Zadevi T-117/07 in T-121/07
Areva in drugi
proti
Evropski komisiji
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve – Odgovornost za kršitev – Trajanje kršitve – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Obteževalne okoliščine – Vloga vodje – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota
(člen 81(1) ES)
2. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Odgovornost za kršitev – Pravna oseba, ki je odgovorna za upravljanje podjetja v času kršitve – Izjeme
(člen 81(1) ES)
3. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitev, ki jo stori hčerinska družba – Odgovornost matične družbe glede na gospodarsko in pravno povezanost s hčerinsko družbo
(člen 81(1) ES)
4. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve – Tožbeni razlog, ki se nanaša na nepravilnost obrazložitve – Razlikovanje
(člen 253 ES)
5. Pravo Skupnosti – Splošna pravna načela – Prepoved retroaktivne veljavnosti kaznovalnih določb – Področje uporabe – Konkurenca
(uredbi Sveta št. 17, člen 15(4), in št. 1/2003, člen 23(5))
6. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Sporazumi med podjetji – Dokazno breme Komisije pri dokazovanju trajanja kršitve
(člen 81(1) ES; uredbi Sveta št. 17, člen 15(2), in št. 1/2003, člen 23(3))
7. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje pregona – Začetek teka zastaralnega roka
(člen 81 ES; Sporazum EGP, člen 53; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 25)
8. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg
(člen 253 ES)
9. Konkurenca – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo – Pogoji
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
10. Konkurenca – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo – Obseg
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
11. Konkurenca – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo – Možnost, da vsak od dolžnikov vloži ničnostno tožbo zoper tako odločbo
(člen 81(1) ES; Sporazum EGP, člen 53)
12. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Odgovornost za kršitev – Načelo individualizacije kazenskih sankcij – Obseg
(člen 81(1) ES)
13. Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva – Navedba v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in potrditev v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
14. Konkurenca – Načela – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Učinkovit sodni nadzor nad odločbami Komisije – Neodvisno in nepristransko sodišče – Neomejena pristojnost
(členi 81 ES, 229 ES in 230 ES; uredbi Sveta št. 17, člen 17, in št. 1/2003, člen 31)
15. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Določbe javnega reda
(člen 81 ES; Sporazum EGP, člen 53)
16. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba o ugotovitvi kršitve in naložitvi globe – Obveznost spoštovanja načela dodeljenih pristojnosti
(člena 5 ES in 81 ES; Sporazum EGP, člen 53; uredbi Sveta št. 17, člen 15(2), in št. 1/2003, člena 7(1) in 23(2))
17. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Začasnost – Opustitev očitkov zoper nekatere družbe, za katere se je izkazalo, da so neutemeljeni, ki je povzročila poslabšanje položaja družbe, ki je ostala naslovnica izpodbijane odločbe – Dopustnost, ker je družba izvajala svojo pravico do izjave
(uredbi Sveta št. 17, člen 19(1), in št. 1/2003, člen 27(1))
18. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Obteževalne okoliščine – Vloga vodje ali pobudnika kršitve – Pojem
(uredbi Sveta št. 17, člen 15(2), in št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točki 2 in 3)
19. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Obteževalne okoliščine – Vloga vodje pri kršitvi – Vloga, ki so jo zaporedoma opravljali različna podjetja in družbe, ki so ta podjetja vodili
(uredbi Sveta št. 17, člen 15(2), in št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 2)
20. Konkurenca – Globe – Znesek – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Neomejena pristojnost
(člen 229 ES; uredbi Komisije št. 17, člen 17, in št. 1/2003, člen 31)
21. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Upoštevanje svetovnega prometa, ki je bil s proizvodi in storitvami, ki so bili predmet kršitve, ustvarjen v zadnjem polnem letu kršitve (uredbi Sveta št. 17, člen 15(2), in št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)
1. V konkurenčnem pravu je treba pojem podjetja razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto z vidika predmeta zadevne kršitve. Naslovniki člena 81(1) ES, ki podjetjem prepoveduje zlasti sklepanje sporazumov ali sodelovanje pri usklajenih ravnanjih, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, so gospodarske enote, ki so vsaka zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju, in so lahko soudeležene pri kršitvi iz te določbe.
(Glej točko 63.)
2. V skladu z načelom osebne odgovornosti, po katerem lahko neka oseba odgovarja le za svoja dejanja, mora na področju konkurence načeloma oseba, ki je podjetje vodila takrat, ko je to podjetje sodelovalo pri kršitvi, za to kršitev odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje tega podjetja odgovorna druga oseba ali je takrat to podjetje vodila druga oseba.
V nekaterih izjemnih okoliščinah sodna praksa priznava, da je mogoče od načela osebne odgovornosti odstopiti, tako da se uporabi merilo gospodarske kontinuitete, v skladu s katerim je mogoče kršitev pravil konkurence naložiti ekonomskemu nasledniku pravne osebe, ki je kršitev storila, celo če ta pravna oseba ob sprejetju odločbe o ugotovitvi te kršitve ni prenehala obstajati, zato da spremembe, zlasti pravne oblike zadevnih družb, ne bi vplivale na polni učinek teh pravil.
Komisija se je pravilno odločila, da ne bo uporabila merila „gospodarske kontinuitete“ in da je za sodelovanje podjetja pri kršitvi matična družba, ki je to podjetje, preden ga je prenesla na svoje hčerinske družbe, ki so bile v njeni popolni ali skoraj popolni lasti, neposredno vodila, odgovorna do prenosa teh hčerinskih družb in tega podjetja na drugo skupino.
(Glej točke 65, 66, 72 in 78.)
3. Na področju konkurence mora načeloma Komisija dokazati, da je matična družba dejansko odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe na trgu, in to na podlagi vseh dejanskih okoliščin, zlasti tega, ali je matična družba izvajala vodstvena pooblastila, ki jih ima v razmerju do hčerinske družbe. Vendar sme Komisija v teh okoliščinah razumno domnevati, da hčerinska družba, katere kapital je v stoodstotni lasti matične družbe, v glavnem uporablja njena navodila in da ta domneva o odgovornosti pomeni, da Komisija ni dolžna preverjati, ali je matična družba to pristojnost v razmerju do hčerinske družbe dejansko izvajala. Če v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisija navede svoj namen, da bo matično družbo na podlagi domneve o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima v lasti ves kapital hčerinske družbe, štela za osebno odgovorno za kršitev, ki jo je mogoče pripisati njeni hčerinski družbi, mora matična družba, ki namerava izpodbijati svojo odgovornost, v upravnem postopku ali najpozneje pred sodiščem Unije predložiti zadostne dokaze za ovrženje te domneve, tako da dokaže, da je hčerinska družba, čeprav je bil njen kapital v popolni lasti matične družbe, dejansko samostojno določala svoje usmeritve za ravnanje na trgu.
Komisija mora v odločbi o ugotovitvi kršitve upoštevati odgovore zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V zvezi s tem ne more le sprejeti ali zavrniti trditev zadevnih podjetij, ampak mora tudi analizirati dejansko stanje, ki so ga navedla, da bi opustila očitke, ki se niso izkazali za utemeljene, ali da bi tako dejansko kot pravno spremenila ali dopolnila argumentacijo v podporo očitkov, ki jih bo ohranila. Tako je, kadar se odločba Komisije ne opira le na domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe, temveč tudi na dejstva, ki jih je ugotovila v upravnem postopku in s katerimi je pokazala, da:
- ima v skupini organizacija poslovanja prednost pred pravno obliko in da so dejavnosti glede spornih projektov na najvišji ravni vodile matična družba in njene predhodnice,
- je bilo šest članov upravnega odbora hčerinskih družb pred njihovim kasnejšim prenosom na drugo skupino hkrati ali zaporedoma v upravnem odboru krovnih družb skupine,
- je matična družba v upravni odbor svojih hčerinskih družb, ki so bile dejavne v zadevnem sektorju, imenovala novega člana, kar potrjuje zaključek, da je imela matična družba odločilen vpliv na hčerinske družbe, in
- v povezavi s prestrukturiranjem znotraj skupine sprememba firme hčerinskih družb, ki so bile dejavne v zadevnem sektorju, ki se je zgodila takoj po prenosu med skupinama, potrjuje njihovo integracijo v skupino.
Poleg tega je Komisija utemeljeno štela, da delegiranje poslovnih nalog matične družbe ne more razbremeniti njene odgovornosti, ker je ta sama priznala, da je bila v času kršitve njena naloga potrjevanje vseh predlogov ponudb za sporne projekte, ki so presegali neki prag ali so vsebovali nekatera bistvena tveganja za skupino.
(Glej točke 86, 87, 91, 97, 116 in 144.)
4. Glede obveznosti obrazložitve, ki jo ima Komisija, zlasti ko sprejme odločbo o kršitvi pravil konkurence, je treba razločevati med očitkom, ki se nanaša na neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve, in očitkom, da je obrazložitev zaradi zmote o dejanskem stanju ali pri pravni presoji nepravilna. Ta zadnjenavedeni vidik se nanaša na preizkus zakonitosti vsebine odločbe, in ne na bistvene kršitve postopka, zato ne gre za kršitev člena 253 ES.
(Glej točko 88.)
5. Načelo prepovedi retroaktivne veljave kaznovalnih določb je skupno načelo vseh pravnih redov držav članic, ki je vsebovano tudi v Evropski konvenciji o človekovih pravicah in je sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije. Čeprav iz člena 15(4) Uredbe št. 17 in člena 23(5) Uredbe št. 1/2003 izhaja, da odločbe Komisije, ki nalagajo globe zaradi kršitev prava konkurence, niso kazenske, je Komisija v celotnem upravnem postopku, ki lahko pripelje do sankcij z uporabo konkurenčnega prava, dolžna spoštovati splošna načela prava Unije in zlasti načelo prepovedi retroaktivnosti
Spoštovanje tega načela zahteva, da se za pripisovanje odgovornosti fizičnim ali pravnim osebam za kršitve konkurenčnega prava uporabijo pravila, ki so bila določena, ko je bila kršitev storjena. Kadar je mogoče več osebam pripisati osebno odgovornost za sodelovanje istega podjetja v smislu konkurenčnega prava pri kršitvi, jih je treba šteti za solidarno odgovorne za to kršitev. Poleg tega je mogoče osebi, ki je bila ob storitvi kršitve neposredno odgovorna za podjetje ali ga je neposredno vodila, in osebi, ki je ob storitvi kršitve dejansko nadzirala prvo osebo in določala njeno ravnanje na trgu, ker je neposredno vodila to podjetje, pripisati osebno in solidarno odgovornost za kršitev istega podjetja pri kršitvi.
(Glej točke od 131 do 134.)
6. Glede trajanja kršitve pravil konkurence iz načela pravne varnosti izhaja, da Komisija, če ni dovolj dokazov za neposredno ugotovitev njenega trajanja, navede vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu, da se lahko razumno zaključi, da je kršitev trajala neprekinjeno med dvema konkretno navedenima datumoma. Običajno so dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki, ki so večinoma v tretjih državah, skrivni, dokumentacija o tem pa nadvse omejena, kar vpliva na dokazovanje. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji odrazi omejevalnega sporazuma pojavljajo ob različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve.
Iz tega izhaja, da je Komisija, ker je bil namen sporazumov, ki so v nasprotju s konkurenčnim pravom, če jih obravnavamo skupaj, povzročanje učinkov od začetka veljavnosti enega izmed teh sporazumov do konca veljavnosti drugega izmed, njih, utemeljeno domnevala, da so ti sporazumi indic, da je kršitev neprekinjeno trajala celotno zadevno obdobje. Dokaze o ponovnem pojavu kartela in sklop indicev, ki jih je zbrala Komisija in kažejo, da so dejavnosti, pri katerih je zadevno podjetje sodelovalo v okviru kartela, trajale celotno zadevno obdobje, se tako šteje za zadosten dokaz neprekinjenega trajanja omejevalnega sporazuma med datumoma, ki ju je navedla Komisija.
(Glej točke od 164 do 166, 176 in 177.)
7. Na podlagi člena 25 Uredbe št. 1/2003 pristojnost Komisije, da naloži sankcijo zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru zastara po petih letih. Zastaranje začne teči na dan, ko je bila kršitev storjena. Vendar pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah zastaranje začne teči na dan, ko kršitev preneha.
(Glej točko 188.)
8. Komisiji ni mogoče očitati, da z vidika okoliščine, da ti družbi ob sprejetju te odločbe nista več tvorili ene gospodarske enote, ni posebej obrazložila odločbe o naložitvi globe, ki jo morata družbi za kršitve pravil konkurence plačati solidarno, saj kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, ta okoliščina po njenem mnenju tega ne preprečuje. Komisiji namreč v svojo odločbo ni treba vključiti natančne obrazložitve nekaterih vidikov, ki se ji zdijo očitno neumestni, nepomembni ali povsem sekundarni za njeno presojo.
(Glej točko 200.)
9. Solidarna odgovornost za plačilo glob zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru (EGP) je pravna posledica, ki po pravu izhaja iz vsebinskih določb teh členov.
Posledica solidarne odgovornosti za plačilo glob zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP je, da je mogoče vsako od zadevnih oseb šteti za osebno odgovorno za sodelovanje podjetja pri kršitvi. Če je podjetje na trgu delovalo enotno, se lahko družbam ali, splošneje, pravnim subjektom, ki jih je mogoče šteti za osebno odgovorne, na podlagi konkurenčnega prava naloži solidarna odgovornost. Solidarnost pri plačilu glob, ki so naložene zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, prispeva k cilju odvračanja, ki ga ima na splošno konkurenčno pravo, saj omogoča dejansko plačilo teh glob, in to ob upoštevanju načela ne bis in idem, temeljnega načela prava Unije, navedenega tudi v členu 4 Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki prepoveduje, da bi za isto kršitev konkurenčnega prava prek pravnih subjektov, ki so za to kršitev lahko osebno odgovorni, več kot enkrat kaznovali ravnanje podjetja na trgu.
Dejstvo, da osebna odgovornost različnih družb zaradi sodelovanja istega podjetja pri kršitvi ni enaka, ne preprečuje naložitve globe, ki jo je treba plačati solidarno, če se solidarnost pri plačilu globe nanaša le na obdobje kršitve, v katerem so tvorile gospodarsko enoto, in torej eno podjetje v smislu konkurenčnega prava.
(Glej točke od 204 do 206.)
10. Ker je tožbeni razlog kršitve načela pravne varnosti mogoče razlagati kot ugovor nezakonitosti, usmerjen zoper pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob zaradi kršitev pravil konkurence, ker naj bi ta pravila povzročala negotovost glede plačila globe, določitve dolžnika, ki ima obveznost plačila, in pravnega položaja solidarnih dolžnikov, ta tožbeni razlog pomeni, da se je treba izreči o sami zakonitosti sistema solidarne odgovornosti za plačilo glob v konkurenčnem pravu in preveriti, ali so lahko kaznovane družbe pravice in obveznosti, ki iz njega izhajajo, dovolj dobro poznale.
Tako, kot je pojem podjetja v smislu konkurenčnega prava neposredna posledica uporabe pravnih pravil, je pojem „solidarna odgovornost za plačilo glob“ samostojen pojem, pri razlagi katerega je treba upoštevati cilje in sistem konkurenčnega prava, katerega del je, in po potrebi splošna načela, ki izhajajo iz vseh nacionalnih pravnih sistemov. Odločba, s katero je Komisija zaradi kršitve nekega podjetja naložila solidarno plačilo globe več družbam, če ne določa nasprotnega, tem družbam nalaga enako odgovornost za to ravnanje. Poleg tega imajo družbe, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe, obveznost plačati enotno globo, ki se izračuna glede na promet zadevnega podjetja.
Iz tega izhaja, da ima vsaka družba obveznost plačila globe Komisiji in da plačilo ene od družb preostale družbe odvezuje obveznosti, ki jih imajo do Komisije. Družbe, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe in imajo, če odločba o naložitvi globe ne določa nasprotnega, enako odgovornost za kršitev, morajo načeloma plačati enake dele globe, ki jim je bila naložena zaradi te kršitve. Zato lahko družba, ki – potem ko jo je Komisija morda terjala – plača celotni znesek globe, na podlagi same odločbe Komisije zahteva regres od drugih solidarnih dolžnikov, od vsakega svoj delež. Čeprav odločba, s katero je bila več družbam naložena globa, ki jo je treba plačati solidarno, ne omogoča vnaprejšnje določitve, katera od teh družb je dejansko zavezana za plačilo globe Komisiji, pa kljub temu ne preprečuje tega, da se vsaka od teh družb nedvoumno seznani z deležem globe, ki ga mora plačati, in lahko od drugih solidarnih dolžnikov zahteva regres za plačane zneske, ki presegajo njen delež.
(Glej točki 213 in 215.)
11. Solidarna odgovornost za plačilo globe v konkurenčnem pravu nobene od kaznovanih družb ne ovira pri vložitvi ničnostne tožbe zoper odločbo, s katero ji je Komisija naložila plačilo globe, ki jo je treba plačati solidarno.
(Glej točko 217.)
12. V skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij, ki velja za vsak upraven postopek, v katerem se lahko na podlagi pravil o konkurenci izrečejo sankcije, se sme neko osebo kaznovati le na podlagi dejstev, ki se ji posamično očitajo. Tako je če sta bili družbi zaradi sodelovanja podjetja pri kršitvi na podlagi dejstev, ki jima jih je Komisija očitala posamično, kaznovani zaradi svoje odgovornosti kot neposredni ali posredni vodja tega podjetja.
(Glej točki 219 in 220.)
13. Zahteva po sodnem nadzoru je namreč splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter je bilo potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je bila poleg tega potrjena s členom 47 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije.
(Glej točko 224.)
14. Zahteva po učinkovitem sodnem nadzoru se nanaša zlasti na vsako odločbo Komisije, s katero se ugotovi in kaznuje kršitev konkurenčnega prava. V skladu s členom 17 Uredbe št. 17 in členom 31 Uredbe št. 1/2003 ima Splošno sodišče neomejeno pristojnost v smislu člena 229 ES glede tožb zoper odločbe, s katerimi Komisija določi globo in lahko naloženo globo prekliče, zniža ali zviša.
V tožbah, ki temeljijo na členu 230 ES, je treba nadzor nad zakonitostjo odločbe Komisije, s katero se pripisuje odgovornost za kršitev konkurenčnega prava fizičnim ali pravnim osebam in se jim zato nalaga globa, šteti za učinkovit sodni nadzor te odločbe. Intenzivnost nadzora, ki ga izvaja sodišče Unije, in s tem učinkovitost tožb, sproženih zoper odločbe, s katerimi Komisija ugotavlja kršitev pravil konkurence in določa globe, sta še okrepljena z neomejeno pristojnostjo Splošnega sodišče na tem področju. Poleg preprostega nadzora nad zakonitostjo, ki omogoča le zavrnitev ničnostnih tožb ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, neomejena pristojnost sodišču Unije omogoča, da ob upoštevanju vseh okoliščin in dejstev spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, tako da na primer spremeni naloženo globo.
(Glej točke od 225 do 227.)
15. Člen 81 ES in po analogiji člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) sta določbi javnega reda, ki sta nepogrešljivi za dosego ciljev, ki jih imata Evropska skupnost in EGP, tako da družbe ne morejo prosto razpolagati z odgovornostjo in sankcijo, ki sta jim bili pripisani zaradi kršitve teh določb.
(Glej točko 229.)
16. Na podlagi člena 5 ES Evropska skupnost deluje v mejah pristojnosti in ciljev, ki jih določa Pogodba. Torej ima le dodeljene pristojnosti.
Kadar Komisija začne postopek zaradi sprejetja odločbe o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, je na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 ali členov 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 edina pristojna za ugotovitev te kršitve in naložitev glob podjetjem, ki so pri njej sodelovala naklepno ali iz malomarnosti. Komisija ne more prenesti pristojnosti, ki so ji dodeljene z navedenimi določbami, na tretjo osebo, ne da bi pri tem kršila načelo dodeljenih pristojnosti.
Ni mogoče šteti, da je Komisija v nekem primeru prenesla del svojih pristojnosti za ugotavljanje in kaznovanje takih kršitev na nacionalno sodišče ali na arbitražo, če je Komisija v odločbi, ki jo je sprejela v tem istem primeru, določila del odgovornosti, ki jo nosi vsaka od dveh družb za sodelovanje zadevnega podjetja pri ugotovljeni kršitvi, in tako tudi njun delež globe, za katere plačilo sta solidarno odgovorni Komisiji.
(Glej točke 233, 234 in 236.)
17. Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je pripravljalni dokument, v katerem je presoja pravnih in dejanskih elementov samo začasna. Komisija zato lahko upošteva oziroma mora upoštevati elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, zlasti da bi zavrgla očitke, ki bi se izkazali za neutemeljene. Če je imela družba, ki je bila kaznovana zaradi kršitev konkurenčnega prava, možnost primerno izraziti svoja stališča glede odločitve Komisije, da pred sprejetjem izpodbijane odločbe v tej odločbi opusti očitek, ki ga je navajala zoper druge družbe in zaradi katerega bi bile te družbe s prvo družbo solidarno odgovorne za sodelovanje istega podjetja pri kršitvi, pravica do obrambe prvega podjetja zaradi neskladja med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo ni bila kršena.
(Glej točke 248, 249 in 262.)
18. Vlogo vodje, ki jo ima v okviru omejevalnega sporazuma eno ali več podjetij, je treba upoštevati pri izračunu globe, saj morajo podjetja, če so imela tako vlogo, v primerjavi z drugimi podjetji nositi posebno odgovornost. Da bi bilo mogoče neko podjetje opredeliti kot vodjo, mora biti ta pomembna gonilna sila omejevalnega sporazuma ali pa mora nositi posebno in posamično odgovornost pri njegovem delovanju. To je tako, kadar je imelo podjetje vlogo vodje pri kršitvi s tem, da je prevzelo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu, kar so naloge, ki mu omogočajo vodilno vlogo pri koordinaciji omejevalnega sporazuma in vsekakor pri njegovem delovanju v praksi, zlasti če je bil ta „evropski tajnik“ kontaktna točka za člane omejevalnega sporazuma in je imel bistveno vlogo pri delovanju omejevalnega sporazuma v praksi, ker je olajšal izmenjavo podatkov znotraj omejevalnega sporazuma, ker je na enem mestu sprejemal, zbiral in si izmenjeval bistvene informacije za delovanje omejevalnega sporazuma z njegovimi člani, zlasti informacije o nekaterih posebej pomembnih projektih, ker je organiziral in opravljal vlogo tajništva na delovnih sestankih in ker je občasno spreminjal oznake, ki so bile namenjene prikritju teh sestankov ali stikov.
(Glej točke 280, 283 in 287.)
19. Na področju konkurence pri dolgotrajni kršitvi, med katero so različna podjetja pod vodstvom različnih družb v natančno določenih obdobjih zaporedoma opravljala vlogo vodje pri kršitvi, načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti zahtevata, da se družbam, ki so vodile eno ali več podjetij, ki so imela, ko so bila pod vodstvom teh družb, vlogo vodje pri kršitvi, naloži različno povečanje osnovnega zneska njihove globe, če so obdobja, v katerih so ta podjetja, ko so bila pod vodstvom teh družb, opravljala to vlogo, bistveno različna. Vloga vodje se nanaša na delovanje omejevalnega sporazuma in je drugače od vloge pobudnika kršitve nujno vezana na obdobje. Zato je treba upoštevati, da je mogoče prvi družbi, ki je vodila eno od podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, pripisati vlogo gonilne sile, ki jo je imelo to podjetje v zvezi z delovanjem omejevalnega sporazuma, za največ nekaj več kot četrtino obdobja, v katerem je trajala kršitev, medtem ko je mogoče drugi družbi, ki je vodila drugo podjetje, ki je sodelovalo pri omejevalnem sporazumu, pripisati vlogo gonilne sile, ki jo je imelo zadnjenavedeno podjetje v zvezi z delovanjem omejevalnega sporazuma, za nekaj manj kot tri četrtine tega obdobja.
Iz tega izhaja, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker je družbam, ki so imele preko podjetij, ki so jih vodile, vlogo vodij pri omejevalnem sporazumu, določila enako povečanje osnovnega zneska globe, čeprav sta bili obdobji, v katerih je zadevno podjetje oziroma sta zadevni podjetji pod vodstvom teh družb opravljali naloge vodje pri omejevalnem sporazumu, bistveno različni.
Nasprotno pa tudi če se domneva, da je Komisija nezakonito uporabila merila za določitev vodje pri kršitvi, ker vloge vodje kljub pomembni vlogi, ki jo je imelo podjetje, ki ga je vodila neka družba, pri omejevalnem sporazumu, ni pripisala tej družbi, pa zaradi te nezakonitosti, ki je bila storjena v korist drugega, ni mogoče ugoditi očitkom, ki se nanašajo na nespoštovanje načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.
(Glej točke 307, 308, 311 in 312.)
20. Neomejena sodna pristojnost, ki jo ima sodišče Unije na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 in člena 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg preprostega nadzora zakonitosti sankcije nadomesti presojo Komisije s svojo in tako prekliče, zmanjša ali poveča naloženo globo ali periodično denarno kazen, kadar presoja o njenem znesku. Pri tej presoji je treba zagotoviti, da je povečanje zaradi vloge vodje pri kršitvi, ki jo je imelo neko podjetje, določeno v višini, ki mu zagotavlja odvračalni učinek.
(Glej točki 318 in 319.)
21. Pri naložitvi glob več družbam zaradi sodelovanja podjetij, ki jih te družbe vodijo, pri kršitvi pravil konkurence in pri določitvi višine glob za posamezno družbo se Komisija ni oddaljila od računske metode, ki je določena v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) ESPJ, ni prekoračila pravnega okvira za sankcije, ki je določen v členu 15 Uredbe št. 17 in v členu 23 Uredbe št. 1/2003, in ni prekršila načela sorazmernosti, ker se je odločila, da se bo načeloma oprla na globalni promet s spornimi projekti, ki ga je vsako od podjetij ustvarilo v zadnjem polnem letu kršitve, da bi ugotovila velikost in gospodarsko moč tega podjetja med trajanjem kršitve. Zlasti je to tako, če Komisija meni, da je treba glede na globalno naravo omejevalnega sporazuma kot osnovo za primerjavo pomembnosti podjetij upoštevati del svetovnega prometa s projekti, ki so predmet omejevalnega sporazuma, ki ga je imelo vsako od podjetij v zadnjem polnem letu, ko je to podjetje sodelovalo pri ugotovljeni kršitvi. Ta osnova za primerjavo verno kaže zmožnost vsakega od podjetij, da resno škodijo drugim gospodarskim subjektom v Evropskem gospodarskem prostoru, in omogoča predstavo o prispevku vsakega k učinkovitosti omejevalnega sporazuma v celoti oziroma o nestabilnosti, ki bi nastala v delovanju omejevalnega sporazuma, če to podjetje v njem ne bi sodelovalo.
(Glej točki 360 in 362.)