SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 14. decembra 2011

Zadeva T‑6/11 P

Evropska komisija

proti

Isabel Vicente Carbajosi in drugim

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Zaposlovanje – Obvestilo o natečaju –Javni natečaj – Nepripustitev k pisnim preizkusom na podlagi rezultata, ki je bil dosežen na pristopnih testih – Delitev pristojnosti med EPSO in natečajno komisijo – Načelo kontradiktornosti“

Predmet:      Pritožba, vložena zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 28. oktobra 2010 v zadevi Vicente Carbajosa in drugi proti Komisiji (F‑9/09), za razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 28. oktobra 2010 v zadevi Vicente Carbajosa in drugi proti Komisiji (F‑9/09) se razveljavi v delu, v katerem je bila z njo razglašena za nično odločba Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) o nevključitvi I. Vicente Carbajose za natečaj EPSO/AD/117/08 in N. Lehtinen in M. Menchén za natečaj EPSO/AD/116/08 na seznam kandidatov, pozvanih k predložitvi popolne kandidature. Odločbe EPSO o nevključitvi kandidatov I. Vicente Carbajosa za natečaj EPSO/AD/117/08 ter N. Lehtinen in M. Menchén za natečaj EPSO/AD/116/08 na seznam kandidatov, pozvanih k predložitvi popolne kandidature, se razglasijo za nične. I. Vicente Carbajosa, N. Lehtinen in M. Menchén ter Komisija nosijo svoje stroške, nastale na tej stopnji.

Povzetek

1.      Pravo Unije – Načela – Pravica do obrambe – Načelo kontradiktornosti – Spoštovanje v okviru sodnega postopka – Obseg – Sodba, s katero je bila odločba razglašena za nično na podlagi razloga, preizkušenega po uradni dolžnosti, ne da bi bile stranke pozvane, naj predložijo svoja stališča – Kršitev navedenega načela

2.      Uradniki – Natečaj – Pojem – Predhodni del, ki vsebuje teste, ki so sestavljeni iz vprašanj z več ponujenimi odgovori – Vključitev

(Kadrovski predpisi, Priloga III)

3.      Uradniki – Natečaj – Potek natečaja – Delitev pristojnosti med Evropskim uradom za izbor osebja (EPSO), organom, pristojnim za imenovanja, in natečajno komisijo

(Kadrovski predpisi, člen 30(1); Priloga III, člena 1(1) in 5); Sklep generalnih sekretarjev Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije, sodnega tajnika sodišča, generalnih sekretarjev Računskega sodišča, Evropskega Ekonomsko-socialnega Odbora, Odbora regij in predstavnika varuha človekovih pravic člena 1(1) in 2(c))

1.      Pravica do obrambe zaseda pomembno mesto v okviru organizacije in poteka poštenega sojenja in vključuje načelo kontradiktornosti. Velja v vsakem postopku, v katerem bi lahko bila izdana odločba institucije Skupnosti, ki občutno vpliva na interese neke osebe. To načelo velja za vse postopke, na podlagi katerih bi lahko bila sprejeta odločba institucije, ki bi občutno vplivala na interese neke osebe. To načelo praviloma pomeni, da imajo stranke v postopku pravico zavzeti stališče glede dejanskega stanja in listin, na katerih bo temeljila sodna odločba, ter do razpravljanja o dokazih in stališčih, predstavljenih sodišču, in tožbenih razlogih, ki jih sodišče preizkusi po uradni dolžnosti in na katere namerava opreti svojo odločitev. Da bi se zadostilo zahtevam, ki se nanašajo na pravico do poštenega sojenja, je namreč pomembno, da stranke poznajo pravne in dejanske okoliščine, ki imajo odločilen vpliv na izid postopka, in da imajo možnost o njih kontradiktorno razpravljati. Načelo kontradiktornosti mora spoštovati tudi sodišče, zlasti kadar v sporu razsoja na podlagi razloga, ki je bil preizkušen po uradni dolžnosti.

Če razlog javnega reda niso navedle stranke niti o njem niso razpravljale na obravnavi v okviru neke zadeve, temveč le v okviru drugih zadev, in če je Sodišče za uslužbence razglasilo sporne odločbe za nične na podlagi tega razloga, ki je bil obravnavan po uradni dolžnosti, ne da bi v pisnem ali ustnem postopku predhodno pozvalo stranke, naj predložijo svoja stališča o navedenem razlogu, je Sodišče za uslužbence kršilo načelo kontradiktornosti. Vendar je treba na podlagi presoje posebnih okoliščin obravnavane zadeve preizkusiti, ali je ravnanje Sodišča za uslužbence mogoče upravičiti s tem, da tudi ob neobstoju zadevne nepravilnosti postopek ne bi mogel privesti do drugačnega rezultata, tako da nespoštovanje načela kontradiktornosti ne bi moglo vplivati na vsebino sodbe.

(Glej točke 25 in od 30 do 32.)

Napotitev na:

Sodišče: 2. december 2009, Komisija proti Irski in drugim, C‑89/08 P, ZOdl., str. I‑11245, točka 54; 17. december 2009, Preverjanje M proti EMEA, C‑197/09 RX-II, ZOdl., str. I‑12033, točke od 39 do 41 in 52 ter navedena sodna praksa.

2.      V okviru prvega dela natečaja za zaposlitev uradnikov imajo pristopni testi, ki so sestavljeni iz vprašanj z več ponujenimi odgovori, primerjalno naravo, ki je lastna samemu pojmu natečaja, saj na zadevnih testih ne zadostuje pridobitev povprečne ocene, temveč se je treba za pristop k drugemu delu natečaja uvrstiti med vnaprej določeno število kandidatov, ki so na pristopnih testih dosegli najboljši rezultat. Ta del torej ni zgolj formalni element zadevnega natečajnega postopka, temveč ima tudi značilnosti natečaja.

(Glej točko 54.)

3.      V členu 1(1)(b) in (e) Priloge III h Kadrovskim predpisom, v skladu s katerim mora organ, pristojen za imenovanja, v obvestilu o natečaju podrobno navesti tip natečaja (bodisi na podlagi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih) in, kadar natečaj temelji na preizkusih, njihovo vrsto in način ocenjevanja, ni omenjena nikakršna pristojnost organa, pristojnega za imenovanja, v zvezi z izbiro in presojo vsebine vprašanj, postavljenih na natečaju. Ker so namreč tipi natečaja v skladu s členom 1(1)(b) Priloge III h Kadrovskim predpisom natečaj na podlagi kvalifikacij, natečaj na podlagi preizkusov ali natečaj na podlagi obojih, se ta določba ne nanaša na določanje vsebine preizkusov. Čeprav – glede člena 1(1)(e) navedene priloge – določanje spodnje meje za uspeh na preizkusih spada na področje uporabe pojma „vrsta in način ocenjevanja [preizkusov]“, to ne drži za določanje vsebine vprašanj, ki so zastavljena v okviru natečaja. Priloga III h Kadrovskim predpisom ne ureja izrecno, kdo določa vsebino predizbornih preizkusov in kdo nadzira ta del natečaja. Taka pristojnost ni izrecno podeljena niti organu, pristojnemu za imenovanja, niti natečajni komisiji.

Člen 30, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in člen 5, prvi odstavek, Priloge III h Kadrovskim predpisom določata, da komisija za izbiro kandidatov pripravi seznam primernih kandidatov in da sestavi seznam kandidatov, ki izpolnjujejo zahteve, določene v obvestilu o natečaju. Glede na ti pristojnosti ima komisija za izbiro kandidatov ključno vlogo v postopku.

Pred ustanovitvijo Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) je imel organ, pristojen za imenovanja, široko diskrecijsko pravico za določitev pogojev in načinov organizacije natečajev, komisija za izbiro kandidatov pa je imela široko diskrecijsko pravico glede podrobnih pogojev in vsebine preizkusov, predvidenih v okviru natečaja, pri tem pa je bila pristojna tudi za nadzor nad morebitnim prvim delom predizbornega postopka kandidatov, ki ga je organiziral organ, pristojen za imenovanja. Na to delitev pristojnosti med organom, pristojnim za imenovanja, in komisijo ni vplivala ustanovitev EPSO leta 2002, naloge katerega so v zvezi z izvajanjem natečajev za zaposlovanje uradnikov v bistvu organizacijske narave. Naloga EPSO je namreč zagotovitev enakih standardov v postopkih izbire uradnikov. Nanaša se na splošno določanje postopkov izbire uradnikov, ne pa vsebine preizkusov posebnih natečajev.

Tako, čeprav EPSO izvaja pristojnost izbire, ki je na področju natečajev dodeljena organom, pristojnim za imenovanja, pa niti izbira niti presoja vsebine vprašanj, postavljenih na natečaju, nista v njegovi pristojnosti. V kontekstu člena 1(1), prvi stavek, Sklepa 2002/621 o organizaciji in delovanju EPSO, ki določa, da EPSO organizira javne razpise, da bi zagotovil uradniške službe pod optimalnimi strokovnimi in finančnimi pogoji za institucije, odstavek 2(c) navedenega člena za EPSO določa bolj vlogo pomočnika komisije za izbiro kandidatov pri natečaju, saj mora EPSO izdelati metode in tehnike izbiranja.

(Glej točke od 60 do 62, 64, 67, 68, 72, 74 in 75.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 5. marec 2003, Staelen proti Parlamentu, T‑24/01, RecFP, str. I‑A‑79 in II‑423, točka 51; 17. september 2003, Alexandratos in Panagiotou proti Svetu, T‑233/02, RecFP, str. I‑A‑201 in II‑989, točka 26; 26. oktober 2004, Falcone proti Komisiji, T‑207/02, RecFP, str. I‑A‑305 in II‑1393, točke 31, 38 in 39; 14. julij 2005, Le Voci proti Svetu, T‑371/03, RecFP, str. I‑A‑209 in II‑957, točka 41.