Obvestilo v UL
Tožba Brandt Italia S.p.A. proti Komisiji Evropskih skupnosti, vložena dne 4. avgusta 2004
(Zadeva T-323/04)
(Jezik postopka: italijanščina)
Družba Brandt Italia S.p.A., ki jo zastopajo Martijn van Empel, Claudio Visco in Salvatore Lamarca, avocats, je dne 4. avgusta 2004 na Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti vložila tožbo proti Komisiji Evropskih skupnosti.
Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
ugotovi neveljavnost in zato razglasi za nično odločbo Komisije št. K(2004)930 konč. z dne 30. marca 2004;
podredno, delno razglasi za nično odločbo, in sicer njen člen 3, torej v delu, ki italijanski državi zapoveduje, naj zahteva vračilo nezakonito dodeljene pomoči;
Komisiji Evropskih skupnosti naloži plačilo stroškov tega spora.
Tožbeni razlogi in bistvene navedbe
V tej zadevi je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno, da shema državne pomoči v zvezi z nujnimi ukrepi na področju zaposlovanja, ki jo je dodelila Italija na podlagi dekreta zakona z dne 14. februarja 2003, št. 23, sprejetega kot zakon z dne 17. aprila 2003, ni združljiva s skupnim trgom, in naloženo italijanski vladi, da od tožeče stranke zahteva vračilo pomoči, ki naj bi jo slednja dobila za nakup veje hladilnih naprav podjetja Ocean S.p.A., ki se nahaja v Verolanuovi, Brescia.
V utemeljitev svojih zahtev Brandt najprej ugovarja trditvi Komisije, da naj bi Dekret 23/2003 kupcem podeljeval individualno korist, ki povzroča izkrivljanje konkurence. Zatrjevane koristi, ki izhajajo iz tega dekreta, so namreč na podlagi zakonodaje, ki velja za področje Cassa Integrazione Guadagni e Mobilità (zakonodaja splošnega značaja), dostopne tudi vsakemu drugemu podjetju, ki zaposluje delavce s "seznama mobilnosti". Torej, četudi Dekret št. 23/2003 izboljša položaj premeščenih delavcev, ta ne uvaja nikakršne gospodarske koristi za kupce, v tem primeru za Brandt. Razen tega tožeča stranka očita Komisiji, da ni opravila celovite in natančne presoje gospodarskih učinkov nacionalnega ukrepa, ter da ni upoštevala dodatnih stroškov podjetij, ki so kupila vejo drugega podjetja in bi naj nosila bremena in (socialne in finančne) odgovornosti, h katerim v odsotnosti zadevnega ukrepa ne bi bila zavezana. Na koncu tožeča stranka navaja splošni značaj zadevnega ukrepa, ki naj bi imel natanko take posledice, kot so predvidene s splošnimi določbami zakona 223/91. Po mnenju tožeče stranke je Komisija na podlagi preskusa Dekreta 23/2003, opravljenega na podlagi opredelitve ukrepa za splošni sistem pomoči, naložila italijanski vladi, naj zahteva vračilo finančnih koristi, ki naj bi jih Brandt individualno prejel na podlagi omenjenega dekreta. Komisija naj bi z zahtevo vračila individualne pomoči, v okviru odločbe, nanašajoče se na sistem pomoči, kršila člen 88 ES, in naj ne bi upoštevala določb Uredbe št. 659/1999 (ES). Razen tega bi naj Komisija v celoti izpustila preskus konkretnega primera v zvezi z domnevno individualno pomočjo, katere vračilo zahteva. Morala bi začeti ločen in poseben postopek za presojo združljivosti nacionalnega ukrepa v luči kriterijev, uporabljenih za individualne pomoči, ali pa upoštevati instrumente, predvidene z Uredbo št. 659/1999 za sprejem začasnih ukrepov glede vračanja.
Tožeča stranka ravno tako navaja kršitev členov 88 in 89 ES in določb Uredb (ES) št. 994/98 in (ES) št. 2204/2002. V tem oziru očita Komisiji, da je ex tunc razglasila za nezakonit ukrep, ki bi bil potencialno lahko zajet v sistemu izjem iz Uredbe (ES) št. 2204/2002 in bi lahko bil kot takšen ocenjen kot obstoječa pomoč v smislu člena 88 ES. Razen tega naj bi si Komisija nezakonito pripisala pravico ugotoviti, da določbe Uredbe (ES) št. 2204/2002 ne pokrivajo Dekreta 23/2002, ter naj bi s tem prestopila meje njenih pooblastil za posredovanje, določene s povezanimi določbami člena 89 ES in Uredb (ES) št. 994/98 in (ES) št. 2204/2002.
V nadaljevanju tožeča stranka navaja nezdružljivost člena 3 izpodbijane odločbe, ki nalaga Italiji obveznost, da od koristnikov ukrepa zahteva vračilo domnevne državne pomoči, z načelom pravne varnosti.
Nazadnje tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve iz člena 253 ES in ravno tako zlorabila pooblastila.
____________