Združeni zadevi T-239/04 in T-323/04

Italijanska republika in Brandt Italia SpA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Zakonodaja, ki določa nujne ukrepe v korist zaposlovanja za podjetja v težavah – Odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da program državne pomoči ni združljiv s skupnim trgom, in naloženo vračilo plačane pomoči“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vplivi na trgovino med državami članicami – Škodovanje konkurenci – Merila presoje

(člen 87 ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Program pomoči za zaposlovanje – Vključitev

(člen 87(1) ES)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Kategorije pomoči, ki so opredeljene v predpisih in jih je mogoče šteti za združljive s skupnim trgom – Uredba št. 2204/2002 v zvezi z državnimi pomočmi na področju zaposlovanja

(člena 87 ES in 88 ES; Uredba Komisije št. 2204/2002)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije, s katero je ugotovljeno, da nepriglašena državna pomoč ni združljiva s skupnim trgom – Obveznost obrazložitve – Obseg

(člena 87(1) ES in 253 ES)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Obveznost Komisije, da pozove zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe

(člen 88(2) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus Komisije – Preizkus programa pomoči v celoti – Dopustnost

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Uporaba nacionalnega prava

(člen 88 ES)

1.      Državni ukrep, ki predvideva program pomoči na področju zaposlovanja, izkrivlja konkurenco, s tem da krepi finančni položaj nekaterih podjetij v primerjavi z njihovimi konkurenti, in zlasti izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino, če upravičenci konkurirajo z izdelki iz drugih držav članic, čeprav sami ne izvažajo svojih proizvodov.

(Glej točko 68.)

2.      Dejstvo, da je državni ukrep, ki predvideva program pomoči na področju zaposlovanja, namenjen varstvu zaposlitve, ne vpliva na njegovo opredelitev kot državno pomoč, ker člen 87(1) ES ne razlikuje med državnimi intervencijami na podlagi njihovih vzrokov in ciljev, ampak jih določa glede na njihove učinke.

(Glej točko 69.)

3.      Program pomoči se ne more šteti za združljivega s skupnim trgom na podlagi Uredbe št. 2204/2002 o uporabi členov 87 [ES] in 88 [ES] za državne pomoči na področju zaposlovanja, če so pogoji, ki jih ta določa, izpolnjeni le v nekaterih od mogočih primerov uporabe. Pomoči, odobrene v skladu s tem programom, morajo izpolnjevati te pogoje v vseh primerih.

Zato državni ukrep, ki predvideva program pomoči za zaposlovanje, in ne izključuje možnosti odobritve pomoči velikemu podjetju v regiji, ki ni deležna pomoči, ne izpolnjuje pogojev, določenih v navedeni uredbi. Poleg tega samo teoretična možnost, da bi lahko bil v okviru zadevnega ukrepa morebitni cedent malo ali srednje veliko podjetje, ne zadostuje za to, da je taka priglašena pomoč združljiva s skupnim trgom na podlagi Smernic Skupnosti o državni pomoči za sanacijo in prestrukturiranje podjetij v težavah.

(Glej točki 94 in 101.)

4.      Obveznost obrazložitve je procesno pravilo, ki ga je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ker se ta nanaša na vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti prilagojena vrsti obravnavanega akta ter jasno in nedvoumno izražati utemeljitev institucije, ki je akt sprejela, tako da se stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in pristojno sodišče lahko izvrši nadzor. To zahtevo je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, predvsem glede na vsebino akta, naravo razlogov, na katere se sklicuje, in interes, ki bi ga lahko imeli naslovniki oziroma drugi subjekti, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ne zahteva se, naj obrazložitev pojasni vse upoštevne dejanske in pravne elemente, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.

Iz teh načel izhaja predvsem to, da mora Komisija dokazati, da nek ukrep pomeni državno pomoč in da ni združljiv s skupnim trgom. Nasprotno ji ni treba po točkah odgovoriti na neupoštevne trditve, na katere se sklicujejo zadevni nacionalni organi ali intervenienti.

Čeprav je v nekaterih primerih mogoče iz okoliščin, na podlagi katerih je bila odobrena pomoč, sklepati, da ta pomoč lahko vpliva na trgovino med državami članicami in da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, mora Komisija te okoliščine v obrazložitvi odločbe vsaj navesti.

Vendar Komisiji ni treba dokazati dejanskih vplivov, ki so jih imele nezakonite pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami. Obveznost Komisije, da predloži tak dokaz, bi namreč pripeljala do podpiranja držav članic, ki izplačajo pomoči ob kršitvi obveznosti obvestila iz člena 88(3) ES, v škodo tistih, ki pošljejo obvestilo o načrtovanih pomočeh. Iz besedila člena 87(1) ES izhaja, da je nezdružljiva s skupnim trgom pomoč, ki „izkrivlja“ konkurenco, in pomoč, ki bi to „lahko izkrivljala“.

(Glej točke od 117 do 119, 126 in 127.)

5.      Objava obvestila o odprtju formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES je ustrezno sredstvo sporočanja vsem zainteresiranim strankam o odprtju takega postopka.

(Glej točko 141.)

6.      Komisija lahko v primeru sistema pomoči zato, da preveri, ali ta sistem vsebuje elemente pomoči, preuči le splošne značilnosti zadevnega sistema in ni dolžna obravnavati vsakega posameznega primera uporabe.

(Glej točko 142.)

7.      Podjetja, ki so upravičena do pomoči, naj bi imela ob upoštevanju obveznega nadzora državnih pomoči, ki ga izvaja Komisija na podlagi člena 88 ES, legitimno pričakovanje glede zakonitosti pomoči načeloma le, če so bile te dodeljene v skladu s postopkom, določenim v tem členu. Vesten gospodarski subjekt mora navadno biti sposoben ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan, tudi če je za nezakonitost izpodbijane odločbe o dodelitvi pomoči zadevna država članica odgovorna toliko, da se zdi njena odprava v nasprotju z načelom dobre vere.

Če upravičenec do pomoči meni, da obstajajo izredne okoliščine, na podlagi katerih bi lahko utemeljil svoje legitimno pričakovanje o zakonitosti pomoči, mora o tem presoditi nacionalno sodišče, ki mu je zadeva morda predložena v odločanje, potem ko je Sodišču, če je bilo to potrebno, predložilo vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago.

(Glej točki 154 in 155.)