SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)
z dne 15. marca 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prejšnja besedna znamka FERRERO – Prijava figurativne znamke Skupnosti, ki vsebuje besedni element ‚FERRÓ‘ – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost zmede – Člen 8(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94“
V zadevi T‑35/04,
Athinaiki Oikogeniaki Artopoiia AVEE, s sedežem v Pikermi (Grčija), ki ga zastopa C. Chrissanthis, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa J. Novais Gonçalves, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT in intervenient pred Sodiščem prve stopnje je bila
Ferrero OHG mbH, s sedežem v Stadtallendorfu (Nemčija), ki jo zastopa M. Schaeffer, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 1. decembra 2003 (zadeva R 460/2002‑1) v zvezi s postopkom med Athinaiki Oikogeniaki Artopoiia AVEE in Ferrero OHG mbH,
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, J. Azizi in E. Cremona, sodnika,
sodni tajnik: I. Natsinas, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 30. januarja 2004,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 12. maja 2004,
na podlagi odgovora, ki ga je intervenient vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 4. maja 2005,
na podlagi obravnave z dne 2. junija 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka je 26. februarja pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, vložila prijavo za registracijo za znamko Skupnosti figurativnega in besednega znaka, sestavljenega iz zastave nedoločene barve z belo obrobo, kjer je z velikimi črkami napisana beseda „ferró“. Prva in zadnja črka, na kateri je poudarek, sta večji. Znak izgleda tako:
2 Proizvodi in storitve, za katere je zahtevana registracija znamke, so iz razredov 29, 30 in 42 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen, in ustrezajo, za vsakega od razredov, naslednjim opisom:
– razred 29: „Meso, ribe, perutnina in divjačina, mesni ekstrakti, konzervirana, sušena ter kuhana sadje in zelenjava, želeji, marmelade, jajca, mleko in mlečni izdelki, jedilno olje in maščoba, konzervirana hrana, solate v vinskem kisu, marinade“;
– razred 30: „Kava, čaj, kakao, sladkor, riž, tapioka, sago, kavni nadomestki, moka in izdelki iz žitaric, kruh, biskvit, pecivo in slaščice, sladoled, med, sirup, kvas, pecilni prašek, sol, gorčica, različni pripravki za peko kruha, poper, kis, omake (začimba), led, melasni sirup“;
– razred 42: „Nudenje hrane in pijače, nudenje začasne nastanitve, medicinska, higienska in lepotilna nega, zdravstvene ustanove, saloni za shujševalne kure, ustanove za zdravo prehranjevanje, veterinarske in kmetijske storitve, znanstvene in industrijske raziskave, nudenje pravne pomoči, računalniško programiranje“.
3 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti z dne 27. marca 2000.
4 Intervenient je 26. junija 2000 na podlagi člena 42(1) Uredbe št. 40/94 vložil ugovor zoper registracijo prijavljene znamke FERRERO (v nadaljevanju: prejšnja znamka), ki je bila predmet nemške registracije št. 956 671 za določene proizvode iz razredov 5, 29, 30, 32 in 33, oziroma za naslednje proizvode: „Čokolada, vključno s polnjenimi čokoladnimi izdelki, praline, vključno s polnjenjem iz sadja, kave, nealkoholnih pijač, vina in/ali alkoholnih pijač ali z mlečnim polnjenjem, posebej z jogurtom; pecivo dolgega trajanja, fino pecivo, posebej torte in oblati, sladkorni izdelki, namazi, ki vsebujejo sladkor, kakav, praline, mleko in/ali maščobe; kava in čaj, tudi z dodatkom alkoholnih pijač; nealkoholne pijače; dietična hrana za otroke in/ali bolnike oziroma za zdravstvene namene.“
5 Ugovor je temeljil na vseh zgoraj navedenih proizvodih in je bil usmerjen zoper nekatere proizvode in storitve, določene z izpodbijano znamko Skupnosti, in sicer tiste iz razredov 29 in 30, kot so določeni zgoraj, in glede razreda 42 za „dobavljanje hrane in pijače“. Razlog, na katerega se je skliceval v ugovoru, je bil ta iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
6 Z odločbo z dne 25. marca 2002 je oddelek za ugovore delno ugodil ugovoru za določene proizvode iz razreda 30, ker obstaja vidna in slišna podobnost med prijavljeno znamko za registracijo in prejšnjo znamko in podobnost oziroma enakost med proizvodi, ki jih ti pokrivata. Proizvodi, glede katerih je bilo ugovoru ugodeno, so: „Kava, čaj, kakao, sladkor, kavni nadomestki, moka in izdelki iz žitaric, kruh, biskvit, pecivo in slaščice, sladoled, med, sirup, kvas, pecilni prašek, različni pripravki za peko kruha, med, melasni sirup.“
7 Tožeča stranka je 24. maja 2002 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore UUNT.
8 Prvi odbor za pritožbe je z odločbo z dne 1. decembra 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbo zavrnil in potrdil odločbo oddelka za ugovore, ker je menil, da obstaja verjetnost zmede, vključno z verjetnostjo povezovanja, pri zadevnih znamkah. V bistvu je odbor za pritožbe pojasnil, da je bilo ugotovljeno, da so proizvodi iz zadevnih znamk deloma enaki in deloma podobni. Dalje je ugotovil, da so zadevni znaki podobni tako slišno kot vidno.
Predlogi strank
9 Tožeča stranka predlaga, naj Sodišče prve stopnje:
– razveljavi izpodbijano odločbo in/ali jo spremeni tako, da zavrne ugovor intervenienta in potrdi registracijo prijavljene znamke Skupnosti;
– v celoti zavrne ugovor zoper registracijo prijavljene znamke Skupnosti za vse razrede, glede katerih je z ugovorom uspela;
– sprejme kakršne koli druge potrebne ukrepe, ki lahko pripomorejo k registraciji prijavljene znamke Skupnosti;
– naloži UUNT, naj registrira prijavljeno znamko Skupnosti;
– naloži UUNT in intervenientu stroške, vključno s tistimi, nastalimi v postopku z ugovorom in pred odborom za pritožbe.
10 UUNT predlaga, naj Sodišče prve stopnje:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
11 Intervenient predlaga, naj Sodišče prve stopnje tožbo zavrne.
12 Tožeča stranka je 19. aprila 2005 v odgovoru na pisno vprašanje, ki ji ga je naslovilo Sodišče prve stopnje 14. aprila 2005, navedla, da zahteva razveljavitev odločbe in to, naj se UUNT naloži, naj registrira prijavljeno znamko.
Pravo
Dopustnost nekaterih predlogov tožeče stranke
13 Tožeča stranka s prvim in četrtim predlogom pravzaprav zahteva, naj se UUNT naloži, naj registrira prijavljeno znamko za zadevne proizvode. Tožeča stranka je s tretjim predlogom zahtevala, naj Sodišče prve stopnje sprejme vse potrebne ukrepe, ki bi lahko prispevali k registraciji prijavljene znamke.
14 UUNT meni, da so ti zahtevki nedopustni.
15 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora v okviru tožbe pred sodiščem Skupnosti zoper odločbo odbora za pritožbe UUNT ta v skladu s členom 63(6) Uredbe št. 40/94 sprejeti potrebne ukrepe za izvršitev sodbe. Sodišče prve stopnje torej ni pristojno, da nalaga naloge UUNT. Dejansko mora UUNT ukrepati v skladu z izrekom in obrazložitvijo sodbe Sodišča prve stopnje (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 31. januarja 2001 v zadevi Mitsubishi HiTec Paper Bielefeld proti UUNT (Giroform), T‑331/99, Recueil, str. II‑433, točka 33; z dne 27. februarja 2002 v zadevi Eurocool Logistik proti UUNT (EUROCOOL), T‑34/00, Recueil, str. II‑683, točka 12, in z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Institut für Lernsysteme proti UUNT – Educational Services (ELS), T‑388/00, Recueil, str. II‑4301, točka 19).
16 Sledi, da je treba prvi in četrti predlog tožeče stranke, v katerih zahteva, naj Sodišče prve stopnje naloži UUNT, naj registrira prijavljeno znamko Skupnosti, zavrniti kot nedopustna.
17 Prav tako je nedopusten tretji predlog tožeče stranke, naj Sodišče prve stopnje sprejme vse potrebne ukrepe, da se zadevna prijava znamke Skupnosti sprejme.
18 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje vsaka sodba obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov, na katere se sklicuje, in da mora biti ta podatek dovolj jasen in natančen, da lahko tožeča stranka pripravi svojo obrambo in Sodišče prve stopnje odloči o tožbi. Enako mora veljati za vsak zahtevek, ki ga morajo spremljati tožbeni razlogi in utemeljitve, ki omogočajo toženi stranki in sodniku, da presodi veljavnost.
19 Za zagotovitev pravne varnosti in ustreznega sodnega varstva morajo biti, da je tožba dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, razvidni iz besedila same tožbe, vsaj kot povzetek, vendar povezano in razumljivo (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 1993 v zadevi Koelman proti Komisiji, T‑56/92, Recueil, str. II‑1267, točka 21, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1996 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑387/94, Recueil, str. II‑961, točka 106).
20 V zvezi s tem mora tožba izrecno pojasniti, iz česa je sestavljen tožbeni razlog, na katerem temelji tožba. Tako samo abstraktna navedba ne izpolnjuje zahtev Poslovnika (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 28. marca 2000 v zadevi T. Port proti Komisiji, T‑251/97, Recueil, str. II‑1775, točka 90; z dne 5. julija 2000 v zadevi Samper proti Parlamentu, T‑111/99, RecFP str. I‑A‑135 in II‑611, točka 27, in z dne 12. decembra 2002 v zadevi eCopy proti UUNT (ECOPY), T‑247/01, Recueil, str. II‑5301, točka 15).
21 Tožeča stranka v zadevi ni predložila nobenega dokaza v podporo svojega tretjega predloga. Iz navedene sodne prakse izhaja, točka 20 zgoraj, da v zahtevi, da Sodišče prve stopnje sprejme katere koli ukrepe, da bi bila znamka Skupnosti sprejeta, ni potrebne natančnosti in jo je treba zato obravnavati kot nedopustno.
22 V vsakem primeru je treba spomniti, da je UUNT pristojen, da obravnava zahtevo za registracijo znamke Skupnosti in o njej odloči. Sodišče prve stopnje pa je dalje pristojno, če je potrebno, da opravi pravni nadzor nad presojo odbora za pritožbe v sprejeti odločbi UUNT. Nasprotno Sodišče prve stopnje ni pristojno, da nadomešča UUNT pri izvajanju pristojnosti, ki mu pripadajo na podlagi Uredbe št. 40/94.
Temelj
23 Tožeča stranka se sklicuje ne en sam tožbeni razlog, namreč na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
Trditve strank
24 Tožeča stranka izpodbija presojo odbora za pritožbe, da obstaja verjetnost zmede pri spornima znamkama, in sicer prijavljeni figurativni znamki, ki vsebuje besedni element „FERRÓ“, in prejšnji znamki.
25 Glede vidne podobnosti med zadevnima znamkama tožeča stranka trdi, da v nasprotju s tem, kar je v izpodbijani odločbi ugotovil odbor za pritožbe, več elementov omogoča nevtraliziranje obstoja določene stopnje podobnosti, ki lahko ustvari verjetnost zmede.
26 Tožeča stranka v zvezi s tem najprej poudarja močan razlikovalni učinek figurativnega elementa prijavljene znamke, in sicer zastave nedoločene barve z belo obrobo. Ta je izviren in izmišljen logotip, ki ga lahko, tudi brez besednega elementa „FERRÓ“, potrošnik ohrani v spominu kot označbo za proizvode iz prijavljene znamke zaradi svoje preprostosti in simetričnosti.
27 Drugič, tožeča stranka glede oblike besednega elementa prijavljene znamke trdi, da ima poševni tisk besede „ferró“ prav tako močan razlikovalni učinek (glej po analogiji in glede poševnega tiska sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 2003 v zadevi Éditions Albert Réné proti UUNT – Trucco (Starix), T‑311/01, Recueil, str. II‑4625, točka 54).
28 Tretjič, čeprav je gotovo, da so prve tri črke obeh zadevnih znamk enake, in sicer „f“, „e“ in „r“, pa je ta enakost nevtralizirana tako z največjima črkama „f“ in „o“ besednega elementa prijavljene znamke kot z različno dolžino zadevnih znamk zaradi različnega števila črk in zlogov. Tožeča stranka pripominja, da je besedni element prijavljene znamke „ferró“ dejansko krajši od besednega elementa „ferrero“, ki sestavlja prejšnjo znamko.
29 Glede slišne primerjave zadevnih znamk se tožeča stranka ne strinja z opravljeno analizo odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi.
30 Tožeča stranka v zvezi s tem prvič navaja, da je slišna dolžina zadevnih znamk različna zaradi različnega števila zlogov, ki sestavljajo zadevni znamki, in sicer trije zlogi v besednem elementu prejšnje znamke „ferrero“ in dva zloga v besednem elementu prijavljene znamke „ferró“.
31 Drugič, učinek ponovitve fonema „er“, prisotnega v besednem elementu „ferrero“, ki sestavlja prejšnjo znamko, je odsoten v besednem elementu prijavljene znamke „ferró“, kar po mnenju tožeče stranke omogoča razlikovanje slišne zaznave zadevnih znamk. Učinek ponovitve je po mnenju tožeče stranke bistvena lastnost prejšnje znamke.
32 Tretjič, medtem ko je poudarek besednega elementa, ki sestavlja prejšnjo znamko „ferrero“, na drugem zlogu, povprečni nemški potrošnik izgovarja besedo „ferró“ s poudarkom na zadnjem zlogu.
33 Dalje, glede celotne presoje verjetnosti zmede tožeča stranka opominja, da ima potrošnik v zadevi možnost vidno neposredno primerjati različne znamke, ki določajo zadevne proizvode, saj so ti proizvodi za vsakodnevno rabo, ki so razvrščeni v iste oddelke v supermarketih.
34 Tožeča stranka še navaja, da ob nizki stopnji podobnosti med znamkama, kot je v zadevi, lahko le močan razlikovalni učinek prejšnje znamke upraviči njeno širše varstvo. Tako močnega razlikovalnega učinka pa prejšnja znamka nima.
35 Končno tožeča stranka opaža, da so grška sodišča izključila obstoj verjetnosti zmede pri zadevnima znamkama na grškem trgu. Poleg tega je UUNT odločil v podobni zadevi, kot je ta, da ni verjetnosti zmede med besednima znamkama FERRERO in FERRO, kljub tesni zvezi med zadevnimi proizvodi, in sicer slanim biskvitom in sladkim biskvitom, upoštevajoč vidne in slišne razlike med spornima znamkama.
36 UUNT in intervenient trdita, da odbor za pritožbe ni kršil člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, ko je sklenil, da sta zadevna znaka podobna tako slišno kot vidno in da zaradi tega dejstva in zaradi podobnosti ali enakosti med proizvodi, ki jih določata zadevni znamki, obstaja verjetnost zmede med njima.
Presoja Sodišča prve stopnje
37 V smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 je na podlagi ugovora imetnika prejšnje znamke zavrnjena registracija prijavljene znamke, „ker zaradi njene podobnosti ali enakosti s prejšnjo znamko in zaradi enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih ti znamki določata, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko“.
38 Dalje je treba na podlagi člena 8(2)(a)(i) in (ii) Uredbe št. 40/94 s prejšnjimi znamkami razumeti znamke Skupnosti in znamke, registrirane v državi članici, katerih datum vložitve je pred datumom prijave znamke Skupnosti.
39 V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni verjetnost zmede verjetnost, da bi javnost lahko menila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali v določenih primerih iz gospodarsko povezanih podjetij.
40 Po tej sodni praksi je treba verjetnost zmede presojati celovito, glede na to, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi, predvsem soodvisnosti med podobnostjo znakov in podobnostjo označenih proizvodov ali storitev (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, str. II‑2821, točke od 30 do 33, in zgoraj navedeno sodno prakso).
41 V tej zadevi je prejšnja besedna znamka FERRERO, na kateri temelji ugovor, registrirana in varovana v Nemčiji. Zato je treba, da bi ugotovili morebitni obstoj verjetnosti zmede v zvezi s spornima znamkama, upoštevati vidik upoštevne javnosti v tej državi.
42 Glede na to, da so proizvodi, ki jih določata zadevni znamki, proizvodi tekoče potrošnje, je ciljna javnost povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen in razumno pozoren ter preudaren.
43 Zato je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe pravilno menil, da je treba verjetnost zmede presojati glede na povprečnega nemškega potrošnika, čemur stranke ne ugovarjajo.
44 Stranke tudi ne nasprotujejo, da so proizvodi iz prijavljene znamke in proizvodi, za katere je varovana prejšnja znamka, delno enaki in delno podobni. V teh okoliščinah je izid sodbe odvisen od stopnje podobnosti med zadevnima znakoma. Tako preizkus podobnosti znakov zadeva vse proizvode iz prijave znamke Skupnosti iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja, ki so povzeti zgoraj (glej točko 6 zgoraj), glede na to, da so to tisti proizvodi, glede katerih je odbor za pritožbe presodil, da je treba ugovoru ugoditi.
45 Kot izhaja iz sodne prakse, mora celovita presoja verjetnosti zmede glede vidne, slišne ali pojmovne podobnosti med nasprotujočimi si znaki temeljiti na njihovem celotnem vtisu, upoštevajoč zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2003 v zadevi Phillips-Van Heusen proti UUNT – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (BASS), T‑292/01, Recueil, str. II‑4335, točka 47, in zgoraj navedena sodna praksa).
46 Zato je treba preveriti analizo odbora za pritožbe v izpodbijani odločbi, kjer je opravil vidno, slišno in pojmovno primerjavo zadevnih znakov, da bi preučili, ali je stopnja podobnosti med navedenima znakoma dovolj visoka, da lahko zaradi visoke stopnje podobnosti med proizvodi izključi obstoj verjetnosti zmede pri povprečnem nemškem potrošniku.
47 Prvič, pri vidni podobnosti nasprotujočih si znamk je treba najprej spomniti, da je Sodišče prve stopnje že pojasnilo, da ni razloga, da ne bi ugotavljali, ali obstaja vidna podobnost med besedno in figurativno znamko, saj sta to grafični vrsti znamk, ki je sposobna dajati vidni vtis (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi Vedial proti UUNT – France Distribution (HUBERT), T‑110/01, Recueil, str. II‑5275, točka 51).
48 Glede tega je treba opozoriti, da se lahko šteje, da je sestavljena znamka podobna drugi znamki, ki je enaka ali podobna enemu od sestavnih delov sestavljene znamke, le če je ta prevladujoči element v celotnem vtisu, ki ga ustvarja sestavljena znamka. Tako je, ko ta sestavni del lahko sam prevlada v predstavi te znamke, ki jo ima v spominu upoštevna javnost, tako da so drugi sestavni deli te znamke zanemarljivi v celotnem vtisu, ki ga ustvarja (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T-6/01, Recueil, str. II-4335, točka 33, in z dne 11. maja 2005 v zadevi CM Capital Markets proti UUNT – Caja de Ahorros de Murcia (CM), še neobjavljena v ZOdl., točka 46).
49 Sodna praksa pojasnjuje, da se tak pristop ne vrača k upoštevanju zgolj sestavnega dela sestavljene znamke in k primerjanju le-tega z drugo znamko. Nasprotno je treba izvesti tako primerjavo s preučitvijo zadevnih znamk, tako da se obravnava vsako kot celoto zase. Vendar to ne izključuje, da bi lahko nad celotnim vtisom, ki ga sestavljena znamka ustvari v spominu upoštevne javnosti, v določenih okoliščinah prevladal eden ali več njenih sestavnih delov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. maja 2005 v zadevi Grupo Sada proti UUNT – Sadia (GRUPO SADA), T-31/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 49).
50 V tej zadevi je odbor za pritožbe potrdil presojo oddelka za ugovore, po kateri je besedni element „ferró“ njen prevladujoči element. Odbor za pritožbe meni, da je figurativni element prijavljene znamke za registracijo, in sicer zastava, na kateri je napisana beseda „ferró“, drugotni element (točka 24 izpodbijane odločbe).
51 Tej presoji lahko le pritrdimo. V nasprotju z mnenjem tožeče stranke v celotnem vidnem vtisu prijavljene znamke zastava ni dovolj pomemben figurativni element, da bi naredil močnejši vtis na potrošnika kot besedni element. Nasprotno, kot navaja UUNT, figurativni element v zadevi, torej zastava, ni posebej izvirna ali domišljijska predstavitev, da bi lahko pritegnila potrošnikovo pozornost. V vsakem primeru ne zvita zastava, ne njena velikost, ne njene barve niso take lastnosti, da bi zaradi njih prevladala nad besednim elementom znamke.
52 Sodišče prve stopnje meni, da beseda „ferró“ prevlada nad figurativnim elementom prijavljene znamke in se vsiljuje ob njeni zaznavi, in sicer zaradi svoje velikosti in zato, ker se nahaja na zastavi, ki je ne moremo šteti za prevladujoč element prijavljene znamke, saj ima kot podlaga le preprosto okrasno nalogo. Sledi, da odbor za pritožbe ni storil nobene napake v presoji, ko je ugotovil, da je beseda „ferró“ prevladujoči element prijavljene znamke in da je zastava drugotnega pomena. V teh okoliščinah se lahko primerjavo znakov opravi tako, da se uporabi le besedne elemente, upoštevajoč načelo, po katerem mora presoja verjetnosti zmede, glede podobnosti znakov, temeljiti na njihovem celotnem vtisu (glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. decembra 2004 v zadevi Euro Style proti UUNT – RCN‑Companhia de Importaçao e Exportaçao de Texteis (GLOVE), T‑261/03, še neobjavljen v ZOdl., točka 38).
53 Primerjava med prevladujočim besednim elementom prijavljene znamke, „ferró“ in tistim prejšnje besedne znamke, „ferrero“, pokaže določeno stopnjo vidne podobnosti med njima.
54 Kot trdi UUNT, je treba ugotoviti, da zaradi različnega števila zlogov – in še toliko bolj črk – dveh zadevnih znakov ni vprašljiva vidna podobnost med tema znamkama. Čeprav je prejšnja besedna znamka sestavljena iz sedmih črk in treh zlogov, medtem ko besedni element prijavljene znamke vsebuje le pet črk in dva zloga, oba znaka vsebujeta iste črke, in sicer „f“, „e“, „r“ in „o“. Še več, te črke stojijo v istem zaporedju. Tako besedni element prijavljene znamke „ferró“ kot besedni element „ferrero“, ki sestavlja prejšnjo znamko, se začneta in končata z istima črkama, in sicer „f“ in „o“. Poleg tega imata znaka skupne prve tri črke, in sicer „fer“. V zvezi s tem je treba spomniti, da se načeloma pozornost potrošnika usmeri predvsem na začetek besede (sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. marca 2004 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – González Cabello in Iberia Líneas Aéreas de España (MUNDICOR), T‑183/02 in T‑184/02, še neobjavljena v Recueil, točka 83). Ti elementi vidne podobnosti prevladajo nad različno dolžino zadevnih znakov, ki tako ne ustvarja opazne vidne različnosti med njimi.
55 Dalje, edina razlika v zlogovni zgradbi dveh zadevnih znakov je ponovitev fonema „er“ v znaku „ferrero“, ki sestavlja prejšnjo znamko, torej ponovitev, ki je ni v besednem elementu prijavljene znamke „ferró“. Ta razlika v zlogovni zgradbi zadevnih znakov ne more prevladati nad podobnostmi, ki obstajajo med njima, saj so vse črke, ki sestavljajo dodatni zlog besednega elementa prejšnje znamke, in sicer „e“ in „r“, v prevladujočem besednem elementu prijavljene znamke, natančneje v njenem prvem zlogu. Zato dodatni zlog prejšnje znamke ne more spremeniti vidne zaznave celote zadevnih znamk pri povprečnem potrošniku.
56 Dalje, glede figurativnih elementov prevladujočega besednega elementa prijavljene znamke, kot je rahlo poševni tisk besede „ferró“, Sodišče prve stopnje meni, da je ta komaj opazen in zato v tem primeru nima razlikovalnega učinka. Enako velja za uporabo večje velikosti prve in zadnje črke te besede. Dejansko uporaba črk večje velikosti ne zadostuje, da bi ustvarila opazno razliko glede na druge črke v sredini navedene besede, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka. Končno, naglas na zadnji črki „o“ besede „ferró“ je komaj viden in tako ali tako ni vidni znak, ki ga povprečni nemški potrošnik pozna. V zvezi s tem je treba spomniti, da potrošnik običajno zazna znamko kot celoto in se ne spušča v preučevanje njenih različnih podrobnosti (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C‑342/97, Recueil, str. I‑3819, točka 25).
57 Dejansko so figurativni elementi, ki se jih preučuje, manj pomembni in si jih povprečni potrošnik ne zapomni kot dejanske razlike. Sledi, da navedeni figurativni elementi prevladujočega besednega elementa prijavljene znamke „ferró“ niso dovolj pomembni za izključitev vidne podobnosti med njo in prejšnjo znamko FERRERO, upoštevajoč visoko stopnjo podobnosti med proizvodi teh dveh znamk.
58 Ob upoštevanju teh okoliščin je treba skleniti, da odbor za pritožbe ni storil napake, ko je ugotovil obstoj podobnosti med zadevnima znakoma.
59 Drugič, glede slišne primerjave je treba spomniti, kot je ugotovil odbor za pritožbe (glej točko 28 izpodbijane odločbe), da sta si zadevna znaka slišno podobna. Treba je poudariti, da so vse črke besednega elementa prejšnje znamke „ferrero“ vključene v prevladujoč element prijavljene znamke, in sicer besedni element „ferró“, in da ta ne vsebuje drugih črk kot teh, ki se nahajajo v prejšnji znamki, in sicer „f“, „e“, „r“ in „o“. Treba je tudi pripomniti, da so te črke postavljene v isto zaporedje v obeh zadevnih znakih, ki imata iste prve tri črke, in sicer „f“, „e“ in „r“, in se končata z isto črko „o“. Slišno imata torej zadevna znaka določeno stopnjo podobnosti.
60 Seveda je zlogovna zgradba zadevnih znakov različna, saj ima prejšnja znamka tri zloge („fer“, „re“ in „ro“), prijavljena znamka pa le dva („fer“ in „ró“). Vendar ponovitev fonema „er“ v sredini prejšnje znamke ne daje prejšnji znamki zadostnega slišnega razlikovalnega učinka, saj gre za zven, ki je že prisoten pri izgovorjavi prevladujočega besednega elementa prijavljene znamke, v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Tako vmesni položaj fonema „er“ med prvim in tretjim zlogom prejšnje znamke ne zadostuje za izključitev podobnosti, ki obstaja med besednim elementom, ki sestavlja prevladujoč element prijavljene znamke, in prejšnjo znamko.
61 Dalje, glede učinka grafičnega naglasa na zadnji črki besednega elementa prijavljene znamke „ferró“ je treba najprej pripomniti, da ni gotovo, da bi lahko spremenil celoten slišni vtis prijavljene znamke, ki ga dobi povprečni nemški potrošnik. To ugotovitev podpira dejstvo, da nemški pravopis ne pozna naglasa kot tiskarskega elementa. Zato Sodišče prve stopnje meni, da je bolj verjetno, da bo povprečni nemški potrošnik ob izgovoru besede „ferró“ poudarjeno izgovoril prvi zlog in ne zadnji. Zato ne moremo izključiti slišne podobnosti s prejšnjo znamko, naj bo poudarek na drugem ali na prvem zlogu.
62 Sledi, da imata v okviru celotne presoje zadevna znaka slišno določeno stopnjo podobnosti pri upoštevni javnosti.
63 Tretjič, glede pojmovne primerjave velja, da taka primerjava ni upoštevna, saj ne prevladujoči element prijavljene znamke ne prejšnja znamka v nemščini nimata pomena.
64 Če obravnavamo celoto, sta torej stopnja podobnosti med proizvodi, ki jih označujeta zadevni znamki, in stopnja vidne ter slišne podobnosti znamk dovolj visoki, da lahko sklenemo, da obstaja verjetnost zmede pri povprečnem nemškem potrošniku.
65 Zato je odbor za pritožbe pravilno ugodil ugovoru intervenienta in delno zavrnil zahtevo za registracijo prijavljene znamke zaradi verjetnosti zmede v zvezi z njo in prejšnjo znamko.
66 Tega sklepa ne morejo izpodbiti trditve, ki jih je predložila tožeča stranka, sklicujoče se po eni strani na odločbo grških sodišč in po drugi strani na odločbo UUNT v podobni zadevi, kot je ta.
67 Prvič, glede odločbe grških sodišč, v kateri je bila ugotovljena odsotnost verjetnosti zmede v zvezi z zadevnima znamkama iz te tožbe na grškem trgu, Sodišče prve stopnje spominja, da je sistem znamk Skupnosti samostojen sistem, ki se uporablja neodvisno od vseh nacionalnih sistemov (sodba Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2000 v zadevi Messe München proti UUNT (electronica), T‑32/00, Recueil, str. II‑3829, točka 47). Posledično se mora registracija znaka kot znamke Skupnosti presojati samo na podlagi upoštevne skupnostne ureditve, tako da UUNT in, odvisno od primera, sodišče Skupnosti nista vezana na odločbe iz držav članic, ki priznavajo, da je ta znak lahko registriran kot znamka (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. oktobra 2002 v zadevi Glaverbel proti UUNT (Površina steklene plošče), T‑36/01, Recueil, str. II‑3887, točka 34). Dejansko je treba zakonitost odločb odbora za pritožbe presojati le na podlagi Uredbe št. 40/94, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi prakse prejšnjih odločb nacionalnega sodišča države članice (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2004 v zadevi Grupo El Prado Cervera proti UUNT – Héritiers Debuschewitz (CHUFAFIT), T‑117/02, še neobjavljena v ZOdl., točka 57, in tam navedena sodna praksa).
68 Drugič, glede odločbe oddelka za ugovore, na katero se sklicuje tožeča stranka, je treba spomniti, da se zakonitost odločb odborov za pritožbe presoja samo na podlagi Uredbe št. 40/94, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi prakse prejšnjih odločb UUNT (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. marca 2005 v zadevi Osotspa proti UUNT – Distribution & Marketing (Hai), T‑33/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 69, in zgoraj navedena sodna praksa). V vsakem primeru je ta utemeljitve vprašljiva, saj ne nasprotujoči si znamki ne označeni proizvodi niso enaki zadevnim v tem sporu. Dalje, kot je pripomnil intervenient, je to odločbo potrdil četrti odbor za pritožbe UUNT (zadeva R 540/2002‑4). Odločba četrtega odbora za pritožbe pa je predmet tožbe pred Sodiščem prve stopnje.
69 Končno, trditev tožeče stranke, da lahko ob nizki stopnji podobnosti med zadevnima znakoma le močan razlikovalni učinek prejšnje znamke upraviči višjo stopnjo njenega varstva, ne more biti sprejeta. Po eni strani lahko tudi pri znamki z nizkim razlikovalnim učinkom obstaja verjetnost zmede, predvsem zaradi podobnosti znakov in proizvodov ali storitev. Po drugi strani se stopnja podobnosti med proizvodi, ki jih označujeta zadevni znamki v zadevi, kot stopnja podobnosti med samima znamkama, obravnavani skupaj, zdita dovolj visoki, da lahko sklepamo o obstoju verjetnosti zmede, ne glede na to, kolikšna je razlikovalnost prejšnje znamke.
70 Dalje, čeprav lahko upoštevamo razlikovalni učinek prejšnje znamke pri presoji, ali je podobnost med zadevnimi proizvodi ali storitvami in podobnost med znakoma dovolj visoka za verjetnost zmede, njegov obstoj ni pogoj za varstvo prejšnje pravice (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 1. marca 2005 v zadevi Fusco proti UUNT – Fusco International (ENZO FUSCO), T‑185/03, še neobjavljena v ZOdl., točka 60).
71 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba edini tožbeni razlog tožeče stranke in tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
72 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka z navedbami ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov. Ker intervenient ni podal predloga, nosi sam svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasil Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli).
3) Intervenient nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. marca 2006.