SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 3. marca 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg projektov za plinsko izolirane stikalne naprave – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve – Odgovornost za kršitev – Trajanje kršitve – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Obteževalne okoliščine – Vloga vodje – Olajševalne okoliščine – Sodelovanje“
V zadevah T‑117/07 in T‑121/07,
Areva, delniška družba s sedežem v Parizu (Francija),
Areva T & D Holding SA s sedežem v Parizu,
Areva T & D SA s sedežem v Parizu,
Areva T & D AG s sedežem v Oberentfeldnu (Švica),
ki jih zastopata A. Schild in J.-M. Cot, odvetnika,
Alstom, delniška družba s sedežem v Levallois-Perretu (Francija), ki so jo sprva zastopali J. Derenne, odvetnik, W. Broere, solicitor, A. Müller-Rappard in C. Guirado, odvetnika, nato pa J. Derenne in A. Müller-Rappard, odvetnika,
tožeče stranke,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala X. Lewis in F. Arbault, nato X. Lewis ter nazadnje V. Bottka in N. Von Lingen, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 o postopku uporabe člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) in, podredno, za zmanjšanje globe, ki jim je bila naložena,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in S. Soldevila Fragoso, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. marca 2009
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Predmet spora so v bistvu navedbe Komisije Evropskih skupnosti v Odločbi C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 o postopku uporabe člena 81 ES in člena 53 EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Te navedbe se v delu, v katerem jih stranke niso izpodbijale ali veljavno izpodbijale, v tem sporu štejejo za dokazane.
Zadevni izdelek
2 Plinsko izolirane stikalne naprave (v nadaljevanju: GIS) se uporabljajo za nadzor pretoka energije v elektroenergetskih omrežjih. Gre za težko električno napravo, ki se uporablja kot pomembni sestavni del elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ.
3 Razdelilne postaje so pomožni električni postroji, ki pretvarjajo električni tok. Poleg transformatorja so sestavni deli razdelilne postaje sistem za nadzor, releji, akumulatorji, napajalniki in stikalna naprava. Stikalna naprava ščiti transformator pred preobremenitvijo in/ali prekine tok med omrežjem in pokvarjenim transformatorjem.
4 Stikalne naprave so lahko plinsko, zračno ali kombinirano izolirane, kadar združujejo obe prejšnji tehniki. GIS se po vsem svetu prodajajo kot sestavni deli elektrorazdelilnih postaj, izdelanih na ključ, ali kot ločeni deli za vgradnjo v take razdelilne postaje. Njihova cena pomeni približno od 30 do 60 % celotne cene teh razdelilnih postaj.
5 Izpodbijana odločba se nanaša na projekte GIS z napetostjo 72,5 kV ali več (v nadaljevanju: projekti GIS), kar vključuje GIS kot posamične izdelke skupaj z vsemi s tem povezanimi storitvami (prevoz, postavitev, preizkušanje, izolacija ipd.) in na ključ izdelane razdelilne postaje, katerih del je GIS, ki poleg GIS vsebujejo tudi druge sestavne dele razdelilne postaje, kot so transformatorji, ter vse s tem povezane storitve (prevoz, povezava, postavitev, izolacija ipd.).
Zadevna podjetja
6 Družba Alstom (prej imenovana Alsthom), delniška družba po francoskem pravu z upravnim odborom, je matična družba skupine družb (v nadaljevanju: skupina Alstom). Od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 je bila skupina Alstom dejavna na področju prenosa in distribucije elektrike (v nadaljevanju: sektor T & D) in zlasti na področju GIS.
7 Dejavnosti skupine Alstom na področju GIS v Franciji je do leta 1989 opravljala družba Alsthom SA (France), ki je bila takrat preimenovana v GEC Alsthom SA, ta pa je bila v stoodstotni lasti družbe GEC Alsthom NV. Francoske dejavnosti na področju GIS so bile s sporazumom, ki je začel učinkovati 7. decembra 1992, prenesene na družbo Kléber Eylau SA, ki je bila ustanovljena 16. novembra 1992. Družbo Kléber Eylau sta imeli v lasti družbi GEC Alsthom SA (99,76 %) in Étoile Kléber (0,04 %). Junija 1993 se je družba Kléber Eylau preimenovala v GEC Alsthom T & D SA, ta pa se je junija 1998 preimenovala v Alstom T & D SA. Zadnjo je imela v stoodstotni lasti družba Alstom Holdings (France), ki je bila v stoodstotni lasti družbe Alstom.
8 Od januarja 1986, ko je družba Sprecher Energie AG postala hčerinska družba v stoodstotni lasti družbe Alsthom, so dejavnosti na področju GIS v Švici in Franciji potekale vzporedno. Novembra 1993 se je družba Sprecher Energie preimenovala v GEC Alsthom T & D AG, ki se je julija 1997 preimenovala v GEC Alsthom AG, ta pa junija 1998 v Alstom AG (v nadaljevanju: Alstom (Suisse)). Zadnjo je 22. decembra 2000 pridobila družba Alstom Power (Schweiz) AG. Novi subjekt se je imenoval Alstom (Schweiz) AG. Novembra 2002 je bila v okviru skupine Alstom ustanovljena nova pravna oseba, na katero so bile prenesene dejavnosti sektorja T & D v Švici. Ta novi subjekt se je najprej imenoval Alstom (Schweiz) Services AG, potem pa se je preimenoval v Alstom T & D AG.
9 Vse dejavnosti skupine Alstom v sektorju T & D so bile 8. januarja 2004 prenesene na skupino, katere matična družba je Areva, delniška družba po francoskem pravu z upravo in nadzornim svetom (v nadaljevanju: skupina Areva). Od 9. januarja do 11. maja 2004 sta dejavnosti skupine Areva na področju T & D opravljali družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG, hčerinski družbi v stoodstotni lasti družbe Areva T & D Holding SA, ki je bila v stoodstotni lasti družbe Areva (v nadaljevanju skupaj: družbe iz skupine Areva).
Upravni postopek
10 Družba ABB Ltd je 3. marca 2004 Komisijo opozorila na obstoj protikonkurenčnega ravnanja v sektorju GIS in je v skladu z Obvestilom Komisije z dne 19. februarja 2002 o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi) ustno zaprosila za imuniteto pred globami.
11 Ravnanje, ki ga je navedla družba ABB, je vključevalo usklajevanje prodaje projektov GIS na svetovni ravni, kar je zajemalo delitev trgov, dodelitev kvot in ohranitev tržnih deležev posameznega podjetja, dodelitev projektov GIS proizvajalcem, ki so bili za to določeni, manipulacije v postopkih javnega razpisa (manipulacije pri razpisih za zbiranje ponudb), da bi bile pogodbe dodeljene tem proizvajalcem, zapletene mehanizme za določitev cen za projekte GIS, ki niso bili dodeljeni, prekinitve licenčnih pogodb z družbami nečlanicami omejevalnega sporazuma in izmenjavo občutljivih poslovnih informacij na trgu.
12 Ustna prošnja družbe ABB za imuniteto pred globami je bila zlasti 7. maja 2004 dopolnjena z ustnimi informacijami in pisnimi dokazi. Komisija je 25. aprila 2004 družbi ABB odobrila pogojno imuniteto pred globami.
13 Komisija je na podlagi navedb družbe ABB uvedla preiskavo ter 11. in 12. maja 2004 pregledala prostore več družb, ki so bile dejavne v sektorju GIS.
14 Skupina Areva je med 14. in 25. majem 2004 sodelovala s Komisijo in ji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi priskrbela različne pisne dokaze in informacije.
15 Družba ABB je 4. oktobra 2004 odgovorila na zahtevo Komisije za posredovanje informacij.
16 Komisija je 6. februarja 2006 družbi Alstom poslala zahtevo za posredovanje informacij, ta pa je nanjo odgovorila z dopisom z dne 24. februarja 2006.
17 Komisija je 20. aprila 2006 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo poslano družbi Alstom in družbam iz skupine Areva ter družbi ABB, družbama Fuji Electric Holdings Co., Ltd in Fuji Electric Systems Co., Ltd (v nadaljevanju skupaj: družbi iz skupine Fuji), družbama Hitachi in Hitachi Europe Ltd (v nadaljevanju skupaj: družbi iz skupine Hitachi), družbi Japan AE Power Systems Corp. (v nadaljevanju: JAEPS), družbi Mitsubishi Electric System Corp. (v nadaljevanju: Melco), družbi Nuova Magrini Galileo SpA, družbi Schneider Electric SA (v nadaljevanju: Schneider), družbi Siemens AG, družbi Toshiba Corp. ter petim družbam iz skupine, katere matična družba je bila družba VA Technologie AG (v nadaljevanju: skupina VA Tech), vključno z družbo VA Technologie.
18 Družbi Alstom je bilo 5. maja 2006 omogočeno, da pregleda izjave, ki so jih ustno podale druge vpletene družbe.
19 Družba Alstom in družbe iz skupine Areva so 30. junija 2006, v roku, ki jim je bil določen, Komisiji v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sporočile svoja stališča. Družba Alstom je v prilogi k svojemu odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah predložila več internih dokumentov skupine Alstom, za katere je zahtevala, da se v razmerju do vseh tretjih oseb, razen do Komisije, obravnavajo kot zaupni. Tudi družba ABB, družbi iz skupine Fuji, družbi Hitachi in JAEPS ter družbe Melco, Schneider, Siemens AG Österreich, Siemens in Toshiba so v roku, ki jim je bil določen, pisno odgovorile na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
20 Družbi iz skupine Fuji sta sodelovali s Komisijo tako, da sta ji z dopisom z dne 12. julija 2006 na podlagi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah poslali različne pisne dokaze in informacije.
21 Družba ABB je 14. julija 2006 Komisiji poslala „dodatek k odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah“.
22 Komisija je 18. in 19. julija 2006 zaslišala družbe, na katere je bilo naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
23 Komisija je 25. avgusta 2006 strankam v postopku, da bi jim omogočila, da se o njih izjavijo, omogočila vpogled v izvlečke iz nezaupne različice odgovora družb iz skupine Fuji na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v dokumente, ki sta jih družbi iz skupine Fuji poslali 12. julija 2006 na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej točko 20 zgoraj), v dodatek k odgovoru družbe ABB na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in v druge dokumente. Družba Alstom je svoja stališča do teh dokumentov predložila 15. septembra 2006, zraven pa izjavo gospoda S., ki naj bi bil neposredno seznanjen s spornimi dejstvi.
24 Komisija je 20. septembra 2006 družbam iz skupine Areva poslala zahtevo za posredovanje informacij, na katero so te družbe 6. oktobra 2006 odgovorile tako, da so predložile številne dokumente v zvezi z reorganizacijo dejavnosti v sektorju T & D skupine Alstom, da bi pojasnile prenos med skupinama, ki je naveden v točki 9 zgoraj.
25 Komisija je 14. novembra 2006 družbi Alstom v angleščini sporočila svoje stališče glede dodatnih dokumentov, ki so omenjeni v točki 23 zgoraj, 22. novembra 2006, potem ko je ta družba 17. novembra 2006 za to zaprosila, pa ji je poslala to stališče še v francoščini. Družba Alstom je 27. novembra 2006 sporočila svoja stališča glede tega stališča Komisije.
26 Družba Alstom je 4. decembra 2006 Komisiji poslala dopis v zvezi z določitvijo pravnih oseb, na katere se nanašajo sporna dejstva. Ta dopis je vseboval zlasti številne sheme, ki so ponazarjale različne projekte, s katerimi je bilo izvedeno prestrukturiranje dejavnosti sektorja T & D skupine Alstom.
Izpodbijana odločba
27 Komisija je 24. januarja 2007 sprejela izpodbijano odločbo, katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu z dne 10. januarja 2008 (UL C 5, str. 7). Družbi Alstom in družbam iz skupine Areva je bila vročena 8. februarja 2007.
28 Izpodbijana odločba je bila naslovljena na družbe iz skupine Areva, poleg tega pa tudi na družbo ABB, na družbi iz skupine Fuji, na družbi iz skupine Hitachi ter na družbe JAEPS, Melco, Nuova Magrini Galileo, Schneider, Siemens, Siemens AG Österreich, Siemens Transmission & Distribution Ltd (v nadaljevanju: Reyrolle), Siemens Transmission & Distribution SA, Toshiba in VA Tech Transmission & Distribution GmbH & Co. KEG.
29 V točkah od 113 do 123 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da so različna podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, dodeljevanje projektov GIS po dogovorjenih pravilih razen na nekaterih trgih usklajevala po vsem svetu, zlasti zato, da bi obdržala kvote, ki so pretežno odražale njihove na podlagi preteklih obdobij ocenjene tržne deleže. Pojasnila je, da je bila dodelitev projektov opravljena na podlagi skupne „japonske“ in skupne „evropske“ kvote, ki ju je bilo treba nato razdeliti med japonske in evropske proizvajalce. Sporazum, ki je bil podpisan 15. aprila 1998 na Dunaju (v nadaljevanju: sporazum GQ), je postavil pravila, ki so omogočala dodelitev projektov GIS japonskim ali evropskim proizvajalcem in upoštevanje njihove vrednosti pri ustrezni kvoti. Poleg tega je Komisija v točkah od 124 do 132 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da so različna podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, sklenila nezapisan dogovor (v nadaljevanju: skupni dogovor), v skladu s katerim so bili projekti GIS na Japonskem na eni strani in v državah evropskih članic kartela na drugi strani, ki so bile skupaj določene kot „matične države“ za projekte GIS, rezervirani za japonske oziroma evropske članice omejevalnega sporazuma. Informacije o projektih GIS v „matičnih državah“ se med tema skupinama niso izmenjevale, prav tako se ti projekti niso upoštevali pri kvotah teh skupin.
30 Sporazum GQ je vseboval tudi pravila v zvezi z izmenjavo informacij, ki so bile potrebne za delovanje kartela, med tema skupinama proizvajalcev, za kar sta skrbela zlasti tajnika teh skupin, v zvezi z manipulacijami pri zadevnih razpisih za zbiranje ponudb in v zvezi z določitvijo cen za projekte GIS, katerih dodelitev ni bila mogoča. V skladu s prilogo 2 k sporazumu GQ se je ta uporabljal za ves svet, razen za Združene države Amerike, Kanado, Japonsko in 17 držav Zahodne Evrope. Poleg tega so bili na podlagi skupnega dogovora projekti GIS v evropskih državah, ki niso bile „matične države“, rezervirani za evropsko skupino, ker so se japonski proizvajalci zavezali, da ne bodo dajali ponudb za projekte GIS v Evropi.
31 Po navedbah Komisije je bila razdelitev projektov GIS med evropske proizvajalce urejena v sporazumu, ki je bil podpisan na Dunaju 15. aprila 1988, z naslovom „E-Group Operation Agreement for GQ-Agreement“ (sporazum skupine E za izvajanje sporazuma GQ) (v nadaljevanju: sporazum EQ). Komisija je navedla, da so za dodeljevanje projektov GIS v Evropi veljala enaka pravila in postopki kot za dodeljevanje projektov GIS v drugih državah. Zlasti naj bi tudi za projekte GIS v Evropi veljala dolžnost obveščanja, treba naj bi jih bilo navesti na seznamu, dodeliti, se o njih dogovoriti ali jim določiti najnižjo ceno.
32 V točki 142 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da so bili v sporazumih GQ in EQ zaradi organizacije in delovanja omejevalnega sporazuma, različni člani omejevalnega sporazuma označeni z oznako, ki je bila za evropske člane sestavljena iz dveh cifer in za japonske člane iz črk. Prvotne oznake so bile po juliju 2002 nadomeščene s številkami.
33 Komisija je v členu 1(b) izpodbijane odločbe ugotovila, da je družba Alstom kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP) s tem, da je od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 sodelovala pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih v sektorju projektov GIS v EGP. V členu 1(c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbe je to dvojno kršitev ugotovila tudi pri družbah Areva in Areva T & D Holding za obdobje od 9. januarja do 11. maja 2004, Areva T & D AG za obdobje od 22. decembra 2003 do 11. maja 2004 ter Areva T & D SA za obdobje od 7. decembra 1992 do 11. maja 2004.
34 Za kršitvi, ki sta bili ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe, je bila družbi Alstom v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe naložena globa 11.475.000 EUR, za plačilo katere je bila odgovorna individualno, ter globa 53.550.000 EUR, za plačilo katere je bila ta družba odgovorna solidarno z družbo Areva T & D SA.
35 Za kršitvi, ki sta bili ugotovljeni v členu 1 izpodbijane odločbe, je bila družbi Areva T & D SA v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložena globa 53.550.000 EUR, za plačilo katere je bila odgovorna solidarno z družbo Alstom, za plačilo 25.500.000 EUR od tega zneska pa je bila ta družba odgovorna solidarno z družbami Areva, Areva T & D Holding in Areva T & D AG.
Postopek in predlogi strank
36 Družbe iz skupine Areva in družba Alstom so 18. aprila 2007 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbi, ki sta bili evidentirani pod opravilnima številkama T‑117/07 in T‑121/07.
37 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da v zadevah T-117/07 in T-121/07 začne ustni postopek.
38 Ko so se stranke opredelile do tega vprašanja, je predsednik drugega senata Splošnega sodišča s sklepom z dne 12. marca 2009 v skladu s členom 50 Poslovnika Splošnega sodišča zadevi T-117/07 in T-121/07 združil za ustni postopek. Poleg tega je odobril zaupno obravnavanje dokumentov, ki so bili priloženi odgovoru družbe Alstom na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (glej točko 19 zgoraj) in vloženi v spis zadeve T‑121/07.
39 Stranke so na obravnavi 24. marca 2009 podale stališča in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča. Tožeče stranke so potrdile, da je treba za njihove tožbene razloge oziroma očitke, ki se nanašajo na kršitev člena 81 ES, šteti, da se nanašajo tudi na člen 53 Sporazuma EGP. Komisija je zavzela stališče, da se pri solidarni odgovornosti za kršitve konkurenčnega prava, kadar izrek odločbe, s katero je ugotovljena ta odgovornost, ničesar ne določa, domneva, da gre za odgovornost po enakih delih. Tožeče stranke so ugovarjale veljavnosti te domneve. Komisija je nazadnje potrdila, da je pri presoji vloge vodje pri kršitvi konkurenčnega prava treba glede na njihovo težo upoštevati vsa merila, vključno s trajanjem vloge vodje in intenzivnostjo njenega izvajanja. Ta stališča so bila vnesena v zapisnik obravnave. V svojih končnih stališčih so družbe iz skupine Areva omenile vsebinsko napako Komisije, ki je menila, da je Areva T & D AG ista družba kot Alstom T & D in da se je spremenila le firma te družbe.
40 Z dopisoma, ki sta bila v sodnem tajništvu vložena 29. in 30. aprila 2009, so družba Alstom in družbe iz skupine Areva sporočile nekatere pripombe na zapisnik obravnave v zvezi z odgovori, ki jih je Komisija podala na vprašanja Splošnega sodišča o institutu solidarne odgovornosti za kršitve konkurenčnega prava.
41 Postopek je bil s sklepom Splošnega sodišča z dne 3. junija 2009 ponovno odprt. Predsednica drugega senata Splošnega sodišča je na podlagi člena 7(2) Navodil sodnemu tajniku Splošnega sodišča odločila, da se dopisa, ki sta bila vložena 29. in 30. aprila 2009, vložita v spis.
42 Z dopisom, ki je bil v vpisnik sodnega tajništva Splošnega sodišča vpisan 18. junija 2009, je Komisija odgovorila na navedbe iz omenjenih dopisov. Pri tem je navedla, da kadar več družbam naloži globo, ki jo je treba plačati solidarno, ne da bi kar koli pojasnila ali navedla v izreku odločbe, to pomeni, da ni nameravala urediti vprašanja razdelitve plačila globe med različne sodolžnike.
43 Predsednica drugega senata Splošnega sodišča je, potem ko je preverila vsebino ustnih odgovorov Komisije na obravnavi, z odločbo z dne 1. julija 2009 zavrnila predloga za spremembo zapisnika te obravnave.
44 Družba Alstom Splošnemu sodišču predlaga:
– naj člena 1(b) ter 2(b) in (c) izpodbijane odločbe razglasi za nična;
– podredno, naj bistveno zmanjša globo, ki ji je bila naložena v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe;
– naj Komisiji naloži plačilo stroškov.
45 Družbe iz skupine Areva Splošnemu sodišču predlagajo:
– naj člen 1 izpodbijane odločbe razglasi za ničen v delu, v katerem je družbama Areva T & D SA in Alstom pripisana solidarna odgovornost za kršitev v obdobju od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, in v delu, v katerem je tema družbama pripisana solidarna odgovornost za kršitev v obdobju od 9. januarja do 11. maja 2004;
– podredno, naj odpravi ali bistveno zmanjša globo, ki je bila omenjenima družbama naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe;
– naj Komisiji naloži plačilo stroškov.
46 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbi zavrne kot neutemeljeni;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
Pravo
47 Ker imata obravnavani zadevi isti predmet in so se stranke do tega opredelile, Splošno sodišče meni, da jih je treba na podlagi člena 50 Poslovnika zaradi izdaje skupne odločbe združiti.
48 Tožbi se nanašata na razglasitev ničnosti člena 1(b), (c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbe (kot glavni zahtevek), na razglasitev ničnosti člena 2(b) in (c) izpodbijane odločbe (kot glavni zahtevek ali podredno) in na spremembo člena 2(b) in (c) izpodbijane odločbe (podredno).
49 Najprej je treba preizkusiti predloge za razglasitev ničnosti člena 1 (b), (c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbe. Nato bodo preizkušeni, kolikor je to potrebno, predlogi za razglasitev ničnosti člena 2(b) in (c) izpodbijane odločbe. Nazadnje bodo po potrebi preizkušeni predlogi za spremembo člena 2(b) in (c) izpodbijane odločbe.
50 V podporo svojim predlogom v zadevi T-117/07 družbe iz skupine Areva navajajo sedem tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev pravil o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki izhajajo iz člena 81(1) ES in iz člena 53(1) Sporazuma EGP, ter na kršitev splošnih načel pravne varnosti in prepovedi retroaktivnosti. Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev pravil o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki izhajajo iz člena 81(1) ES in iz člena 53(1) Sporazuma EGP. Četrti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev pravil o pripisovanju odgovornosti za kršitve in o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP, na kršitev člena 7 ES in na kršitev splošnih načel enakega obravnavanja, pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP. Šesti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev člena 23(2)(a) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL L 1, str. 1), na kršitev točke 2 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [PJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice), na napako pri presoji in na kršitev splošnih načel enakega obravnavanja in sorazmernosti. Nazadnje, sedmi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napako pri presoji ter na kršitev člena 81 ES, člena 53(1) Sporazuma EGP in obvestila o ugodni obravnavi.
51 V podporo svojim predlogom v zadevi T-121/07 družba Alstom navaja osem tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in iz člena 53 Sporazuma EGP, na kršitev splošnih načel pravne varnosti in individualizacije kazenskih sankcij in na kršitev obveznosti obrazložitve. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, ki izhaja iz člena 253 ES. Četrti tožbeni razlog se kot glavni zahtevek nanaša na kršitev pravil o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki izhajajo iz člena 81 ES in iz člena 53 Sporazuma EGP, in na napačno uporabo prava ter podredno na kršitev člena 25 Uredbe št. 1/2003. Peti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napako pri presoji, na kršitev smernic, na kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti ter na kršitev obveznosti obrazložitve. Šesti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev pravil o dokazovanju nadaljevane kršitve, ki izhajajo iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in iz člena 15(2) Uredbe št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES], kakor je bila spremenjena (UL 1962, 13, str. 204), ter na kršitev načela pravne varnosti. Sedmi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in člena 27(1) Uredbe št. 1/2003. Osmi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev smernic in podredno na kršitev načela sorazmernosti.
52 Kjer se nekateri od navedenih tožbenih razlogov prekrivajo, so zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti obravnavani skupaj.
Predlogi za razglasitev ničnosti člena 1(b), (c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbe
53 S tožbenimi razlogi oziroma očitki, ki se nanašajo na člen 1(b), (c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbe, se izpodbija ugotovitev Komisije, da so družbe iz skupine Areva in družba Alstom s tem, da so v obdobjih, ki so omenjena v tem členu, sodelovale pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih v EGP, kršile člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP (glej točko 33 zgoraj).
54 Predlogi za razglasitev ničnosti člena 1(c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbe so v zadevi T-117/07 podprti s tožbenimi razlogi oziroma očitki, navedenimi v tožbi, s katerimi se izpodbija presoja Komisije, da so družbe Areva T & D SA za obdobje od 7. decembra 1992 do 11. maja 2004, Areva T & D AG za obdobje od 22. decembra 2003 do 11. maja 2004 ter Areva in Areva T & D Holding SA za obdobje od 9. januarja do 11. maja 2004 osebno odgovorne za sodelovanje svojih organizacijskih enot, ki so bile dejavne na področju GIS, ali hčerinskih družb pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih v EGP (drugi, tretji, četrti in peti tožbeni razlog), ali pa se sklicujejo na bistveno kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na to presojo (prvi tožbeni razlog).
55 Predlogi za razglasitev ničnosti člena 1(b) izpodbijane odločbe so v zadevi T‑121/07 podprti s tožbenimi razlogi oziroma očitki, navedenimi v tožbi, s katerimi se izpodbija presoja Komisije, da je družba Alstom osebno odgovorna za sodelovanje svoje organizacijske enote, ki je bila dejavna na področju GIS, in svojih hčerinskih družb pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih v EGP od 15. aprila 1998 do 8. januarja 2004 (četrti in šesti tožbeni razlog), ali pa se opirajo na bistveno kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na to presojo (tretji in sedmi tožbeni razlog).
Uvodne ugotovitve
56 Iz tožbenih razlogov oziroma očitkov, ki so navedeni v tožbah, je razvidno, da družbe iz skupine Areva na eni strani in družba Alstom na drugi strani glede odgovornosti za kršitev za celotno obdobje od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004 oziroma za del tega obdobja zastopajo popolnoma nasprotni stališči.
57 Družba Alstom v bistvu trdi, da je bila osebna odgovornost, ki ji je bila za obdobje od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 pripisana zaradi sodelovanja njene organizacijske enote, ki je bila dejavna na področju GIS, pri kršitvi po tem, ko je njena skupina prestrukturirala dejavnosti v sektorju T & D, prenesena na družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG. Poleg tega trdi, da ji za obdobji od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004 zaradi sodelovanja omenjenih hčerinskih družb pri kršitvi ni mogoče pripisati osebne odgovornosti, saj družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, na kateri so bile te dejavnosti prenesene, svoje ravnanje na trgu določata samostojno. Nazadnje družba Alstom trdi, da je bila osebna odgovornost, ki ji je bila za obdobje od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 pripisana zaradi sodelovanja njene organizacijske enote, ki je bila dejavna na področju GIS, družbe Alstom T & D SA in družbe Alstom T & D AG pri kršitvi, skupaj s to organizacijsko enoto in omenjenima hčerinskima družbama (ki sta nato postali Areva T & D SA in Areva T & D AG) prenesena na družbe iz skupine Areva, v okviru projekta prenosa dejavnosti v sektorju T & D med skupinama.
58 Družbe iz skupine Areva trdijo nasprotno, da jim ni mogoče naložiti nobene osebne odgovornosti za sodelovanje družb iz skupine Alstom pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004, saj je ravnanje družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, na kateri so bile prenesene dejavnosti na področju GIS, določala družba Alstom. Poleg tega družbi Areva in Areva T & D Holding SA trdita, da jima ni mogoče naložiti nobene osebne odgovornosti za sodelovanje njunih hčerinskih družb pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004, ker sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG, na kateri so bile omenjene dejavnosti prenesene, svoje ravnanje na trgu določali samostojno.
59 Treba je ugotoviti, da se tožeče stranke v svojih dokumentih opirajo na dejstvo, da sta Areva T & D SA in Areva T & D AG le novi firmi, ki sta ju družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG dobili po prenosu na skupino Areva 8. januarja 2004. V zvezi s tem trditev, ki so jih družbe iz skupine Areva navedle v svojih končnih stališčih na obravnavi, da je Komisija naredila vsebinsko napako, ker je menila, da je bila Areva T & D AG ista družba kot Alstom T & D AG, ni mogoče upoštevati. Ker se namreč te trditve nanašajo na tožbeni razlog, da je v izpodbijani odločbi v zvezi s tem napačno ugotovljeno dejansko stanje, je treba spomniti, da v skladu s členom 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika navajanje novih tožbenih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Ker v obravnavanem primeru družbe iz skupine Areva niso navedle bistvenih dejanskih okoliščin, ki bi utemeljile njihov novi tožbeni razlog, niti niso, a fortiori, trdile, da so se te okoliščine pojavile med postopkom, je treba njihove zgoraj omenjene navedbe zavreči kot nedopustne. Zato je treba šteti, da v zadevah T‑117/07 in T‑121/07 firmi Alstom T & D AG in Areva T & D AG označujeta isto družbo.
Prenos osebne odgovornosti, ki je bila družbi Alstom zaradi sodelovanja njene organizacijske enote, ki je bila dejavna na področju GIS, pri kršitvi pripisana za obdobje od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992
– Trditve strank
60 Družba Alstom v drugem delu četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo prava, Komisiji očita, da v izpodbijani odločbi osebne odgovornosti, ki ji je bila pripisana za obdobje od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 zaradi sodelovanja dela njenega „sektorja T & D“ pri kršitvi, ni prenesla na družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG.
61 Družba Alstom meni, da je Komisija napačno uporabila pravila o pripisovanju odgovornosti iz člena 81 ES in iz člena 53 Sporazuma EGP, ker glede razmerja z njenima prejšnjima hčerinskima družbama, ki sta bili dejavni v sektorju T & D, ni uporabila merila „gospodarske kontinuitete“, ki izhaja iz sodne prakse (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 356 do 359, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Jungbunzlauer proti Komisiji, T‑43/02, ZOdl., str. II‑3435, točka 132), in ker jo je štela za osebno odgovorno za sodelovanje dela njenega „sektorja T & D“ pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, ne da bi upoštevala, da je to podjetje po prestrukturiranju skupine Alstom preneslo svoje prejšnje hčerinske družbe, ki so bile dejavne v sektorju T & D. V bistvu meni, da čeprav „sektor T & D“ skupine Alstom pred ustanovitvijo hčerinske družbe, ki je bila posebej odgovorna za ta sektor zunaj Švice, to je družbe Kléber Eylau (ki se je pozneje imenovala Alstom T & D SA in nato Areva T & D SA), 7. decembra 1992 ni imel pravne osebnosti, pa je ta ustanovitev Komisiji omogočila, da bi ob sprejetju izpodbijane odločbe določila pravno osebo, na katero je bilo podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, preneseno in bi ji lahko zaradi tega pripisala odgovornost za kršitev. Podobno rešitev bi bilo mogoče uporabiti glede prenosa dejavnosti skupine Alstom v sektorju T & D v Švici 22. decembra 2003 na družbo Alstom (Schweiz) Services AG (ki se je pozneje imenovala Alstom T & D AG in nato Areva T & D AG).
62 Komisija trditve družbe Alstom zavrača in predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
63 V konkurenčnem pravu je treba pojem podjetja razumeti, kot da označuje gospodarsko enoto z vidika predmeta zadevne kršitve (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm Gerätebau, 170/83, Recueil, str. 2999, točka 11, ter sodbi Splošnega sodišča z dne 29. junija 2000 v zadevi DSG proti Komisiji, T‑234/95, Recueil, str. II‑2603, točka 124, in z dne 15. septembra 2005 v zadevi DaimlerChrysler proti Komisiji, T‑325/01, ZOdl., str. II‑3319, točka 85). Naslovniki člena 81(1) ES, ki podjetjem prepoveduje zlasti sklepanje sporazumov ali sodelovanje pri usklajenih ravnanjih, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, so gospodarske enote, ki so vsaka zase enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki trajno sledi določenemu gospodarskemu cilju, in so lahko soudeležene pri kršitvi iz te določbe (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji, T‑6/89, Recueil, str. II‑1623, točka 235, in z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757, točka 311).
64 Za njihovo uporabo in izvršitev je treba odločbe, sprejete na podlagi člena 81 ES, nasloviti na subjekte, ki imajo pravno osebnost (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, imenovana „PVC II“, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 978, in z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točka 59). Tako mora Komisija, ko sprejme odločbo na podlagi člena 81(1) ES, v njej določiti fizične ali pravne osebe, ki jim je mogoče pripisati odgovornost za ravnanje zadevnega podjetja in jih je mogoče zaradi tega kaznovati ter nanje nasloviti odločbo (glej v tem smislu zgoraj v točki 63 navedeno sodbo Hydrotherm Gerätebau, točka 11).
65 V skladu z načelom osebne odgovornosti (sodbe Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi ICI proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točke od 131 do 141; z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 78, in z dne 11. decembra 2007 v zadevi ETI in drugi, C‑280/06, ZOdl., str. I‑10893, točka 39; glej tudi sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott k zgoraj navedeni sodbi ETI in drugi, ZOdl., str. I‑10892, točka 71 in naslednje), po katerem lahko neka oseba odgovarja le za svoja dejanja (sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Cosmasa k zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Anic Partecipazioni, Recueil, str. I‑4130, točka 74), mora načeloma oseba, ki je zadevno podjetje vodila takrat, ko je to podjetje sodelovalo pri kršitvi, za to kršitev odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje tega podjetja odgovorna druga oseba ali je takrat to podjetje vodila druga oseba (sodbi Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101, točka 27, in v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925, točka 37; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Cascades proti Komisiji, C‑279/98 P, Recueil, str. I‑9693, točka 79).
66 V nekaterih izjemnih okoliščinah sodna praksa priznava, da je mogoče od načela osebne odgovornosti odstopiti, tako da se uporabi merilo „gospodarske kontinuitete“, v skladu s katerim je mogoče kršitev pravil konkurence naložiti ekonomskemu nasledniku pravne osebe, ki je kršitev storila, celo če ta pravna oseba ob sprejetju odločbe o ugotovitvi te kršitve ni prenehala obstajati, zato da spremembe, zlasti pravne oblike zadevnih družb, ne bi vplivale na polni učinek teh pravil (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točki 105 in 106).
67 V zgoraj v točki 61 navedeni sodbi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji (točke od 356 do 359) je Sodišče presodilo, da Splošno sodišče ni storilo napake, ko je štelo, da je Komisija pri prenosu podjetja med skupinama prevzemno družbo pravilno štela za odgovorno za kršitev, ki jo je storilo to podjetje pred prenosom, in to čeprav je prenosna družba še naprej pravno obstajala. Sodišče je odmik od rešitve, ki je vsebovana v točki 145 sodbe Komisija proti Anic Partecipazioni, navedene zgoraj v točki 65, v skladu s katero se merilo „gospodarske kontinuitete“ uporablja, le če je pravna oseba, ki je odgovorna za upravljanje podjetja, prenehala pravno obstajati po tem, ko je bila kršitev storjena, utemeljilo s tem, da je prenosna družba na prevzemno družbo prenesla vse svoje gospodarske dejavnosti, vendar je ohranila strukturno povezavo s to družbo, v kateri je imela 50-odstotno lastništvo delnic.
68 V zgoraj v točki 61 navedeni sodbi Jungbunzlauer proti Komisiji (točki 132 in 133) je Splošno sodišče s sklicevanjem na zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji presodilo, da dejstvo, da družba še naprej obstaja kot pravni subjekt, z vidika konkurenčnega prava ne izključuje možnosti, da se del dejavnosti te družbe, ki v smislu konkurenčnega prava pomenijo podjetje, prenese na drugo družbo, ki postane odgovorna za dejanja tega podjetja. Zato je Splošno sodišče presodilo, da Komisija ni storila napake, ko je pri prenosu podjetja med skupinama menila, da je kršitev, ki jo je to podjetje storilo pred prenosom, treba naložiti prevzemni družbi, čeprav je prenosna družba pravno še naprej obstajala. V obravnavanem primeru je prenosna družba, čeprav je ohranila proizvodnjo, ki je bila vezana na to podjetje, na prevzemno družbo prenesla upravljanje in vodenje tega podjetja, zaradi česar je mogoče to družbo šteti za ekonomsko naslednico prenosne družbe.
69 V točkah od 38 do 42 sodbe ETI in drugi, navedene zgoraj v točki 65, je Sodišče merilo „gospodarske kontinuitete“ utemeljilo s tem, da je treba zagotoviti, da imajo sankcije za kršitve konkurenčnega prava odvračalen učinek. S sklicevanjem na zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, je Sodišče v točkah od 48 do 51 navedlo, da je tako sankcioniranje dopustno in ni v nasprotju z načelom osebne odgovornosti, čeprav subjekt, ki je storil kršitev, še vedno obstaja, ko je subjekt, na katerega je prenesel svoje gospodarske dejavnosti, kaznovan, če sta bila ta subjekta pod nadzorom iste osebe in sta glede na tesne vezi, ki ju povezujejo na gospodarskem in organizacijskem področju, uporabljala v glavnem iste gospodarske smernice. Sodišče je presodilo, da je treba člen 81 ES in naslednje razlagati tako, da je v primeru subjektov, ki sta odvisna od istega javnega organa, lahko – kadar je ravnanje, ki pomeni kršitev pravil o konkurenci, začel prvi subjekt, drugi subjekt, ki je nasledil prvega, ki ni prenehal obstajati, pa je to ravnanje nadaljeval do konca – ta drugi subjekt sankcioniran za kršitev v celoti, če se dokaže, da sta bila ta subjekta pod nadzorom tega javnega organa.
70 Po analogiji se omenjena sodna praksa uporablja tudi za razlago člena 53(1) Sporazuma EGP.
71 V obravnavanem primeru je treba najprej v smislu konkurenčnega prava opredeliti „podjetje“, ki je sodelovalo pri kršitvi, ki je bila v členu 1(b) izpodbijane odločbe pripisana družbi Alstom. Iz navedb v točkah od 5 do 87 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na „zadevni sektor v postopku“, in iz točk od 16 do 22 izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na „zadevna podjetja v postopku“, je razvidno, da je zadevno podjetje enotna organizacija osebnih, opredmetenih in neopredmetenih elementov, ki je najprej v okviru skupine Alstom in po prenosu med skupinama 8. januarja 2004 (glej točko 9 zgoraj) v okviru skupine Areva opravljala dejavnosti na področju GIS (v nadaljevanju: zadevno podjetje). Zato družba Alstom napačno trdi, da je zadevno podjetje „sektor T & D“ skupine Alstom, ali širše, skupek elementov, ki so v času dejanskega stanja prispevali k dejavnosti tega sektorja.
72 Poleg tega iz točk 357 in 358 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija, da bi družbi Alstom pripisala sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi za obdobje od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, navedla, da je pred 7. decembrom 1992 dejavnosti na področju GIS v okviru skupine Alstom neposredno izvajala družba Alsthom SA, nato GEC Alsthom SA, ne pa predhodnici družb Areva T & D SA in Areva T & D AG. Prav tako je navedla, da je dejavnosti skupine Alstom v sektorju T & D v Švici izvajala družba Sprecher Energie (ki jo je družba Alsthom SA pridobila januarja 1986), ki je postala Alstom AG (Suisse). Potem ko je Komisija ugotovila, da so zadevne pravne osebe v okviru skupine Alstom pod novimi imeni še vedno obstajale, je štela, da je družba Alstom kot matična družba s stoodstotnim lastništvom teh različnih subjektov ostala odgovorna za njihove dejavnosti pred ustanovitvijo predhodnic družb Areva T & D SA in Areva T & D AG. Iz tega je Komisija sklepala, da se družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG kot pravni in ekonomski naslednici ne smeta šteti za odgovorni za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi v zadevnem obdobju, čeprav so bile dejavnosti sektorja T & D skupine Alstom nato prenesene na njuni predhodnici.
73 Družba Alstom ni navedla nobenega posebnega tožbenega razloga ali očitka, ki bi se nanašal na razloge, iz katerih ji je v izpodbijani odločbi pripisano sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, ker je v času dejanskega stanja vodila to podjetje prek hčerinskih družb, ki so bile v njeni popolni ali skoraj popolni lasti. Omejila se je na namreč na trditev, da bi bilo treba odgovornost, ki ji je bila v zvezi s tem pripisana, po načelu „gospodarske kontinuitete“ iz zgoraj v točki 61 navedenih sodb Aalborg Portland in drugi proti Komisiji ter Jungbunzlauer proti Komisiji prenesti na družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG.
74 Najprej je treba pojasniti, da za točko 339 obrazložitve izpodbijane odločbe, na katero se sklicuje v točki 357 obrazložitve, ni mogoče šteti, da podpira odločitev Komisije, da na družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG ne prenese odgovornosti za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992. Točka 339 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč obravnava možnost prenosa odgovornosti med družbami znotraj iste skupine na podlagi merila „gospodarske kontinuitete“ v skladu z načeli iz točk od 356 do 359 sodbe Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, navedene zgoraj v točki 61, in iz točke 132 sodbe Jungbunzlauer proti Komisiji, navedene zgoraj v točki 61. V njej Komisija navaja, da dejstvo, da neka družba, potem ko je prenesla del svojih dejavnosti na drugo družbo v isti skupini, ohrani svojo pravno osebnost, ne preprečuje tega, da bi drugo družbo šteli za odgovorno za kršitve, ki jih je storila prva. Iz tega izhaja, da sklicevanja na točko 339 obrazložitve izpodbijane odločbe iz točke 357 obrazložitve ni mogoče upoštevati pri presoji utemeljenosti neprenosa odgovornosti za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 na družbi T & D SA in Areva T & D AG.
75 Komisija je v odgovoru na tožbo v zadevi T-121/07 navedla, da se je v izpodbijani odločbi držala pravil, ki izhajajo iz načela osebne odgovornosti (glej točko 65 zgoraj). Iz točk 357 in 358 obrazložitve izpodbijane odločbe, katerih vsebina je povzeta v točki 72 zgoraj, namreč izhaja, da je sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 družbi Alstom pripisano zato, ker je v času dejanskega stanja vodila to podjetje prek hčerinskih družb, ki so bile v njeni popolni ali skoraj popolni lasti in so bile še vedno v skupini Alstom.
76 Zato je treba na vprašanje, ali je treba, kot trdi družba Alstom, odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 prenesti na družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG, ker sta družba GEC Alsthom SA 7. decembra 1992 in družba Alstom AG (Suisse) 22. decembra 2003 zadevno podjetje prenesli na njuni pravni predhodnici, to je na družbo Kléber Eylau oziroma na družbo Alstom (Schweiz) Services.
77 Glede tega je treba spomniti, da bi upoštevanje stališča, ki ga zastopa družba Alstom, pomenilo, da bi družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG odgovarjali za kršitev, za katero sta osebno odgovorni družbi GEC Alsthom SA in Alstom AG (Suisse), ki sta bili znotraj skupine Alstom v času dejanskega stanja hčerinski družbi v izključni ali skoraj izključni lasti družbe Alstom ali njenih predhodnic.
78 Vendar bi bilo mogoče v takem položaju merilo „gospodarske kontinuitete“ uporabiti le, če za poslovanje zadevnega podjetja ali njegovo vodenje po prestrukturiranju skupine Alstom 7. decembra 1992 in 22. decembra 2003 ne bi bila več odgovorna družba Alstom. Če, nasprotno, družba Alstom do prenosa med skupinama 8. januarja 2004 nikoli ne bi prenehala voditi zadevno podjetje prek hčerinskih družb, ki so bile v njeni popolni ali skoraj popolni lasti, bi ostala osebno odgovorna za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, Komisija pa zato, ker za razmerja med družbo Alstom in njenimi hčerinskimi družbami, ki so bile dejavne v sektorju T & D glede na zgoraj omenjeno prestrukturiranje znotraj skupine, ni uporabila merila „gospodarske kontinuitete“, ne bi napačno uporabila prava (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca J. Mischoja k zgoraj v točki 65 navedeni sodbi SCA Holding proti Komisiji, Recueil, str. I-10104, točka 26).
79 Iz zgoraj navedenih razlogov je pred odločitvijo o tem očitku smiselno odgovoriti na tožbene razloge ali očitke zoper naložitev odgovornosti družbi Alstom kot matični družbi, ki je bila stoodstotna lastnica družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 v členu 1(b) izpodbijane odločbe.
Osebna odgovornost družbe Alstom kot matične družbe, ki je bila stoodstotna lastnica družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004
– Trditve strank
80 Družba Alstom v prvem delu četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev pravil o pripisovanju odgovornosti za kršitve iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, Komisiji očita, da ji je v izpodbijani odločbi kot matični družbi, ki je bila stoodstotna lastnica družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, pripisala odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004.
81 V tretjem tožbenem razlogu družba Alstom Komisiji očita, da je kršila člen 253 ES, ker glede na informacije, ki jih je predložila v upravnem postopku, ni pravno zadostno utemeljila, da ji je kot matični družbi, ki je bila stoodstotna lastnica družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, treba pripisati odgovornost za kršitev. Na obravnavi se je glede tega sklicevala tudi na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in načela enakosti strank v postopku pred sodiščem Unije.
82 V sedmem tožbenem razlogu družba Alstom trdi, da sta bila kršena načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 27(1) Uredbe št. 1/2003, ker je Komisija, da bi ji kot matični družbi, ki je bila stoodstotna lastnica družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, pripisala odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, zoper njo v izpodbijani odločbi uporabila nekatera dejstva, ki so jih sporočile družbe iz skupine Areva, ne da bi jo vnaprej obvestila, da se lahko ta dejstva uporabijo zoper njo in ne da bi ji omogočila, da se o njih izjavi. Šlo naj bi za navedbe iz točk 351 in 354 izpodbijane odločbe v zvezi z obsodbo družbe Alsthom SA, ene od njenih predhodnic, z odločbo francoskega Conseil de la concurrence (urad za varstvo konkurence) z dne 1. marca 1988 in za to, da je šest članov upravnega odbora družbe Alstom T & D SA sočasno ali zaporedoma zasedalo vodilne položaje v družbi Alstom.
83 Komisija argumentom družbe Alstom nasprotuje in predlaga zavrnitev zgoraj navedenih tožbenih razlogov oziroma očitkov.
– Presoja Splošnega sodišča
84 Pri uporabi konkurenčnega prava formalna ločitev dveh družb, ki izhaja iz njune ločene pravne osebnosti, ni odločilna, saj je odločilno merilo obstoj ali neobstoj enotnosti njunega ravnanja na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 65 navedeno sodbo ICI proti Komisiji, točka 140). Torej se lahko izkaže, da je treba ugotoviti, ali družbi z različnima pravnima osebnostma oblikujeta eno samo podjetje oziroma spadata v to podjetje, ki se obravnava kot gospodarska enota z enotnim ravnanjem na trgu (zgoraj v točki 63 navedena sodba DaimlerChrysler proti Komisiji, točka 85).
85 Tako v skladu z ustaljeno sodno prakso okoliščina, da je hčerinska družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi, zlasti kadar hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma izvaja navodila matične družbe (zgoraj v točki 65 navedena sodba ICI proti Komisiji, točki 132 in 133, in zgoraj v točki 64 navedena sodba PVC II, točka 960). Če hčerinska družba pri določanju svojih usmeritev za ravnanje na trgu nima dejanske samostojnosti, prepovedi iz člena 81(1) ES ni mogoče uporabiti za razmerja med to družbo in njeno matično družbo, s katero tvori gospodarsko enoto (zgoraj v točki 65 navedena sodba ICI proti Komisiji, točka 134; sodba Splošnega sodišča z dne 12. januarja 1995 v zadevi Viho proti Komisiji, T‑102/92, Recueil, str. II‑17, točka 51).
86 V teh okoliščinah mora načeloma Komisija dokazati, da je matična družba dejansko odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe na trgu, in to na podlagi vseh dejanskih okoliščin, zlasti tega, ali je matična družba izvajala vodstvena pooblastila, ki jih ima v razmerju do hčerinske družbe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Avebe proti Komisiji, T‑314/01, ZOdl., str. II‑3085, točka 136 in navedena sodna praksa). Vendar iz ustaljene sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča izhaja, da sme Komisija v teh okoliščinah razumno domnevati, da hčerinska družba, katere kapital je v stoodstotni lasti matične družbe, v glavnem uporablja njena navodila in da ta domneva o odgovornosti pomeni, da Komisija ni dolžna preverjati, ali je matična družba to pristojnost v razmerju do hčerinske družbe dejansko izvajala. Če v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisija navede svoj namen, da bo matično družbo na podlagi domneve o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima v lasti ves kapital hčerinske družbe, štela za osebno odgovorno za kršitev, ki jo je mogoče pripisati njeni hčerinski družbi, mora matična družba, ki namerava izpodbijati svojo odgovornost, v upravnem postopku ali najpozneje pred sodiščem Unije predložiti zadostne dokaze za ovrženje te domneve, tako da dokaže, da je hčerinska družba, čeprav je bil njen kapital v popolni lasti matične družbe, dejansko samostojno določala svoje usmeritve za ravnanje na trgu (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Akzo Nobel proti Komisiji, T‑330/01, ZOdl., str. II‑3389, točki 82 in 83 ter navedena sodna praksa).
87 Komisija mora v odločbi o ugotovitvi kršitve upoštevati odgovore zadevnih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V zvezi s tem ne more le sprejeti ali zavrniti trditev zadevnih podjetij, ampak mora tudi analizirati dejansko stanje, ki so ga navedla, da bi opustila očitke, ki se niso izkazali za utemeljene, ali da bi tako dejansko kot pravno spremenila ali dopolnila argumentacijo v podporo očitkov, ki jih bo ohranila (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 93; glej v tem smislu tudi sodbe Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi ACF Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točki 91 in 92; z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točki 437 in 438, in z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah Van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 68).
88 Glede obveznosti obrazložitve, ki jo ima Komisija, zlasti ko sprejme odločbo o kršitvi pravil konkurence, je treba spomniti, da je na podlagi ustaljene sodne prakse treba razločevati med očitkom, ki se nanaša na neobstoj ali pomanjkljivost obrazložitve, in očitkom, da je obrazložitev nepravilna (zaradi zmote o dejanskem stanju ali pri pravni presoji). Ta zadnjenavedeni vidik se nanaša na preizkus zakonitosti vsebine izpodbijane odločbe, in ne na bistvene kršitve postopka, zato ne gre za kršitev člena 253 ES (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točki 67 in 72; z dne 30. marca 2000 v zadevi VBA proti Florimex in drugim, C-265/97 P, Recueil, str. I-2061, točka 114, in z dne 2. oktobra 2003 v združenih zadevah International Power in drugi proti NALOO, C-172/01 P, C‑175/01 P, C-176/01 P in C-180/01 P, Recueil, str. I-11421, točka 145, ter sodbo Splošnega sodišča z dne 7. novembra 1997 v zadevi Cipeke proti Komisiji, T‑84/96, Recueil, str. II‑2081, točka 47). Kot bistvena postopkovna zahteva mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena naravi obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke zaradi obrambe svojih pravic seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor (sodba Sodišča z dne 18. septembra 2003 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, C-338/00 P, Recueil, str. I-9189, točka 124). Čeprav mora Komisija na podlagi člena 253 ES navesti dejanske in pravne okoliščine, s katerimi je utemeljila odločbo, in pravne razloge za njeno sprejetje, ta določba ne zahteva, da se mora opredeliti do vseh dejanskih in pravnih okoliščin, ki so bile obravnavane v upravnem postopku (sodbi Sodišča z dne 17. januarja 1984 v združenih zadevah VBVB in VBBB proti Komisiji, 43/82 in 63/82, Recueil, str. 19, točka 22, in z dne 11. julija 1989 v zadevi Belasco in drugi proti Komisiji, 246/86, Recueil, str. 2117, točka 55, ter zgoraj navedena sodba Volkswagen proti Komisiji, točka 127). Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, značilnosti navedenih razlogov in interes za pojasnila, ki bi ga lahko imeli naslovniki akta ali katere koli druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 63 in navedena sodna praksa).
89 Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za odločbe Komisije o ugotovitvi kršitev člena 53(1) Sporazuma EGP.
90 V obravnavanem primeru je Komisija v odstavkih 331 in 337 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla svoj namen, da družbo Alstom šteje za odgovorno solidarno z družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, pri čemer se je oprla na domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe (glej točko 86 zgoraj).
91 Iz točk 335, od 348 do 356 in 358 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se Komisija, da bi družbi Alstom solidarno z družbo Areva T & D SA pripisala odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, nazadnje ni oprla le na domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe, temveč tudi na dejstva, ki jih je ugotovila v upravnem postopku. Komisija se je tako v točki 351 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na odločbo francoskega Conseil de la concurrence z dne 1. marca 1988, s katero je bila družbi Alsthom na podlagi francoskega konkurenčnega prava naložena globa zaradi manipulacij pri razpisih za zbiranje ponudb, ki so se prav tako nanašale na električne naprave (srednjenapetostne transformatorje). V točki 353 obrazložitve izpodbijane odločbe se je oprla tudi na informacije, ki jih je poslala sama družba Alstom in s katerimi se je želelo dokazati, da ima v skupini Alstom organizacija poslovanja prednost pred pravno obliko in da so tako kot v sektorju T & D dejavnosti glede projektov GIS na najvišji ravni vodile družba Alstom in njene predhodnice. Nazadnje se je v točkah 354 in 355 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na informacije, ki so jih predložile družbe iz skupine Areva in ki so omogočale identifikacijo šestih članov upravnega odbora družbe Alstom T & D SA, ki so bili pred januarjem 2004 hkrati ali zaporedoma člani upravnega odbora „krovnih družb“ skupine Alstom oziroma so celo zasedali mesto generalnega direktorja.
92 Družba Alstom ne nasprotuje dejstvu, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi, da sta bili družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG njeni hčerinski družbi, v katerih je imela med obdobjem od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 stoodstotno lastništvo. V nasprotju s tem, kar trdi družba Alstom, pa že ta ugotovitev Komisiji omogoča domnevo, da družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG svojih usmeritev za ravnanje na trgu nista določali neodvisno od družbe Alstom in da sta ti družbi skupaj z zadnjenavedeno tvorili eno podjetje v smislu konkurenčnega prava. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 86 zgoraj, bi morala zato družba Alstom, ki se sklicuje na to, da so njene hčerinske družbe, ki so bile dejavne v sektorju T & D, v zadevnem obdobju samostojno določale svoje usmeritve za ravnanje na trgu, s predložitvijo zadostnih dokazov ovreči domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinskih družb.
93 Družba Alstom je v odstavkih od 90 do 150 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah trdila, da je treba kot zadevno podjetje šteti sektor T & D skupine Alstom in da je treba, ker ta sektor samostojno določa svoje ravnanje na trgu, šteti za odgovorne samo operativne hčerinske družbe, ki so skrbele za ta sektor. Po mnenju družbe Alstom nasprotje med organizacijo poslovanja in pravno obliko v skupini Alstom potrjuje neobstoj povezave med kapitalsko povezanostjo in ravnanjem sektorjev in njihovih različnih dejavnosti na trgu, ki delujejo in sprejemajo odločitve popolnoma samostojno in decentralizirano. Družba Alstom naj kot matična družba skupine Alstom ne bi imela možnosti niti z vidika osebja, niti z vidika organizacije, niti z vidika znanja, da bi odločilno vplivala na poslovno politiko svojih sektorjev. Omejila naj bi se le na to, da prek svojega izvršnega odbora odloča in nadzoruje globalno strategijo in finančne cilje, ki jih morajo ti sektorji doseči, poslovna tveganja, ki so povezana z njihovimi dejavnostmi, in sklepe operativnih hčerinskih družb, ki so zanje pristojne, kadar bi lahko pomenili finančno tveganje za celotno skupino Alstom. „Sektor T & D“ skupine Alstom naj bi tako izdelal lastna pravila o tem, kako bodo njegove različne poslovne dejavnosti organizirane in vodene. Zlasti glede vodenja dejavnosti na področju GIS naj bi bila vloga družbe Alstom omejena na potrjevanje – na podlagi kratkega povzetka informacij na izvršnem odboru – predlogov ponudb za projekte GIS, ki presegajo neki prag ali vsebujejo nekatera „bistvena tveganja“ za skupino Alstom. V teh okoliščinah naj bi bilo absolutno nemogoče – ob upoštevanju omejenih poslovnih informacij, s katerimi je razpolagala – da bi družba Alstom ugotovila, da je del „sektorja T & D“ iz skupine Alstom sodeloval pri kršitvi. Nekaj oseb, ki so sodelovale pri dejavnostih na področju GIS in so bile iz operativnih hčerinskih družb, odgovornih za te dejavnosti, to je iz družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, ter ki so sodelovale pri sestankih kartela, naj bi delovalo brez vednosti družbe Alstom in njenih vodij.
94 Družba Alstom je v podporo svoji argumentaciji v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah predložila različne dokumente, ki so bili vloženi v spis zadeve T‑121/07 in za katere je bilo odobreno zaupno obravnavanje (glej točki 19 in 38 zgoraj). Gre za „Information Memorandum“ (informativni memorandum), ki je bil izdelan marca 2003 za prodajo „sektorja T & D“ skupine Alstom skupini Areva, za kopijo internih navodil tega sektorja, ki so bila od leta 1999 dostopna na spletnem mestu skupine Alstom, za „e-Book“ (elektronsko knjigo) družbe Alstom, za dva neizpolnjena obrazca za potrditev ponudb za projekte GIS in, nazadnje, za kopije zapisnikov vseh sestankov izvršnega odbora skupine Alstom od začetka leta 1999 do konca leta 2003.
95 Komisija je v točki 348 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da družba Alstom v odstavkih od 90 do 150 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki so povzeti v točkah od 345 do 347 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni predložila niti veljavnih obrazložitev niti prepričljivih argumentov, ki bi omogočali zaključek, da ni mogla odločilno vplivati na gospodarsko politiko hčerinskih družb, ki so delovale v sektorju T & D.
96 Stranke si nasprotujejo, prvič, glede vprašanja, ali je Komisija pravno zadostno obrazložila zavrnitev dokazov, ki jih je predložila družba Alstom v upravnem postopku, kot nezadostnih.
97 Komisija je v točkah od 350 do 356 obrazložitve izpodbijane odločbe podrobno obrazložila, zakaj je menila, da dokazi, ki jih je predložila družba Alstom v upravnem postopku, niso zadostni, zlasti glede na nasprotna dejstva, ki so jih predložile družbe iz skupine Areva. V točkah od 350 do 353 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da delegiranje poslovnih nalog na ravni „sektorja T & D“ ali delegiranje dejavnosti skupine Alstom na področju GIS ne morejo odvezati družbe Alstom njene odgovornosti, saj je sama priznala, da je bila v času kršitve njena naloga potrjevanje vseh predlogov ponudb za projekte GIS, ki so presegali neki prag ali so vsebovali nekatera „bistvena tveganja“ za skupino Alstom. Glede na veliko globo, ki jo je družbi Alsthom naložil francoski Conseil de la concurrence z odločbo z dne 1. marca 1988, naj ne bi bilo mogoče, da družba Alstom kršitve konkurenčnega prava ne bi štela za bistveno tveganje, ki zahteva povečano pozornost. Poleg tega informacije, ki jih je predložila družba Alstom, da bi dokazala, da ima v skupini Alstom organizacija poslovanja prednost pred pravno obliko, kažejo tudi na to, da je družba Alstom prek operativnih vodij „sektorja T & D“ skupine Alstom, ki so spadali v to skupino in so ji bili odgovorni, odločilno vplivala na dejavnosti hčerinskih družb, ki so bile dejavne v sektorju T & D, na področju GIS. V točkah od 354 do 356 izpodbijane odločbe je Komisija trditev družbe Alstom, da njeni vodje niso bili obveščeni o sodelovanju zadevnega podjetja pri kršitvi, štela za neverodostojno glede na informacije, ki so jih posredovale družbe iz skupine Areva in ki kažejo na to, da je več oseb hkrati ali zaporedoma zasedalo vodilne položaje v družbi Alstom ali krovnih družbah in v hčerinskih družbah skupine Alstom, in glede na dejstvo, da so bile različne hčerinske družbe, ki so v skupini Alstom zaporedoma izvajale dejavnosti na področju GIS, vedno neposredno ali posredno v stoodstotni lasti družbe Alstom ali njenih predhodnic.
98 Čeprav je družba Alstom pravilno navedla, da se v točkah od 350 do 356 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija ni podrobno opredelila do vseh pravnih in dejanskih okoliščin, ki jih je navedla v upravnem postopku, pa izpodbijana odločba vseeno vsebuje zadostno obrazložitev, iz katere lahko ta družba razbere, da je Komisija štela, da so te okoliščine brez dokazne vrednosti, in ji je zato pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004. Domnevne pomanjkljivosti obrazložitve v tem primeru družbi Alstom niso preprečile, da bi Splošnemu sodišču predložila svojo argumentacijo, da pravne in dejanske okoliščine, ki jih je navedla v upravnem postopku, dokazujejo, da so njene hčerinske družbe, ki so bile dejavne v sektorju T & D, v zadevnem obdobju samostojno določale svoje ravnanje na trgu in da je tako v postopku pred Komisijo ovrgla domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe. Poleg tega družba Alstom ni ugovarjala temu, da Splošno sodišče preizkusi zakonitost izpodbijane odločbe v delu, v katerem se opira na to domnevo, da bi se kršitev pripisala družbi Alstom.
99 Očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, iz tretjega tožbenega razloga, ki ga navaja družba Alstom, je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
100 Družba Alstom je s tem, da je na obravnavi poleg očitkov, ki jih je glede tega vidika izpodbijane odločbe navedla na začetku, zatrjevala tudi kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in načela enakosti strank v postopku pred sodiščem Unije, navedla nova tožbena razloga, ne da bi ju utemeljila s pravnimi in dejanskimi okoliščinami, ki so se pojavile med postopkom. V skladu s členom 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika je treba ta tožbena razloga zavreči kot nedopustna.
101 Stranke si nasprotujejo, drugič, glede vprašanja, ali so informacije, ki jih je družba Alstom predložila v odstavkih od 90 do 150 odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, kot so bile povzete v točkah od 345 do 347 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter dokumenti, ki jih je predložila v podporo temu odgovoru, ovrgli domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe, in dokazali, da sta družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG v času kršitve kljub takemu lastništvu svoje ravnanje na trgu določali neodvisno od svoje matične družbe.
102 Najprej je treba ugotoviti, da dokumenti, ki jih je predložila družba Alstom v podporo svojemu odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, dokazujejo, da ima v skupini Alstom organizacija poslovanja prednost pred pravno obliko. Glede tega elementa se stranke strinjajo s stališčem, da ima v skupini Alstom organizacija operativnih oddelkov ali sektorjev prednost pred pravno obliko. „E-Book“, ki jo je predložila družba Alstom in vsebuje navodila in splošne usmeritve skupine Alstom, kot jih je opredelil generalni direktor družbe Alstom, v točki 3.1.1, tretji pododstavek, potrjujejo, da „[zaupno] (1)“. Zlasti iz točke 1.4 dokumenta „Information Memorandum“ je razvidno, da je pred prenosom na skupino Areva sektor T & D „[zaupno]“ v skupini Alstom, tako da „[zaupno]“. Glede na to stranke niso veljavno oporekale temu, da sta bili družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG v zadevnih obdobjih, to je od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004, nosilki pravic na premoženju in zaposlenih, ki so sodelovali pri dejavnostih na področju GIS in v obravnavani zadevi ustrezajo zadevnemu podjetju (glej točko 71 zgoraj; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 65 navedene sklepne predloge generalne pravobranilke J. Kokott k sodbi ETI in drugi, točka 31). Zato vprašanja določanja usmeritev, ki jih je imelo zadevno podjetje v navedenih obdobjih, ni mogoče razlikovati od določanja usmeritev, ki sta jih v teh obdobjih upoštevali družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG.
103 Dokumenti, ki jih je predložila družba Alstom, med drugim ne dokazujejo, da je v skupini Alstom „sektor T & D“ deloval popolnoma decentralizirano in samostojno in da so se znotraj njega tako opravljale tudi dejavnosti na področju GIS. Nasprotno, ti dokumenti dokazujejo, da je vodstvo skupine Alstom – za vodenje je bila pristojna družba Alstom – sodelovalo pri določanju usmeritev za ravnanje „sektorja T & D“ skupine Alstom in njenih različnih organizacijskih enot na trgu in da je trajno nadziralo, kako ta sektor in njegove različne organizacijske enote izvajajo te usmeritve.
104 V točkah 3.1.2.1 in 3.1.2.2 „E-Book“ je opisano, kako je bilo organizirano vodenje skupine Alstom. [zaupno]
105 [zaupno]
106 [zaupno]
107 [zaupno]
108 [zaupno]
109 [zaupno]
110 Glede na organizacijske, poslovne in pravne povezave med vodstvom skupine Alstom, ki je delovalo v okviru družbe Alstom, in dejavnostmi te skupine na področju GIS, ki sta jih v tem obdobju prek „sektorja T & D“ opravljali družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, ki jih je mogoče ugotoviti iz informacij, ki jih je družba Alstom predložila med upravnim postopkom, je lahko Komisija v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da ti elementi ne morejo ovreči domneve o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe. Zato je Komisija v izpodbijani odločbi družbi Alstom pravilno pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004.
111 Ker kaže, da družba Alstom do prenosa med skupinama 8. januarja 2004 ni nikoli prenehala voditi zadevno podjetje prek hčerinskih družb, ki so bile v njeni popolni ali skoraj popolni lasti, in da je družba Alstom do tega datuma ostala osebno odgovorna za sodelovanje zadevnega podjetja pri ugotovljeni kršitvi, je iz zgornjega sklepa razvidno, da je treba očitek, ki se nanaša na napačno uporabo prava, ker kljub prestrukturiranju znotraj skupine 7. decembra 1992 in 22. decembra 2003 (glej točko 78 zgoraj) ni bilo uporabljeno merilo „gospodarske kontinuitete“, zaradi povezave med družbo Alstom in njenimi hčerinskimi družbami, ki so dejavne v sektorju T & D, zavrniti kot neupošteven.
112 Nazadnje, ta sklep omogoča tudi zavrnitev očitka, ki je bil naveden v okviru sedmega tožbenega razloga in se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe v zvezi z nekaterimi dodatnimi dokazi, na katere se je Komisija v izpodbijani odločbi oprla, da bi podkrepila domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe (glej točko 91 zgoraj), kot neutemeljenega. Načelo spoštovanja pravice do obrambe bi lahko bilo kršeno le, če bi lahko Komisija v upravnem postopku, ki ga vodi, zaradi nepravilnosti prišla do drugačnega zaključka (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C‑194/99 P, Recueil, str. I‑10821, točka 31 in navedena sodna praksa). Poleg tega družba Alstom ni dokazala, da če bi med upravnim postopkom vedela, da namerava Komisija za podkrepitev domneve o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe, uporabiti dodatne dokaze, bi lahko bolje pripravila svojo obrambo (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 31 in navedena sodna praksa).
Prenos osebne odgovornosti, ki je bila pripisana družbi Alstom zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, na družbe iz skupine Areva zaradi prenosa tega podjetja na skupino Areva
– Trditve strank
113 Družba Alstom v drugem delu svojega četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo prava, Komisiji očita, da v izpodbijani odločbi kljub prenosu med skupinama 8. januarja 2004 ni prenesla odgovornosti, ki ji je bila pripisana zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, na družbe iz skupine Areva.
114 Po mnenju družbe Alstom je Komisija napačno uporabila pravila o pripisovanju odgovornosti iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, ker ji je pripisala odgovornost za kršitev zadevnega podjetja od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, čeprav je bila na podlagi pogodbe o prenosu, ki je bila sklenjena 25. septembra 2003 večina aktive, pasive, zaposlenih in obveznosti „sektorja T & D“ skupine Alstom združena v družbo T & D Holding Etranger, ki je bila z učinkom od 8. januarja 2004 prenesena na skupino Areva in je postala Areva T & D Holding, ki je imela v lasti ves kapital družb Areva T & D SA in Areva T & D AG (ki sta se prej imenovali Alstom T & D SA in Alstom T & D AG). Podatki iz dopisa z dne 4. decembra 2006 v zvezi z določitvijo pravnih oseb, na katere se nanašajo sporna dejstva (glej točko 26 zgoraj), ki je vložen v spis zadeve T‑121/07, naj bi dokazovali, da so bili celotna aktiva, vsi zaposleni in celotna pasiva „sektorja T & D“ iz skupine Alstom preneseni na skupino Areva. To naj bi bilo razvidno iz dogovora o jamstvu za pasivo v pogodbi o prenosu, ki se nanaša na obveznosti, ki jih je „sektor T & D“ prevzel v preteklosti. Zato bi morala biti odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi v celotnem obdobju od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 naložena le družbam iz skupine Areva.
115 Komisija argumente družbe Alstom zavrača in predlaga, naj se ta očitek zavrne.
– Presoja Splošnega sodišča
116 Kot izhaja iz sodne prakse, na katero je spomnjeno v točki 65 zgoraj, mora načeloma oseba, ki je zadevno podjetje vodila takrat, ko je to podjetje sodelovalo pri kršitvi, za to kršitev odgovarjati, čeprav je bila ob sprejetju odločbe o ugotovitvi kršitve za poslovanje tega podjetja odgovorna druga oseba ali je takrat druga oseba to podjetje vodila.
117 V obravnavani zadevi je Komisija družbi Alstom pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004; za obdobje od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 solidarno z družbo Areva T & D SA in za obdobje od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004 solidarno z družbo Areva T & D AG. Za omenjena obdobja je mogoče veljavno šteti, kot je bilo navedeno v točkah 110 in 111 zgoraj, da je družba Alstom vodila to podjetje prek družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, svojih operativnih hčerinskih družb, ki sta bili dejavni na področju GIS in sta bili v njeni stoodstotni lasti.
118 Stranke niso izpodbijale tega, da je družba Alstom po 8. januarju 2004 in v skladu z določbami pogodbe o prenosu deležev izgubila nadzor nad družbama Alstom T & D SA in Alstom T & D AG. Od tega dne za zadevno podjetje ni bila več odgovorna in ga ni več vodila.
119 Zato je Komisija osebi, ki je prek hčerinskih družb, ki so bile v njeni stoodstotni lasti, vodila zadevno podjetje, pravilno pripisala odgovornost za sodelovanje tega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004. Tako Komisija s tem, da je družbi Alstom pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 in te odgovornosti ni prenesla na družbe iz skupine Areva – le zato, ker se je odgovornost za zadevno podjetje oziroma njegovo vodenje z 9. januarjem 2004 preneslo nanje – ni napačno uporabila prava.
120 Zato je treba ta očitek zavrniti.
Osebna odgovornost družb Areva T & D SA in Areva T & D AG zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004
– Trditve strank
121 Družbe iz skupine Areva v prvem delu prvega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila obveznost obrazložitve, ker je pripisovanje odgovornosti za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004 družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG obrazložila tako, da je obrazložitev protislovna, vsekakor pa je pomanjkljiva. Komisija naj bi si nasprotovala v točkah 368 in 369 obrazložitve izpodbijane odločbe v povezavi s sodno prakso, ki je navedena v točki 337 obrazložitve izpodbijane odločbe, ker naj bi po eni strani trdila, da je družba Alstom odločilno vplivala na hčerinski družbi, ki sta bili v njeni stoodstotni lasti in sta bili v obdobjih od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004 dejavni v sektorju T & D, po drugi strani pa, da sta isti družbi v omenjenih obdobjih na trgu ravnali samostojno. Vsekakor pa naj Komisija ne bi pravno zadostno obrazložila trditve o samostojnem ravnanju teh hčerinskih družb na trgu v teh obdobjih.
122 Poleg tega v prvem delu drugega tožbenega razloga in v drugem delu četrtega družbe iz skupine Areva Komisiji med drugim v bistvu očitajo, da je v izpodbijani odločbi kršila pravila o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki izhajajo iz člena 81(1) ES in člena 53 Sporazuma EGP, ker družbi Alstom, ki je v času kršitve zadevno podjetje vodila, ni pripisala celotne odgovornosti za sodelovanje tega podjetja pri kršitvi.
123 Nazadnje družbe iz skupine Areva v drugem delu drugega tožbenega razloga v bistvu navajajo, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila splošno načelo pravne varnosti, ker je družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG, ki sta vodili to podjetje, ko je bila kršitev ugotovljena, pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi v omenjenih obdobjih. S tem naj bi Komisija v izpodbijani odločbi nove smernice za pregon uporabila za kršitev, ki je bila storjena, preden so bile sprejete.
124 Komisija argumentom družbe Alstom nasprotuje in predlaga zavrnitev zgoraj navedenih tožbenih razlogov oziroma očitkov.
– Presoja Splošnega sodišča
125 Na prvem mestu je treba preizkusiti prvi del prvega tožbenega razloga, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva in se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, kar naj bi bila bistvena kršitev postopka (glej točko 88 zgoraj).
126 Kot je bilo obrazloženo že v točki 88 zgoraj, morajo posamične odločbe Komisije, da bi se zadostilo zahtevam iz člena 253 ES, zainteresiranim osebam omogočiti, da se seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da bi lahko branile svoje pravice in da lahko sodišče Unije izvaja nadzor. Zato morajo biti obrazložene zadostno in tako, da niso protislovne (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točki 45 in 46).
127 Komisija je v točkah od 333 do 339 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla pravila o pripisovanju odgovornosti za kršitve iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, ki jih je uporabila v izpodbijani odločbi, pri čemer se je sklicevala na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča. Iz točk 368 in 369 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija, da bi družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG solidarno z družbo Alstom pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004, najprej štela, da sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG pod svojima takratnima firmama neposredno sodelovali pri kršitvi. Komisija je tako upoštevala da sta bili, kot je bilo ugotovljeno v točkah 20, 21, 357, 358, 366 in 367 obrazložitve izpodbijane odločbe, za zadevno podjetje, ko je sodelovalo pri kršitvi, neposredno odgovorni. Nato je ugotovila, da sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG pod svojima takratnima firmama tvorili gospodarsko enoto z družbo Alstom, ki je bila njuna stoodstotna lastnica in je načeloma določala usmeritve za njuno ravnanje na trgu. Zato je Komisija menila, da je treba v skladu z načelom osebne odgovornosti (glej točko 65 zgoraj) družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG solidarno z družbo Alstom šteti za osebno odgovorni za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004.
128 Čeprav je v točkah 357, 366 in 367 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija ugotovila, da sta prejšnji hčerinski družbi, ki sta bili dejavni v sektorju T & D skupine Alstom, osebno odgovorni, se kljub temu ni sklicevala na to, da sta ti hčerinski družbi delovali neodvisno od njune prejšnje matične družbe, to je družbe Alstom. V obravnavanem primeru na obstoj take okoliščine ni mogoče sklepati, tudi ne posredno, na podlagi sodne prakse, ki je omenjena v točki 337 obrazložitve izpodbijane odločbe, saj je Komisija v točki 369 obrazložitve te odločbe izrecno navedla, da družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG pod svojima takratnima firmama v zadevnih obdobjih „odločitev nista mogli sprejemati samostojno“.
129 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je bila izključna odgovornost, ki je bila družbi Alstom pripisana zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 kot vodji tega podjetja, v izpodbijani odločbi obrazložena pravno zadostno in neprotislovno. Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga družb iz skupine Areva, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti kot neutemeljen.
130 Na drugem mestu je treba preizkusiti oba dela drugega tožbenega razloga in drugi del četrtega tožbenega razloga, ki jih navajajo družbe iz skupine Areva in s katerimi te družbe vsebinsko oporekajo odgovornosti družb Areva T & D SA in Areva T & D AG za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004.
131 Treba je spomniti, da je načelo prepovedi retroaktivne veljave kaznovalnih določb skupno načelo vseh pravnih redov držav članic, da je vsebovano tudi v členu 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in je sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije (sodbi Sodišča z dne 10. julija 1984 v zadevi Kirk, 63/83, Recueil, str. 2689, točka 22, in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 202; sodbi Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 219, in z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 43).
132 Čeprav iz člena 15(4) Uredbe št. 17 in člena 23(5) Uredbe št. 1/2003 izhaja, da odločbe Komisije, ki nalagajo globe zaradi kršitev prava konkurence, niso kazenske, je Komisija v celotnem upravnem postopku, ki lahko pripelje do sankcij z uporabo konkurenčnega prava, dolžna spoštovati splošna načela prava Unije in zlasti načelo prepovedi retroaktivnosti (zgoraj v točki 131 navedena sodba Cheil Jedang proti Komisiji, točka 44).
133 Spoštovanje tega načela zahteva, da se za pripisovanje odgovornosti fizičnim ali pravnim osebam za kršitve konkurenčnega prava uporabijo pravila, ki so bila določena, ko je bila kršitev storjena (glej glede pravil, ki se uporabljajo za kaznovanje kršitev, po analogiji zgoraj v točki 131 navedene sodbe Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 202; LR AF 1998 proti Komisiji, točka 221, in Cheil Jedang proti Komisiji, točka 45). Čeprav načelo prepovedi retroaktivnosti ne nasprotuje postopnemu razjasnjevanju pravil o pripisovanju odgovornosti, pa nasprotuje retroaktivni uporabi nove razlage teh pravil, katere rezultat ni bil razumno predvidljiv, zlasti ob upoštevanju prejšnje sodne prakse (glej v tem smislu zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 217 in 218).
134 Kadar je mogoče več osebam pripisati osebno odgovornost za sodelovanje istega podjetja v smislu konkurenčnega prava pri kršitvi, jih je treba v skladu s sodno prakso šteti za solidarno odgovorne za to kršitev (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. marca 1974 v združenih zadevah Istituto Chemioterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji, 6/73 in 7/73, Recueil, str. 223, točka 41, in z dne 16. novembra 2000 v zadevi Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, C‑294/98 P, Recueil, str. I‑10065, točki 33 in 34; zgoraj v točki 66 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke 54, 524 in 525; sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 62, in zgoraj v točki 64 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točke od 57 do 62). Poleg tega iz teh sodb izhaja, da je mogoče osebi, ki je bila ob storitvi kršitve neposredno odgovorna za podjetje ali ga je neposredno vodila, in osebi, ki je ob storitvi kršitve dejansko nadzirala prvo osebo in določala njeno ravnanje na trgu, ker je neposredno vodila to podjetje, pripisati osebno in solidarno odgovornost za kršitev istega podjetja pri kršitvi. Torej je treba sodno prakso, ki je navedena v točkah 65 in 116 zgoraj, razumeti tako, da se nanaša na osebno odgovornost tako osebe, ki neposredno vodi podjetje ob storitvi kršitve, kot osebe, ki v tem času to podjetje vodi posredno.
135 Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja tudi za člen 53(1) Sporazuma EGP.
136 V obravnavanem primeru, kot je bilo ugotovljeno v točki 71 zgoraj, zadevno podjetje v izpodbijani odločbi ni, kot trdijo družbe iz skupine Areva, „sektor T & D“ skupine Alstom, ki je bil pozneje prenesen na skupino Areva, temveč skupek elementov, ki so v tem sektorju ali prek njega sodelovali pri dejavnostih na področju GIS. Poleg tega ni bilo veljavno oporekano temu, da sta bili družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG v zadevnih obdobjih kršitve nosilki pravic, ki so povezane s temi elementi, in da sta bili zato zanje neposredno odgovorni (glej točko 102 zgoraj). Nazadnje, ugotovljeno je bilo, da je družba Alstom določala ravnanje svojih hčerinskih družb, ki sta bili v njeni stoodstotni lasti in sta bili dejavni v sektorju T & D, na trgu in da je v času, ko je bila kršitev storjena, tudi posredno vodila zadevno podjetje (glej točko 110 zgoraj). Poleg tega je iz točk 358 in 371 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je bila družbama Areva T & D SA in Alstom pripisana solidarna odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 21. decembra 2003 in da je bila družbam Areva T & D SA, Areva T & D AG in Alstom pripisana solidarna odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004.
137 Med drugim iz sodne prakse, ki jo navajajo družbe iz skupine Areva, zlasti iz zgoraj v točki 65 navedene sodbe Cascades proti Komisiji (točki 79 in 80) ali sodbe Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi KNP BT proti Komisiji (C‑248/98 P, Recueil, str. I-9641, točka 71), ne izhaja, da je treba v primeru prenosa nadzora nad hčerinsko družbo, ki neposredno vodi podjetje, ki je storilo kršitev, za obdobje pred prenosom pripisati osebno odgovornost za sodelovanje tega podjetja pri kršitvi le prejšnji matični družbi, ki je podjetje vodila posredno prek hčerinske družbe. Sicer se zgoraj omenjena sodna praksa v bistvu nanaša na možnost, da se družbi, na katero je bilo preneseno podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti, pripiše odgovornost za sodelovanje tega podjetja pri kršitvi v obdobju pred prenosom.
138 Ker je Komisija, ko je odločila, da je za sodelovanje zadevnega podjetja od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004 družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG mogoče pripisati osebno odgovornost solidarno z družbo Alstom, delovala v skladu s pravili o pripisovanju odgovornosti za kršitve iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, ji ni mogoče očitati kršitve katerega od teh členov.
139 Poleg tega ni mogoče trditi, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila načelo prepovedi retroaktivnosti, ker naj bi retroaktivno uporabila nove smernice za pregon. Pravila o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki jih je Komisija uporabila v tem primeru, izhajajo iz tega, da je bilo za kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP uporabljeno načelo osebne odgovornosti. Iz sodne prakse, ki je navedena v točkah 65, 116 in 134 zgoraj, je razvidno, da so se ta pravila v času, ko je bila storjena kršitev, že uporabljala, in da čeprav so bila v tem obdobju nekoliko bolje pojasnjena ali podrobneje določena, ni mogoče šteti, da so ta pojasnila ali podrobnejše določitve povzročile novo razlago teh pravil, katere rezultat glede na prejšnjo sodno prakso ni bil predvidljiv. Zato za izpodbijano odločbo ni mogoče šteti, da se z njo, potem ko so bila sprejeta nova pravila o pripisovanju odgovornosti za kršitve člena 81 ES in 53 Sporazuma EGP, izvajajo nove smernice za pregon.
140 Sicer dejstvo, ki ga družbe iz skupine Areva ne izpodbijajo, da so te družbe v pogodbo o prenosu deležev vstavile klavzulo o jamstvu za pasivo, ki krije zlasti tveganje, da bi bila družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG pripisana odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi konkurenčnega prava v obdobju pred prenosom in da bi jima bila zato naložena kazen, kaže, da je bilo pripisovanje odgovornosti za kršitev, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, glede na pravila o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki so se takrat uporabljala, za družbe iz skupine Areva razumno predvidljivo še pred njenim sprejetjem.
141 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba oba dela drugega tožbenega razloga in drugi del četrtega tožbenega razloga, ki jih navajajo družbe iz skupine Areva, v celoti zavrniti kot neutemeljene.
Osebna odgovornost družb Areva in Areva T & D Holding kot matičnih družb, ki sta bili stoodstotni lastnici družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004
– Trditve strank
142 Družbe iz skupine Areva v tretjem tožbenem razlogu navajajo, da je Komisija v členu 1(e) in (f) izpodbijane odločbe kršila pravila o pripisovanju odgovornosti za kršitve, ki izhajajo iz člena 81(1) ES in člena 53 Sporazuma EGP, ker jima je kot matičnima družbama, ki sta bili stoodstotni lastnici družb Areva T & D SA in Areva T & D AG, pripisala odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004, čeprav so bili dokazi, ki so jih predložile v upravnem postopku, v tej zadevi zadostni za ovrženje domneve o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da imajo matične družbe v lasti ves kapital hčerinskih družb.
143 Komisija argumentom družb iz skupine Areva nasprotuje in predlaga zavrnitev zgoraj navedenega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
144 Iz točk 370 in 371(c) obrazložitve izpodbijane odločbe ter iz točk od 333 do 337, 354 in 364 obrazložitve, na katere se sklicuje v točki 370 obrazložitve, je razvidno, da se Komisija, da bi družbama Areva in Areva T & D Holding solidarno z družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004, ni oprla le na domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe, temveč tudi na dejstva, ki sta jih navedli družbi Areva in Areva T & D Holding v upravnem postopku, da bi to domnevo ovrgli (glej točko 148 zgoraj). Tako je Komisija navedla, da je dejstvo, da je družba Alstom v upravna odbora svojih hčerinskih družb, ki sta bili dejavni v sektorju T & D, imenovala novega člana, podkrepilo zaključek, da je ta družba odločilno vplivala na hčerinski družbi, saj je bil – kot je bilo razvidno iz javne informacije, ki jo je Komisija pridobila na spletnem mestu skupine Areva – ta novi član upravnih odborov 19. januarja 2004, to je že deset dni po prenosu med skupinama, imenovan tudi za direktorja „sektorja T & D“ skupine Areva in je hkrati postal član izvršnega odbora skupine Areva. Poleg tega je Komisija glede na prestrukturiranje znotraj skupine menila, da sprememba firme hčerinskih družb, ki sta bili dejavni v sektorju T & D skupine Alstom, ki se je zgodila takoj po prenosu med skupinama in s katero sta bili ti družbi preimenovani v Areva T & D SA in Areva T & D AG, potrjuje njuno integracijo v skupino Areva. Vsekakor je Komisija navedla, da dejstva, ki jih navajata družbi Areva in Areva T & D Holding ne dokazujejo, da v obdobju kršitve nista odločilno vplivali na hčerinski družbi, ki sta bili dejavni v sektorju T & D in sta bili v njuni stoodstotni lasti.
145 Kadar ima matična družba v lasti ves kapital hčerinske družbe, se domneva – kot je bilo obrazloženo že v točki 86 zgoraj – da odločilno vpliva na njeno ravnanje na trgu in ji je lahko zato za to ravnanje pripisana osebna odgovornost. Matična družba, ki namerava izpodbijati odločbo Komisije, s katero je bila spoznana za osebno odgovorno za kršitev, ki jo je mogoče pripisati njeni hčerinski družbi, mora ovreči domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da ima v lasti ves kapital hčerinske družbe, s predložitvijo zadostnih dokazov, da je ta hčerinska družba svoje usmeritve za ravnanje na trgu dejansko določala samostojno (zgoraj v točki 86 navedena sodba Avebe proti Komisiji, točka 136, in zgoraj v točki 64 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 60; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, točka 29).
146 V obravnavanem primeru družbi Areva in Areva T & D Holding ne oporekata presoji dejstev v izpodbijani odločbi, da sta bili družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG hčerinski družbi, ki sta jih imeli prvonavedeni družbi v obdobju od 9. januarja do 11. maja 2004 neposredno ali posredno v stoodstotni lasti. Že samo ta ugotovitev pa Komisiji omogoča, da domneva, da družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG svojih usmeritev za ravnanje na trgu nista določali neodvisno od družb Areva in Areva T & D Holding in da zato skupaj s tema tvorita isto podjetje v smislu konkurenčnega prava. V skladu s sodno prakso, ki je navedena v točki 86 zgoraj, sta tako morali družbi Areva in Areva T & D Holding, ki sta se sklicevali na to, da sta njuni hčerinski družbi, ki sta bili dejavni v sektorju T & D in sta bili v njuni stoodstotni lasti, v zadevnem obdobju svoje ravnanje na trgu določali samostojno, ovreči domnevo o odgovornosti, ki izhaja iz tega, da imajo matične družbe v lasti ves kapital hčerinskih družb, tako da v zvezi s tem predložita zadostne dokaze.
147 Zato je treba preizkusiti, ali so dejstva, ki sta jih družbi Areva in Areva T & D Holding navedli že v upravnem postopku in jih znova navajata v zadevi T‑117/07, zadostna, da bi ovrgla domnevo o odgovornosti, podkrepljeno z zgoraj omenjenimi dodatnimi dejstvi, na katerih temelji izpodbijana odločba, in tako dokazujejo, da sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG svoje usmeritve za ravnanje na trgu dejansko določali samostojno.
148 Kot je razvidno iz odstavkov od 246 do 269 njunega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, sta družbi Areva in Areva T & D Holding v upravnem postopku v bistvu navajali, da med 9. januarjem in 11. majem 2004 nista odločilno vplivali na hčerinski družbi, ki sta bili v njuni stoodstotni lasti in sta bili dejavni v sektorju T & D, ker nista imeli v tem času nobenih izkušenj s tem sektorjem in njegovimi različnimi organizacijskimi enotami. To naj bi potrjevalo dejstvo, da so operativni vodje, ki jih je imenovala in usposobila skupina Alstom, obdržali položaje. Samo en član upravnih odborov njunih hčerinskih družb naj bi hkrati zasedal položaj v teh matičnih družbah. Sicer pa, ker naj bi prenos „sektorja T & D“ skupine Alstom na skupino Areva pomenil, da je treba izvesti številne in zapletene operacije v okviru prestrukturiranja, pri čemer nekatere niso mogle biti dokončane do 8. januarja 2004, družbi Areva in Areva T & D Holding na ta dan dejansko nista mogli prevzeti operativnega nadzora nad tem sektorjem in njegovimi različnimi organizacijskimi enotami. Družbe iz skupine Areva med drugim trdijo, da ni razumno domnevati, da lahko skupina takoj in na isti dan, ko je nanjo prenesen sektor neke dejavnosti, izvaja dejanski nadzor nad njim in je seznanjena s tem, da sodeluje pri kršitvi konkurenčnega prava. Glede tega naj jima ne bi bilo mogoče očitati nobene malomarnosti, saj s sektorjem T & D in dejavnostmi na področju GIS nista imeli nobenih izkušenj, poleg tega pa je skupina Alstom pri prenosu med skupinama pisno zagotovila, da prej ni bilo kršitev konkurenčnega prava.
149 Vendar s temi dejstvi ne glede na to, ali se obravnavajo posamično ali skupaj, ni mogoče dokazati, da sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG svoje usmeritve za ravnanje na trgu dejansko določali neodvisno od družb Areva in Areva T & D Holding. Zato Komisija s tem, da jih je zavrnila kot nezadostna, v izpodbijani odločbi ni storila napake pri presoji.
150 Na eni strani trditve družb iz skupne Areva, da družbi Areva in Areva T & D Holding v obdobju od 9. januarja do 11. maja 2004 nista imeli dovolj izkušenj s sektorjem T & D in dejavnostmi na področju GIS, da bi lahko dejansko odločilno vplivali na ravnanje družb Areva T & D SA in Areva T & D AG, niso utemeljene. Seveda skupina Areva pred prenosom ni bila dejavna v sektorju T & D ali na področju GIS, integracija novega sektorja dejavnosti v skupino pa je načeloma zapletena operacija. Toda iz tega ni mogoče gotovo sklepati, da družbi Areva in Areva T & D Holding med 9. januarjem in 11. majem 2004 nista dejansko odločilno vplivali na družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG. Poleg tega je treba upoštevati, da je bilo, kot je razvidno iz navedb družb iz skupine Areva v tožbi v zadevi T-117/07, njihovega odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je priložen tej tožbi, in dokumentov, ki sta jih predložili v odgovor na zahtevo Komisije za posredovanje informacij z dne 20. septembra 2006 (glej točko 24 zgoraj) in so prav tako priloženi tožbi, prestrukturiranje konec leta 2003 dogovorjeno in predvideno v pogodbi o prenosu deležev, ki je bila sklenjena 25. septembra 2003. Zato ni mogoče izključiti, da je bilo usklajevanje te pogodbe in začetek njenega izvajanja v letu 2003 za družbi Areva in Areva T & D Holding priložnost, da pridobita ali vsaj izboljšata poznavanje sektorja T & D in dejavnosti na področju GIS, in to še pred dejanskim prenosom tega sektorja oziroma dejavnosti na skupino Areva 8. januarja 2004. Poleg tega je iz dokumentov Komisije, navedb družb iz skupine Areva v njihovem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dokumentov, ki so jih te družbe predložile v odgovor na zahtevo Komisije za informacije z dne 20. septembra 2006, razvidno, da je bil gospod G., novi član upravnih odborov, ki sta ga ti družbi imenovali v upravna odbora družb Areva T & D SA in Areva T & D AG in je bil od 19. januarja 2004 tudi predsednik upravnega odbora družbe Areva T & D Holding in tako še predsednik „oddelka T & D“ ter član izvršnega odbora skupine Areva, „izbran zunaj skupine“. Ni izključeno, da je ta izbor zunanje osebe družbama Areva in Areva T & D Holding omogočil, da sta pridobili znanje, ki ga v zadevnem sektorju nista imeli. Daleč od tega, da bi kakor koli dokazal samostojnost družb Areva T & D SA in Areva T & D AG znotraj skupine Areva, ta izbor zunanje osebe za novega vodjo potrjuje ravno nasprotno, da sta se družbi Areva in Areva T & D Holding na začetku zadevnega obdobja organizirali tako, da sta lahko dejansko nadzorovali hčerinski družbi, ki sta bili v njuni stoodstotni lasti in sta bili dejavni v sektorju T & D, in da sta lahko odločilno vplivali na njuno ravnanje na trgu.
151 Na drugi strani s trditvami družb iz skupine Areva, da sta družbi Areva in Areva T & D Holding izvedeli za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi šele 11. maja 2004, tudi če bi se izkazale za resnične, ne bi bilo mogoče dokazati, da sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG v obdobju od 9. januarja do 11. maja 2004 na trgu ravnali samostojno.
152 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva, zavrniti kot neutemeljen.
Morebitna prekinitev kršitve, za katero je bila družbi Alstom za obdobje med septembrom 1999 in marcem 2002 pripisana odgovornost
– Trditve strank
153 Družba Alstom v šestem tožbenem razlogu Komisiji v bistvu očita, da je kršila pravila o dokazovanju trajajoče kršitve, ki izhajajo iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in člena 15(2) Uredbe št. 17, ter da je kršila načelo pravne varnosti, ker je v členu 1(b) izpodbijane odločbe navedla, da je zadevna kršitev neprekinjeno trajala od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, to je petnajst let in osem mesecev, zaradi česar je bilo pri globi, ki ji je bila naložena v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe, uporabljeno povečanje osnovnega zneska globe za 155 %.
154 Družba Alstom navaja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da omejevalni sporazum v prvem obdobju, ki je trajalo trinajst mesecev, od 28. oktobra 1999 do 15. decembra 2000, in nato v drugem obdobju, ki je trajalo štirinajst mesecev, od 22. januarja 2001 do 26. marca 2002, kar je skupaj 27,5 meseca, ni bil prekinjen. Vsako od navedenih obdobij naj bi bilo dovolj dolgo, da Komisija glede na sodno prakso ne more domnevati, da je kršitev trajala neprekinjeno (sodba Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Dansk Rørindustri proti Komisiji, T‑21/99, Recueil, str. II‑1681, točka 62). Edini indic, ki ga je Komisija navedla v podporo neprekinjenemu trajanju kršitve, naj bi bil seznam z dne 12. maja 2000, ki se nanaša na „sestanke odbora“, ki naj bi potekali med 18. majem 2000 in 17. majem 2001. Ta seznam, ki ga je predložila družba ABB in je povzet v točki 197 obrazložitve izpodbijane odločbe, pa naj ne bi bil zadosten dokaz za obstoj kršitve v dveh spornih obdobjih, saj dejanski obstoj nekaterih sestankov, ki so omenjeni na tem seznamu, ni potrjen, poleg tega pa noben drug dokument iz spisa ne potrjuje, da je na teh sestankih prihajalo do kaznivih ravnanj. Poleg tega naj Komisija ne bi dokazala, da so imeli sestanki, ki so omenjeni na seznamu, protikonkurenčen namen, kot to zahteva sodna praksa (sodba Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 116 in naslednje). Družba Alstom med drugim trdi, da Komisija časovne veljavnosti nekaterih projektov GIS zoper njo ne more uveljavljati kot dokaz za to, da je v spornih obdobjih sodelovala pri omejevalnem sporazumu, saj teh dejstev, kakor izhaja iz točke 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, ni uveljavljala zoper družbo Siemens. Vendar naj s tem dejstvom nikakor ne bi bilo mogoče dokazati, da se je kršitev v obdobju desetih mesecev, od 17. maja 2001 do 26. marca 2002, nadaljevala.
155 Družba Alstom v sedmem tožbenem razlogu poleg tega trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 27(1) Uredbe št. 1/2003, ker je v njej upoštevala dokumente, ki se nanašajo na sporazum o projektu GIS z referenčno številko [zaupno], sklenjen 24. septembra 1999, ki naj bi se uporabljal do 28. septembra 2001, glede katerih ni dobila priložnosti, da bi podala stališče.
156 Glede na zgoraj navedeno družba Alstom trdi, da je treba obdobje sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi, ki ji je pripisano, zmanjšati na trinajst let in tri mesece in da je zato treba povečanje osnovnega zneska, ki je bilo uporabljeno pri globi, ki ji je bila naložena, zmanjšati na 130 %.
157 Komisija argumentom družbe Alstom nasprotuje in predlaga zavrnitev zgoraj navedenih tožbenih razlogov oziroma očitkov.
– Presoja Splošnega sodišča
158 Iz točk 2, 3, 248, 270 in 299 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija družbam, na katere je odločbo naslovila, očitala, da so sodelovale pri zapleteni, vendar enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES, in sicer od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004, in člena 53 EGP, in sicer od 1. januarja 1994 do 11. maja 2004, ker so se na svetovni ravni dogovorile glede prodaje projektov GIS, o delitvi trgov, dodelitvi kvot in ohranitvi tržnih deležev posameznega podjetja, o dodelitvi projektov GIS proizvajalcem, ki so bili za to določeni, in o manipulacijah v postopkih javnega razpisa (manipulacije pri razpisih za zbiranje ponudb), da bi bile zadevne pogodbe dodeljene tem proizvajalcem, o zapletenih mehanizmih za določitev cen za projekte GIS, ki niso bili dodeljeni, o prekinitvi licenčnih pogodb z družbami nečlanicami omejevalnega sporazuma in o izmenjavi občutljivih poslovnih informacij na trgu.
159 V točki 323 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da so ti sporazumi in/ali usklajena ravnanja proizvajalcev projektov GIS trajala najmanj od 15. aprila 1988 do 11. maja 2004. Iz točk 324 in 326 obrazložitve izpodbijane odločbe v povezavi s točko 358 obrazložitve izpodbijane odločbe in členom 1(b) njenega izreka je razvidno, da je družba Alstom pri kršitvi sodelovala od 15. aprila 1988, ko sta bila sprejeta in sta stopila v veljavo sporazuma GQ in EQ (glej točki 29 in 31 zgoraj), do 8. januarja 2004, ko je skupina Alstom svoj „sektor T & D“ prenesla na skupino Areva.
160 V točkah od 177 do 216 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija predstavila „celoten kronološki pregled razvoja omejevalnega sporazuma“. Glede na razvoj omejevalnega sporazuma v dveh spornih obdobjih, to je od 28. oktobra 1999 do 15. decembra 2000 in od 22. januarja 2001 do 26. marca 2002, je Komisija v točkah 178 in 179 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila:
„(178) Družba Siemens je prekinila sodelovanje na sestankih omejevalnega sporazuma septembra 1999, leta 2000 sta ji sledili družbi Hitachi in Schneider/VA Tech. Odsotnost družbe Siemens je pomenila pomemben pretres zlasti z evropskega vidika, saj je ta družba od leta 1988 opravljala naloge tajnika skupine Evropa in je bila glavni igralec na trgu, tako v Evropi kot zunaj nje. Kljub temu so se dejavnosti v okviru omejevalnega sporazuma nadaljevale, [družba Alstom] pa je prevzela mesto tajnika skupine Evropa. Ker je bilo število članov v primerjavi z letom 1988 zmanjšano, je bila poenostavljena tudi logistika, saj kompleksna struktura ni bila več smiselna.
(179) Leta 2002 so družbe Siemens, Hitachi in VA Tech ponovno začele sodelovati pri omejevalnem sporazumu […]“
161 Komisija je v točkah od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dejstva, ki so jih predložile družba ABB oziroma družbi iz skupine Fuji in po njenem mnenju dokazujejo, da se je omejevalni sporazum po odhodu družbe Siemens septembra 1999, ki mu je leta 2000 sledil odhod družb Hitachi in „Schneider/VA Tech“, in pred njihovo postopno vrnitvijo po marcu 2002, nadaljeval. Komisija se je v točkah od 191 do 196 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na dokumente, ki jih je družba ABB navedla v prošnji za imuniteto (glej točko 10 zgoraj), to je na vrsto faksov, ki so si jih med 18. decembrom 2000 in 22. januarjem 2001 izmenjale družbe ABB, Melco in Alstom v zvezi s sestanki in dodelitvami projektov GIS. Komisija se je nato v točki 197 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na dokument, ki ga je družba ABB predložila v prošnji za imuniteto in vsebuje seznam „sestankov odbora“ z dne 12. maja 2000, ki se nanaša na del obdobja 2000–2001. Ugotovila je, da iz tega seznama izhaja, da so se teh sestankov udeležile družbe Reyrolle, Alstom, Schneider, ABB, Melco in Toshiba, družbi Siemens in „JAEPS (Hitachi)“ pa ne, kar se je ujemalo z izjavo družbe ABB v odgovoru na zahtevo Komisije za informacije z dne 4. oktobra 2004 (glej točko 15 zgoraj), „da zadnjenavedeni družbi v tem trenutku nista bili članici omejevalnega sporazuma“. Nazadnje se je Komisija v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na sklop dokumentov, ki sta jih predložili družbi iz skupine Fuji v svoji prošnji na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (glej točko 20 zgoraj) oziroma družba ABB v dopolnitvi svoje prošnje za imuniteto z dne 7. maja 2004 (glej točko 12 zgoraj), ki pričajo o tem, da so bili med člani omejevalnega sporazuma sklenjeni sporazumi v zvezi z osmimi projekti GIS, ki so imeli v kartelu referenčne številke [zaupno], in dokazujejo, da je omejevalni sporazum v tem obdobju deloval.
162 V točki 286 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da ti dokumenti iz spisa dokazujejo, da se je „omejevalni sporazum nadaljeval brez družb [Siemens in Hitachi] (glej na primer točke od 191 do 198 obrazložitve zgoraj), potem ko sta [ti podjetji] začasno prekinili sodelovanje pri omejevalnem sporazumu“.
163 Iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in člena 15(2) Uredbe št. 17 je razvidno, da je treba pri določitvi globe, ki jo je treba naložiti zaradi sodelovanja podjetja pri kršitvi konkurenčnega prava, upoštevati težo, pa tudi trajanje kršitve.
164 Kadar je sporno, ali kršitev obstaja, zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, pomeni, da mora Komisija, ki nosi dokazno breme za kršitve, ki jih sama ugotovi, pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo kršitev. Glede, podrobneje, zatrjevanega trajanja kršitve, iz istega načela pravne varnosti izhaja, da Komisija, če ni dovolj dokazov za neposredno ugotovitev trajanja kršitve, navede vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu, da se lahko razumno zaključi, da je kršitev trajala neprekinjeno med dvema konkretno navedenima datumoma (sodbi Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79, in z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 188, ter zgoraj v točki 154 navedena sodba Degussa proti Komisiji, točki 114 in 153).
165 Glede dokazov, ki jih lahko v zvezi s tem navaja Komisija, je treba spomniti, da čeprav so prepoved sodelovanja pri protikonkurenčnih ravnanjih in sporazumih in kazni, ki doletijo kršitelje, znane, pa so običajno dejavnosti v okviru protikonkurenčnih ravnanj in sporazumov tajne, sestanki, ki so večinoma v tretjih državah, skrivni, dokumentacija o tem pa karseda omejena. Tudi če Komisija najde dokumente, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so poročila s sestankov, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Večinoma je treba na obstoj ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnega prava (zgoraj v točki 61 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točke od 55 do 57). Taki indici in sočasni dogodki lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev konkurenčnega prava (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Technische Unie proti Komisiji, C‑113/04 P, ZOdl., str. I‑8831, točka 166).
166 Poleg tega dejstvo, da dokaz obstoja trajajoče kršitve ni bil predložen za nekatera opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se za kršitev štelo, da je trajala v širšem časovnem okviru, kot je predmetna, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji odrazi omejevalnega sporazuma pojavljajo ob različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in trajajoče kršitve (zgoraj v točki 165 navedena sodba Technische Unie proti Komisiji, točka 169).
167 V obravnavani zadevi družba Alstom ne izpodbija tega, da so dejavnosti, pri katerih je zadevno podjetje sodelovalo v okviru omejevalnega sporazuma, potekale v celotnem obdobju od 15. aprila 1988 do 28 oktobra 1999, nato od 15. decembra 2000 do 22. januarja 2001 in nazadnje od 26. marca 2002 do 11. maja 2004. Prav tako ne izpodbija tega, da so imela ta različna ravnanja, s katerimi je bila storjena kršitev, le en cilj in so bila storjena v okviru enotne in trajajoče kršitve. Izpodbija le trajanje te kršitve, ker naj Komisija ne bi pravno zadostno in v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, člena 15(2) Uredbe št. 17 in načela pravne varnosti, dokazala, da so dejavnosti v okviru omejevalnega sporazuma potekale od 28. oktobra 1999 do 15. decembra 2000 in od 22. januarja 2001 do 26. marca 2002. Z drugimi besedami, družba Alstom s tem tožbenim razlogom vsebinsko ne izpodbija presoje Komisije v zvezi s tem, da je šlo za enotno in trajajočo kršitev, temveč se v zvezi s presojo trajanja te kršitve omejuje na zatrjevanje kršitve člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, člena 15(2) Uredbe št. 17 in načela pravne varnosti v povezavi z dokaznim bremenom.
168 V okviru presoje šestega tožbenega razloga je torej treba odgovoriti na vprašanje, ali je Komisija pravno zadostno in v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003, člena 15(2) Uredbe št. 17 in načela pravne varnosti, dokazala, da se je omejevalni sporazum nadaljeval v obdobjih od 28. oktobra 1999 do 15. decembra 2000 in od 22. januarja 2001 do 26. marca 2002.
169 Najprej je treba ugotoviti, da družba Alstom ni izpodbijala trditev Komisije iz točke 170 obrazložitve izpodbijane odločbe o organizaciji in delovanju omejevalnega sporazuma, da so „člani kartela sprejeli zapletene zaščitne ukrepe, tako na svetovni kot na evropski ravni, da bi prikrili svoje stike in sestanke“, in da so „ti ukrepi prikrivanja […] obstajali od začetka omejevalnega sporazuma in so se od leta 2002 okrepili“. Glede na sodno prakso, ki je navedena v točki 165 zgoraj, je torej Komisija v obravnavani zadevi svojo ugotovitev o trajanju kršitve pravilno oprla na presojo vseh dokazov in indicev, o katerih je menila, da so v zvezi s tem upoštevni.
170 Družba Alstom v bistvu navaja, da dokazi in indici, ki jih navaja Komisija, omogočajo le ugotovitev, da so dejavnosti, pri katerih je zadevno podjetje sodelovalo v okviru omejevalnega sporazuma, najprej potekale enajst let in šest mesecev, nato pa so se nadaljevale med 28. oktobrom 1999 in 15. decembrom 2000, to je trinajst mesecev. Poleg tega naj ti dokazi in indici ne bi dokazovali, da so se te dejavnosti, potem ko so spet potekale nekaj več kot mesec dni, nadaljevale med 22. januarjem 2001 in 26. marcem 2002, to je nadaljnjih štirinajstih mesecev, preden so se znova začele in nadaljevale leto in osem mesecev. Treba se je torej vprašati o dokazni vrednosti vsakega od dokazov in indicev, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi.
171 Družba Alstom napačno trdi, da vsak od zadevnih dokazov ali zadevnih indicev dokazuje dejavnosti kartela le v času, ko je nastal. Ne upošteva namreč, da lahko ti dokumenti dokazujejo tudi, da je bila kršitev trajajoča.
172 V obravnavanem primeru je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno menila, da vrsta faksov, ki jih je predložila družba ABB, dokazuje, da je bil omejevalni sporazum dejaven okoli leta „2000“. Poleg tega, da dokazuje obstoj posebnega sporazuma med družbami ABB, Melco in Alstom glede seznama projektov GIS, je v povezavi z drugim seznamom projektov GIS, ki je bil priložen prvemu od vrste faksov z dne 18. decembra 2000, tudi indic, da so se dejavnosti v okviru omejevalnega sporazuma med temi podjetji nadaljevale na začetku leta 2001.
173 Nato je Komisija pravilno ugotovila, da je bil seznam z dne 12. maja 2000, ki se nanaša na trinajst „sestankov odbora“, ki so bili načrtovani med 18. majem 2000 in 17. majem 2001, indic, da so se dejavnosti omejevalnega sporazuma med družbami Reyrolle, Alstom, Schneider, ABB, Melco in Toshiba nadaljevale do 17. maja 2001. Na protikonkurenčni cilj „sestankov odbora“ je mogoče sklepati iz tega, da je na tem seznamu vsako od zadevnih podjetij označeno z oznako, ki so jo imela v omejevalnem sporazumu, kot so povzete v točkah 142 in 197 obrazložitve izpodbijane odločbe, in iz tega, da so bili, kot je potrdilo več članov omejevalnega sporazuma, načrtovani nekateri sestanki organov – skupnega odbora Evropa/Japonska in odbora Evropa – ki so sodelovali pri operativnem delovanju kartela, kakor je razvidno tudi iz točk 150 in 151 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega so dejansko izvedbo šestih od teh sestankov odborov bodisi potrdili nekateri udeleženci omejevalnega sporazuma bodisi je bilo to potrjeno z drugimi dokumenti iz spisa, kot so dokumenti o potnih stroških ali zaznamki v osebnih koledarjih, zato je treba to, da je omejevalni sporazum med 18. majem 2000 in 18. januarjem 2001 deloval, šteti za dokazano.
174 Nazadnje je treba ugotoviti – ne da bi se pri tem upošteval sporazum glede projekta GIS z referenčno številko [zaupno], glede katerega družba Alstom v sedmem tožbenem razlogu navaja kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe, in sporazum glede projekta GIS z referenčno številko [zaupno], pri katerem ta družba ni sodelovala – da je Komisija pravilno štela, da sporazumi, ki se nanašajo na šest drugih projektov GIS z referenčnimi številkami [zaupno], pri katerih je družba Alstom sodelovala, dokazujejo, da je omejevalni sporazum deloval ali vsaj učinkoval med 27. avgustom 1998, ko je bil sklenjen sporazum o projektu GIS z referenčno številko [zaupno], in 28. oktobrom 2001, ko je sporazum o projektu GIS z referenčno številko [zaupno] prenehal učinkovati.
175 Glede tega je treba spomniti, da za sporazum v smislu člena 81(1) ES in po analogiji za člen 53 Sporazuma EGP zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način (sodbi Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Petrofina proti Komisiji, T‑2/89, Recueil, str. II‑1087, točka 211, in z dne 10. marca 1992 v zadevi ICI proti Komisiji, T‑13/89, Recueil, str. II‑1021, točka 253; glej v tem smislu tudi zgoraj v točki 87 navedeni sodbi ACF Chemiefarma proti Komisiji, točka 112, in Van Landewyck in drugi proti Komisiji, točka 86). Poleg tega se člen 81 uporablja, če so se učinki omejevalnega sporazuma nadaljevali, sporazum pa ni bil formalno končan (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo ICI proti Komisiji z dne 10. marca 1992, točka 254, in sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v zadevi Acerinox proti Komisiji, T‑48/98, Recueil, str. II‑3859, točka 63). Navedena sodna praksa se po analogiji uporablja za člen 53(1) Sporazuma EGP.
176 Iz tega je razvidno, da je lahko Komisija – ker družba Alstom ni izpodbijala tega, da je na podlagi pravil omejevalnega sporazuma in v okviru tega sporazuma sklenila sporazume za dodelitev šestih projektov GIS z referenčnimi številkami [zaupno] in da je bilo predvideno, da bodo ti sporazumi, če se upošteva datum začetka njihove veljavnosti in obdobje njihove veljavnosti, učinkovali med 27. avgustom 1998, ko je začel veljati sporazum o projektu z referenčno številko [zaupno], in 28. oktobrom 2001, ko je prenehal veljati sporazum o projektu GIS z referenčno številko [zaupno] – utemeljeno domnevala, da so ti sporazumi indic, da je kršitev neprekinjeno trajala celotno zadevno obdobje.
177 Družba Alstom ni upoštevala tega, da čeprav vsako od navedenih dejstev, če se upošteva samostojno, dokazuje samo učinke omejevalnega sporazuma med septembrom 1999 in marcem 2002, pa so lahko ta dejstva, če se upoštevajo skupaj in ker ni druge ustrezne obrazložitve, zadosten dokaz za to, da je bila kršitev trajajoča. V tem postopku pa družba Alstom ni predložila nobene ustrezne obrazložitve, ki bi lahko obrazložila njene trditve o prekinitvah dejavnosti, pri kateri je zadevno podjetje sodelovalo v okviru omejevalnega sporazuma med 28. oktobrom 1999 in 15. decembrom 2000 ter med 22. januarjem 2001 in 26. marcem 2002 (glej točko 170 zgoraj), in zlasti ne razlogov, iz katerih naj bi se te dejavnosti nadaljevale le za kratek čas, za nekaj več kot en mesec, od 15. decembra 2000 do 22. januarja 2001, med dvema obdobjema prekinitve, ki naj bi trajali od 28. oktobra 1999 do 15. decembra 2000 in od 22. januarja 2001 do 26. marca 2002. V tem kontekstu je treba dokaze o ponovnem pojavu kartela med septembrom 1999 in marcem 2002 kljub prekinitvi sodelovanja družbe Siemens, ki mu je sledila prekinitev sodelovanja družb Hitachi in „Schneider/VA Tech“, in sklop indicev, ki jih je zbrala Komisija in kažejo, da so dejavnosti, pri katerih je zadevno podjetje sodelovalo v okviru kartela, trajale celotno zadevno obdobje, šteti za zadosten dokaz neprekinjenega trajanja omejevalnega sporazuma med 28. oktobrom 1999 in 15. decembrom 2000 ter med 22. januarjem 2001 in 26. marcem 2002.
178 Poleg tega položaja družbe Alstom ni mogoče primerjati s položajem družbe Siemens, saj je Komisija svojo ugotovitev, da je družba Siemens septembra 1999 prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu, lahko oprla na ujemajoče se izjave drugih članov omejevalnega sporazuma, ki so v spisu, zaradi česar je štela, da je ta družba na ta dan prenehala upoštevati sporazume, ki so bili sklenjeni o projektih GIS z referenčnimi številkami [zaupno], ki bi morali učinkovati med 27. avgustom 1998 in 28. oktobrom 2001. Sicer je iz točke 169 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ji družba Alstom ne nasprotuje, razvidno, da spis vsebuje dokaze, da so drugi člani omejevalnega sporazuma družbo Siemens, ko je začasno prekinila sodelovanje pri omejevalnem sporazumu, nekaj časa za njen umik poskušali kaznovati tako, da so po vsem svetu konkurirali za projekte GIS, kar dokazuje, da družba Siemens ni več upoštevala pravil omejevalnega sporazuma.
179 Zato je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da je v členu 1(b) izpodbijane odločbe ugotovila, da je kršitev, ki je pripisana družbi Alstom, neprekinjeno trajala od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, to je petnajst let in osem mesecev, zaradi česar je bilo pri globi, ki ji je bila naložena v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe, uporabljeno povečanje osnovnega zneska globe za 155 %, ni kršila niti dokaznih pravil, ki izhajajo iz člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 in člena 15(2) Uredbe št. 17, niti načela pravne varnosti.
180 Šesti tožbeni razlog, ki ga navaja družba Alstom, je treba zato zavrniti kot neutemeljen.
181 Poleg tega iz zgoraj navedenega izhaja, da sporazum glede projekta GIS z referenčno številko [zaupno] ni nujen za to, da bi se dokazala utemeljenost presoje Komisije v izpodbijani odločbi, da je zadevna kršitev neprekinjeno trajala v celotnem obdobju od 28. oktobra 1999 do 26. marca 2002, in da je lahko ta presoja pravno zadostno utemeljena z drugimi elementi, ki jo podpirajo.
182 Torej je treba očitek, ki se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe, ki je naveden v sedmem tožbenem razlogu, zavrniti kot neupošteven, ker se nanaša na dokaz, ki je za izpodbijano odločbo nepotreben.
Predlogi za razglasitev ničnosti ali spremembo člena 2(b) in (c) izpodbijane odločbe
183 Družba Alstom v četrtem in sedmem tožbenem razlogu predlaga razglasitev ničnosti ali, podredno, zmanjšanje individualne globe, ki ji je bila naložena v členu 2(b) izpodbijane odločbe. V prvem in drugem tožbenem razlogu, ki ju je treba obravnavati skupaj, predlaga razglasitev ničnosti ali, podredno, zmanjšanje globe, ki ji je bila naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe in jo mora plačati solidarno z družbo Areva T & D SA.
184 Družbe iz skupine Areva v svojem prvem in četrtem tožbenem razlogu predlagajo odpravo globe, ki jim je bila naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe ali, podredno, zmanjšanje te globe.
Kršitev pravil o zastaranju pri individualni globi, ki je bila družbi Alstom naložena v členu 2(b) izpodbijane odločbe
– Trditve strank
185 Družba Alstom v tretjem delu četrtega tožbenega razloga podredno, če bi bilo prvemu delu tega tožbenega razloga ugodeno, drugemu delu pa ne, navaja kršitev člena 25 Uredbe št. 1/2003 v bistvu zato, ker naj bi pravica Komisije, da ji naloži individualno globo zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, ob sprejetju izpodbijane odločbe že zastarala.
186 Komisija argumente družbe Alstom zavrača in predlaga zavrnitev omenjenega tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
187 Družba Alstom ta očitek navaja za primer, da bi bilo presojeno, da ji ni mogoče pripisati odgovornosti za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, ker ni odločilno vplivala na hčerinski družbi, ki sta bili v njeni stoodstotni lasti in sta bili dejavni v sektorju T & D, vendar osebna odgovornost, ki bi ji bila pripisana zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi v prejšnjem obdobju, od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, ne bi bila prenesena na ti hčerinski družbi.
188 Na podlagi člena 25 Uredbe št. 1/2003 pristojnost Komisije, da naloži sankcijo zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP zastara po petih letih. Zastaranje začne teči na dan, ko je bila kršitev storjena. Vendar pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah zastaranje začne teči na dan, ko kršitev preneha. Če bi kršitev, ki jo je mogoče pripisati družbi Alstom, prenehala 6. decembra 1992, bi pristojnost Komisije, da ji naloži globo za to kršitev na dan sprejema izpodbijane odločbe, to je 24. januarja 2007, že zastarala.
189 Vendar glede na to, da je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti, ker je družba Alstom odločilno vplivala na hčerinski družbi, ki sta bili dejavni v sektorju T & D od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 (glej točke od 80 do 110 zgoraj), domneva, na katero se opira ta očitek, ni potrjena. Zato ga ni mogoče sprejeti.
Kršitev pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, kršitev člena 7 ES, kršitev načel pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti, enakega obravnavanja, sorazmernosti, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in individualizacije kazenskih sankcij ter kršitev obveznosti obrazložitve glede glob, ki so bile naložene družbi Alstom in družbam iz skupine Areva v členu 2(c) izpodbijane odločbe
– Trditve strank
190 Družba Alstom v prvem tožbenem razlogu Komisiji očita, da je s tem, da ji je v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila globo 53.550.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo Areva T & D SA, kršila načelo pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Tako naj bi bil njen položaj v postopku povezan s položajem družbe Areva T & D SA.
191 Družba Alstom v drugem tožbenem razlogu najprej navaja, da je Komisija s tem, da ji je v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila globo 53.550.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo Areva T & D SA, kršila pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Ta pravila naj bi omogočala naložitev solidarne odgovornosti za plačilo globe samo družbam, ki so ob sprejetju odločbe, s katero je bila naložena globa, spadala v isto skupino in jih je mogoče vsako zase šteti za neposredno in formalno odgovorne za kršitev, saj imajo od nje neposredno korist. Poleg tega družba Alstom trdi, da je Komisija kršila svojo dolžnost obrazložitve posamičnih odločb, ki jih sprejme, saj v izpodbijani odloči ni navedla razlogov, iz katerih je štela, da je družba Alstom z družbo Areva T & D SA ob sprejetju izpodbijane odločbe tvorila gospodarsko enoto, niti neposredne in osebne koristi, ki naj bi jo imela od kršitve. V preostalem naj bi bila izpodbijana odločba glede tega utemeljena na nasprotujočih si razlogih, saj je v točki 358(b) in (c) obrazložitve in točki 371(a) obrazložitve navedeno, da se globa, ki jo je treba plačati solidarno, nanaša na obdobje, v katerem je družba Alstom z družbo Areva T & D SA tvorila gospodarsko enoto, medtem ko iz točke 371(c) izhaja, da se ta globa v praksi nanaša tudi na obdobje, v katerem to ni bilo tako. Družba Alstom med drugim navaja, da je Komisija kršila splošno načelo individualizacije kazenskih sankcij, saj ji je globo, ki jo mora plačati solidarno, naložila za kršitev, za katero ni bila osebno odgovorna. Nazadnje družba Alstom trdi, da je Komisija kršila načelo pravne varnosti, ker je ustvarila položaj pravne negotovosti glede izvršitve izpodbijane odločbe, saj je bil dolžnik, ki je odgovoren za plačilo globe, določen šele takrat, ko je Komisija terjala enega od solidarnih dolžnikov, in ker je pravni položaj vsakega od solidarnih sodolžnikov povezala s pravnim položajem preostalih sodolžnikov.
192 Družbe iz skupine Areva v prvem delu četrtega tožbenega razloga in v drugem delu prvega tožbenega razloga Komisiji očitajo, da je s tem, da je družbi Areva T & D SA v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila globo 53.550.000 EUR, ki jo mora plačati solidarno z družbo Alstom, kršila pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP. Ta pravila naj ne bi omogočala naložitve solidarne odgovornosti za plačilo globe družbam, ki ob sprejetju odločbe, s katero je bila naložena globa, niso spadale ali niso več spadale v isto skupino. Poleg tega družbe iz skupine Areva navajajo, da je Komisija s tem, da v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, iz katerih je štela, da je družba Areva T & D SA z družbo Alstom ob sprejetju izpodbijane odločbe tvorila gospodarsko enoto, kršila svojo obveznost, da obrazloži posamične odločbe, ki jih sprejema.
193 V petem delu četrtega tožbenega razloga družbe iz skupine Areva Komisiji v bistvu očitajo tudi, da je kršila načelo pravne varnosti, ker je pri naložitvi globe, ki jo morata solidarno plačati družba Areva T & D SA in Alstom, za dejstva, ki so nastala pred sprejetjem novih smernic za pregon ali novih pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, uporabila te smernice oziroma pravila.
194 Družbe iz skupine Areva v tretjem in četrtem delu četrtega tožbenega razloga navajajo, da je Komisija kršila člen 7 ES ter načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker je prenesla pristojnost za določitev odgovornosti vsake od kaznovanih družb in tako njihovih deležev pri plačilu globe, ki jim je bila naložena, na nacionalno sodišče ali arbitražo in ker je družbi Areva T & D SA naložila, da mora Komisiji plačati zneske, ki bi jih morala dejansko plačati družba Alstom. Poleg tega v šestem delu tega tožbenega razloga družbe iz skupine Areva trdijo, da je Komisija kršila načelo pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker je s tem, da je družbama Areva T & D SA in Alstom naložila plačilo globe, ki jo morata plačati solidarno, povezala njun pravni položaj.
195 Družbe iz skupine Areva v petem tožbenem razlogu Komisiji poleg tega očitajo, da je s tem, da jim je v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila globo 25.500.000 EUR, ki jo morajo plačati solidarno, ne da bi prej ugotovila, kot izhaja iz njihovega tretjega tožbenega razloga (glej točko 142 zgoraj), da so, ko je bila kršitev storjena, tvorile eno gospodarsko enoto in da je mogoče vsaki od njih pripisati osebno odgovornost za to kršitev, kršila pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.
196 Komisija argumentacijo družbe Alstom in družb iz skupine Areva zavrača ter predlaga zavrnitev vseh njihovih tožbenih razlogov oziroma očitkov.
– Presoja Splošnega sodišča
197 Na prvem mestu je treba preizkusiti zakonitost globe 53.550.000 EUR, ki je bila družbama Alstom in Areva T & D SA naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe in jo morata ti družbi plačati solidarno.
198 Glede tega je treba najprej preizkusiti tožbene razloge ali očitke, ki se v bistvu nanašajo na kršitev člena 81 ES, člena 53 Sporazuma EGP in pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob ter na kršitev obveznosti obrazložitve, pri čemer je treba začeti z domnevno kršitvijo obveznosti obrazložitve.
199 Kot je bilo obrazloženo v točkah od 96 do 99 in od 125 do 129 zgoraj, je Komisija v izpodbijani odločbi pravno zadostno obrazložila osebno odgovornost družb Alstom in Areva T & D SA zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, ko je ugotovila, da sta ti družbi v tem obdobju neposredno ali posredno vodili zadevno podjetje. Poleg tega iz točk od 348 do 356 obrazložitve, točke 358(b) in (c) obrazložitve, točke 369 obrazložitve in točke 371(a) in (b) obrazložitve izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da je Komisija zato, ker sta družbi Alstom in Alstom T & D SA v skupini Alstom tvorili gospodarsko enoto, družbama Alstom in Areva T & D SA (nekdanja Alstom T & D SA) pripisala osebno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in jima zato v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila globo 53.550.000 EUR, ki jo morata plačati solidarno.
200 Komisiji ni mogoče očitati, da v zvezi z globo, ki jo morata družbi Alstom in Areva T & D SA plačati solidarno, ni posebej obrazložila dejstva, da ti družbi ob sprejetju izpodbijane odločbe nista več tvorili ene gospodarske enote, saj kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, ta okoliščina po mnenju Komisije ne preprečuje, da jima je naloženo solidarno plačilo globe. Iz sodne prakse je namreč razvidno, da Komisiji v svojo odločbo ni treba vključiti natančne obrazložitve nekaterih vidikov, ki se ji zdijo očitno neumestni, nepomembni ali povsem sekundarni za njeno presojo (glej v tem smislu in po analogiji sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2003 v zadevi Verband der freien Rohrwerke in drugi proti Komisiji, T‑374/00, Recueil, str. II‑2275, točka 186, in z dne 9. julija 2007 v zadevi Sun Chemical Group in drugi proti Komisiji, T‑282/06, ZOdl., str. II‑2149, točka 58). Glede vprašanja, ali je Komisija lahko upravičeno izključila zadevne elemente iz svoje presoje, je treba ugotoviti, da se ta vidik nanaša na preizkus zakonitosti vsebine izpodbijane odločbe, in ne na bistvene kršitve postopka. Zato ne more pomeniti kršitve člena 253 ES (glej točko 88 zgoraj).
201 Prav tako je neupravičen očitek družbe Alstom, da si Komisija nasprotuje v točki 371(c) obrazložitve izpodbijane odločbe, ker je družbo Alstom solidarno z družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG štela za odgovorno za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi po prenosu sektorja T & D skupine Alstom 8. januarja 2004. Iz te točke namreč izhaja, da je odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004 pripisana le družbam Areva, Areva T & D Holding, Areva T & D SA in Areva T & D AG, in ne družbi Alstom.
202 Tožbene razloge ali očitke, ki se nanašajo na obveznost obrazložitve, je torej treba zavrniti kot neutemeljene.
203 Torej je treba preizkusiti vsebinske tožbene razloge ali očitke, ki jih navajajo družba Alstom in družbe iz skupine Areva, in sicer na prvem mestu tiste, s katerimi v bistvu trdijo, da člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP ter pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob ne omogočajo naložitve globe, ki jo je treba plačati solidarno, podjetjem, ki jih ni mogoče šteti za solidarno odgovorne za kršitev in ki ob sprejetju odločbe o naložitvi globe ne tvorijo več ene gospodarske enote.
204 Glede tega je treba poudariti, da je solidarna odgovornost za plačilo glob, ki jih je treba plačati zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, pravna posledica, ki po samem pravu izhaja iz vsebinskih določb teh členov.
205 Kot izhaja iz sodne prakse, ki je navedena v točki 134 zgoraj, je posledica solidarne odgovornosti za plačilo glob, ki jih mora več oseb plačati zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, da je mogoče vsako od teh oseb šteti za osebno odgovorno za sodelovanje podjetja pri kršitvi. Če je podjetje na trgu delovalo enotno, se lahko družbam, ali splošneje, pravnim subjektom, ki jih je mogoče šteti za osebno odgovorne, na podlagi konkurenčnega prava naloži solidarna odgovornost (glej v tem smislu zgoraj v točki 134 navedeno sodbo Istituto Chemioterapico Italiano in Commercial Solvents proti Komisiji, točka 41; zgoraj v točki 66 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke 54, 524 in 525, in zgoraj v točki 134 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 62). Solidarnost pri plačilu glob, ki so naložene zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, prispeva k cilju odvračanja, ki ga ima na splošno konkurenčno pravo, saj omogoča dejansko plačilo teh glob (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo ACF Chemiefarma proti Komisiji, točki 172 in 173, in sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C‑289/04 P, ZOdl., str. I‑5859, točka 61), in to ob upoštevanju načela ne bis in idem, temeljnega načela prava Unije, navedenega tudi v členu 4 Protokola št. 7 k EKČP, ki prepoveduje, da bi za isto kršitev konkurenčnega prava prek pravnih subjektov, ki so za to kršitev lahko osebno odgovorni, več kot enkrat kaznovali ravnanje podjetja na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 338; zgoraj v točki 64 navedeno sodbo PVC II, točke od 95 do 99, in sodbo Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2006 v združenih zadevah FNCBV in drugi proti Komisiji, T‑217/03 in T‑245/03, ZOdl., str. II‑4987, točka 340).
206 Dejstvo, da osebna odgovornost, ki jo imajo različne družbe zaradi sodelovanja istega podjetja pri kršitvi, ni enaka, ne preprečuje naložitve globe, ki jo je treba plačati solidarno, če se solidarnost pri plačilu globe nanaša le na obdobje kršitve, v katerem so tvorile gospodarsko enoto in torej eno podjetje v smislu konkurenčnega prava. Iz sodne prakse, ki jo navajajo tožeče stranke, nikakor ne izhaja, da je mogoče solidarno plačilo globe naložiti le družbam, ki ob sprejetju odločbe, s katero je naložena globa, tvorijo gospodarsko enoto. Zato je Komisija, ko je družbama Alstom in Areva T & D SA v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila solidarno plačilo globe 53.550.000 EUR, lahko pravilno opustila upoštevanje dejstva, da ti družbi 24. januarja 2007 nista več tvorili gospodarske enote.
207 Glede na navedeno je Komisija družbama Alstom in Areva T & D SA lahko naložila solidarno plačilo globe 53.550.000 EUR v členu 2(c) izpodbijane odločbe zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, saj je, kot izhaja iz točk od 80 do 141 zgoraj, pravilno ugotovila, da je mogoče obema od teh družb pripisati osebno odgovornost za to sodelovanje.
208 Zato je treba tožbene razloge ali očitke, ki se v bistvu nanašajo na kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, zavrniti kot neutemeljene.
209 Nato je treba preizkusiti tožbene razloge in očitke, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in pravne varnosti.
210 Načelo pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Unije, zahteva, da je vsak predpis Unije, zlasti če predpisuje ali dopušča nalaganje sankcij, tudi če niso kazenske, jasen in določen, tako da se lahko zadevne osebe nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in dolžnostmi, ki iz njega izhajajo, ter da lahko ustrezno ukrepajo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 25. septembra 1984 v zadevi Könecke, 117/83, Recueil, str. 3291, točka 11, in zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 71 in navedena sodna praksa). To načelo se upošteva tako pri kazenskopravnih normah kot tudi pri posebnih upravnopravnih instrumentih, ki predpisujejo ali dovoljujejo nalaganje upravnopravnih sankcij. Načelo ne velja samo za norme, ki določajo znake kršitve, temveč tudi za norme, ki opredeljujejo posledice, ki izhajajo iz kršitve prvonavedenih norm (glej zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Jungbunzlauer proti Komisiji, točka 72 in navedena sodna praksa).
211 Poleg tega je načelo prepovedi retroaktivnosti, ki je omenjeno v točkah od 131 do 133 zgoraj, sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja sodišče Unije, in zahteva, da se pri pripisovanju odgovornosti in nalaganju sankcij za kršitve konkurenčnega prava v odločbi, ki je bila sprejeta ob uporabi člena 81 ES in člena 53 EGP, uporabijo pravila, ki so veljala, ko je bila kršitev storjena. To načelo nasprotuje temu, da bi se za kršitev retroaktivno uporabila nova pravila o pripisovanju odgovornosti in o določanju sankcij, katerih rezultat takrat, ko je bila ta kršitev storjena, ne bi bil razumno predvidljiv.
212 Iz sodne prakse, ki je navedena v točkah 134 in 205 zgoraj, je razvidno, da so se pravila o pripisovanju sankcij za kršitve konkurenčnega prava, ki jih je v tem primeru uporabila Komisija, takrat ko je bila kršitev storjena, to je v obdobju od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, že uporabljala in da nikakor ni mogoče šteti, da so bila prvič določena v izpodbijani odločbi. Ta pravila so družba Alstom in družbe iz skupine Areva v času dejanskega stanja poznale ali pa bi jih vsaj morale poznati. Poleg tega so bila ta pravila dovolj jasna in natančna, da so lahko te družbe razumno predvidele rezultat njihove uporabe v okoliščinah v tej zadevi. To lahko, kot je bilo omenjeno v točki 140 zgoraj, tudi pojasni dogovor o klavzuli o jamstvu za pasivo v pogodbi o prenosu deležev za primer, da bi bila družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG naložena odgovornost za prej storjene kršitve. Zato se družba Alstom in družbe iz skupine Areva v obravnavani zadevi ne morejo sklicevati na to, da sta bili z naložitvijo globe 53.550.000 EUR, ki je bila družbama Alstom in Areva T & D SA naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe in jo morata ti družbi plačati solidarno, kršeni načeli prepovedi retroaktivnosti ali pravne varnosti.
213 Ker je tožbeni razlog kršitve načela pravne varnosti mogoče razlagati kot ugovor nezakonitosti, usmerjen zoper pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ker naj bi ta pravila povzročala negotovost glede plačila globe, določitve dolžnika, ki ima obveznost plačila, in pravnega položaja solidarnih dolžnikov, ta tožbeni razlog pomeni, da se je treba izreči o sami zakonitosti sistema „solidarne odgovornosti za plačilo glob“ v konkurenčnem pravu in preveriti, ali so lahko kaznovane družbe pravice in obveznosti, ki iz njega izhajajo, dovolj dobro poznale. Tako kot je pojem podjetja v smislu konkurenčnega prava neposredna posledica uporabe pravnih pravil (glej točko 205 zgoraj), je pojem „solidarne odgovornosti za plačilo glob“ samostojen pojem, pri razlagi katerega je treba upoštevati cilje in sistem konkurenčnega prava, katerega del je, in po potrebi splošna načela, ki izhajajo iz vseh nacionalnih pravnih sistemov.
214 V dopisu, ki je bil v vpisnik sodnega tajništva Splošnega sodišča vpisan 18. junija 2009 (glej točko 42 zgoraj), je Komisija v nasprotju s tem, kar je navedla na obravnavi (glej točko 39 zgoraj), navedla, da kadar več družbam naloži globo, ki jo je treba plačati solidarno, ne da bi kar koli pojasnila ali navedla v izreku odločbe, to pomeni, da ni nameravala urediti vprašanja razdelitve plačila globe med različne sodolžnike. Vendar je treba ugotoviti, da ima odločba, s katero Komisija več družbam nalaga solidarno plačilo globe, nujno vse učinke, ki jih pravo določa za plačilo glob na področju konkurence, in to tako za razmerja med upnikom in solidarnimi dolžniki kot za medsebojna razmerja solidarnih dolžnikov. Zato niti Komisija niti tožeče stranke ne morejo veljavno trditi, da solidarna odgovornost za plačilo globe ureja razmerja med upnikom in solidarnimi dolžniki, ne pa tudi medsebojnih razmerij med solidarnimi dolžniki. Poleg tega Komisija in tožeče stranke neutemeljeno trdijo, da se lahko družbe prosto dogovorijo o medsebojni razdelitvi globe, ki jim je bila naložena na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 ali člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP in jo morajo plačati solidarno, saj je za to izključno pristojna Komisija.
215 Treba je ugotoviti, da odločba, s katero je Komisija zaradi kršitve nekega podjetja naložila solidarno plačilo globe več družbam, če ne določa nasprotnega, tem družbam nalaga enako odgovornost za to ravnanje (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji, C-196/99 P, Recueil, str. I-11005, točki 100 in 101). Poleg tega je že bilo razsojeno, da imajo družbe, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe, obveznost plačati enotno globo, ki se izračuna glede na promet zadevnega podjetja (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Aristrain proti Komisiji, točka 101). Iz tega izhaja, da ima vsaka družba obveznost plačila globe Komisiji in da plačilo ene od družb preostale družbe odvezuje obveznosti, ki jih imajo do Komisije. Družbe, ki jim je bilo naloženo solidarno plačilo globe in imajo, če odločba o naložitvi globe ne določa nasprotno, enako odgovornost za kršitev, morajo načeloma plačati enake dele globe, ki jim je bila naložena zaradi te kršitve. Zato lahko družba, ki – potem ko jo je Komisija morda terjala – plača celotni znesek globe, na podlagi same odločbe Komisije zahteva regres od drugih solidarnih dolžnikov, od vsakega svoj delež. Čeprav odločba, s katero je bila več družbam naložena globa, ki jo je treba plačati solidarno, ne omogoča vnaprejšnje določitve, katera od teh družb je dejansko zavezana za plačilo globe Komisiji, pa kljub temu ne preprečuje tega, da se vsaka od teh družb nedvoumno seznani z deležem globe, ki ga mora plačati, in lahko od drugih solidarnih dolžnikov zahteva regres za plačane zneske, ki presegajo njen delež.
216 Iz navedenega izhaja, da solidarna odgovornost za plačilo globe v konkurenčnem pravu ne preprečuje tega, da se vsaka od kaznovanih družb lahko nedvoumno seznani s finančnimi obveznostmi, ki bi jih zanjo lahko imela naložitev sankcije. Dejstvo, da izpodbijana odločba glede tega ne omogoča določitve družbe, ki bo morala plačati globo Komisiji, samo po sebi ne pomeni kršitve načela pravne varnosti.
217 Poleg tega solidarna odgovornost za plačilo globe v konkurenčnem pravu nobene od kaznovanih družb ne ovira pri vložitvi ničnostne tožbe zoper odločbo, s katero ji je Komisija naložila plačilo globe, ki jo je treba plačati solidarno. V tem primeru sta tako družba Alstom kot družba Areva T & D SA uveljavljali pravico do tožbe, tako da sta obe na podlagi člena 230 ES vložili ničnostno tožbo.
218 Tožbene razloge in očitke, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti in pravne varnosti, je zato treba v celoti zavrniti.
219 Glede tožbenih razlogov in očitkov, ki se nanašajo na kršitev načela individualizacije kazenskih sankcij, je treba spomniti, da se sme v skladu s tem načelom, ki velja za vsak upravni postopek, v katerem se lahko na podlagi pravil Skupnosti o konkurenci izrečejo sankcije, neko osebo kaznovati le na podlagi dejstev, ki se ji posamično očitajo (sodbe Splošnega sodišča z dne 13. decembra 2001 v združenih zadevah Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T‑45/98 in T‑47/98, Recueil, str. II‑3757, točka 63; z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 278, in z dne 30. januarja 2007 v zadevi France Télécom proti Komisiji, T‑340/03, ZOdl., str. II‑107, točka 66).
220 V obravnavani zadevi sta bili družbi Alstom in Areva T & D SA zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 kaznovani na podlagi dejstev, ki jima jih je Komisija očitala posamično. Kot je bilo navedeno že v točki 127 zgoraj, jima je bila kot neposrednima ali posrednima vodjema zadevnega podjetja pripisana osebna odgovornost za sodelovanje tega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004. Torej je bilo družbama Alstom in Areva T & D SA zaradi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, za katero se zaradi vodenja zadevnega podjetja v tistem času šteje, da sta jo storili osebno (glej v tem smislu zgoraj v točki 134 navedeno sodbo Metsä-Serla in drugi proti Komisiji, točka 28), v členu 2(c) izpodbijane odločbe naloženo solidarno plačilo globe 53.550.000 EUR.
221 Zato je treba zavrniti tudi tožbene razloge in očitke, ki se nanašajo na kršitev načela individualizacije kazenskih sankcij.
222 Ker je v okviru tožbenih razlogov in očitkov, ki se nanašajo na kršitev načela individualizacije kazenskih sankcij, družba Alstom v fazi replike v zadevi T‑127/07 navedla, da neobstoj individualizacije sankcije, ki je posledica solidarne odgovornosti pri plačilu glob, posega v cilj zlasti člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, da se zagotovi odvračalen učinek glob, je treba ugotoviti, da je tak očitek, ki ni utemeljen na nobeni pravni ali dejanski okoliščini, ki bi se pojavila med postopkom, nov nedopusten očitek v smislu člena 48(2) Poslovnika. Ta očitek nikakor ni utemeljen, saj kot je bilo že navedeno v točki 215 zgoraj, ima vsak od solidarnih dolžnikov v razmerju do drugih solidarnih dolžnikov obveznost, da plača svoj delež globe in za ta del načeloma nosi breme globe, ki jo je naložila Komisija.
223 Nato je treba preizkusiti tožbene razloge in očitke, ki se nanašajo na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ker naj bi bil zaradi naložitve solidarne odgovornosti pravni položaj družbe Alstom s postopkovnega vidika povezan s položajem družbe Areva T & D SA in obratno.
224 Zahteva po sodnem nadzoru je splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupne ustavne tradicije držav članic, poleg tega pa je navedena v členih 6 in 13 EKČP (sodbi Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 18, in z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C‑50/00 P, Recueil, str. I‑6677, točka 39, ter sodba Splošnega sodišča z dne 5. avgusta 2003 v združenih zadevah P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, T‑116/01 in T‑118/01, Recueil, str. II‑2957, točka 209). Pravica do učinkovitega pravnega sredstva je bila poleg tega potrjena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1).
225 Zahteva po učinkovitem sodnem nadzoru se nanaša zlasti na vsako odločbo Komisije, s katero se ugotovi in kaznuje kršitev konkurenčnega prava (sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso Española proti Komisiji, T‑348/94, Recueil, str. II‑1875, točka 60, in z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 42).
226 V skladu s členom 17 Uredbe št. 17 in členom 31 Uredbe št. 1/2003 ima Splošno sodišče „neomejeno pristojnost glede tožb zoper odločbe, s katerimi Komisija določi ali je določila globo in lahko naloženo globo prekliče, zniža ali zviša“.
227 V tožbah, ki temeljijo na členu 230 ES, je treba nadzor nad zakonitostjo odločbe Komisije, s katero se pripisuje odgovornost za kršitev konkurenčnega prava fizičnim ali pravnim osebam in se jim zato nalaga globa, šteti za učinkovit sodni nadzor te odločbe. Tožbeni razlogi, ki jih lahko zadevne fizične ali pravne osebe navajajo v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti akta, namreč Splošnemu sodišču omogočajo, da presodi pravilnost uporabe prava in dejansko stanje pri vsaki kršitvi, ki jo je Komisija ugotovila, in pri vsaki globi, ki jo je Komisija določila na področju konkurenčnega prava (glej v tem smislu zgoraj v točki 225 navedeno sodbo Lafarge proti Komisiji, točka 45). Intenzivnost nadzora, ki ga izvaja sodišče Unije, in s tem učinkovitost tožb, sproženih zoper odločbe, s katerimi Komisija ugotavlja kršitev pravil konkurence in določa globe, sta še okrepljena z neomejeno pristojnostjo Splošnega sodišče na tem področju. Poleg preprostega nadzora nad zakonitostjo, ki omogoča le zavrnitev ničnostnih tožb ali razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, neomejena pristojnost sodišču Unije omogoča, da ob upoštevanju vseh okoliščin in dejstev spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, tako da na primer spremeni naloženo globo (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točka 692).
228 V obravnavanem primeru dejstvo, da je Komisija družbama Alstom in Areva T & D SA pripisala odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in jima zato v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila solidarno plačilo globe 53.550.000 EUR, ni poseglo v pravico nobene od teh družb, da kot naslovnica izpodbijane odločbe to odločbo z dejanskim uveljavljanjem pravnih sredstev, ki jih zagotavljata pravo Unije in Sporazum EGP, podvrže sodnemu nadzoru. Družbi Alstom in Areva T & D SA sta pred Splošnim sodiščem na podlagi člena 230 ES lahko vložili tožbo, ki ne vsebuje samo predloga za razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe zaradi preizkusa njene zakonitosti, zlasti glede naložitve solidarne odgovornosti za plačilo globe, temveč tudi predlog za spremembo izpodbijane odločbe, ki se nanaša na naloženi znesek globe, ki ga morata plačati solidarno. Torej sta imeli obe družbi možnost predložiti nadzoru sodišča Unije vprašanje, ali je bila glede na pravo Unije solidarna odgovornost za plačilo globe 53.550.000 EUR, ki jima je bila naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe, zakonita. Na podlagi retroaktivnega učinka (sodba Sodišča z dne 26. aprila 1988 v združenih zadevah Asteris in drugi proti Komisiji, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, Recueil, str. 2181, točka 30) in instituta pravnomočnosti (sodbe Sodišča z dne 14. septembra 1999 v zadevi Komisija proti AssiDomän Kraft Products in drugim, C‑310/97 P, Recueil, str. I‑5363, točka 54; z dne 15. februarja 2001 v zadevi Nachi Europe, C‑239/99, Recueil, str. I‑1197, točka 26, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑372/97, ZOdl., str. I‑3679, točka 36), ki veljata za ničnostne sodbe, bi bili lahko družbi Alstom ali Areva T & D SA, če bi bilo njunima tožbama ugodeno, oproščeni vse odgovornosti za ugotovljeno kršitev in vseh obveznosti za plačilo globe, ki jima je bila naložena zaradi te kršitve, Komisiji ali vseh obveznosti, da za plačilo te globe prispevata svoj delež, če bi jo plačala solidarna dolžnica.
229 Dejstvo, da lahko jamstvo za pasivo, ki je bilo dogovorjeno v pogodbi o prenosu deležev, kot trdi družba Alstom, izniči korist, ki bi jo ta družba lahko imela zaradi tožbe v zadevi T‑121/07, je treba šteti kot pravni učinek dogovora, ki je bil sklenjen med strankama, in ne kot učinek izpodbijane odločbe. Zato kot je razvidno iz točke 368 izpodbijane odločbe in fine, dejstvo, da je bilo tako jamstvo za pasivo dogovorjeno v pogodbi o prenosu deležev, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Treba je namreč spomniti, da sta člen 81 ES in po analogiji člen 53 Sporazuma EGP določbi javnega reda, ki sta nepogrešljivi za dosego ciljev, ki jih imata Evropska skupnost in EGP (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. junija 2009 v zadevi T-Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 49 in navedena sodna praksa), tako da družbe ne morejo prosto razpolagati z odgovornostjo in sankcijo, ki sta jim bili pripisani zaradi kršitve teh določb.
230 Torej ni mogoče šteti, da je z izpodbijano odločbo, ker družbama Alstom in Areva T & D SA v členu 2(c) nalaga globo 53.550.000 EUR, ki jo morata plačati solidarno, kršeno načelo pravice do učinkovitega pravnega sredstva.
231 Zato je treba tožbene razloge in očitke, ki se nanašajo na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, zavrniti kot neutemeljene.
232 Nazadnje je treba preizkusiti tožbene razloge in očitke, ki se nanašajo na kršitev člena 7 ES ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, ker naj bi Komisija s tem, da je družbama Alstom in Areva T & D SA naložila solidarno plačilo globe, pristojnost za določitev odgovornosti obeh za storitev ugotovljene kršitve in tako tudi njunih deležev pri plačilu globe, prenesla na nacionalno sodišče ali arbitražo, in družbi Areva T & D SA naložila, da mora Komisiji plačati zneske, ki bi jih morala dejansko plačati družba Alstom.
233 Na podlagi člena 5 ES Evropska skupnost deluje v mejah pristojnosti in ciljev, ki jih določa Pogodba. Torej ima le dodeljene pristojnosti (glej v tem smislu mnenje Sodišča 2/94 z dne 28. marca 1996, Recueil, str. I‑1759, točka 23). V skladu s členom 7(1) ES institucije Skupnosti, ki kot Komisija prispevajo k izvedbi nalog, ki so bile zaupane Skupnosti, delujejo le v mejah pristojnosti po Pogodbi. Institucija se ne more odreči tem pristojnostim, ne da bi ogrozila vlogo, ki jo ima na podlagi člena 7(1) ES pri izvedbi nalog, ki so bile zaupane Skupnosti.
234 Kadar Komisija kot v obravnavanem primeru začne postopek zaradi sprejetja odločbe o ugotovitvi kršitve člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, je na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 ali členov 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 edina pristojna za ugotovitev te kršitve in naložitev glob podjetjem, ki so pri njej sodelovala naklepno ali iz malomarnosti. Komisija ne more prenesti pristojnosti, ki so ji dodeljene z navedenimi določbami, na tretjo osebo, ne da bi pri tem kršila načelo dodeljenih pristojnosti (glej v tem smislu glede preiskovalnih pooblastil Komisije na podlagi člena 3 Uredbe št. 17 sodbo Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2007 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T‑201/04, ZOdl., str. II‑3601, točka 1264).
235 Poleg tega je treba spomniti, da mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi sta načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlagajo sodišča Unije (sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T-59/02, ZOdl., str. II-3627, točka 315). V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodbi Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in z dne 28. junija 1990 v zadevi Hoche, C‑174/89, Recueil, str. I‑2681, točka 25; sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II‑1129, točka 309). Načelo sorazmernosti pa zahteva, naj ravnanje institucij Skupnosti ne prestopi meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne ureditve, pri tem pa je treba takrat, ko je mogoče izbirati med več primernimi ukrepi, uporabiti najmanj omejujočega, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje (sodbi Sodišča z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C‑331/88, Recueil, str. I‑4023, točka 13, in z dne 5. maja 1998 v zadevi Združeno kraljestvo proti Komisiji, C‑180/96, Recueil, str. I‑2265, točka 96).
236 V obravnavani zadevi je v nasprotju s tem, kar trdijo družbe iz skupine Areva, Komisija v izpodbijani odločbi določila dela odgovornosti, ki ju družbi Areva T & D SA in Alstom nosita za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004, in tako tudi delež globe, ki ga mora na podlagi solidarne odgovornosti vsaka od njiju plačati Komisiji. Kot je bilo ugotovljeno v točki 215 zgoraj, je namreč treba šteti, da sta družbi Areva T & D SA in Alstom, ker izpodbijana odločba ne določa nasprotno, za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 enako odgovorni, iz česar izhaja, da je njun delež globe, ki jo je treba plačati solidarno, načeloma 50 %. Ker je na ta dejstva mogoče sklepati iz same odločbe, ni mogoče šteti, da je Komisija v obravnavanem primeru prenesla del svojih pristojnosti za ugotavljanje in kaznovanje kršitev člena 81 ES in 53 Sporazuma EGP na nacionalno sodišče ali na arbitražo.
237 Ker preizkušeni tožbeni razlogi in očitki slonijo na napačni domnevi, jih je treba zavrniti kot neutemeljene.
238 Zato je treba zavrniti vse tožbene razloge in očitke, ki jih družba Alstom in družbe iz skupine Areva navajajo v zvezi s solidarnim plačilom globe 53.550.000 EUR, naložene družbama Alstom in Areva T & D SA v členu 2(c) izpodbijane odločbe, in ki se nanašajo na kršitev pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in iz člena 53 Sporazuma EGP, na kršitev člena 7 ES, na kršitev načel pravne varnosti, enakega obravnavanja, sorazmernosti, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in individualizacije kazenskih sankcij ter na kršitev obveznosti obrazložitve.
239 Na drugem mestu je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in iz člena 53 Sporazuma EGP, preizkusiti še v zvezi z zneskom 25.500.000 EUR, ki ga morajo družbe iz skupine Areva na podlagi člena 2(c) izpodbijane odločbe plačati solidarno.
240 V točkah 370 in 371(c) obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da je mogoče družbe iz skupine Areva šteti za osebno odgovorne za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004, ker so v zadevnem obdobju kršitve neposredno ali posredno vodile to podjetje in ker so torej tvorile eno podjetje v smislu konkurenčnega prava.
241 Iz sodne prakse, ki je navedena v točkah 134 in 205 zgoraj, je razvidno, da Komisija s tem, da je menila, da se družbe, ki so neposredno ali posredno vodile podjetje, ko je sodelovalo pri kršitvi, lahko štejejo za osebno odgovorne za kršitve tega podjetja, ni storila napake. Družbe iz skupine Areva v tem tožbenem razlogu niso izpodbijale tega, da sta družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG neposredno vodili zadevno podjetje med 9. januarjem in 11. majem 2004, temveč le to, da sta družbi Areva in Areva T & D Holding prek hčerinskih družb, ki sta bili v njuni stoodstotni lasti in sta bili dejavni v sektorju T & D, to podjetje posredno vodili. Vendar iz navedb v točkah od 144 do 152 zgoraj izhaja, da Komisija ni storila napake, ko je presodila, da sta družbi Areva in Areva T & D Holding od 9. januarja do 11. maja 2004 dejansko nadzorovali družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG in določali njuno ravnanje na trgu.
242 Zato ni mogoče trditi, da je Komisija v zvezi z zneskom 25.500.000 EUR, za plačilo katerega je družbam iz skupine Areva v členu 2(c) izpodbijane odločbe naložila solidarno odgovornost, kršila pravila o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP.
243 Zato je treba tožbene razloge in očitke, s katerimi so tožeče stranke nameravale izpodbiti v členu 2(c) izpodbijane odločbe naloženo globo, ki jo je treba plačati solidarno, zavrniti kot neutemeljene.
Kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in člena 27(1) Uredbe št. 1/2003
– Trditve strank
244 Družba Alstom v sedmem tožbenem razlogu Komisiji očita, da je v izpodbijani odločbi kršila načelo spoštovanja pravice do obrambe in člen 27(1) Uredbe št. 1/2003, ker se očitki iz izpodbijane odločbe ne ujemajo z očitki iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Meni, da se ni mogla izjaviti v zvezi z „izključno odgovornostjo“, ki ji je pripisana v izpodbijani odločbi zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, saj je v odstavku 337 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisija navedla, da za to sodelovanje nosi „solidarno odgovornost“ z družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG.
245 Komisija argumente družbe Alstom zavrača in predlaga zavrnitev očitka.
– Presoja Splošnega sodišča
246 Upoštevanje pravice do obrambe v vseh postopkih, ki lahko pripeljejo do kazni, zlasti glob ali denarnih kazni, je temeljno načelo prava Unije, ki ga je treba upoštevati tudi, če gre za upravni postopek (sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1979 v zadevi Hoffmann-La Roche proti Komisiji, 85/76, Recueil, str. 461, točka 9, in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi ARBED proti Komisiji, C‑176/99 P, Recueil, str. I‑10687, točka 19; zgoraj v točki 87 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 44).
247 Spoštovanje pravice do obrambe zahteva, da se zadevni družbi v upravnem postopku da možnost, da primerno predstavi svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokumentih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju kršitve konkurenčnega prava (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 10, in zgoraj v točki 61 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 66).
248 V tem smislu Uredba št. 1/2003 tako kot pred njo Uredba št. 17 določa, da se strankam pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem morajo biti jasno navedeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka. Vendar je to lahko navedeno v obliki povzetka in ni nujno, da je odločba prepis obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah (zgoraj v točki 247 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 14, in zgoraj v točki 61 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 67), saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem je presoja pravnih in dejanskih elementov samo začasna (glej zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 67 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impali, C‑413/06 P, ZOdl., str. I‑4951, točka 63 in navedena sodna praksa). Komisija zato lahko upošteva oziroma mora upoštevati elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, zlasti da bi zavrgla očitke, ki bi se izkazali za neutemeljene (zgoraj v točki 247 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 14, in zgoraj v točki 61 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 67).
249 V tem tožbenem razlogu družba Alstom trdi, da je Komisija kršila načelo spoštovanja pravice do obrambe, ker je v izpodbijani odločbi izpustila očitek, ki ga je prej navedla zoper družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG v odstavku 337 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da sta ti družbi osebno odgovorni za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992.
250 Komisija, ki ugovarja trditvi družbe Alstom, da tej družbi ni sporočila, da jo bo štela za edino odgovorno za kršitev v obdobju od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992, navaja, da je iz odstavka 337 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v povezavi z odstavkom 331 tega obvestila razvidno, da je družbo Alstom nameravala šteti za edino odgovorno za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992. V zvezi s tem ugovorom se je treba najprej izreči o utemeljenosti te trditve.
251 V odstavku 331 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je Komisija spomnila na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča v zvezi z domnevo o odgovornosti matičnih družb za protikonkurenčna ravnanja, ki jih je mogoče očitati njihovi hčerinski družbi, ki izhaja iz tega, da imajo matične družbe v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinskih družb.
252 Komisija je v odstavku 336 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da so imele družba Alstom in njene pravne in ekonomske predhodnice v lasti ves ali skoraj ves družbeni kapital pravnih subjektov, ki so sodelovali pri tajnih ravnanjih, ki so opisana v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, to so na eni strani družbe Alsthom SA (France), GEC Alsthom SA, Kléber Eylau, GEC Alsthom T & D SA in Alstom T & D SA, katerih pravna in ekonomska naslednica je družba Areva T & D SA, in na drugi strani družbe Sprecher Energie, GEC Alsthom T & D, Alstom T & D AG, Alstom Power (Schweiz) in Alstom AG (Suisse), katerih pravna in ekonomska naslednica je družba Areva T & D AG.
253 V odstavku 337 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je Komisija obrazložila, da je iz razlogov, ki so navedeni v odstavku 331 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, družbam Alstom, Areva T & D SA in Areva T & D AG nameravala pripisati solidarno odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi med 15. aprilom 1988, ko je to podjetje pristopilo k sporazumoma GQ in EQ, in 8. januarjem 2004, ko je skupina Alstom svoj „sektor T & D“ prenesla na skupino Areva.
254 Glede na jasno besedilo odstavka 337 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je treba šteti, da je družba Alstom pravilno ugotovila, da obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebuje namero Komisije, da družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG šteje za osebno odgovorni za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi, zlasti od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992. Ker je Komisija v izpodbijani odločbi odgovornost za kršitev v tem obdobju pripisala samo družbi Alstom, je torej v bistvu opustila očitek, ki ga je zoper družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG najprej navedla v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, zaradi česar se izpodbijana odločba ne ujema z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah.
255 Iz spisa je razvidno, da so družbe iz skupine Areva v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah Komisiji predložile dodatne informacije, ki potrjujejo neutemeljenost očitka družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG. Iz točke 344 izpodbijane odločbe, na katero se sklicuje Komisija, je namreč razvidno, da je Komisija upoštevala, da so družbe iz skupine Areva v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izjavile, da bi se morala družba Alstom vsaj do leta 1993 šteti za edino odgovorno za kršitev, saj je podjetje, ki se je od takrat imenovalo skupina Alstom, od leta 1988 do leta 1993, ko je bila ustanovljena predhodnica družbe Alstom T & D SA, to je družba GEC Alsthom T & D SA, neposredno nadzorovalo dejavnosti na področju T & D. Komisija je v točkah 20, 357 in 366 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG pod svojima takratnima firmama pred 7. decembrom 1992, ko so bile dejavnosti skupine Alstom na področju GIS v Franciji dodeljene družbi Kléber Eylau, oziroma 22. decembrom 2003, ko so bile dejavnosti skupine Alstom na področju GIS v Švici dodeljene družbi Alstom (Schweiz) Services, nista obstajali, iz česar je v točkah 358 in 371 obrazložitve izpodbijane odločbe sklepala, da teh družb ni mogoče šteti za osebno odgovorni za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992.
256 Torej je treba preučiti, ali je bila odgovornost, ki je bila pripisana družbi Alstom, povečana, zato ker Komisija v izpodbijani odločbi družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG ni naložila osebne odgovornosti za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992.
257 Glede na učinke solidarne odgovornosti za plačilo glob, kot so bili navedeni v točkah 205 in 215 zgoraj, je treba ugotoviti, da je dejstvo, da je bila v izpodbijani odločbi odgovornost za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 naložena samo družbi Alstom, spremenilo pravni položaj te družbe in da zato neskladje med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo, ki je razvidno iz točke 254 zgoraj, škodi tej družbi. Ker družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 ni naložila osebne odgovornosti in jima zato za to obdobje ni naložila globe, ki bi ju morali plačati solidarno z družbo Alstom, je Komisija dejansko celotno odgovornost in zato celotno globo preložila na družbo Alstom, čeprav bi moral na podlagi solidarne odgovornosti za plačilo glob vsak od solidarnih dolžnikov v razmerju do ostalih solidarnih dolžnikov dejansko plačati le svoj delež globe, ki jo je treba plačati solidarno.
258 Začasnost obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v obravnavani zadevi Komisiji seveda omogoča, da zaradi dodatnih informacij, ki jih je družba Areva predložila v upravnem postopku in ki to upravičujejo, opusti očitek, ki je bil zoper družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG naveden v tem obvestilu. Ker pa ta opustitev družbi Alstom škodi, tega ni mogoče storiti, ne da bi imela ta družba možnost, da primerno izrazi svoje stališče.
259 Komisija je v točki 344 obrazložitve izpodbijane odločbe glede navedbe družb iz skupine Areva v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da je treba za odgovorno za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 šteti le družbo Alstom (glej točko 255 zgoraj), navedla, da je družba Alstom v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno priznala, da je imela dostop do odgovora družb iz skupine Areva na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v skladu s pogoji, ki sta jih skupina Alstom in skupina Areva dogovorili v pogodbi o prenosu, in da je podrobno preučila trditve, ki jih je skupina Areva podala v zvezi z odgovornostjo. Dodala je, da je bila obravnava 18. in 19. julija 2006 za družbo Alstom in družbe iz skupine Areva priložnost, da ponovijo svoje argumente in da odgovorijo na argumente druge stranke. V točkah od 345 do 347 izpodbijane odločbe je Komisija navedla argumente, ki jih je družba Alstom zatrjevala v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. V točki 347 obrazložitve je navedla zlasti, da je družba Alstom zanikala, da je imela pri dejavnostih na področju GIS ali pri pripadajočem omejevalnem sporazumu pred letom 1993 aktivno vlogo, saj naj bi „oddelek T & D“, ki je bil pozneje preimenovan v „sektor T & D“ (kamor sta spadali družbi Alstom T & D SA in Alstom T & D AG), na trgu vedno ravnal kot samostojno podjetje, veliko pred tem in tudi po tem, ko je postal pravna oseba, in da je trdila, da je treba le „sektorju T & D“ in zato družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG pripisati odgovornost za kršitev.
260 Družba Alstom vsebine točk 344, 345 in 347 obrazložitve izpodbijane odločbe ni izpodbijala. Vsebina teh točk pa pravno zadostno priča o tem, da je imela družba Alstom še pred sprejetjem izpodbijane odločbe možnost oblikovati stališče o načelu izključne odgovornosti zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 in da je bila seznanjena z argumenti, ki so jih navedle družbe iz skupine Areva v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Iz tega izhaja tudi, da je imela družba Alstom možnost obrazložiti razloge, iz katerih je menila, da je treba obdržati očitek, ki je bil zoper družbi Areva T & D SA in Areva T & D AG sprva naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah.
261 To potrjuje končno poročilo pooblaščenca za zaslišanje z dne 15. januarja 2007, v katerem je navedeno, da je bilo ob upoštevanju pisnih odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, izmenjave stališč, ki je temu sledila, in rezultatov zaslišanja trajanje kršitve, navedeno v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, skrajšano zlasti pri družbah Areva T & D SA in Areva T & D AG in da pravica do izjave ni bila kršena glede nobene od strank v postopku.
262 Ker je bilo ugotovljeno, da je imela družba Alstom možnost, da glede tega še pred sprejetjem izpodbijane odločbe primerno izrazi svoja stališča, je treba ugotoviti, da pravica družbe Alstom do obrambe zaradi neskladja med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo, ki izhaja iz tega, da v tej odločbi družbama Areva T & D SA in Areva T & D AG za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992 ni bila naložena osebna odgovornost, ni bila kršena.
263 Zato je treba očitek, ki ga navaja družba Alstom v sedmem tožbenem razlogu in ki se nanaša na kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in člena 27(1) Uredbe št. 1/2003, zavrniti.
Povečanje osnovnega zneska, uporabljenega pri globah, ki so bile družbi Alstom in družbam iz skupine Areva naložene v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe, za 50 %
– Trditve strank
264 Družba Alstom v petem tožbenem razlogu, ki je razdeljen na tri dele, Komisiji očita, da je zaradi obteževalne okoliščine, da je imelo kot „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu zadevno podjetje vlogo vodje, osnovni znesek glob, ki so ji bile naložene v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe, povečala za 50 %.
265 Prvi del petega tožbenega razloga, ki ga navaja družba Alstom, se nanaša na to, da je Komisija napačno presodila, da je imelo zadevno podjetje kot „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu vlogo vodje.
266 Družba Alstom priznava, da je imelo zadevno podjetje pri omejevalnem sporazumu vlogo „evropskega tajnika“ „v obdobju, ki se je začelo ,okoli leta 2000‘ in končalo leta 2004“. Prav tako priznava, da je „imelo zaradi vloge [,evropskega tajnika‘ pri kartelu, ki ga je imelo zadevno podjetje,] to podjetje osrednjo vlogo ali vlogo ,kontaktne točke‘“ pri omejevalnem sporazumu in da je „očitno, da je zbiranje podatkov na enem mestu in/ali njihova distribucija izboljšala učinkovitost delovanja omejevalnega sporazuma“. Ne izpodbija tega, da je vloga „evropskega tajnika“ obsegala „odgovornost za sprejetje podatkov na enem mestu, za njihovo zbiranje in njihovo izmenjavo med evropskimi udeleženci ter med evropskimi in japonskimi udeleženci, dodelitev projektov [GIS] na podlagi obrazcev za prijavo, ki jih je prejela od udeležencev, ob uporabi avtomatičnega sistema (kvote) in vsebinsko vodenje nekaterih, ne pa vseh sestankov“. Nazadnje priznava, da je kot „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu „spremljala stanje kvot pri vsakem izmed udeležencev na podlagi dodelitve projektov [GIS] in naročil, ki so jih dobili od strank“.
267 Kljub temu družba Alstom meni, da ji zaradi njene naloge „evropskega tajnika“ ni mogoče očitati, da je imela vlogo vodje, saj so ji, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in dokumentov iz spisa Komisije, te naloge dodelili drugi člani omejevalnega sporazuma, med letom 2000 in marcem 2002 najprej začasno, potem pa za stalno. Poleg tega naj bi bilo iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, iz izpodbijane odločbe in iz spisa Komisije razvidno, da so bile naloge „evropskega tajnika“ zgolj administrativne in da zadevno podjetje zaradi njih ni imelo pomembnejše vloge kot drugi člani omejevalnega sporazuma, ki bi izhajala iz tega, da je bilo vodja ali pobudnik kršitve.
268 Drugi del petega tožbenega razloga, ki ga navaja družba Alstom, se v bistvu nanaša na kršitev točke 2, tretja alinea, smernic in na kršitev obveznosti obrazložitve. Elementov, ki naj bi se običajno upoštevali za opredelitev vloge vodje v smislu točke 2, tretja alinea, smernic naj v obravnavanem primeru ne bi bilo ali pa naj bi bili skupni vsem članom omejevalnega sporazuma. Prvič, manjkali naj bi določeni elementi, ki so odločilni za določitev vodje kršitve. Družba Alstom naj ne bi niti grozila konkurentom, ki niso sodelovali pri omejevalnem sporazumu, niti sprejemala odločitev o podaljšanju omejevalnega sporazuma ali o odnosih tega sporazuma do tretjih oseb. Prav tako naj ne bi skrbela za nadzor nad tem, da so člani omejevalnega sporazuma ta sporazum izvajali. Njen položaj na upoštevnem trgu naj v primerjavi z drugimi družbami, kot sta Siemens in ABB, ki sta imeli večji tržni delež od njenega, ne bi bil prevladujoč in naj ji ne bi omogočal izvajanja pritiska na konkurente. Glede na sodno prakso naj družbe Alstom tudi ne bi bilo mogoče šteti za pobudnico ali ustanoviteljico omejevalnega sporazuma ali njegovih pravil delovanja, saj je prvi sporazum, ki je bil sklenjen leta 1988, podpisalo devet evropskih družb, ki so sporazum ustanovile skupaj. Drugič, nekateri elementi, ki so značilni za vlogo vodje, niso obstajali le pri družbi Alstom, temveč so bili skupni vsem ali nekaterim od članov omejevalnega sporazuma. Priprava in sodelovanje na strateških sestankih omejevalnega sporazuma in pogostnost tega sodelovanja naj bi bili elementi, ki so bili skupni družbam Alstom, Siemens in ABB, če se upoštevajo tako imenovani „upravni“ sestanki, ki so se nanašali na upravljanje omejevalnega sporazuma, in sestanki skupnega odbora Evropa/Japonska. Na delovnih skupinah in pripravljalnih sestankih vsake skupine na sestanke skupnega odbora Evropa/Japonska naj bi sodelovali vsi udeleženci omejevalnega sporazuma. To, da naj bi imela družba Alstom v okviru omejevalnega sporazuma več pobud kot drugi ali da je na primer pri rednih spremembah oznak pri omejevalnem sporazumu delovala samostojno, naj ne bi bilo dokazano. Nazadnje, spoštovanje navodil, nadzor in disciplino pri omejevalnem sporazumu naj bi zagotavljal vsak član omejevalnega sporazuma, ki je tako branil svoje interese pri omejevalnem sporazumu, glede spoštovanja obveznosti japonskih članov omejevalnega sporazuma, pa odbor Evropa. Zato naj Komisija le iz naziva „evropskega tajnika“ ne bi mogla sklepati na obteževalno okoliščino, da je imela družba Alstom pri delovanju omejevalnega sporazuma pomembnejšo vlogo kot drugi ali da je imela odločilno vlogo pri tem, da je preživel. Med drugim naj Komisija ne bi primerno in dovolj obrazložila svojih ugotovitev, da je imel „evropski tajnik“ omejevalnega sporazuma zelo pomembno vlogo, ker mu je namenil precejšnja sredstva in je v omejevalnem sporazumu dajal pobude.
269 Tretji del petega tožbenega razloga, ki ga navaja družba Alstom, se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti. Komisija naj bi načelo enakega obravnavanja kršila, ker je v zvezi z obteževalno okoliščino, ki se nanaša na vlogo vodje, zadevno podjetje obravnavala enako kot družbo Siemens, čeprav nista bila v enakem položaju, in drugače kot družbo ABB in japonska podjetja, ki so sodelovala pri ugotovljeni kršitvi, čeprav so bili v primerljivem položaju. Družba Alstom zaradi enakega obravnavanja zadevnega podjetja in družbe Siemens navaja tudi kršitev načela sorazmernosti.
270 Družbe iz skupine Areva v šestem tožbenem razlogu, ki se deli na štiri dele, ugovarjajo povečanju, ki je bilo uporabljeno pri globi, ki jim je bila naložena v členu 2(c) izpodbijane odločbe, zaradi vloge vodje, ki jo je imelo zadevno podjetje kot „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu.
271 Prvi del šestega tožbenega razloga, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva, se nanaša na kršitev člena 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in točke 2 smernic, ker naj bi Komisija te družbe opredelila kot vodje, ne da bi dokazala, da so opravljale naloge vodje ali da so bile pobudnice delovanja omejevalnega sporazuma. Čeprav je zadevno podjetje kot „evropski tajnik“ med koncem leta 1999 in majem 2004 prevzelo izvršilne naloge, ki so bile administrativne, pa naj, nasprotno, pri omejevalnem sporazumu ne bi nikoli imelo nalog vodenja ali vloge pobudnika. Kot naj bi izhajalo iz spisa Komisije, vloga tajnika na delovnih sestankov zadevnemu podjetju ni omogočala nobenega odločilnega vpliva na strateška vprašanja omejevalnega sporazuma. Ta vprašanja naj bi bila obravnavana na sestankih v zvezi z upravljanjem omejevalnega sporazuma, ki jim je predsedovala družba ABB. Poleg tega naj bi vloga evropskega tajnika pri omejevalnem sporazumu sčasoma izgubila pomen, tako da nazadnje niti ni bila denarno nagrajena. V nobenem primeru pa naj zadevno podjetje, drugače od družb Siemens in ABB, ne bi imelo zadostne moči na trgu, da bi lahko imelo vlogo vodje pri kršitvi.
272 Drugi del šestega tožbenega razloga, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva, se nanaša na napako pri presoji Komisije o naravi nalog, ki jih je zadevno podjetje opravljalo kot „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu.
273 Družbe iz skupine Areva priznavajo, da je bilo zadevno podjetje „sicer res evropski tajnik pri omejevalnem sporazumu od konca leta 1999 do maja 2004“, in da je imelo v zvezi s tem „administrativno vlogo“ ali „tehnično vlogo“, ki je „brez dvoma izboljšala delovanje omejevalnega sporazuma“. Glede vsebine te vloge priznavajo, da je „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu „olajšal izmenjavo podatkov“ v omejevalnem sporazumu, ker je na enem mestu sprejemal, zbiral in omogočal izmenjavo nekaterih podatkov v zvezi z delovanjem omejevalnega sporazuma. Poleg tega priznavajo, da je „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu „organiziral“ in „opravljal vlogo tajnika na delovnih sestankih“ v okviru omejevalnega sporazuma in je moral v zvezi s tem pripraviti dnevni red v skladu s tem, „kar je izhajalo iz razprave in predlogov vseh članov kartela“, in „povzeti […] zahteve in predloge članov omejevalnega sporazuma in […] izid razprave“, zlasti glede dodelitve projektov GIS. Nazadnje iz njihovih dokumentov izhaja, da je imel do leta „2002“ „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu vlogo pri „dodelitvi projektov [GIS]“.
274 Družbe iz skupine Areva vseeno menijo, da jim zaradi vloge „evropskega tajnika“ ni mogoče očitati vloge vodje. Komisija naj bi v točki 512 obrazložitve izpodbijane odločbe napačno štela, da je bil „evropski tajnik“ orodje za komunikacijo med člani omejevalnega sporazuma in da je skliceval sestanke za izvajanje omejevalnega sporazuma in jim predsedoval. Glede pretoka informacij v omejevalnem sporazumu naj ne bi bilo mogoče šteti, da je imel „evropski tajnik“ vlogo veznega člena med evropskimi člani omejevalnega sporazuma, saj so člani skoraj polovico informacij izmenjali med seboj na dvostranski podlagi in se je prenos informacij prek evropskega tajnika po septembru 1999 bistveno zmanjšal. Dalje, „evropski tajnik“ naj po koncu sistema na podlagi sporazuma GQ ne bi imel več naloge sklicevanja sestankov. Poleg tega naj ta tajnik ne bi sam nosil odgovornosti za vsebino (spremljanje, priprava zapisnikov ipd.) in finančnega bremena sestankov, saj naj bi si člani to vlogo razdelili tako, da je bil vsakič na vrsti drug. Nazadnje, nepravilno bi bilo šteti, da je „evropski tajnik“, ker je predsedoval sestankom, s tem v okviru omejevalnega sporazuma prevzel vlogo vodenja ali vlogo pobudnika, saj se je glede tega omejil na zbiranje zahtev in predlogov članov in njihovo povzemanje ter na povzemanje izida razprav. Družbe iz skupine Areva navajajo, da je Komisija pri tem, da je v točki 513 izpodbijane odločbe ugotovila, da je bila vloga tajnika zelo pomembna in dejansko bistvena za delovanje omejevalnega sporazuma, vsekakor storila napako. Leta 2002, po odhodu družbe Siemens, se sporazuma GQ in EQ nista več uporabljala, vloga evropskega tajnika pri omejevalnem sporazumu pa naj bi bila zelo poenostavljena. Zlasti naj ne bi bil več edini odgovoren za organizacijo sestankov in naj ne bi več skrbel za dodelitev poslov. Zato naj bi bila vloga „evropskega tajnika“ omejena le na izvajanje sklepov članov omejevalnega sporazuma, s čimer je olajševal delovanje tega sporazuma, ne da bi bila njegova vloga pri tem sporazumu nepogrešljiva.
275 Tretji del šestega tožbenega razloga, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva, se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, ker naj bi Komisija zadevno podjetje obravnavala enako kot družbo Siemens, čeprav nista bila v primerljivem položaju, in drugače kot družbo ABB in japonska podjetja, ki so sodelovala pri ugotovljeni kršitvi, čeprav so bili v primerljivem položaju. Četrti del tožbenega razloga se nanaša na kršitev načela sorazmernosti, saj naj bi bila razlika med težo kršitve, ki jo je storilo zadevno podjetje, in kršitvami, ki so jih storili drugi člani omejevalnega sporazuma, premajhna, da bi upravičevala povečanje osnovnega zneska glob, ki so jim bile naložene, za 50 %.
276 Komisija argumente družbe Alstom in družb iz skupine Areva zavrača in predlaga zavrnitev njihovih tožbenih razlogov in očitkov.
– Presoja Splošnega sodišča
277 Komisija je v točki 514 obrazložitve izpodbijane odločbe zadevnemu podjetju zaradi njegovih nalog „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu očitala zlasti vlogo vodje pri kršitvi v smislu člena 2, tretja alinea, smernic. V točkah 514 in 522 obrazložitve izpodbijane odločbe je menila, da je treba osnovni znesek globe, ki se naloži družbi Alstom, povečati za 50 %, kar to globo poveča na 65.020.000 EUR, in da je treba osnovni znesek glob, ki se naložijo družbi Areva T & D SA in drugim družbam iz skupine Areva, povečati za 50 %, kar ti globi poveča na 53.550.000 EUR in 25.500.000 EUR.
278 Če je nekim družbam pripisana odgovornost zaradi sodelovanja več podjetij pri kršitvi člena 81 ES in/ali člena 53 Sporazuma EGP, mora Komisija, ko določa osnovni znesek glob, ki jih je treba naložiti vsaki od teh družb na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 ali člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, preizkusiti relativno težo udeležbe podjetja, ki ga taka družba vodi, pri kršitvi (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 623, in zgoraj v točki 61 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 92, ter zgoraj v točki 219 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 277). To vključuje zlasti ugotavljanje relativne teže vloge vsakega od podjetij pri kršitvi za obdobje, v katerem je to podjetje pri kršitvi sodelovalo (glej v tem smislu zgoraj v točki 65 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 150; zgoraj v točki 63 navedeno sodbo Enichem Anic proti Komisiji, točka 264, in zgoraj v točki 219 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005 točka 277) pod vodstvom katere od zadevnih družb. Ta sklep je logična posledica načela individualizacije kazenskih sankcij, kot je navedeno v točki 219 zgoraj (glej zgoraj v točki 219 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 25. oktobra 2005, točka 278 in navedena sodna praksa).
279 V skladu z načelom individualizacije kazenskih sankcij točki 2 in 3 smernic določata spremembo globe glede na nekatere obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je mogoče pripisati vsakemu od podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, in družbam, ki jim je nato mogoče naložiti odgovornost za to sodelovanje. Točka 2 vsebuje zlasti neizčrpen seznam obteževalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo.
280 Vlogo „vodje“, ki jo ima v okviru omejevalnega sporazuma eno ali več podjetij, je treba upoštevati pri izračunu globe, saj morajo podjetja, če so imela tako vlogo, v primerjavi z drugimi podjetji nositi posebno odgovornost (zgoraj v točki 134 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 316, in zgoraj v točki 87 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 281; glej v tem smislu tudi sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr‑Melnhof proti Komisiji, T‑347/94, Recueil, str. II‑1751, točka 291). Neizčrpni seznam okoliščin, ki lahko upravičijo povečanje osnovnega zneska globe, iz točke 2 smernic vsebuje zlasti, v tretji alinei, „vlogo vodje ali pobudnika kršitve“, ki jo ima podjetje.
281 Kot izhaja iz besedila točke 2, tretje alinea, smernic, je treba pojem „vodje“ pri kršitvi razlikovati od pojma „pobudnika“ kršitve. Medtem ko se vloga pobudnika nanaša na vzpostavitev ali širitev omejevalnega sporazuma, se namreč vloga vodje nanaša na delovanje omejevalnega sporazuma (zgoraj v točki 87 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 316). Ker izpodbijana odločba vsebuje le očitek, da je bilo zadevno podjetje vodja pri kršitvi, je treba argumente družbe Altom, ki se nanašajo na pojem „pobudnika“, zavrniti kot neutemeljene.
282 Zaradi očitkov, ki se nanašajo na napako pri presoji in na kršitev točke 2, tretja alinea, smernic, je treba nato preizkusiti, ali je glede na okoliščine v obravnavani zadevi lahko upravičena ugotovitev Komisije, da se lahko vloga evropskega tajnika pri omejevalnem sporazumu, ki jo je imelo zadevno podjetje, enači z vlogo vodje pri kršitvi v smislu člena 2, druga alinea, smernic. Splošno sodišče mora pri nadzoru zakonitosti presoje vloge vodje pri kršitvi, ki jo je imelo zadevno podjetje, in posebne odgovornosti, ki je bila zato pripisana družbi Alstom in družbam iz skupine Areva, preizkus omejiti na dejanske okoliščine, ki so v izpodbijani odločbi navedene kot dokaz za tako vlogo.
283 Da bi bilo mogoče zadevno podjetje opredeliti kot vodjo, mora biti pomembna gonilna sila omejevalnega sporazuma (zgoraj v točki 87 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 374, in sodba Splošnega sodišča z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T-410/03, ZOdl., str. II-881, točka 423) ali pa mora nositi posebno in posamično odgovornost pri njegovem delovanju (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 300). To okoliščino je treba presoditi s splošnega vidika glede na okoliščine v obravnavani zadevi (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točki 299 in 373). Zlasti je na to vlogo mogoče sklepati iz tega, da je podjetje z natančno izdelanimi pobudami samostojno dajalo temeljni zagon omejevalnemu sporazumu (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točke 348, od 370 do 375 in 427, in zgoraj navedeno sodbo Hoechst proti Komisiji, točka 426). Prav tako je na to vlogo mogoče sklepati iz vseh indicev, ki se nanašajo na željo podjetja, da zagotovi stabilnost in uspeh omejevalnega sporazuma (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 351). Enako velja, če je dokazano, da je podjetje opravljalo naloge koordinatorja pri omejevalnem sporazumu in je zlasti organiziralo tajništvo, ki je skrbelo za izvajanje omejevalnega sporazuma v praksi, in zanj zagotovilo osebje (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točki 246 in 247). Isto velja, če se izkaže, da je imelo to podjetje osrednjo vlogo pri delovanju omejevalnega sporazuma v praksi, na primer tako, da je organiziralo številne sestanke, da je v okviru omejevalnega sporazuma zbiralo in posredovalo informacije, da je bilo pooblaščeno za zastopanje nekaterih članov pri omejevalnem sporazumu ali da je največkrat podalo predloge, ki so se nanašali na delovanje omejevalnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. novembra 1983 v združenih zadevah IAZ International Belgium in drugi proti Komisiji, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točki 57 in 58, in zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točke 404, 439 in 461).
284 To, da neko podjetje pritiska na druge udeležence kartela ali celo narekuje njihovo ravnanje, nasprotno, ni nujni pogoj za to, da bi lahko to podjetje opredelili kot vodjo kartela (zgoraj v točki 87 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 374). Položaj nekega podjetja na trgu ali sredstva, s katerimi razpolaga, prav tako ne morejo biti indici za vlogo vodje pri kršitvi, čeprav so del konteksta, v okviru katerega je treba take indice presojati (glej v tem smislu zgoraj v točki 283 navedeno sodbo Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 241, in zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 299).
285 Kot je razvidno iz točk od 511 do 513 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija v obravnavani zadevi upoštevala, da je „evropsko tajništvo“ pri omejevalnem sporazumu obstajalo med celotnim trajanjem omejevalnega sporazuma in je kljub spremembi številnih organizacijskih značilnosti omejevalnega sporazuma ostalo stabilno. Naloge tega tajništva so bile številne. Komisija navaja, pri čemer opozarja na točke od 121 do 123, 131, 132, 142, od 147 do 149, od 157 do 161, 173, 185 in od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je bilo „evropsko tajništvo“ pri omejevalnem sporazumu orodje za komunikacijo med evropskimi podjetji, ki so bili člani omejevalnega sporazuma, ter med temi podjetji in japonskim tajništvom, da je sklicevalo sestanke in jim predsedovalo in da je bilo odgovorno za vodenje kvot. Po mnenju Komisije iz dopisov tega tajništva, iz vsebine sporazumov GQ in EQ in iz delovanja omejevalnega sporazuma v praksi jasno izhaja, da je bila vloga „evropskega tajnika“ bistvena. S tem da je ta „evropski tajnik“ prevzel pobudo in za omejevalni sporazum namenil precejšnja sredstva, naj bi za omejevalni sporazum opravil pomembno storitev in na poseben način prispeval k njegovemu dobremu delovanju.
286 Najprej je treba preizkusiti, ali lahko Komisija le na podlagi dejstev, ki jih vsebuje izpodbijana odločba in jim družba Alstom ali družbe iz skupine Areva ne nasprotujejo (glej zlasti točki 66 in 273 zgoraj), ne da bi kršila člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in točko 2, tretja alinea, smernic ter ne da bi pri tem storila napako pri presoji, zaključi, da je imelo zadevno podjetje vlogo vodje pri kršitvi, ker je imelo od konca leta 1999 do 11. maja 2004 naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu, kot izhaja iz točke 147 obrazložitve izpodbijane odločbe.
287 Glede tega je treba ugotoviti, da je imel „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu zaradi nalog, ki jih je opravljal, vlogo vodje pri koordiniranju omejevalnega sporazuma in vsekakor pri njegovem delovanju v praksi. Kot je namreč Komisija pravilno ugotovila v izpodbijani odločbi, je bil ta „evropski tajnik“ kontaktna točka za člane omejevalnega sporazuma in je imel bistveno vlogo pri delovanju omejevalnega sporazuma v praksi, ker je olajšal izmenjavo podatkov znotraj omejevalnega sporazuma, ker je na enem mestu sprejemal, zbiral in si izmenjeval bistvene informacije za delovanje omejevalnega sporazuma z njegovimi člani, zlasti informacije o projektih GIS, ker je organiziral in opravljal vlogo tajništva na delovnih sestankih in ker je občasno spreminjal oznake, ki so bile namenjene prikritju teh sestankov ali stikov. Poleg tega je lahko Komisija v točkah 147 in 513 izpodbijane odločbe upravičeno štela, da je imelo „evropsko tajništvo“ pri omejevalnem sporazumu veliko odgovornost, ki je zahtevala znatna sredstva, tako glede časa kot glede zagotovljenega osebja. Brez koordinacije in osrednje organizacije, ki jo je zagotavljalo to tajništvo, omejevalni sporazum glede na njegovo zapletenost nedvomno ne bi mogel delovati tako učinkovito. Poleg tega, glede na to, da ni bilo izpodbijano, da je zadevno podjetje od konca leta 1999 do 8. januarja 2004 te naloge opravljalo neprekinjeno, je lahko Komisija pravilno ugotovila, da je bilo to podjetje v obravnavani zadevi pomembna gonilna sila omejevalnega sporazuma in je zato štela, da je imelo vlogo vodje v smislu točke 2, tretja alinea, smernic.
288 Drugi argumenti družbe Alstom in družb iz skupine Areva teh zaključkov ne morejo ovreči.
289 Najprej je treba ugotoviti, da so ugovori družbe Alstom v zvezi s presojo nekaterih dejanskih in pravnih okoliščin v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper izpodbijano odločbo neutemeljeni (glej točko 264 zgoraj). Glede tega zadostuje spomniti, da je obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah pripravljalni dokument, v katerem je presoja dejanskih in pravnih okoliščin samo začasna (glej točko 248 zgoraj).
290 Dalje, glede meril za opredelitev vodje pri kršitvi, ki v obravnavanem primeru niso izpolnjena, se pravi grožnje podjetjem, ki niso sodelovala pri omejevalnem sporazumu, sprejemanja odločitev o podaljšanju omejevalnega sporazuma ali o odnosih tega sporazuma do tretjih oseb ali vloge pobudnika ali ustanovitelja omejevalnega sporazuma, je treba poudariti, da se ta merila nanašajo na trenutek ustanovitve ali razširitve omejevalnega sporazuma in zato na vlogo „pobudnika kršitve“, kot je bilo spomnjeno v točki 281 zgoraj. Čeprav bi bila ta merila lahko odločilna za ugotovitev, da je podjetje pritiskalo na druga podjetja ali jih spodbujalo k ustanovitvi omejevalnega sporazuma ali k temu, da se mu priključijo, in tako za opredelitev „pobudnika kršitve“ v smislu točke 2, tretja alinea, smernic (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točki 316 in 321), pa niso odločilna za opredelitev podjetja za vodjo pri kršitvi, saj v tem primeru kot v obravnavani zadevi zadostuje dokaz, da je bilo zadevno podjetje tako ali drugače pomembna gonilna sila omejevalnega sporazuma (glej točko 283 zgoraj).
291 Poleg tega, tudi če zadevno podjetje ne bi imelo gospodarske moči ali dovolj vplivnega položaja, da bi nadzorovalo in zagotovilo spoštovanje omejevalnega sporazuma, to ne bi zadostovalo za izključitev možnosti, da bi lahko imelo vlogo vodje pri kršitvi v smislu točke 2, tretja alinea, smernic. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 283 in 284 zgoraj, dejstvo, da zadevno podjetje drugim članom omejevalnega sporazuma ni moglo vsiliti nekega ravnanja, ne izključuje tega, da je bilo tako ali drugače pomembna gonilna sila omejevalnega sporazuma – v obravnavani zadevi tako, da je trajno opravljalo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu, pa čeprav so bile te le administrativne, s čimer je omogočalo, da omejevalni sporazum deluje stabilno in učinkovito.
292 Trditev družbe Alstom, da je bila vloga „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu zadevnemu podjetju naložena „okoli leta 2000“, ne potrjuje noben dokument iz spisa v tem postopku, prav tako ne izjava gospoda S. z dne 15. septembra 2006 (glej točko 23 zgoraj) niti točki 147 in 191 obrazložitve izpodbijane odločbe, na katere se v zvezi s tem sklicuje družba Alstom. Poleg tega argumenta družbe Alstom, da zadevno podjetje nalog „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu ni prevzelo na lastno pobudo in da je moralo pri opravljanju teh nalog upoštevati nekatera pravila, ki so bila v okviru omejevalnega sporazuma določena vnaprej, ne izključujejo tega, da je ta družba imela vlogo vodje pri kršitvi. V zvezi s tem je pomembno, da je zadevno podjetje naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu dejansko trajno opravljalo od konca leta 1999 do 8. januarja 2004, kar je približno štiri leta in dva meseca, in da je imelo zato vlogo vodje pri koordinaciji in delovanju omejevalnega sporazuma v praksi.
293 Poleg tega argumenti, ki se nanašajo na to, da vseh nalog „evropskega tajnika“ ni opravljalo le zadevno podjetje, temveč so si lahko v skladu s pravili omejevalnega sporazuma druga podjetja neposredno izmenjevala nekatere informacije, organizirala sestanke omejevalnega sporazuma, zlasti sestanke, ki so se nanašali na vodenje omejevalnega sporazuma, ali izvajala omejevalni sporazum zlasti glede dodelitve projektov GIS, ne da bi o tem poročala „evropskemu tajniku“, ne morejo ovreči navedbe Komisije, da je imelo zadevno podjetje pri omejevalnem sporazumu vlogo vodje pri kršitvi, ker je trajno opravljalo vse naloge, ki so bile naložene „evropskemu tajniku“ pri omejevalnem sporazumu. Niti točke 120, 122, 149, 152, 157, 162, 180, 182, 185, 194, 197, 205 in 207 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih navaja družba Alstom, niti dokumenti iz spisa v tem postopku ne omogočajo zaključka, da je družba ABB ali druge družbe, ki so sodelovale pri omejevalnem sporazumu in formalno niso imele vloge „evropskega tajnika“, v praksi pri izvajanju omejevalnega sporazuma v bistvu delovale enako kot družba Alstom, tako glede pogostosti ali trajanja kot glede pomena ali intenzivnosti. Poleg tega, če se domneva, da so imela tudi druga podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, zlasti družba ABB, pomembno vlogo pri določitvi splošne strategije omejevalnega sporazuma ali s tem, da so imele v tem sporazumu vpliven položaj, bi to lahko pripeljalo kvečjemu do tega, da bi bilo tudi glede teh podjetij preučeno, ali so bila odgovorna za delovanje omejevalnega sporazuma, ker bi imela vlogo vodje pri kršitvi, nikakor pa ne bi ovrglo trditve Komisije, da je imelo zadevno podjetje v omejevalnem sporazumu vlogo „vodje pri kršitvi“, ker je trajno opravljajo vse naloge, ki so bile naložene „evropskemu tajniku“ pri omejevalnem sporazumu (glej v tem smislu zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točka 376).
294 Torej je treba šteti, da je lahko Komisija, ne da bi kršila člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in točko 2, tretjo alinea, smernic in ne da bi storila napako pri presoji, ugotovila, da je imelo zadevno podjetje vlogo vodje pri kršitvi, ker je od konca leta 1999 do 8. januarja 2004 trajno opravljalo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu.
295 Poleg tega, ker iz točk 512 in 513 obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhajata razloga, iz katerih je Komisija zadevno podjetje opredelila za vodjo pri kršitvi – ta razloga sta, da je imelo to podjetje naloge koordinatorja in osrednjo vlogo pri delovanju omejevalnega sporazuma – je bila izpodbijana odločba v smislu sodne prakse, ki je navedena v točki 283 zgoraj, obrazložena pravno zadostno. Zato je treba očitek družbe Alstom, ki se nanaša na v zvezi s tem pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe, zavrniti kot neutemeljen. V preostalem, kot pravilno navaja Komisija, iz lastnih dokumentov družbe Alstom izhaja, da je ta razumela razloge, iz katerih je Komisija v izpodbijani odločbi zadevno podjetje opredelila za vodjo pri kršitvi.
296 Glede očitka, ki se nanaša na kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, je treba ugotoviti, da se z njim v bistvu izpodbija pravičnost povečanja osnovnega zneska glob, ki so bile naložene družbi Alstom in družbam iz skupine Areva, za 50 %.
297 Iz sodne prakse izhaja, da mora biti spoštovanje načel enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije, kot je spomnjeno v točki 235 zgoraj, usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, kar pomeni, da se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist drugega (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. julija 1985 v zadevi Williams proti Računskemu sodišču, 134/84, Recueil, str. 2225, točka 14 in navedena sodna praksa, sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Cascades proti Komisiji, T‑308/94, Recueil, str. II‑925, točka 259, in zgoraj v točki 131 navedeno sodbo LR AF 1998 proti Komisiji, točka 367).
298 Poleg tega načelo sorazmernosti, kot je spomnjeno v točki 235 zgoraj, zahteva, da globe ne smejo biti čezmerne glede na zastavljene cilje, to je glede na cilj spoštovanja konkurenčnega prava, in da je znesek globe, ki je naložena zaradi kršitve konkurenčnega prava, sorazmeren s kršitvijo, ki se presoja celovito in upoštevaje zlasti njeno težo (sodbe Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II‑755, točka 240; z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 532, in z dne 12. septembra 2007 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, T‑30/05, neobjavljena v ZOdl., točka 224).
299 Pri presoji teže kršitve je treba upoštevati veliko dejavnikov, katerih narava in pomembnost se spreminjata glede na vrsto zadevne kršitve in njene posebne okoliščine (zgoraj v točki 247 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 120, in zgoraj v točki 298 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 532).
300 Poleg tega je treba spomniti, da imajo lahko podjetja, ki so sodelovala pri dolgotrajni kršitvi, v različnih obdobjih izmenično vodilno vlogo, tako da ni mogoče izključiti, da bi se lahko za vsako od njih in za družbe, ki so za to ravnanje odgovorne, uporabila obteževalna okoliščina zaradi vloge vodje pri kršitvi (zgoraj v točki 87 navedena sodba BASF proti Komisiji, točka 460).
301 Da bi se preverilo, ali je bilo načelo enakega obravnavanja kršeno, je treba v zvezi z obteževalno okoliščino vloge „vodje pri kršitvi“ primerjati obravnavanje družbe Alstom in družb iz skupine Areva na eni strani in na drugi strani obravnavanje družbe Siemens, družbe ABB in družb, ki so vodile japonska podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi.
302 Najprej je v zvezi s to obteževalno okoliščino treba ugotoviti, da je bilo za družbo Alstom in družbe iz skupine Areva, enako kot za družbo Siemens, uporabljeno 50-odstotno povečanje osnovnega zneska globe, saj je imelo zadevno podjetje tako kot podjetje, ki ga je vodila družba Siemens, trajno naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu. Družba Alstom temu enakemu obravnavanju izrecno nasprotuje, pri čemer navaja, da je položaj zadevnega podjetja različen od položaja podjetja, ki ga vodi družba Siemens, saj je naloge „evropskega tajnika“ opravljalo v obdobju, ki je bilo pol krajše od obdobja, v katerem je te naloge opravljalo podjetje, ki ga vodi družba Siemens.
303 Kot je bilo že ugotovljeno, iz točk 147 in 178 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je podjetje, ki ga je vodila družba Siemens, opravljalo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu od njegovega začetka 15. aprila 1988 do septembra 1999, kar je približno enajst let in pet mesecev, in da je po njegovem odhodu iz omejevalnega sporazuma zadevno podjetje opravljalo enake naloge od konca leta 1999 do konca delovanja omejevalnega sporazuma 11. maja 2004. Poleg tega, ker v obravnavani zadevi ni bila uporabljena teorija o gospodarskem nasledstvu (glej točko 111 zgoraj), je družbi Alstom in družbam iz skupine Areva mogoče pripisati osebno odgovornost za vlogo gonilne sile, ki jo je imelo zadevno podjetje pri delovanju omejevalnega sporazuma, le za obdobja, v katerem so neposredno ali posredno vodile dejavnosti tega podjetja. Iz člena 1(b) in (f) izpodbijane odločbe v povezavi s točkama 358 in 371 obrazložitve te odločbe je razvidno, da je vlogo vodje pri kršitvi, ki jo je imelo zadevno podjetje, mogoče pripisati:
– družbi Alstom le za obdobje od konca leta 1999 do 8. januarja 2004, to je za približno štiri leta in dva meseca;
– družbi Areva T & D SA le za obdobje od konca leta 1999 do 11. maja 2004, to je za približno štiri leta in sedem mesecev;
– družbi Areva T & D AG le za obdobje od 22. decembra 2003 do 11. maja 2004, to je za približno pet mesecev;
– in družbama Areva in Areva T & D Holding le za obdobje od 9. januarja do 11. maja 2004, to je za približno štiri mesece.
304 V vseh primerih gre torej za bistveno razliko med dolžino obdobja, v katerem je naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu opravljalo podjetje, ki ga je vodila družba Siemens, in dolžino obdobja, v katerem je te naloge opravljalo zadevno podjetje, ki sta ga vodila družba Alstom in družbe iz skupine Areva.
305 V izpodbijani odločbi se je Komisija osredotočila na dejstvo, da sta tako podjetje, ki ga je vodila družba Siemens, kot zadevno podjetje samostojno ter nespremenljivo in trajno opravljali naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu. Glede tega je treba ugotoviti, da čeprav družba Alstom pravilno navaja, da je v točkah 147 in 191 obrazložitve izpodbijane odločbe zadevno podjetje označeno le kot „začasni evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu na koncu leta 1999 ali na začetku leta 2000, pa ne ugovarja temu, da je bilo marca 2002 dogovorjeno, da sama prevzame naloge tega tajništva za nedoločen čas, torej nespremenljivo in trajno. Poleg tega navedbe, da je zadevno podjetje sámo nespremenljivo in trajno opravljalo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu, ne more ovreči dejstvo, ki ga navaja družba Alstom, da je zadevno podjetje naloge „evropskega tajnika“ opravljalo le v omejenem obdobju štirih let in dveh mesecev, saj ta dejanska okoliščina ni odvisna od volje družbe Alstom in je le posledica tega, da je po opozorilu družbe ABB (glej točko 10 zgoraj) Komisija intervenirala, da bi preprečila nadaljevanje kršitve.
306 Postavlja se vprašanje, ali je bistvena razlika med trajanjem opravljanja nalog „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu, ki se lahko pripiše različnim zadevnim podjetjem, upoštevna v zvezi z obteževalno okoliščino, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, ali pa bi bilo mogoče glede na okoliščino, da so naloge evropskega tajništva ta podjetja opravljala sama ter nespremenljivo in trajno, v obravnavani zadevi to razliko zanemariti.
307 V okoliščinah obravnavane zadeve, to je pri dolgotrajni kršitvi, med katero so različna podjetja pod vodstvom različnih družb v točno določenih obdobjih zaporedoma opravljala vlogo vodje pri kršitvi, načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti zahtevata, da se družbam, ki so vodile eno ali več podjetij, ki so imela, ko so bila pod vodstvom teh družb, vlogo „vodje pri kršitvi“, naloži različno povečanje osnovnega zneska njihove globe, če so obdobja, v katerih so ta podjetja, ko so bila pod vodstvom teh družb, opravljala to vlogo, bistveno različna. Treba je spomniti, da se vloga vodje nanaša na delovanje omejevalnega sporazuma (glej točko 281 zgoraj) in da je drugače od vloge pobudnika kršitve nujno vezana na neko obdobje. Zato je treba upoštevati, da je mogoče prvi družbi, ki je vodila eno od podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, pripisati vlogo gonilne sile, ki jo je imelo to podjetje v zvezi z delovanjem omejevalnega sporazuma, za največ nekaj več kot četrtino obdobja, v katerem je trajala kršitev, kot je to v primeru družbe Alstom in družb iz skupine Areva, medtem ko je mogoče drugi družbi, ki je vodila drugo podjetje, ki je sodelovalo pri omejevalnem sporazumu, pripisati vlogo gonilne sile, ki jo je imelo zadnjenavedeno podjetje v zvezi z delovanjem omejevalnega sporazuma, za nekaj manj kot tri četrtine tega obdobja, kot je to v primeru družbe Siemens. Sicer pa je Komisija na obravnavi sama priznala, da je bilo obdobje, v katerem je imelo podjetje vlogo „vodje pri kršitvi“, merilo, ki ga je upoštevala pri presoji povečanja odgovornosti, ki mora izhajati iz take vloge (glej točko 39 zgoraj).
308 Torej je Komisija s tem, da je v izpodbijani odločbi določila enako povečanje osnovnega zneska globe za družbo Alstom in družbe iz skupine Areva na eni strani in družbo Siemens na drugi strani, čeprav sta bili obdobji, v katerih je zadevno podjetje oziroma sta zadevni podjetji pod vodstvom teh družb opravljali naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu bistveno različni, kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti.
309 Nato je treba ugotoviti, da je bila družba ABB glede obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, obravnavana drugače od družbe Alstom in družb iz skupine Areva, saj v nasprotju z zadnjenavedenimi družba ABB ni bila opredeljena kot „vodja pri kršitvi“ in ji zato ni bilo določeno povečanje osnovnega zneska globe na podlagi te obteževalne okoliščine. Družba Alstom in družbe iz skupine Areva ugovarjajo temu različnemu obravnavanju, pri čemer navajajo, da je bil položaj družbe ABB glede obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, primerljiv njihovemu.
310 Vendar ni dokazano in niti ne zatrjevano, da je imela družba ABB naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu ali da je sama nespremenljivo in trajno opravljala vse naloge, ki jih je imel po navadi ta tajnik. Poleg tega, čeprav je na splošno priznano, tudi s strani Komisije, da je imela družba ABB „pomembno vlogo“ pri omejevalnem sporazumu, pa ni bilo dokazano, da je bila ta vloga pri delovanju omejevalnega sporazuma primerljiva z vlogo, ki sta jo imeli zadevno podjetje in podjetje, ki ga je vodila družba Siemens, kot „evropska tajnika“ pri omejevalnem sporazumu. Zato ni dokazano, da je bila družba ABB v primerljivem položaju kot družba Alstom in kot družbe iz skupine Areva niti da je bila v primerljivem položaju kot družba Siemens.
311 Tudi če se domneva, da je Komisija nezakonito uporabila merila za določitev vodje pri kršitvi, kot so navedena v točki 283 zgoraj, ker vloge vodje kljub pomembni vlogi, ki jo je imelo podjetje, ki ga je vodila družba ABB, pri omejevalnem sporazumu, ni pripisala tej družbi, pa zaradi te nezakonitosti, ki je bila storjena v korist drugega, kakor izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 297 zgoraj, ni mogoče ugoditi tem očitkom družbe Alstom in družb iz skupine Areva, s katerimi predlagajo razglasitev ničnosti.
312 Torej je treba očitke, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi diskriminacije, ker družba Alstom in družbe iz skupine Areva niso bile obravnavane enako kot družba ABB, čeprav so bile v primerljivem položaju, zavrniti.
313 Nazadnje je treba ugotoviti, da so bile družba Alstom in družbe iz skupine Areva glede obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, prav tako obravnavane drugače kot družbe, ki so vodile japonska podjetja, ko so ta sodelovala pri kršitvi, ki je bila ugotovljena v členu 1 izpodbijane odločbe. Komisija je v točki 511 obrazložitve izpodbijane odločbe glede tega navedla, da se „vloga japonskega tajnika […] v bistvu nanaša na korespondenco z japonskimi kolegi in na korespondenco z evropskim tajnikom glede projektov [GIS] zunaj EGP“ in da so to vlogo „opravljale družbe Hitachi, Toshiba in Melco, tako da je bila vsakič za kratek čas na vrsti druga“, iz česar je v bistvu sklepala, da ta vloga ni enaka vlogi „vodje pri kršitvi“ v smislu točke 2, tretja alinea, smernic. Družba Alstom in družbe iz skupine Areva so temu različnemu obravnavanju ugovarjale, pri čemer so navedle, da ker je podjetje, ki so ga zaporedoma vodile, opravljalo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu približno štiri leta, so dejansko v primerljivem položaju kot družbe, od katerih je vsaka vodila japonsko podjetje, ki je opravljalo naloge „japonskega tajnika“ v enakem obdobju.
314 Komisija je v izpodbijani odločbi pri presoji obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, menila, da opravljanje nalog „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu in nalog „japonskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu ni primerljivo. Upoštevala je, da se „vloga japonskega tajnika […] v bistvu nanaša na korespondenco z japonskimi kolegi in na korespondenco z evropskim tajnikom glede projektov zunaj EGP“. Glede tega je v točkah 127, 128 in 246 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bilo sodelovanje japonskih podjetij pri kršitvi, ki je bila ugotovljena v členu 1 izpodbijane odločbe, v glavnem vezano na skupni dogovor (glej točko 29 zgoraj), v skladu s katerim japonska podjetja niso pošiljala ponudb za projekte GIS v EGP. Iz tega „skupnega dogovora“ v bistvu izhaja, da v nasprotju z „evropskim tajnikom“ „japonski tajnik“ ni imel vloge gonilne sile pri delovanju omejevalnega sporazuma v EGP in da družbe, ki so vodile japonska podjetja, pristojna za to tajništvo, glede tega niso imela posebne odgovornosti. Očitke družbe Alstom in družb iz skupine Areva, da so bile obravnavane drugače od japonskih družb, ker Komisija za te japonske družbe ni uporabila povečanja globe zaradi obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, ki so jo imela podjetja, ki so jih vodile japonske družbe, je torej treba zavrniti, saj njihov položaj ni bil primerljiv s položajem zadevnih japonskih družb.
315 Tudi če se domneva, da je Komisija nezakonito uporabila merila za določitev vodje pri kršitvi, kot so navedena v točki 283 zgoraj, ker te vloge vodje ni pripisala japonskim družbam, ki so vodile podjetja, ki so zaporedoma opravljale naloge „japonskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu, vsako dve leti, zaradi te nezakonitosti, ki je bila storjena v korist drugega, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 297 zgoraj, ni mogoče ugoditi očitkom, ki so navedeni v točki 314 zgoraj.
316 Torej je treba očitke družbe Alstom in družb iz skupine Areva, ki se nanašajo na kršitev načela prepovedi diskriminacije, ker so bile družba Alstom in družbe iz skupine Areva obravnavane drugače kot japonske družbe, čeprav so bile v primerljivem položaju, zavrniti.
317 Iz zgoraj navedenega izhaja, da člen 2(b) in (c) izpodbijane odločbe krši načelo sorazmernosti in načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije, ker družbi Alstom in družbam iz skupine Areva na podlagi obteževalne okoliščine vloge vodje pri kršitvi nalaga enako povečanje osnovnega zneska globe kot družbi Siemens, to je za 50 %. Zato je treba člen 2(b) in (c) izpodbijane odločbe razglasiti za ničen.
318 Zato mora Splošno sodišče v skladu s predlogi družbe Alstom in družb iz skupine Areva za spremembo izpodbijane odločbe na podlagi neomejene sodne pristojnosti na podlagi člena 229 ES, člena 17 Uredbe št. 17 in člena 31 Uredbe št. 1/2003 sámo presoditi upoštevne okoliščine v obravnavani zadevi, da bi določilo povečanje osnovnega zneska glob, ki jih je treba naložiti zadevnim družbam na podlagi obteževalne okoliščine, ki se nanaša na vlogo vodje pri kršitvi, ki jo je imelo zadevno podjetje (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Nederlandsche Banden-Industrie-Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 111, in zgoraj v točki 88 navedeno sodbo Volkswagen proti Komisiji z dne 18. septembra 2003 , točki 149 in 151, ter zgoraj v točki 87 navedeno sodbo BASF proti Komisiji, točke 303, 394 in 455). Glede tega je treba spomniti, da neomejena sodna pristojnost, ki jo ima sodišče Unije na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 in člena 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg preprostega nadzora zakonitosti sankcije nadomesti presojo Komisije s svojo in tako prekliče, zmanjša ali poveča naloženo globo ali periodično denarno kazen, kadar presoja o njenem znesku (točki 226 in 227 zgoraj; zgoraj v točki 126 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točki 61 in 62, in sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 213).
319 Treba je zagotoviti, da je povečanje zaradi vloge vodje pri kršitvi, ki jo je imelo zadevno podjetje, določeno v višini, ki mu zagotavlja odvračalni učinek (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 87 navedeno sodbo ACF Chemiefarma proti Komisiji, točka 173, in zgoraj v točki 235 navedeno sodbo Archer Daniels Midland proti Komisiji, točka 141), to je v višini, ki podjetja odvrača od tega, da bi opravljala naloge, ki so bistvene za dobro delovanje omejevalnega sporazuma.
320 V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je zadevno podjetje pod vodstvom družbe Alstom in družb iz skupine Areva sámo opravljalo naloge „evropskega tajništva“ pri omejevalnem sporazumu, in to nespremenljivo in trajno. Poleg tega je treba upoštevati, da je to podjetje, ko sta ga neposredno ali posredno vodili družbi Alstom in Areva T & D SA (prej imenovana Alstom T & D SA), prevzelo odgovornost za to „evropsko tajništvo“ v trenutku, ko je omejevalni sporazum doživel velik pretres z evropskega vidika zaradi odhoda podjetja, ki ga je vodila družba Siemens in je bilo „evropski tajnik“ pri omejevalnem sporazumu od leta 1988 ter glavni igralec na trgu, tako v Evropi kot zunaj nje, kot je razvidno iz točke 178 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega je treba ugotoviti, da je družba Alstom v svojih dokumentih sama priznala, da „je bila med letoma 2000 in 2004 edino podjetje, ki je lahko prevzelo vlogo [„evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu] zaradi interesov na evropski ravni“.
321 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je imelo zadevno podjetje odločilno vlogo pri nadaljevanju in delovanju omejevalnega sporazuma med koncem leta 1999 in 8. januarjem 2004.
322 Poleg tega je treba upoštevati, da je bilo, kot je razvidno iz točke 303 zgoraj, obdobje, v katerem je naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu pod vodstvom družbe Siemens opravljalo podjetje, ki ga je vodila ta družba, precej daljše od obdobij, v katerih je naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu opravljalo zadevno podjetje pod vodstvom družb Alstom in Areva T & D SA, in bistveno daljše od obdobij, v katerih je zadevno podjetje opravljalo naloge „evropskega tajnika“ pri omejevalnem sporazumu pod vodstvom družb Areva T & D AG, Areva ali Areva T & D Holding.
323 Glede na vse te okoliščine bo vloga vodje pri kršitvi, ki jo je imelo zadevno podjetje in jo je mogoče pripisati družbi Alstom in družbam iz skupine Areva, pravično presojena tako, da se:
– za družbo Alstom določi povečanje osnovnega zneska naložene globe za 35 %, tako da se globa, ki jo mora plačati ta delniška družba, določi na 58.522.500 EUR, od tega 48.195.000 EUR solidarno z družbo Areva T & D SA;
– za družbo Areva T & D SA določi povečanje osnovnega zneska naložene globe za 35 %, tako da se globa, ki jo mora ta družba plačati solidarno z družbo Alstom, določi na 48.195.000 EUR, od tega 20.400.000 EUR solidarno z družbami Areva T & D AG, Areva in Areva T & D Holding;
– in za družbe Areva T & D AG, Areva in Areva T & D Holding določi povečanje osnovnega zneska naložene globe za 20 %, tako da se globa, ki jo morajo te družbe plačati solidarno z družbo Areva T & D SA, določi na 20.400.000 EUR.
Sedmi tožbeni razlog, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva in se nanaša na očitno napako pri presoji, na kršitev člena 81 ES, člena 53 Sporazuma EGP ter obvestila o ugodni obravnavi, ker je Komisija zavrnila zmanjšanje njihove globe zaradi njihovega sodelovanja med upravnim postopkom
– Trditve strank
324 Družbe iz skupine Areva v sedmem tožbenem razlogu, ki se deli na dva dela, ugovarjajo odločitvi Komisije, s katero je zavrnila zmanjšanje njihove globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, ker informacije, ki jo jih posredovale, niso imele znatne dodane vrednosti. Prvi del tožbenega razloga se nanaša na očitno napako pri presoji obsega njihovega sodelovanja. Komisija naj bi napačno presodila, da so izjave družb iz skupine Areva, ki so navedene v njihovi izjavi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi in v njihovem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, protislovne in dvoumne in da zato niso verodostojne. Drugi del tožbenega razloga se nanaša na kršitev člena 81 ES, člena 53 Sporazuma EGP in obvestila o ugodni obravnavi, ker jim je Komisija zavrnila zmanjšanje globe. Družbe iz skupine Areva trdijo, da so v upravnem postopku s potrditvijo sodelovanja podjetja, ki ga je vodila družba Siemens, na sestanku septembra 1999 Komisiji predložile dokaz, ki je imel znatno dodano vrednost glede na dokaze, s katerimi je že razpolagala. Njihovo pričanje naj bi namreč imelo odločilno vlogo, saj naj bi Komisiji omogočilo, da je ovrgla trditev o zastaranju sodelovanja podjetja, ki ga je vodila družba Siemens, pri kršitvi za obdobje od 15. aprila 1988 do 24. aprila 1999 in da je podaljšala trajanje tega sodelovanja pri kršitvi do 1. septembra 1999.
325 Komisija argumente družb iz skupine Areva zavrača in predlaga zavrnitev tožbenega razloga.
– Presoja Splošnega sodišča
326 V skladu s sodno prakso je smisel zmanjšanja glob, ki se naložijo zaradi kršitve konkurenčnega prava, v primeru sodelovanja podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, v tem, da tako sodelovanje Komisiji olajša ugotavljanje obstoja te kršitve in ji omogoča, da prepreči njeno nadaljevanje (zgoraj v točki 131 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 399; zgoraj v točki 235 navedena sodba BPB de Eendracht proti Komisiji, točka 325, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Finnboard proti Komisiji, T‑338/94, Recueil, str. II‑1617, točka 363).
327 Odstavki od 20 do 23 obvestila o ugodni obravnavi določajo:
„20. Podjetja, ki ne izpolnjujejo pogojev iz oddelka A [,Imuniteta pred globami‘], so lahko upravičena do pravice do zmanjšanja sleherne globe, ki bi jim bila sicer naložena.
21. Da bi bilo podjetje do tega upravičeno, mora Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze.
22. Koncept ,dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na katerega se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.
23. Komisija bo v vsaki dokončni odločbi, ki jo sprejme ob koncu upravnega postopka, odločila:
(a) ali so dokazi, ki jih je zagotovilo podjetje, predstavljali znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija ob istem času že imela;
(b) raven zmanjšanja, do katere bo upravičeno podjetje […].
Da bi Komisija določila raven zmanjšanja […], bo upoštevala čas, ob katerem so bili predloženi dokazi, ki izpolnjujejo pogoj iz točke [odstavka] 21, in stopnjo, do katere le-ti predstavljajo dodano vrednost. Prav tako lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve.
Poleg tega, če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela [omejevalnega sporazuma], Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“
328 Kot je navedeno v odstavku 29 obvestila o ugodni obravnavi, je to ustvarilo legitimna pričakovanja, na katera se lahko zanesejo podjetja, ki želijo Komisijo obvestiti o obstoju omejevalnega sporazuma ali želijo z njo sodelovati. Glede na legitimna pričakovanja, ki so jih podjetja lahko razbrala iz tega obvestila, je Komisija torej dolžna slediti obvestilu, kadar v okviru določitve globe, ki jo je treba naložiti, presoja sodelovanje zadevnega podjetja (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T‑26/02, ZOdl., str. II‑713, točka 147 in navedena sodna praksa).
329 V mejah obvestila o ugodni obravnavi ima Komisija sicer široko diskrecijsko pravico pri presoji, ali imajo dokazi, ki jih je predložilo podjetje, dodano vrednost v smislu odstavka 22 obvestila o ugodni obravnavi ali ne in ali je treba podjetju na podlagi tega obvestila priznati zmanjšanje (glej po analogiji zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 393 in 394). Ta presoja je predmet omejene sodne presoje.
330 V točkah od 530 do 532 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija glede sodelovanja družbe Areva ugotavlja:
„(530) [Družba Areva] je bila drugo podjetje, ki je na podlagi obvestila o [ugodni obravnavi] vzpostavilo stik s Komisijo. Željo, da bi sodelovala, je izrazila 14. maja 2004. 18. in 25. maja 2004 je vložila izjavi, v katerih priznava obstoj omejevalnega sporazuma in podaja splošen opis protikonkurenčnega ravnanja.
(531) Čeprav je bil splošni opis iz izjave [družbe Areva] v bistvu podoben dejstvom, ki jih je sporočila družba ABB, pa je vseboval malo informacij, za katere bi lahko šteli, da imajo ,dodano vrednost‘. Edina informacija z dodano vrednostjo je bila izjava, da je družba Siemens 26. marca 2002 začela ponovno sodelovati pri omejevalnem sporazumu. Vseeno ta informacija, ki je trajanje sodelovanja družbe Siemens podaljšala za tri mesece, ni znatno okrepila možnosti Komisije, da dokaže ta dejstva, zato se ni štelo, da ima znatno dodano vrednost. Poleg tega v tej odločbi nekatere izjave [družbe Areva] zaradi njihove neverodostojnosti niso bile upoštevane [glej na primer 290 in 291 obrazložitve izpodbijane odločbe], kar nalog Komisije v tej zadevi ni olajšalo.
(532) Iz tega je razvidno, da informacije, ki jih je predložila [družba Areva], nimajo znatne dodane vrednosti, ki bi Komisiji omogočila, da bi ji dodelila zmanjšanje globe na podlagi obvestila o [ugodni obravnavi].“
331 Na prvem mestu je treba preizkusiti, ali je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je presodila, da so izjave družb iz skupine Areva, ki so omenjene v točki 531 obrazložitve izpodbijane odločbe, protislovne, dvoumne in zato neverodostojne.
332 V točkah 290 in 291 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila:
„(290) Komisija se ne more opreti na izjave družb [Areva], Melco, Hitachi/JAEPS in Toshiba v delu, v katerem navajajo, da se je omejevalni sporazum zaključil bodisi v letu 1997 ([družba Areva]), bodisi septembra 1999 (družbi Melco […] in Toshiba […]), bodisi v letu 1999, po odhodu družbe Siemens (družba Hitachi/JAEPS […]), bodisi okoli septembra 2000 (družba Fuji […]). Glede tega njihove izjave niso verodostojne, saj si nasprotujejo in […] so v nasprotju z dokazi iz spisa. Družbe Melco, Toshiba, Fuji, ABB, Alstom, Reyrolle/VA Tech in Magrini/Schneider (ki sta pozneje postali družba VAS in torej VA Tech), so še naprej sodelovale na večstranskih sestankih v letu 2000 in/ali 2001 [glej točke od 191 do 198 obrazložitve izpodbijane odločbe]. Poleg tega so te izjave dvoumne in neprepričljive.
(291) [Družba Areva] je podala izjave, ki so protislovne in dvoumne. [V izjavi na podlagi obvestila o ugodni obravnavi] je trdila, da šteje, da se je prvi omejevalni sporazum končal leta 1997, v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah […] pa je, nasprotno, izjavila, da je bilo obdobje od septembra 1999 do marca 2002 tranzicijsko obdobje, v katerem so bili sestanki manj pogosti, in čeprav so ohranili protikonkurenčno naravo, niso imeli opaznih protikonkurenčnih učinkov.“
333 Glede izjav družb iz skupine Areva na podlagi obvestila o ugodni obravnavi z dne 18. in z dne 25. maja 2004, ki sta bili vloženi v spis tega postopka, je treba ugotoviti, da stranke niso ugovarjale temu, da se je Komisija v točki 291 obrazložitve izpodbijane odločbe oprla na to trditev:
„Prvi omejevalni sporazum je obstajal med koncem osemdesetih let in letom 1997, ko je bil prekinjen. Leta 1997 so udeleženci nadaljevali srečanja, vendar se niso dogovorili niti o delitvi trgov niti o cenah, tako da so sestanki v zvezi s tem omejevalnim sporazumom prenehali septembra 1999, ko se je družba Siemens dokončno umaknila.“
334 Glede odgovora družb iz skupine Areva na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 30. junija 2006 je treba ugotoviti, da iz opombe št. 353, ki se nanaša na točko 291 obrazložitve izpodbijane odločbe, izhaja, da se je Komisija oprla na to trditev:
„Čeprav so člani omejevalnega sporazuma, razen družb Siemens in Hitachi, nadaljevali sestanke, so bili ti dvakrat redkejši kot so bili v prejšnjem obdobju in niso imeli več občutnih protikonkurenčnih učinkov […] Glede uporabljenih metod je bilo obdobje med septembrom 1999 in marcem 2002 tranzicijsko obdobje in obdobje ,omahovanja‘ pri omejevalnem sporazumu, med zrušenjem sistema iz sporazuma GQ in postavitvijo novega sistema, ki se je uporabljal po marcu 2002 […] Ne glede na to, da so ti sestanki z nekaterih vidikov ohranili protikonkurenčno naravo, so imeli zaradi majhnega števila dodeljenih projektov [GIS] (zaradi česar je bila uporaba mehanizma [iz sporazuma GQ] nepotrebna) in teoretičnosti razprav o drugačni organizaciji omejevalnega sporazuma [od tiste, ki jo je vseboval sporazum GQ,] od septembra 1999 do marca 2002 precej zmanjšan protikonkurenčni učinek […]“
335 Glede na vsebino teh izjav je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da je menila, da so protislovne in dvoumne, ni storila očitne napake pri presoji. Čeprav se namreč zdi, da se izjave družb iz skupine Areva na podlagi obvestila o ugodni obravnavi nanašajo na zaporedje ločenih kršitev, ker je prvi omejevalni sporazum prenehal obstajati leta 1997 ali vsaj septembra 1999, se zdi da v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznavajo, da je šlo za enotno in trajajočo kršitev, saj je bilo obdobje od septembra 1999 do marca 2002 predstavljeno preprosto kot tranzicijsko obdobje in obdobje „omahovanja“ pri delovanju omejevalnega sporazuma. Poleg tega je treba upoštevati, da so, kot je Komisija ugotovila v točki 290 obrazložitve izpodbijane odločbe, izjave družb iz skupine Areva, da je omejevalni sporazum ali prvi omejevalni sporazum prvič prenehal leta 1997, v nasprotju z izjavami drugih članov omejevalnega sporazuma in nekaterimi drugimi dokazi iz spisa. Zato ni mogoče šteti, da so informacije, ki so jih predložile družbe iz skupine Areva, Komisiji olajšale ugotavljanje obstoja kršitve in da zato izpolnjujejo pogoj iz odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi.
336 Zato je treba, ne da bi se preizkusili razlogi, ki bi lahko upravičili neverodostojnost zadevnih informacij, na podlagi obvestila o ugodni obravnavi ugotoviti, da v izpodbijani odločbi, ker je bila z njo zavrnjena dodelitev zmanjšanja glob, ki so bile naložene družbam iz skupine Areva, ni bila storjena očitna napaka pri presoji.
337 Na drugem mestu je treba preveriti, ali je Komisija kršila člen 81 ES, člen 53 Sporazuma EGP in odstavek 21 obvestila o ugodni obravnavi, ker ni upoštevala, da je izjava družb iz skupine Areva na podlagi obvestila o ugodni obravnavi vsebovala informacijo z znatno dokazno vrednostjo, ker je potrjevala, da se je podjetje, ki ga je vodila družba Siemens, iz omejevalnega sporazuma umaknilo šele septembra 1999.
338 V točki 186 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija navaja:
„Družba Siemens trdi, da je na sestankih omejevalnega sporazuma prenehala sodelovati po sestanku na vrhu v Sydneyju 24. aprila 1999. Družba ABB je navedla, da je družba Siemens na sestankih omejevalnega sporazuma ni več sodelovala od konca leta 1999 […] Komisija je ugotovila, da se je družba Siemens iz omejevalnega sporazuma umaknila najprej septembra 1999. Dokument, najden v prostorih družbe VA Tech in v celoti povzet v opombi [št. 94] zgoraj, potrjuje, da se je družba Siemens iz omejevalnega sporazuma umaknila septembra 1999. V njem je navedeno: ,Stop 3 = = > 09/99‘ (,3‘ označuje družbo Siemens), nadaljuje pa se z naštevanjem tržnih deležev od leta 1988 do leta 1998. [To] so potrdile [družbe Areva], Melco […], Fuji […] in Hitachi/JAEPS […]“
339 Poleg tega iz opombe št. 94 izpodbijane odločbe izhaja, česar družbe iz skupine Areva niso izpodbijale, da je bila „številka [3] v času, ko je bil dokument sestavljen, to je 10. junija 2003, oznaka družbe Siemens“.
340 V točki 142 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija glede tega navedla:
„Vsaj od julija 2002 (glej tabelo II) so člani omejevalnega sporazuma uporabljali drugačne skupne oznake, kot je razložila družba ABB […] njene izjave v zvezi s tem pa so potrjene z dokazi, ki se nanašajo na isto obdobje, […] in z izjavami drugih strank po pregledih ([družbe Areva], VA Tech […], Hitachi/JAEPS […] in Siemens […]“
341 V tabeli II, ki je navedena v točki 142 obrazložitve izpodbijane odločbe, so povzete „oznake, ki so bile v uporabi vsaj od julija 2002“. Iz nje je razvidno, da so imeli evropski člani skupno oznako „0“, družba ABB je imela oznako „1“, družba Alstom oznako „2 “, družba Siemens oznako „3“, družba VA Tech oznako „4“, japonski člani so imeli skupno oznako „5“, družba JAEPS je imela oznako „6“ in družba TM T & D oznako „7“.
342 V opombi št. 128 izpodbijane odločbe je navedeno:
„Dejstvo, [da so se vsaj od julija 2002 uporabljale drugačne oznake], je potrjeno z dokumentom gospoda Z. (družba VA Tech), ki je nastal okoli avgusta 2002 in potrjuje, da so imeli člani omejevalnega sporazuma namen izmenjevati informacije prek ,baze‘. Izogibali naj bi se sestankov in komunikacije na papirju, oznake 1, 2, 3, 4, 6, 7 pa naj bi uporabljali za označevanje družb ABB, [Alstom], Siemens, VA Tech, Hitachi/JAEPS in TM T & D in označevanje približne ravni cene, ki so jo nameravale postaviti.“
343 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je Komisija še pred izjavo družb iz skupine Areva razpolagala z izjavo družbe ABB na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, da je družba Siemens na sestankih omejevalnega sporazuma prenehala sodelovati konca leta 1999 in bila od julija 2002 označena s številko „3“. Prav tako je razpolagala s pisnimi dokazi iz obdobja kršitve, iz katerih izhaja ali pa bi se lahko na podlagi njih sklepalo, da je bila oznaka družbe Siemens poleti leta 2002 številka „3“ in da je ta prenehala sodelovati pri omejevalnem sporazumu septembra 1999. Družbe iz skupine Areva dokazni vrednosti teh dokumentov, na katere se Komisija sklicuje v izpodbijani odločbi, niso ugovarjale, zato njihova dokazna vrednost v zadevi T‑117/07 ni vprašljiva. Tako v okviru zadeve T‑117/07 ni mogoče šteti, da je bila izjava družb iz skupine Areva na podlagi obvestila o ugodni obravnavi odločilna za ugotovitev Komisije, da je družba Siemens pri kršitvi sodelovala do septembra 1999. V zadevi T‑117/07 poleg tega ni mogoče šteti, da je izjava družb iz skupine Areva olajšala nalogo Komisije in da zato izpolnjuje pogoj iz odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi, kar bi družbam Areva T & D SA, Areva T & D AG, Areva in Areva T & D Holding omogočilo, da so upravičene do zmanjšanja njihovih glob.
344 Komisija zato v izpodbijani odločbi z zavrnitvijo zmanjšanja glob, ki so bile naložene družbam iz skupine Areva, na osnovi njihove izjave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, ni kršila niti člena 81 ES, niti člena 53 Sporazuma EGP, niti odstavka 21 obvestila o ugodni obravnavi.
Osmi tožbeni razlog, ki ga navaja družba Alstom in se nanaša na kršitev smernic in podredno na kršitev načela sorazmernosti
– Trditve strank
345 Družba Alstom v osmem tožbenem razlogu navaja, da je v členu 2(b) in (c) napačno uporabljeno pravo, saj se pri določitvi globe, ki je bila naložena zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 1. januarja 2004, opira na promet, ki ga je ta družba ustvarila na celotnem območju EGP, in to čeprav je Sporazum EGP začel veljati šele 1. januarja 1994. Podredno družba Alstom trdi, da bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, če bi bila globa umetno povečana zaradi upoštevanja prometa, ki je bil ustvarjen v prostoru, ki v času dejanskega stanja, to je med 15. aprilom 1988 in 1. januarjem 1994, še ni obstajal.
346 Komisija argumente družbe Alstom zavrača in predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
– Presoja Splošnega sodišča
347 Ta tožbeni razlog se v bistvu nanaša na vprašanje, ali je Komisija v izpodbijani odločbi določila globo, ki je bila naložena družbi Alstom zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004 na podlagi prometa, ki ga je ta družba ustvarila v EGP, in če je tako, ali je s tem napačno uporabila pravo.
348 Kot je bilo ugotovljeno že v točki 298 zgoraj, morajo biti v skladu z načelom sorazmernosti globe, ki so naložene podjetju zaradi kršitve konkurenčnega prava, sorazmerne z ugotovljeno kršitvijo, ki se presoja v celoti.
349 Člen 15(2) Uredbe št. 17 in člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 sta ustrezna pravna podlaga za to, da Komisija naloži globe podjetjem ali podjetniškim združenjem zaradi kršitev člena 81 ES (glej po analogiji zgoraj v točki 126 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 24), ali če je to potrebno, kršitev člena 53 Sporazuma EGP. Prvonavedena člena določata, da globa, ki je naložena vsakemu podjetju, ki je sodelovalo pri kršitvi, ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu. Ta zgornja meja je namenjena prav temu, da se prepreči, da bi bile globe, ki jih naloži Komisija, nesorazmerne glede na velikost zadevnega podjetja (sodba Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 24). Poleg tega iz člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 izhaja, da je treba pri določitvi globe znotraj te meje upoštevati težo in trajanje kršitve.
350 Medtem ko se izhodiščni znesek globe določi na podlagi kršitve, se teža kršitve določi ob upoštevanju številnih drugih dejavnikov, glede katerih ima Komisija široko diskrecijsko pravico (zgoraj v točki 126 navedena sodba Groupe Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 25). Med dejavnike za presojo teže kršitve lahko glede na primer spadajo količina in vrednost proizvodov, ki so predmet kršitve, ter velikost in gospodarska moč podjetja, ki kažeta na vpliv, ki ga je lahko imelo podjetje na trgu. V zvezi s tem je za določitev globe Komisiji dovoljeno, da upošteva celotni promet podjetja, ki je, čeprav približen in nepopoln, pokazatelj njegove velikosti in gospodarske moči, ter del prometa, ki je bil ustvarjen s proizvodi, ki so predmet kršitve, in je lahko pokazatelj njenega obsega (zgoraj v točki 247 navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 120 in 121; glej sodbo Splošnega sodišča z dne 20. marca 2002 v zadevi Sigma Tecnologie proti Komisiji, T‑28/99, Recueil, str. II‑1845, točka 86 in navedena sodna praksa).
351 Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je pri presoji velikosti in gospodarske moči podjetja v času kršitve nujno treba upoštevati promet, ki ga je to podjetje ustvarilo v tem času (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točka 86). Dejstvo, da se je Komisija pri presoji gospodarskega položaja v obdobju kršitve načeloma oprla na zadnje polno leto kršitve, samo po sebi ni v nasprotju z načelom sorazmernosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 215 navedeno sodbo Aristrain proti Komisiji, točki 128 in 129).
352 Čeprav smernice niso pravni temelj odločb, ki jih sprejme Komisija na zadevnem področju, pa vseeno zagotavljajo pravno varnost podjetjem, ker določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila pri določanju zneska globe (glej zgoraj v točki 126 navedeno sodbo Danone proti Komisiji z dne 8. februarja 2007, točka 23 in navedena sodna praksa).
353 V skladu s smernicami se teža kršitev ugotovi na podlagi več dejavnikov, od katerih mora Komisija nekatere obvezno upoštevati.
354 Glede tega smernice določajo, da je treba poleg narave kršitve, njenega dejanskega vpliva na trg in velikosti geografskega trga upoštevati dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, zlasti potrošnikom, in določiti kazen na ravni, ki naj zagotavlja, da ima dovolj odvračalen učinek (točka 1(A), četrti odstavek).
355 Poleg tega se lahko upošteva tudi, da velika podjetja lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev, in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega (točka 1(A), peti odstavek).
356 Če je v kršitev vpletenih več podjetij, kot je pri kartelih, je treba pri izhodiščnem znesku uporabiti ponderje, da bi določili posamičen izhodiščni znesek, pri katerem se upošteva teža in zato dejanski vpliv kršitve vsakega podjetja na konkurenco, zlasti če obstaja znatno neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste (točka 1(A), šesti odstavek).
357 Treba je ugotoviti, da smernice ne določajo, da se znesek glob izračuna glede na celotni promet ali promet, ki so ga ustvarila podjetja na zadevnem trgu. Vendar ne nasprotujejo temu, da bi se tak promet zaradi spoštovanja splošnih načel prava Unije, in če okoliščine to zahtevajo, upošteval pri določanju globe. Promet je lahko zlasti upošteven pri presoji različnih dejavnikov, ki so našteti v točkah od 354 do 356 (zgoraj v točki 131 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točki 283 in 284, in zgoraj v točki 283 navedena sodba Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 187).
358 Komisija je v obravnavanem primeru najprej v točkah od 474 do 479 obrazložitve izpodbijane odločbe določila težo kršitve – to je opredelila za „zelo težko“ – potem pa je upoštevala elemente, ki bi lahko v skladu z metodologijo iz točke 1(A) smernic povzročili različno obravnavanje posamičnih podjetij.
359 Glede tega iz točk od 480 do 491 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija upoštevala dejansko gospodarsko zmožnost kršiteljev, da povzročijo večjo škodo drugim subjektom, in njihovo specifično težo ter zato dejanski vpliv kršitve vsakega podjetja na konkurenco, da bi tako naloženim globam zagotovila dovolj odvračalen učinek.
360 V točkah 481 in 482 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija navedla, da je treba glede na globalno naravo omejevalnega sporazuma kot osnovo za primerjavo pomembnosti podjetij upoštevati del svetovnega prometa s projekti GIS, ki ga je imelo vsako od podjetij v zadnjem polnem letu, ko je to podjetje sodelovalo pri ugotovljeni kršitvi. Po mnenju Komisije je ta osnova za primerjavo verno odražala zmožnost vsakega od podjetij, da resno škodijo drugim gospodarskim subjektom v EGP, in je omogočila predstavo o prispevku vsakega k učinkovitosti omejevalnega sporazuma v celoti oziroma o nestabilnosti, ki bi nastala v delovanju omejevalnega sporazuma, če to podjetje v njem ne bi sodelovalo.
361 Za izračun osnovnega zneska globe, ki je bila naložena družbi Alstom, se je torej Komisija oprla na svetovni promet s projekti GIS, ki ga je imelo vsako od podjetij v zadnjem polnem letu kršitve, in ne, kot trdi družba Alstom, na promet s projekti GIS, ki je bil v celotnem trajanju kršitve ustvarjen v EGP. Iz tega izhaja, da je tožbeni razlog, ki ga navaja družba Alstom, oprt na napačno dejstvo.
362 Vsekakor iz zgoraj navedenega izhaja, da se Komisija z odločitvijo, da se bo načeloma oprla na globalni promet s projekti GIS, ki ga je vsako od podjetij ustvarilo v zadnjem polnem letu kršitve, da bi ugotovila velikost in gospodarsko moč tega podjetja v času, ko je trajala kršitev, v izpodbijani odločbi ni oddaljila od računske metode, ki je določena v smernicah, ni prekoračila pravnega okvira za sankcije, ki je določen v členu 15 Uredbe št. 17 in v členu 23 Uredbe št. 1/2003, in ni prekršila načela sorazmernosti.
363 Torej je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev smernic in podredno na kršitev načela sorazmernosti, zavrniti.
Stroški
364 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče razdeli stroške ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, če stranke ne uspejo v enem ali več delih predlogov.
365 Ker je bilo tožbi v zadevi T‑117/07 deloma ugodeno, bodo zadevne okoliščine pravično presojene tako, da Komisija nosi desetino stroškov družb Areva, Areva T & D Holding, Areva T & D SA in Areva T & D AG in desetino svojih stroškov. Družbe Areva, Areva T & D Holding, Areva T & D SA in Areva T & D AG nosijo devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.
366 Ker je bilo tožbi v zadevi T‑121/07 deloma ugodeno, bodo zadevne okoliščine pravično presojene tako, da Komisija nosi desetino stroškov družbe Alstom in desetino svojih stroškov. Družba Alstom nosi devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Zadevi T‑117/07 in T-121/07 se združita za izdajo sodbe.
2. Člen 2(b) in (c) Odločbe Komisije C(2006) 6762 konč. z dne 24. januarja 2007 o postopku uporabe člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/F/38.899 – Plinsko izolirane stikalne naprave) se razglasi za ničen.
3. Za kršitve, ugotovljene v členu 1, od (b) do (f), Odločbe C(2006) 6762 konč., se naložijo te globe:
– družba Alstom, delniška družba: 10.327.500 EUR;
– družba Alstom: 48.195.000 EUR solidarno z družbo Areva T & D SA; od globe, ki jo mora plačati družba Areva T & D SA, je za plačilo 20.400.000 EUR solidarno odgovorna skupaj z družbami Areva T & D AG, Areva, delniška družba, in Areva T & D Holding SA.
4. Tožbi se v preostalem zavrneta.
5. V zadevi T‑117/07 nosi Evropska komisija desetino stroškov družb Areva, Areva T & D Holding, Areva T & D SA in Areva T & D AG in desetino svojih stroškov. Družbe Areva, Areva T & D Holding, Areva T & D SA in Areva T & D AG nosijo devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.
6. V zadevi T‑121/07 nosi Evropska komisija desetino stroškov družbe Alstom in desetino svojih stroškov. Družba Alstom nosi devet desetin svojih stroškov in devet desetin stroškov Komisije.
Pelikánová | Jürimäe | Soldevila Fragoso |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. marca 2011.
Stvarno kazalo
Dejansko stanjeII – 2
Zadevni izdelekII – 2
Zadevna podjetjaII – 3
Upravni postopekII – 4
Izpodbijana odločbaII – 6
Postopek in predlogi strankII – 7
PravoII – 9
Predlogi za razglasitev ničnosti člena 1(b), (c), (d), (e) in (f) izpodbijane odločbeII – 10
Uvodne ugotovitveII – 11
Prenos osebne odgovornosti, ki je bila družbi Alstom zaradi sodelovanja njene organizacijske enote, ki je bila dejavna na področju GIS, pri kršitvi pripisana za obdobje od 15. aprila 1988 do 6. decembra 1992II – 12
– Trditve strankII – 12
– Presoja Splošnega sodiščaII – 13
Osebna odgovornost družbe Alstom kot matične družbe, ki je bila stoodstotna lastnica družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004II – 17
– Trditve strankII – 17
– Presoja Splošnega sodiščaII – 18
Prenos osebne odgovornosti, ki je bila pripisana družbi Alstom zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 15. aprila 1988 do 8. januarja 2004, na družbe iz skupine Areva zaradi prenosa tega podjetja na skupino ArevaII – 26
– Trditve strankII – 26
– Presoja Splošnega sodiščaII – 26
Osebna odgovornost družb Areva T & D SA in Areva T & D AG zaradi sodelovanja zadevnega podjetja pri kršitvi od 7. decembra 1992 do 8. januarja 2004 in od 22. decembra 2003 do 8. januarja 2004II – 27
– Trditve strankII – 27
– Presoja Splošnega sodiščaII – 28
Osebna odgovornost družb Areva in Areva T & D Holding kot matičnih družb, ki sta bili stoodstotni lastnici družb Alstom T & D SA in Alstom T & D AG, za sodelovanje zadevnega podjetja pri kršitvi od 9. januarja do 11. maja 2004II – 32
– Trditve strankII – 32
– Presoja Splošnega sodiščaII – 32
Morebitna prekinitev kršitve, za katero je bila družbi Alstom za obdobje med septembrom 1999 in marcem 2002 pripisana odgovornostII – 35
– Trditve strankII – 35
– Presoja Splošnega sodiščaII – 36
Predlogi za razglasitev ničnosti ali spremembo člena 2(b) in (c) izpodbijane odločbeII – 42
Kršitev pravil o zastaranju pri individualni globi, ki je bila družbi Alstom naložena v členu 2(b) izpodbijane odločbeII – 43
– Trditve strankII – 43
– Presoja Splošnega sodiščaII – 43
Kršitev pravil o solidarni odgovornosti za plačilo glob, ki izhajajo iz člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, kršitev člena 7 ES, kršitev načel pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti, enakega obravnavanja, sorazmernosti, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in individualizacije kazenskih sankcij ter kršitev obveznosti obrazložitve glede glob, ki so bile naložene družbi Alstom in družbam iz skupine Areva v členu 2(c) izpodbijane odločbeII – 44
– Trditve strankII – 44
– Presoja Splošnega sodiščaII – 45
Kršitev načela spoštovanja pravice do obrambe in člena 27(1) Uredbe št. 1/2003II – 56
– Trditve strankII – 56
– Presoja Splošnega sodiščaII – 56
Povečanje osnovnega zneska, uporabljenega pri globah, ki so bile družbi Alstom in družbam iz skupine Areva naložene v členu 2(b) in (c) izpodbijane odločbe, za 50 %II – 60
– Trditve strankII – 60
– Presoja Splošnega sodiščaII – 64
Sedmi tožbeni razlog, ki ga navajajo družbe iz skupine Areva in se nanaša na očitno napako pri presoji, na kršitev člena 81 ES, člena 53 Sporazuma EGP ter obvestila o ugodni obravnavi, ker je Komisija zavrnila zmanjšanje njihove globe zaradi njihovega sodelovanja med upravnim postopkomII – 76
– Trditve strankII – 76
– Presoja Splošnega sodiščaII – 76
Osmi tožbeni razlog, ki ga navaja družba Alstom in se nanaša na kršitev smernic in podredno na kršitev načela sorazmernostiII – 82
– Trditve strankII – 82
– Presoja Splošnega sodiščaII – 82
StroškiII – 85