Zadeva T-189/03

ASM Brescia SpA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Sistem pomoči, ki so jih italijanski organi v obliki davčnih oprostitev in posojil po ugodnejši obrestni meri dodelili nekaterim javnim storitvenim podjetjem – Odločba, s katero so bile pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom – Ničnostna tožba – Posamično zadevanje – Dopustnost – Člen 87(3)(c) ES – Člen 86(2) ES“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, ki prepoveduje sektorski sistem pomoči

(člen 230, četrti odstavek, ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vpliv na trgovino med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila za presojo

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je bil sistem pomoči razglašen za nezdružljiv s skupnim trgom – Obveznost vračila vseh zneskov, ki so jih prejeli upravičenci navedenega sistema – Neobstoj

(člen 88(2) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Veljavne in nove pomoči – Opredelitev kot nova pomoč

(člen 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 1(b)(i) in (v))

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrepi za pokritje stroškov, ki jih je imelo podjetje v zvezi z opravljanjem javnih storitev – Izključitev

(člena 86(2) ES in 87(1) ES)

1.      Fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik odločbe, lahko trdi, da jo ta odločba posamično zadeva, le če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe.

Podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorski sistem pomoči, če ga ta odločba zadeva samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa morebitnega prejemnika iz navedenega sistema. Taka odločba je namreč za tožeče podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno.

Vendar zadevna odločba podjetje posamično zadeva in je njegova tožba zoper to odločbo dopustna, če ga zadevna odločba v tej zadevi ne zadeva samo kot podjetje v obravnavanem sektorju, ki je potencialni prejemnik iz zadevnega sistema pomoči, ampak tudi kot dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova tega sistema in za katerega je Komisija odredila vračilo.

(Glej točke od 40 do 42.)

2.      Komisija pri ugotavljanju, ali pomoči vplivajo na trgovino med državami članicami in izkrivljajo konkurenco ali grozijo, da jo bodo izkrivljale, ni dolžna ugotavljati resničnega vpliva teh pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali lahko te pomoči prizadenejo to trgovino in izkrivljajo konkurenco.

V primeru sistema pomoči se Komisija lahko omeji na preučitev značilnosti spornega sistema, zato da v obrazložitvi svoje odločbe presodi, ali zaradi podrobnih pravil, ki so predvidena s tem sistemom, ta daje ugodnosti predvsem podjetjem, ki sodelujejo v trgovini med državami članicami.

Sicer pa lahko vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnost na trgu Skupnosti, povzroči izkrivljanje konkurence in prizadene trgovino med državami članicami. Ne obstaja prag ali odstotek, do katerega bi se lahko štelo, da trgovina med državami članicami ni prizadeta. Sorazmerno majhen obseg pomoči ali sorazmerna majhnost podjetja, ki prejme pomoč, namreč a priori ne izključujeta možnosti, da bi bila trgovina med državami članicami prizadeta.

V zvezi s pogojem, ki se nanaša na prizadetost trgovine med državami, dejstvo, da podjetje, ki ima korist od državnega ukrepa, deluje samo na nacionalnem trgu ali ozemlju, na katerem je ustanovljeno, ni odločilno. Zadevni ukrep namreč prizadene trgovino med državami, če imajo podjetja, ki so ustanovljena v drugih državah članicah, manj možnosti za izvajanje svojih storitev na trgu zadevne države članice.

(Glej točke od 66 do 69 in 80.)

3.      Odprava nezakonite pomoči z vračilom pomoči in plačilom pripadajočih obresti je logična posledica ugotovitve njene nezdružljivosti s skupnim trgom. To velja tako za posamezno pomoč kot za pomoči, plačane v okviru sistema pomoči.

Vendar pa splošna in abstraktna preučitev sistema pomoči ne izključuje možnosti, da za znesek, dodeljen na podlagi tega sistema, v posameznem primeru ne velja prepoved iz člena 87(1) ES, na primer zaradi dejstva, da za posamezno dodelitev pomoči velja pravilo de minimis.

Čeprav je vloga nacionalnih organov – kadar Komisija sprejme odločbo o razglasitvi pomoči za nezdružljivo s skupnim trgom – res omejena na izvršitev te odločbe in čeprav v zvezi s tem nimajo nobene diskrecijske pravice, pa pri izvrševanju navedene odločbe lahko upoštevajo navedene pridržke. Zato Komisija odredi le vračilo pomoči v smislu člena 87 ES, in ne zneskov, ki kljub temu, da so bili plačani na podlagi obravnavanega sistema, niso pomoči ali so veljavne pomoči ali pomoči, ki so združljive s skupnim trgom v skladu z uredbo o skupinskih izjemah, pravilom de minimis ali drugo odločbo Komisije.

Nacionalno sodišče je pristojno za razlago pojmov pomoč in veljavna pomoč in lahko odloča o morebitnih posebnostih tega ali onega primera uporabe, po potrebi s tem, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.

(Glej točke od 85 do 88.)

4.      Tako iz vsebine kot iz ciljev določb člena 88 ES je razvidno, da je treba pomoči, ki obstajajo pred dnevom začetka veljavnosti Pogodbe ES, in pomoči, ki bi se lahko zakonito izvedle pod pogoji iz odstavka 3 člena 88 ES, šteti za veljavne pomoči v smislu odstavka 1 tega člena, medtem ko je treba ukrepe, katerih namen je ustanoviti ali spremeniti pomoči, šteti za nove pomoči, za katere velja obveznost priglasitve iz odstavka 3, pri čemer je poudarjeno, da se spremembe lahko nanašajo bodisi na veljavne pomoči bodisi na prvotne osnutke, ki so bili priglašeni Komisiji. Če sprememba vpliva na samo vsebino prvotnega sistema, je ta sistem spremenjen v nov sistem pomoči. Če je mogoče nov element očitno ločiti od prvotnega sistema, pa ne gre za tako bistveno spremembo.

(Glej točki 97 in 101.)

5.      Državna pomoč, ki je nadomestilo za storitve, ki jih opravijo upravičena podjetja za izvedbo obveznosti javnih služb, tako da taka podjetja v resnici ne uživajo finančne koristi in da navedeni ukrep ne učinkuje tako, da jih postavi v ugodnejši konkurenčni položaj glede na konkurenčna podjetja, načeloma ni državna pomoč v smislu člena 87(1) ES. Vendar pa morajo biti zato, da se tako nadomestilo ne opredeli kot državna pomoč, hkrati izpolnjeni določeni pogoji, ki izhajajo iz sodbe Altmark. Med njimi sta pogoj, da mora biti upravičeno podjetje dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih služb, ki morajo biti jasno opredeljene, in pogoj, da nadomestilo ne preseže tega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanje obveznosti javnih služb, pri tem pa je treba upoštevati dohodke, ki so s tem povezani, in razumen dobiček za izpolnjevanje teh obveznosti.

Pogoj, da mora biti upravičeno podjetje dejansko pooblaščeno za izvajanje obveznosti javnih služb, se uporablja tudi v okviru izjeme iz člena 86(2) ES, ki se nanaša na podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega interesa, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola. V obeh primerih mora ukrep vsekakor zadostiti načelom opredelitve in dodelitve javne službe ter sorazmernosti.

(Glej točke od 123 do 127.)