SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)
z dne 25. junija 2015(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu zaradi preprečitve širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Napaka pri presoji – Obveznost obrazložitve – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Zloraba pooblastil – Lastninska pravica – Enako obravnavanje“
V zadevi T‑95/14,
Iranian Offshore Engineering & Construction Co. s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopajo J. Viñals Camallonga, L. Barriola Urruticoechea in J. Iriarte Ángel, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata Á. de Elera-San Miguel Hurtado in V. Piessevaux, zastopnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Sveta 2013/661/SZVP z dne 15. novembra 2013 o spremembi Sklepa 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 306, str. 18) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1154/2013 z dne 15. novembra 2013 o izvajanju Uredbe (EU) št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 306, str. 3), in sicer v delih, v katerih se ta akta nanašata na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),
v sestavi M. van der Woude (poročevalec), predsednik, I. Wiszniewska-Białecka, sodnica, in I. Ulloa Rubio, sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. januarja 2015
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Iranian Offshore Engineering & Construction Company, s sedežem v Teheranu (Iran) je dejavna na področju inženirstva, gradnje in nameščanja naftnih in plinskih napeljav po morju in zemlji.
2 Varnostni svet Združenih narodov je 9. junija 2010 sprejel resolucijo 1929 (2010) (v nadaljevanju: resolucija 1929), s katero se je razširilo področje uporabe omejevalnih ukrepov iz resolucij 1737 (2006), 1747 (2007) in 1803 (2008) Varnostnega sveta ter uvedlo dodatne omejevalne ukrepe proti Islamski republiki Iran.
3 Evropski svet je 17. junija 2010 poudaril, da je vse bolj zaskrbljen zaradi iranskega jedrskega programa, in pozdravil sprejetje resolucije 1929. Evropski svet je – s sklicevanjem na svojo izjavo z dne 11. decembra 2009 – Svetu Evropske unije predlagal, naj sprejme ukrepe za izvedbo ukrepov iz resolucije 1929 in spremljevalne ukrepe, s katerimi bi – s pogajanji – prispeval k odpravi vseh skrbi, ki jih povzroča razvoj občutljive tehnologije za jedrski in raketni program Islamske republike Iran. Ti ukrepi bi morali biti usmerjeni v iransko trgovino, iranski finančni in prometni sektor, ključne sektorje naftne in plinske industrije ter v nadaljnjo uvrstitev oseb in subjektov, zlasti Islamske revolucionarne garde, na seznam oseb in subjektov, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi.
4 Svet je 26. julija 2010 sprejel Sklep 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39), ki v Prilogi II vsebuje seznam oseb in subjektov – ki niso iste kot tisti, ki jih je določil Varnostni svet oziroma odbor za sankcije, ustanovljen z Resolucijo št. 1737 (2006), in ki so navedeni v Prilogi I – katerih premoženje je zamrznjeno. V uvodni izjavi 22 tega sklepa se sklicuje na resolucijo 1929, v kateri je omenjena tudi morebitna povezava med prihodki, ki jih v Iranu ustvarja energetski sektor, in financiranjem dejavnosti Irana, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja.
5 V okviru sankcij, ki jih je Unija v zadnjih letih sprejela proti Iranu, je bil s Sklepom Sveta 2011/783/SZVP z dne 1. decembra 2011 (UL L 319, str. 71) Sklep 2010/413/SZVP spremenjen tako, da se je dodalo nova imena oseb in subjektov na seznam oseb, proti katerim so sprejeti omejevalni ukrepi, iz Priloge II k Sklepu 2010/413.
6 Tako je bilo s Sklepom 2011/783 ime tožeče stranke prvič vpisano na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413 s to obrazložitvijo:
„Energetsko podjetje, vpleteno v gradnjo objekta za bogatitev urana na lokaciji Qom/Fordow. Ne sme izvažati v Združeno kraljestvo, Italijo in Španijo.“
7 Svet je 1. decembra 2011 sprejel tudi Izvedbeno uredbo (EU) št. 1245/2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 11), s katero je bila v skladu s Sklepom 2011/783 spremenjena Priloga VIII k Uredbi Sveta (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1) tako, da je bilo vanjo med drugim vpisano ime tožeče stranke zaradi isti razlogov, kot so navedeni v Sklepu 2011/783.
8 Tožeča stranka je 27. februarja 2012 izpodbijala vpis njenega imena na zadevni seznam tako, da je zoper dela Sklepa 2011/783 in Izvedbene uredbo št. 1245/2011, ki se nanašata nanjo, vložila ničnostno tožbo. Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑110/12.
9 Svet je 23. januarja 2012 sprejel Sklep 2012/35/SZVP o spremembah Sklepa 2010/413 (UL L 19, str. 22). V uvodni izjavi 8 tega sklepa je v bistvu povzeto besedilo uvodne izjave 22 Sklepa 2010/413 (točka 4 zgoraj). Poleg tega bi bilo treba v skladu z uvodno izjavo 13 Sklepa 2012/35 uvesti omejitve vstopa ter zamrznitev sredstev in gospodarskih virov za dodatne osebe in subjekte, ki iransko vlado podpirajo pri izvajanju dejavnosti, nevarnih z vidika širjenja jedrskega orožja, ali pri razvoju izstrelitvenih sistemov jedrskega orožja, zlasti za osebe in subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo finančno, logistično ali materialno pomoč.
10 Člen 1(7)(a)(ii) Sklepa 2012/35 je k členu 20(1) Sklepa 2010/413 dodal točko, s katero je določena zamrznitev sredstev naslednjim osebam in subjektom:
„(c) druge osebe in subjekti, ki niso navedeni v Prilogi I in podpirajo iransko vlado, ter z njimi povezani osebe in subjekti s seznama v Prilogi II“.
11 Svet je zato 23. marca 2012 sprejel Uredbo (EU) 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1). Da bi se zagotovilo izvajanje člena 1(7)(a)(ii) Sklepa 2012/35, člen 23(2) Uredbe št. 267/2012 določa zamrznitev sredstev osebam, subjektom in organom, ki so našteti v Prilogi IX k tej uredbi in opredeljeni kot:
„(d) druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.
12 Svet je 15. oktobra 2012 sprejel Sklep 2012/635/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 282, str. 58). V skladu z uvodno izjavo 16 tega sklepa je treba na seznam oseb, za katere veljajo omejevalni ukrepi, iz Priloge II Sklepa 2010/413, uvrstiti še druge osebe in subjekte, zlasti iranske subjekte v državni lasti, ki so vključeni v naftni in plinski sektor, saj zagotavljajo pomemben vir dohodka iranske vlade.
13 Člen 1(8)(a) Sklepa 2012/635 je spremenil člen 20(1)(c) Sklepa 2010/413, ki tako določa, da omejevalni ukrepi veljajo za:
„(c) druge osebe ali subjekti, ki niso zajeti v Prilogo I, ki podpirajo iransko vlado, ter subjekti, ki jim pripadajo ali jih nadzirajo ali osebe in subjekti, ki so z njimi povezani, kot so navedeni v Prilogi II“.
14 Svet je 21. decembra 2012 sprejel Uredbo (ES) št. 1263/2012 o spremembi Uredbe (EU) št. 267/2012 (UL L 356, str. 34). Člen 1(11) Uredbe št. 1263/2012 je spremenil člen 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, ki tako določa zamrznitev sredstev osebam, subjektom in organom, naštetim v njegovi Prilogi IX, ki so opredeljeni kot:
„(d) druge osebe, subjekti ali organi, ki zagotavljajo podporo, kot je materialna, logistična ali finančna podpora, iranski vladi, subjekti v njihovi lasti ali pod njihovim nadzorom ter osebe in subjekti, povezani z njimi“.
15 Splošno sodišče je s sodbo z dne 6. septembra 2013 v zadevi Iranian Offshore Engineering & Construction/Svet (T‑110/12, ZOdl., EU:T:2013:411; v nadaljevanju: sodba z dne 6. septembra 2013) Sklep 2011/783 in Uredbo št. 1245/11 v delih, v katerih se nanašata na tožečo stranko, razglasilo za nična.
16 Svet je 10. oktobra 2013 na tožečo stranko naslovil dopis, v katerem jo je obvestil o v točki 15 zgoraj navedeni sodbi z dne 6. septembra 2013 (EU:2013:411) in o tem, da po njegovem mnenju tožeča stranka izpolnjuje pogoje za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njo v skladu s členom 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in členom 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, ki se nanašata na osebe in subjekte, ki iranski vladi zagotavljajo podporo, zlasti finančno in logistično, zaradi dejavnosti, ki jih opravljajo v energetskem sektorju, in zlasti njihovo vlogo pri razvoju nahajališča Sud Pars.
17 Tožeča stranka je 14. oktobra 2013 Svet zaprosila za dostop do spisa, v katerem so dokazi, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, da se njeno ime ponovno vpiše na seznama sankcioniranih oseb in subjektov (v nadaljevanju: sporna seznama).
18 Tožeča stranka je 31. oktobra 2013 predložila stališča in zatrjevala neobstoj pravnih in dejanskih okoliščin, ki jih je navedel Svet v utemeljitev njenega vpisa na sporna seznama.
19 Svet je 15. novembra 2013 sprejel Sklep 2013/661/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 306, str. 18). S tem sklepom je bilo ime tožeče stranke vpisano na seznam iz Priloge II k Sklepu 2010/413.
20 Svet je tega dne sprejel tudi Izvedbeno uredbo (EU) št. 1154/2013 o izvajanju Uredbe št. 267/2012 (UL L 306, str. 3), s katero je bilo ime tožeče stranke vpisano v Prilogo II k Uredbi št. 267/12.
21 Vpisa imena tožeče stranke na sporna seznama sta bila v Sklepu 2013/661 in Uredbi št. 1154/2013 (v nadaljevanju: izpodbijana akta) obrazložena tako:
„Pomemben subjekt v energetskem sektorju, ki iranski vladi zagotavlja precejšnje dohodke. IOEC v tej vlogi iranski vladi zagotavlja finančno in logistično podporo.“
22 Svet je 18. novembra 2013 tožeči stranki poslal dopis z navedbo, da po njegovi presoji obstajajo razlogi za ponoven vpis njenega imena na sporna seznama.
Postopek in predlogi strank
23 Tožeča stranka je 7. februarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
24 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijana akta v delih, v katerih se nanašata nanjo, razglasi za nična,
– izbriše njeno ime iz prilog k tema aktoma in
– Svetu naloži plačilo stroškov.
25 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zavrne tožbo in
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja tri tožbene razloge. Prvič, tožeča stranka trdi, da izpodbijana akta nista obrazložena, s čimer zatrjuje kršitev člena 296 PDEU in načela učinkovitega sodnega varstva. Drugič, tožeča stranka Svetu očita, da je storil napako pri presoji, da je zlorabil pooblastila, kršil veljavna pravna pravila in načelo enakega obravnavanja s tem, da je njeno ime vpisal na sporna seznama brez dejanske podlage in ne da bi predložil kakršenkoli dokaz. Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Svet s tem, da jo je drugič vpisal na seznam, kršil njeno lastninsko pravico in načelo sorazmernosti.
27 Pred obravnavanjem teh tožbenih razlogov je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom Sodišču predlaga izbris njenega imena iz prilog k izpodbijanima aktoma. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 263 PDEU pristojnost Splošnega sodišča omejena na nadzor zakonitosti aktov institucij in da mora v skladu s členom 266 PDEU institucija, katere akt je bil razglašen za ničen sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Splošnega sodišča. Ob upoštevanju teh določb, ki Splošnemu sodišču ne dopuščajo odprave akta, je treba drugi tožbeni razlog razlagati tako, da se z njim zgolj pojasnjuje prvi tožbeni razlog.
Prvi tožbeni razlog: obrazložitev izpodbijanih aktov
[…]
Drugi tožbeni razlog: utemeljenost razlogov iz izpodbijanih aktov
40 Tožeča stranka izpodbija utemeljenost razlogov iz izpodbijanih aktov s tremi argumenti. Prvič, trdi, da ni podjetje v energetskem sektorju, ampak inženirsko in montažno podjetje, specializirano za gradnjo in vzdrževanje nepremičnih in premičnih napeljav po morju. Drugič, tožeča stranka trdi, da je podjetje, ki je od leta 2010 povsem v zasebni lasti. Njena finančna podpora iranski vladi je – tako kot pri drugih podjetjih – omejena na plačilo davkov in njenega dela prispevkov za socialno varnost. V zvezi s tem pojasnjuje, da na podlagi predpisov Unije ni dopustno sankcionirati podjetja zgolj zato, ker izpolnjuje svoje zakonske obveznosti. Tretjič, tožeča stranka trdi, da Svet ni predložil nikakršnega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče skleniti, da je iranski vladi zagotavljala logistično podporo.
41 V zvezi s prvim argumentom je mogoče ugotoviti, da tožeča stranka sicer ne prodaja niti ne trži energetskih proizvodov, kot sta nafta in plin. Vendar pa so njene inženirske, gradbene in vzdrževalne dejavnosti nujne za izkoriščanje teh virov. S spletne strani, ki je v obliki izpiskov v prilogi k tožbi, in zlasti iz člena 2 statuta tožeče stranke je razvidno, da je zadnjenavedena specializirana za črpanje in napeljavo nafte in plina, zlasti z gradnjo ploščadi na morju ter plinovodov in naftovodov. Ne le, da je na izpiskih navedeno, da je tožeča stranka glavna iranska splošna pogodbenica za proizvodnjo in nameščanje napeljav po morju za iransko naftno in plinsko industrijo ter da ponuja tudi morske in zemeljske storitve na mednarodni ravni, ampak so v njih navedeni tudi številni primeri projektov, kot je razvoj nahajališča Sud Pars.
42 Zato je treba prvi argument – da tožeča stranka ni „pomemben subjekt v energetskem sektorju“, kakor trdi Svet v obrazložitvi izpodbijanih aktov – zavrniti.
43 Kar zadeva drugi argument, ki se nanaša na finančno podporo iranski vladi, je treba najprej opozoriti, da s tem merilom niso zajete vse oblike podpore iranski vladi, ampak samo tiste, ki zaradi njihovega količinskega ali kakovostnega pomena prispevajo k uresničevanju iranske jedrske dejavnosti.
44 Taka podpora se kaže zlasti v kapitalskih povezavah, ki podjetje povežejo z Iransko državo tako, da je ta na koncu upravičena do dividend in dobička, ki nastanejo pri dejavnostih tega podjetja.
45 Dalje, iz sodne prakse izhaja, da je pristojni organ Unije tisti, ki mora v primeru izpodbijanja dokazati utemeljenost razlogov, navedenih zoper zadevno osebo, ne pa da bi morala zadnjenavedena predložiti negativni dokaz o neutemeljenosti navedenih razlogov (sodba z dne 18. julija 2013 v zadevi Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, ZOdl., EU:C:2013:518, točka 121).
46 Nazadnje, spomniti je treba, da se lahko zakonitost izpodbijanih sklepov presoja le na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin, na osnovi katerih je bil sprejet, in ne na podlagi podatkov, za katere je Svet izvedel po sprejetju teh sklepov, in četudi je slednji menil, da bi te okoliščine lahko veljavno upravičile sprejetje navedenega sklepa. Splošno sodišče namreč ne more slediti pozivu Sveta, naj na koncu spremeni obrazložitvi, na katerih temeljita ta sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2012 v zadevi Oil Turbo Compressor/Svet, T‑63/12, ZOdl., EU:T:2012:579, točka 29).
47 V obravnavanem primeru Svet priznava, da Iranska država v trenutku vpisa imena tožeče stranke na sporna seznama ni bila več njena edina delničarka. Vendar pa trdi, da je tožeča stranka predložila dokaze o natančni sestavi njenih delničarjev šele v fazi replike. Iz teh naknadno predloženih podatkov pa naj bi izhajalo, da ima 51 % delnic v lasti družba Oil Pension Fund Investment Company, ki je tudi med subjekti, katerih ime je zaradi finančne podpore, ki jo zagotavljajo iranski vladi, vpisano na sporna seznama. Svet tako meni, da je tožeča stranka pod nadzorom paradržavnega subjekta, ki ga v končni fazi nadzira iranska vlada, čemur tožeča stranka ugovarja.
48 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 46 zgoraj, je mogoče ugotoviti, da argumentacije Sveta ni mogoče sprejeti.
49 Iz neoprijemljive argumentacije Sveta je namreč razvidno, da v trenutku sprejetja izpodbijanih aktov sploh ni natančno vedel, kakšna je sestava delničarjev tožeče stranke, in da Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj nadomesti prvotno obrazložitev izpodbijanih aktov z navedbami iz njegove duplike.
50 Iz tega sledi, da Svet ni zadostno utemeljil razloga, v skladu s katerim naj bi tožeča stranka iranski vladi zagotavljala precejšnje dohodke.
51 Ker pa se obrazložitev izpodbijanih aktov ne opira samo na razlog o finančni podpori iranski vladi, ampak tudi na razlog v zvezi z logistično podporo, je treba obravnavati tudi zadnjenavedeni razlog. Glede nadzora zakonitosti sklepa, s katerim so bili sprejeti omejevalni ukrepi, je Sodišče namreč presodilo, da če sodišče Unije, ob upoštevanju preventivnosti zadevnih omejevalnih ukrepov, ugotovi, da je vsaj eden od navedenih razlogov dovolj natančen in konkreten, da je utemeljen in da je zadostna osnova za utemeljitev te odločbe, potem okoliščina, da drugi od teh razlogov to niso, ne more upravičiti razglasitve ničnosti navedenega sklepa (sodba z dne 28. novembra 2013 v zadevi Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, C‑348/12 P, ZOdl., EU:C:2013:776, točka 72).
52 Kar zadeva tretji argument, tožeča stranka trdi, da ni podjetje, ki se ukvarja z logistiko, in da se ji zato ne more očitati zagotavljanja logistične podpore iranski vladi.
53 V zvezi s tem je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke ugotoviti, da opredelitev pojma „logističen“, navedenem v členu 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in v členu 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, ni omejena le na dejavnosti prevoza blaga ali oseb. Ta pojem se namreč običajno razume tako, da zajema vsa dejanja, ki so povezana z organizacijo in izvajanjem določene kompleksne dejavnosti ali postopka. Logistika je tako širok pojem, v katerem so lahko zajete različne vrste dejavnosti, kot so oskrba s surovinami, upravljanje z viri, dobava proizvodov in upravljanje z njimi. Zato je treba za logistično podporo v smislu zgoraj navedenih določb šteti vsako dejavnost, ki bi lahko – čeprav ni nikakor neposredno ali posredno povezana s širjenjem jedrskega orožja – zaradi njenega količinskega ali kakovostnega pomena pomenila podporo taki dejavnosti, in sicer z izpolnjevanjem določenih logističnih potreb iranske vlade, kot v tem primeru v plinskem in naftnem sektorju, ki tej vladi zagotavljata precejšnje dohodke.
54 Kot pa je bilo že ugotovljeno zgoraj, so inženirske, gradbene in vzdrževalne dejavnosti tožeče stranke, ki se predstavlja kot prva iranska pogodbenica na področju gradnje in nameščanja napeljav po morju, nujno potrebne za dobro delovanje iranske plinske in naftne industrije. Brez namestitve vrtin, črpališč in napeljav, zlasti plinovodov in naftovodov, ta industrija ne bi mogla delovati. Napeljave in njihova namestitev od tožeče stranke so torej zaradi njihovega količinskega in kakovostnega pomena nujne za izpolnjevanje potreb naftnega in plinskega sektorja v Iranu, ki je prek različnih državnih podjetij pod nadzorom iranske vlade. Taka logistična podpora, kot jo navedeni vladi zagotavlja tožeča stranka, torej izpolnjuje merilo iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413 in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012, saj kot izhaja iz uvodne izjave 22 Sklepa 2010/413 in uvodne izjave 8 Sklepa 2012/35 energetski sektor v Iranu ustvarja precejšnje dohodke, ki mu omogočajo financiranje njegove jedrske dejavnosti, ki so nevarne z vidika širjenja jedrskega orožja.
55 Svet torej pri vpisu imena tožeče stranke na sporna seznama na podlagi razloga, da iranski vladi zagotavlja logistično podporo, ni storil nobene napake pri presoji.
56 Zato je treba zavrniti tudi trditve tožeče stranke, da je svet zlorabil pooblastila in kršil načelo enakega obravnavanja. Te trditve namreč temeljijo zlasti na dejstvu, da zamrznitev sredstev tožeče stranke ni bila utemeljena z nobenim razlogom. Kot pa je bilo ugotovljeno v točki 55 zgoraj, je Svet pri vpisu imena tožeče stranke na sporna seznama na podlagi razloga, da iranski vladi zagotavlja logistično podporo, pravilno uporabil merilo za vpis iz člena 20(1)(c) Sklepa 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2012/635 (glej točko 13 zgoraj), in člena 23(2)(d) Uredbe št. 267/2012 (glej točko 14 zgoraj).
57 Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog: lastninska pravica in načelo sorazmernosti
[…]
67 Tožbo je treba torej v celoti zavrniti.
Stroški
68 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela, ji je treba v skladu s predlogi Sveta naložiti plačilo stroškov tega postopka.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Iranian Offshore Engineering & Construction Co. poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. junija 2015.
Podpisi