zvezi z NPB naj bi se zaradi sklenitve protikonkurenčnega sporazuma izmenjali občutljivi podatki o trgu, poleg tega naj bi se najpozneje od 15. maja 1998 „pripravljala podlaga“ za formalni sporazum (točke 100, 214 in 229 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zadnji večstranski sestanek v okviru navedenega tajnega dogovarjanja naj bi potekal 18. maja 2000, vendar naj bi se sporazum o ohranitvi ravni cen VP ohranil do konca leta 2000 (točke 281 in 282 ter od 355 do 360 obrazložitve izpodbijane odločbe).

149    Komisija je v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvi ugotovila, da je ta spadala v „ožje jedro“ udeležencev v kartelu (točka 99 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je opazila obstoj indicev o tajnih stikih, v katere naj bi bila tožeča stranka vpletena od leta 1991 (točka 106 obrazložitve izpodbijane odločbe). V skladu z navedbami družbe Atofina naj bi zlasti beležke s sestankov iz julija, oktobra in novembra 1995, ki jih je predložila družba Atofina, vsebovale podatke tožeče stranke in napotovale na predložitev stališča tožeče stranke (točke 120, 127, 128, 129, 133 in 136 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg tega naj bi tožeča stranka po informacijah družbe Degussa na dvostranskem sestanku, ki je potekal v drugi polovici leta 1996 ali prvi polovici leta 1997, „sprejela osnovno zamisel o usklajenem zvišanju ravni cen“ (točka 151 obrazložitve izpodbijane odločbe).

150    Tožeča stranka je, kot je razvidno iz spisa, informacije o začetnem obdobju kartela izpodbijala in te – ker niso bile potrjene – zanjo niso bile uporabljene.

151    Komisija je zato v izpodbijani odločbi močno skrajšala trajanje sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi glede na trajanje, navedeno v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah. Komisija je v zvezi z začetkom sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi menila, da ima dokaze o sodelovanju tožeče stranke na sestanku kartela, ki je potekal 29. maja 1997, in da bi bilo treba ta datum uporabiti za določitev trajanja kršitve tožeče stranke (točka 352 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je v zvezi s koncem sodelovanja pri kršitvi navedla, da je trdno prepričana o vpletenosti tožeče stranke v kršitev do 13. decembra 1999, ko je potekal zadnji sestanek, za katerega naj bi Komisija imela dokaz o udeležbi zaposlenih tožeče stranke (točka 365 obrazložitve izpodbijane odločbe).

152    V izpodbijani odločbi se tožeči stranki očitajo ti protipravni stiki:

–        trije večstranski sestanki, ki so potekali 28. ali 29. maja 1997 v Sevilli zunaj skupščine CEFIC (točke od 156 do 167 obrazložitve izpodbijane odločbe) in za katere tožeča stranka priznava, da se je udeležila dveh med njimi, vendar trdi, da je nasprotovala nezakonitim razpravam;

–        štirje večstranski sestanki, ki so potekali avgusta 1997 v Bruslju, 18. septembra 1997 v Parizu, 17. novembra 1997 v Frankfurtu na Majni in 21. novembra 1997 v Parizu, na katerih naj tožeča stranka ne bi bila fizično navzoča, vendar naj bi jo o njih obvestila družba Atochem po telefonu (točke od 171 do 197 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar tožeča stranka izpodbija;

–        večstranski sestanki, ki so potekali 26. in 27. novembra 1997 v Bruslju zunaj skupščine CEFIC (točke od 198 do 209 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer je tožeča stranka priznala sodelovanje pri navedeni skupščini, vendar je trdila, da ni vedela za nezakonite razprave;

–        dvostranski sestanki med družbami Degussa, Kemira in Solvay, ki so potekali med koncem leta 1997 in začetkom leta 1998, o katerih izidu naj bi tožečo stranko po telefonu obvestila družba Solvay (točka 210 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar tožeča stranka izpodbija;

–        večstranski sestanki, ki so potekali 14. maja 1998 v Évian‑les‑Bainsu zunaj skupščine CEFIC (točke od 221 do 232 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer je tožeča stranka priznala svojo udeležbo na skupščini CEFIC, vendar je trdila, da ni vedela za nezakonite razprave;

–        sestanek med družbama Degussa in Solvay ter tožečo stranko, ki je potekal 13. julija 1998 v Königswinterju v zvezi z zaprtjem tovarne NPB družbe Atochem (točke od 233 do 236 obrazložitve izpodbijane odločbe), v zvezi s katerima tožeča stranka izpodbija svojo udeležbo;

–        sestanek „na visoki ravni“ med družbama Degussa in Solvay v zvezi z VP in NPB, ki je potekal 28. septembra 1998 v Bruslju in po katerem naj bi se družba Degussa sestala s tožečo stranko, da bi jo obvestila o izidu (točke od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer tožeča stranka ne zanika sestanka z družbo Degussa, vendar trdi, da je bila vsebina navedenega stika zakonita;

–        večstranski sestanek v zvezi z VP, ki je potekal 12. oktobra 1998 v Düsseldorfu in naj se ga tožeča stranka ne bi udeležila, vendar naj bi bila o njem po navedbah družbe Atofina obveščena po telefonu (točke od 247 do 253 obrazložitve izpodbijane odločbe), kar tožeča stranka izpodbija;

–        navedeni večstranski sestanki in dvostranski stiki zunaj skupščin CEFIC, ki so potekali 25. in 26. novembra 1998 v Bruslju (točke od 254 do 258 obrazložitve izpodbijane odločbe), 30. aprila 1999 v Estorilu (Portugalska) (točke od 264 do 265 obrazložitve izpodbijane odločbe) in 16. novembra 1999 v Bruslju (točke od 273 do 275 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer je tožeča stranka priznala udeležbo na navedenih skupščinah CEFIC, vendar trdi, da ni vedela za nezakonite razprave;

–        štirje večstranski sestanki, ki zadevajo izključno NPB in so potekali 16. septembra 1998 v Lyonu (točki 237 in 238 obrazložitve izpodbijane odločbe), v začetku leta 1999 v Milanu (točke od 259 do 263 obrazložitve izpodbijane odločbe), poleti 1999 v Baslu (točke od 267 do 270 obrazložitve izpodbijane odločbe) in 13. decembra 1999 v Freiburgu (točke od 276 do 279 obrazložitve izpodbijane odločbe), pri čemer tožeča stranka izpodbija udeležbo na sestankih v Lyonu in Baslu in priznava, da je bila navzoča na dveh drugih sestankih, pri tem pa navaja, da je bil njihov predmet popolnoma zakonit, in sicer je šlo za odločitev o ravnanju, ki bi bilo potrebno v razmerju do „protiborovskega“ gibanja, in da so razprave sicer „zašle“ tudi na „neprimerne“ predmete, vendar jim „ni namenjala pozornosti“, ker se je iz okoljskih razlogov odločila, da preide z NPB na NPK.

153    Iz navedenih ugotovitev izhaja, da tožeča stranka – razen sestankov v zvezi z NPB, ki sta potekala v začetku leta 1999 v Milanu in 13. decembra 1999 v Freiburgu –, kar zadeva preostale elemente iz izpodbijane odločbe, izpodbija sodelovanje pri tajnih stikih.

–       Večstranski sestanki 28. ali 29. maja 1997 v Sevilli

154    V zvezi s tremi sestanki v Sevilli ni sporno, da je bila tožeča stranka zastopana na prvih dveh v zvezi z VP (pri čemer so se prvega sestanka udeležile družbe Atochem, Degussa, Solvay, Kemira in tožeča stranka) in NPB (pri čemer so se drugega sestanka udeležili družba Caffaro in isti udeleženci kot na prvem sestanku). Vendar se tožeča stranka ni udeležila večerje v restavraciji naslednji dan (točke 156, 162 in 163 obrazložitve izpodbijane odločbe).

155    Tožeča stranka v zvezi s sestankoma, na katerih je bila navzoča, ne izpodbija vsebine razprav, na katerih so bile izmenjane informacije o razvoju trga in ki so zadevale predloge za splošno zvišanje cen in sporazum o razdelitvi trga VP (točke od 157 do 161 obrazložitve izpodbijane odločbe) ter vzporedne poskuse v zvezi z NPB (točka 162 obrazložitve izpodbijane odločbe).

156    Komisija je ugotovila – pri čemer ji tožeča stranka ni nasprotovala –, da „zaradi izraženega nezaupanja in nasprotovanja med nekaterimi malimi proizvajalci tisti dan ni bil sklenjen nikakršen končni sporazum“ (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zlasti poskusi razprav o NPB naj bi se po navedbah družbe Atofina končali „z zelo veliko jezo odgovorne osebe družbe Degussa […], ki [naj bi] zaradi nasprotovanja malih proizvajalcev, ki [niso želeli] sprejeti namer družb Solvay in Degussa, [zapustila] dvorano in zaloputnila vrata“ (točka 162 obrazložitve izpodbijane odločbe).

157    Vendar tožeča stranka v zvezi z navedenimi elementi trdi, da je kot mala proizvajalka v resnici nasprotovala nezakonitemu ravnanju, kar naj bi bilo dokazano z njeno odsotnostjo na večerji v restavraciji naslednji dan.

158    Tožeča stranka se zlasti opira na izjavo svojega tedanjega namestnika generalnega direktorja, ki je priložena tožbi in iz katere je po njenih navedbah v zvezi s sestanki o VP razvidno, da je njen predstavnik družbama Degussa in Solvay navedel, da se „v Nemčiji širi“ in da je „ne zanima“ nikakršno omejevanje cen. Zato naj o njih ne bi želela razpravljati, zaradi česar naj bi odgovorna oseba družbe Degussa nenadoma odšla iz dvorane.

159    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se na podlagi ustaljene sodne prakse šteje, da je podjetje sodelovalo pri zadevnem usklajevanju, če je sodelovalo na sestanku, na katerem se je govorilo o nezakonitem usklajevanju, čeprav pri tem ni imelo dejavne vloge, razen če dokaže, da se je od obravnavanega ravnanja odkrito distanciralo ali da je preostale udeležence obvestilo, da na zadevnem sestanku sodeluje z drugačnim namenom kot oni (glej zgoraj v točki 122 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 3199 in navedena sodna praksa).

160    Ker je tožeča stranka priznala, da je bila na zadevnih nezakonitih razpravah navzoča, je torej morala dokazati, da je bila njena udeležba na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja.

161    Vendar je treba šteti, da nasprotovanje tožeče stranke posebnim predlogom družbe Degussa, tudi če se domneva, da je dokazano, v okoliščinah obravnavanega primera ne zadostuje za dokaz, da je ta svojim konkurentom navedla, da se je zadevnega sestanka udeležila z drugačnim namenom kot oni.

162    Komisija je zlasti v zvezi s trditvami tožeče stranke o sestankih, opisanih v točkah od 156 do 162 obrazložitve izpodbijane odločbe, namreč poudarila, da „družbi Solvay in Degussa, če sta zapustili sejno dvorano, tega nista storili zaradi zavrnitve malih proizvajalcev, da bi se dogovorili o dejanskem zvišanju cene, temveč prej zato, ker s predlogom verjetno nista bili zadovoljni navedeni družbi, zelo verjetno zaradi tržnega deleža, ki jima je bil dodeljen“, in da „nič [ni] kaz[alo], da je [tožeča stranka] dejansko zavrnila zamisel o sporazumu s konkurenti kot tako ali da se je distancirala od predlaganega sporazuma kot takega“, ter da so bile poleg tega na zadevnem sestanku izmenjane zaupne informacije (točka 166 obrazložitve izpodbijane odločbe).

163    Po eni strani je treba ugotoviti, da se navedena trditev Komisije sklada z dogajanjem v kartelu, iz katerega je razvidno, da so se udeleženci v kartelu od sestankov v Sevilli „odločili, da dajo manjšo pomembnost tržnim deležem, dotedanjemu glavnemu predmetu razprave, in zanimanje preusmerijo na splošno zvišanje cen“ (točka 157 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da je bila na naslednjem sestanku, ki je potekal avgusta 1997 v Bruslju, sprejeta odločitev o usklajenem zvišanju cen (točki 171 in 172 obrazložitve izpodbijane odločbe).

164    Po drugi strani trditve tožeče stranke o njenem domnevnem nasprotovanju nezakonitosti razprav nikakor niso potrjene z informacijami drugih družb, ki samo trdijo, da med udeleženci v kartelu ni zaupanja ter da se stališča velikih in malih proizvajalcev razhajajo (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe).

165    V zvezi s tem je treba poudariti, da dokaz za udeleženost tožeče stranke v kartelu ni omejen samo na sestanke v Sevilli, ki so del celote tajnih stikov, preučenih v nadaljevanju.

166    Poleg tega je stališče, ki ga je tožeča stranka izrazila na sestankih, dvoumno. Čeprav je trdila, da je nasprotovala protikonkurenčnim razpravam na sestanku o VP, ki je zadeval podroben model razdelitve trga in cene, ni sporno, da njen predstavnik ni zapustil sestanka in da se je udeležil naslednjega sestanka o NPB. Indic za njegovo nasprotovanje tajnim razpravam ni niti odsotnost na večerji v restavraciji naslednji dan, ker se je niso udeležile niti nekatere druge zadevne stranke, med drugim družbi Solvay in Ausimont.

167    Glede na navedene premisleke elementi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne zadostujejo za dokaz, da je bila njena udeležba na zadevnih sestankih, na katerih je potekalo nezakonito usklajevanje, brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja.

–       Telefonski klici, ki jih je prejela tožeča stranka

168    Komisija je v zvezi z večstranskimi sestanki, ki so sledili sestankom v Sevilli, ugotovila, da se jih tožeča stranka ni udeležila fizično, vendar je bil z njo v zvezi z njihovim izidom navezan stik ali je bila o njem obveščena po telefonu. Po eni strani gre za štiri sestanke „na visoki ravni“, pri katerih se je Komisija oprla na informacije družbe Solvay, po drugi strani pa za sklop sestankov, o katerih je poročala družba Atofina.

169    Na prvem mestu, Komisija je v zvezi s sestanki „na visoki ravni“ med družbami Degussa, Solvay in Kemira (sestanka iz avgusta 1997 in februarja 1998 v Bruslju, sestanka iz aprila 1998 v Frankfurtu na Majni in septembra 1998 v Bruslju; točke 172, 211, 215 in 239 obrazložitve izpodbijane odločbe) navedla, da „so bile [na njih] navzoče samo tri družbe, vendar so imele podporo celotnega sektorja“, ter da „sta bili [tožeča stranka] in družba Ausimont vedno izčrpno obveščeni (navadno po telefonu) o izidu razprav“ (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe).

170    Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se navedena trditev opira, po eni strani, na izjavo družbe Solvay, da so bili „o izidu sestankov med družbami Degussa, Solvay in Kemira […] obveščeni drugi akterji na trgu“, pri čemer je Komisija pojasnila, da je „na primer družba Solvay [tožečo stranko] in družbo Ausimont […] obvestila o konkretnem izidu razprav“, in, po drugi strani, na izjavo družbe Atofina, da se „družba FMC zaradi politike družbe (ameriška družba) vseh sestankov ni udeležila fizično, vendar jo je obveščala družba Solvay in je bila jasno udeležena pri sporazumu in [vseh] pogajanjih“ (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe ter opombe na dnu strani 175 in 176).

171    Komisija se je na izjavo družbe Solvay opirala tudi v zvezi z dvostranskimi sestanki med družbama Degussa in Kemira med koncem leta 1997 in začetkom leta 1998, ki naj bi se jih družba Solvay „občasno udeležila“. Družbi Degussa in Solvay sta po navedbah Komisije izjavili, da se jih tožeča stranka ni udeležila, ker je začelo podjetje izvajati program usklajevanja, vendar jo je družba Solvay obveščala o izidih navedenih sestankov po telefonu (točka 210 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki napotuje na zgoraj navedeno izjavo družbe Solvay).

172    Tožeča stranka izpodbija, da je družba Solvay z njo vzpostavila stik. Poudarja, da njena izjava ni natančna, pri čemer trdi, da navedbe družbe Atofina ne zadevajo sestankov „na visoki ravni“ in z njimi ni mogoče potrditi izjave družbe Solvay. Poleg tega trdi, da je Komisija izkrivila navedbe družbe Solvay, ker je trdila, da so bile nekatere družbe „izčrpno“ obveščene, „navadno po telefonu“ (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe).

173    V zvezi z dokazno vrednostjo izjave družbe Solvay je treba ugotoviti, da gre za informacijo, ki jo je v okviru prošnje za ugodno obravnavo predložilo obtoženo podjetje. Zadevna izjava je v zvezi z vsemi sestanki „na visoki ravni“ splošna in ne omogoča identifikacije fizičnih oseb, vpletenih v navedene stike, kar preprečuje njeno preveritev s pričevanjem. Zadevni del izjave družbe Solvay, kot je naveden v opombi na dnu strani 175 izpodbijane odločbe, ne zajema tega, da bi bila informacija dana „po telefonu“ in „izčrpno“. Poleg tega v okoliščinah obravnavanega primera v zvezi z informacijo največjega subjekta na trgu, v skladu s katero je bilo več podjetij iz sektorja obveščenih o nezakonitih razpravah, ni mogoče izključiti, da je navedeni subjekt poskušal zmanjšati svojo vlogo pri dogajanju v kartelu.

174    V zvezi s potrditvijo izjave družbe Solvay je treba poudariti, da navedena izjava v zvezi z informacijo, dano tožeči stranki, ni potrjena z drugimi dokazi v zvezi z navedenimi sestanki. Iz spisa je namreč razvidno, da iz izjave družbe Atofina, na katero se sklicuje Komisija v opombi na dnu strani 176 izpodbijane odločbe, v resnici niso razvidni sestanki „na visoki ravni“, ampak samo sestanki „skupine B“, ki so potekali med koncem leta 1995 in začetkom leta 1997, pri čemer so ti, vsaj večinoma, potekali pred kršitvenim obdobjem, ugotovljenim v zvezi s tožečo stranko. Poleg tega ni sporno, da se družba Atofina ni udeležila sestankov, na katere se nanaša izjava družbe Solvay.

175    Glede na navedene premisleke je treba ugotoviti, da ima izjava družbe Solvay zelo šibko notranjo dokazno vrednost pri dokazovanju, da je bila tožeča stranka obveščena o izidih sestankov „na visoki ravni“, in da ni neposredno potrjena z drugimi dokazi. Zato z navedeno izjavo ni mogoče dokazati, da je tožeča stranka sodelovala pri tajnih stikih med septembrom 1997 in septembrom 1998, ampak je ta lahko kvečjemu pomožni element v skupku indicev, uporabljenih v zvezi s tem.

176    Na drugem mestu, tožeča stranka v zvezi s petimi sestanki, o katerih je poročala družba Atofina (sestanki, ki so potekali 18. septembra 1997 v Parizu, 17. novembra 1997 v Frankfurtu na Majni, 21. novembra 1997 v Parizu in oktobra 1998 v Düsseldorfu; točke 180, 188, 193 in 247 obrazložitve izpodbijane odločbe), izpodbija verodostojnost izjave družbe Atofina, da je bila obveščena po telefonu, in trdi, da ta ni potrjena z drugimi dokazi. Navaja izjave svojih zaposlenih, identificiranih v izjavi družbe Atofina, ki zanikajo, da je bil z njimi navezan stik.

177    V zvezi z dokazno vrednostjo izjave družbe Atofina je treba ugotoviti, da to, da je bila navedena izjava dana v okviru prošnje za ugodno obravnavo, ne izpodbija njene verodostojnosti. Iz ničesar ni mogoče sklepati, da bi družba Atofina z navedbo, da je vzpostavila stik s tožečo stranko v okviru sklopa sestankov, poskušala zmanjšati svojo udeleženost v kartelu. Treba je še ugotoviti, da tudi navedbe o stikih s tožečo stranko nikakor niso nejasne, ampak so zelo podrobne in omogočajo identifikacijo zaposlenih tožeče stranke, s katerimi je bil navezan stik. Informacija izvira od neposredne priče, to je zaposlenega družbe Atofina, ki se je udeležil spornih sestankov. Treba je spomniti, da je ta dal izjavo 26. maja 2003, kar je več tednov po predložitvi prvih dokazov 3. aprila 2003 (točka 513 obrazložitve izpodbijane odločbe). Iz pogojev njegovega sodelovanja in natančne vsebine njegove izjave je razvidno, da je bila ta dana namerno in po tehtnem premisleku.

178    Vse navedene okoliščine skupaj torej potrjujejo veliko dokazno vrednost zadevne izjave družbe Atofina.

179    Kar zadeva potrditev izjave družbe Atofina o sestanku, ki je potekal 18. septembra 1997 v Parizu, je poleg izjave zaposlenega družbe Atofina, da je bil s tožečo stranko „navezan stik po telefonu, da bi se ji dale informacije o razpravah“, iz beležk s sestanka, ki jih je sestavil isti zaposleni, razvidna velika črka „E“, ki se nanaša na tožečo stranko, v njih pa je še navedeno, da je bila ta „odsotna, vendar je bil z njo navezan stik po telefonu“ (točki 180 in 181 obrazložitve izpodbijane odločbe in elementi upravnega spisa, navedeni v opombi na dnu njene strani 188).

180    V zvezi s sestankom, ki je potekal 17. novembra 1997 v Frankfurtu na Majni, je bil v skladu z isto izjavo med sestankom po telefonu navezan stik z enim ali dvema zaposlenima tožeče stranke, o njem pa naj bi jima poročal eden od predstavnikov družbe Atofina (točka 188 obrazložitve izpodbijane odločbe). Navedena izjava je potrjena tudi z beležkami s sestanka, ki jih je predložila družba Atofina in v katerih je bilo navedeno: „FMC = odsoten, vendar sem z njim vzpostavil stik po telefonu (M. […]), drugi zelo dejavni lokalni predstavnik (M. […])“ (opomba na strani 200 izpodbijane odločbe). Tožeča stranka je poleg tega navedena kot prvo podjetje, ki naj bi moralo naznaniti zvišanje cen, njene informacije pa so navedene v preglednici s sestanka, v kateri so prikazane najnižje cene posameznih strank in proizvajalcev (točka 192 obrazložitve izpodbijane odločbe). Družba Degussa je poleg tega v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pojasnila, da je eden od predstavnikov družbe Atofina tožečo stranko poklical med navedenim sestankom (točka 192 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba na dnu strani 206).

181    V zvezi s sestankom, ki je potekal 21. novembra 1997 v Parizu, je bil v skladu z isto izjavo družbe Atofina s tožečo stranko po telefonu navezan stik, da bi se pridobilo njeno soglasje o usklajenem zvišanju cen (točka 193 obrazložitve izpodbijane odločbe), v beležkah, sestavljenih na navedenem sestanku, pa so navedene cene tožeče stranke (točka 197 obrazložitve izpodbijane odločbe in elementi upravnega spisa, navedeni v opombi na strani 216).

182    V zvezi s sestankom, ki je potekal oktobra 1998 v Düsseldorfu, poleg izjave, da je eden od predstavnikov tožeče stranke „spremljal potek sestanka po telefonu“, je v poročilu o sestanku naveden sedanji in predlagani tržni delež tožeče stranke (točke od 247 do 249 obrazložitve izpodbijane odločbe in elementi upravnega spisa, navedeni v opombi na dnu njene strani 282).

183    Iz navedenih elementov ni le razvidno, da ima izjava družbe Atofina veliko dokazno vrednost, ampak da je za vsak zadevni sestanek potrjena tudi z listinskimi dokazi ob nastanku navedenih dejstev, ki jih je predložila družba Atofina, za enega od sestankov pa je potrjena tudi z izjavo družbe Degussa v njenem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

184    Poleg tega glede na veliko dokazno vrednost izjave družbe Atofina in raven podrobnosti predloženih listinskih dokazov njihove verodostojnosti ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da navedeni listinski dokazi izvirajo od avtorja zadevne izjave.

185    Tožeča stranka namreč ne izpodbija niti pristnosti listinskih dokazov družbe Atofina niti njenih pojasnil k njihovi vsebini. Izpodbija izključno verodostojnost navedenih dokumentov kot dokaza za njeno udeleženost v kartelu.

186    Ker pa je dokumente pripravila neposredna priča v času dejanskega stanja ter je njihova vsebina natančna in podrobna, jim je treba pripisati zanesljivo dokazno vrednost.

187    Trditve tožeče stranke o vsebini in stopnji natančnosti navedenih dokumentov ne izpodbijajo njihove verodostojnosti.

188    Prvič, to, da so nekaterim informacijam dodani zvezdice in vprašaji, včasih z navedbo „preveriti“, ne izpodbija verodostojnosti celote informacij v zadevnih dokumentih.

189    Drugič, trditev tožeče stranke, da bi lahko informacije o njenih cenah izvirale od katerega drugega vira, na primer od njenih strank, ni sprejemljiva, saj preglednice vsebujejo druge navedbe, ki se neposredno navezujejo na tožečo stranko, in sicer opombe, da je bil z njo navezan stik, da bi morala prva naznaniti zvišanje cen, naveden pa je tudi tržni delež, ki bi ji moral biti dodeljen (točke 188, 192 in 282 obrazložitve izpodbijane odločbe).

190    Tretjič, treba je ugotoviti, da se tožeča stranka s trditvijo v zvezi z domnevno dvakratno uporabo dokazov na podlagi izjave družbe Atofina o več sestankih sklicuje samo na elemente spisa, ki zanjo v izpodbijani odločbi niso bili uporabljeni.

191    Iz njenih trditev namreč izhaja, da gre za sestanke pred kršitvenim obdobjem, ugotovljenim v zvezi z njo (to so sestanki, ki so potekali 23. novembra 1995, 12. februarja 1996, 22. in 23. maja 1996, 27. novembra 1996, in „drugi sestanki na splošni ravni“ iz leta 1996), ali za sestanke, za katere je priznala svojo udeležbo, in za vsebino njihovih razprav (sestanka z 28. in 29. maja 1997) oziroma za sestanke, ki so navedeni v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, vendar v izpodbijani odločbi nazadnje niso bili uporabljeni (sestanka iz leta 1999 v Roissyju in Frankfurtu na Majni). Tožeča stranka poleg tega v zvezi z opombo, ki naj bi bila uporabljena v zvezi s sestankom, ki je potekal 26. novembra 1997 v Bruslju, in z nekim drugim sestankom, ki je potekal „med junijem in septembrom 1997“, ne navaja zadevnih točk obrazložitve izpodbijane odločbe.

192    Tožeča stranka, ki je bila v zvezi s tem zaslišana v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010, ni mogla navesti točk obrazložitve izpodbijane odločbe, za katere naj bi se nekateri dokazi uporabili dvakrat.

193    Zato, tudi če nekaterih rokopisnih beležk družbe Atofina, ki so bile brez datuma, ni bilo mogoče povezati z natančno določenimi sestanki, taka trditev ni upoštevna, ker ne zadeva dokazov, uporabljenih v izpodbijani odločbi zoper tožečo stranko.

194    Poleg tega je treba poudariti, da tudi če se zatrjevana nenatančnost dokazov družbe Atofina dokaže, bi jo bilo mogoče pojasniti z obdobjem, ki je preteklo med spornimi dejstvi, in s časom sklicevanja na to, česar se spominja avtor izjave. Ker navedena nenatančnost dokazov zadeva elemente, ki niso bili uporabljeni zoper tožečo stranko, z njo ni mogoče izpodbiti verodostojnosti dokazov za navezavo stika s tožečo stranko in uporabo njenih informacij, ker so ti vidiki jasno in natančno dokazani.

195    Četrtič, tožeča stranka navaja, da je v okviru odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izpodbijala dokaz, ki ga je predložil zadevni zaposleni družbe Atofina v zvezi z domnevno udeležbo enega od njenih predstavnikov na sestanku, ki je 12. februarja 1996 potekal v Parizu. Tožeča stranka navedeno informacijo izpodbija ter pri tem navaja, da je predložila izjavo svojega zaposlenega, ki navedenemu dokazu nasprotuje, in kopijo njegovega potnega lista z žigom za vstop na ozemlje Združenih držav Amerike 10. februarja 1996.

196    Treba je ugotoviti, da izjava tožeče stranke zbuja dvom o eni od izjav zaposlenega družbe Atofina. Glede na dokaz tožeče stranke je namreč malo verjetno, da bi se lahko njen predstavnik, ki je vstopil na ozemlje Združenih držav Amerike 10. februarja, dva dneva pozneje vrnil v Pariz. Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija navedeni premislek upoštevala, ker pa informacija družbe Atofina ni bila potrjena, ni štela, da se je tožeča stranka udeležila zadevnega sestanka.

197    Vendar to, da je tožeča stranka vzbudila dvom o dokazu družbe Atofina, ki ni bil uporabljen zoper tožečo stranko, ne more vplivati na verodostojnost zadevne izjave kot celote.

198    Nazadnje, ker tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala izjav njenih zaposlenih, ki izpodbijajo, da je zaposleni družbe Atofina z njimi vzpostavil stik, je treba ugotoviti, da kot je razvidno zlasti iz točk 186, 191, 192 in 253 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija navedeni ugovor zaposlenih tožeče stranke pravilno upoštevala in ga presojala z vidika drugih dokazov, ki jih je imela na voljo.

199    Z vidika navedenih ugotovitev je treba sklepati, da je bilo s skupkom indicev, ki izhajajo, po eni strani, iz informacij družbe Atofina o telefonskih stikih s tožečo stranko v okviru sestankov med septembrom 1997 in oktobrom 1998, ter po drugi strani, iz navedb njenega imena in podatkov o njej v listinskih dokazih v zvezi z navedenimi sestanki, pravno zadostno dokazano, da je zadevna stranka sodelovala pri protipravnih stikih v zadevnem obdobju.

200    Treba je še poudariti, da je navedene dokaze v zvezi z enim od sestankov potrdila družba Degussa in da se poleg tega ujemajo z izjavo družbe Solvay o informaciji, dani tožeči stranki v okviru drugih sestankov, ki so potekali v istem obdobju.

201    Trditev tožeče stranke o zadevnih dokazih torej ni mogoče sprejeti.

–       Stiki zunaj skupščin CEFIC

202    Komisija je ugotovila, da je tožeča stranka sodelovala pri tajnih stikih zunaj petih skupščin CEFIC, ki so sledile skupščini v Sevilli (in sicer skupščine iz novembra 1997, maja in novembra 1998, aprila in novembra 1999; točke od 198 do 207, od 221 do 232, od 254 do 258, 264 in 265 ter od 273 do 275 obrazložitve izpodbijane odločbe).

203    Tožeča stranka priznava svojo udeležbo na skupščinah CEFIC, ki potekajo na pol leta, vendar izpodbija, da je bila vpletena v nezakonite stike, pri čemer se sklicuje na neobstoj dovolj natančnega in skladnega dokaza za to. Navaja, da so zadevni sestanki potekali na javnih mestih, in sicer v restavracijah, kavarnah ali na hotelskih hodnikih. Nezakonite razprave so torej po navedbah tožeče stranke morale potekati samo v okviru dvostranskih stikov ali po odhodu njenih predstavnikov.

204    Treba je spomniti, da kadar Komisija dokaže udeležbo zadevnega podjetja na nezakonitih sestankih, mora navedeno podjetje v skladu z ustaljeno sodno prakso, navedeno v točki 159 zgoraj, predložiti indice, s katerimi je mogoče dokazati, da je bila njegova udeležba na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja.

205    Najprej je torej treba preučiti, ali je bila udeležba tožeče stranke na nezakonitih razpravah v zvezi s tajnimi stiki zunaj zadevnih petih skupščin CEFIC dokazana, nato pa po potrebi, ali je tožeča stranka predložila indice, s katerimi je mogoče dokazati, da je bila njena udeležba brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja.

206    Prvič, Komisija je v zvezi s stiki na večerji v restavraciji zvečer po skupščini CEFIC 26. in 27. novembra 1997 v Bruslju ugotovila, da so družbe Degussa, EKA Chemicals, Solvay in Atofina navedle, da sta bili tožeča stranka in družba Kemira „dejansko navzoči, da sta se zelo dobro zavedali nezakonitosti razprav […] in da sta pri njih sodelovali“ (točka 199 obrazložitve izpodbijane odločbe).

207    Tožeča stranka trdi, da družba EKA Chemicals ni nikjer navedla, da je družba Solvay pripravila samo seznam udeležencev, na katerem ni njenih zaposlenih, in dodaja, da so bili „verjetno“ na skupščini zastopani tudi „vsi drugi udeleženci“ ter da so bile v informacijah družb Atofina in Degussa navedene le osebe, navzoče na večerji, in med njimi njeni predstavniki. Navaja, da je eden od njenih predstavnikov v izjavi zanikal sodelovanje pri nezakonitih razpravah.

208    Treba je poudariti, da je – kot je razvidno iz elementov, navedenih v opombi na strani 218 izpodbijane odločbe, ki jih je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010 – ugotovitev, da se je eden od zaposlenih tožeče stranke udeležil večerje, na kateri so imeli udeleženci nezakonite razprave, razvidna iz izjav družb Atofina in Degussa, ki sta v zvezi s tem natančni.

209    Ker sodelovanje tožeče stranke pri protipravnih stikih izhaja iz skupine ujemajočih se indicev, ga ni mogoče izpodbiti z izjavo njenega zadevnega zaposlenega, ki svoje navzočnosti na večerji izrecno ne zanika, ampak samo trdi, da ni sodeloval pri tajnih stikih.

210    Treba je še ugotoviti, da vpletenost tožeče stranke v zadevne nezakonite razprave izhaja tudi iz drugih elementov v izpodbijani odločbi, v skladu s katerimi je bilo med delitvijo regionalnih pristojnosti odločeno, da je tožeča stranka odgovorna za Španijo in Portugalsko, in v skladu s katerimi je bila tožeča stranka navzoča na sestanku o NPB, ki je potekal zunaj iste skupščine, ter na enem od poznejših lokalnih sestankov (točki 201 in 208 obrazložitve izpodbijane odločbe).

211    Drugič, v zvezi s stiki zunaj naslednje skupščine, ki je potekala maja 1998 v Évian‑les‑Bainsu, in sicer na dveh sestankih o VP in NPB, je iz elementov v točkah 222 in 226 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010, razvidno, da sta družbi Degussa in Solvay potrdili udeležbo tožeče stranke. Atofina je v zvezi s sestankom o NPB priložila preglednico s sestanka, v kateri je bil prikazan promet z NPB, vključno s podatki tožeče stranke (točka 228 obrazložitve izpodbijane odločbe).

212    V izjavi, ki jo je tožeča stranka predložila v prilogi k tožbi, je njen zadevni zaposleni priznal obstoj nezakonitih razprav o NPB zunaj navedene skupščine s temi besedami:

„Udeležil sem se tudi skupščine CEFIC v Évian‑les‑Bainsu maja 1998. Pogovor na navedenem sestanku je znova zašel na tržne deleže, kot je navedeno v [obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah]. Mali proizvajalci, kot je [tožeča stranka], niso želeli sprejeti zamrznitve tržnih deležev, ker smo želeli še naprej delovati konkurenčno.“

213    Tretjič, v zvezi s stiki zunaj skupščin, ki sta potekali 25. in 26. novembra 1998 v Bruslju, to je sestankom o NPB, ki je potekal 25. novembra v restavraciji, in sestankom o NPB, ki je bil naslednji dan, je iz elementov v točkah 255 in 257 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010, razvidno, da je družba Degussa izjavila, da se je eden od predstavnikov tožeče stranke udeležil obeh navedenih nezakonitih sestankov. Navedeno izjavo je v zvezi s sestankom o VP potrdila družba Kemira (točka 255 obrazložitve izpodbijane odločbe).

214    Četrtič, v zvezi s stiki zunaj skupščine CEFIC aprila 1999 v Estorilu je iz točke 265 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so stiki v zvezi z VP po navedbah družbe Degussa potekali zvečer v kavarni nekega hotela.

215    Petič, iz točke 273 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se je tožeča stranka po navedbah družbe Degussa udeležila enega sestanka o VP zvečer po skupščini CEFIC, ki je potekala 16. novembra 1999 v Bruslju. Obstoj navedenega nezakonitega sestanka so potrdile družbe Solvay, Atofina, Kemira in Ausimont.

216    Treba je poudariti, da je ugotovitev o sodelovanju tožeče stranke pri protipravnih stikih v okviru zadnjenavedenih sestankov neposredno razvidna le iz izjave družbe Degussa, vendar jo je mogoče – kot je poudarila Komisija v točki 275 obrazložitve izpodbijane odločbe – šteti za dokazano glede na celoto indicev v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri tajnih ravnanjih v okviru sklopa sestankov, organiziranih v enakih okoliščinah. Zlasti zadevni sestanki spadajo v isto obdobje kot navedena sestanka, za katera je tožeča stranka priznala, da je bila navzoča med nezakonitimi razpravami (glej točke od 235 do 242 v nadaljevanju).

217    Ugotovitve, ki izhaja iz teh ujemajočih se elementov, ni mogoče izpodbiti z izjavo, da zaposleni tožeče stranke, ki izrecno ne zanika, da je bil navzoč na sestankih zunaj zadevnih skupščin, izpodbija samo, da je sodeloval pri tajnih stikih.

218    Glede na vse navedene elemente je treba ugotoviti, da je Komisija navedla skupek indicev, s katerimi lahko prepričljivo utemelji svojo ugotovitev o udeležbi tožeče stranke na nezakonitih sestankih, ki so potekali zunaj zadevnih skupščin CEFIC.

219    Navedene ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo tožeče stranke, da so lahko zadevni stiki potekali dvostransko ali v jezikih, ki jih njeni zaposleni ne razumejo, in da jih zato niso opazili. Navedene trditve niso sprejemljive zaradi kompleksnosti razprav, katerih vsebina je med drugim predstavljena v točkah od 200 do 205, od 223 do 229, 256, 257 in 274 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter zaradi navedbe imena tožeče stranke in njenih informacij v dokumentih, pripravljenih v neposredni povezavi s tajnimi stiki, ki so potekali v istem obdobju (glej točke od 179 do 182 spodaj).

220    Tožeča stranka se glede na navedene elemente, ki dokazujejo njeno sodelovanje pri zadevnih tajnih stikih, ne more veljavno sklicevati na obrobno pripombo Komisije k enemu od zadevnih sestankov, da „je mogoče, da […] so različne razprave potekale prej dvostransko“ (točka 167 obrazložitve izpodbijane odločbe).

221    Ker tožeča stranka ni predložila nobenega drugega indica, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je bila njena udeležba na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, je Komisija pravilno ugotovila, da je bila vpletena v tajne stike zunaj zadevnih skupščin CEFIC.

–       Sestanek 13. julija 1998 v Königswinterju

222    Komisija je v točkah od 233 do 236 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da so se družbi Degussa in Solvay ter tožeča stranka 13. julija 1998 sestale v Königswinterju, pri čemer je sestanek organizirala družba Degussa, da bi „se preverilo, ali so navedene tri družbe odločene, da družbo Atochem pregovorijo v ustavitev proizvodnje NPB, da bi zmanjšale zmogljivosti v tem sektorju“.

223    Iz točk 234 in 235 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da udeležba tožeče stranke na navedenem sestanku izhaja iz izjave družbe Degussa, ki je podprta z odgovorom družbe Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

224    Tožeča stranka izpodbija svojo udeležbo na sestanku v Königswinterju, pri čemer se opira na izjavo svojega zadevnega zaposlenega in na račun za taksi z navedbo njegovega imena, izdan v Barceloni na dan sestanka. Poleg tega trdi, da družba Solvay v resnici ni potrdila njene navzočnosti na navedenem sestanku. Izpodbija izjavo družbe Solvay, da „je bila udeležena pri sporazumu z družbo Atochem, tako da je v zameno zagotovila nekakšno kompenzacijo v Španiji“ (točka 244 obrazložitve izpodbijane odločbe).

225    Treba je ugotoviti, da so izjave družb Degussa in Solvay v nasprotju s trditvami tožeče stranke jasne in nedvoumno potrjujejo navzočnost tožeče stranke v Königswinterju. Tudi če družba Solvay zadevnega sestanka ni navedla v prošnji za ugodno obravnavo, ampak samo v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, je namreč vseeno že ob svoji prošnji za ugodno obravnavo poročala, da je družba Atochem zahtevala kompenzacijo za zaprtje svojega proizvodnega objekta za NPB, pri čemer je navedla, da je družba Degussa v zvezi s tem vzpostavila stik z njo in s tožečo stranko (element spisa, ki je delno naveden v opombi na strani 271 izpodbijane odločbe).

226    Komisija je glede na navedene elemente in ker naj račun za taksi, izdan v Barceloni na dan sestanka, ne bi dokazoval, da se predstavnik tožeče stranke ni odpravil v Königswinter isti dan, pravilno menila, da se je udeležil zadevnega sestanka (točka 236 obrazložitve izpodbijane odločbe).

227    Treba je še ugotoviti, da se tožeča stranka sicer ni udeležila poznejšega sestanka, ki je potekal 1. oktobra 1998 na isto temo, vendar so elementi v zvezi z navedenim sestankom tudi indici za njeno vpletenost v razprave o zaprtju proizvodnega objekta družbe Atochem za NPB.

228    Družbi Degussa in Solvay sta – kot je razvidno iz točk 243 in 244 obrazložitve izpodbijane odločbe – po eni strani navedli, da je bil namen sestanka, ki je 1. oktobra 1998 potekal v Parizu, družbi Atochem predstaviti predlog, ki so ga družbi Degussa in Solvay ter tožeča stranka sprejele na sestanku v Königswinterju. Po drugi strani pa je iz točke 277 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so morali biti deleži družb Atochem in Caffaro na trgu NPB po zaprtju njunih proizvodnih objektov načeloma dodeljeni družbama Solvay in Degussa ter tožeči stranki.

229    Z vidika vseh navedenih elementov trditev tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala sodelovanje pri stikih v Königswinterju, ki so zadevali zaprtje objekta družbe Atochem, ni mogoče sprejeti.

–       Sestanek z družbo Degussa 28. septembra 1998 v Bruslju

230    Komisija je v točkah od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla sestanek „na visoki ravni“ med družbama Degussa in Solvay, ki je potekal 28. septembra 1998 v Bruslju. Ugotovila je, da je „nato (popoldne) potekal dvostranski sestanek med visokim predstavnikom družbe Degussa in visokim predstavnikom [tožeče stranke], in sicer še vedno v Bruslju, [da bi] ga lahko družba Degussa obvestila o izidih jutranjega sestanka“. Navedena ugotovitev je podprta z informacijo družbe Degussa in z zaznamkom enega od zaposlenih družbe Degussa v njegovi beležnici (točka 241 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba na dnu strani 267).

231    Tožeča stranka ne izpodbija tega, da je sestanek potekal, ampak samo njegov namen, pri čemer navaja, da družba Degussa navedenega sestanka v svoji prošnji za ugodno obravnavo ni nikjer navedla in da je v svojih poznejših informacijah samo pripomnila, da je „[bila] predmet sestanka […] splošna razprava o razvoju evropskega trga VP, zlasti glede na zvišano raven doseženih cen, in razvoju možnosti za ohranitev take ravni“.

232    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da to, da zadevni sestanek ni naveden v prošnji družbe Degussa za ugodno obravnavo, nima vpliva, če tožeča stranka ne izpodbija tega, da je potekal. Treba je ugotoviti, da je tajni namen navedenega sestanka – kot je poudarila Komisija – potrjen s tem, da je sestanek s tožečo stranko potekal po sestanku z družbo Solvay, katerega nezakoniti namen ni sporen, da je naveden v beležnici zaposlenega družbe Degussa, in sicer kot „naslednji sestanek“ (nächstes meeting), in da je bil vključen v seznam tajnih stikov, ki ga je predložila družba Degussa (opomba na strani 267 izpodbijane odločbe).

233    Glede na navedene elemente ugotovitev Komisije v zvezi z zadevnim sestankom ni mogoče izpodbijati s trditvami tožeče stranke.

–       Sestanki v zvezi z NPB

234    Komisija je v izpodbijani odločbi navedla sklop teh sestankov v zvezi z NPB, in sicer med družbami Degussa, Solvay in Ausimont ter tožečo stranko:

–        sestanek, ki je 16. septembra 1998 potekal v Lyonu (točki 237 in 238 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanek, ki je v začetku leta 1999 potekal v Milanu (točke od 259 do 263 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanek, ki je poleti 1999 potekal v Baslu (točke od 267 do 270 obrazložitve izpodbijane odločbe);

–        sestanek, ki je 13. decembra 1999 potekal v Freiburgu (točke od 276 do 279 obrazložitve izpodbijane odločbe).

235    Treba je poudariti, da tožeča stranka priznava svojo udeležbo na sestankih v Milanu in Freiburgu in da so razprave „zašle“ na „neprimerne“ predmete, vendar trdi, da njen predstavnik navedenim razpravam „ni namenjal pozornosti“.

236    Ker sta bila sodelovanje tožeče stranke in nezakonita vsebina razprav dokazana, je morala tožeča stranka predložiti indice, da je bilo njeno sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom navedla, da je na teh sestankih sodelovala z drugačnim namenom kot oni (glej zgoraj v točki 159 navedeno sodno prakso).

237    Tožeča stranka v zvezi s tem trdi – pri čemer se opira na izjavo svojega zaposlenega, ki se je udeležil obeh navedenih sestankov –, da je bil njun cilj razpravljati o morebitnih sredstvih v industriji za pomiritev bojazni, ki jih je povzročilo „protiborovsko gibanje“, in da je glede na navedene bojazni že začela načrtovati razvoj „alternativnega proizvoda“, in sicer NPK. Zato tožeča stranka kljub priznanju, da so se drugi proizvajalci na zadevnih sestankih zapletli v nezakonite razprave, trdi, da navedeni predmeti pogovora njenega predstavnika niso zanimali, zato naj ne bi sodeloval pri nezakonitih razpravah, čeprav ni zapustil njihovega prizorišča. Navedeno pojasnilo je po navedbah tožeče stranke potrdila družba Degussa, ki trdi, da so zadevni sestanki potekali v okviru zakonitih razprav.

238    Treba je poudariti, da so zadevni sestanki potekali, ko je bil kartel že dobro razvit, in da so bili pred njimi navezani nekateri tajni stiki, v katere je bila vpletena tožeča stranka. Tožeča stranka sama priznava, da vsebina razprav ni bila zakonita, ne da bi izrazila kakršno koli odprto nasprotovanje niti konkurentom pojasnila, da se je sestankov udeležila z drugačnim namenom kot oni.

239    Poleg tega je malo verjetno, da tožeče stranke razprava v zvezi s cenami NPB sploh ni zanimala, ker ga je v letih 1999 in 2000 proizvajala še naprej, poleg tega pa je bila med štirimi največjimi proizvajalci NPB, ki so se vsi udeležili istih sestankov, in ker je začela prodajati NPK šele leta 2002 (točka 36 obrazložitve izpodbijane odločbe).

240    Poleg tega dokazi v zvezi z zadevnimi sestanki vključujejo preglednice s pojasnili o tržnih deležih udeležencev (točka 261 obrazložitve izpodbijane odločbe) in navedbe v zvezi z razpravami o dodelitvi tržnih deležev, ki so se sprostili po zaprtju proizvodnih objektov družb Atochem in Caffaro ter bi morali biti „načeloma dodeljeni družbama Solvay in Degussa ter [tožeči stranki] glede na njihov dejanski tržni delež“ (točka 277 obrazložitve izpodbijane odločbe).

241    Poleg tega navedba družbe Degussa, da so navedeni sestanki potekali „med“ zakonitimi sestanki, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ne pomeni, da so nezakonite razprave potekale „nenačrtovano“ ali naključno.

242    Trditve tožeče stranke glede na vse navedene elemente ne zadostujejo za dokaz, da je bila njena udeležba na zadevnih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja.

243    V zvezi s sestankoma v Lyonu in Baslu je treba ugotoviti, da udeležba tožeče stranke na navedenih sestankih sicer izhaja iz informacij družb Degussa in Solvay, ki niso potrjene z drugimi dokazi, vendar je Komisija glede na istovetnost njunih udeležencev in njuna cilja ter časovno bližino pravilno ugotovila, da se je tožeča stranka udeležila celotnega navedenega sklopa sestankov.

244    Zato trditve tožeče stranke o sestankih v zvezi z NPB, ki so potekali med septembrom 1998 in decembrom 1999, ne morejo vzdržati.

–       Sklep

245    Treba je spomniti, da se dokazi, ki jih navede Komisija v izpodbijani odločbi, da bi dokazala kršitev člena 81(1) ES, ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (glej zgoraj v točki 108 navedeno sodno prakso).

246    V skladu s preučitvijo iz točk od 113 do 244 zgoraj je treba ugotoviti, da je bila celota analiziranih elementov skupek indicev, s katerimi je mogoče pravno zadostno dokazati, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi.

247    Komisija je namreč za vsako okoliščino, ki pomeni navedeno kršitev, predložila verodostojen dokaz, ki je bil pogosto neposredno potrjen z drugimi dokazi. Udeleženost tožeče stranke v kartelu po eni strani izhaja iz njenega sodelovanja pri več sestankih in tajnih stikih, po drugi strani pa iz navedbe njenega imena in njenih informacij v različnih dokumentih, pripravljenih v neposredni povezavi z navedenimi stiki. Trditve tožeče stranke v zvezi z domnevnim izkrivljanjem ali „olepševanjem“ dokazov z vidika zgornje analize niso utemeljene.

248    Ker se je Komisija za nekatere kršitve sklicevala na ločene dokaze, ki jih ni bilo mogoče neposredno potrditi z drugimi indici, je treba spomniti, da kadar je podan skupek ujemajočih se indicev, ki dokazujejo obstoj kartela, je potrebna zares dobra razlaga, da se dokaže, da so se v eni od faz v sklopu sestankov zgodile popolnoma druge stvari kot med prejšnjimi in poznejšimi sestanki (glej točko 127 zgoraj).

249    Z vidika zgornje analize je torej treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila tehtnega argumenta, s katerim bi lahko izpodbila dokaze, ki jih je Komisija navedla v zvezi z njo, zlasti kar zadeva nekatere sestanke zunaj skupščin CEFIC, pri katerih se je Komisija oprla na indice iz samo enega vira informacij (glej točki 216 in 243 zgoraj).

250    Glede na navedene premisleke je treba zavrniti očitek tožeče stranke, s katerim se uveljavlja pravica do domneve nedolžnosti v skladu z načelom in dubio pro reo. Glede na celotno presojo z navedenim očitkom in s posebnimi očitki tožeče stranke ni mogoče izpodbiti skupka natančnih in ujemajočih se indicev iz izpodbijane odločbe.

251    Nazadnje, zakonitosti ugotovitve o sodelovanju tožeče stranke pri kršitvi ni mogoče izpodbiti z njenimi trditvami, s katerimi poskuša dokazati, da se je na trgu vedla „agresivno“, in sicer na podlagi zgodovinskega opisa dogajanja na trgu, zlasti velikega povečanja njenega tržnega deleža v EGP med letoma 1993 in 2001.

252    Po eni strani namreč učinkov sporazuma ali usklajenega delovanja ni treba preučiti, kadar je dokazan njun protikonkurenčni cilj (sodbi Sodišča z dne 19. marca 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑510/06 P, ZOdl., str. I‑1843, točka 140, in z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točke od 28 do 30).

253    Po drugi strani je odgovornost podjetja za kršitev člena 81(1) ES veljavno ugotovljena, če je sodelovalo na sestankih, pri čemer pozna njihov namen, čeprav potem ni izvajalo katerega od ukrepov, dogovorjenih na njih (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točki 508 in 509).

254    Z vidika vseh navedenih premislekov je treba ugotoviti, da prvi tožbeni razlog ni utemeljen in ga je zato treba zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe v okviru vpogleda v spis

 Trditve strank

255    Tožeča stranka trdi, da se je Komisija oprla na nekatere obremenilne elemente iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne da bi ji dala možnost za predložitev pripomb k navedenim elementom.

256    Prvič, družba Solvay naj v zvezi s svojimi informacijami o telefonskih klicih ne bi navedla datumov, na katere naj bi vzpostavila stik s tožečo stranko. Komisija naj bi sklepala, da je šlo za sestanke, opisane v točkah od 171 do 174, 211, od 215 do 217 in od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar naj bi se zdelo, da je družba Solvay v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zanikala, da se je udeležila sestanka iz točk od 215 do 217 obrazložitve izpodbijane odločbe. Navedeni element naj bi bil posebno pomemben, ker se je Komisija za potrditev domnevnih klicev družbe Atofina oprla na domnevne klice družbe Solvay. Vendar naj tožeča stranka ne bi imela vpogleda v odgovor družbe Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi se lahko seznanila z njenimi navedbami o tem sestanku.

257    Drugič, Komisija naj bi se oprla na odgovora družb Degussa in Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi s sestankom, ki je septembra 1998 potekal v Bruslju (točke od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe). Vendar naj tožeča stranka ne bi imela možnosti vpogleda v morebitne navedbe družbe Solvay v njenem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi s telefonskim klicem, ki naj bi ga prejela v zvezi z navedenim sestankom.

258    Tretjič, Komisija naj bi se za potrditev navedbe družbe Degussa, da se je tožeča stranka udeležila sestanka, ki je novembra 1999 potekal v Bruslju, oprla na odgovor družbe Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točke od 273 do 275 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker naj tožeča stranka ne bi bila seznanjena z navedbami družbe Solvay, naj ne bi mogla odgovoriti na navedeni očitek.

259    Poleg tega naj tožeči stranki ne bi bila omogočena priprava obrambe, saj naj ne bi imela vpogleda v zadevna odgovora, ki bi lahko vsebovala tudi razbremenilne elemente.

260    Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

261    V skladu s členom 27(2) Uredbe št. 1/2003 je treba pravico do obrambe zadevnih strank v celoti spoštovati. Zagotovljena jim je pravica do vpogleda v spis Komisije, ob upoštevanju pravnega interesa podjetij za varstvo poslovnih skrivnosti.

262    V skladu z ustaljeno sodno prakso pravica do vpogleda v spis, ki je posledica načela pravice do obrambe, pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi lahko bili pomembni za njegovo obrambo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Corus UK proti Komisiji, C‑199/99 P, Recueil, str. I‑11177, točke od 125 do 128, in sodbo Splošnega sodišča z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑30/91, Recueil, str. II‑1775, točka 81).

263    K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (zgoraj v točki 109 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 68).

264    Kar zadeva obremenilne dokumente, neposredovanje dokumenta pomeni kršitev pravice do obrambe le, če zadevno podjetje dokaže, da se je Komisija opirala na ta dokument za utemeljitev svojega ugovora glede obstoja kršitve in da bi ugovor bilo mogoče dokazati le s sklicevanjem na ta dokument. Zadevno podjetje mora dokazati, da bi bil rezultat, do katerega je prišla Komisija v odločbi, drugačen, če bi moral biti dokument, ki ni bil sporočen, izločen kot dokaz (zgoraj v točki 109 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 71 do 73).

265    Če pa, nasprotno, neki razbremenilen dokument ni bil sporočen, mora zadevno podjetje dokazati le, da je lahko navedeno nerazkritje v njegovo škodo vplivalo na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije. Dovolj je, če podjetje dokaže, da bi lahko navedene razbremenilne dokumente uporabilo pri svoji obrambi (zgoraj v točki 253 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji z dne 15. oktobra 2002, točka 318, in zgoraj v točki 97 navedena sodba Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 81), pri čemer mora zlasti dokazati, da bi lahko uveljavljalo dokaze, ki ne bi bili skladni s presojo Komisije v fazi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in bi lahko tako kakor koli vplivalo na njeno presojo v poznejši odločbi (zgoraj v točki 109 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 75).

266    V zvezi z vpogledom v odgovore drugih zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je treba spomniti, da niso del preiskovalnega spisa v pravem pomenu besede (zgoraj v točki 122 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 380)

267    Zato mora Komisija, kar zadeva dokumente, ki niso del spisa, sestavljenega ob vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, navedene odgovore drugih zadevnih podjetij razkriti samo, če se izkaže, da vsebujejo nove obremenilne ali razbremenilne dokaze.

268    Tožeča stranka v obravnavanem primeru po eni strani trdi, da je Komisija kršila njeno pravico do obrambe, ker je v izpodbijani odločbi uporabila nekatere obremenilne elemente iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o splošnih kršitvah, v zvezi s katerimi ni imela priložnosti predložiti pripomb. Po drugi strani pa trdi, da ji ni bila omogočena priprava obrambe, saj naj ne bi imela vpogleda v zadevne odgovore, ki bi lahko vsebovali tudi razbremenilne elemente.

269    Poleg tega je na obravnavi predstavila nove trditve v zvezi z nevpogledom v dokument družbe Solvay, ki ga je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki jih je odredilo Splošno sodišče 6. januarja 2010 (glej točko 300 v nadaljevanju).

–       Domnevni obremenilni elementi iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

270    Če se namerava Komisija opreti na element iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi dokazala obstoj kršitve, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se opredelijo glede takega novega dokaza. V takih okoliščinah je namreč zadevni element obremenilni element zoper različna podjetja, ki naj bi sodelovala pri kršitvi (zgoraj v točki 122 navedena sodba Splošnega sodišča Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 386, in sodba z dne 27. septembra 2006 v zadevi Abebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085, točka 50).

271    Dokument je mogoče šteti za obremenilen le, če ga Komisija uporabi za utemeljitev ugotovitve kršitve, ki jo je storilo podjetje. Da bi zadevno podjetje dokazalo, da je bila kršena njegova pravica do obrambe, ne zadostuje dokaz, da se v upravnem postopku ni imelo možnosti izreči o dokumentu, uporabljenem kjer koli v izpodbijani odločbi. Dokazati mora, da je Komisija ta dokument v izpodbijani odločbi uporabila kot dodaten dokaz za kršitev, pri kateri naj bi sodelovalo podjetje (sodba Splošnega sodišča z dne 16. decembra 2003 v združenih zadevah Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točka 35).

272    V obravnavanem primeru ni sporno, da je Komisija 24. februarja 2006 tožeči stranki razkrila izvlečke iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so vsebovali nove elemente, ki jih je želela uporabiti zoper njo. Gre za točke od 249 do 254 odgovora družbe Solvay v zvezi s sestankom o zaprtju proizvodnega objekta za NPB družbe Atochem, ki je potekal 13. julija 1998 v Königswinterju, in točke od 26 do 28 odgovora družbe Degussa v zvezi s telefonskim stikom s tožečo stranko v okviru sestankov, ki so potekali novembra 1997. Tožeča stranka je predstavila svoje pripombe 15. marca 2006.

273    Vendar tožeča stranka trdi, da je Komisija zoper njo uporabila druge elemente iz istih odgovorov, ki naj ji ne bi bili razkriti.

274    Prvič, tožeča stranka trdi, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je družba Solvay v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zanikala, da se je udeležila sestanka iz točk od 215 do 217 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je potekal aprila 1998 v Frankfurtu na Majni. Navedeni element je po navedbah tožeče stranke pomemben, ker se je Komisija oprla na zatrjevano dejstvo, da je družba Solvay tožečo stranko po telefonu med drugim obvestila o izidu zadevnega sestanka (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe).

275    Treba je ugotoviti, da se tožeča stranka z navedeno trditvijo v resnici sklicuje na nerazkritje domnevnega razbremenilnega elementa.

276    V zvezi s tem je iz točke 217 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da družba Solvay ni izpodbijala svoje udeležbe na navedenem sestanku, ampak samo uporabo dokaza v zvezi z navedenim sestankom iz leta 1998, in sicer beležnico enega od generalnih direktorjev kemijskega sektorja, pri čemer je zadevna beležnica po navedbah družbe Solvay pripadala direktorju, imenovanemu leta 2000.

277    Samo z navedenim pojasnilom torej ni mogoče izpodbiti izjave družbe Solvay o informacijah, danih tožeči stranki v zadevnem sklopu sestankov, zato ta ne more pomeniti razbremenilnega elementa.

278    Drugič, Komisija se je po navedbah tožeče stranke pri dokazovanju dejstev v zvezi s sestankom, ki je 28. septembra 1998 potekal v Bruslju, oprla na odgovora družb Degussa in Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točke od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe).

279    Treba je spomniti, da je Komisija v točkah od 239 do 241 obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi informacij iz prošnje družbe Degussa za ugodno obravnavo opisala sestanek „na visoki ravni“ med družbama Degussa in Solvay, ki naj bi zadeval VP in NPB, pri čemer je še navedla, da se je družba Degussa še isti dan sestala s tožečo stranko, da bi jo obvestila o izidih navedenega sestanka.

280    Poleg tega je iz točke 242 obrazložitve izpodbijane odločbe in elementov, ki jih je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010, razvidno, da je družba Solvay v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sicer potrdila, da je navedeni sestanek potekal, vendar se po njenem mnenju vprašanje o NPB ni moglo obravnavati, da pa je družba Degussa v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno potrdila, da se je razpravljalo tudi o NPB, pri čemer naj bi razprava zadevala skupni načrt zaprtja proizvodnega objekta za NPB družbe Atochem. Komisija je zato vztrajala pri svoji ugotovitvi, da naj bi se zadevni sestanek nanašal na navedena proizvoda.

281    Treba je ugotoviti, da navedbe na podlagi odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zadevajo zlasti vsebino sestanka med družbama Degussa in Solvay, ne pa med družbo Degussa in tožečo stranko. Zadevajo samo vprašanje, ali se je navedeni sestanek nanašal na oba navedena proizvoda ali samo na VP. Komisija je v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla le, da je družba Degussa izrecno potrdila prej dano informacijo.

282    Za zadevna pojasnila družb Solvay in Degussa v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v teh okoliščinah ni mogoče šteti, da zajemajo nov obremenilni element zoper tožečo stranko.

283    Tožeča stranka v zvezi z istim sestankom navaja, da ni imela možnosti vpogleda v morebitne navedbe družbe Solvay o telefonskem klicu, ki naj bi ga prejela od nje.

284    Treba je ugotoviti, da čeprav je iz izjave družbe Solvay o informaciji, dani tožeči stranki (točka 172 obrazložitve izpodbijane odločbe), razviden tudi zadevni sestanek, elementi iz točk od 239 do 242 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih je predložila Komisija v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010, ne potrjujejo telefonskega stika med družbo Solvay in tožečo stranko. Trditev tožeče stranke v zvezi z domnevno uporabo novega obremenilnega elementa iz odgovora družbe Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z zadevnim sestankom torej ni utemeljena.

285    Tretjič, Komisija se je po navedbah tožeče stranke za potrditev navedbe družbe Degussa, da se je tožeča stranka novembra 1999 udeležila sestanka v Bruslju, oprla na odgovor družbe Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (točke od 273 do 275 obrazložitve izpodbijane odločbe).

286    Iz točke 275 obrazložitve izpodbijane odločbe in elementov, ki jih je Komisija predložila v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010, je razvidno, da je družba Solvay v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla le, da nima informacij o navedenem sestanku, vendar je potrdila, da se ga je udeležila. Poleg tega je navedla, pri čemer ni izpodbijala nezakonite vsebine razprav, da je bilo tedanje stanje na trgu tako, da so proizvajalci začeli uporabljati neodvisne cene, da bi povečali svoje tržne deleže.

287    V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija v isti točki obrazložitve – „ker je družba Solvay izjavo družbe Degussa potrdila, družbe Atofina, Kemira in Solexis pa vsebine navedenega sestanka, kot je bil prikazan v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, niso izpodbijale“ – ni odstopila od ugotovitve o zadevnem sestanku, ker je menila, da je verjetno, da je navedeni sestanek potekal „v enakem okviru in v enakih okoliščinah, kot so potekali drugi sestanki kartela v istem obdobju“, in da je verjetna tudi vpletenost tožeče stranke.

288    Iz navedenih premislekov izhaja, da je navedba družbe Solvay v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah kvečjemu pomožni element v skupku indicev, ki jih je uporabila Komisija v zvezi z zadevnim sestankom. Navedba družbe Solvay, da je njena udeležba na zadevnem sestanku potrjena z njegovo vsebino, zlasti glede na navedeno vsebino ni mogla biti dodaten dokaz v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvi.

289    Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da tožeča stranka ni dokazala, da se je Komisija opirala na nove obremenilne elemente iz nerazkritih delov odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, zato se ne more sklicevati na nerazkritje navedenih elementov.

–       Domnevni razbremenilni elementi iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

290    Treba je spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisiji ni treba, da na svojo pobudo omogoči vpogled v dokumente, ki niso v njenem preiskovalnem spisu in jih ne namerava uporabiti proti zadevnim strankam v končni odločbi (zgoraj v točki 122 navedena sodba Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 383, in sodba z dne 30. septembra 2003 v združenih zadevah Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, ZOdl., str. II‑3275, točka 340).

291    V obravnavanem primeru je iz spisa razvidno, da tožeča stranka ni prosila za vpogled v odgovore družb Degussa in Solvay na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah med upravnim postopkom, ampak je prošnjo v zvezi s tem vložila 18. maja 2006, potem ko ji je bila vročena izpodbijana odločba. To prošnjo je Komisija zavrnila z dopisom z dne 2. junija 2006.

292    Treba je poudariti, da se tožeča stranka v zvezi z dokumenti, ki jih Komisiji praviloma ni treba razkriti na lastno pobudo, načeloma ne more veljavno sklicevati na nepredložitev domnevnih razbremenilnih elementov v zadevnih odgovorih, če ni zaprosila za vpogled v odgovore med upravnim postopkom (glej v tem smislu zgoraj v točki 122 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 383).

293    Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s tem, da je Komisija tožeči stranki predložila nekatere izvlečke iz zadevnih odgovorov (glej točko 272 zgoraj).

294    Če se namreč želi Komisija na del odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah opreti, je zadevni del obremenilni element zoper različna podjetja, ki naj bi sodelovala pri kršitvi (glej v tem smislu zgoraj v točki 122 navedeno sodbo Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 386, in zgoraj v točki 270 navedeno sodbo Avebe proti Komisiji, točka 50).

295    Zato Komisiji – čeprav mora zadevnim podjetjem razkriti dele odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki vsebujejo kakršno koli navedbo, upoštevno za navedeni obremenilni element – navedenega razkritja ni treba razširiti na druge dele zadevnega odgovora, ki nimajo povezave z elementom, na katerega se sklicuje.

296    Če je treba poleg tega šteti, da želi tožeča stranka s trditvami dokazati, da je Komisija morala ugotoviti obstoj razbremenilnih elementov v zadevnih odgovorih in jih zato predložiti tožeči stranki na svojo pobudo, je treba poudariti, da mora v okviru takih trditev prvi indic glede koristnosti zadevnih odgovorov za svojo obrambo zagotoviti tožeča stranka.

297    Zlasti mora navesti morebitne zadevne razbremenilne elemente ali predložiti indic, ki potrjuje njihov obstoj in torej tudi njihovo koristnost za obravnavano zadevo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točke od 351 do 359).

298    Vendar tožeča stranka razen trditev, ki so bile preučene in zavrnjene v točkah 276 in 277 zgoraj, v tožbi ni nikjer predložila posebnih trditev o morebitnem obstoju razbremenilnih elementov v nerazkritih delih odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

299    Zato očitka tožeče stranke v zvezi z domnevnimi razbremenilnimi elementi v nerazkritih delih odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče sprejeti.

–       Dokument družbe Solvay

300    Tožeča stranka je na obravnavi predložila nove trditve o dokumentu družbe Solvay, ki ga je Komisija predložila v okviru ukrepov procesnega vodstva s 6. januarja 2010. Navedeni dokument, ki v okviru upravnega postopka ni bil razkrit, po navedbah tožeče stranke ni bil naveden samo kot obremenilni element, ampak vsebuje tudi razbremenilne elemente v zvezi z vsebino zadevnega sestanka.

301    Zadevne trditve v zvezi z dokumentom, ki ga je Komisija razkrila po koncu pisnega postopka, je treba glede na zahteve iz člena 48(2) Poslovnika šteti za dopustne.

302    Vsebinsko v zvezi s trditvami tožeče stranke o domnevnem obremenilnem elementu je treba pripomniti, da zadevnega dokumenta – čeprav ga je Komisija predložila v okviru elementov spisa v podporo ugotovitvam o sestanku, ki je 26. novembra 1997 potekal v Bruslju (točki 198 in 199 obrazložitve izpodbijane odločbe) – v resnici ni med elementi spisa, na katere kažeta navedeni točki obrazložitve izpodbijane odločbe.

303    Kot je namreč trdila Komisija na obravnavi – pri čemer ji tožeča stranka ni nasprotovala –, je navedeni dokument prepis ustne izjave družbe Solvay, ki je bila pozneje potrjena pisno. V navedeni spis je bila vključena in pozneje navedena v izpodbijani odločbi samo pisna različica, ki je bila jedrnatejša (točka 198 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba na dnu strani 217).

304    Komisija pojasnjuje, da je bil navedeni dokument v okviru vpogleda v spis, odobrenega stranki, izrecno naveden kot interni dokument Komisije in ni bil uporabljen za pripravo izpodbijane odločbe.

305    Zato navedenega dokumenta zaradi neobstoja indica o tem, da ga je Komisija dejansko uporabila, ni mogoče šteti za nov nerazkrit obremenilni element.

306    V zvezi z domnevnimi razbremenilnimi elementi je treba poudariti, da mora zadevni spis Komisije, da bi se spoštovala pravica do obrambe, vključevati vse upoštevne dokumente, pridobljene med preiskavo. Čeprav je seveda dovoljeno iz upravnega postopka izključiti elemente, ki nimajo nikakršne povezave z dejanskimi in s pravnimi trditvami v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in zato za preiskavo niso upoštevni, Komisija ne more sama odločiti, kateri dokumenti so koristni za obrambo zadevnega podjetja (glej zgoraj v točki 109 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 126).

307    Komisija v zvezi s tem ni izpolnila navedenih zahtev, ker je iz spisa izključila zadevni dokument, v katerem je prepis ustne izjave družbe Solvay v zvezi z enim od sestankov iz izpodbijane odločbe, medtem ko je bila navedena pisna izjava istega podjetja v zvezi z navedenim sestankom uporabljena kot upoštevni element preiskave.

308    Vendar je treba spomniti, da je lahko izpodbijana odločba zaradi take nepravilnosti nezakonita le, če je lahko vplivala na potek postopka in vsebino izpodbijane odločbe v škodo tožeče stranke, ki mora dokazati, da bi lahko navedeni nerazkriti dokument uporabila razbremenilno za svojo obrambo in da bi se lahko zlasti sklicevala na elemente, ki se niso ujemali s presojami Komisije na stopnji obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in so lahko zato kakor koli vplivali na presoje iz izpodbijane odločbe (glej točko 265 zgoraj).

309    Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da nerazkrita različica izjave družbe Solvay vsebuje navedbe o nezaupanju med proizvajalci, ki bi lahko vplivale na ugotovitev, da vsebina sestanka s 26. novembra 1997 ni bila zakonita.

310    Treba je ugotoviti, da nerazkrita različica navedene izjave vsebuje nekatere trditve predstavnika družbe Solvay, na katere se je sklicevala tožeča stranka, ki opisujejo „bojno ozračje“ med udeleženci razprav, ki se ne štejejo za „konkurente, temveč [za] sovražnike“, čeprav „je bilo potrebno bolj simpatično okolje, da bi se ljudje znova začeli pogovarjati […], da bi pri ljudeh vzbudili vtis, da bodo zvišali cene, in da drugi tega ne bo izkoristil, da bi prevzel stranko“.

311    Treba je ugotoviti, da nekaterih delov ustne izjave družbe Solvay, zlasti zgoraj navedenih, sicer ni v pisni različici iste izjave, ki je krajša in je bila edina vključena v spis, vendar se vsebina navedenih različic še vedno ne razlikuje upoštevno.

312    Deli, na katere se je sklicevala tožeča stranka in iz katerih je razvidno tedanje sovražno ozračje med proizvajalci, ki ga je med drugim potrdila Komisija v zvezi z drugim sestankom, ki je potekal v istem obdobju (točka 164 obrazložitve izpodbijane odločbe), ne morejo vplivati na presojo, da je bil zadevni sestanek tajen, kar je razvidno iz skupine indicev iz točk od 198 do 205 obrazložitve izpodbijane odločbe. Družba Solvay je v isti izjavi med drugim izrecno potrdila, da razprave niso bile zakonite, pri čemer je pojasnila, da „je bilo na [zadevni] večerji dogovorjeno, da se bo od 1. januarja 1998 poskušalo zvišati cene na […]“ (točka 203 obrazložitve izpodbijane odločbe).

313    Z vidika navedenih premislekov je treba ugotoviti, da nevključitev prepisa zadevne ustne izjave v spis kljub svoji nepravilnosti ni mogla vplivati na presoje iz izpodbijane odločbe v zvezi z zadevnim sestankom.

314    Iz zgoraj navedenega sledi, da je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe treba v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: določitev zneska globe

 Trditve strank

315    Tožeča stranka najprej trdi, da znesek njene globe presega 10 % njenega prometa v letu 2005, s čimer naj bi bil kršen člen 23(2) Uredbe št. 1/2003.

316    Poleg tega naj navedeni znesek ne bi bil sorazmeren glede na minimalno sodelovanje tožeče stranke pri dejavnostih kartela. Komisija naj bi lahko kvečjemu ugotovila, da je tožeča stranka člen 81 ES „kršila tehnično“, ker naj bi njeni zaposleni poslušali razprave, ki so na sestankih v začetku leta 1999 v Milanu in decembra 1999 v Freiburgu „zašle“ z zakonitih predmetov na „neprimerne“.

317    Zato naj bi bilo, po eni strani, trajanje sodelovanja tožeče stranke pri kršitvi skrajšano na eno leto, s čimer naj bi se znižal tudi znesek globe. Po drugi strani naj bi bilo treba navedeni znesek globe znižati zaradi pasivne vloge ali vloge „sledi svojemu vodji“ tožeče stranke pri kršitvi, ki naj bi izhajala le iz navzočnosti na obeh zadevnih sestankih, ne da bi aktivno sodelovala pri razpravah.

318    Poleg tega naj bi vsa druga podjetja, razen družbe Caffaro, za katero naj bi bil znesek globe znižan zaradi njene pasivne vloge, dejansko organizirala sestanke kartela. Tožeča stranka pa naj sestankov kartela ne bi niti organizirala niti gostila. Spadala naj bi med „slabe učence“, ker naj bi ukradla tržne deleže družbam Kemira, Degussa in Solvay, poleg tega pa naj bi družbi EKA Chemicals navedla, da bo „po navodilih vodstva“ nadaljevala prodajo v Skandinavijo. Sestanki kartela v Sevilli naj bi se izjalovili zaradi nje, ker naj ne bi želela „igrati te igre“, povabljena pa naj ne bi bila niti na sestanek, ki je potekal naslednji dan.

319    Nazadnje naj bi bila tožeča stranka v okviru različnega obravnavanja razvrščena v isto kategorijo kot druga podjetja, katerih tržni deleži so bili leta 1999 med 9 in 11 %. Tožeča stranka naj bi imela leta 1994, to je ob domnevnem začetku kartela, 5‑odstotni tržni delež, ki naj bi ji ga uspelo s konkurenčnim ravnanjem v obdobju kartela podvojiti. Bilo naj bi nesmiselno, da se ji naloži enak znesek globe kot aktivnim članom kartela.

320    Tožeča stranka je v repliki znova potrdila, da je imela pri navedeni kršitvi pasivno vlogo, kar naj bi bilo potrjeno s pogostimi pritožbami drugih udeležencev v kartelu zoper njene konkurenčne dejavnosti, s katerimi naj bi podvojila svoje tržne deleže, in s „tehnično“ naravo njenega domnevnega sodelovanja pri kršitvi, pri čemer naj bi tožeča stranka sicer ostala na dveh sestankih, na katerih so potekale „neprimerne“ razprave, vendar naj pri njih ne bi aktivno sodelovala. Komisija naj bi poleg tega napačno poskušala enačiti njeno zakonito udeležbo na skupščinah CEFIC, trgovinske organizacije, s sodelovanjem pri dejavnostih kartela.

321    Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke.

 Presoja Splošnega sodišča

322    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga v podporo predlogom za znižanje zneska globe navaja tri očitke.

323    Na prvem mestu, tožeča stranka s sklicevanjem na kršitev člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št 1/2003 trdi, da bi morala Komisija pri uporabi navedene določbe upoštevati njen promet, vzet ločeno, ne pa skupnega prometa njene matične družbe in nje same.

324    Treba je spomniti, da je treba zgornjo mejo 10 % prometa iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 izračunati na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo enotni gospodarski subjekt, odgovoren za sankcionirano kršitev (zgoraj v točki 97 navedena sodba HFB in drugi proti Komisiji, točka 528). Če pa je navedeni gospodarski subjekt medtem razpadel, ima vsak naslovnik odločbe pravico, da se zadevna zgornja meja določi posamično zanj (sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 390).

325    Ta očitek glede na navedene premisleke ne more vzdržati. Tožeča stranka namreč ne izpodbija ugotovitve Komisije, da skupaj z družbo FMC sestavlja enotni gospodarski subjekt, odgovoren za kršitev, zaradi česar sta bili nerazdelno spoznani za odgovorni za zadevno kršitev. Ne trdi niti, da bi navedeni subjekt pred sprejetjem izpodbijane odločbe razpadel.

326    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da bi bilo treba trajanje njenega sodelovanja pri kršitvi skrajšati na eno leto, s čimer naj bi se znižal tudi znesek globe. Komisija bi lahko namreč po navedbah tožeče stranke kvečjemu ugotovila, da je tožeča stranka člen 81 ES „kršila tehnično“, ker naj bi njeni zaposleni poslušali razprave, ki so na sestankih v začetku leta 1999 v Milanu in decembra 1999 v Freiburgu „zašle“ z zakonitih predmetov na „neustrezne“.

327    Treba je šteti, da se navedeni očitek ujema s prvim tožbenim razlogom v zvezi z izpodbijanjem kršitve in ga je zato treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah od 245 do 254.

328    Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da bi ji morala Komisija zaradi njene pasivne vloge pri kršitvi odobriti uporabo olajševalne okoliščine.

329    Treba je ugotoviti, da kljub navedbam Komisije, da se tožeča stranka na pasivno vlogo ni izrecno sklicevala med upravnim postopkom, navedeni premislek ne vpliva na dopustnost tega očitka (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone‑Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 194).

330    Podjetjem, na katera je naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, namreč ni treba posebej zaprositi za uporabo olajševalnih okoliščin. Če je po drugi strani kršitev povzročilo več podjetij, mora Komisija za vsako podjetje posebej preiskati relativno težo udeležbe pri kršitvi, da bi zanj ugotovila obstoj oteževalnih ali olajševalnih okoliščin, zlasti kadar je olajševalna okoliščina – kot v obravnavanem primeru – izrecno navedena v neizčrpnem seznamu iz točke 3 Smernic.

331    Nato je treba vsebinsko spomniti, da je zlasti „izključno pasivna vloga ali vloga ‚sledi svojemu vodji‘“ pri kršitvi, lahko, če je dokazana, olajševalna okoliščina v skladu s točko 3, prva alinea, Smernic, pri čemer je natančno določeno, da ta pasivna vloga pomeni, da zadevna družba „ne izstopa“, to pomeni, da pri pripravi enega ali več protikonkurenčnih dogovorov ne sodeluje aktivno (sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 167).

332    Pri elementih, ki lahko razkrijejo pasivno vlogo podjetja pri omejevalnem sporazumu, se lahko upošteva to, da se je v primerjavi z rednimi člani kartela nedvomno redkeje udeleževalo sestankov in da je pozneje vstopilo na trg, ki je bil predmet kršitve, ne glede na to, koliko časa je sodelovalo pri kršitvi, oziroma to, da obstajajo ustrezne izrecne izjave predstavnikov tretjih podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi (glej zgoraj v točki 329 navedeno sodbo Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 164 in navedena sodna praksa). Vsekakor je treba upoštevati vse upoštevne okoliščine obravnavanega primera.

333    Komisija ima v skladu z ustaljeno sodno prakso diskrecijsko pravico glede uporabe olajševalnih okoliščin (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren‑Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 307, ter zgoraj v točki 118 navedena sodba Bolloré in drugi proti Komisiji točka 602).

334    Tožeča stranka v obravnavanem primeru, prvič, trdi, da njena vloga pri kršitvi izhaja le iz navzočnosti na dveh sestankih v zvezi z NPB, pri čemer je eden potekal v začetku leta 1999 v Milanu, eden pa decembra 1999 v Freiburgu, ne da bi na razpravah kakor koli aktivno sodelovala. Sestanki kartela v Sevilli so se po navedbah tožeče stranke izjalovili zaradi nje, ker naj se ne bi želela „iti te igre“. Komisija naj bi poleg tega napačno poskušala enačiti njeno zakonito udeležbo na skupščinah CEFIC s sodelovanjem pri dejavnostih, ki pomenijo kršitev.

335    Treba je ugotoviti, da navedene trditve ne morejo vzdržati, ker v celoti temeljijo na trditvah, ki so bile v okviru preučitve prvega tožbenega razloga zavrnjene, zlasti v zgoraj navedenih točkah od 154 do 167, od 202 do 221 in od 245 do 254.

336    Drugič, tožeča stranka trdi, da je bila njena vloga drugačna od vloge vseh drugih udeležencev v kartelu razen družbe Caffaro, ki ji je Komisija priznala pasivno vlogo. Tožeča stranka je po svojih navedbah spadala med „slabe učence“, ker naj bi si prisvojila tržne deleže družb Kemira, Degussa in Solvay, poleg tega pa naj bi družbi EKA Chemicals navedla, da bo nadaljevala prodajo v Skandinavijo. Njena pasivna vloga pri kršitvi naj bi bila potrjena s pritožbami drugih udeležencev v kartelu zoper njene konkurenčne dejavnosti in z močnim povečanjem njenega tržnega deleža v kršitvenem obdobju.

337    Vendar je iz preučitve prvega tožbenega razloga zgoraj razvidno, da je Komisija pravno zadostno ugotovila, da je bila tožeča stranka med 29. majem 1997 in 13. decembrom 1999 zastopana ali obveščena v zvezi z večino tajnih sestankov iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka v zvezi s tem ne more veljavno zatrjevati, da je bilo njeno sodelovanje bistveno redkejše od sodelovanja drugih udeležencev omejevalnega sporazuma. Okoliščine navedenega sodelovanja, pri katerih tožeča stranka na nekaterih sestankih ni bila fizično navzoča, ampak je bila o njih obveščena po telefonu, se ujemajo s prikritostjo njihovega poteka in nikakor ne potrjujejo izključno pasivne vloge ali vloge „sledi svojemu vodji“ tožeče stranke.

338    S tem da je tožeča stranka spadala v skupino, ki sta ji družbi Degussa in Solvay dali vzdevek „malopridni“ ali „slabi učenci“, ni mogoče dokazati, da se je njeno stališče pomembno razlikovalo od stališča drugih udeležencev v kartelu. Šlo je namreč za skupino štirih od osmih udeležencev v kartelu, in sicer za male proizvajalce VP, ki so želeli povečati splošno proizvodno zmogljivost v škodo cen (točka 130 obrazložitve izpodbijane odločbe). To, da se interesi navedene skupine proizvajalcev niso ujemali s strategijo, ki sta jo predlagala velika akterja na trgu, družbi Degussa in Solvay (točki 139 in 166 obrazložitve izpodbijane odločbe), glede na ugotovitve Komisije, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala (glej točki 162 in 163 zgoraj), ne pomeni, da je bilo njihovo ravnanje le pasivno ali v slogu „sledi svojemu vodji“.

339    Tožeča stranka se poleg tega kljub svoji trditvi, da so se drugi proizvajalci pritoževali zaradi njenih konkurenčnih dejavnosti na trgu, ne sklicuje na nobeno izrecno izjavo v zvezi s tem, s katero bi bilo mogoče dokazati, da je bilo njeno ravnanje v kartelu pasivno.

340    Tožeča stranka se namreč po eni strani opira na izjave svojih zaposlenih o agresivni konkurenčni strategiji podjetja. Po drugi strani pa se sklicuje na nekatere navedbe, ki se navezujejo izključno na obdobje pred datumom začetka njenega sodelovanja pri kršitvi, to je 29. maj 1997, in sicer na opombo v zvezi s sestankom z 31. januarja 1994 med družbama Chemicals in Kemira, da je zadnjenavedena „izgubila […] v Franciji v korist družb FMC in AL“, na izjavo družbe Atofina v zvezi z „opozorilom družbe Degussa na gibanje tržnih deležev med [letoma 1988 in 1989] in [letom 1995] z zelo močnim padcem [tržnih deležev] družb Solvay in Degussa v korist [številnih drugih podjetij, med katerimi je bila tožeča stranka,]“ in na navedbo družbe EKA Chemicals, da sta „družbi FMC in Ausimont povečali svoja tržna deleža z agresivnim delovanjem na cene“, na „koncu [leta 1996 pa] so se njuni konkurenti […] podali v silovito bitko za ponovno pridobitev svojih položajev“.

341    Glede na navedene premisleke je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila argumenta, s katerim bi lahko dokazala, da je bila njena vloga v kartelu izključno pasivna ali v slogu „sledi svojemu vodji“.

342    Nazadnje tožeča stranka – ne da bi predložila natančne trditve – Komisiji očita, da ni upoštevala tega, da ji je uspelo med letoma 1994 in 1999, to je v obdobju kartela, močno povečati svoj tržni delež VP.

343    Treba je ugotoviti, da tožeča stranka z navedenimi trditvami ne izpodbija ugotovitev v zvezi z različnim obravnavanjem, ker priznava, da je bila razvrščena v isto kategorijo kot podjetja, ki so imela leta 1999 podobne tržne deleže. Vendar trdi, da je mogoče z zadevno okoliščino dokazati, da je imela kljub udeleženosti v kartelu na trgu domnevno agresivno konkurenčno vlogo, ki naj bi jo bilo mogoče upoštevati v okviru olajševalnih okoliščin.

344    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se tožeča stranka sicer sklicuje na povečanje svojega tržnega deleža VP med letoma 1994 in 1999, vendar je navedeno domnevno povečanje v skladu z elementi, ki jih je navedla tožeča stranka, precej manjše v kršitvenem obdobju, ugotovljenem v zvezi z njo, in sicer med letoma 1997 in 1999.

345    V skladu s točko 3, druga alinea, Smernic je lahko „dejansko neizvajanje sporazumov ali ravnanj, ki pomenijo kršitev,“ olajševalna okoliščina, če zadevno podjetje dokaže, da v obdobju, v katerem je bilo udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, teh dejansko ni izvajalo v praksi, tako da je na trgu ravnalo konkurenčno, ali vsaj da je jasno in znatno kršilo obveznosti glede izvajanja omejevalnega sporazuma, in sicer tako, da je oviralo njegovo izvajanje (glej zgoraj v točki 329 navedeno sodbo Carbone‑Lorraine proti Komisiji, točka 196 in navedena sodna praksa).

346    Vendar dejstvo, da podjetje, katerega sodelovanje pri koncentraciji s konkurenti je ugotovljeno, na trgu ni ravnalo tako, kot se je dogovorilo s konkurenti, in sicer z vodenjem bolj ali manj neodvisne politike, ni nujno element, ki ga je treba upoštevati kot olajševalno okoliščino. Ni mogoče izključiti, da bi navedeno podjetje le poskušalo uporabiti kartel v svojo korist (glej zgoraj v točki 116 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točki 772 in 773 ter navedena sodna praksa).

347    Le dejstvo, da je tožeči stranki uspelo povečati tržni delež VP, v obravnavanem primeru ne zadostuje za dokaz, da sporazumov, ki pomenijo kršitev ter so zajemali zvišanje cen in razdelitev trga, dejansko ni izvajala v praksi, tako da je na trgu ravnala konkurenčno. Z navedeno okoliščino torej ni mogoče upravičiti odobritve uporabe olajševalnih okoliščin, ker ni mogoče izključiti, da je tožeči stranki preprosto uspelo uporabiti kartel v svojo korist (glej v tem smislu zgoraj v točki 118 navedeno sodbo Bolloré in drugi proti Komisiji, točka 629 in navedena sodna praksa).

348    Glede na vse navedeno je treba očitke v okviru tega tožbenega razloga zavrniti.

349    Zato je treba tožbo v celoti zavrniti.

 Stroški

350    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbi FMC Foret SA se naloži plačilo stroškov.

Vadapalas Dittrich Truchot

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. junija 2011.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: domnevno napačna presoja dokazov v zvezi s sodelovanjem tožeče stranke pri kršitvi

Trditve strank

– Telefonski klici, ki jih je prejela tožeča stranka

– Stiki zunaj skupščin CEFIC

– Sestanek 13. julija 1998 v Königswinterju

– Sestanek z družbo Degussa 28. septembra 1998 v Bruslju

– Sestanki v zvezi z NPB

– Trditve, predstavljene v okviru replike

Presoja Splošnega sodišča

– Uvodne ugotovitve

– Dokazi za sodelovanje tožeče stranke pri kršitvi

– Večstranski sestanki 28. ali 29. maja 1997 v Sevilli

– Telefonski klici, ki jih je prejela tožeča stranka

– Stiki zunaj skupščin CEFIC

– Sestanek 13. julija 1998 v Königswinterju

– Sestanek z družbo Degussa 28. septembra 1998 v Bruslju

– Sestanki v zvezi z NPB

– Sklep

Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe v okviru vpogleda v spis

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

– Domnevni obremenilni elementi iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

– Domnevni razbremenilni elementi iz odgovorov družb Solvay in Degussa na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

– Dokument družbe Solvay

Tretji tožbeni razlog: določitev zneska globe

Trditve strank

Presoja Splošnega sodišča

Stroški

** Jezik postopka: angleščina.