Zadeva C‑377/16
Kraljevina Španija
proti
Evropskemu parlamentu
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 26. marca 2019
„Ničnostna tožba – Jezikovna ureditev – Postopek izbire pogodbenih uslužbencev – Razpis za prijavo interesa – Vozniki – Funkcionalna skupina I – Znanje jezikov – Omejitev izbire jezika 2 izbirnega postopka na angleščino, francoščino in nemščino – Jezik sporazumevanja – Uredba št. 1 – Kadrovski predpisi za uradnike – Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev – Diskriminacija na podlagi jezika – Upravičenost – Interes službe“
1. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Razpis za prijavo interesa za sestavo zbirke podatkov kandidatov, ki jih je treba zaposliti kot pogodbeni uslužbenci – Jeziki komuniciranja med Evropskim uradom za izbor osebja (EPSO) in kandidati – Omejitev – Dopustnost – Obrazložitev – Upravičenost glede na interes službe – Spoštovanje načela sorazmernosti
(Kadrovski predpisi, člen 1d(1) in (6); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 80 (4); Uredba Sveta št. 1, člena 2 in 5)
(Glej točke od 38 do 40, 44, 47 in 51.)
2. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Razpis za prijavo interesa za sestavo zbirke podatkov kandidatov, ki jih je treba zaposliti kot pogodbeni uslužbenci – Omejitev pri izbiri drugega jezika – Diskriminacija na podlagi jezika – Upravičenost glede na interes službe – Neobstoj
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 1d(6))
(Glej točke 63, 67, 70, od 72 do 74 in 78.)
3. Uradniki – Pogodbeni uslužbenci – Zaposlovanje – Razpis za prijavo interesa za sestavo zbirke podatkov kandidatov, ki jih je treba zaposliti kot pogodbeni uslužbenci – Omejitev pri izbiri drugega jezika – Sodni nadzor – Obseg
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 1d(6))
(Glej točki 68 in 69.)
4. Pritožbe uradnikov – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti razpisa za prijavo interesa za sestavo zbirke podatkov kandidatov, ki jih je treba zaposliti kot pogodbeni uslužbenci – Zaupanje v pravo kandidatov, ki so bili izbrani – Časovna omejitev učinkov – Izključitev
(člen 266 PDEU; Kadrovski predpisi, člen 91)
(Glej točke od 83 do 88.)
Povzetek
V postopkih izbire osebja institucij Unije različno obravnavanje, ki temelji na jeziku, načeloma ni dovoljeno
Sodišče je v sodbi z dne 26. marca 2019, Španija proti Parlamentu (C‑377/16), v okviru ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU razpis za prijavo interesa, ki ga je Evropski parlament objavil za zaposlitev pogodbenih uslužbencev za opravljanje nalog voznikov in v katerem je izbiro jezika 2 izbirnega postopka omejil le na angleščino, francoščino in nemščino ter njihovo uporabo kot na jezike sporazumevanja v postopku, razglasilo za ničen.
Evropski parlament je 14. aprila 2016 objavil razpis za prijavo interesa, s katerim je želel oblikovati podatkovno zbirko kandidatov, ki bi se lahko zaposlili kot pogodbeni uslužbenci za opravljanje nalog voznikov. V naslovu IV tega razpisa je bilo določeno, da je zadevna zaposlitev odvisna od „zadovoljivega znanja nemščine, angleščine ali francoščine“ kot „jezika 2“. Ta omejitev je po mnenju Parlamenta ustrezala interesu službe, ki zahteva, da morajo „biti novo zaposleni uslužbenci sposobni nemudoma začeti delo ter se pri vsakdanjem delu učinkovito sporazumevati“, pri čemer so ti trije jeziki najbolj uporabljeni jeziki v tej instituciji. Poleg tega so bili kandidati zavezani k predložitvi prijav z uporabo elektronskega prijavnega obrazca, ki je na voljo samo v teh treh jezikih na spletni strani Evropskega urada za izbor osebja (EPSO).
Glede morebitne omejitve izbire jezikov za sporazumevanje med kandidati in uradom EPSO v okviru zadevnega izbirnega postopka je Sodišče razsodilo, da ni mogoče izključiti, da je bila kandidatom odvzeta možnost vložitve prijave v uradnem jeziku, ki bi si ga sami izbrali, in da so bili zato različno obravnavani na podlagi jezika. V tem okviru je Sodišče med drugim opozorilo, da se lahko v skladu s členom 2 Uredbe št. 1/58(1) dokumenti, ki jih oseba, za katero velja zakonodaja države članice, pošlje institucijam Unije, sestavijo v katerem koli uradnem jeziku iz člena 1 te uredbe, ki ga izbere pošiljatelj. Ta pravica, da se med uradnimi jeziki Unije izbere jezik, ki se uporablja pri sporazumevanju z institucijami, ima kot bistveni element spoštovanja jezikovne raznolikosti, katere pomen je razviden iz člena 3(3), četrti pododstavek, PEU in iz člena 22 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, odločilen pomen. Vendar lahko institucije v posebnem okviru postopkov za izbor osebja Unije določijo omejitve v zvezi z uporabo uradnih jezikov, če so take omejitve v skladu s členom 1d(6) Kadrovskih predpisov za uradnike, kakor se uporabljajo za pogodbene uslužbence na podlagi člena 80(4) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev (PZDU),(2) objektivno in razumno utemeljene z legitimnim ciljem v splošnem interesu v okviru kadrovske politike ter sorazmerne glede na cilj, ki se želi doseči. V obravnavani zadevi pa Evropski parlament ni navedel nobenega razloga, s katerim bi bilo mogoče dokazati obstoj takega legitimnega cilja v splošnem interesu, ki bi lahko utemeljil omejitev jezikov sporazumevanja samo na angleščino, francoščino in nemščino.
V zvezi z vprašanjem omejitve izbire jezika 2 na te jezike za izbirni postopek je Sodišče ugotovilo, da je bila kandidatom, katerih znanje jezikov ne more ustrezati navedeni zahtevi, odvzeta možnost sodelovanja v izbirnem postopku, in to čeprav so ob upoštevanju pogojev iz člena 82(3)(e) PZDU imeli zadostno znanje vsaj dveh uradnih jezikov Unije. Ta omejitev lahko pomeni različno obravnavanje na podlagi jezika. Čeprav lahko iz interesa službe izhaja potreba, da imajo zaposlene osebe posebna jezikovna znanja, mora institucija, ki omejuje jezikovno ureditev izbirnega postopka, ki ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, dokazati, da je taka omejitev primerna za zadovoljevanje dejanskih zahtev, ki izhajajo iz nalog, ki jih bodo osebe, ki bodo zaposlene, opravljale, ta omejitev pa mora biti sorazmerna s tem interesom in temeljiti na jasnih, objektivnih in predvidljivih merilih, ki kandidatom omogočajo, da se seznanijo z razlogi za ta pogoj, sodiščem Unije pa, da v zvezi s tem pogojem izvajajo nadzor zakonitosti. Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da razlogi, navedeni v naslovu IV razpisa za izkaz interesa, sami po sebi ne zadostujejo za dokaz, da je na delovnih mestih voznika v Evropskem parlamentu potrebno ravno znanje enega od zadevnih treh jezikov, ne pa drugih uradnih jezikov Unije. Ker pa Evropski parlament na podlagi člena 6 Uredbe št. 1/58 ni sprejel notranjih pravil v zvezi z uporabo jezikovne ureditve v tej instituciji, brez upoštevanja nalog, ki jih bodo zaposlene osebe dejansko opravljale, ni mogoče trditi, da so ti trije jeziki nujno najkoristnejši za vsa delovna mesta v tej instituciji. Sodišče je zvezi z okoliščino, da je bilo v opisu nalog navedeno, da bodo morali vozniki, ki bodo zaposleni, svoje naloge opravljati pretežno v Bruslju, Luxembourgu in Strasbourgu, to je v treh mestih, ki so v državah članicah, v katerih sta uradna jezika francoščina oziroma nemščina, presodilo, da ne zadostuje za utemeljitev zadevne omejitve. Tako Parlament ni dokazal, da je bila omejitev na katerega koli od jezikov, ki so bili opredeljeni kot jezik 2 izbirnega postopka, objektivno in razumno utemeljena glede na posebno naravo delovnih mest, ki jih je treba zapolniti, in zakaj ne bi mogli biti izbrani drugi uradni jeziki, ki bi bili lahko primerni za ta delovna mesta.
Nazadnje, glede posledic razglasitve ničnosti razpisa za izkaz interesa je Sodišče ugotovilo ničnost podatkovne zbirke, ki je bila ustanovljena v ta namen. Menilo je, da kandidati, ki so bili vpisani v to podatkovno zbirko, niso prejeli nobenega jamstva za zaposlitev in da torej zgolj vpis kandidatov v to podatkovno zbirko ni mogel ustvariti legitimnega pričakovanja, zaradi katerega bi bilo treba učinke razpisa za prijavo interesa, ki je bil razglašen za ničnega, ohraniti v veljavi. Nasprotno pa razglasitev ničnosti ni vplivala na morebitne že izvedene zaposlitve.