Zadeva T-388/03
Deutsche Post AG in DHL International
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Državne pomoči – Odločba o nenasprotovanju – Ničnostna tožba – Procesno upravičenje – Dopustnost – Resne težave“
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, s katero je ugotovljena združljivost državne pomoči s skupnim trgom, ne da bi se začel formalni postopek preiskave – Tožba zainteresiranih strank v smislu člena 88(2) ES
(člena 88(2) in (3) ES in 230, četrti odstavek, ES)
2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Dopustna tožba – Pravica sklicevanja na vse razloge nedopustnosti, navedene v členu 230, drugi odstavek, ES
(člena 88(2) in (3) ES in 230, drugi odstavek, ES)
3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrti pomoči – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Preiskovalna faza in kontradiktorna faza – Združljivost pomoči s skupnim trgom
(člen 88(2) in (3) ES)
4. Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki razlagalne sodne odločbe – Retroaktivni učinek – Meje – Pravna varnost
(člena 87(1) ES in 234 ES)
1. Kadar Komisija, ne da bi sprožila formalni postopek preiskave v skladu s členom 88(2) ES, z odločbo, sprejeto na podlagi odstavka 3 tega člena, ugotovi, da je pomoč združljiva s skupnim trgom, lahko osebe, ki so upravičene do teh postopkovnih jamstev, ta uveljavljajo le, kadar imajo možnost, da to odločbo izpodbijajo pred sodiščem Skupnosti.
Iz teh razlogov je dopustna tožba za razglasitev ničnosti take odločbe, ki jo vloži zadevna stranka v smislu člena 88(2) ES, kadar želi z vložitvijo te tožbe zaščititi postopkovne pravice, ki jih črpa iz te določbe.
Nasprotno, če tožeča stranka dvomi o utemeljenosti odločbe o presoji pomoči, preprosto dejstvo, da jo je mogoče šteti za zadevno stranko v smislu člena 88(2) ES, ne more zadoščati za to, da se tožba razglasi za dopustno. Zato je treba izkazati, da ima poseben položaj s smislu sodbe z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62. To velja zlasti, kadar bi pomoč, ki je predmet zadevne odločbe, pomembno prizadela položaj tožeče stranke na trgu.
Okoliščina, da je zadevna odločba lahko nekoliko vplivala na konkurenčne odnose na upoštevnem trgu in da je bilo to podjetje v kakršnem koli konkurenčnem odnosu z upravičencem iz te odločbe, še ne pomeni, da gre za pomembno prizadetost.
(Glej točke 42, 44 in 48.)
2. Tožeča stranka, ki želi zaščititi postopkovne pravice, ki izhajajo iz člena 88(2) ES, lahko navede kateri koli razlog iz člena 230, drugi odstavek, ES, če se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in, v vsakem primeru, na začetek postopka iz člena 88(2) ES. Nasprotno pa ni naloga Sodišča prve stopnje, da se v tej fazi postopka preizkusa pomoči s strani Komisije izreče glede obstoja pomoči ali njene združljivosti s skupnim trgom.
Kot nedopustne je treba zavrniti tožbene razloge, katerih namen je doseči, naj se Sodišče prve stopnje izreče glede obstoja državne pomoči ali njene združljivosti s skupnim trgom. Nasprotno, dopustni so vsi tožbeni razlogi, katerih namen je dokazati, da bi Komisija morala začeti formalni postopek preiskave, določen v členu 88(2) ES.
(Glej točki 66 in 67.)
3. Formalni postopek preiskave, določen v členu 88(2) ES, je nujno potreben, če se Komisija pri presoji združljivosti pomoči s skupnim trgom sreča z resnimi težavami. Resne težave so objektiven pojem. Obstoj teh težav je treba iskati v okoliščinah sprejetja izpodbijanega akta in tudi v njegovi vsebini, in sicer na objektiven način, ob primerjanju razlogov iz odločbe s podatki, ki so bili na voljo Komisiji, ko je odločala o združljivosti spornih pomoči s skupnim trgom. Dejstvo, da je poteklo veliko več časa, kot je običajno potrebno za prvo preučitev v okviru določb člena 88(3) ES, v povezavi z drugimi dejavniki, lahko privede do ugotovitve, da se je Komisija srečala z resnimi težavami pri presoji, kar zahteva začetek postopka v skladu s členom 88(2) ES. Nezadostna ali nepopolna preučitev, ki jo izvede Komisija med postopkom predhodnega preverjanja, je pokazatelj za obstoj resnih težav.
(Glej točke 88, 92, 94 in 95.)
4. Razlaga, ki jo Sodišče poda o določbi prava Skupnosti, omejuje na razjasnitev ter določitev njenega pomena in dometa, kot bi jo bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njene uveljavitve. Iz tega izhaja, da se tako razlagana določba lahko uporabi in da se celo mora uporabiti za pravna razmerja, ki so nastala in so bila vzpostavljena pred zadevno sodbo, Sodišče pa sme le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je pomemben del pravnega reda Skupnosti, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je razložilo, zaradi izpodbijanja pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Sicer pa je mogoče to omejitev dovoliti le v sodbi, v kateri je odločeno o zatrjevani razlagi. Te ugotovitve, ki izhajajo iz sodne prakse, v kateri je obravnavana predvsem naloga nacionalnega sodnika, da uporablja pravo Skupnosti, se mutatis mutandis uporabljajo za institucije Skupnosti, ko so na vrsti, da uveljavijo določbe prava Skupnosti, katerih razlago pozneje poda Sodišče.
Iz tega izhaja, da zato, ker Sodišče ni časovno omejilo obsega svoje sodbe z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark, C-280/00, iz tega izhaja, da se merila razlage člena 87(1) ES v celoti uporablja za dejanski in pravni položaj zadeve, kot jo je obravnavala Komisija ob sprejetju svoje odločbe, pred razglasitvijo te sodbe.
Posledično je treba za nično razglasiti odločbo Komisije, da ne začne formalnega postopka preiskave, določenega v členu 88(2) ES, sprejeto brez preiskave, na podlagi katere bi lahko opredelila, ali je bila raven nadomestila, nakazanega javnemu podjetju, določena na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno podjetje, ki je dobro vodeno in primerno opremljeno za izpolnitev zahtevanih pogojev javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti, pri čemer je treba upoštevati relevantne prihodke in primeren dobiček, ki izhaja iz izpolnitev teh obveznosti.
(Glej točke od 112 do 114 in 119.)