SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti senat)

z dne 10. decembra 2014(*)

„Konkurenca – Karteli – Francoski trg biomedicinskih analiz – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Podjetniško združenje – Poklicna zbornica – Predmet inšpekcijskega pregleda in preiskave – Pogoji uporabe člena 101 PDEU – Kršitev zaradi cilja – Minimalne cene in ovire za razvoj skupin laboratorijev – Enotna in trajajoča kršitev – Dokaz – Napake pri presoji dejanskega stanja in napačna uporaba prava – Znesek globe – Točka 37 Smernic o izračunu zneska glob iz leta 2006 – Neomejena sodna pristojnost“

V zadevi T‑90/11,

Ordre national des pharmaciens (ONP) s sedežem v Parizu (Francija),

Conseil national de l’Ordre des pharmaciens (CNOP) s sedežem v Parizu,

Conseil central de la section G de l’Ordre national des pharmaciens (CCG) s sedežem v Parizu,

ki jih zastopajo O. Saumon, L. Defalque, T. Bontinck in A. Guillerme, odvetniki,

tožeče stranke,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo F. Castilla Contreras, C. Giolito, B. Mongin in N. von Lingen, zastopniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Labco, ki jo zastopajo N. Korogiannakis, M. Coppet in B. Dederichs, odvetniki,

intervenientka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2010) 8952 final z dne 8. decembra 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] (Zadeva 39510 – Labco/ONP) in, podredno, predloga za znižanje globe,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat),

v sestavi G. Berardis, predsednik, O. Czúcz (poročevalec) in A. Popescu, sodnika,

sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. februarja 2014

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje in izpodbijani sklep

1        Evropska komisija je s sklepom C(2010) 8952 final z dne 8. decembra 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] (Zadeva 39510 – LABCO/ONP) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) ugotovila, da so tožeče stranke, Ordre national des pharmaciens (ONP) in njeni organi odločanja, Conseil national de l’Ordre des pharmaciens (CNOP) in Conseil central de la Section G de l’Ordre national des pharmaciens (CCG) (v nadaljevanju: skupaj: zbornica), kršile člen 101 PDEU s sprejemanjem, prvič, sklepov o določitvi najnižjih cen na francoskem trgu biomedicinskih analiz, in, drugič, sklepov, da se za skupine laboratorijev uvedejo omejitve za razvoj na tem trgu (člen 1 izpodbijanega sklepa), in jim naložila solidarno plačilo globe v višini 5 milijonov EUR (člen 3 izpodbijanega sklepa).

2        Kot je opisano v točkah 44 in 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je ONP francoska poklicna zbornica, na katero je Francija prenesla štiri glavne naloge v okviru njenega opravljanja javne službe. ONP in njene svete ureja code de la santé publique (zakonik o javnem zdravju, v nadaljevanju: zakonik CSP), ki v členu L 4231‑1 določa:

„Cilji [ONP] so:

1.      [z]agotavljati spoštovanje poklicnih nalog;

2.      [z]agotavljati varovanje poklicne časti in neodvisnosti;

3.      [n]adzorovati usposobljenost farmacevtov;

4.      [p]rispevati k spodbujanju javnega zdravja in kakovosti zdravstvene oskrbe, zlasti varnosti poklicnih dejanj.

[ONP] združuje vse farmacevte, ki svojo dejavnost opravljajo v Franciji“.

3        Dejavnosti in naloge zbornice ONP, deontološki kodeks farmacevtov in organiziranost zbornice ONP so opisani v točkah od 44 do 62 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz njih je med drugim razvidno, da ONP vzpostavi in vodi nacionalni register farmacevtov (v nadaljevanju: register), vpis v ta register pa je predhodni zakonski pogoj za opravljanje dejavnosti, povezane s farmacevtskim poklicem (členi L 4221‑1, L 4232‑3 in L 4232‑16 zakonika CSP).

4        Zadevni trg je francoski trg storitev biomedicinskih analiz. Opisan je v točkah od 5 do 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Kar zadeva udeležence na trgu, je v izpodbijanem sklepu navedeno, da se v Franciji z biomedicino ukvarjajo v glavnem farmacevti, kar pojasnjuje vodilno vlogo zbornice ONP, medtem ko ima Ordre des médecins podobno vlogo za zdravnike specialiste za klinične preiskave (točka 11 obrazložitve). Biomedicinske analize se lahko izvajajo samo v laboratorijih za biomedicinske analize (v nadaljevanju: tudi: laboratoriji) v okviru odgovornosti njihovih direktorjev in namestnikov direktorjev (točka 12 obrazložitve). Pogosto gre za majhne laboratorije (polovica jih ima promet nižji od 1,5 milijona EUR, v 30 % pa delujejo kot samostojna podjetja), čeprav v Franciji deluje tudi več skupin laboratorijev (točki 13 in 14 obrazložitve).

5        Najpomembnejša skupina laboratorijev, to je intervenientka, Labco, evropska skupina laboratorijev, ki je dejavna predvsem v Franciji in Španiji, pa tudi v več drugih evropskih državah, je opisana v točkah od 14 do 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Drugi pomembnejši skupini laboratorijev v Franciji sta Unilabs SA, ki je dejavna tudi v več drugih državah Evropske unije in zunaj nje, in finančni holding Générale de santé (točki 18 in 19 obrazložitve). Obstajata tudi dve skupini specializiranih laboratorijev, Pasteur Cerba in Biomnis, ki z izkoriščanjem tržnih niš na visokotehnološkem področju ponujata drugačen spekter storitev kot drugi laboratoriji (točke od 20 do 22 obrazložitve).

6        Francoski pravni okvir, znotraj katerega se razvijajo laboratoriji, je opisan v točkah od 63 do 109 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7        Postopek se je začel na podlagi pritožbe, ki jo je 12. oktobra 2007 skupina Labco vložila zoper odločitve zbornice, da ovira razvoj skupine Labco in omeji njeno zmožnost konkuriranja drugim laboratorijem na trgu biomedicinskih analiz, katerih lastniki volijo vodstvo zbornice (izpodbijani sklep, točki 110 in 111 obrazložitve).

8        V prostorih zbornice in laboratorija Champagnat-Desmoulins-Philippakis je bil 12. in 13. novembra 2008 izveden pregled v skladu s členom 20(4) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja, poglavje 8, zvezek 2, str. 205). Oba sklepa, ki sta bila podlagi za ta pregleda, med drugim Sklep Komisije C(2008) 6494 z dne 29. oktobra 2008 v zadevi COMP/39510, s katerim je bilo zbornici odrejeno, da dovoli pregled (v nadaljevanju: sklep o pregledu), sta bila izpodbijana pred Splošnim sodiščem (sodba Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2010 v zadevi CNOP in CCG proti Komisiji, T‑23/09, ZOdl., str. II‑5291, in sklep Splošnega sodišča z dne 16. junija 2010 v zadevi Biocaps proti Komisiji, T‑24/09, neobjavljen v ZOdl.).

9        Komisija je leta 2009 zbornici in petim sociétés d’exercice libéral (družbe, ki so jih ustanovile osebe, ki opravljajo svobodne poklice, v nadaljevanju: SEL), in upravljajo laboratorije, poslala zahteve za informacije, na katere so odgovorile. Obvestilo o nasprotovanju je bilo sprejeto 19. oktobra 2009. Zbornica je nanj odgovorila 11. januarja 2010. Zaslišanje je bilo 10. februarja 2010. Komisija je zbornici 26. februarja 2010 poslala zahtevo za dodatne informacije, na katero je ta odgovorila.

10      Komisija v izpodbijanem sklepu v bistvu ugotavlja, da je zbornica sprejemala sklepe podjetniških združenj s ciljem omejevanja konkurence, ki so pomenili enotno in trajajočo kršitev člena 101 PDEU, ki se je začela vsaj od oktobra 2003 in se verjetno ni končala niti po vročitvi obvestila o nasprotovanju. Sporno ravnanje se nanaša na vse odločitve zbornice, sprejete v ekonomskem interesu večine njenih članov in ne v splošnem interesu, katerih dopolnjujoča in neločljiva cilja sta bila, prvič, preprečiti razvoj skupin laboratorijev in, drugič, določiti najnižje cene na francoskem trgu biomedicinskih analiz.

11      Komisija v zvezi z izračunom zneska globe pojasnjuje, da bo glede na to, da gre v tej zadevi za prvi primer po začetku veljavnosti Uredbe št. 1/2003, v katerem bi bilo mogoče plačilo dela globe, naložene združenju, zagotoviti z uveljavljanjem finančne odgovornosti članov podjetniškega združenja, glede na možnost, da ti niso bili v celoti seznanjeni z obsegom zadevnih zakonskih določb, in glede na to, da ravnanja, ki se očitajo združenju, niso bila tajna, uporabila člen 37 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice). Tako se je oddaljila od splošne metodologije iz smernic ter zbornicam ONP, CNOP in CCG naložila solidarno plačilo globe v višini 5 milijonov EUR, pri čemer ta znesek ne presega 10 % skupnega prometa, ki ga je posamezni član ustvaril na zadevnem trgu.

 Postopek in predlogi

12      Zbornica je 21. februarja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

13      Z vlogama, ki sta ju v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili 22. julija 2011, sta skupini Labco in Unilabs predlagali, naj se jima dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. S sklepom predsednika tretjega senata Splošnega sodišča z dne 8. novembra 2011 je bila obema skupinama dovoljena intervencija. Ker je skupina Unilabs z dopisom, vloženim 19. decembra 2011, Splošno sodišče obvestila, da umika svoj predlog za intervencijo, je bil ta s sklepom predsednika tretjega senata Splošnega sodišča z dne 15. februarja 2012 izbrisan.

14      Ta zadeva je bila nato zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča in razporeditve sodnika poročevalca v deveti senat dodeljena temu senatu.

15      Splošno sodišče (deveti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca začelo ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča postavilo pisna vprašanja strankama, ki sta nanje pravočasno odgovorili.

16      Stranki sta na obravnavi 6. februarja 2014 podali ustne navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

17      Zbornica Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi ničnost izpodbijanega sklepa;

–        podredno, ob upoštevanju podanih olajševalnih okoliščin in njenih posebnosti kot podjetniškega združenja zniža globo, ki ji je naložena;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

18      Komisija, ki jo podpira skupina Labco, Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        zbornici naloži plačilo stroškov.

 Pravo

19      Zbornica je vložila, prvič, predlog za razglasitev ničnosti, v podporo kateremu navaja devet tožbenih razlogov, in, drugič, podredni predlog za znižanje globe, v podporo kateremu navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno presojo in razlago pri uporabi člena 23(2) in (4) Uredbe št. 1/2003 ter točke 37 Smernic.

1.     Predlog za razglasitev ničnosti

20      Zbornica v podporo predlogu za razglasitev ničnosti v bistvu navaja devet tožbenih razlogov.

21      Prvi se nanaša na napačno razlago in uporabo člena 101 PDEU glede na sodbo Sodišča z dne 19. februarja 2002 v zadevi Wouters in drugi (C‑309/99, Recueil, str. I‑1577, v nadaljevanju: sodba Wouters).

22      Drugi, tretji, četrti, peti in šesti tožbeni razlog se nanašajo na ravnanje, povezano z razvojem skupin laboratorijev.

23      Natančneje, drugi in tretji tožbeni razlog se nanašata na obveznosti sporočanja družb SEL v obdobju njihovega delovanja. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno presojo, ki izhaja iz nepravilne razlage francoske zakonodaje glede vloge prefekta in zbornice CCG ob spremembah, do katerih pride med delovanjem družb SEL. Tretji tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno razumevanje področja uporabe obveznosti sporočanja, določene s francosko zakonodajo, in vloge zbornice CCG v okviru naknadnega preverjanja poslovnih listin.

24      Četrti in peti tožbeni razlog se nanašata na ureditev v zvezi s sestavo in spremembo kapitala družb SEL. Četrti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno razumevanje vloge zbornice CCG kot garanta poklicne neodvisnosti družbenika, kar zadeva njegovo minimalno udeležbo v kapitalu družb SEL. Peti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno presojo namena zakonodajalca v zvezi z delitvijo poslovnih deležev, večjih od 25 %, in napačno razumevanje pravnega okvira za delitev poslovnih deležev družb SEL.

25      Šesti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno razlago in uporabo člena 101 PDEU, ker naj bi se z izrečenimi disciplinskimi sankcijami krepili potencialni ali dejanski učinki spornih odločitev.

26      Sedmi, osmi in deveti tožbeni razlog se v bistvu nanašajo na poseganje v tržne cene.

27      Sedmi tožbeni razlog, naveden primarno, se v bistvu nanaša na prekoračitev pooblastil zaradi neupoštevanja omejitev pooblastila za pregled. Osmi in deveti tožbeni razlog, navedena podredno, se v bistvu nanašata na napačno presojo obsega veljavnega pravnega okvira in volje zakonodajalca glede opredelitve in prakse dajanja popustov ter napačno presojo dejanskega stanja, ki je privedla do napačne uporabe prava.

28      Zdi se namreč, da zbornica v repliki izpodbija tudi ugotovitve Komisije glede obstoja enotne in trajne kršitve, pri čemer Komisija prereka dopustnost tega tožbenega razloga.

 Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga in uporaba člena 101 PDEU glede na sodbo Wouters

29      Zbornica trdi, da je njena naloga zagotavljati varovanje poklicne neodvisnosti ter prispevati k spodbujanju javnega zdravja in kakovosti zdravstvene oskrbe, zlasti varnosti poklicnih dejanj, kot naj bi bilo potrjeno s sodbo Sodišča z dne 16. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑89/09, ZOdl., str. I‑12941). Po njenem mnenju bi morala Komisija ugotoviti, da je bilo njeno delovanje, prvič, delovanje javnega organa, ki ne spada na področje uporabe člena 101 PDEU, in, drugič, tudi če je odločala kot podjetniško združenje, upravičeno zaradi varovanja javnega zdravja.

30      V zvezi s konkretnimi ravnanji, ki se ji očitajo, zbornica navaja, da je bil namen obveznosti, naložene laboratorijem, da pošiljajo dokumente v zvezi z odsvojitvami delnic, delitvijo med golo lastninsko pravico in užitkom delnic ter spremembami statutov, preveriti spoštovanje francoske zakonodaje.

31      Kar zadeva spremembe statuta družb SEL in zamenjave direktorjev v obdobju njihovega delovanja, naj bi bila pristojnost zbornice CCG vezana, pri čemer je končna odločitev v zvezi s takimi spremembami v rokah prefekta, zbornica pa posledično deluje kot javni organ, kot je določeno v sodbi Wouters, točka 21 zgoraj. Enako naj bi veljalo za obveznost sporočanja, ki jo v zvezi s tem določa zakonik CSP, saj je naloga zbornice CCG, da naknadno preveri pogodbe, ki jih sklenejo družbe SEL in laboratoriji, določena z zakonom, izsledki pa se pošljejo prefektu, ki sprejme končno odločitev. Zbornica v repliki dodaja, da je, ker se izpodbijani sklep, kot Komisija trdi pred Splošnim sodiščem, kar zadeva vlogi prefekta in zbornice CCG ob spremembah med delovanjem družb SEL, nanaša samo na sklepe o vpisu v register, vodenje tega registra odvisno od odobritev.

32      Glede očitkov, ki so v izpodbijanem sklepu proti njej navedeni v zvezi z disciplinskimi postopki, zbornica trdi, da gre pri disciplinskem nadzoru za izvajanje prerogative javne oblasti.

33      Nazadnje, zbornica trdi, da Komisija v izpodbijanem sklepu ni izrazila stališča o uporabi sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, v okviru njene tožbe, kar zadeva prepoved dajanja prevelikih popustov. Pri tem navaja, da je tako ravnanje upravičeno tudi zaradi varovanja javnega zdravja.

34      Komisija, ki jo podpira skupina Labco, trdi, da je zbornica v vseh okoliščinah, ki se ji očitajo, odločala kot podjetniško združenje, za katero se uporablja člen 101 PDEU, saj v nobenem od teh primerov ni delovala kot javni organ.

35      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi Wouters, točka 21 zgoraj, navedlo več načel, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, v kakšnih okoliščinah se lahko ukrep poklicne zbornice šteje kot sklep podjetniškega združenja, s katerim se omejuje konkurenca in krši člen 101(1) PDEU.

36      Prvič, pravila PDEU o konkurenci se ne uporabljajo za dejavnost, ki po naravi, po predpisih, ki jo urejajo, in po svojem cilju ne spada v okvir gospodarske dejavnosti ali ki se nanaša na izvajanje prerogativ javne oblasti (sodbi Sodišča Wouters, točka 21 zgoraj, točka 57, in z dne 28. februarja 2013 v zadevi Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, točka 40).

37      Drugič, za vse sklepe podjetniških združenj, ki omejujejo svobodo delovanja strank ali ene izmed njih, nujno ne velja prepoved, ki jo določa člen 101(1) PDEU. Za uporabo te določbe v posameznem primeru je treba namreč najprej upoštevati splošni okvir, v katerem je bil sklep zadevnega podjetniškega združenja sprejet ali je učinkoval, in natančneje, njegove cilje, ki so v obravnavanem primeru ti, da se zagotovijo potrebna jamstva za končne uporabnike zadevnih storitev. Dalje je treba proučiti, ali so omejevalni učinki za konkurenco, ki iz tega sklepa izhajajo, nujno povezani z izpolnjevanjem navedenih ciljev (sodbi Sodišča Wouters, točka 21 zgoraj, točka 97, in z dne 18. julija 2013 v zadevi Consiglio nazionale dei geologi in Autorità garante della concorrenza e del mercato, C‑136/12, točka 53).

38      Iz te sodne prakse izhaja, da lahko razlogi v splošnem interesu, zlasti interes dobrega opravljanja poklica, upravičujejo neuporabo člena 101(1) PDEU pri nekaterih omejevanjih konkurence, če so ta nujna.

39      Komisija je v obravnavani zadevi proučila upoštevnost sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, v točkah od 684 do 691 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V njih med drugim zavrača trditev zbornice, navedeno v odgovoru na obvestilo o nasprotovanju, da je ugotovljeno omejevanje upravičeno zaradi varovanja javnega zdravja, kar je razlog v splošnem interesu, tako da naj bi bilo njeno ravnanje izvzeto s področja uporabe člena 101 PDEU. Kot navaja Komisija, zbornica v bistvu izhaja iz načela neodvisnosti specialista za klinične preiskave kot sredstva za dosego cilja varovanja javnega zdravja, pri čemer to načelo razlaga široko in sporno, taka razlaga pa je, prvič, sistematično neugodna za kapitalske vložke oseb, ki niso iz stroke, tudi če ne vplivajo na svobodo odločanja specialista za klinične preiskave, in, drugič, poleg omejevanja, ki ga nalaga francoski zakonodajalec, še dodatno omejuje konkurenco, čeprav zbornica nima regulativne pristojnosti. Komisija se sklicuje tudi na ravnanje zbornice v zvezi s cenami, ki naj ne bi bilo namenjeno niti varovanju splošnega interesa niti varovanju poklicne neodvisnosti, temveč zaščiti ekonomskih interesov farmacevtov specialistov za klinične preiskave, ki delujejo na trgu biomedicinskih analiz, v škodo konkurentov in pacientov. Ker ugotovljeno omejevanje ni nujno zaradi splošnega interesa, Komisija ugotavlja, da se izjema iz zgoraj navedene sodbe Wouters v obravnavani zadevi ne uporablja.

40      V zvezi s tem je dokazano, da v nasprotju s poklicno zbornico iz sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, zbornica v tej zadevi nima regulativnih pristojnosti.

41      Pojasniti je treba tudi, da v nasprotju z zadevo, v kateri je bila izrečena sodba CNOP in CCG proti Komisiji, točka 8 zgoraj, ni več sporno, da je zbornica poklicna zbornica, ki združuje farmacevte, od katerih jih vsaj del opravlja gospodarsko dejavnost in jih je mogoče opredeliti kot podjetja (točke od 70 do 72 te sodbe).

42      Zbornica v bistvu trdi, da so bila ravnanja, ki se ji očitajo v izpodbijanem sklepu in so povzeta v točki 10 zgoraj, bodisi sprejeta v okviru izvajanja njenih prerogativ javne oblasti, tako da ne spadajo na ekonomsko področje in jih ni mogoče označiti za sklepe podjetniškega združenja v smislu člena 101 PDEU, bodisi temeljijo na sklepih podjetniškega združenja v smislu navedene določbe, ker pa so omejevalna in ne ustrezajo pogojem iz člena 101(3) PDEU, so neločljivo ali nujno povezana z uresničevanjem legitimnega cilja, ki se navezuje na jamstva za uporabnike.

43      Čeprav so pisanja zbornice nekoliko nejasna, na kar je opozorila Komisija, je iz spisa razvidno, da po mnenju zbornice ravnanja, ki se ji očitajo, kolikor ne spadajo med državne ukrepe, temveč kot sklepi podjetniških združenj spadajo na področje uporabe člena 101 PDEU, vseeno ne smejo biti prepovedana. Njihovi omejevalni učinki naj bi bili namreč nujni za uresničevanje legitimnega cilja, ki je v obravnavani zadevi varovanje javnega zdravja, po potrebi ob upoštevanju načela neodvisnosti farmacevta specialista za klinične preiskave. Edina izjema je ravnanje, ki se nanaša na spremembe statutov družb SEL, pri katerih je zbornica, kot trdi, ravnala kot javni organ, podrejen prefektu, ki naj bi sprejel končno odločitev.

44      Pri večini spornih ravnanj je torej glavno vprašanje za upoštevnost načel iz sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, ali je zbornica, kot trdi, ravnala v mejah francoskega pravnega okvira. V takem primeru njeno ravnanje temelji na uporabi zakonskih besedil in je namenjeno uresničitvi cilja, določenega z zakonom. To velja tako za njeno ravnanje v zvezi z razvojem skupin laboratorijev, kot tudi za njeno ravnanje v zvezi s popusti.

45      Kar pa zadeva konkretno uporabo načel iz sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, za zadevna ravnanja, čeprav zbornica ta tožbeni razlog označuje za predhodnega drugim tožbenim razlogom, Splošno sodišče meni, da je treba nanj odgovoriti po proučitvi očitkov, ki jih zbornica navaja v okviru drugih tožbenih razlogov, ki se nanašajo na razlago upoštevnih zakonskih določb in njenih konkretnih ravnanj. Zato bo upoštevnost načel iz sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, v tej zadevi obravnavana po proučitvi tožbenih razlogov v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti.

46      Kljub temu je treba v tej fazi proučiti trditev zbornice, ki se nanaša na sodbo Komisija proti Franciji, točka 29 zgoraj. Kot je navedeno v točkah 695 in 696 obrazložitve izpodbijanega sklepa, navedena sodba zadeva vprašanje, ali je francoska ureditev laboratorijev za biomedicinske analize, ki vsebuje omejitve glede udeležbe oseb, ki niso iz stroke, v kapitalu, združljiva s členom 49 PDEU o svobodi ustanavljanja.

47      Sodišče je v tej sodbi menilo, da pravilo, po katerem udeležba družbenikov, ki ne opravljajo poklica specialista za klinične preiskave, v kapitalu laboratorijev ne more biti višja od 25 %, in ki ga zdaj vsebuje člen R 6212‑82 zakonika CSP, ne presega tega, kar je nujno za dosego navedenega cilja javnega zdravja (točke od 80 do 89). Sodišče v točki 82 sodbe opozarja na diskrecijsko pravico države članice, ki lahko presodi, da obstaja tveganje, da se pravila, katerih cilj je zagotavljati poklicno neodvisnost specialistov za klinične preiskave, v praksi kršijo, ker interes osebe, ki ni specialist za klinične preiskave, pri uresničevanju dobičkov ne bi bil enako obrzdan kot interes neodvisnih specialistov za klinične preiskave, in da bi zaposleni specialisti za klinične preiskave, podrejeni družbi SEL z omejeno odgovornostjo, ki upravlja laboratorije za biomedicinske analize in je v večinski lasti družbenikov, ki niso specialisti za klinične preiskave, težko nasprotovali navodilom, ki bi jih dali ti družbeniki. V isti točki dodaja, da zlasti ne bi bilo mogoče izključiti, da bi navedeni družbeniki, ki niso specialisti za klinične preiskave, poskušali odkloniti nekatere analize, ki so ekonomsko manj donosne ali izvedbeno bolj zapletene, ali zmanjšati dejavnost svetovanja v razmerju do pacientov v predanalitski in poanalitski fazi, ki je značilna za organizacijo biomedicine v Franciji.

48      Tudi če bi šlo za enako vrsto pravil, katerih uporabo naj bi zbornica, kot trdi, zagotavljala v okviru ravnanj, sankcioniranih v izpodbijanem sklepu, Komisija v točki 102 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdi, da se noben očitek proti zbornici ne nanaša na odločitve zbornice za zagotovitev upoštevanja člena R 6212‑82 zakonika CSP. To vprašanje bo podrobneje proučeno tudi v okviru tožbenih razlogov, ki se nanašajo na ravnanje v zvezi z razvojem skupin laboratorijev.

49      Komisija vsekakor upravičeno meni, da ta sodna praksa ni odločilnega pomena za odgovor na vprašanje, ali ravnanja, očitana zbornici, pomenijo kršitev člena 101(1) PDEU. Kot namreč Komisija trdi v točki 696 obrazložitve izpodbijanega sklepa, priznanje pristojnosti držav članic, da v imenu varovanja javnega zdravja omejijo svobodo ustanavljanja, zasebnim udeležencem ali organom, ki jih zastopajo, ne dovoljuje, da se osvobodijo pravil Pogodbe na področju prava o konkurenci in naložijo omejevanje konkurence, ki ga država sama ni predvidela.

50      Vprašanje, ali je Komisija pravilno uporabila sodbo Wouters, točka 21 zgoraj, in s tem dokončen odgovor na prvi tožbeni razlog, bosta torej obravnavana po proučitvi tožbenih razlogov, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na ravnanje v zvezi z razvojem skupin laboratorijev

51      Pred proučitvijo konkretnih očitkov, ki jih zbornica navaja v zvezi s spornim ravnanjem, je treba najprej opozoriti na glavne usmeritve vsebine izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenim ravnanjem, načela glede dokaznega standarda in obseg sodnega nadzora ter proučiti obseg očitkov, ki jih navaja zbornica.

52      Ravnanje zbornice v zvezi z razvojem skupin laboratorijev sestavljajo štiri vrste odločitev, opredeljenih v točki 127 izpodbijanega sklepa: prvič, odločitve o prepovedi delitve poslovnih deležev družb SEL; drugič, odločitve, ki zagotavljajo, da se o gibanju delnic takoj poroča; tretjič, odločitve, ki zagotavljajo, da imajo farmacevti specialisti za klinične preiskave minimalni lastniški delež; in četrtič, odločitve, ki zagotavljajo, da je za vsako spremembo statuta ali imenovanje direktorja potrebno predhodno soglasje zbornice. Navedeno ravnanje je podrobno proučeno v poglavju 5.2 izpodbijanega sklepa (točke od 222 do 494 obrazložitve). Njegove posledice so povzete v točkah od 667 do 676 obrazložitve:

„[…]

(667) […] dokazi v tej zadevi kažejo, kot je navedeno v poglavju 5.2, da je namen odločitev v zvezi z laboratoriji, povezanimi v skupine, upočasniti in po možnosti ustaviti razvoj teh skupin ter tako omejiti ali nadzorovati proizvodnjo, tehnični razvoj in naložbe.

(668) Ta cilj je med drugim razviden tudi iz poročila o sestanku organa zbornice ONP z dne 27. marca 2003[:]‚S strogo pravnega vidika se zdi nemogoče nasprotovati delitvi deležev ali delnic znotraj družbe SEL […] svet odloči o pripravi obrazloženega mnenja, na podlagi katerega se delitev v korist Stés Unilabs zavrne iz deontoloških razlogov‘. Razviden je tudi iz osnutka volilnega letaka iz leta 2005 vodstvene ekipe oddelka G, ki se sklicuje na finančne skupine: ‚Brez dvoma smo zadeli svojo tarčo, zdaj jo je treba podreti‘.

(669) Sporne odločitve so se izrazile že marca 2003, ko se je znotraj ONP pokazala težnja po razvoju ‚nove doktrine‘, v skladu s katero se ‚delitev v korist Stés Labco zavrne‘, ter najpozneje oktobra 2003 in nato po letu 2004 v obliki dopisov, ki jih je zbornica ONP poslala laboratorijem, povezanim v skupine. Tako izraženo ravnanje ONP se, kot je znano Komisiji, do danes še ni končalo.

(670) Ekonomski cilj omejevanja konkurence na trgu, ki ga je zbornica ONP poskušala doseči z drugo vrsto ravnanja, ima več značilnosti. Zbornica ONP je hitro prepoznala konkurenčno tveganje, ki ga razvoj skupin laboratorijev pomeni za številne male laboratorije, delujoče na trgu, in svoje delovanje usmerila v eno točko, to je nadzor kapitala. Tako je kaznovala kršitve domnevnih obveznosti, povezanih z lastništvom kapitala, in nepošiljanje dokumentov, povezanih z delovanjem družb SEL, da bi ovirala in/ali upočasnila razvoj teh skupin laboratorijev.

(671) Kot potrjujejo številne listine iz spisa, navedene v poglavju 5.2, na primer zaznamki ‚Biomedicina in financerji‘ ali ‚Seznam pritožb skupine Labco po družbah SEL‘, je zbornica ONP v ta namen sprožila sistematično gonjo proti laboratorijem, povezanim v skupine. Hkrati je zbornica ONP prav tako sistematično začenjala disciplinske postopke proti zadevnim laboratorijem in farmacevtom, ki so v njih opravljali svojo dejavnost (glej poglavje 5). Vsem laboratorijem in farmacevtom, na katere so se nanašali dokumenti in sklepi iz poglavja 5.2, je skupno to, da pripadajo skupinam laboratorijev (zlasti Labco, Unilabs in Confindex), ki po navedbah ONP pomenijo konkurenčno tveganje za večino njenih članov.

(672) Udeležba skupin v kapitalu laboratorijev jim namreč omogoča, da vlagajo v visoko zmogljive materiale in tako ustvarijo ekonomije obsega, razširijo ponudbo analiz in hitreje dosežejo rezultate, kot je navedeno v točki 2.2.2.2. Zbornica ONP, zlasti vodstvo oddelka G, ne more prezreti povečanja kakovosti, hitrosti in produktivnosti, ki jih omogoča najsodobnejši laboratorijski material, zlasti ker imata dva bolnišnična specialista za klinične preiskave sedež v osrednjem svetu oddelka G.

(673) Drugič, tudi če bi bile disciplinske sankcije, ki jih je zbornica ONP izrekla proti laboratorijem iz ene od skupin, na katere so se nanašali njeni sklepi, zakonsko upravičene, so te sankcije objektivno nesorazmerne, zlasti glede na sankcije, izrečene zaradi neupoštevanja standarda kakovosti (obvezen standard od leta 1994) v približno tretjini laboratorijev, dejavnih na trgu, in sankcije, ki jih je zbornica ONP na splošno izrekla proti družbam SEL ali farmacevtom specialistom za klinične preiskave zaradi resnih razlogov javnega zdravja, kot je navedeno v poglavju 5.4.

(674) Nazadnje, v poglavju 5.2 je bilo dokazano, da utemeljitve, ki jih je zbornica ONP navedla v podporo svojim odločitvam o omejevanju razvoja skupin laboratorijev na trgu, nasprotujejo utemeljitvam, ki jih je navedla v podporo svojim stališčem do tako imenovanih referenčnih laboratorijev, ki niso neposredni konkurenti veliki večini laboratorijev, dejavnih na trgu.

(675) Varstvo ‚neodvisnosti strokovnjakov, ki opravljajo dejavnost‘ se torej lahko po mnenju zbornice ONP opira na druga merila, če laboratoriji, v katerih ti strokovnjaki delajo, ne konkurirajo laboratorijem, katerih ekonomske interese varuje ONP. Povrhu vsega je Francija večkrat jasno potrdila zakonitost teh pravnih konstruktov, ki jim ONP nasprotuje. Prav tako zbornica ONP ne more trditi, da se postavlja v bran strokovnjakom, tudi če se Franciji zaradi poseganja v neodvisnost poklica ni zdelo nujno omejiti transakcij, ki se izvajajo izključno med strokovnjaki (za klinične preiskave, ki so fizične ali pravne osebe (družbe SEL)). V tem primeru ONP, ki nima regulativne pristojnosti, teh omejitev ne more uvesti namesto zakonodajne oblasti.

(676) Zbornica ONP torej poskuša z oviranjem gospodarskih dejavnosti strokovnjakov, dejavnih na trgu, oziroma s preprečevanjem tujih kapitalskih naložb na trgu omejevati ali nadzorovati proizvodnjo, tehnični razvoj in naložbe.“

53      Kar zadeva ureditev dokaznih pravil, mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in sodba Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP, T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točka 59).

54      Tako se mora Komisija sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev (sodba Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 20, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 55). Na podlagi dokazov, ki jih predloži Komisija, mora biti torej onkraj razumnega dvoma mogoče sklepati o obstoju kršitve (sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točki 137 in 144).

55      V zvezi z dokazi, ki jih je mogoče navesti za kršitev člena 101 PDEU, velja namreč v pravu Unije načelo proste presoje dokazov (sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v zadevi Dalmine proti Komisiji, T‑50/00, ZOdl., str. II‑2395, točka 72, in z dne 12. julija 2011 v zadevi Hitachi in drugi proti Komisiji, T‑112/07, ZOdl., str. II‑3871, točka 64).

56      Indici, ki jih Komisija navede v izpodbijanem sklepu, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 101(1) PDEU, se ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi ICI proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točka 68, in sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 185). Različni dokazi se lahko medsebojno okrepijo (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 275).

57      Kar zadeva sodni nadzor odločbe na podlagi člena 101 PDEU, mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče, kadar odloča o ničnostni tožbi zoper tako odločbo, na splošno izvesti popoln nadzor, da bi ugotovilo, ali so pogoji za uporabo navedenega člena izpolnjeni ali ne (sodba Sodišča z dne 11. julija 1985 v zadevi Remia in drugi proti Komisiji, 42/84, Recueil, str. 2545, točka 34, in sodba Splošnega sodišča z dne 26. oktobra 2000 v zadevi Bayer proti Komisiji, T‑41/96, Recueil, str. II‑3383, točka 62). Sodišče Unije mora med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izpeljane sklepe (glej sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Chalkor proti Komisiji, C‑386/10 P, ZOdl., str. I‑13085, točka 54 in navedena sodna praksa).

58      V obravnavani zadevi je iz poglavja 5.2 izpodbijanega sklepa in odlomka poglavja 7, navedenega v točki 52 zgoraj, razvidno, da Komisija ugotovitev o obstoju kršitve v zvezi z odločitvami, s katerimi naj bi se preprečil razvoj skupin laboratorijev in ki jih je treba šteti za oviranje proizvodnje, tehničnega razvoja in naložb na zadevnem trgu, tako da gre za očitno kršitev evropskega prava o konkurenci, utemeljuje z dokumentarnimi dokazi (točka 755 obrazložitve, ki se nanaša na resnost kršitve).

59      Dokumentarni dokazi, ki so pomembni v podporo tej ugotovitvi, so obravnavani v poglavju 5.2.1 izpodbijanega sklepa (točke od 222 do 237 obrazložitve). Komisija v tem delu izpodbijanega sklepa opisuje tako imenovano „načrtno strategijo“ zbornice, namenjeno oviranju skupin laboratorijev, o kateri sklepa na podlagi vseh dokumentov in določenih ravnanj.

60      Zbornica v zvezi s tem delom izpodbijanega sklepa ne navaja konkretnih trditev, temveč v bistvu trdi, zlasti v drugem, tretjem, četrtem in petem tožbenem razlogu, ki so proučeni v nadaljevanju, da je Komisija napačno razlagala francosko pravo in namero zakonodajalca, pri čemer naj bi šlo pri njenih ukrepih zgolj za njuno upoštevanje. Prav tako ne navaja trditev v zvezi s poglavjem 5.3 izpodbijanega sklepa, v katerem Komisija ugotavlja, da je ugodneje obravnavala skupine specializiranih laboratorijev, ki delujejo kot podizvajalci drugih laboratorijev in torej niso neposredni konkurenti. Za zbornico naj zlasti ne bi bil sporen samo 15‑odstotni kapitalski delež farmacevtov specialistov za klinične preiskave, ki delajo v teh strukturah, medtem ko naj bi za skupine laboratorijev, ki si konkurirajo na trgu, zahtevala najmanj 50‑odstotni delež. Nazadnje, v okviru te tožbe zbornica prav tako ne navaja posebnih trditev v zvezi s poglavjem 5.5.2 izpodbijanega sklepa (točke od 537 do 547 obrazložitve), v katerem Komisija meni, prvič, da je vodstvo zbornice ob volitvah organov zbornice napovedalo njene protikonkurenčne cilje, zlasti v okviru svojih volilnih programov ali objav v glasilu zbornice. Na primer, točka 527 obrazložitve izpodbijanega sklepa se sklicuje na izraženo voljo predsednika zbornice CCG, da „razbije kapitalistične težnje finančnih skupin in premoženjsko strategijo nekaterih specialistov za klinične preiskave“. Komisija je v njej opisala tudi ekonomske cilje, ki so jih objavili organi zbornice.

61      Vendar je dejstvo, da je Komisija na podlagi teh dokazov sklepala o obstoju določenega naklepnega ravnanja ali celo strategije vodstva zbornice glede skupin laboratorijev, upoštevno za presojo posebnega okvira, v katerega se uvrščata njeno odločno zagovarjanje in uporaba razlage zakona v okoliščinah, v katerih bi bilo mogoče zagovarjati več razlag, kar je po mnenju Komisije dokaz o razlagi zakona v ekonomske namene. Namreč, čeprav namera ni nujni element pri ugotavljanju omejevalne narave zadevnih ravnanj (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. marca 2013 v zadevi Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, točka 54 in navedena sodna praksa), ima lahko v obravnavani zadevi nezanemarljivo vlogo glede na naloge, ki jih je zbornici dodelil zakonodajalec in v okvir katerih naj bi spadalo njeno ravnanje.

62      Ob upoštevanju teh preudarkov je treba proučiti, ali je Komisija, kot trdi zbornica, napačno razlagala veljavni zakonodajni okvir, in na koncu ugotoviti (točke od 343 do 348 spodaj), ali lahko zbornica trdi, da njenega ravnanja ob upoštevanju sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, ni mogoče sankcionirati v okviru člena 101 PDEU.

63      Po mnenju Splošnega sodišča je koristno, da se tožbena razloga v zvezi s sestavo in spremembo kapitala družb SEL (četrti in peti tožbeni razlog) proučita pred tožbenima razlogoma v zvezi z obveznostmi sporočanja, ki jih imajo družbe SEL v obdobju svojega delovanja (drugi in tretji tožbeni razlog), pri čemer bo šesti tožbeni razlog proučen na koncu.

 Tožbena razloga v zvezi s sestavo in spremembo kapitala družb SEL

64      Četrti in peti tožbeni razlog se nanašata na posledice, ki jih za strukturo družb SEL prinaša razvoj zakonodajnega okvira, ki jih ureja, v smeri odprtja njihovega kapitala zunanjemu financiranju. Pravni okvir, katerega razlaga je sporna, je opisan v točkah od 91 do 102 ter 431 in naslednjih obrazložitve izpodbijanega sklepa.

65      Člen 1 zakona št. 90‑1258 z dne 31. decembra 1990 o opravljanju svobodnih poklicev, ki so regulirani z zakonom ali drugim predpisom ali katerih naziv je zaščiten, v pravni obliki družbe in o finančnih holdinških družbah svobodnih poklicev (JORF z dne 5. januarja 1991, str. 216), določa, da „[se] lahko za opravljanje svobodnega poklica ki je reguliran z zakonom ali drugim predpisom ali katerega naziv je zaščiten, ustanovijo družbe z omejeno odgovornostjo, delniške družbe ali komanditne delniške družbe, ki jih ureja [trgovinski zakonik], ob upoštevanju določb naslova I tega zakona“. To pomeni, da se lahko družbe SEL ustanovijo za upravljanje laboratorijev in imajo lahko, kot je bilo navedeno v točki 91 obrazložitve izpodbijanega sklepa, običajne pravne oblike gospodarskih družb, zlasti delniških družb z omejeno odgovornostjo (SELARL) in delniških družb (SELAFA). Ustanoviti je mogoče tudi komanditne delniške družbe (SELCA). Možnost ustanovitve poenostavljene delniške družbe (SELAS) je bila uvedena pozneje.

66      Člen 5, prvi odstavek, zakona št.°90‑1258 določa, da morajo imeti „[s]trokovnjaki, ki opravljajo dejavnost v družbi, […] neposredno ali prek družbe […] več kot polovico osnovnega kapitala in glasovalnih pravic“.

67      Poleg tega je treba opozoriti na vsebino člena R 6212‑82 zakonika CSP, ki je bil vključen z uredbo št. 92‑545 z dne 17. junija 1992 o družbah za svobodne poklice direktorjev in namestnikov direktorjev laboratorijev za biomedicinske analize (JORF z dne 21. junija 1992, str. 8106), izvedbeno uredbo zakona št. 90‑1258. Ta določba je bila sporna v sodbi Komisija proti Franciji, točka 29 zgoraj. In sicer določa:

„Največ 25 % kapitala [družb SEL] direktorjev in namestnikov direktorjev laboratorijev za biomedicinske analize, ima lahko v lasti ena ali več oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka […] člena 5 […] zakona št. 90‑1258 […].

Vendar pa lahko v primeru [družbe SEL], ki je ustanovljena v obliki komanditne delniške družbe, kapitalski delež oseb, ki niso osebe, navedene v členu 5 zgoraj navedenega zakona z dne 31. decembra 1990, presega delež, določen v prejšnjem odstavku, vendar ne sme doseči 50 %.“

68      Z zakonom št. 2001‑1168 z dne 11. decembra 2001 o nujnih ukrepih za gospodarske in finančne reforme (JORF z dne 12. decembra 2001, str. 19703, v nadaljevanju: zakon Murcef)) je kapital družb SEL postal še dostopnejši zunanjim družbenikom, in sicer s ponujeno možnostjo ločitve kapitalskih pravic in glasovalnih pravic. Tako je bil v zakon št. 90‑1258, ki je začel veljati 12. decembra 2001, vključen člen 5‑1. Člen 5‑1 v prvem odstavku določa, da imajo lahko „[z] odstopanjem od prvega odstavka člena 5 več kot polovico kapitala [družb SEL] tudi fizične ali pravne osebe, ki opravljajo poklic, skladen z dejavnostjo [družbe]“.

69      Člen 5‑1 je bil z zakonom št. 2005‑882 z dne 2. avgusta 2005 dopolnjen v korist malih in srednje velikih podjetij (JORF z dne 3. avgusta 2005, str. 12639). Nato je bil v člen 5‑1 vključen še drugi odstavek, v skladu s katerim lahko francoski državni svet glede na potrebe posameznega poklica, razen sodniških in pravosodnih poklicev, z uredbo določi, da se prvi odstavek ne uporablja, če bi lahko tako odstopanje škodovalo opravljanju zadevnega poklica in spoštovanju neodvisnosti njegovih članov ali deontoloških pravil.

70      Za razlago teh besedil je pomembnih tudi več ministrskih okrožnic.

71      Prvič, okrožnica DCIS št. 970019 z dne 29. januarja 1997 (v nadaljevanju: okrožnica št. 970019) določa, da je „[g]lede na veljavna besedila udeležba direktorja laboratorija v kapitalu [družbe SEL] lahko minimalna“.

72      Drugič, okrožnica DGS/SQ 3 št. 98‑585 z dne 22. septembra 1998 (v nadaljevanju: okrožnica št. 98‑585) določa: „zdravstveni delavec, ki opravlja drug poklic, ne more imeti kapitalskih deležev v [družbi SEL] kot užitkar. Užitek v zvezi z vrednostnimi papirji vključuje določeno število pravic užitka (pravica do dividend, pravica do nadomestitve imetnika gole lastninske pravice, ki se ne odzove pozivu, v primeru razdelitve rezerv ali povečanja kapitala) in upravljavskih pooblastil (prisotnost na rednih generalnih skupščinah, izvedba nekaterih dejanj na sodišču).“

73      Tretjič, okrožnica DHOS/05 št. 2005‑506 z dne 14. novembra 2005 (v nadaljevanju: okrožnica št. 2005‑506) podrobno določa, da „[č]len 5‑1 […] zakona [št. 90‑1258] določa odstopanje od tega načela“, da „ta določba velja za družbe SELAFA, SELCA in SELAS, saj je v teh družbah mogoče spremeniti razmerje med glasovalnimi pravicami in kapitalom“ in da „[t]a določba velja tudi za družbe SELARL zaradi vložkov strokovnega znanja“.

74      To pomeni, da so v zadevnem obdobju veljala naslednja osnovna načela: prvič, osebe, ki niso iz stroke, so lahko imele v lasti največ 25 % kapitala laboratorijev SEL (člen R 6212‑82 zakonika CSP) in, drugič, strokovnjaki, ki opravljajo isti poklic, vendar ne delajo v laboratorijih, so lahko imeli v lasti več kot 50 % kapitala laboratorijev SEL (člen 5‑1, prvi odstavek, zakona št. 90‑1258), če imajo strokovnjaki, ki opravljajo dejavnost v laboratoriju, več kot polovico glasovalnih pravic (člen 5, prvi odstavek, zakona št. 90‑1258).

75      Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so skupine laboratorijev izkoristile možnosti odprtja, ponujene s členom 5‑1, prvi odstavek, zakona št. 90‑1258, vključenim z zakonom Murcef, v bistvu na podlagi dveh metod.

76      Prva metoda obsega ločitev med glasovalnimi pravicami in finančno udeležbo z dodelitvijo, na podlagi dvojnih ali večkratnih glasovalnih pravic, določenega števila glasovalnih pravic, ki ne ustreza številu kapitalskih deležev, ki so v lasti različnih družbenikov družb SEL. Na to metodo se nanaša četrti tožbeni razlog.

77      Druga metoda se nanaša na delitev delnic, ki v bistvu obsega razdelitev lastništva vrednostnih papirjev družbe SEL med užitkom, ki daje glasovalno pravico v zvezi z delitvijo dobička in pravico do izplačila dividend, in golo lastnino (točka 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Na to metodo se nanaša peti tožbeni razlog.

–       Četrti tožbeni razlog: v bistvu neupoštevanje vloge zbornice CCG kot garanta poklicne neodvisnosti družbenika, kar zadeva njegovo minimalno udeležbo v kapitalu družb SEL

78      Četrti tožbeni razlog se nanaša na poglavje 5.2.2.3 izpodbijanega sklepa (točke od 373 do 449 obrazložitve) z naslovom „Minimalna udeležba farmacevtov v družbah SEL“, v katerem Komisija ugotavlja, da je zbornica poskušala v okviru prerazporeditve družb SEL, povezanih v skupine laboratorijev, določiti, da imajo farmacevti, ki opravljajo dejavnost v zadevnih družbah SEL, v lasti minimalni delež njihovega kapitala, s čimer naj bi upočasnila taka združevanja in ovirala razvoj skupin laboratorijev. Izpodbijani sklep se nanaša na dve vrsti ukrepov zbornice. Prvič, po navedbah Komisije je zbornica trdila, da družbenikom družb SELAS ali SELARL, ki so zunanji poklicni strokovnjaki, iz deontoloških razlogov ni mogoče dodeliti manjšega števila glasovalnih pravic kot imajo delnic, medtem ko naj bi se vsi primeri, ki jih navaja Komisija, nanašali na transakcije med poklicnimi strokovnjaki, tako da poklicna neodvisnost ni bila ogrožena (točki 374 in 375 obrazložitve). Drugič, zbornica je zagovarjala stališče, v skladu s katerim premajhen kapitalski delež farmacevtov posega tudi v deontološka pravila, zlasti poklicno neodvisnost farmacevta, medtem ko po mnenju Komisije poklicno neodvisnost zagotavljajo obstoječe zakonske določbe (točka 377 obrazložitve). Komisija navaja več primerov konkretne uporabe teh stališč (točke od 378 do 430 obrazložitve).

79      Zbornica v bistvu trdi, da njen nadzor nad minimalnim kapitalskim deležem družbenikov iz stroke v družbah SEL spada med njene zakonske naloge, katerih namen je zagotoviti spoštovanje poklicne neodvisnosti specialista za klinične preiskave pri opravljanju dejavnosti. Kot navaja, je v okviru tega nasprotovala strukturam, kot jih je uvedla skupina Labco in katerih namen je bil strokovnjakom iz sektorja, ki svojo dejavnost opravljajo v laboratoriju, pridržati večino glasovalnih pravic, vendar zgolj simboličen delež v kapitalu, s čimer so bili prikrajšani za ustvarjene dobičke in dejansko sodelovanje pri vodenju laboratorija. Direktor laboratorija, ki je prikrajšan za dividende, naj bi bil podrejen zahtevam kontrolnega delničarja in plačan pod pogoji, ki jih ta določi, kar ustreza plači, torej glede na uspešnost laboratorija, kar naj bi zlasti posegalo v njegovo finančno neodvisnost. Analiza Komisije naj bi potrjevala, da se je zakon oddaljil od svojega cilja. Zbornica se v zvezi s tem sklicuje tudi na parlamentarne razprave, ki so privedle do sprejetja zakona št. 2005‑882, s katerim je bil v člen 5‑1 zakona št. 90‑1258 vključen drugi odstavek, kar naj bi pričalo o določenih odklonih. Navaja tudi, da sodba Komisija proti Franciji, točka 29 zgoraj, potrjuje njeno presojo in stališče, ki ga je v nekaterih primerih zavzela zdravniška zbornica.

80      Poleg tega po mnenju zbornice ni mogoče znotraj družbe SELARL ločiti deleža v kapitalu in glasovalne pravice, razen v obliki strokovnega znanja.

81      Komisija ob podpori skupine Labco izpodbija trditve zbornice. V bistvu trdi, da je možnost ločitve lastništva kapitala od glasovalnih pravic določena s členom 5‑1 zakona št. 90‑1258 in potrjena z ministrsko okrožnico. Zakon naj bi določal tudi strokovni nadzor nad delovanjem družb SEL. Po njenem mnenju zbornica ni mogla s sklepom podjetniškega združenja izničiti uporabe zakona, saj mora svojo pristojnost izvajati v veljavnem pravnem okviru.

82      Skupina Labco poleg tega poudarja, da je njena struktura popolnoma zakonita.

83      Ta tožbeni razlog se v bistvu nanaša na nasprotovanje zbornice pravnim strukturam, kakršno uporablja skupina Labco, v okviru katerih holdinška družba pridobi največ 25‑odstotni manjšinski delež v laboratorijih SEL, ti laboratoriji pa nato pridobijo večinske deleže v drugih družbah SEL, pri čemer vseeno poskrbijo, da take vmesne družbe SEL v njih nimajo večine glasovalnih pravic. Specialist za klinične raziskave, ki opravlja dejavnost v takih družbah, ima torej večino glasovalnih pravic, potencialno pa je upravičen zgolj do minimalne udeležbe v kapitalu, čemur zbornica nasprotuje.

84      V nasprotju s tem, kar trdi zbornica, člen 5‑1, prvi odstavek, zakona št. 90‑1258, ki je bil uveden konec leta 2001 z zakonom Murcef, ne vzbuja dvomov glede zakonitosti take strukture med trajanjem kršitve (in sicer od 14. oktobra 2003 do 21. oktobra 2009).

85      Iz člena 5‑1, prvi odstavek, navedenega zakona namreč jasno izhaja, da imajo lahko fizične ali pravne osebe zunaj družbe SEL v lasti večino njenega kapitala, ne pa tudi glasovalnih pravic, če te osebe opravljajo poklic, ki je v skladu s poslovnim namenom zadevne družbe SEL. Ločitev kapitala in glasovalnih pravic je torej mogoča, na primer v korist farmacevtov specialistov za klinične preiskave, ki so tretje osebe, ali družbe SEL, ki upravlja laboratorij, če nimajo večine glasovalnih pravic.

86      Take spremembe so bile poleg tega pred tem predvidene z okrožnico št. 970019, v skladu s katero je lahko udeležba direktorja laboratorija v kapitalu družbe SEL minimalna in ki jo potrjuje okrožnica št. 2005‑506, saj določa, da je v družbah SELAFA, SELCA in SELAS mogoče spremeniti razmerje med glasovalnimi pravicami in kapitalom. Kot je razvidno iz besedila te okrožnice, jo je francosko ministrstvo za zdravje izdalo izrecno z namenom, da bi prefektom pojasnilo bistvena načela, ki med drugim veljajo za uporabo člena 5‑1 zakona št. 90‑1258.

87      Komisija v zvezi s tem upravičeno trdi, da trditev o zaščiti poklicne neodvisnosti, ki jo navaja zbornica, v tej razpravi ne more biti odločilna.

88      Seveda je finančna neodvisnost farmacevta specialista za klinične preiskave izrecno navedena v členu R 4235‑18 zakonika CSP, v skladu s katerim „farmacevt ne sme podleči kakršnemu koli finančnemu, ekonomskemu, poslovnemu, tehničnemu ali moralnemu pritisku, ki bi lahko ogrozil njegovo neodvisnost pri opravljanju poklica, zlasti ob sklepanju pogodb, dogovorov ali dopolnil“. Ni sporno, da uporaba te določbe spada med naloge zbornice.

89      Vendar ta določba zbornici ne dovoljuje, da nasprotuje strukturam, ki so v skladu z zakonom, zlasti če se nanašajo na kapitalsko udeležbo farmacevtov specialistov za klinične preiskave ali družb, ki upravljajo laboratorij, za katere prav tako veljajo deontološka načela, in ne tretjih oseb, ki niso iz stroke, za katere velja pravilo iz člena R 6212‑82 zakonika CSP, da imajo lahko osebe, ki niso iz stroke, največ 25‑odstotni kapitalski delež v laboratoriju. Sodba Komisija proti Franciji, točka 29 zgoraj, ki se nanaša na veljavnost te določbe glede na svobodo ustanavljanja, v zvezi s tem prav tako ni odločilna.

90      Drži, da se nekateri odlomki sklepnih predlogov generalnega pravobranilca P. Mengozzija v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Francija proti Komisiji, točka 29 zgoraj (Recueil, str. I‑12944), in same sodbe nanašajo na možnost, ki jo je navedla Komisija, da se dopusti sistem, ki je z vidika pravice do svobode ustanavljanja prožnejši od sistema, po katerem imajo lahko osebe, ki niso specialisti za klinične preiskave, v lasti največ 25 % kapitala laboratorijev SEL, in ki naj bi vključeval delitev glasovalnih pravic od finančnih pravic. Vendar je jasno, da tak sistem, ki bi po potrebi osebam, ki niso iz stroke, omogočal, da imajo v lasti več kot 25 % kapitala, medtem ko strokovnjaki obdržijo večino glasovalnih pravic, ni sistem, ki ga je francoski zakonodajalec določil z omilitvijo zakona Murcef in vključitvijo člena 5‑1, prvi odstavek, zakona št. 90‑1258. Ta določba, ki se nanaša na možnost, da strokovnjaki, ki niso iz družbe SEL, pridobijo večino kapitala, ni bila proučena v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Komisija proti Franciji, točka 29 zgoraj. Dejstvo, da se navedena sodba (točka 85), tako kot zgoraj navedeni sklepni predlogi P. Mengozzija (točki 212 in 213), nanaša na pritisk, ki bi ga lahko tretja oseba, imetnica večine kapitala, izvajala na specialiste za klinične preiskave, ki opravljajo dejavnost v laboratorijih, zgolj utemeljuje obstoj pravila, po katerem imajo lahko osebe, ki niso specialisti za klinične preiskave, v lasti največ 25 % kapitala, v primerjavi s sistemi, ki so v zvezi z njimi prožnejši.

91      Iz zgornje analize izhaja, da je francoski zakonodajalec s spremembo sistema, uvedeno z zakonom Murcef, menil, da je lahko neodvisnost specialista za klinične preiskave dovolj zagotovljena s kombinirano uporabo dveh varoval: omejitvijo udeležbe oseb, ki niso iz stroke, v kapitalu družb SEL na največ 25 % in večinskim lastništvom glasovalnih pravic oseb, ki opravljajo dejavnost v družbi SEL. Zbornica bi torej morala delovati v okviru teh omejitev, saj načelo poklicne neodvisnosti, to je pojem, ki je v členu R 4235‑18 zakonika CSP opredeljen široko, ne more biti izgovor za omejevanje dostopa do kapitala družb SEL v strukturah, ki so v skladu z zakonom.

92      Poleg tega, kot je navedeno v točki 377 obrazložitve izpodbijanega sklepa, strokovni nadzor nad delovanjem družbe SEL in torej poklicna neodvisnost nista zagotovljena samo z lastništvom večine glasovalnih pravic, ki izhaja iz kombinirane uporabe členov 5 in 5‑1 zakona št. 90‑1258, ampak tudi z drugimi določbami navedenega zakona, s katerimi je med drugim določena minimalna navzočnost družbenikov, ki opravljajo poklic v družbi, v organih odločanja in s katerimi jim je pridržano odločanje o nekaterih pogodbah, ki se nanašajo na pogoje, pod katerimi v njih opravljajo svoj poklic.

93      Zbornica se v zvezi s tem prav tako ne more učinkovito sklicevati na parlamentarno delo v zvezi z zakonom št. 2005‑882. Komisija je to trditev proučila v točkah 440 in 441 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Gre zlasti za stališče, ki ga je g. Lang, francoski poslanec, izrazil ob predlogu zakona, ki se je nanašal na prepoved delitve deležev družb, ta prepoved pa z zakonom, ki je bil na koncu sprejet, ni bila določena. Stališče poslanca, v skladu s katerim je struktura skupine Labco tej omogočala, da pobere celoten dobiček in določi plačo specialistov za klinične preiskave, kar je v nasprotju z zakonikom CSP, ne more upravičiti vmešavanj zbornice v strukture, ki so v skladu z zakonom. Enako velja za odgovor ministra za zdravje na parlamentarno vprašanje, navedeno v točki 441 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Podobno niti dejstvo, da drugi odstavek člena 5‑1 zakona št. 90‑1258 določa možnost, da se v primeru zlorabe odloči z uredbo, ni odločilno, saj dejansko ni bila sprejeta nobena uredba, ki bi se nanašala na take primere.

94      Tudi kar zadeva razpravo med strankami glede posebnega vprašanja, ali v času dejanskega stanja za družbe SELARL ni obstajala možnost ločitve kapitalskih pravic in glasovalnih pravic, zbornica v zvezi s tem navaja splošno področje uporabe člena L 223‑28 francoskega trgovinskega zakonika (v nadaljevanju: CDC) v zvezi z družbami SARL. Ta člen določa, da ima vsak družbenik pravico sodelovati pri odločanju in ima enako število glasov, kot ima deležev v družbi.

95      Po mnenju zbornice se ta določba uporablja za družbe SELARL in torej v njihovem primeru izključuje možnost ločitve.

96      Komisija v zvezi s tem v odgovoru na pisna vprašanja Splošnega sodišča in na obravnavi več ne zanika, da je francoska uprava z okrožnico št. 2005‑506 določila, da so družbe SELARL izključene iz člena 5‑1 zakona št. 90‑1258, razen v primeru strokovnega znanja. Vendar primera strokovnega znanja, ki se nanaša na to, da družbenik da v korist svoje družbe na razpolago svoje tehnično znanje, delo ali usluge, v okviru obravnavane zadeve ni treba podrobneje proučiti.

97      Vendar ne glede na trditev, ki jo je zbornica navedla na obravnavi, da se je z okrožnico št. 2005‑506 zgolj upošteval zakon, ali vprašanje, ali, nasprotno, zadevna okrožnica v zvezi s tem vsebuje razlago contra legem, ni mogoče dvomiti o tem, da so lahko do sprejetja te okrožnice leta 2005 družbe nesporno smatrale, da ima člen 5‑1 zakona št. 90‑1258 kot lex specialis prednost pred splošnimi določbami trgovinskega zakonika.

98      Kot je namreč navedeno v točki 388 obrazložitve izpodbijanega sklepa, člen 1 zakona št. 90‑1258 določa, da so družbe SEL urejene z določbami knjige II trgovinskega zakonika „ob upoštevanju določb naslova I tega zakona“. Člen 5‑1 je del navedenega naslova I.

99      Poleg tega nikakor ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec ob uvedbi novega sistema v okviru zakona Murcef želel razlikovati med različnimi vrstami družb SEL, saj se besedilo člena 5‑1 brez podrobnejših navedb nanaša na kapital družb SEL, torej na vse oblike družb SEL.

100    Komisija v teh okoliščinah ni zmotno ugotovila, da je bilo do leta 2005 mogoče različno razlagati pravni okvir za družbe SELARL in da je zbornica sistematično uveljavljala razlago, ki je bila najbolj neugodna za odprtje trga skupinam laboratorijev. To drži, čeprav v točki 435 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni pravilno upoštevano besedilo okrožnice št. 2005‑506, saj naj bi iz njega izhajalo, da se člen 5‑1 zakona št. 98‑1258 uporablja za družbe SELARL brez razlikovanja. V vsakem primeru namreč konkretni primeri vmešavanja zbornice v družbe SELARL, zlasti v primeru družb SEL Laboratoire d’Isle (točka 378 in naslednje obrazložitve izpodbijanega sklepa) in Norden (točka 391 obrazložitve izpodbijanega sklepa), segajo v čas pred letom 2005, tako da ugotovitev Komisije o pretiranem vmešavanju zbornice v te družbe ni sporna.

101    Komisija poleg tega navaja še več drugih vmešavanj, ki ne zadevajo družb SELARL.

102    V zvezi z njimi ugotovitve Komisije, ki izpodbija zlasti vmešavanja zbornice v družbe SELAS Laboratoire Central in Groupe biologic Lam, ki so povezane v skupino Labco, ali v zvezi z družbami SELAS JPBS, Exsel Bio in Labocentre, ne omaja trditev zbornice, da je bilo treba glede na majhen delež vseh delnic, ki so jih imeli v lasti družbeniki, ki opravljajo dejavnost, zagotoviti finančno neodvisnost farmacevta specialista za klinične preiskave, ki opravlja dejavnost, do zunanjih družbenikov, ki ekonomsko obvladujejo strukturo. Zakon je namreč izrecno določil možnost, da družbeniki, ki opravljajo dejavnost v laboratoriju, obdržijo samo majhen ali celo zelo majhen delež kapitala, če imajo v lasti večino glasovalnih pravic. Te ugotovitve ne spreminja niti dejstvo, da so družbeniki, ki so opravljali dejavnost, prejemali plačilo, ki ni bilo usklajeno z dobički. Prav tako dejstvo, kot upravičeno navaja Komisija, da je zdravniška zbornica nasprotovala temu, da bi imel zdravnik, ki opravlja dejavnost v okviru družbe SELAS, večino glasovalnih pravic, a le simboličen delež kapitala, ne dokazuje, da je zbornica ravnala zakonito.

103    Glede dodatne pojasnitve je treba glede trditve zbornice, ki je bila obravnavana na obravnavi in v skladu s katero je bilo treba preveriti, da v družbah SELAS zunanjim družbenikom ni bilo dodeljenih manj glasovalnih pravic, kot so imeli delnic, kar za to vrsto družbe ne bi bilo mogoče, ugotoviti, da ni samo nejasna, ampak jo je treba v vsakem primeru zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah 98 in 99 zgoraj.

104    Nazadnje je treba opozoriti, da je v izpodbijanem sklepu navedenih več dokumentov, iz katerih je razvidno, da je zbornica vedela za pravno možnost, da imajo vlagatelji, ki opravljajo poklic, v lasti večino kapitala, če imajo večino glasovalnih pravic strokovnjaki, ki opravljajo dejavnost v družbi SEL, kar med drugim dokazuje dejstvo, da si je prizadevala za spremembo zakonodaje, v skladu s katero bi imeli družbeniki, ki opravljajo dejavnost v družbi, minimalni delež kapitala (glej dokaze, navedene v opombi 523, ter točke od 442 do 449 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti dokazi v povezavi z dokazi, navedenimi zlasti v poglavju 5.5 izpodbijanega sklepa, glede napovedanih ciljev nasprotovanja uvedbi finančnih skupin v stroko, potrjujejo stališče Komisije, da vmešavanje zbornice temelji na uporabi njenega lastnega zakona in je sistematično neugodno za skupinske strukture. V zvezi s tem je mogoče navesti tudi dejstvo, da se zbornica v dopisih družbama SELARL Laboratoire d’Isle in Norden sklicuje na svoje načelno nasprotovanje delitvi delnic (čeprav v teh primerih tehnično gledano ni šlo za delitve v ožjem smislu), ki je proučeno v nadaljevanju v okviru petega tožbenega razloga.

105    Iz navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

–       Peti tožbeni razlog: v bistvu napačna presoja namena zakonodajalca v zvezi z delitvijo poslovnih deležev družb SEL nad zgornjo mejo 25 % in nerazumevanje pravnega okvira za delitev poslovnih deležev družb SEL

106    Ta tožbeni razlog se nanaša na poglavje 5.2.2.1 izpodbijanega sklepa (točke od 239 do 295 obrazložitve) z naslovom „Delitev poslovnih deležev družb SEL“, v okviru katerega Komisija zbornici očita, da je prepovedala delitev delnic v družbah SEL. Sporne odločitve zbornice naj bi zadevale, prvič, poziv družbam SEL oziroma družbenikom/farmacevtom, ki opravljajo dejavnost v navedenih družbah SEL, naj v statutih črtajo vsakršno omembo delitve ali izvedejo ponovno združitev deležev, in, drugič, začetek disciplinskih postopkov proti zadevnim farmacevtom specialistom za klinične preiskave pod pretvezo kršitve pravil, ki urejajo poklic farmacevta (točke od 242 do 244 obrazložitve), pri čemer je Komisija opisala primera družbe SELAFA Schaffner Jean Bart Mathieu Wallon (točke od 248 do 253 obrazložitve) in družbe SELARL Labco Artois (točke od 256 do 258 obrazložitve).

107    Zbornica v bistvu trdi, da zgornja meja 25 % lastništva kapitala, ki je s členom R 6212‑82 zakonika CSP določena za tretje osebe, ki niso iz stroke, velja za vrednostne papirje v izključnem lastništvu in za ločene vrednostne papirje. Kot trdi, je delitvam nasprotovala izključno v primerih, v katerih ni bilo zagotovljeno, prvič, da imajo polovico glasovalnih pravic strokovnjaki, ki opravljajo dejavnost v strukturi, in, drugič, da imajo tretje osebe, ki niso iz stroke, manj kot četrtino kapitala družbe. Primeri družb Unilabs, SELAFA Schaffner Jean Bart Mathieu Wallon in Biolabs Centre Labo so zadevali strukture, ki so bile zavrnjene iz tega razloga. Zbornica CCG naj bi prav tako obravnavala primere družb, katerih poslovni deleži so bili deljeni, vendar so bili dovoljeni do zgornje meje 25 %, predpisane z zakonom.

108    Zbornica v repliki trdi, da Komisija zamenjuje metodo delitve lastninske pravice in metodo iz prvega odstavka člena 5‑1 zakona št. 90‑1258. Sklicuje se tudi na sodbo Cour administrative d’appel de Paris (Francija) z dne 31. marca 2011, s katero je bila potrjena sodba Tribunal administratif de Paris z dne 12. maja 2009, in na nezakonitost strukture, ki jo je uporabljala skupina Unilabs.

109    Komisija trdi, da je zbornica glede delitve zavzela načelno stališče, ki je privedlo do vmešavanja v primere popolnoma zakonitih delitev, ki so bile zlasti v skladu s členom R 6212‑82 zakonika CSP.

110    Kot je navedeno v točki 77 zgoraj, metoda delitve vključuje razdelitev lastninske pravice nad deleži družbe SEL na užitek, ki zagotavlja glasovalno pravico o delitvi dobičkov in pravico do izplačila dividend, in golo lastnino (točka 239 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

111    Najprej je treba navesti, da se zbornica ne moti, ko navaja, da iz pisanj Komisije izhaja nekakšna čudna mešanica metode ločitve glasovalnih pravic in finančne udeležbe ter metode delitve, ko se v odgovoru na tožbo in v dupliki sklicuje na ločitev glasovalnih pravic in kapitalskih pravic, ki je s členom 5‑1 zakona št. 90‑1258 določena za družbe SELARL, in na primera laboratorijev Isle in Norden, v katerih se delitev v ožjem smislu ne zdi sporna. Sicer pa so bila ta vprašanja obravnavana v okviru četrtega tožbenega razloga. Kljub temu v zvezi s tem ni mogoče zanikati, da je k tej domnevni zmedi lahko pripomogla zbornica, saj je v nekaterih dopisih tema laboratorijema izrazila načelno nasprotovanje metodi delitve, čeprav so spremembe statuta, ki sta jih izvedla, zadevale ločitev (točki 380 in 392 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

112    Vendar to ni odločilnega pomena za odločitev o tem tožbenem razlogu. Kot je Komisija navedla na obravnavi, je bilo z obema metodama mogoče izkoristiti možnost, ki jo je ponujal člen 5‑1 zakona št. 90‑1258, da se v družbe SEL pusti vstopiti več zunanjega kapitala.

113    Ugotoviti je treba, da zbornica pred Splošnim sodiščem ne nasprotuje možnosti uporabe te metode za družbe SEL, temveč trdi, da je treba pri tem upoštevati vse veljavne določbe. S svojim ravnanjem naj bi zgolj zagotavljala upoštevanje pravil, ki izhajajo iz teh določb, zlasti pravilo, prvič, da morajo imeti večino glasovalnih pravic družbeniki, ki opravljajo dejavnost v družbi SEL, in, drugič, da imajo lahko osebe, ki niso iz stroke, največ 25 % kapitala (razen v posebnem primeru komanditnih delniških družb, na katere pa se ta zadeva ne nanaša).

114    Komisija ne zanika, da uporaba metode delitve ne more privesti do zanikanja teh zakonskih omejitev, katerih razlaga ni sporna, vendar meni, da je šlo ravnanje zbornice dejansko še dlje, saj je med drugim zagovarjala splošno prepoved te metode.

115    Cilj zbornice nasprotovati vsakršni delitvi je dokumentiran v točkah od 277 do 287 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz njih je na primer razvidno, da se je zbornica CCG, čeprav je 27. marca 2003 ugotovila, da se „s popolnoma pravnega vidika […] zdi nemogoče nasprotovati delitvi deležev ali delnic znotraj družb SEL“, odločila „za pripravo obrazloženega mnenja, v skladu s katerim se delitev v korist skupine Stés Unilabs zavrne iz deontoloških razlogov“ (točka 282 obrazložitve). Prav tako je v internem zapisu iz oktobra 2003 navedeno, da so organi zbornice zavzeli načelno stališče o nasprotovanju „vsakršni delitvi deležev v družbah, ustanovljenih za upravljanje lekarne ali laboratorija za biomedicinske analize“ (točka 284 obrazložitve).

116    Iz njega je tudi razvidno, da zbornica dopušča delitev samo v posebnih in prehodnih primerih upokojencev družbe SEL ali dedičev strokovnjakov, ki so opravljali dejavnost v okviru te družbe. Zbornica je na obravnavi pojasnila, da gre v takih primerih za začasen položaj, užitek pa se združi z golo lastninsko pravico, tako da celotne deleže znova pridobi direktor laboratorija.

117    Ugotoviti je treba, da Komisija upravičeno meni, da zakonodajni okvir, ki se je uporabljal v času dejanskega stanja, ne določa takih omejitev. Zbornica poleg tega v repliki trdi, da je razlog za njeno vmešavanje upoštevanje pravila o omejitvi 25‑odstotnega deleža oseb, ki niso iz stroke.

118    Kot je navedeno v točkah 275 in od 291 do 295 obrazložitve izpodbijanega sklepa in kot zbornica trdi pred Splošnim sodiščem, parlamentarne razprave iz leta 2005 o predlogu sprememb veljavnega zakona brez dvoma potrjujejo, da bi bilo treba prepovedati delitev za izigravanje zakona. Vendar predlog besedila, ki ga je podprla zbornica in katerega namen je bil predpisati izključno lastništvo deležev v družbah SEL, razen v primerih upokojitve ali dedovanja, ni bil nikoli sprejet, tako da se zbornica, kot je bilo navedeno že v okviru četrtega tožbenega razloga (glej točko 93 zgoraj), ne more učinkovito sklicevati na to trditev. Ta zgolj potrjuje, da zakon takih omejitev ni določal, kar je zbornica poskušala spremeniti v okviru lobiranja, ki je sicer popolnoma legitimno ravnanje.

119    Kljub temu zbornica pravilno trdi, da iz sodbe Tribunal administratif de Paris z dne 12. maja 2009, kakor je bila potrjena s sodbo Cour administrative d’appel z dne 31. marca 2011, na katero se zbornica sklicuje in ki je obravnavana v točkah 269 in 270 obrazložitve izpodbijanega sklepa, izhaja, da je bila struktura, ki jo je uporabljala skupina Unilabs, zavrnjena v okviru tožbe zoper odločbo zbornice, ki se je nanašala na družbo SEL Biolab Centre Labo. Francosko upravno sodišče je zlasti menilo, da to, da ima družba Unilabs France v lasti 25 % kapitala te družbe SEL in da ima družba Unilabs užitek na 75 % istega kapitala, čeprav nobena od obeh družb ni iz stroke, pomeni kršitev prepovedi lastništva poslovnih deležev družbenikov, ki niso iz stroke, v družbi SEL nad zgornjo mejo 25 %, pri čemer ta zgornja meja velja za deleže v izključnem lastništvu in za deljene deleže.

120    Čeprav ti sodbi potrjujeta razlago, ki jo zagovarja zbornica, v zvezi s strukturo družbe Unilabs, pa ne izpodbijata razlogovanja Komisije v izpodbijanem sklepu. Po eni strani namreč primer družbe SEL Biolab Centre Labo v točki 242 in naslednjih obrazložitve izpodbijanega sklepa ni naveden kot konkreten primer vmešavanja zbornice, pri čemer Komisija ne zanika, da ta primer osvetljuje problematiko kršitve pravila o minimalnem 25‑odstotnem lastništvu kapitala družbe oseb, ki niso iz stroke. Po drugi strani pa, kolikor se Komisija seveda sklicuje na dokumentarne dokaze o internih stališčih zbornice glede delitve po vzoru skupine Unilabs, ti dokazi niso uporabljeni v ponazoritev prizadevanja za upoštevanja pravila 25 %, temveč načelnega stališča o splošni prepovedi metode delitve, razen za zgoraj navedene omejene izjeme. Zbornici se namreč očita prav zagovarjanje tega načelnega stališča do metode delitve, tudi če se z njeno uporabo ne zanika omejitev lastništva kapitala družbe SEL oseb, ki niso iz stroke, na 25 %.

121    To trditev Komisije potrjujejo stališča, ki jih je zbornica zavzela glede družbe SELARL Labco Artois (točke od 256 do 258 obrazložitve izpodbijanega sklepa), od katere je zahtevala, naj ji pošlje statut, iz katerega so črtane omembe delitve, potem ko je zadevno družbo SELARL odobril prefekt, in ne da bi bilo v njem navedeno tveganje za kršitev pravila 25 %. Sicer pa zbornica ne navaja nobene trditve glede ugotovitve Komisije v zvezi s to strukturo v okviru tega tožbenega razloga.

122    Dalje, proučiti je treba še primer vmešavanja zbornice v družbo SELAFA Schaffner Jean Bart Matthieu Wallon, ki je prav tako navedena v izpodbijanem sklepu.

123    Zbornica v zvezi z družbo SELAFA Schaffner Jean Bart Matthieu Wallon navaja, da je bilo njeno nasprotovanje delitvi, izvedeni v statutu družb SEL, upravičeno, čeprav je, kot je poudarjeno v točki 248 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zadevalo samo 5 % poslovnega deleža, saj je družba z omejeno odgovornostjo, v korist katere je bila delitev izvedena, že imela v izključni lasti 25 % vrednostnih papirjev.

124    V zvezi s tem je treba navesti, da iz zapisnika izredne generalne skupščine zadevne družbe SEL, ki ga je predložila zbornica, odgovor na vprašanje, ali zadevna družba z omejeno odgovornostjo ni bila dejavna v sektorju laboratorijev, kot trdi zbornica, ni jasno razviden. Zdi se, da je to mogoče razbrati iz dejstva, da je v njem navedena kot navadna družba z omejeno odgovornostjo in ne kot družba SELARL. Komisija vseeno trdi, da gre za družbo, ki je v lasti zdravnikov specialistov za klinične preiskave. Skupina Labco je na obravnavi trdila, da gre za družbo, ki jo upravlja specialist za klinične preiskave, kar je razvidno tudi iz navedenega zapisnika, pri čemer dejansko ni izpodbijala ugotovitve zbornice, da gre za gospodarsko družbo.

125    Dokončno sprejetje stališča glede statusa zadevne družbe kljub vsemu ni potrebno, saj je iz navedenih dopisov razvidno, da je zbornica zagovarjala načelno stališče, da v statutu ne sme biti sklicevanja na kakršno koli delitev, ne glede na lastništvo kapitalskega deleža.

126    Zato iz navedenega izhaja, da je Komisija pravilno menila, da je zbornica glede delitve zavzela načelno stališče, ki ni bilo v skladu s pravnim okvirom, veljavnim v času dejanskega stanja, in zaradi katerega je nasprotovala strukturam, ki so bile v skladu z zakonom.

127    Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na naloge sporočanja družb SEL v obdobju njihovega delovanja.

–       Drugi tožbeni razlog: v bistvu napačna presoja zaradi nepravilne razlage francoske zakonodaje glede vloge prefekta in zbornice CCG ob spremembah, do katerih pride med delovanjem družbe SEL

128    Del izpodbijanega sklepa, ki je upošteven za proučitev tega tožbenega razloga, je poglavje 5.2.2.4 (zlasti točka 450 in naslednje obrazložitve) z naslovom „Začetek veljavnosti sprememb statuta in pogodb za družbe SEL“.

129    Pravni okvir, katerega razlaga je sporna, je opisan v točkah od 63 do 92 ter od 460 do 467 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Nanaša se na dve vrsti obveznosti družb SEL, ki so po eni strani upravne in zadevajo dovoljenja, ki jih je treba dobiti od francoskih organov, in po drugi deontološke, in sicer vpis v register. Te obveznosti nastanejo v dveh različnih fazah, ob ustanovitvi družbe SEL in ob spremembi njenega statuta v obdobju njenega delovanja.

130    Zgoraj je že bilo pojasnjeno, da se lahko na podlagi zakona št. 90‑1258 družbe SEL ustanovijo za upravljanje enega ali več laboratorijev.

131    Kar zadeva upravne obveznosti novih družb SEL, se stranki strinjata, da se ustanovijo z odložnim učinkom odobritve javne uprave, torej prefekta departmaja, v katerem imajo sedež, kot izhaja iz člena R 6212‑75 zakonika CSP, ki je vključen v uredbeni del zakonika CSP v zvezi z družbami SEL, ki upravljajo laboratorij. Člen R 6212‑77 zakonika CSP podrobno določa informacije, ki jih je treba predložiti v okviru tega, med drugim statut in potrditev družbenikov glede narave vložkov in porazdelitve kapitala družbe.

132    Opozoriti je treba tudi, da iz člena L 210‑6 zakonika CDC, ki se uporablja za družbe SEL, izhaja, da redno preoblikovanje družbe ne povzroči ustanovitve nove pravne osebe.

133    Poleg tega člen L 6211‑2 zakonika CSP v različici, veljavni do 15. januarja 2010, ki je bil vključen v zakonodajni del zakonika CSP, ki se nanaša na laboratorije, v prvem odstavku določa, da noben laboratorij ne more delovati brez upravnega dovoljenja. Člen R 3112‑88 zakonika CSP podrobno določa, da mora vloga za upravno dovoljenje nujno vsebovati dokazila o vpisu družbenikov v register zbornice ali njihov zahtevek v zvezi s tem in opombe poklicne zbornice, ki preveri skladnost zadevnih dokazil z deontološkimi pravili.

134    V uredbenem delu zakonika CSP, ki se nanaša na družbe SEL, ki upravljajo laboratorij, je v členu R 6212‑78 pojasnjeno, da se hkrati odloči o vlogi za odobritev in vlogi za dovoljenje za laboratorij.

135    Z deontološkega vidika za družbe SEL, ki upravljajo enega ali več laboratorijev, velja obveznost vpisa v register zbornice, kot izhaja iz člena R 6212‑88 zakonika CSP.

136    Kar zadeva spremembe, do katerih pride med delovanjem družbe, člen L 6211‑2, četrti odstavek, zakonika CSP določa, da je treba „[v]se spremembe, do katerih pride po izdaji odločbe o dovoljenju, bodisi na položaju direktorja ali namestnika direktorja bodisi v pogojih upravljanja, priglasiti“. Iz petega odstavka tega člena izhaja, da se dovoljenje odvzame, če pogoji iz zakonov ali predpisov niso več izpolnjeni.

137    V zvezi s tem se zbornici v izpodbijanem sklepu očita, da je želela odložiti začetek veljavnosti sprememb v statutih in pogodbah družb SEL, saj je navedla, da te spremembe začnejo veljati šele po sprejetju prefekturnih odlokov o spremembah in posledičnih vpisih v zbornico, ter da je zahtevala, naj se izrecna določila o tem vključijo v akte o preoblikovanju družb SEL (točka 450 in naslednje obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po mnenju Komisije se s takimi zahtevami umetno povečuje gospodarsko tveganje, povezano s takimi preoblikovanji. Komisija navaja več primerov takega ravnanja zlasti v točkah od 453 do 459 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Poleg tega v točkah od 492 do 494 obrazložitve izpodbijanega sklepa opisuje primer družbe SELAFA Aubert H, v katerem je ravnanje zbornice privedlo do ustavitve delovanja laboratorija. Kot Komisija pojasnjuje v točki 460 obrazložitve izpodbijanega sklepa, po njenem mnenju družba SEL potrebuje upravno dovoljenje samo ob ustanovitvi, pri čemer se ustanovitev odloži do odobritve prefekta, medtem ko za poznejša preoblikovanja (na primer sprememba družbe SELARL v družbo SELAFA), ki se ne nanašajo na ustanovitev nove družbe SEL, velja samo obveznost priglasitve zadevnih sprememb, ne da bi bil njihov začetek veljavnosti odložen.

138    Zbornica trdi, da je Komisija storila prvo napako pri razlagi pravnega okvira, ker je menila, da je obveznost sporočanja sprememb, do katerih pride med delovanjem družbe SEL, priglasitvena. Po njenem mnenju gre za sistem, v katerem je potrebna odobritev prefekta, saj se sistem priglasitve nanaša samo na dovoljenje za laboratorij in ne na odobritev.

139    Druga napaka pri presoji naj bi se nanašala na vlogi prefekta in zbornice CCG ob spremembah statuta, do katerih pride med delovanjem družbe SEL, kar naj bi privedlo do napačne uporabe prava. Po njenem mnenju je, ker mora družba SEL za spremembe, do katerih pride v obdobju njenega delovanja, najprej zaprositi za odobritev prefekta, vmešavanje zbornice CCG pri spremembi vpisa direktorja in/ali družbe SEL v register neposredno odvisno od sprememb dovoljenj in odobritev, ki jih izda prefekt, tako da je pristojnost zbornice v zvezi s tem vezana.

140    Zbornica se v podporo svojim trditvam sklicuje na okrožnico št. 98‑585, ki je veljala v obdobju, na katero se nanaša preiskava, Komisija pa naj bi jo navedla samo v opombi 562 izpodbijanega sklepa, in ki naj ne bi bila razveljavljena z okrožnico št. 2005‑506, na katero se v zvezi s tem sklicuje Komisija. Poleg tega je predložila preglednico, ki naj bi ponazarjala ujemanje med datumi odobritve in datumi vpisa družb SEL v register bodisi zaradi njihovega vpisa bodisi zaradi spremembe njihove strukture. Pri tem poudarja, da so na podlagi okrožnice št 98‑585 prefekti skoraj sistematično sprejemali odloke o odobritvi sprememb. S svojim vmešavanjem v družbe SEL, ko jih je opominjala na postopek odobritve, naj torej ne bi povečevala ekonomskega tveganja, temveč naj bi, nasprotno, družbe SEL opozarjala pred tveganjem, da jim bo v primeru nepravilnosti pri načrtovanih spremembah odobritev odvzeta.

141    Nazadnje, zbornica opozarja, da imata celoten postopek odobritve in njena sprememba ozek cilj varovanja javnega zdravja ter da je treba ugotoviti, da na tem področju deluje kot javni organ, za katerega se ne uporablja člen 101 PDEU, saj so njene naloge določene z zakonom, odločanje na zadnji stopnji pa je v pristojnosti države. Po njenem mnenju je sklepe poklicne zbornice, ki omejujejo konkurenco, v vsakem primeru, tudi če deluje kot podjetniško združenje, mogoče upravičiti z razlogom v višjem interesu, kot je javno zdravje.

142    Komisija, ki jo podpira skupina Labco, te trditve zavrača. Pri tem poudarja priglasitveno naravo sporočanja sprememb, do katerih pride med delovanjem družbe SEL. Poleg tega Komisija in skupina Labco trdita, da se poglavje 5.2.2.4 izpodbijanega sklepa ne nanaša na vlogo zbornice v upravnem postopku odobritve, v okviru katerega naj bi imela posvetovalno vlogo, temveč na sklepe, ki jih je zbornica popolnoma neodvisno sprejela glede vpisa statutarnih sprememb družb SEL v register. Nazadnje, Komisija zanika, da je zadevno ravnanje zbornice zunaj področja uporabe člena 101 PDEU.

143    Splošno sodišče pojasnjuje, da trditve zbornice zadevajo vprašanji, prvič, ali sporočanje sprememb, do katerih pride v obdobju delovanja družbe SEL, kot je določeno v členu L 6211‑2 zakonika CSP, spada v okvir preprostega sistema priglasitve in, drugič, ali je zbornica pri takih spremembah podrejena prefektu ali pa lahko deluje neodvisno.

144    V zvezi s prvim od teh vprašanj je treba ugotoviti, da se besedilo člena L 6211‑2 zakonika CSP, navedeno v točki 136 zgoraj, sklicuje na priglasitveno naravo vsakršne spremembe na položaju direktorja ali pogojev upravljanja, do katere pride po izdaji odločbe o dovoljenju za dejavnost laboratorija. To pomeni, da spremembe družbe SEL v obdobju njenega delovanja nimajo odložilnega učinka.

145    Tako razlago potrjuje okrožnica št. 2005‑506. V njej so izrecno pojasnjeni splošni pogoji za uporabo člena 5‑1 zakona št. 90‑1258. Glede združljivosti statuta družb z določbami zakonov in predpisov v zvezi z družbami SEL je prefektom pojasnjen potek zadeve, ki se nanaša na vprašanje nezdružljivosti. V zvezi s statutarno spremembo, do katere pride med delovanjem družbe SEL, je v njej navedeno:

„O takih spremembah morate biti obveščeni s priglasitvijo, ki je določena v členu L 6211‑2 zakonika [CSP].

V skladu s členom R 6212‑79, drugi odstavek, istega zakonika morate družbi omogočiti predložitev pripomb […] in, če neustrezne spremembe niso črtane, preklicati odobritev družbe in dovoljenje za delovanje laboratorijev […]“.

146    Zbornica tej ugotovitvi ugovarja, da se priglasitvena narava sporočanja nanaša samo na vlogo za dovoljenje za delovanje laboratorija, tako da spremenjena družba SEL še vedno potrebuje novo odobritev. V zvezi s tem se sklicuje zlasti na okrožnico št. 98‑585.

147    Okrožnica št. 98‑585 se dejansko sklicuje na obveznost, da je treba v primeru sprememb med delovanjem družbe SEL zaprositi za novo odobritev. Tako je v zvezi z vpisom družbe v francoski sodni register v okrožnici št. 98‑585 navedeno, da „mora za naknadne spremembe statuta družbe […] [ta] najprej zaprositi za odobritev na podlagi sprememb in nato po prejemu odobritve [pri francoskem sodnem registru družb] predložiti nov statut“.

148    Poleg tega se zbornica v okviru tega sklicuje tudi na člen R 6212‑76 zakonika CSP. V skladu s to določbo je treba vlogo za odobritev družbe SEL, ustanovljene za upravljanje laboratorija, vložiti pri prefektu departmaja bodisi hkrati z vlogo za dovoljenje za delovanje laboratorija iz člena L 6211‑2 zakonika CSP (glej točko 133 zgoraj), če se laboratorij ustanovi, bodisi hkrati s priglasitvijo spremembe v smislu četrtega odstavka člena L 6211‑2 zakonika CSP (glej točko 136 zgoraj), če laboratorij(-i), ki naj bi ga(jih) upravljala družba SEL, že obstaja(-jo).

149    Ko je Splošno sodišče stranke pisno in na obravnavi povprašalo o razlagi obeh okrožnic in njihovega sočasnega obstoja, so si glede tega vprašanja še naprej nasprotovale.

150    Kljub temu je mogoče izpeljati ugotovitve, povzete v nadaljevanju.

151    Prvič, okrožnica št. 2005/206, ki je bila izdana 14. novembra 2005 in je začela veljati takoj, potrjuje, da je treba spremembe družbe SEL, povezane z uporabo člena 5‑1 zakona št. 90‑1258, priglasiti tako za odobritev družbe SEL kot za dovoljenje za laboratorij, saj se okrožnica izrecno sklicuje na oba vidika, kot je razvidno iz navedbe v točki 145 zgoraj. Samo če se ugotovi, da so spremembe v nasprotju z zakonom, lahko uprava, potem ko od zadevne družbe SEL zahteva pripombe, odobritev umakne, če se nezakonite spremembe ne odpravijo.

152    Drugič, tej razlagi ne nasprotuje nobena zakonska določba. Člen R 6212‑76 zakonika CSP se nanaša na primere novoustanovljenih družb SEL in ne na njihovo preoblikovanje. Sklicevanje na priglasitev spremembe v navedeni določbi (glej točko 148 zgoraj) se namreč nanaša pridobitev prvotne odobritve, če je družba SEL ustanovljena za upravljanje laboratorija, ki že obstaja. Zadevna določba se torej ne nanaša na spremembo strukture družbe SEL, zato iz nje ne more izhajati, da je treba po prvotni odobritvi zadevne družbe SEL za naknadne strukturne spremembe pridobiti novo odobritev.

153    Tretjič, v zvezi z dejstvom, da so prefekti tudi po sprejetju okrožnice št. 2005/206 še naprej sprejemali odloke o odobritvi sprememb v skladu s prakso na podlagi okrožnice št. 98‑585, Komisija v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča upravičeno trdi, da taka praksa ne ogroža obstoja sistema priglasitve za spremembe družb SEL v obdobju njihovega delovanja: ni določena z zakonom, vendar jo je mogoče pojasniti z interesom, da se javnost seznani z nekaterimi spremembami. Poleg tega, kot je razvidno iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, se velik del navedenih odlokov izrecno sklicuje na priglasitveno naravo sistema za spremembe in kot pravno podlago, vsaj ne izrecno, ne navajajo člena R 6212‑75 zakonika CSP, ki se nanaša na obveznost nove družbe SEL, da dobi odobritev z odložnim pogojem.

154    Očitek zbornice, da je Komisija napačno uporabila pravo, ker je v zvezi s spremembami družbe SEL upoštevala sistem priglasitve, je zato treba v vsakem primeru zavrniti za obdobje po 14. novembru 2005, ko je bila sprejeta okrožnica št. 2005/206, ki je začela veljati takoj, to je obdobje, v katerem se je zgodila večina primerov vmešavanj organov zbornice v družbe SEL, ki so navedeni v točkah od 450 do 494 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

155    Čeprav je škoda, da v izpodbijanem sklepu tako rekoč ni omenjen vpliv okrožnice št. 98‑585 v tem okviru, razen sklicevanja v opombi 562 na dejstvo, da vsebuje drugačno razlago upoštevne ureditve, saj navaja, da mora „družba najprej zaprositi za odobritev zaradi sprememb“, pa v zvezi z obdobjem pred sprejetjem okrožnice št. 2005/206, torej med 14. oktobrom 2003 in 14. novembrom 2005, iz nje vseeno ne izhaja, da je Komisija v obravnavani zadevi napačno razlagala francosko zakonodajo.

156    Ker okrožnica št. 98‑585 predvideva postopek odobritve, medtem ko zakon uvaja sistem priglasitve, se namreč Komisija upravičeno sprašuje, ali vsebuje pravilen prenos pravnega okvira. V zvezi s tem v točkah 467 in 468 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja dokumente, ki segajo v čas pred letom 2005 in lahko nasprotujejo ugotovitvi, ki izhaja iz navedene okrožnice. Gre zlasti za dopis iz julija 2004, ki ga je direktor za zdravstvene in socialne zadeve departmaja Essonne (Francija) poslal odvetniški družbi in ki se nanaša na obveznost preproste priglasitve „naknadnih sprememb osebja“, ter interna dokumenta zbornice iz oktobra 2003 in junija 2004, navedena v točki 468 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanašata na naknadni nadzor in sistem priglasitve, ki izhaja iz člena L 6211‑2 zakonika CSP. Temu je mogoče dodati sklicevanje zbornice v dopisu z dne 27. maja 2004, poslanem družbi Laboratoire d’Isle, ki je naveden v opombi 555 izpodbijanega sklepa, na dejstvo, da „zainteresirane osebe opozarjamo, da odložni pogoji v obravnavani zadevi niso obvezni, temveč za specialiste za klinične preiskave pomenijo samo zaščitni ukrep v zvezi s spremembami, ki jih nameravajo uvesti“.

157    Tako ni dokazano, da je Komisija v zvezi z začetkom veljavnosti sprememb statuta in pogodb za družbe SEL napačno razlagala veljavni pravni okvir.

158    V teh okoliščinah je treba zavrniti očitek zbornice, da je Komisija v poglavju 5.2.2.4 izpodbijanega sklepa napačno razlagala francosko zakonodajo.

159    Kar zadeva drugo vprašanje zbornice v zvezi z njeno domnevno podrejenostjo prefektu, Komisija ne zanika, da ima zbornica posvetovalno vlogo v postopkih odobritve pred prefektom in da se v okviru tega obvešča, da lahko izpolni to vlogo.

160    Sicer pa vprašanje, ali je, kot trdi zbornica, podrejena prefektu in je v zvezi s tem pristojna, samo kadar gre za vpis v register, kar naj bi ponazarjala preglednica ujemanja med datumi odlokov o spremembah in spremembah vpisov v register za več družb SEL, ki je predstavljena v tožbi, ni odločilno v zvezi z očitki, ki so proti zbornici navedeni v poglavju 5.2.2.4 izpodbijanega sklepa. Prav tako v zvezi s tem ni odločilnega pomena, ali je dejavnost zbornice v primeru vpisov v register omejena samo na seznanitev z odločbami prefekta in ne odloži začetka veljavnosti sprememb, kaj šele da bi privedla do zavrnitve vpisov, kot poskuša dokazati zbornica. Tudi to trditev izpodbija Komisija, ki se v izpodbijanem sklepu (točki 492 in 493 obrazložitve) in pred Splošnim sodiščem med drugim sklicuje na primer družbe SELAFA Aubert H.

161    Glede na besedilo izpodbijanega sklepa se namreč zdi, da Komisija v okviru poglavja 5.2.2.4, čeprav se večkrat zelo odločno sklicuje na „sklepe“ o določitvi „predhodne odobritve“ zbornice za spremembe družb SEL, zbornici po eni strani očita, da je omenjala možnost, da začnejo spremembe v družbi SEL veljati šele po pridobitvi prefekturnega odloka o spremembi in naknadnem vpisu v register, in po drugi, da je opozorila na nujnost, da se ustrezno spremenijo akti o preoblikovanju družbe SEL, bodisi v pisanjih, ki se pošljejo neposredno družbam SEL bodisi posredno s pripombami prefektu, katerih kopijo prejmeta zadevni stranki (člen R 6212‑77 zakonika CSP).

162    Ne glede na to, ali so bile spremembe „odobrene“ in kdo jih je odobril, iz zgornje analize izhaja, da tako ravnanje zbornice ni v skladu z zakonodajnim okvirom, kakor je razložen z okrožnico št. 2005/206, in vsekakor presega okvir izključno posvetovalne vloge, na katero se sklicuje. Zbornica se torej pri tem ne more učinkovito sklicevati na načela iz sodbe Wouters, točka 21 zgoraj.

163    Drugi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

–       Tretji tožbeni razlog: v bistvu nerazumevanje področja uporabe obveznosti sporočanja, določene s francosko zakonodajo, in vloge CCG v okviru njenega naknadnega preverjanja dokumentov družb

164    Ta tožbeni razlog se nanaša na poglavje 5.2.2.2 (točka 296 in naslednje obrazložitve) izpodbijanega sklepa z naslovom „Pošiljanje dokumentov, ki se nanašajo na prodajo delnic“.

165    Zadeva razlago člena L 4221‑19 zakonika CSP, ki je bil leta 2005 vključen v zakonodajni del zakonika CSP, ki se nanaša na pravila, povezana z opravljanjem poklica farmacevta. Navedeni člen v prvem odstavku določa, da „morajo farmacevti, ki opravljajo dejavnost v družbi, svetu zbornice, ki ji pripadajo, poleg statuta te družbe in njegovih dopolnil poslati tudi pogodbe in dopolnila, ki se nanašajo na njeno delovanje ali odnose med družbeniki“. V drugem odstavku je pojasnjeno, da je treba te dokumente „poslati v enem mesecu po sklenitvi pogodbe ali dopolnila“.

166    Upoštevna sta tudi člena L 6221‑4 in L 6221‑5 zakonika CSP, ki sta bila vključena v zakonodajni del zakonika CSP in se izrecno nanašata na pogoje, ki jih morajo direktorji laboratorijev izpolnjevati za opravljanje svojih funkcij.

167    Člen L 6221‑4 zakonika CSP v prvem odstavku določa, da morajo direktorji laboratorijev svetu zbornice, katere člani so, poslati pogodbe in dopolnila, ki se nanašajo na opravljanje njihovega poklica, ter, če niso lastniki materiala in prostorov, v katerih opravljajo ali bodo opravljali svoj poklic, pogodbe ali dopolnila o zagotovitvi uporabe tega materiala in teh prostorov. V četrtem odstavku te določbe je navedeno, da je treba te dokumente poslati v enem mesecu po sklenitvi pogodbe ali dopolnila.

168    Člen L 6221‑5 zakonika CSP v prvem odstavku podrobno določa, da je treba statut družb, ustanovljenih za upravljanje laboratorija, in spremembe teh statutov v obdobju delovanja družbe na zahtevo direktorja ali direktorjev v enem mesecu po podpisu poslati svetom zbornic, na območju katerih ima sedež laboratorij in katerih člani so njegovi direktorji in namestniki direktorjev.

169    Člen L 6221‑8 zakonika CSP določa, da nepošiljanje ali lažnivo pošiljanje pogodb, dopolnil in statutov, navedenih v členih L 6221‑4 in L 6221‑5 zakonika CSP, pomeni disciplinsko kršitev, ki lahko privede do sankcij.

170    Komisija v poglavju 5.2.2.2 izpodbijanega sklepa v bistvu meni, da je zbornica z namenom oviranja razvoja skupin laboratorijev, zlasti skupine Labco, zelo pogosto, vsaj od januarja 2006 do marca 2009, na podlagi resolucije z dne 18. januarja 2006 (v nadaljevanju: resolucija z dne 18. januarja 2006) in svoje razlage zakona zahtevala, naj se ji sporočajo prenosi delnic v kapitalu družb SEL v skupini (točka 296 obrazložitve). Poleg tega je zbornica v primeru odklonitve ali če so bili zadevni prenosi sporočeni več mesecev po nastanku, vlagala pritožbe in sistematično začenjala disciplinske postopke proti zadevnim družbam SEL (točka 297 obrazložitve). Komisija zbornici očita tudi uporabo obrazca za vpis v register, s katerim zahteva informacije o udeležbi družb SEL v drugih laboratorijih SEL in ki nima podlage v nobenem zakonskem besedilu (točke od 355 do 358 obrazložitve).

171    Zbornica v zvezi s tem v bistvu trdi, da je Komisija napačno razlagala področje uporabe obveznosti sporočanja družb SEL o prenosih delnic in njeno vlogo pri tem. Svoje očitke navaja v dveh delih.

172    V okviru prvega dela trdi, da njena zahteva družbam SEL, naj ji pošljejo vse pogodbe v zvezi z načinom financiranja in lastništvom svojega kapitala, ki je izražena v resoluciji z dne 18. januarja 2006, temelji na dosledni uporabi člena L 4221‑19 zakonika CSP, ki je potrjena z okrožnico št. 98‑558. Sklicuje se tudi na člena L 6221‑4 in L 6221‑5 zakonika CSP. Po njenem mnenju zakonodajalec ni želel razlikovati med različnimi vrstami družb SEL, torej bi morala tako opredeljena obveznost sporočanja veljati tudi za obliki družb SEL (SELAFA in SELAS), ki v svojih statutih nimajo opredeljene delitve kapitala. Komisija naj torej ne bi mogla na tej podlagi sklepati o strategiji nadlegovanja z njene strani.

173    Zbornica v okviru drugega dela trdi, da Komisija ni razumela vloge zbornice CCG v okviru njene naloge naknadnega preverjanja dokumentov v zvezi z družbami SEL in laboratoriji ter njene obveznosti pošiljanja pripomb prefektu v okviru postopka odobritve. Poleg tega zanika, da je z vpisnim obrazcem ustvarila nove obveznosti. Nazadnje, zbornica opozarja, da njena dejavnost pošiljanja dokumentov spada v okvir njenih prerogativ javne oblasti.

174    Komisija, ki jo podpira skupina Labco, glede prvega dela meni, da je zbornica z resolucijo z dne 18. januarja 2006 prekoračila meje pristojnosti, ki so ji bile dodeljene, ali vsaj preveč omejevalno razlagala pravni okvir. Poleg tega naj nikakor ne bi bila ogrožena poklicna neodvisnost, navedena resolucija pa naj bi povzročila ukrepe ustrahovanja. Kar zadeva drugi del, naj bi bile resolucija z dne 18. januarja 2006, uvedba potrdila o skladnosti in uporaba vpisnega obrazca del strategije nadlegovanja, katere namen je bil ugotoviti vključenost družb SEL v skupine in ovirati njihov razvoj. Nazadnje, Komisija zanika, da zahteve, ki jih je uvedla zbornica, spadajo v okvir njenih prerogativ javne oblasti.

175    Splošno sodišče meni, da je treba oba dela obravnavati skupaj.

176    Na prvem mestu je treba takoj navesti, da Komisija ne zanika, da je dolžnost zbornice, zlasti CCG, v okviru naloge vodenja registra, da preverja nekatere informacije glede delovanja farmacevtov in družb SEL, vpisanih v register. Prav tako ni sporno, da je ena od nalog zbornice, da bdi nad uporabo, prvič, člena R 6212‑82 zakonika CSP, ki se nanaša na pravilo, da imajo lahko osebe, ki niso iz stroke, v lasti največ 25 % kapitala laboratorijev SEL, in, drugič, pravila, da mora imeti specialist za klinične preiskave, ki opravlja dejavnost, večino glasovalnih pravic, kot izhaja iz členov 5 in 5‑1 zakona št. 90‑1258.

177    Pri tem gre za naknadni nadzor, kot izhaja iz upoštevnih določb, ki se vsakič sklicujejo na običajno enomesečni rok za sporočanje nekaterih informacij zbornici. Vendar pomen obveznosti sporočanja potrjuje dejstvo, da njihovo neupoštevanje lahko privede do disciplinskih sankcij, kot je razvidno zlasti iz člena L 6221‑8 zakonika CSP.

178    Na drugem mestu, v zvezi s sporočanjem, ki je obvezno za laboratorije SEL, je najpomembnejše sklicevanje na člen L 4221‑19 zakonika CSP, saj sta bila člena L 6221‑4 in L 6221‑5 zakonika CSP, kot pojasnjuje zbornica, napisana v obdobju, ko laboratoriji SEL še niso obstajali. Poleg tega je to poglavitna določba, na katero se je zbornica sklicevala pri vmešavanjih v družbe SEL, ki jih je v okviru tega ugotovila Komisija. Proučiti je torej treba resolucijo z dne 18. januarja 2006, ki jo je zbornica sprejela po uvedbi navedene zakonske določbe. V zadevni resoluciji je najprej povzeta vsebina člena L 4221‑19, prvi odstavek, zakonika CSP (glej točko 165 zgoraj), nato je navedeno:

„Prav tako je treba od 1. marca 2006 vse akte družbe ne glede na to, ali se navezujejo na statut, delovanje družbe in odnose med družbeniki, pošiljati [zbornici CCG]. To se torej zlasti nanaša na pogodbe v zvezi z načini financiranja družbe in lastništvom njenega kapitala ter sporazume med družbeniki.

Ob vsaki spremembi znotraj družbe SEL, ki upravlja [laboratorije], morajo farmacevti specialisti za klinične preiskave, ki v njej opravljajo dejavnost, pisno potrditi, da so upoštevali določbe člena L 4221‑19 [zakonika CSP]“.

179    Glede vprašanja, ali ta resolucija vsebuje široko razlago pojmov „pogodbe in dopolnila v zvezi z njenim delovanjem ali odnosi med družbeniki“, ki jih vsebuje člen L 4221‑19 zakonika CSP, je v točki 368 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjeno, da se pogodbe nanašajo na sporazume med delničarji ali družbeniki, s katerimi so dopolnjeni statuti, ter da je njihov namen zagotavljati pravice podpisnikom in opredeliti njihove zaveze v smislu socialnega upravljanja ali zaščite malih delničarjev, ne nanašajo pa se na pogodbe o prodaji delnic.

180    Taka razlaga Komisije je logična. Načini financiranja družbe SEL in lastništvo njenega kapitala, na katere se sklicuje resolucija z dne 18. januarja 2006, so druge vrste informacij, ki presegajo pogoje delovanja družbe SEL ali razmerja med njenimi družbeniki.

181    Poleg tega dokumenti v zvezi s prenosi kapitala v družbah SEL prav tako niso nujno zajeti z izrazi „pogodbe in dopolnila, katerih predmet je opravljanje njihovega poklica“, ki jih vsebuje člen L 6221‑4 zakonika CSP, razen če se ti izrazi razlagajo tako široko, da zajemajo vsak pravni akt, ki se nanaša na direktorje laboratorijev.

182    Poleg tega niti člen L 6221‑5 zakonika CSP jasno ne potrjuje razlage, ki jo zagovarja zbornica, da obveznosti sporočanja veljajo tudi za prenose delnic. Ta določba se nanaša na obveznost direktorjev, da svetu zbornice pošljejo statute družb SEL in njihove spremembe, do katerih pride med njihovim delovanjem, v enem mesecu po njihovem podpisu. Komisija v zvezi s tem zlasti poudarja, zbornica pa ji v tej točki ne nasprotuje, da razdelitev vrednostnih papirjev ni dokumentirana v statutih družb SELAFA in SELAS, na katere se nanašajo zahteve za predložitev informacij, ki jih omenja Komisija.

183    Zbornica vseeno trdi, da zakonodajalec ni nameraval razlikovati med različnimi vrstami družb SEL. Kljub temu je treba navesti, da to za zbornico ne more biti nujno zadosten razlog za to, da določi obveznosti za družbe SEL, če te niso določene z zakonom.

184    Obveznost sporočanja prenosov delnic v družbah SEL torej ne izhaja iz določb, na katere se v zvezi s tem sklicuje zbornica.

185     Tretjič, ni mogoče zanikati, da široka obveznost odobritve, naložena družbam SEL in opredeljena v drugem odstavku odlomka resolucije z dne 18. januarja 2006, ki je navedena v točki 178 zgoraj, pomeni dodatek zakonodajnemu in regulativnemu okviru na področju, ki družbam SEL otežuje obveznost sporočanja. Enako velja za vpisni obrazec, ki ga je zbornica od leta 2008 pošiljala vsem družbam SEL, vpisanim v register Ordre des médecins (v nadaljevanju: zdravniška zbornica), v katerih so opravljali dejavnost farmacevti specialisti za klinične preiskave, zaradi nove obveznosti vpisa takih družb SEL v dva registra, ki jo je bilo treba upoštevati od februarja 2008. Kot je Komisija navedla v točki 356 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se s tem obrazcem zahtevajo informacije o lastniškem deležu družbe SEL v drugih laboratorijih SEL. Komisija v zvezi s tem ne glede na morebiten obstoj drugih starejših obrazcev, na katerega opozarja zbornica, upravičeno poudarja, da navedena zahteva po informacijah v obrazcu, navedenem v izpodbijanem sklepu, ne izhaja iz nobenega zakonskega besedila, ima zelo širok obseg in jo je bilo mogoče izrabiti za odkrivanje laboratorijev, povezanih v skupine, na podlagi navzkrižnega lastništva.

186    Četrtič, pomembno je opozoriti, da je treba očitke Komisije glede spornega ravnanja zbornice razumeti ob upoštevanju namenov, ki jih ji pripisuje. Komisija namreč ne zanika, da se lahko pravni okvir razlaga različno. Vendar je treba upoštevati dokumente, navedene v poglavju 5.5 izpodbijanega sklepa, iz katerih sta razvidni strategija oviranja prodora skupin laboratorijev na trg ter v okviru tega jasna opredelitev skupine Labco in družb SEL, vključenih v to skupino. V zvezi s tem je na primer pomenljiv dopis predsednika zbornice predsedniku zdravniške zbornice iz decembra 2004, naveden v točki 556 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Zdravniška zbornica je zlasti opozorjena na dejstvo, da je dopustila vpis struktur skupine Labco, ne da bi izrazila pridržek glede predloženih dokumentov, in da „se to ne more nadaljevati“. Poleg tega Komisija razpolaga z več primeri, ki so opisani v točkah od 305 do 351 in naslednjih obrazložitve izpodbijanega sklepa in ki dokazujejo, prvič, večkratne zahteve za informacije o spremembah lastništva kapitala družb SEL, med njimi številnih iz skupine Labco, s sklicevanjem zlasti na člen L 4221‑19 zakonika CSP, ki jih je mogoče razlagati kot grožnjo z uporabo disciplinskih sankcij, in, drugič, večkratno uporabo takih sankcij v praksi (glej med drugim primer družbe SELAS Laboratoire du Littoral v točkah od 310 do 316 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

187    Petič, v zvezi z dejstvom, da je treba člen L 4221‑19 zakonika CSP po mnenju zbornice razlagati ob upoštevanju okrožnice št. 98‑558, ki se nanaša na dejstvo, da mora biti v vlogi za odobritev jasno navedena porazdelitev kapitala med družbeniki iz stroke, zunanjimi strokovnjaki, nekdanjimi družbeniki, zunanjimi upravičenci in družbeniki, in ki ne razlikuje med dokumenti, ki jih je treba poslati poklicni zbornici, da poda mnenje, in prefektu, Komisija upravičeno trdi, da ta trditev ne upravičuje nekaterih vmešavanj zbornice v družbe SEL skupine Labco. Po eni strani se namreč ta nanašajo na spremembe strukture družb SEL, ki so obstajale po sprejetju okrožnice št. 2005‑506, s katero je bila potrjena, kot je razloženo v okviru drugega tožbenega razloga, samo obveznost priglasitve takih sprememb. Po drugi strani se je zbornica v vsakem primeru večkrat vmešala z zahtevami za informacije in po potrebi tudi disciplinskimi postopki proti družbi SEL zunaj okvira postopkov odobritve ali celo po dodelitvi odobritve.

188    Šestič, treba se je vprašati, ali nekatere zahteve za informacije niso kljub vsemu upravičene v okviru naloge naknadnega preverjanja zbornice, ki je navedena v točkah 176 in 177 zgoraj.

189    Na primer, v zvezi z družbo SEL Littoral/Charrière Levy (točka 362 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki spada v skupino Labco in katere novi družbenik je bila pravna oseba, je zbornica zahtevala poimenski seznam družbenikov te pravne osebe in njihovih statusov.

190    Pri tem Komisija glede dejstva, da je treba preveriti upoštevanje omejitve 25 %, naložene delničarjem, ki niso iz stroke, upravičeno navaja, da je zbornica vztrajala pri sporočilu informacij o lastništvu kapitala družbe SEL, tudi ko je bilo jasno, da gre za odnose med osebami iz stroke. Poleg tega se zdi, da je bila razlaga zakonodajnega in regulativnega okvira, ki jo zagovarja zbornica in v skladu s katero je treba zagotoviti neodvisnost specialistov za klinične preiskave, ki opravljajo dejavnost v družbah SEL, do tretjih oseb iz stroke, lahko podlaga za zahteve za informacije, katerih namen je bil seznaniti se z delničarji laboratorijev SEL, ki so bili delničarji družb SEL, v katerih je prišlo do sprememb. Vendar je bilo že v okviru četrtega tožbenega razloga navedeno, da taka razlaga nasprotuje odprtju, ki je bilo cilj sprememb, uvedenih z zakonom Murcef (glej točko 91 zgoraj).

191    Prav tako niti dolžnost preverjanja, ali ima farmacevt specialist za klinične preiskave, ki opravlja dejavnost, v lasti večino glasovalnih pravic v družbi SEL, ne more upravičiti kakršne koli zahteve za informacije o lastništvu kapitala in delničarjih družbe SEL, saj je mogoče upoštevanje tega pravila preveriti na podlagi informacij o porazdelitvi glasov med delničarji in njihovi identiteti, ki so bolj omejene od informacij, za katere velja široka obveznost sporočanja o prenosih delnic z zagroženimi disciplinskimi sankcijami.

192    Iz navedenega izhaja, da ugotovitev Komisije, da zbornica glede na pravni okvir, ki nesporno dopušča možnost različne razlage, ni upoštevala meja svojih zakonskih pristojnosti, saj si je prisvojila določeno regulativno pristojnost in otežila obveznosti družb SEL, ki bi želele izkoristiti zakonite možnosti za odprtje svojega kapitala, ni napačna, zlasti če se določena dejanja razumejo z vidika strategije, ki je dokumentirana v izpodbijanem sklepu, zlasti do skupine Labco.

193    Tretji tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

 Šesti tožbeni razlog: v bistvu napačna razlaga in uporaba člena 101 PDEU, ker naj bi se zaradi izrečenih disciplinskih sankcij krepili potencialni ali dejanski učinki spornih odločitev

194    Čeprav Komisija trdi, da disciplinskih sankcij ne navaja med očitki, po trditvah zbornice vseeno meni, da bi lahko uvedba disciplinskih postopkov in izrečene sankcije krepile potencialne ali dejanske učinke spornih odločitev, tako da naj bi se sporni ukrepi nanašali tudi na uvedbo disciplinskih postopkov in izrečene sankcije. V zvezi s tem opozarja, da izvajanje disciplinskega nadzora spada med njene prerogative javne oblasti, ki ne spadajo na področje uporabe prava o konkurenci, česar naj Komisija sicer ne bi zanikala. Ker Komisija meni, da uvedba postopkov in višina izrečenih sankcij še krepita protikonkurenčnost njenega ravnanja, naj bi Komisija nasprotovala sama sebi in napačno razlagala člen 101 PDEU, saj ne upošteva sodbe Wouters, točka 21 zgoraj.

195    Komisija trdi, da je ta tožbeni razlog neupošteven, saj izrek disciplinskih sankcij ni bil vključen med očitke proti zbornici. Kljub temu pojasnjuje, da se izrek sankcij ne sme zamenjevati z grožnjami s sankcijami (ali opominjanjem na pristojnosti zbornice na tem področju) in vlaganjem pritožb, kar je bilo sestavni del celovitega načrta in jamstvo za učinkovitost načrta zbornice. Komisija meni, ne da bi sodila o disciplinskih odločbah, da je imela pravico v izpodbijanem sklepu razkriti vse vidike uvedenega načrta.

196    Skupina Labco še trdi, da je zbornica izkoristila možnost disciplinskih sankcij kot sredstvo pritiska in kot jamstvo za učinkovitost celovitega načrta.

197    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se, kot je navedeno v točki 57 sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, za dejavnost, ki po naravi, po predpisih, ki jo urejajo, in po svojem cilju ne spada na področje gospodarske dejavnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 17. februarja 1993 v združenih zadevah Poucet in Pistre, C‑159/91 in C‑160/91, Recueil, str. I‑637, točki 18 in 19, ki se nanaša na upravljanje javne službe socialne varnosti) ali se nanaša na izvajanje prerogativ javne oblasti (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 19. januarja 1994 v zadevi SAT Fluggesellschaft, C‑364/92, Recueil, str. I‑43, točka 30, ki se nanaša na nadzor in spremljanje zračnega prometa, in z dne 18. marca 1997 v zadevi Diego Calì & Figli, C‑343/95, Recueil, str. I‑1547, točki 22 in 23, ki se nanaša na nadzor nad onesnaževanjem morskega okolja) ne uporabljajo pravila Pogodbe o konkurenci.

198     Zbornica meni, da so dejavnosti njenih disciplinskih senatov povezane z izvajanjem prerogativ javne oblasti v smislu te sodne prakse in ne spadajo na področje uporabe člena 101 PDEU, tako da Komisija celo ni mogla meniti, da je zbornica z izvajanjem disciplinskega nadzora krepila morebitne ali dejanske učinke spornih odločitev.

199    Komisija v točki 514 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da „ravnanje, ki je sporno v tej zadevi, sestavljajo vse odločitve zbornice, s katerimi se od udeležencev na trgu zahtevajo določena ravnanja na trgu, kar vključuje zlasti vlaganje pritožb vodstva zbornice proti lekarnam ali družbam SEL“. Komisija v točki 515 obrazložitve kljub temu dodaja, da „po drugi strani dejavnosti organov zbornice, ki vključujejo vodenje disciplinskih postopkov, ki bi lahko privedli do disciplinskih sankcij, niso vključene med očitke“. Kljub temu v točki 516 obrazložitve pojasnjuje, da bi disciplinska pooblastila, ki jih je na zbornico prenesla država, lahko krepila morebitne ali dejanske učinke njenih odločitev, tudi če ne spreminjajo bistvenih elementov kršitve. Podredno ugotavlja (točke od 517 do 520 obrazložitve), da disciplinski senat oddelka G zbornice v vseh primerih, ki se nanašajo na delitve deležev, lastništvo kapitala ali spremembe statuta družb, sistematično nalaga sankcije daljše ali krajše prepovedi opravljanja farmacevtske dejavnosti.

200    Komisija se k disciplinskim odločbam vrne v poglavju 6 izpodbijanega sklepa (točke od 579 do 584 obrazložitve), pri čemer ponovi, da vodenje disciplinskih postopkov organov zbornice ni bilo vključeno med sporna ravnanja, temveč je samo podredno ugotovila, da bi se lahko zaradi navedenih disciplinskih sankcij krepili morebitni ali dejanski učinki zadevnih protikonkurenčnih ravnanj, pri čemer je v nadaljevanju navedla nekaj primerov.

201    Poleg tega je iz točke 583 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je zbornica že med upravnim postopkom navedla, da odločbe njenih disciplinskih senatov ne spadajo na področje uporabe člena 101 PDEU. Komisija je na to odgovorila v točki 584 obrazložitve, pri čemer je navedla, da se lahko vprašanje disciplinskega nadzora zbornice pusti odprto, saj disciplinskih odločb ni vključila med očitke.

202    Nazadnje, Komisija opozori na ravnanje organov zbornice v točki 761 obrazložitve izpodbijanega sklepa v okviru presoje teže kršitve, pri čemer pripominja, da je sistematična uvedba disciplinskih postopkov z vlaganjem pritožb proti podjetjem, povezanim v skupine laboratorijev, s ciljem okrepitve učinkov protikonkurenčnih odločitev zbornice, okoliščina, ki povečuje težo zadevnega ravnanja.

203    Kljub nekaterim precej podrobnim opisom v izpodbijanem sklepu glede tega, kako je zbornica izvajala disciplinska pooblastila, v zvezi s katerimi ta upravičeno opozarja na njihovo včasih nejasno naravo, iz poglavja 5 navedenega sklepa, ki se nanaša na „[r]avnanje, ki je predmet tega postopka“, izhaja, da Komisija izvajanja disciplinskih pooblastil zbornice ni štela med ravnanja, ki omejujejo konkurenco in ki se ji očitajo (glej zlasti točko 515 obrazložitve izpodbijanega sklepa, katere vsebina je povzeta v točki 199 zgoraj). To je ponovljeno tudi v poglavju 6, zlasti v točkah od 579 do 584 obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej točko 200 zgoraj).

204    V nasprotju s tem, kar trdi zbornica, tako ravnanje Komisije ni v nasprotju s sodno prakso Wouters in ne izhaja iz napačne uporabe člena 101 PDEU.

205    To bi se zgodilo, če bi Komisija ugotovila kršitev prava o konkurenci v zvezi z ravnanjem, ki ne bi spadalo na področje uporabe člena 101 PDEU. Dejstvo, da Komisija nekatera ravnanja navaja kot dokaze, da bi jih opredelila kot ravnanja, ki spadajo na področje uporabe navedene določbe, ne izhaja iz napačne uporabe sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, ali člena 101 PDEU, saj se disciplinska pooblastila, ki jih izvaja zbornica, torej odločbe, sprejete v zvezi s tem, ne štejejo za omejevanje konkurence v smislu člena 101 PDEU.

206    Natančneje, iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija razlikovala med izvajanjem navedenih disciplinskih pooblastil in implicitnimi ali eksplicitnimi grožnjami z njihovim izvajanjem ali vložitvijo pritožb, v zvezi s katerimi je med drugim v točki 761 obrazložitve izpodbijanega sklepa glede teže kršitve opozorjeno, da bi lahko krepile izvajanje celovitega načrta, ki ga je ugotovila. Glede pritožb Komisija upravičeno navaja, da iz člena R 4234‑1 zakonika CSP izhaja, da jih lahko vloži več kategorij oseb. V skladu z odstavkom 1 te določbe namreč lahko disciplinsko tožbo proti farmacevtu med drugim vložijo nekateri ministri in uradniki, katerih pristojnosti so povezane s farmacevtskim sektorjem, pa tudi prefekt, nekateri vodilni člani zbornice, drug farmacevt ali posameznik. Ni se torej mogoče strinjati s trditvami zbornice, da ta tožba spada v okvir izvajanja disciplinskih pooblastil.

207    Kakor koli že, tudi če v teh okoliščinah ni treba sprejeti dokončnega stališča o vprašanju, koliko se izvajanje disciplinskih pooblastil zbornice nanaša na izvajanje prerogative javne oblasti, tako da ne spada na področje uporabe člena 101 PDEU, je treba pojasniti še, da taka prerogativa še ne zagotavlja popolne zaščite pred vsakršno domnevo o oviranju konkurence, saj bi se očitno neustrezno izvajanje takih pooblastil vsekakor štelo za zlorabo teh pooblastil.

208    Šesti tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

 Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na očitke v zvezi s cenami

 Sedmi tožbeni razlog, naveden primarno: v bistvu prekoračitev pristojnosti zaradi neupoštevanja omejitev pooblastila za pregled

209    Zbornica trdi, da se pritožba skupine Labco, ki je bila podlaga za preiskavo, ni sklicevala na vprašanje politike določanja najnižjih cen, temveč samo na domnevno namero zbornice, da ovira razvoj skupine Labco in omeji njene možnosti konkuriranja drugim laboratorijem na trgu biomedicinskih analiz. Prav tako naj se niti sklep o pregledu, dopis Komisije z dne 19. novembra 2008 in zahteva za informacije z dne 3. februarja 2009 ne bi sklicevali na ravnanja v zvezi z določanjem cen, pri čemer v slednji v zvezi s tem ni navedena niti morebitna razširitev okvira preiskave. Zahteva za informacije z dne 18. junija 2009 naj bi vsebovala zahteve, da se pošljejo dopisi, v katerih je obravnavana problematika popustov, vendar brez posebnih pojasnil. Zbornica trdi, da je šele v fazi obvestila o nasprotovanju izvedela, da je bila preiskava že ob pregledu razširjena na ravnanja v zvezi z določanjem cen in popustov. Pri tem trdi, da je treba – čeprav Komisiji v sklepu o pregledu ni treba natančno opredeliti domnevnih kršitev, ki so predmet preiskave – v skladu s sodno prakso v zvezi s členom 20(4) Uredbe št. 1/2003 jasno navesti domneve, ki jih namerava preveriti, kar naj v obravnavani zadevi ne bi držalo v zvezi s cenami.

210    Zbornica dodaja, da se ji zdi, da sklicevanje v sklepu o pregledu na zelo širok pojem, kot je „preiskava kršitev na področju biomedicine“, ne zdi v skladu s sodno prakso. Poleg tega naj bi bila tudi uporaba prislova „zlasti“ v členu 1 sklepa o pregledu v nasprotju s predpisanimi zahtevami glede natančnosti.

211    Zbornica se strinja, da lahko Komisija začne postopek preiskave, da preveri točnost ali dopolni informacije, s katerimi bi se slučajno seznanila med pregledom, in priznava, da ima vso pravico, da na podlagi teh novih informacij začne novo preiskavo. Vendar trdi, da je Komisija v obravnavani zadevi kršila njeno pravico do obrambe, ker je informacije, zbrane med pregledom, uporabila za namene, ki niso navedeni v sklepu o pregledu. Po njenem mnenju vseh listin, ki so bile pridobljene med pregledom in ki naj bi dokazovale sporazum o določanju cen, ni mogoče uporabiti kot dokaz, zato je treba izpodbijani sklep v tej točki razglasiti za ničen.

212    Zbornica dodaja, da v sodbi CNOP in CCG proti Komisiji, točka 8 zgoraj, to vprašanje ni bilo obravnavano, saj je bil tožbeni razlog, ki je bil v zvezi s tem naveden v okviru tega postopka, zavržen kot nedopusten, ker je bil predložen prepozno.

213    Komisija zanika, da je prekoračila pooblastila, in trdi, da je treba upoštevati vse dokaze, zbrane med pregledom, in odgovore na zahteve za informacije.

214    Ta tožbeni razlog se nanaša na vprašanje, ali je lahko Komisija v izpodbijanem sklepu na podlagi listin iz spisa sklepala na obstoj kršitve v zvezi z določanjem najnižjih cen na podlagi prepovedi dajanja popustov, glede na to, da so bili dokazi v zvezi s tem pridobljeni na podlagi pritožbe in sklepa o pregledu, ki sta se po mnenju zbornice nanašala samo na omejevalna ravnanja v zvezi z razvojem skupin laboratorijev. Zadeva torej pogoje, pod katerimi je Komisija izvedla fazo predhodne preiskave na podlagi pritožbe skupine Labco z dne 12. oktobra 2007 in uvedbe preiskave 22. oktobra 2007. Pomembni koraki te predhodne faze so zlasti pregled 12. in 13. novembra 2008, ki je bil izveden na podlagi sklepa o pregledu, in zahteve za informacije, ki so bile zbornici poslane naknadno.

215    V bistvu ga sestavljata dva očitka. Prvi očitek se nanaša na vprašanje, ali sta bila predmet in namen pregleda, ki ju mora Komisija podrobno določiti v sklepu o pregledu v skladu s členom 20(4) Uredbe št. 1/2003, opredeljena preširoko glede na dokaze, ki jih je Komisija imela na tej stopnji in so izhajali iz pritožbe skupine Labco. Drugi očitek se nanaša, prvič, na vprašanje, ali so bili dokumenti, zaseženi med pregledi v zvezi z ravnanjem glede popustov, pridobljeni ob kršitvi pravice zbornice do obrambe, ker naj domnevno ne bi ustrezali niti njihovemu predmetu niti namenu, in, drugič, na pogoje, pod katerimi lahko Komisija razširi področje preiskave, ki že poteka, ali mora uvesti novo preiskavo.

–       Prvi očitek

216    Ta očitek v delu, v katerem se nanaša na domnevno nezakonito pridobitev dokazov v zvezi s popusti, ker pritožba ni vsebovala indicev v zvezi s tem, dejansko zadeva vprašanje, ali glede na obveznosti, ki izhajajo iz člena 20(4) Uredbe št. 1/2003, da je treba v sklepu o pregledu navesti predmet in namen pregleda, ta pregled ni bil samovoljen, saj naj Komisija ne bi imela dovolj resnih indicev zanj, kar zadeva ravnanja glede popustov.

217    Opozoriti je treba, da je Splošno sodišče sklep o pregledu že obravnavalo v okviru sodbe CNOP in CCG proti Komisiji, točka 8 zgoraj. Zadevni očitek se opira na dejstva, s katerimi so v fazi sprejetja navedenega sklepa razpolagale tožeče stranke. Ker je bila pritožba skupine Labco zbornici poslana 10. marca 2008 in je ta nanjo odgovorila 15. aprila 2008, torej precej pred pregledom 12. in 13. novembra 2008, je imela vso pravico navesti očitek o neujemanju sklepa o pregledu z indici, ki so ob vložitvi tožbe v zadevi T‑23/09 izhajali iz pritožbe. Kakor koli že, kolikor se očitek ne nanaša na vprašanje zakonitosti sklepa o pregledu, ki ga je Splošno sodišče že proučilo in je odtlej za zadevne tožeče stranke že pravnomočen, ga v tej fazi kljub vsemu ni več mogoče navesti brez prekoračitve rokov za vložitev tožbe iz člena 263 PDEU.

218    Očitek torej ni dopusten.

–       Drugi očitek

219    Prvič, navesti je treba, da je ta očitek povezan z uporabo sodne prakse v zvezi z obveznostjo obrazložitve, ki izhaja iz člena 20(4) Uredbe št. 1/2003, v skladu s katerim morata biti v sklepu o pregledu navedena „predmet in namen pregleda“, da se zaščitijo pravico podjetij, ki jih zadeva ta faza preiskave, do obrambe.

220    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v sodbi CNOP in CCG proti Komisiji, točka 8 zgoraj, menilo, da je sklep o pregledu pravno zadostno obrazložen. V točki 34 navedene sodbe je menilo, da je na podlagi njegove obrazložitve med drugim mogoče opredeliti predmet in namen pregleda. Kakor koli že, kot je bilo v zvezi z očitkom, ki se nanaša na domnevno samovoljnost sklepa o pregledu, navedeno že v točki 217 zgoraj, kolikor očitka o pomanjkanju obrazložitve sklepa o pregledu ni mogoče izpodbijati s pravnomočnostjo, ga v tej fazi vseeno ni več mogoče navesti brez prekoračitve rokov za vložitev tožbe iz člena 263 PDEU.

221    Zato je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu v skladu s sodno prakso kar se da natančno navedla domneve, ki jih namerava preveriti, in sicer to, kar se išče, in elemente, na katere se nanaša pregled (glej v tem smislu v zvezi z Uredbo št. 17 sodbe Sodišča z dne 17. oktobra 1989 v zadevi Dow Benelux proti Komisiji, 85/87, Recueil, str. 3137, točka 10; z dne 21. septembra 1989 v združenih zadevah Hoechst proti Komisiji, 46/87 in 227/88, Recueil, str. 2859, točka 41, in z dne 22. oktobra 2002 v zadevi Roquette Frères, C‑94/00, Recueil, str. I‑9011, točka 48).

222    Drugič, proučiti je treba trditev zbornice, da so bili dokazi, ki so bili pridobljeni v zvezi z njenim ravnanjem glede popustov in niso ustrezali predmetu pregleda, v bistvu zbrani nezakonito. Zato naj jih ne bi bilo mogoče uporabiti kot dokaz. Dodaja še, da se Komisija prav tako ni mogla opirati nanje, ko ji je poslala zahtevo za informacije z dne 18. junija 2009, temveč bi morala začeti novo preiskavo v zvezi z ravnanji glede popustov.

223    V zvezi s tem je treba trditev Komisije, da zbornica niti v odgovoru na zahtevo za informacije z dne 18. junija 2009 niti v odgovoru na obvestilo o nasprotovanju ni navedla, da je vprašanje popustov novo ali da ne spada v okvir pregleda, zavrniti. Namreč, čeprav to, da podjetje med upravnim postopkom pred Komisijo izrecno ali implicitno prizna dejstva ali pravne elemente, lahko pomeni dodaten dokaz pri presoji utemeljenosti pravnega sredstva, pa ne more omejevati izvrševanja pravice do pravnega sredstva pred Splošnim sodiščem, ki jo ima fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 1. julija 2010 v zadevi Knauf Gips proti Komisiji, C‑407/08 P, ZOdl., str. I‑6375, točka 90).

224    Glede utemeljenosti je treba opozoriti, da je Komisija pridobila dokaze glede popustov v različnih fazah postopka predhodne preiskave. Komisija navaja, pri čemer ji zbornica v tej točki ne ugovarja, da je bilo med pregledom zaseženih pet dopisov, ki so se nanašali na popuste. Sicer pa je Komisija zahtevala informacije o politiki zbornice v drugi zahtevi za informacije z dne 18. junija 2009, v kateri so se nekatera vprašanja nanašala na problematiko popustov, med drugim je od zbornice zahtevala, naj predloži kopije nekaterih dopisov, ki jih je poslala zbornica CCG in ki so vsebovali zahteve za informacije o popustih, ki so jih dodeljevali laboratoriji. Poleg tega del izpodbijanega sklepa, v katerem je ugotovljena kršitev, kolikor se nanaša na popuste (točka 133 in naslednje obrazložitve), temelji tudi na zapisnikih upravnih sestankov zbornice CCG, katerih izvodi so bili pridobljeni zlasti na podlagi zahteve za informacije, ki je bila zbornici poslana 3. februarja 2009, in na podlagi zahtev za informacije, ki so bile poslane laboratorijem.

225    Vendar je glavno vprašanje, ki se postavlja v okviru tega očitka, ali je bilo mogoče upravičeno šteti, da predmet pregleda, kakor je opredeljen v sklepu o pregledu, vključuje ravnanja zbornice v zvezi s popusti.

226    V zvezi s tem je v prvi točki obrazložitve sklepa o pregledu navedeno, da ima „Komisija […] informacije, da najmanj od leta 2003 obstajajo sporazumi in/ali usklajena ravnanja farmacevtov v Franciji, združenih v [ONP], ter/ali odločbe [ONP] in/ali [CNOP] in/ali [CCG…], katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, zlasti na trgu storitev biomedicinskih analiz“, in da naj bi se „[t]ako ravnanje […] zlasti kazalo v obliki odločb, katerih namen je farmacevtom in/ali pravnim osebam preprečiti dostop do trga storitev biomedicinskih analiz, omejiti njihovo delovanje na tem trgu ali jih z njega izključiti“.

227    Podobno je v prvem odstavku člena 1 sklepa o pregledu navedeno, da se morajo „[ONP, CNOP in CCG] […] podrediti pregledu njihovega sodelovanja v morebitnih sporazumih in/ali usklajenih ravnanjih farmacevtov v Franciji, združenih v [ONP], in/ali izvajanja takih sporazumov in ravnanj ter manifestacije teh sporazumov in/ali usklajenih ravnanj v obliki odločb, ki so v nasprotju z določbami člena 81 [ES] in/ali člena 82 [ES], zlasti na trgu storitev biomedicinskih analiz“ in da naj bi se „[t]ako ravnanje […] zlasti pokazalo v obliki odločb, katerih namen je farmacevtom in/ali pravnim osebam preprečiti dostop do trga storitev biomedicinskih analiz, omejiti njihovo delovanje na tem trgu ali jih iz njega izključiti“.

228    V nasprotju s tem, kar trdi zbornica, se ta opis ne nanaša izključno na ravnanje zbornice v zvezi z razvojem skupin laboratorijev z vidika njihove strukture. Seveda je mogoče iz njega razbrati, da se preiskava nanaša zlasti na taka ravnanja. To zlasti velja ob upoštevanju četrte točke obrazložitve, v kateri je navedeno, da ima „Komisija […] informacije, da so se sporazumi in/ali usklajena ravnanja farmacevtov v Franciji, združenih v [ONP], pokazali v obliki odločb o zavrnitvi vpisa farmacevtov in/ali pravnih oseb, ki želijo opravljati storitve biomedicinskih analiz, v register oddelka G, o neposodobitvi njihovega vpisa v register in/ali o prepovedi opravljanja dejavnosti za te osebe, katerih cilj in/ali posledica je omejevanje konkurence na trgu storitev biomedicinskih analiz“, pri čemer so bila ravnanja zbornice v zvezi z vpisom v register tesno povezana s problematiko strukture skupin LABM, kot je razvidno iz proučitve drugega do šestega tožbenega razloga zgoraj.

229    Kljub temu lahko sklicevanje v okviru prve točke obrazložitve in člena 1 izreka izpodbijanega sklepa na odločitve zbornice in njenih organov, katerih namen je bil omejiti delovanje farmacevtov in/ali pravnih oseb na trgu storitev biomedicinskih analiz, logično vključuje tudi najrazličnejša ravnanja s takimi učinki in ne samo ravnanj v zvezi z vpisom v register. Kot namreč relevantno navaja Komisija, je bila cena glede na močno regulacijo sektorja nesporno bistveni dejavnik, po katerem so se lahko razlikovali udeleženci na trgu.

230    Trditev zbornice, da ta predmet „nikakor ni povezan z očitkom glede popustov“, je torej treba zavrniti.

231    Trditev zbornice, da uporaba prislova „zlasti“ v prvi točki obrazložitve sklepa o pregledu in členu 1 njenega izreka ne more ustrezati zahtevam glede natančnosti, določenim s sodno prakso, se nanaša na vprašanje zadostnosti obrazložitve sklepa o pregledu, o katerem je Splošno sodišče odločilo že v okviru sodbe CNOP in CCG proti Komisiji, točka 8 zgoraj, kot je bilo opozorjeno v točkah 220 in 221 zgoraj. Kljub temu je mogoče zaradi izčrpnosti ponoviti, da mora Komisija sicer kar se da natančno navesti domneve, ki jih namerava preveriti, vendar ji, kot priznava zbornica, zadevnih kršitev ni treba natančno pravno opredeliti. Od nje se zahteva samo opis bistvenih značilnosti domnevne kršitve, saj še nima natančnih informacij za podajo posebnega pravnega mnenja, temveč mora najprej preveriti utemeljenost suma in obseg dejanskega stanja (glej v tem smislu sodbo Roquette Frères, točka 221 zgoraj, točka 55, in navedena sodna praksa).

232    Komisija v zvezi s tem pravilno trdi, da v fazi sprejetja sklepa o pregledu ni imela potrebnih dokazov, da bi lahko razlikovala med različnimi vidiki protikonkurenčnih ravnanj zbornice na trgu storitev biomedicinskih analiz. Čeprav torej drži, da Komisija ni izrecno navedla nasprotovanja zbornice popustom, pa se prav tako ni osredotočila na njeno nasprotovanje delitvi delnic v družbah SEL ali vprašanju minimalne udeležbe specialistov za klinične preiskave v kapitalu družb SEL. Seveda je popolnoma jasno, da se ta ravnanja bolj navezujejo na problematiko vpisa v register, ki je izrecno navedena v sklepu o pregledu, kot ravnanje glede popustov, vendar to ne zadošča, da se iz predmeta pregleda izključijo druga ravnanja zbornice, katerih namen je bil omejiti dejavnost farmacevtov in/ali pravnih oseb na tem trgu.

233    Poleg tega Komisija upravičeno trdi, da ravnanja zbornice glede popustov sicer zadevajo tudi laboratorije ali družbe SEL, ki niso bili del skupine laboratorijev, vendar so se dejansko nanašala tudi na take skupine, saj so bile te nedvomno najprimernejše za doseganje ekonomije obsega in po potrebi ponujanje popustov.

234    Iz zgornje analize izhaja, da je lahko predmet sklepa o pregledu upravičeno vključeval tudi ravnanje zbornice glede popustov, tako da so bili dokazi v zvezi s tem med pregledom pridobljeni zakonito. Nič drugače ne velja za dokaze, pridobljene na podlagi zahtev za informacije z dne 3. februarja in 16. junija 2009, saj naj bi ti neposredno ali posredno temeljili na dokazih, zbranih med pregledom.

235    Tretjič, posledično ni treba dalje proučiti pogojev, pod katerimi mora Komisija začeti novo preiskavo, da bi proučila določeno vrsto kršitve, ali lahko razširi preiskavo, ki že poteka. To vprašanje se nanaša na uporabo sodne prakse, v skladu s katero velja, da se lahko informacije, pridobljene med preiskavami, sicer načeloma uporabijo samo za namene, ki so navedeni v sklepu o pregledu, vendar ni prepovedano, da Komisija začne preiskavo, s katero bi preverila pravilnost informacij ali dopolnila informacije, do katerih je po naključju prišla med prejšnjo preiskavo, če te informacije kažejo na obstoj ravnanj v nasprotju s pravili konkurence iz Pogodbe (glej v tem smislu sodbo Dow Benelux proti Komisiji, točka 221 zgoraj, točki 18 in 19).

236    Ker Splošno sodišče meni, da informacije, ki so bile zbrane med pregledi in se nanašajo na ravnanja zbornice glede cen, ustrezajo predmetu preiskave, kakor je opredeljen v sklepu o pregledu, Komisiji v nasprotju s tem, kar trdi zbornica, v zvezi z njimi ni bilo treba začeti nove preiskave.

237    Nazadnje je treba v preostalem navesti, da je, kot je Komisija trdila na obravnavi, iz tožbe razvidno, da zbornica meni, da je ob drugi zahtevi za informacije z dne 18. junija 2009, vsekakor pa ob prejetju obvestila o nasprotovanju razumela, da so v preiskavo vključeni tudi očitki, ki se nanašajo na njena ravnanja glede popustov. Ni torej mogoče ugotoviti, da med kontradiktornim upravnim postopkom ni mogla učinkovito sporočiti svojega stališča glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, ki jih je v zvezi s tem zatrjevala Komisija.

238    Drugi očitek je zato treba zavrniti, posledično pa tudi sedmi tožbeni razlog v celoti.

 Osmi tožbeni razlog, naveden podredno: v bistvu napačna presoja obsega upoštevnega pravnega okvira in volje zakonodajalca

239    Ta tožbeni razlog se zlasti nanaša na poglavje 5.1 izpodbijanega sklepa z naslovom „Poseganje v cene na trgu“, v katerem je Komisija protipravno ravnanje zbornice opisala kot celoto odločitev, katerih namen je bil določiti najnižje cene s sprejemanjem stališč in vmešavanjem v pogodbe o sodelovanju ali sporazume, ki so jih sklenili laboratoriji in so vsebovali popuste (točke od 133 do 221 obrazložitve).

240    Natančneje, nanaša se na razlago člena L 6211‑6 zakonika CSP, zlasti razlago v njem navedenega pojma „popust“.

241    Člen L 6211‑6 zakonika CSP določa:

„S pridržkom sporazumov ali pogodb, ki so lahko sklenjene s sistemi ali organi za zdravstveno zavarovanje oziroma javnimi ali zasebnimi zdravstvenimi ustanovami, ter [pogodb o sodelovanju med laboratoriji], navedenih v členu L 6211‑5, fizične osebe ter družbe in organizacije, ki upravljajo laboratorij za biomedicinske analize, ne smejo tretjim osebam priznavati nikakršnih popustov za naročene analize ali preiskave.

Ne smejo skleniti sporazuma ali pogodbe, s katerim bi se tretji osebi dodelila celota ali delež prihodkov iz dejavnosti laboratorija za biomedicinske analize.“

242    Kot je pojasnjeno v točki 106 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bilo z odlokom št. 2010‑49 z dne 13. januarja 2010, ki je začel veljati 16. januarja 2010, laboratorijem prepovedano dodeljevanje popustov brez izjem. Prvi odstavek člena L 6211‑6 zakonika CSP je bil namreč nato nadomeščen z določbo, ki je določala, da „laboratorij za biomedicino biomedicinske preiskave, ki jih opravi, zaračuna po ceniku iz nomenklature biomedicinskih postopkov.“

243    Zbornica trdi, da Komisija napačno razlaga člen L 6211‑6 zakonika CSP, ker meni, da je bilo pred začetkom veljavnosti odloka št. 2010‑49 s to določbo laboratorijem dovoljeno, da prosto dodeljujejo znižanja cen storitev biomedicinske analize, ki se povrnejo, če so bila znižanja opredeljena v okviru sporazumov ali pogodb o sodelovanju, sklenjenih med laboratoriji ali z bolnišnicami. Po njenem mnenju ta določba vsebuje načelno prepoved takih zniževanj cen, kar naj bi potrjevala pripravljalna parlamentarna dela pred glasovanjem o zakonu št. 75‑626 z dne 11. julija 1975 o laboratorijih za biomedicinske analize ter njihovih direktorjih in namestnikih direktorjev, s katerim je bil vključen člen L 6211‑6 zakonika CSP, zlasti na podlagi poročila o osnutku zakona (št. 750) o laboratorijih za biomedicinske analize, ki ga je v imenu komisije za kulturne, družinske in socialne zadeve pripravil poslanec Bichat in je priložen zapisniku seje z dne 10. aprila 1975 francoske generalne skupščine (v nadaljevanju: poročilo Bichat).

244    Poleg tega zbornica očita Komisiji, da v izpodbijanem sklepu ni opredelila, kaj pomeni izraz „popust“, temveč je v točki 207 obrazložitve zgolj brezpogojno trdila, da gre „nedvomno za poslovno gesto“. Po njenem mnenju nikakor ne more iti za poslovno gesto. Izjeme od prepovedi popustov naj bi se nanašale bodisi na delitev honorarjev med laboratoriji bodisi na dajatve za storitve, ki jih opravi pogodbeni partner.

245    Komisija izpodbija trditve zbornice.

246    V zvezi s tem je zlasti iz točke 136 obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da po mnenju Komisije iz člena L 6211‑6 zakonika CSP, zlasti njegovega prvega odstavka, izhaja, da lahko subjekt, s katerim laboratorij podpiše pogodbo ali sporazum, ne glede na to, ali gre za zdravstveno zavarovalnico, javno ali zasebno bolnišnico ali drug laboratorij, izbere najugodnejšo ceno med dvema ponudbama laboratorijev z enako kakovostjo storitev in tako plača navedene storitve po nižji ceni od zakonsko določene najvišje cene, to je uradne stopnje povračil, imenovane tudi nomenklatura. Komisija torej ugotavlja, da je v omejenih okoliščinah, določenih s členom L 6211‑6, prvi odstavek, zakonika CSP, katerega vsebina je povzeta v členu 241 zgoraj, in sicer v okviru pogodb o sodelovanju med laboratoriji in v okviru sporazumov, sklenjenih med laboratoriji in zdravstvenimi zavarovalnicami oziroma javnimi ali zasebnimi bolnišnicami, dovoljen popust kot poslovna gesta znižanja cene za povračilo, ki je določena v nomenklaturi.

247    Ugotoviti je treba, da taka razlaga ni v nasprotju z besedilom zadevne določbe.

248    Zbornica kljub temu meni, da sta v okviru člena L 6211‑6 zakonika CSP dejansko dovoljena samo dva scenarija: prvič, delitev honorarjev med laboratoriji, ki si delijo naloge v okviru opravljanja storitev biomedicinske analize, ali, drugič, dajatve v pogodbah med laboratoriji in zdravstvenimi ustanovami, ki ustrezajo nadomestilu za storitve, ki jih opravijo navedene ustanove. Vsakršna poslovna gesta naj bi bila izključena.

249    Prva razlaga, ki jo navaja zbornica, v skladu s katero lahko izraz „popust“ v členu L 6211‑6, prvi odstavek, zakonika CSP pomeni samo delitev honorarjev v okviru pogodb o sodelovanju med laboratoriji, temelji na parlamentarni razpravi pred uvedbo tega člena, kot je razvidno iz poročila Bichat. Vendar je treba ugotoviti, da je, kot trdi Komisija, besedilo člena L 6211‑6, prvi odstavek, zakonika CSP jasno in, drugič, da je v poročilu Bichat navedena razlaga besedila, ki ne ustreza sprejeti različici navedene določbe. Če je v navedenem poročilu med drugim navedeno, da „je uradno prepovedano dajanje popustov tretjim osebam, razen v upravičenem primeru, ko odtegljaj izvede lekarniški farmacevt ali drug laboratorij“, sprejeto besedilo člena L 6221‑6 zakonika CSP ni napisano v tem smislu.

250    V nasprotju s tem, kar trdi zbornica, iz poročila Bichat torej ni mogoče razbrati, da je v pogodbah o sodelovanju med laboratoriji, to je v primeru izjeme, ki je izrecno navedena v členu L 6211‑6, prvi odstavek, zakonika CSP, poslovna gesta med zadevnimi laboratoriji, ki presega strogo delitev plačila, določenega z nomenklaturo, izključena.

251    Komisija vsekakor ne zanika, da se člen L 6211‑6, prvi odstavek, zakonika CSP v zvezi s pogodbami o sodelovanju med laboratoriji nanaša na ureditev razdelitve končne cene, ki se zaračuna stranki, torej na način delitve honorarjev. Nasprotuje pa načinu, kako se je zbornica vmešavala tudi v to, kar je predmet proučitve devetega tožbenega razloga. Tudi kar zadeva dejstvo, da Komisija ni upoštevala okoliščine, da je zbornica na koncu izdala ugodno mnenje o zadevnih pogodbah, ta trditev ni upoštevna za odločitev o tem tožbenem razlogu, ki zadeva vprašanje, ali je Komisija pravilno razlagala pravo.

252    Ni torej dokazano, da je Komisija napačno razlagala člen L 6211‑6 zakonika CSP, kar zadeva pogodbe o sodelovanju med laboratoriji.

253    Kar zadeva drugo razlago, ki jo navaja zbornica, da se v pogodbah, sklenjenih med laboratoriji in zdravstvenimi ustanovami, izraz „popust“ nujno nanaša na znižanje, ki ga laboratorij prizna glede na ceno iz nomenklature kot povračilo za storitev, ki jo v zameno opravi zadevna zdravstvena ustanova, je Komisija to trditev proučila in zavrnila v točkah od 199 do 212 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

254    Prav tako niti na podlagi trditev, ki jih zbornica v zvezi s tem navaja pred Splošnim sodiščem, ni mogoče dokazati, da je Komisija nepravilno razlagala upoštevni pravni okvir.

255    Prvič, zbornica se sklicuje na francosko sodno prakso, ki se nanaša na razlago zakonodajnih besedil v zvezi z zdravniškim poklicem.

256    Sodbe francoskega Cour de cassation, navedene pred Splošnim sodiščem, se namreč nanašajo na uporabo člena L 4113‑5 zakonika CSP, v skladu s katerim je „[p]repovedano […], da bi katera koli oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje poklica, na podlagi pogodbe prejela celoto ali del honorarjev ali dobička, ki izhajajo iz poklicne dejavnosti člana enega od poklicev, ki jih ureja ta knjiga“. Kot navaja zbornica, ta sodna praksa, med drugim sodba francoskega Cour de cassation z dne 21. novembra 2006, podrobno določa, da za plačilo dajatve velja dvojni pogoj, prvič, da predstavlja plačilo za storitve, ki jih opravi ustanova in ki po naravi in stroških ustrezajo storitvi, opravljeni za zdravnike, in, drugič, da stroškov vseh ali nekaterih od teh storitev ne krije nosilec socialnega zavarovanja. S sodbami Cour de cassation in drugimi odločbami, na katere se sklicuje zbornica, so v sporih glede dajatev na podlagi člena L 4113‑5 zakonika CSP prepovedane vsake dajatve, ki ne ustrezajo dejanskemu plačilu za storitev, opravljeno za zdravnike, saj iz te določbe, ki ščiti plačilo za zdravniško dejavnost, izhaja, da mora znesek, odtegnjen za to storitev, po svoji naravi in stroških ustrezati izključno storitvi, opravljeni za zdravnika.

257    Člen L 4113‑5 zakonika CSP je uvrščen v prvo knjigo četrtega dela z naslovom „Zdravstveni poklici“ zakonodajnega dela zakonika CSP, ki se nanaša na zdravstvene poklice, in med drugim iz člena L 4113‑1 izhaja, da ti poklici vključujejo zdravnike, zobozdravstvene delavce in babice, medtem ko farmacevte ureja knjiga II zakonika CSP z naslovom „Farmacevtski poklici“.

258    Kot je zbornica opozorila v okviru odgovora na pisno vprašanje Splošnega sodišča, je besedilo člena L 4113‑5 zakonika CSP sicer podobno besedilu drugega odstavka člena L 6211‑6 zakonika CSP, ki ga Komisija v okviru izpodbijanega sklepa očitno ne upošteva, da bi odstopila od zadevne sodne prakse. Vendar se ta drugi odstavek jasno nanaša na posebno problematiko finančne neodvisnosti upravljavcev laboratorija, kot se člen L 4113‑5 zakonika CSP nanaša na finančno neodvisnost zdravnika. Ni pa dokazano, da ta problematika nujno sovpada s problematiko možnosti dodeljevanja popustov v okviru posebnih pogodb, zlasti ob upoštevanju dejstva, da prvi odstavek, ki se nanaša na popuste, in drugi odstavek člena L 6211‑6 zakonika CSP obstajata hkrati, torej popusti po mnenju zakonodajalca ne ogrožajo nujno te finančne neodvisnosti. Poleg tega je treba navesti, da se zbornica na splošno ne sklicuje na problematiko finančne neodvisnosti upravljavcev laboratorijev, ko izraža pripombe glede višine popustov (glej točko 261 in naslednje spodaj).

259    V teh okoliščinah ni mogoče ugotoviti, da se morajo pogoji, v katerih člen L 4113‑5 zakonika CSP dovoljuje dajatve, uporabljati tudi pri ugotavljanju, v kakšnih okoliščinah člen L 6211‑6 zakonika CSP dovoljuje popuste.

260    Poleg tega Komisija upravičeno opozarja na nekatere nedoslednosti v trditvah zbornice v zvezi s tem. Čeprav morajo zneski, odtegnjeni iz naslova opravljene storitve, predstavljati točno protivrednost te storitve, zbornica po eni strani ne bi smela zagovarjati niti pavšalnega 10‑odstotnega odtegljaja (glej tudi točko 263 v nadaljevanju). Po drugi strani ta razlaga ne upošteva dejstva, da je konkuriranje s cenami dovoljeno v okviru medicine dela, pri kateri ni povračil iz socialne varnosti, kot je navedeno v točki 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa in česar zbornica ne zanika. Nazadnje, primer, naveden v točki 151 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se nanaša na popust, dodeljen v pogodbi med laboratorijem in javno bolnišnico, ki ga je zbornica dopustila, čeprav očitno ni šlo za plačilo za opravljene storitve.

261    Drugič, člen R 4235‑75 zakonika CSP, vključen v del, ki se nanaša na pravila poklicnega ravnanja za farmacevte specialiste za klinične preiskave, v prvem odstavku določa, da „[f]armacevt specialist za klinične preiskave ne sme znižati svojih honorarjev z namenom nelojalne konkurence ali v škodo kakovosti storitev, ki jih zagotavlja,“ in da je treba „[h]onorarje v primeru pogodbe o sodelovanju med laboratoriji v zvezi s prenosi določiti previdno in zmerno“.

262    Ta določba torej upošteva možnost določitve drugačne cene, kot je tista iz nomenklature, če ne povzroča nelojalne konkurence in ne vpliva na kakovost oskrbe, ter je, kar zadeva pogodbe o sodelovanju med laboratoriji, določena „previdno in zmerno“.

263    Kot Komisija navaja zlasti v točki 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je zbornica pred januarjem 2010 sprejela načelno stališče, s katerim je določila najnižje cene v okviru politike največ 10‑odstotnih popustov, ne da bi bilo v njem omenjeno iskanje dokazov o nelojalni konkurenci ali možnem vplivu na kakovost oskrbe. V zvezi s tem je v točki 141 obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim navedena odločitev, sprejeta na upravni seji zbornice CCG 14. septembra 2005, da „Svet potrjuje pripombe iz prejšnjih dopisov, in sicer, da je treba vse popuste določiti previdno in zmerno, popust, višji od 10 %, pa ni v čast našemu poklicu“ in „[n]e sme postati navada pri dodeljevanju popustov“.

264    Sklicevanje na 10‑odstotno zgornjo mejo je seveda mogoče najti v besedilih, ki urejajo poklic zdravnikov, saj je člen R 6141‑35 zakonika CSP, ki je bil razveljavljen 31. marca 2011, dovoljeval plačevanje dajatev bolnišnici v zameno za storitve, opravljene v korist splošnih zdravnikov. Vendar zbornica, ki jo je Splošno sodišče v okviru pisnih vprašanj in na obravnavi povprašalo prav o tem, ni znala navesti nobenega zakona ali predpisa, ki bi v času dejanskega stanja izrecno urejal farmacevte ali celo farmacevte specialiste za klinične preiskave in bi navajal tako 10‑odstotno zgornjo mejo.

265    V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati ugotovitve, da sklicevanje na največ 10‑odstotno znižanje ali popust za farmacevte specialiste za klinične preiskave izhaja iz široke uporabe zakonov in predpisov, ki veljajo za farmacevte specialiste za klinične preiskave.

266    Tretjič, v mnenju francoskega organa, pristojnega za konkurenco, št. 10‑A‑01 z dne 5. januarja 2010 v zvezi z osnutkom odloka o organizaciji biomedicine, v katerem se je izrekel o razlogih francoskega zakonodajalca za prepoved dodeljevanja popustov na podlagi odloka št. 2010‑49, je v točkah od 156 do 158 navedeno:

„156      [S predvideno določbo] so prepovedani vsakršni popusti glede na cenik iz nomenklature biomedicinskih postopkov, razen v posebnem primeru pogodb o sodelovanju.

157      S to določbo se deloma omejuje prosto določanje cen, ki velja zdaj. S členom L 6211‑6 [zakonika CSP] je namreč prepovedano dajanje popustov, vendar ,ob pridržku sporazumov ali pogodb, ki so lahko sklenjene s sistemi ali zdravstvenimi zavarovalnicami oziroma javnimi ali zasebnimi zdravstvenimi ustanovamiʻ.

158      Finančni odnosi med laboratoriji za biomedicinske analize in javnimi ali zasebnimi zdravstvenimi ustanovami tako niso vnaprej določeni z nomenklaturami in stopnjami povračil za socialne zavarovance, ki predstavljajo najvišjo ceno, ter v okviru te zgornje meje izhajajo iz skupne ureditve nereguliranih cen, ki jo zdaj določa člen L 410‑2, prvi odstavek, trgovinskega zakonika.“

267    Te pripombe francoskega organa, pristojnega za konkurenco, torej potrjujejo razlago, da so imeli laboratoriji v času dejanskega stanja pogajalski prostor za dodeljevanje popustov v okoliščinah iz člena L 6211‑6 zakonika CSP.

268    Četrtič, iz sprejetja odloka št. 2010‑49 in prepovedi vsakršnega nižanja cen glede na cene, določene z nomenklaturo biomedicinskih postopkov, ki iz njega izhaja, je mogoče razbrati, da taka splošna prepoved ni obstajala na podlagi člena L 6211‑6 zakonika CSP.

269    Nazadnje, dejstvo, da se nekatere listine iz spisa Komisije sklicujejo na dajatve v protivrednosti opravljenih storitev, ne dokazuje, da gre za eno od redkih razlag tega pojma v okviru člena L 6211‑6 zakonika CSP ali da je treba iz te določbe razbrati potrebno ujemanje med višino ponujenega znižanja in protivrednostjo opravljene storitve.

270    Zato je treba ugotoviti, da zbornica zagovarja pristransko razlago člena L 6211‑6 zakonika CSP, ki je veljal do leta 2010, saj je ta določba omogočala določeno konkurenco pri cenah v primerih, ki niso bili omejeni na delitve honorarjev ali dajatev obvezno v protivrednosti za opravljene storitve.

271    Nazadnje je treba vsekakor pojasniti, da, tudi če bi bilo treba ugotoviti, da je Komisija napačno razlagala primere iz člena L 6211‑6 zakonika CSP, to nujno še ne pomeni, da je vmešavanje zbornice glede višine odstotkov, ki jih laboratoriji v zvezi s tem določijo v posebnih pogodbah, zakonito. Druge trditve, s katerimi zbornica upravičuje tako vmešavanje, so proučene v okviru devetega tožbenega razloga, zlasti njegovega drugega dela, v točki 279 in naslednjih v nadaljevanju.

272    Iz navedenega izhaja, da je treba osmi tožbeni razlog zavrniti.

 Deveti tožbeni razlog, naveden podredno: v bistvu napačna presoja dejanskega stanja, ki je privedla do napačne uporabe prava

273    Ta tožbeni razlog podobno kot osmi tožbeni razlog (glej točko 239 spodaj) zadeva poglavje 5.1 izpodbijanega sklepa z naslovom „Poseganje v cene na trgu“, v okviru katerega je ravnanje zbornice za določitev najvišje ravni popustov na cene, ki jih je določila država, podrobno proučeno v točkah od 133 do 221 obrazložitve. Vendar se v bistvu nanaša na vprašanje, ali je Komisija pravno zadostno dokazala ta del kršitve.

274    V točkah od 662 do 666 obrazložitve izpodbijanega sklepa so izpeljane posledice ugotovitev iz poglavja 5. In sicer je v njih navedeno:

„[…]

(662)      V zvezi z odločitvami zbornice ONP za določitev [najnižjih] cen na trgu je bilo v poglavju 5.1 dokazano, da je bil namen prve od njih, ki sega v december 2003, opredeliti ‚nekatera pravila v zvezi s finančnimi pogoji, ki jih morajo vsebovati pogodbe o sodelovanju‘.

(663) Elementi iz spisa poleg tega dokazujejo, da je zbornica ONP poskušala med septembrom 2004 in septembrom 2007 vztrajno določati [najnižje] cene na trgu, z obrazložitvijo, da vsakršno odstopanje od tega minimuma ‚ni v čast poklicu in bi lahko razkrivalo nekolegialno ravnanje‘ […]

(664) Zbornica ONP je z namenom določitve [najnižjih] cen na trgu poslala dopise številnim laboratorijem, ki so, kot je to predpisano v zakonu, priglasili pogodbe o sodelovanju z drugimi laboratoriji ali bolnišnicami, to je pogodbe, ki so vsebovale povračila, ki so bila po mnenju ONP previsoka. Zbornica ONP se je v vseh dopisih jasno sklicevala na kodeks poklicne etike in torej posredno na svojo pristojnost za izrekanje disciplinskih sankcij. V več primerih je svoje dopise poslala celo v vednost decentraliziranim državnim službam.

(665) ONP v pripombah v zvezi z obvestilom o nasprotovanju pravilno opozarja, da v zvezi z dodeljevanjem popustov ni začela disciplinskih postopkov zaradi disciplinske kršitve člena R 4235‑75 zakonika CSP. Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso uvedba povračilnih ukrepov ni nujen pogoj za ugotovitev ravnanja, katerega namen je določiti cene na trgu. V členu 101(1) PDEU so kot omejevalni za konkurenco izrecno navedeni sklepi podjetniških združenj, s katerimi se ‚neposredno ali posredno določajo […] cene‘.

(666) Zato ni mogoče dvomiti o protikonkurenčnem cilju te vrste izraženih kršitev, to pa še toliko manj, ker je bil ta cilj uradno opredeljen 14. septembra 2005 z odločbo ONP, ki določa, da popust, višji od 10 %, ‚ni v čast našemu poklicu. Pri dodeljevanju popustov ne sme postati navada‘.“

275    Trditve zbornice v zvezi z ugotovitvami iz izpodbijanega sklepa se delijo na dva dela.

276    Zbornica v okviru prvega dela trdi, da je Komisija neupravičeno menila, da je sistematično in z namenom zaščite interesov majhnih laboratorijev poskušala določati najnižje cene na trgu storitev biomedicinskih analiz.

277    V okviru drugega dela zatrjuje, da Komisija ne more trditi, da njeno ravnanje v zvezi s popusti ne spada med njene zakonske naloge, temveč odraža protikonkurenčne cilje.

278    Najprej je treba proučiti drugi del.

–       Drugi del

279    Zbornica zatrjuje, da Komisija ne more trditi, da njeno ravnanje v zvezi s popusti ne spada med njene zakonske naloge, temveč odraža protikonkurenčne cilje. Po njenem mnenju je bil v vseh primerih, ki jih navaja Komisija, namen njenega ravnanja upoštevati pravila poklicnega ravnanja in zagotoviti spoštovanje načela poklicne neodvisnosti, da bi se ohranila kakovost postopkov farmacevta specialista za klinične preiskave v okviru naknadnega nadzora, ki izhaja iz njene zakonske dolžnosti skrbnosti. Nasprotovala naj ne bi načelu dodeljevanja popustov, vendar naj bi podala pripombe, kadar bi lahko ti popusti škodovali javnim sredstvom, kakovosti zdravljenja ali neodvisnosti zdravstvenega poklica. Pri tem opozarja na svoje zakonske naloge, ki so opredeljene v členu L 4231‑1 zakonika CSP (zagotavljati spoštovanje poklicnih nalog in poklicno neodvisnost, prispevati k spodbujanju javnega zdravja in kakovosti zdravstvene oskrbe) in členu R 4235‑75 zakonika CSP (zagotavljati, da farmacevt specialist za klinične preiskave ne znižuje svojih honorarjev z namenom nelojalne konkurence ali v škodo kakovosti svojih storitev). Sklicuje se tudi na poročilo Bichat in člen L 162‑13‑2 francoskega zakonika o socialni varnosti.

280    Zbornica poleg tega trdi, da so cene, določene v nomenklaturi, poravnalne cene, o katerih se pogodi država in pri katerih se upoštevajo dejanski stroški analize, plačilo za zdravljenje in zaščita javnih sredstev, in ne tržne cene. Po njenem mnenju je splošno sprejeto, da obstaja določena povezava med kakovostjo storitev, ki jih prejmejo bolniki, ter naravo in načinom plačila. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 5. decembra 2006 v združenih zadevah Cipolla in drugi (C‑94/04 in C‑202/04, ZOdl., str. I‑11421, točka 67). Ker jo je zakonodajalec pooblastil za nadzor nad spoštovanjem pravil poklicnega ravnanja, med njimi člena R 4235‑75 zakonika CSP, ki velja posebej za farmacevte specialiste za klinične preiskave, je bila po svojih besedah lahko le zaskrbljena zaradi nekaterih visokih popustov (večinoma višjih od 30 % in vse do 50 %), ki naj bi kazali na damping.

281    Komisija izpodbija trditve zbornice.

282    Ugotoviti je treba, da se trditev zbornice, da je s svojim ravnanjem zgolj izvajala zakon, ujema s trditvijo, ki jo je navedla v okviru osmega tožbenega razloga, vendar zbornica v okviru tega dela izrecno opozarja na svojo nalogo nadzora nad upoštevanjem členov L 4231‑1 in R 4235‑75 zakonika CSP.

283    Najprej je treba iz razloga, navedenega v točkah 249 in 250 zgoraj, zavrniti njeno trditev, ki se nanaša na poročilo Bichat.

284    Vsebina člena L 4231‑1 zakonika CSP je povzeta v točki 2 zgoraj. Iz njega izhaja, da naloge zbornice med drugim obsegajo obveznost zagotavljati spoštovanje poklicnih nalog, varovati poklicno čast in neodvisnost, nadzorovati usposobljenost farmacevtov ter prispevati k spodbujanju javnega zdravja in kakovosti zdravstvene oskrbe, zlasti varnosti poklicnih dejanj.

285    Vsebina člena R 4235‑75 zakonika CSP je bila povzeta že v okviru proučitve osmega tožbenega razloga. Spomniti je treba, da ta določba v prvem odstavku določa, da „[f]armacevt specialist za klinične preiskave ne sme znižati svojih honorarjev z namenom nelojalne konkurence ali v škodo kakovosti storitev, ki jih zagotavlja,“ in da je treba „[honorarje] v zvezi s prenosi v primeru pogodb o sodelovanju med laboratoriji določiti previdno in zmerno“.

286    Zbornica trdi, da v okviru ravnanja, ki se ji očita glede popustov, v bistvu samo izvaja zakon, tako da opozarja na pretiranost in neobičajnost nekaterih popustov, saj bi sistematično dodeljevanje visokih popustov vplivalo na kakovost oskrbe in neodvisnost zdravstvenega poklica ter povzročalo tveganje za zlorabo javnega denarja. Kot opozarja, mora paziti tudi na to, da se honorar farmacevta specialista za klinične preiskave ne zniža z namenom nelojalne konkurence. Njeno ravnanje naj torej ne bi spadalo na področje uporabe člena 101 PDEU.

287    V zvezi s tem ni mogoče zanikati, da ravnanje zbornice na področju cen, ki je opisano v izpodbijanem sklepu, spada v okvir njene naloge varovanja dolžnosti poklicnega ravnanja farmacevtov specialistov za klinične preiskave, kar Komisija sicer tudi priznava, ko v točki 174 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da nadzor nad spoštovanjem deontoloških pravil na področju cen farmacevtov spada v okvir zakonskih nalog zbornice.

288    Poleg tega se vmešavanje zbornice, navedeno v izpodbijanem sklepu, pogosto nanaša na dodeljevanje visokih popustov, ki lahko za biomedicinsko preiskavo znašajo tudi 30 % ali celo 50 % cene iz nomenklature. To vmešavanje zadeva pogodbe, ki so bile zbornici predložene v skladu z določbami člena L 6221‑5 zakonika CSP, v skladu s katerim so ji morale družbe SEL, ki upravljajo laboratorij, priglasiti „pogodbe in dopolnila, ki so jih sklenile te družbe in katerih namen je bil, da se jim zagotovi uporaba materiala in prostorov za opravljanje dejavnosti laboratorija“, te določbe pa so bile avgusta 2005 okrepljene s členom L 4221‑19 zakonika CSP, ki določa, da jih je treba priglasiti v enem mesecu po sklenitvi.

289    Vendar Komisija v točkah od 175 do 221 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno pojasni, zakaj po njenem mnenju ravnanje zbornice na tem področju temelji bolj na razlagi zakona za ekonomske cilje in ne na njegovi ozki razlagi.

290    Ugotoviti je treba, da nobena od trditev, ki jih navaja zbornica, ne izpodbija ugotovitev Komisije, da ravnanje, ki se ji očita, ni samo posledica izvajanja zakona. Zbornica je namreč večkrat presegla meje svojih zakonskih nalog in uveljavila svojo ekonomsko razlago zakona.

291    Prvič, kot Komisija upravičeno navaja, iz odlomkov dopisov ali zapisnikov, navedenih v točkah od 142 do 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni razvidno, da se je zbornica pri vmešavanju v pogodbe, ki so jih sklenili laboratoriji, sklicevala na kakovost oskrbe, neodvisnost zdravstvenega poklica ali tveganje zlorabe javnega denarja. Poleg tega zbornica ni predložila nobenega posebnega dokumenta v podporo svojim trditvam v zvezi s tem.

292    Glede povezave med dodeljevanjem popustov in kakovostjo oskrbe Komisija navaja, zbornica pa ji v tej točki ne nasprotuje, da ta ni nikoli dokazala, da so odobreni popusti vplivali na kakovost storitve, ki jo je opravil zadevni laboratorij. Poleg tega, kot je navedeno v točki 218 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zbornica poudarja, da je nadzor kakovosti v izključni pristojnosti francoskega ministrstva za zdravje.

293    Kar zadeva sodbo Cipolla in drugi, točka 280 zgoraj, Sodišče v točki 67 navedene sodbe dejansko navaja, da ni mogoče izključiti, da se lahko z naložitvijo najnižje tarife odvetnikom prepreči, da bi v posebnih razmerah zelo konkurenčnega italijanskega trga znižali cene ponujenih storitev, zaradi česar bi lahko prišlo do poslabšanja kakovosti. Poleg dejstva, da se ta sodba nanaša na problematiko svobode opravljanja storitev, gre v tej sodbi za storitve, ki se običajno opravljajo v razmerah asimetrije informacij med stranko-uporabnikom in ponudnikom, v nasprotju s scenariji, na katere se nanaša izpodbijani sklep in ki zadevajo odnose med strokovnjaki iz sektorja. Sodba zato ne more biti odločilna za utemeljitev trditve zbornice.

294    Zbornica se v zvezi z morebitnim oškodovanjem javnih sredstev sklicuje zlasti na člen L 162‑13‑2 francoskega zakonika o socialni varnosti, v skladu s katerim morajo direktorji laboratorijev laboratorijske analize in preiskave izvajati kar najbolj gospodarno in v skladu z natančnim upoštevanjem predpisov. Ugotoviti je treba, da v dopisih zbornice ni nikakršnega namigovanja na morebitno oškodovanje javnih sredstev. Poleg tega Komisija po eni strani upravičeno navaja, da lahko popusti, dodeljeni javnim bolnišnicam ali bolnišnicam, ki jih obvladujejo zdravstvene zavarovalnice, javnim sredstvom samo koristijo. Po drugi strani prav tako pravilno trdi, da bi šlo v primeru zlorab v okviru pogodb med laboratoriji in zasebnimi bolnišnicami, ker bi se jim lahko dodelili popusti, vračila pa bi prejele po ceni, določeni z nomenklaturo, za anomalijo v predpisih, ki bi jo bilo treba v primerih, ko bi zakon dovoljeval popuste, rešiti drugače kot z vmešavanjem zbornice. Sicer pa je treba navesti, da bi se morala zbornica, kot v bistvu opozarja Komisija (točka 197 obrazložitve izpodbijanega sklepa), če bi menila, da popusti sprožajo vprašanje goljufij, odzvati tudi v zvezi s popusti, nižjimi od 10 %.

295    Kar zadeva domnevno povezavo med dodeljevanjem previsokih popustov in poklicno neodvisnostjo farmacevta specialista za klinične preiskave, katere varuhinja je prav tako zbornica, so njeni argumenti zgolj navadne trditve, saj ne temeljijo na nobenih dokazih, ki bi pojasnjevali povezavo med tema dvema vidikoma, ki ni očitna.

296    Drugič, odlomki dopisov, ki jih Komisija navaja v izpodbijanem sklepu, se sistematično sklicujejo na dejstvo, da je treba znižanja določiti „previdno in zmerno“ in da znižanje za določen odstotek, ki je brez dvoma precej visok (ki pogosto znaša 30‑50 %), „ni v čast našemu poklicu“ oziroma „bi lahko razkrivalo nekolegialno ravnanje“.

297    Kot Komisija navaja v točki 179 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se sklicevanje na člen R 4235‑75 zakonika CSP, v skladu s katerim je treba honorarje določiti „previdno in zmerno“, nanaša samo na pogodbe med laboratoriji, zlasti „honorarje v zvezi s prenosi“, in ne na pogodbe med laboratorijem in drugim organom, v okviru katerih ga zbornica kljub temu pogosto navaja.

298    Poleg tega Komisija v točkah od 175 do 179 obrazložitve izpodbijanega sklepa trdi, da se pojem „previdno in zmerno“ nanaša na nevarnost previsokih honorarjev, če zakonodajo, ki velja za farmacevte specialiste za klinične preiskave, primerjamo s členi zakona, ki se nanašajo na druge zdravstvene poklice, tej ugotovitvi pa zbornica izrecno ne nasprotuje.

299    Tretjič, glede dejstva, da naj bi bila naloga zbornice tudi preprečevanje tveganja za nelojalno konkurenco, Komisija upravičeno navaja, da ni dovolj, da se zbornica nanj sklicuje samo teoretično. Tako tveganje namreč ne more izhajati izključno iz zneska popusta, zlasti v okoliščinah, ko je iz poročil, ki jih navaja zbornica, in sicer, prvič, poročila o načrtu reforme biomedicine, ki ga je francoskemu ministru za zdravje, mladino in življenje v skupnosti 23. septembra 2008 predložil M. Ballereau, in, drugič, poročila št. 2006045 iz aprila 2006, ki so ga predstavile Françoise Lalande, Isabelle Yeni in Christine Laconde, članice generalnega inšpektorata za socialne zadeve (IGAS), razvidno, da se v Franciji zaračunavajo višje cene kot v drugih državah članicah. Ta ugotovitev obvelja, čeprav zbornica upravičeno navaja, da so sklepi iz drugega poročila bolj niansirani in se z njimi priznava, da ni mogoče primerjati cene biomedicinskega postopka v Franciji, ki obsega več faz in je torej bolj zapleten, in cen, ki na splošno veljajo v drugih državah Unije. Ugotovitev Komisije, da imajo laboratoriji na voljo pogajalski prostor, znotraj katerega lahko dodeljujejo popuste, preden se jim lahko očita ustvarjanje izgube, temelji tudi, kot je navedeno v točki 186 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na odgovorih več farmacevtov na vprašalnike Komisije, v katerih so navedli, da izdatno pokrivajo svoje stroške.

300    Iz navedenega izhaja, da je treba drugi del devetega tožbenega razloga zavrniti.

–       Prvi del

301    Prvič, po navedbah zbornice naj bi bilo vmešavanje, ki ga je Komisija odkrila v zvezi s popusti, zgolj obrobno, saj naj bi Komisija v obdobju preiskave, ki je trajalo od decembra 2003 do konca leta 2008, torej več kot pet let, odkrila samo 18 dopisov, ki so se dejansko nanašali na 14 pogodb in tri zahteve za informacije. Od 4270 laboratorijev v Franciji naj bi to pomenilo 0,3 % zadevnih laboratorijev v petih letih.

302    Drugič, Komisija naj bi v točki 185 obrazložitve izpodbijanega sklepa nepravilno navedla, da je cilj zbornice v zvezi s popusti, da bi s sistematičnim napadanjem skupin zaščitila majhne laboratorije, saj je bilo 11 od 18 dopisov namenjenih malim strukturam in samo trije od njih naj bi bili poslani družbam SEL, ki so del regionalne mreže, eden naj bi bil namenjen specializiranemu laboratoriju in trije skupinam laboratorijev. Cilj zbornice v zvezi s popusti naj torej seveda ne bi bilo sistematično napadanje skupin laboratorijev, temveč varovanje javnega zdravja z zagotavljanjem upoštevanja načela poklicne neodvisnosti farmacevta specialista za klinične preiskave, da bi se ohranila kakovost biomedicinskih postopkov.

303    Tretjič, analiza njenega ravnanja z vidika zadevnih pogodb naj ne bi potrjevala ugotovitev Komisije. Komisija naj bi ji v točkah 161 in 162 obrazložitve izpodbijanega sklepa očitala sporazume med dvema laboratorijema, ki so se nanašali na delitev honorarjev in za katere naj bi zbornica CCG izdala ugodno mnenje. Dalje, v točkah 159, 163 in 164 obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi ji očitala tri sporazume med laboratoriji in zasebnimi zdravstvenimi ustanovami, ki naj bi bili pogodbe o prednostnem izvajanju ali zdravniške pogodbe, v okviru katerih so dovoljene dajatve, vendar naj cene ne bi bile proste, saj so predmet nomenklature biomedicinskih postopkov. Zbornica CCG, ki zanika dajatve v višini 15–48 % cene, določene z nomenklaturo, naj bi delovala v okviru svojih zakonskih nalog, da bi zagotovila upoštevanje deontoloških pravil, saj je obstajalo tveganje oškodovanja javnih sredstev. Drugi sporazumi, na katere je opozorila Komisija in so zadevali sporazume z javnimi zdravstvenimi ustanovami (točke od 147 do 151 in 153 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in z zdravstvenimi zavarovalnicami (točke 144, 145 in 152 obrazložitve izpodbijanega sklepa), naj bi vsebovali popuste, ki niso koristili pacientom in niso zagotavljali optimalne kakovosti oskrbe, temveč bi lahko dokazovali nelojalno konkurenco. Zbornica CCG naj bi v okviru svojega naknadnega nadzora v zvezi z njimi navedla pripombe, pri čemer je opozorila na načela iz člena R 4235‑75 zakonika CSP, vendar naj ne bi poslala „svarilnih“ dopisov in naj ne bi nikoli uporabila svojih disciplinskih pooblastil.

304    Komisija izpodbija trditve zbornice, pri čemer v bistvu opozarja, da gre pri kršitvi zbornice v zvezi s popusti za kršitev zaradi cilja.

305    V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da pojmi „sporazum“, „sklepi podjetniških združenj“ in „usklajeno ravnanje“ v členu 101(1) PDEU s subjektivnega vidika zajemajo oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (glej sodbo Sodišča z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 23 in navedena sodna praksa).

306    Poleg tega se je treba pri presoji njihove protikonkurenčnosti navezati zlasti na cilje, ki jih skušajo doseči, in na gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščeni (glej v tem smislu sodbo T‑Mobile Netherlands in drugi, točka 305 zgoraj, točka 27 in navedena sodna praksa).

307    Dalje, sodna praksa podrobno določa, da se razlika med „kršitvami zaradi cilja“ in „kršitvami zaradi posledice“ nanaša na dejstvo, da je mogoče nekatere oblike dogovarjanja med podjetji že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (sodbi T-Mobile Netherlands in drugi, točka 305 zgoraj, točka 29, in Allianz Hungária Biztosító in drugi, točka 61 zgoraj, točka 35).

308    Tako je sprejeto, da je mogoče šteti, da imajo nekatera tajna ravnanja, kot so tista, katerih posledica je določitev horizontalnih cen kartelov, tako negativne posledice zlasti na ceno, količino ter kakovost proizvodov in storitev, da za namene uporabe člena 101(1) PDEU ni treba dokazovati njihovih konkretnih posledic za trg (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 30. januarja 1985 v zadevi Clair, 123/83, Recueil, str. 391, točka 22).

309    Če se z analizo vrste dogovarjanja med podjetji ne ugotovi zadostna stopnja škodljivosti za konkurenco, pa je treba proučiti posledice takega dogovarjanja in za njegovo prepoved zahtevati predložitev dokazov, ki dokazujejo, da je bila konkurenca dejansko znatno preprečena, omejena ali izkrivljena (sodba Allianz Hungária Biztosító in drugi, točka 61 zgoraj, točka 34 in navedena sodna praksa).

310    Za proučitev, ali je sporazum med podjetji ali sklep podjetniškega združenja tako škodljiv, da se šteje za omejitev konkurence „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen. Pri presoji navedenega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov (glej v tem smislu sodbo Allianz Hungária Biztosító in drugi, točka 61 zgoraj, točka 36 in navedena sodna praksa).

311    V obravnavani zadevi je treba najprej opozoriti, da je iz osmega tožbenega razloga razvidno, da Komisija ni storila napake s tem, da je navedla, da je ravnanje zbornice v zvezi s popusti temeljilo na široki razlagi upoštevnega pravnega okvira, tako da ga je lahko Komisija zakonito presojala z vidika člena 101(1) PDEU.

312    Dalje, zlasti iz poglavja 5.1 izpodbijanega sklepa in odlomka poglavja 7, navedenega v točki 274 zgoraj, je razvidno, da Komisija ugotovitev o obstoju kršitve zaradi cilja v obliki horizontalnega sporazuma o cenah utemeljuje z dokumentarnimi dokazi, čeprav v točki 754 obrazložitve, ki se nanaša na resnost kršitve, priznava, da ne gre za tipičen primer.

313    Ta kršitev se je po mnenju Komisije tako začela s sklepom, sprejetim na upravnem sestanku zbornice CCG 11. decembra 2003, ki je med drugim naveden v točkah 139 in 662 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se „opredelijo nekatera pravila v zvezi s finančnimi pogoji, ki jih morajo vsebovati pogodbe o sodelovanju, sklenjene med laboratoriji“. Komisija v zvezi s tem upravičeno meni, da sprejemanje sklepov na tem področju ne spada med naloge javne službe, ki jih je Francija prenesla na zbornico.

314    Komisija navaja tudi zapisnik upravnega sestanka zbornice CCG z dne 15. aprila 2004, iz katerega je razvidno, da se je ta odločila, da bo, „preden odloči o teh različnih pogodbah in sporazumih“, pri nekaterih specializiranih organih poizvedela o povprečni skupni donosnosti laboratorijev za biomedicino.

315    Še en zelo pomemben dokument je zapisnik upravnega sestanka zbornice CCG z dne 14. septembra 2005, ki je naveden v točkah 141 in 666 obrazložitve ter je bil omenjen že v okviru osmega tožbenega razloga (glej točko 263 zgoraj). Po mnenju Komisije je zbornica takrat uradno opredelila svojo politiko. Kot je navedeno v izpodbijanem sklepu, je v tem zapisniku glede pogodbe, sklenjene med laboratorijem in univerzitetno bolnišnico, navedeno, da „Svet potrjuje pripombe iz predhodnih dopisov, in sicer, da je treba vse popuste določiti previdno in zmerno, popust, višji od 10 %, pa ni v čast našemu poklicu“ in da „to ne sme postati navada pri dodeljevanju popustov“.

316    Ugotoviti je treba, da razen splošne trditve zbornice, da je njeno ravnanje posledica izvajanja zakona, ta ne navaja drugih trditev v zvezi z zadevnimi zapisniki in dejstvom, da naj bi bila iz njih razvidna njena odločitev o vmešavanju v pogoje pogodb o sodelovanju ali popuste, dodeljene strankam laboratorijev. Kljub temu gre za pomembne listine v verigi dokazov, ki jih navaja Komisija, zlasti ker je mogoče iz njih razbrati odločitev organov zbornice, da nasprotujejo določeni višini popustov.

317    Poleg tega se Komisija v podporo svoji ugotovitvi o obstoju prakse določanja najnižjih cen (ali najvišjih dovoljenih popustov) opira na sklop dopisov iz obdobja 2004–2008. Komisija je na zahtevo Splošnega sodišča predložila kopije več teh dopisov, naslovljenih na laboratorije, in zapisnikov internih sestankov zbornice, v okviru katerih je vsakič poudarjeno, da popust, na splošno imenovan „znižanje“, večji od 10 %, ni v čast poklicu in bi lahko razkrival nekolegialno ravnanje.

318    Poleg tega Komisija v točki 146 obrazložitve navaja korespondenco zbornice z družbo SEL Eimer, v kateri je zbornica izrazila zaskrbljenost zaradi višine priznanih popustov in v zvezi s katero je francoski generalni direktorat za konkurenco, varstvo potrošnikov in boj proti goljufijam (DGCCRF), na katerega se je zbornica obrnila, leta 2009 navedel, da je mogoče sklepati, da je bil cilj ali potencialni učinek pošiljanja zadevnih dopisov „omejiti gospodarsko svobodo podjetij, saj so bila spodbujena k sprejetju cenovne politike, ne da bi upoštevala svoje dejanske stroške“.

319    Ugotovitev Komisije potrjujejo tudi drugi dopisi, navedeni v izpodbijanem sklepu, saj gre za primere, kot so navedeni v točkah 150 in 160 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v okviru katerih se zbornica ni odzvala na popuste, nižje od 10 %.

320    Zbornica pav tako ne navaja argumentov glede dopisov, izmenjanih med njo in laboratoriji in obravnavanih v točkah od 155 do 158 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so se nanašali na njeno vmešavanje v pogodbe o biomedicinskih analizah, opravljenih v okviru medicine dela. Kot Komisija opozarja v točki 155 obrazložitve izpodbijanega sklepa, zbornica pa ji v tej točki ne nasprotuje, takih analiz zdravstvene zavarovalnice ne povrnejo, tako da se njihova cena prosto določa, pogajanja o njej pa izhajajo iz skupne ureditve prostih cen, ki jo je določila zbornica CDC.

321    Splošno sodišče meni, da dokazi, navedeni v točkah od 313 do 320 zgoraj, potrjujejo, da je šlo za sklep podjetniškega združenja, ki se šteje za horizontalni sporazum o posrednem določanju cen z določanjem najvišjih dovoljenih popustov za udeležence na trgu, med drugim 10‑odstotni popust na ceno pogodbenega povračila v okoliščinah, v katerih je do leta 2010 zakon laboratorijem dovoljeval nižanje cen.

322    Zato je Komisija ob upoštevanju gospodarskega in pravnega okvira, opisanega v izpodbijanem sklepu, in sicer zlasti na reguliranem in zaščitenem trgu storitev biomedicinskih analiz, ki pušča le malo možnosti za konkuriranje s cenami z dajanjem popustov za analize, opravljene v okviru medicine dela, med laboratoriji in z bolnišnicami ali nosilci socialne varnosti, upravičeno ugotovila, da so se odločitve in ravnanja, ki se očitajo zbornici in so dokumentirani v izpodbijanem sklepu, nanašali na določanje tržnih cen, ki je imelo nedvomno protikonkurenčni cilj. Komisija jih je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 308 zgoraj, zato lahko opredelila kot kršitve člena 101(1) PDEU, ne da bi dokazala njihove dejanske učinke na trg.

323    Pojasniti je treba še, da je Komisija v točkah od 703 do 706 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da se izjeme iz člena 101(3) PDEU ne uporabljajo, saj zbornica od upravnega postopka dalje ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se navedene izjeme uporabljajo. Poleg tega Komisija podredno navaja, da tako imenovane „nedopustne“ omejitve ne ustvarjajo objektivnih ekonomskih koristi in ne koristijo potrošnikom ter da v obravnavani zadevi v vsakem primeru nič ne kaže na to, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 101(3) PDEU. Presoja Komisije v izpodbijanem sklepu glede te določbe se v okviru te tožbe ne izpodbija.

324    Ob upoštevanju teh ugotovitev trditev zbornice o domnevno nezadostnem številu dopisov, navedenih v izpodbijanem sklepu, ni odločilna za izpodbijanje ugotovitve, da je bilo njeno ravnanje še posebno škodljivo za preostalo konkurenco, ki je bila dovoljena s sicer omejujočo zakonodajo.

325    Res je, da je bilo v petletnem obdobju zabeleženih samo 18 dopisov. Vendar Komisija v točki 221 obrazložitve izpodbijanega sklepa upravičeno navaja, da je to majhno število dopisov mogoče pojasniti tudi z dejstvom, da je zbornica uveljavila disciplino.

326    Prav tako v okviru tega ni odločilno vprašanje, ali so bili zadevni dopisi, kot trdi zbornica, namenjeni tudi ali predvsem (in sicer po njenem mnenju 11 dopisov od 18) majhnim laboratorijem. Čeprav odgovor Komisije na to trditev, v skladu s katerim to samo dokazuje neusklajenost njene politike, v resnici ne prepriča, je treba navesti, da konkretni ukrepi zbornice proti laboratorijem, s katerimi je poskušala uvesti politiko omejevanja cenovne konkurence, niso nič manj nezakoniti, če se nanašajo na majhne ali velike laboratorije.

327    Sicer pa v zvezi s trditvijo zbornice, da je bil njen cilj v zvezi s popusti varovati javno zdravje z zagotavljanjem upoštevanja načela poklicne neodvisnosti farmacevta specialista za klinične preiskave, ne pa ščititi majhne laboratorije, iz proučitve osmega tožbenega razloga in drugega dela devetega tožbenega razloga zgoraj izhaja, da ravnanje zbornice v zvezi s popusti temelji na široki razlagi zakonskega okvira. Ker pa zbornica na tem področju nima regulativne pristojnosti, bi morala strogo ravnati v skladu z zakonom. Kakor koli že, dejstvo, da je lahko zbornica izpolnjevala legitimen cilj, še ne pomeni, da njenega ravnanja glede popustov ni mogoče šteti za oviranje konkurence (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 20. novembra 2008 v zadevi Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, ZOdl., str. I‑8637, točke od 19 do 21), če se to dokaže, česar v obravnavani zadevi ni mogoče zanikati.

328    Poleg tega dejstvo, da je zbornica nazadnje izdala ugodno mnenje v nekaterih primerih delitve honorarjev, ne vzbuja dvomov o nezakonitosti njenega prvotnega vmešavanja, s katerim je konkretno izražena odločitev o omejevanju konkurence.

329    Tudi glede vprašanja, ali Komisija uporablja premočan izraz, ko govori o pošiljanju „svarilnih pisem“, je iz primerov, navedenih v izpodbijanem sklepu, razvidno, da je zbornica najmanj v dveh primerih, ko je od zadevnega laboratorija dobila pojasnila o nekaterih odobrenih popustih, svoje stališče ponovila (glej primera, navedena v točkah 150 in 159 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega pošiljanje ali nepošiljanje svarilnih pisem ali celo izrecna zahteva za spremembo pogodb nista odločilna za presojo, ali gre za kršitev člena 101 PDEU zaradi cilja.

330    Enako velja za vprašanje, v kolikšni meri je zbornica zagrozila z disciplinskimi ukrepi, da bi se odzvala na to, kar je štela za odklone. Kljub temu je treba pojasniti, da glede na zgoraj proučene dokaze ni mogoče zanikati, da se je zbornica implicitno sklicevala na uporabo navedenih ukrepov, ko je opozorila na obstoj potencialno nekolegialnega ravnanja.

331    Nazadnje, kar zadeva dejstvo, da so se nekatera vmešavanja zbornice nanašala na sporazume, ki bi lahko vključevali nelojalno konkurenco, je bil ta argument proučen že v okviru drugega dela tega tožbenega razloga. V zvezi s tem je bilo opozorjeno, da je zbornica ta argument uporabila zgolj teoretično, saj v zadevnih dopisih ni bilo nobenih konkretnih dokazov o nelojalni konkurenci.

332    Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del devetega tožbenega razloga zavrniti, posledično pa je treba zavrniti tudi deveti tožbeni razlog v celoti.

 Izpodbijanje enotnosti in trajnosti kršitve

333    Po mnenju Komisije se zdi, da zbornica prvič izpodbija enotnost in trajnost kršitve v repliki, s čimer navaja nov tožbeni razlog, ki ni dopusten. Poleg tega po njenem mnenju zbornica ni navedla argumentov v podporo temu domnevnemu tožbenemu razlogu, zaradi česar prav tako ni dopusten.

334    V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz povezanih določb člena 44(1)(c) in člena 48(2) Poslovnika izhaja, da mora tožba vsebovati kratek povzetek tožbenih razlogov in da navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Vendar pa je treba tožbeni razlog, ki pomeni neposredno ali implicitno razširitev razloga, predhodno navedenega v tožbi, in je z njim v tesni zvezi, razglasiti za dopusten (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. junija 2008 v zadevi Alferink in drugi proti Komisiji, T‑94/98, ZOdl., str. II‑1125, točka 38 in navedena sodna praksa).

335    Zbornica v obravnavani zadevi v repliki izpodbija obstoj tako imenovanega celovitega načrta, ki „naj bi pomenil enotno in trajno kršitev“. Šlo naj bi za umeten konstrukt, ki ne vzdrži analize dejanskega stanja.

336    Proučiti je treba, ali gre, če je mogoče iz teh trditev razbrati izpodbijanje enotnosti in trajnosti kršitve, za nov tožbeni razlog.

337    V zvezi s tem se dva odlomka tožbe posredno sklicujeta na celovit načrt, ki je ključni element v analizi Komisije glede obstoja enotne in trajne kršitve.

338    Po eni strani zbornica s sedmim tožbenim razlogom, navedenim v tožbi, trdi, da je Komisija prekoračila pooblastilo za pregled, saj je že med pregledom zasegla nekatere dokumente v zvezi s cenami, s čimer naj bi kršila njeno pravico do obrambe. V repliki dodaja, da je Komisija poskušala problematiko razvoja skupin laboratorijev in problematiko popustov umetno in naknadno povezati v celovit načrt, da bi upravičila uporabo dokazov, zbranih med pregledom.

339    Po drugi strani zbornica v okviru prvega dela devetega tožbenega razloga, navedenega v tožbi, izpodbija ugotovitev Komisije, da se je njen glavni cilj v zvezi s popusti nanašal na skupine, in sicer glede na to, da so navedeni dopisi zadevali veliko število majhnih laboratorijev.

340    Deveti tožbeni razlog, naveden v tožbi, se nanaša na vprašanje, ali je Komisija pravno zadostno dokazala kršitev člena 101 PDEU, kar zadeva politiko popustov zbornice. Zbornica se v okviru prvega dela zgolj zato, da bi zatrdila, da je Komisija neupravičeno menila, da je sistematično in z namenom zaščite majhnih laboratorijev poskušala določati najnižje cene na trgu storitev biomedicinskih analiz, sklicuje na veliko število majhnih laboratorijev, na katere so se nanašali dopisi v zvezi s popusti.

341    Ugotoviti je treba, da zbornica v tožbi niti v okviru trditev v podporo sedmemu tožbenemu razlogu niti v okviru prvega dela devetega tožbenega razloga ni niti posredno izpodbijala enotnosti in trajnosti kršitve.

342    V teh okoliščinah tožbenega razloga, s katerim se izpodbijata enotnost in trajnost kršitve in ki je bil prvič naveden v repliki, ni mogoče šteti za dopolnitev predhodno navedenega tožbenega razloga. Ker je bil naveden prepozno, ga je torej treba razglasiti za nedopustnega.

 Ugotovitev o upoštevnosti sodne prakse Wouters in tožbenih razlogov v podporo predlogu za razglasitev ničnosti

343    V tej fazi proučitve je treba odločiti tudi o upoštevnosti sodne prakse Wouters v obravnavani zadevi.

344    Iz proučitve drugega in tretjega razloga zgoraj je razvidno, da ravnanje zbornice v zvezi z obveznostmi sporočanja družb SEL po eni strani zadeva njeno neupravičeno vztrajanje pri tem, da je začetek veljavnosti sprememb družb SEL med njihovim delovanjem podrejen odložnemu pogoju in ustrezni spremembi dokumentov nekaterih družb, ter po drugi zahteve za pošiljanje informacij, ki se ne zahtevajo z zakonom, z zagroženimi sankcijami, zlasti družbam SEL iz skupine Labco, ki so jih vodstveni organi zbornice prepoznali kot grožnjo.

345    Tako ravnanje vsekakor presega posvetovalno vlogo zbornice v okviru postopkov odobritve prefekta in ga ne upravičuje dejstvo, da zbornica upošteva prefekturne odloke za vodenje registra, saj njegovo vodenje temelji na posebnih določbah. Zbornica torej ne more trditi, da je v zvezi s tem delovala samo kot podaljšana roka prefekta. Sicer pa zbornica, kot Komisija upravičeno navaja, nima regulativne pristojnosti.

346    Poleg tega je iz proučitve tretjega tožbenega razloga razvidno, da ozke razlage pravil, ki jih je zbornica uporabila pri svojih zahtevah za informacije v zvezi s prenosi delnic v družbah SEL, ni mogoče upravičiti z njeno nalogo naknadnega preverjanja zakonskih določb. Da bi izključili uporabo člena 101(1) PDEU, torej v zvezi z zadevnim ravnanjem ni mogoče navesti argumenta, da so njegovi morebitni omejevalni učinki na konkurenco nujni za dobro opravljanje poklica, kot ga ureja zakon, kot je obveljalo za nekatera pravila odvetniške zbornice v točkah 109 in 110 sodbe Wouters, točka 21 zgoraj.

347    Enako velja tudi za ravnanje zbornice v zvezi z razvojem skupin laboratorijev, na katero se nanašata četrti in peti tožbeni razlog, ali v zvezi s popusti. Zbornica mora seveda zagotavljati izpolnjevanje dolžnosti poklicnega ravnanja v okviru svojih zakonskih nalog, med katerimi sta zaščita neodvisnosti farmacevta specialista za klinične preiskave in promocija javnega zdravja. Vendar mora njeno ravnanje spadati v zakonski okvir, ki so ga določili zakonodajalec in upravni organi, saj zbornica nima regulativne pristojnosti. Kadar torej deluje na podlagi razlage, ki je v nasprotju z jezikovnim pomenom besedil, in v okviru določene strategije celo upošteva najbolj omejevalno razlago, njena ravnanja ne morejo biti zunaj področja uporabe člena 101(1) PDEU, ker naj bi bila neločljivo povezana z doseganjem legitimnega cilja. Komisija v zvezi s tem upravičeno navaja, da organ, ki zastopa posameznike, ne more razširiti obsega zakonske zaščite, da bi zaščitil interes skupine, če je zakonodajalec začrtal meje ponujene zaščite in dopustil določeno konkurenco.

348    Na podlagi načel, ki izhajajo iz sodbe Wouters, točka 21 zgoraj, torej ni mogoče ugotoviti, da omejevalna ravnanja zbornice, na katera se nanaša izpodbijani sklep, na splošno ne spadajo v okvir prepovedi iz člena 101(1) PDEU.

349    To pomeni, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

350    Posledično je treba zavrniti tudi predloge za razglasitev ničnosti.

2.     Podredni predlog: znižanje zneska globe

351    Opozoriti je treba, da je nadzor zakonitosti odločb Komisije dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je sodišču Unije priznana v členu 31 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v skladu s členom 261 PDEU. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in presojo Komisije nadomesti z lastno ter tako odpravi, zniža ali zviša znesek naložene globe ali periodične denarne kazni.

352    Zato mora Splošno sodišče ob sprejetju odločitve v okviru svoje neomejene sodne pristojnosti presoditi, ali je bila tožečima strankama naložena globa, katere višina pravilno odraža težo in trajanje zadevne kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2012 v zadevi Shell Petroleum in drugi proti Komisiji, T‑343/06, točka 117 in navedena sodna praksa).

353    Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni isto kot nadzor po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodišči Unije kontradiktoren (sodba Chalkor proti Komisiji, točka 57 zgoraj, točka 64).

354    Komisija je v obravnavani zadevi, kot je pojasnjeno v točki 11 zgoraj, uporabila točko 37 Smernic o načinu določanja glob. Ta določa:

„V teh smernicah je predstavljena splošna metodologija za določanje glob, vendar lahko Komisija zaradi posebnosti posamezne zadeve ali potrebe po zagotavljanju odvračilnega učinka v posamezni zadevi utemeljeno odstopi od te metodologije ali omejitev, določenih v točki 21.“

355    To pomeni, da je Komisija znesek globe v točki 769 obrazložitve izpodbijanega sklepa določila na 5 milijonov EUR teoretično, čeprav v njej navaja dejavnike, ki jih je upoštevala za določitev globe. Določitev zneska globe je obravnavana v točkah od 746 do 772 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz njih je razvidno, da ga je Komisija določila ob upoštevanju zelo resne narave kršitve, dejstva, da zadeva pomemben trg, okoliščine, da je obravnavana zadeva prvi primer, v katerem bi se lahko uporabil člen 23(4) Uredbe št. 1/2003, in dejstva, da je mogoče, da člani zbornice niso bili v celoti seznanjeni z obsegom upoštevnih določb. Upoštevala je tudi, da zadevno ravnanje ni bilo tajno. Kar zadeva trajanje enotne in trajne kršitve, je Komisija ugotovila skupno trajanje šestih let, od tega sta obe pojavni obliki kršitve ugotovljeni v obdobju dveh let in 11 mesecev. Nazadnje, Komisija je zavrnila olajševalne okoliščine, ki jih je navedla zbornica.

356    Splošno sodišče najprej navaja, da zbornica ne izpodbija teoretične določitve zneska globe. Čeprav je v zvezi s tem zaželeno, da Komisija izpodbijani sklep obrazloži s številskimi podatki, na podlagi katerih je mogoče pretehtati upoštevanje različnih parametrov, ki so upoštevni za določitev zneska globe, pa njegova obrazložitev ni pomanjkljiva, saj je Komisija pojasnila elemente presoje, na podlagi katerih je lahko določila težo in trajanje kršitve (glej sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točki 463 in 464 ter navedena sodna praksa).

357    Vendar zbornica, ki sicer ne nasprotuje uporabi točke 37 Smernic za svoj primer, prosi za znižanje zneska globe iz več razlogov.

358    Prvič, zbornica meni, da v obravnavani zadevi v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne bi bilo treba naložiti globe. Če bi bilo globo že treba naložiti, bi morala biti kvečjemu simbolična, saj naj bi bil to dovolj odvračilen in sorazmeren ukrep za zbornico, ki opravlja naloge javne službe in ne išče dobička. Opozarja tudi, da je bil odvračilni učinek morebitne globe izničen s sprejetjem odloka št. 2010‑49 v zvezi s popusti. Nazadnje, Komisija bi jo morala obravnavati enako, kot je v odločbi z dne 24. junija 2004 (zadeva COMP/A.38549 – Belgijska zbornica arhitektov) obravnavala belgijsko zbornico arhitektov, ki ji je bila za horizontalni sporazum o določanju cen naložena globa v višini samo 100.000 EUR.

359    Čeprav je s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, v skladu s katerim je naložitev globe možnost, ki jo ima Komisija, nikakor pa ni logična in samodejna posledica ugotovitve kršitve, odločitev o naložitvi ali nenaložitvi globe ob ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU prepuščena njej, pa simbolična globa ali celo nenaložitev globe v tej zadevi ne bi bila mogoča.

360    V zvezi z globo v višini 100.000 EUR, ki je bila belgijski zbornici arhitektov naložena, ker je svoje člane prisilila k uporabi najnižje cene, je treba opozoriti, da praksa odločanja Komisije ne pomeni pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence in da so odločbe glede preostalih zadev le namig glede morebitnega obstoja diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah – kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja – enake (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, T‑73/04, ZOdl., str. II‑2661, točka 92 in navedena sodna praksa).

361    Poleg tega je Komisija v navedeni odločbi osnovni znesek globe najprej določila na 4.500.000 EUR, vendar ga je nato znižala na 100.000 EUR ob upoštevanju dejstva, da je bila navedena globa naložena leta 2004, ko je Komisija šele začela razmišljati o konkurenci v sektorju svobodnih poklicev. V obdobju kršitev, ki jih je storila zbornica, pa je Komisija že objavila poročilo o konkurenci v sektorju svobodnih poklicev, ki je v zvezi s tem vsebovalo priporočila državam članicam. Druga okoliščina, po kateri se obe zadevi razlikujeta, je dejstvo, da je belgijska zbornica arhitektov v nasprotju z zbornico v tej zadevi takoj, ko je Komisija začela postopek, spremenila svoje ravnanje.

362    V zvezi z dejstvom, da je bila odvračilnost globe, naložene v tej zadevi, izničena z zakonodajno spremembo, do katere je prišlo leta 2010, in sicer s sprejetjem odloka št. 2010‑49, s katerim so se brez izjeme prepovedali popusti (glej točko 242 zgoraj), je treba navesti, da se odvračilnost globe nanaša zlasti na prihodnje kršitve prava o konkurenci, ki ne zadevajo nujno enake vrste kršitev, kot so ravnanja, ki jih zadeva izpodbijani sklep. Poleg tega je ravnanje zbornice v zvezi s popusti samo en vidik enotne in trajne kršitve, ki je kaznovana v izpodbijanem sklepu. Ta trditev torej ni upoštevna.

363    Prav tako dejstvo, da zbornica ne išče dobička in opravlja naloge javne službe, ne izključuje, da bi lahko pri njihovem konkretnem izvajanju dajala prednost nekaterim zasebnim interesom, tako da ta trditev prav tako ne more upravičiti nenaložitve globe ali naložitve simbolične globe. Dejstvo, da je po mnenju zbornice nepredstavljivo, da poklicna zbornica, ustanovljena z zakonom, ne bi spoštovala odredbe, ki jo izda evropska institucija, je poleg tega popolnoma hipotetična trditev, ki v zvezi s tem prav tako ne more biti odločilna.

364    Drugič, zbornica v repliki navaja, da je iz odgovora na tožbo razvidno, da Komisija neupravičeno ni upoštevala dveh dejavnikov, na podlagi katerih bi bilo mogoče znižati globo, in sicer, prvič, njenega sodelovanja na lastno pobudo v zvezi s cenami v okviru odgovora na zahtevo za informacije na podlagi člena 18(2) Uredbe št. 1/2003 in, drugič, prekoračitve pooblastila za pregled, zaradi česar je bila kršena njena pravica do obrambe. Splošno sodišče bi moralo zlasti upoštevati zadnjenavedeno postopkovno nepravilnost, tudi če meni, da ne bi smela povzročiti razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.

365    Ne da bi bilo treba odločiti o trditvi Komisije, da te trditve niso dopustne, ker so prepozne glede na člen 48(2), prvi pododstavek, Poslovnika, jih je treba zavrniti. Iz zgornje proučitve tožbenih razlogov v podporo predlogu za razglasitev ničnosti je namreč razvidno, da Komisija ni prekoračila pooblastila za pregled in ni kršila pravice zbornice do obrambe. Kar zadeva trditev o sodelovanju na lastno pobudo zbornice v njenem odgovoru z dne 10. februarja 2009 na zahtevo Komisije za informacije z dne 3. februarja 2009, ta upravičeno trdi, da cenovni vidik kršitve ne izhaja iz priznanja ali razkritja, ki bi ga zbornica podala, saj je več informacij o ravnanju v zvezi s popusti zahtevala na podlagi informacij, ki jih je že imela, zlasti zapisnikov sestankov organov zbornice.

366    Tretjič, zbornica se sklicuje na nekatere posebne okoliščine zadeve, ki naj bi upravičevale znižanje globe.

367    Po njenem mnenju bi se ji morale priznati olajševalne okoliščine glede na to, da je imelo njeno ravnanje v zvezi s popusti zgolj obrobne učinke, da ni nameravala dajati prednosti majhnim laboratorijem, da je bil namen njenega ravnanja v zvezi z razvojem laboratorijev zaščititi neodvisnost farmacevtov in je bilo v skladu z zakonom, da so bila zadevna ravnanja javna in da je bilo članstvo v njej obvezno.

368    Prvič, glede javne narave zadevnih ravnanj je treba ugotoviti, da Komisija pojasni njeno upoštevanje v točki 756 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pri čemer navaja, da torej ne gre za ravnanje, ki bi ga bilo treba šteti kot posebno resno.

369    Tudi kar zadeva obvezno članstvo, Komisija v točki 757 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da ga je upoštevala v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima pri določanju zneska globe, ker bi se lahko podjetjem naložila odgovornost za posledice ravnanj zbornice ne glede na stopnjo njihove dejanske vpletenosti. Jasno je namreč, da je bila lahko ta stopnja vpletenosti različna in da so bile lahko, kot je bilo navedeno v točki 754 obrazložitve izpodbijanega sklepa, nekatere odločitve članom zbornice naložene proti njihovi volji.

370    Vendar je treba te dejavnike pretehtati glede na druge značilnosti kršitve. Tako je ravnanje v zvezi s popusti oblika horizontalnega sporazuma o cenah, ki spada med najresnejše omejitve konkurence. Pri odločitvah za oviranje razvoja skupin laboratorijev gre za oviranje proizvodnje, tehničnega razvoja in naložb na trgu, ki bi logično lahko zakasnilo delovanje mednarodnih skupin na francoskem trgu in razdelilo notranji trg, kot je Komisija opozorila v točki 755 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi glede na trajanje kršitve (glej točko 355 zgoraj) in velikost zadevnega trga, ki je bila v letu 2008 ocenjena na 4,4 milijarde EUR (točka 759 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ter dejstvo, da je imelo ravnanje zbornice precejšen vpliv, saj imajo farmacevti specialisti za klinične preiskave, vpisani v register, skupaj 95‑odstotni tržni delež pri opravljanju storitev biomedicinskih analiz, je Komisija lahko ugotovila, da navedene okoliščine ne spreminjajo resnosti kršitve.

371    Drugič, v zvezi z dejstvom, da naj bi kršitev le malo vplivala na popuste in da med drugim namen ravnanja v zvezi s popusti ni bil zaščititi majhne laboratorije, je treba opozoriti, da učinek protikonkurenčnega ravnanja pri presoji primerne višine globe ni odločilno merilo in da imajo lahko drugi elementi, ki zadevajo cilj nekega ravnanja, večji pomen kot tisti, ki zadevajo njegove učinke, predvsem če gre za resne kršitve, kot sta določitev cen in razdelitev trgov (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 13. julija 2011 v zadevi Schindler Holding in drugi proti Komisiji, T‑138/07, ZOdl., str. II‑4819, točka 222 in navedena sodna praksa).

372    Iz zgornje proučitve predlogov za razglasitev ničnosti je razvidno, da Komisija razpolaga z dokumentarnimi dokazili, ki po eni strani ponazarjajo namero vodstva zbornice, da ovira razvoj nekaterih skupinskih struktur laboratorijev in da po drugi nasprotuje popustom, višjim od 10 %, ta cilj pa nima pravne podlage in ga torej ni mogoče upravičiti s sklicevanjem na neodvisnost farmacevta specialista za klinične preiskave ali celo na javno zdravje.

373    Poleg tega ugotovitve Komisije, povzete v točki 761 obrazložitve izpodbijanega sklepa, o ravnanju v zvezi s popusti zbornica ni mogla uspešno izpodbijati, kot je med drugim razvidno iz zgornje proučitve prvega dela devetega tožbenega razloga.

374    Komisija torej ni storila napake, ko pri določitvi zneska globe tem dejavnikom ni pripisala teže.

375    Tretjič, v zvezi s trditvijo, da je samo razlagala zakon, zbornica ni navedla argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče priti do drugačne ugotovitve od ugotovitve Komisije, da je bila njena razlaga zakona v nasprotju z besedili in se je skladala z logiko omejevanja konkurence v veliki večini vidikov enotne in trajne kršitve, ki se ji je pripisala. Komisija ni storila napake, ker v točki 768 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni priznala olajševalne okoliščine za trditve zbornice, ki so se nanašale na dejstvo, da naj bi njeno ravnanje dovolili ali celo spodbujali javni organi ali predpisi.

376    Kljub temu je treba to ugotovitev nekoliko podrobneje navesti, kar zadeva očitke, povzete v izpodbijanem sklepu (točka 450 in naslednje obrazložitve), v zvezi z začetkom veljavnosti sprememb statutov in pogodb za družbe SEL.

377    Čeprav iz proučitve drugega tožbenega razloga v točkah od 128 do 157 zgoraj izhaja, da Komisija ni storila napake pri presoji, ki bi bila posledica napačne razlage francoske zakonodaje glede takojšnjega začetka veljavnosti sprememb statutov in pogodb za družbe SEL med njihovim delovanjem, je bilo namreč v točki 155 kljub temu izraženo obžalovanje, da v izpodbijanem sklepu v zvezi s tem tako rekoč ni omenjen vpliv okrožnice št. 98‑585, razen sklicevanja v opombi 562 na dejstvo, da vsebuje drugačno razlago upoštevne ureditve, saj navaja, da mora „družba najprej zaprositi za odobritev zaradi sprememb“.

378    Čeprav ta okrožnica in ravnanje prefektov, ki iz nje izhaja, da sprejemajo odloke o odobritvi sprememb, ne vzbujata dvomov o zakonitosti ugotovitve Komisije, gre namreč za okoliščine, ki so lahko vplivale na stališča zbornice, ki se ji očitajo. Neodvisno od vprašanja zakonitosti, posebej v tej točki, okrožnice št. 98‑585 in ravnanja prefektov pojasnjujeta ugotovitev, ki jo zagovarja zbornica, o dvojnem sistemu: sprememba dovoljenja za delovanje laboratorija, za katero velja sistem priglasitve, toda potreba po novi odobritvi za družbe SEL, ki ima odložilni učinek. Vendar možnost tega dvojnega sistema v izpodbijanem sklepu ni obravnavana.

379    Zato je treba v obravnavani zadevi tudi ob upoštevanju dejstva, da je iz točke 453 in naslednjih obrazložitve razvidno, da je bilo več stališč, ki se zbornici očitajo, do družb SEL sprejetih pred okrožnico št. 2005/206, ugotoviti, da je Komisija storila napako, ker ni priznala olajševalne okoliščine za ta posebni vidik kršitve v delu zadevnega obdobja, in sicer zlasti pred začetkom veljavnosti okrožnice št. 2005/206 14. novembra 2005.

380    Glede na navedeno je treba sprejeti očitek, ki se nanaša na dejstvo, da Komisija pri določitvi zneska globe ni upoštevala nekaterih olajševalnih okoliščin. Posledice, ki morajo iz tega izhajati za določitev zneska globe, bodo proučene v nadaljevanju.

381    Ugotoviti je treba, da se olajševalna okoliščina, opredeljena v točkah od 376 do 379 zgoraj, nanaša samo na eno od štirih vrst odločitev, ki se zbornici očitajo v zvezi z vidikom njenega ravnanja, katerega namen je bil preprečiti razvoj skupin laboratorijev. Poleg tega se nanaša samo na del obdobja, v katerem so bila sprejeta tovrstna ravnanja (obdobje od konca leta 2003 do leta 2005). Vendar ima Komisija tudi dokaze v zvezi z drugimi odločitvami, sprejetimi v zvezi z razvojem skupin laboratorijev, ki se nanašajo na obdobje pred letom 2005.

382    Ob upoštevanju teh okoliščin lahko zadevna napaka razumno povzroči samo minimalno znižanje zneska globe. Splošno sodišče torej meni, da je ustrezno upoštevana z znižanjem globe za 250.000 EUR, tako da je treba globo, naloženo zbornici, določiti na 4.750.000 EUR.

383    Nazadnje je treba proučiti še trditve zbornice o nesorazmernosti ali neustreznosti globe glede na njeno šibko finančno zmogljivost, tako da bi bilo lahko ogroženo njeno dobro delovanje. Pri tej proučitvi je treba upoštevati tako ponovno določeno globo.

384    Kot Komisija navaja v točki 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa, dejstvo, da se pri metodi določitve globe ne upošteva šibka finančna zmogljivost zbornice, ni odločilno, saj člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 dovoljuje, da se upošteva promet vsakega posameznega člana na trgu, ki ga je kršitev prizadela.

385    Zlasti iz točke 744 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je Komisija naložila globo s sklicevanjem na člen 23(2) Uredbe št. 1/2003. Zadevna določba v tretjem pododstavku določa, da globa, kadar se kršitev združenja nanaša na dejavnost njegovih članic, ne presega 10 % vsote skupnega prometa vsake posamezne članice na trgu, ki ga je kršitev združenja prizadela. Preverjanje, ki je določeno v tretjem pododstavku te določbe, bo treba izvesti glede na ponovno določen znesek, da se preveri, ali ni pretiran.

386    Poleg tega člen 23(4) Uredbe št. 1/2003 v prvem pododstavku določa, da „[k]adar je podjetniškemu združenju naložena globa ob upoštevanju prometa njegovega člana in podjetniško združenje samo ni plačilno sposobno, je njegova dolžnost, da od svojih članov zahteva prispevek za kritje višine globe“.

387    Ugotoviti je treba, da razlogovanje Komisije v izpodbijanem sklepu izrecno vključuje upoštevanje zmožnosti plačila članov zbornice. Komisija se namreč v točkah od 746 do 751 obrazložitve sklicuje na dejstvo, da je ta določba nova, uvedena z Uredbo št. 1/2003, in na možnost, da mora zbornica dejansko zahtevati prispevek od svojih članov, ki so vendarle lahko izvajali različen nadzor nad odločitvami, ki so jih sprejemali njeni vodstveni organi, da bi lahko plačala globo. Komisija tako upravičuje dejstvo, da se v obravnavani zadevi oddaljuje od metode, določene v Smernicah, zbornica pa ne zanika, da je uporaba točke 37 Smernic zanjo ugodnejša od uporabe splošne metode iz navedenih smernic, kot Komisija navaja v točki 751 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

388    Kar zadeva preverjanje finančnega vpliva globe, zbornica ne izpodbija finančnih podatkov, ki jih je uporabila Komisija. Iz točke 771 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je 95 % vrednosti honorarjev, ki so jih zasebni laboratoriji za biomedicinske analize v Franciji zaračunali v letu 2008, znašalo 4,2 milijarde EUR (in ne „4.205.033 milijonov EUR“, kakor je navedeno na podlagi nečesa, kar je lahko samo tipkarska napaka), saj novejši podatki tedaj niso bili na voljo. Poleg tega iz navedene točke 771 obrazložitve tudi izhaja, da Komisija upošteva 95 % skupne vrednosti honorarjev, da bi izključila promet laboratorijev, katerih edini družbenik je zdravnik specialist za klinične preiskave in ki predstavljajo približno 5 % vseh zasebnih laboratorijev. Te številke so potrjene v točkah 23 in 759 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se za opis velikosti trga sklicujeta na promet v višini 4,4 milijarde EUR, ki so ga zasebni laboratoriji ustvarili leta 2008.

389    Splošno sodišče nima na razpolago drugega prometa, ki so ga zasebni laboratoriji za biomedicinske analize ustvarili na zadevnem trgu, kot tega, ki je naveden v izpodbijanem sklepu. Vseeno je treba poudariti, da ni bilo zatrjevano, da ta promet danes ne more več biti reprezentativen. Vsekakor je mogoče razumno ugotoviti, da ne precenjuje vrednosti zadevnega trga na datum izreka sodbe.

390    Znesek naložene globe, kot ga je Splošno sodišče znižalo, znaša le malo več kot 1 % tega prometa. Torej ni pretiran.

391    Poleg tega se glede na elemente iz spisa ne zdi, da bi ponovno določena globa dejansko ogrozila sposobnost preživetja članov oddelka G, ki so dejavni na zadevnem trgu, če bi se v prihodnje od njih zahteval prispevek.

392    Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba člen 3 izpodbijanega sklepa razglasiti za ničen in določiti znesek globe na 4,75 milijona EUR, to je znesek, za katerega je Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti ugotovilo, da je primeren glede na okoliščine obravnavane zadeve, zlasti okoliščine teže in trajanja kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, ter sredstev, ki jih lahko zahteva zbornica, in v preostalem tožbo zavrniti.

 Stroški

393    V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če uspe samo deloma.

394    V skladu s členom 87(4) Poslovnika lahko Splošno sodišče odloči, da intervenient nosi svoje stroške.

395    V obravnavani zadevi je bil deloma sprejet samo očitek v podporo podrednemu predlogu za znižanje globe in posledično je bila globa, naložena zbornici, znižana. Zato je treba na podlagi pravične presoje okoliščin v tej zadevi odločiti, da Komisija nosi svoje stroške in desetino stroškov, ki jih je priglasila zbornica, ta pa nosi devet desetin svojih stroškov.

396    Skupina Labco nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti senat)

razsodilo:

1.      Znesek globe, ki je bila solidarno naložena Ordre national des pharmaciens (ONP), Conseil national de l’Ordre des pharmaciens (CNOP) in Conseil central de la section G de l’Ordre national des pharmaciens (CCG) s členom 3 Sklepa Komisije C(2010) 8952 final z dne 8. decembra 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] (zadeva 39510 – LABCO/ONP), se določi na 4,75 milijona EUR.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške in eno desetino stroškov, ki so jih priglasile ONP, CNOP in CCG.

4.      ONP, CNOP in CCG nosijo devet desetin svojih stroškov.

5.      Skupina Labco nosi svoje stroške.

Berardis Czúcz Popescu

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. decembra 2014.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje in izpodbijani sklep

Postopek in predlogi

Pravo

1. Predlog za razglasitev ničnosti

Prvi tožbeni razlog: napačna razlaga in uporaba člena 101 PDEU glede na sodbo Wouters

Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na ravnanje v zvezi z razvojem skupin laboratorijev

Tožbena razloga v zvezi s sestavo in spremembo kapitala družb SEL

– Četrti tožbeni razlog: v bistvu neupoštevanje vloge zbornice CCG kot garanta poklicne neodvisnosti družbenika, kar zadeva njegovo minimalno udeležbo v kapitalu družb SEL

– Peti tožbeni razlog: v bistvu napačna presoja namena zakonodajalca v zvezi z delitvijo poslovnih deležev družb SEL nad zgornjo mejo 25 % in nerazumevanje pravnega okvira za delitev poslovnih deležev družb SEL

Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na naloge sporočanja družb SEL v obdobju njihovega delovanja.

– Drugi tožbeni razlog: v bistvu napačna presoja zaradi nepravilne razlage francoske zakonodaje glede vloge prefekta in zbornice CCG ob spremembah, do katerih pride med delovanjem družbe SEL

– Tretji tožbeni razlog: v bistvu nerazumevanje področja uporabe obveznosti sporočanja, določene s francosko zakonodajo, in vloge CCG v okviru njenega naknadnega preverjanja dokumentov družb

Šesti tožbeni razlog: v bistvu napačna razlaga in uporaba člena 101 PDEU, ker naj bi se zaradi izrečenih disciplinskih sankcij krepili potencialni ali dejanski učinki spornih odločitev

Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na očitke v zvezi s cenami

Sedmi tožbeni razlog, naveden primarno: v bistvu prekoračitev pristojnosti zaradi neupoštevanja omejitev pooblastila za pregled

– Prvi očitek

– Drugi očitek

Osmi tožbeni razlog, naveden podredno: v bistvu napačna presoja obsega upoštevnega pravnega okvira in volje zakonodajalca

Deveti tožbeni razlog, naveden podredno: v bistvu napačna presoja dejanskega stanja, ki je privedla do napačne uporabe prava

– Drugi del

– Prvi del

Izpodbijanje enotnosti in trajnosti kršitve

Ugotovitev o upoštevnosti sodne prakse Wouters in tožbenih razlogov v podporo predlogu za razglasitev ničnosti

2. Podredni predlog: znižanje zneska globe

Stroški

* Jezik postopka: francoščina.