SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 16. maja 2007

Zadeva T-324/04

F

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Izselitveni dodatek – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba – Člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Pojem ‚mednarodna organizacija‘ – Običajno prebivališče in glavna poklicna dejavnost – Ukinitev izselitvenega dodatka z retroaktivnim učinkom – Povračilo neupravičeno izplačanih zneskov“

Predmet: Tožba za razglasitev ničnosti odločb Komisije, s katerima se tožeči stranki z retroaktivnim učinkom ukinja izselitveni dodatek in določa način povračila za ta namen neupravičeno prejetih zneskov, predlog za povračilo vseh zneskov, ki so bili ali bodo odtrgani od plače tožeče stranke od februarja 2004 naprej, povečanih za obresti, in odškodninski zahtevek za povračilo domnevno utrpele premoženjske in nepremoženjske škode.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1))

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Pogoji za dodelitev

(člena 46 PJ in 48 PJ; Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 4(1)(a))

3.      Uradniki – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Dobro upravljanje – Dolžnost skrbnega ravnanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 85; Priloga VII, člen 4(1))

1.      Dovolj je, da le eno od meril iz člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, in sicer običajno prebivališče ali glavna poklicna dejavnost, pomeni kraj opravljanja dela uradnika, da ta ne more biti upravičen do izselitvenega dodatka.

Kar zadeva določitev glavne poklicne dejavnosti, dejstvo, da je imel uradnik naziv odvetnika in je bil v referenčnem obdobju vpisan v imenik odvetnikov v matični državi, samo po sebi ni zadosten dokaz, da je ta poklic dejansko izvajal kot glavno in večinsko dejavnost, če nista posebej navedena trajanje in vsebina te dejavnosti.

Kar zadeva določitev običajnega prebivališča, dejstvo, da je uradnik podaljšal uradne osebne dokumente, ohranil pravice iz sistema zdravstvenega zavarovanja v matični državi in je v tej državi imel davčno prebivališče, samo po sebi ne more dokazati, da je bilo stalno središče njegovih interesov še vedno v tej državi. Čeprav nekatera od teh dejstev lahko razkrijejo, da je uradnik imel trajne vezi z matično državo, gre za povsem formalne okoliščine, na podlagi katerih ni mogoče dokazati dejanskega prebivališča tega uradnika. Kar zadeva predvsem plačilo davkov v matični državi na podlagi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki sta jo sklenili ta država in država, v kateri uradnik opravlja delo, predložitev dohodninskih napovedi v matični državi – ne da bi bilo obrazloženo, kakšno odločitev bi organi obeh držav na podlagi te konvencije sprejeli v zvezi z uradnikom – sama po sebi ne zadostuje za dokaz stalnega prebivališča v matični državi, ker so take napovedi lahko rezultat uradnikove enostranske odločitve, da davke plača v tej državi.

(Glej točke 54, 65, 76 in 77.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 13. april 2000, Reichert proti Parlamentu, T‑18/98, RecFP, str. I‑A‑73 in II‑309, točka 30; Sodišče prve stopnje, 3. maj 2001, Liaskou proti Svetu, T‑60/00, RecFP, str. I‑A‑107 in II‑489, točka 63.

2.      Organizacijo je mogoče šteti za „mednarodno organizacijo“ v smislu člena 4(1)(a), druga alinea, zadnji stavek, Priloge VII h Kadrovskim predpisom le, če so jo kot tako opredelile in uradno priznale države ali mednarodne organizacije, ki so jih ustanovile države. Tako priznanje se mora izvesti z uradno izjavo, aktom pozitivnega prava, sporazumom ali konvencijo, iz katere izrecno izhaja, da države ali mednarodne organizacije, ki so jih ustanovile države, dejansko priznavajo to organizacijo.

Člena 46 in 48 Pogodbe ESPJ, ki določata sodelovanje podjetij in združenj s Komisijo zaradi lažjega izvajanja njenih nalog, ne pomenita uradnega priznanja teh podjetij in združenj, ker določata predvsem pravice in obveznosti, ki se na podlagi navedene pogodbe uporabljajo za pravne subjekte, za katere velja Pogodba.

Poleg tega dejstva, da se je Komisija lahko posvetovala s temi podjetji in združenji ter da so ta sodelovala na posvetovalnih ali pripravljalnih srečanjih, ni mogoče enačiti z nalogo v javnem interesu, ki so jo Skupnosti zaupale zadevnim organizacijam.

Nazadnje, za presojo mednarodne narave organizacije je treba upoštevati samo njeno sestavo, ne pa njenega članstva v drugih organizacijah z mednarodno sestavo.

(Glej točke 113, 115, 117, 121 in 122.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 30. marec 1993, Vardakas proti Komisiji, T‑4/92, Recueil, str. II‑357; Sodišče prve stopnje, 13. september 2005, Atienza Morales proti Komisiji, T‑99/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑225 in II‑1029, točka 35.

3.      Dejstva, da uprava pri popolnem preverjanju uradnikovega osebnega spisa ni ugotovila nepravilnosti pri izplačilu izselitvenega dodatka temu uradniku, ni mogoče obravnavati kot natančno ravnanje uprave, ki bi pri uradniku lahko vzbudilo upravičena pričakovanja v zvezi z neobstojem možnosti poznejšega povračila neupravičeno izplačanih zneskov, ker taka okoliščina dokazuje samo obstoj napake uprave, ki je predpostavka za uporabo člena 85 Kadrovskih predpisov.

Če je bila nepravilnost izplačila tega dodatka vseeno tako očitna, da bi običajno skrben uradnik z izkušnjami in enakim nazivom kot tožeča stranka moral biti seznanjen s tem, je uradnik – ker uprave ni opozoril, da mu teh finančnih pravic morda ne dolguje – zaradi svojega ravnanja v nezakonitem položaju, tako da se ne more sklicevati na svojo dobro vero, da bi bil oproščen obveznosti vračila neupravičeno izplačanih zneskov. V takem primeru upravi ni mogoče očitati, da je kršila dolžnost skrbnega ravnanja ali načelo dobrega upravljanja, saj je pravilno uporabila člen 85 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke 159, od 164 do 166 in 170.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 1. april 2004, Gussetti proti Komisiji, T‑312/02, RecFP, str. I‑A‑125 in II‑547, točka 106 in navedena sodna praksa.